»Kakor je nekdaj sveti Štefan, prvi mučenec, proslavil Jeruzalem, tako je zdaj od sončnega vzhoda do zahoda proslavil Rim sveti Lovrenc,« je ob njegovem prazniku dejal papež Leon Veliki. Štefan je bil eden od sedmih diakonov, ki so bili pomočniki apostolov v jeruzalemski Cerkvi (Apd 6,1-6), Lovrenca pa je papež Sikst II. zaradi njegovega poguma in žive vere sprejel med sedmerico diakonov rimske Cerkve. Kot prvi med njimi je papežu stregel pri sveti daritvi, vestno je upravljal cerkveno premoženje in skrbel za uboge. Sivolasemu papežu je bil kakor sin. Ko so med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Valerijana (253–260) papeža prijeli in vrgli v ječo, je Lovrenc pohitel k njemu. Papež mu je napovedal trpljenje, ki ga čaka. Rimski oblastnik je zvedel, da Lovrenc upravlja cerkveno premoženje. Zahteval je, da mu ga izroči. Lovrenc je zbral vse uboge, za katere je skrbel, in oblastniku dejal: »To je naše bogastvo!« To ga je tako razjezilo, da ga je dal mučiti na najstrašnejše načine. Nazadnje so ga položili na razbeljeni raženj, ki ga vidimo na njegovih upodobitvah. (sč) - Na sliki: Sv. Lovrenc, slika na glavnem oltarju v žup. cerkvi sv. Lovrenca, Kolovrat..

Diakonu sv. Lovrencu je pri nas posvečeno 50 cerkva (20 župnijskih, 30 podružničnih) in 3 kapele. V LJ nadškofiji najdemo tri ž. c.: Kokrica (1), Kolovrat in Žalna (2), poleg teh pa naštejemo še trinajst p. c.: Sp. Koseze (Brdo), Gora nad Zabreznico (Breznica), Dragomer (Brezovica), Dolenja vas (Cerknica), Trava (Draga), Gora - Smolnik (Polhov Gradec) (5), Stranski vrh in Žamboh (Polšnik), nad Bašljem (Preddvor) (4), Jezero (Preserje), Veliki Osolnik (Rob), Breznica (Škofja Loka) in Hotavlje (Trata - Gorenja vas) (3); in kapelo (Poljane nad Škofjo Loko). – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Lovrenca: Brestovica, Bukovica, Lokavec (7), Pregarje in Šlovrenc v Brdih (6), imajo pa tudi osem p. c.: Zalošče (Dornberk), Erzelj (Goče), Beka (Klanec), Podsenica (Podsabotin), Sv. Lovrenc (Studeno) (17), Kazlje (Tomaj), Radohova vas (Pivka) (18) in Vremski Britof (Vreme); in dve kapeli: Sv. Lovrenc (pod Libušnjami) in v Orehku pri Postojni (za domačine podružna cerkev, za Letopis Katoliške Cerkve v SLO je to kapela). – V NM škofiji sta sv. Lovrencu posvečeni ž. c. v Raki (8) in Šentlovrencu (spodaj), še pet pa imajo p. c.: v Dolah pri Litiji (Prelesje), Obrhu (Dragatuš), Željnah (Kočevje), na Gori (Krško) in na Smuku (Semič) (12). – V MB nadškofiji je diakonu Lovrencu posvečeno pet ž. c.: Lovrenc na Pohorju (13), Stranice, Sv. Lovrenc - Juršinci (14), Sv. Lovrenc na Dravskem polju (15) in v Vuhredu; nimajo nobene p. c. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Lovrenca: Bizeljsko (10), Brežice (9), Luče ob Savinji, Podčetrtek in Sv. Lovrenc nad Štorami (16); p. c. pa so v Preboldu (sv. Lovrenc), na Gori (Razbor pod Lisco) (11) in v Močlah (Šmarje/Jelšah). – V MS škofiji sv. Lovrencu ni posvečena nobena cerkve. (mč)
(OP.: v "tiskanem" Ognjišču smo izpustili p. c. v Radohovi vasi (Pivka) - zavedla nas je stara oblika svetnikovega imena: sv. Lavrencij (v Letopisu Katoliške Cerkve v SLO smo namreč iskali vse sv. Lovrence)  - tu zdaj našo napako popravljamo (vseh "Lovrenčevih" cerkva je torej pri nas okroglo 50!) Vsem Radohovcem in Pivčanom se iskreno opravičujemo, v "tolažbo" pa pripenjamo slikico njihove cerkve (18).

      
Šentlovrenc
 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 08, str. 115.

Dominik Guzman je zagledal luč sveta leta 1170 v španski pokrajini Kastiliji. Navdušil se je za duhovniški poklic in oznanjevanje evangelija s tehtno besedo in zgledom. Ustanovil je red dominikancev – uradno red pridigarjev – ki so bili tudi veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec.

ZAVETNIK
Sv. Dominik je zavetnik dominikancev, mesta Bologna, krojačev; priprošnjik proti toči, proti mrzlici …

več o sv. Dominiku v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 81-83.

• Pri nas ima sv. Dominik dve podr. cerkvi, v Tenetišah (Trstenik – LJ)-  levo in v Izoli (podr. – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
 

Papež Sikst II. (v naših starejših martirologijih tudi Ksist) je na Petrovem prestolu nasledil Štefana I. in s svojo spravljivostjo uspel obnoviti prijateljske vezi med rimsko in afriškimi Cerkvami. Bil je med prvimi žrtvami Valerijanovega preganjanja (6. avgusta 258).  Njegov god obhajamo 7. avgusta, ker je na dan njegovega mučeništva in smrti praznik Jezusove spremenitve na gori. Nekaj dni za njim je umrl mučeniške smrti tudi njegov diakon Lovrenc (10. 8.).

ZAVETNIK
Sv. Siksta častijo kot zavetnika dobre letine grozdja in fižola, priporočajo se mu nosečnice in bolniki z bolečinami v vratu in hrbtu.

več o papežu Sikstu II. v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 87.

Edina njegova župnijska cerkev pri nas stoji v Predosljah pri Kranju (LJ). Ob sv. Mavru in sv. Donatu je papež sv. Sikst tudi sozavetnik župnijske cerkve v Izoli.

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98

Največja Marijina cerkev na svetu je bazilika Marije Snežne ali Marije velike v Rimu. Naziv “Snežna” je povezan z legendo o njenem nastanku. Pod papežem Liberijem (352–366) je rimski patricij Janez s privoljenjem svoje žene za dedinjo njunega premoženja določil Gospodovo mater Marijo, v noči med 4. in 5. avgustom se jima je v sanjah prikazala Marija in velela pozidati cerkev na kraju, kjer bo naslednje jutro ležal sneg. Enako videnje je imel tudi papež Liberij.

Na sliki: kip Marije Snežne, p. c. Strmica (žup. Studeno - KP), glavni oltar.

Na Slovenskem stoji 20 cerkva, posvečenih Mariji Snežni (pet žup., 15 podr.) in 8 večjih kapel. – V LJ nadškofiji sta dve: žup. na Gori pri Sodražici (1) in podr. v Velikih Pecah (Šentvid/Stični). – Največ cerkva Marije Snežne je v KP škofiji (10): ž. c. je v Trnovem/GO (2), p.c. pa v Nadavčah (6) (Avče), Snežečah (Biljana), v Borjani (††), na Kladju (Breginj), na Obeluncu (7) (Goče), v Jablanici in Vrbici (Ilirska Bistrica), v Piranu, na Gradišču (8)  (Podgorje) in v Strmci (9)  (Studeno). – NM škofija ima dve p. c.: na Vrbovcu (Hinje) in v Budganji vasi (Žužemberk). – V MB nadškofiji je ž. c. pri Mariji Snežni (3) (Zg. Velka); v Solčavi (4)  in na Svetini (5)  pa sta ž. c. Marije Snežne v CE škofiji. – V MS škofiji sta dve p. c.: v Melincih (Beltinci) in Fikšincih (Sv. Jurij v Prekm.), večja kapela pa v Genterovcih (Dobrovnik). – Bolj znane kapele Marije Snežne so še: na Krvavcu (10)  (Cerklje na Gor.), na Kredarici (11)  (Dovje), v Martuljku (12)  (Kranjska Gora) in na Veliki planini (13)  (Stranje).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 8, str. 99

Sveti Ožbolt (na Koroškem, Štajerskem … Ožbalt – iz nemškega Oswald) je na Slovenskem zelo češčen, o čemer pričuje 20 njemu posvečenih cerkva. Rodil se je okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Ethelfrida. Ko mu je bilo dvanajst let, je oče padel v bitki in kraljevič Ožbolt je moral bežati na Škotsko, kjer se je zatekel v varstvo menihov, ki so ga poučili v krščanski veri in ga krstili. Kot vladar Northumberlanda, pokrajine ob meji s Škotsko, je v bitki pri Maserfieldu 5. avgusta 642 padel v roke poganskemu kralju, ki ga je v svojem sovraštvu do krščanstva dal strahovito mučiti, nato pa obglaviti. Njegovi zvesti podaniki so njegovo truplo položili v grobnico samostanske cerkve v Bardneyu. Kralja-mučenca je Bog proslavil s številnimi čudeži, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsej Angliji, od tam pa so ga škotski menihi prenesli tudi na evropsko celino, zlasti v dežele Srednje Evrope. Zelo priljubljen je bil med Slovenci severno od Drave. Za svojega zavetnika so si ga izbrali savinjski splavarji, velja pa tudi za priprošnjika za lepo vreme in dobro letino. (sč)

Na sliki: Sv. Ožbolt, kip farnega zavetnika, ž. c. Šentožbolt, glavni oltar.

Sv. Ožbo(a)ltu je pri nas posvečenih 22 cerkva: 5 župnijskih in 17 podružničnih. – Polovica jih stoji na ozemlju LJ nadškofije: župnijski sta na Zg. Jezerskem (spodaj) in v Šentožboltu (1), podružnične pa v Gorjah (5) (sv. Ožbalt), na Zg. Jezerskem (6) (sv. Ožbolt – stara cerkev), v Volčjem Potoku (7) (Kamnik), v Čirčah (8) (Kranj), na Ožboltu nad Zmincem (9) (Škofja Loka), v Lužarjih (10) (Vel. Lašče), v Leskovcu (11) (Višnja Gora) in v Lučah (12) (Žalna). – V KP škofiji je edina cerkev sv. Ožbolta v Stržišču pod Črno prstjo (13) (nekdaj vikariat, zdaj p. c., oskrb. iz Podbrda). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c. sv. Ožbolta, kralju in mučencu pa sta posvečeni p. c. v Dragovanji vasi (14) (Dragatuš) in na Javorovici (15) (Šentjernej); p. c. v Budganji vasi (Žužemberk), nekdaj posvečena sv. Ožboltu, ima za zavetnico Marijo Snežno. – V MB nadškofiji so ‘priprošnjiku za lepo vreme’ posvečene tri ž. c.: v Črni na Koroškem (2), na Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt) (3) in v Sv. Ožbaltu ob Dravi (4); podružnična cerkev pa je na Ožbaltskem vrhu (16) (Sv. Peter na Kronski Gori). – V CE škofiji je pet p. c. sv. Ožbalta, zavetnika splavarjev: Pernovo (17) (Galicija), Pečice (18) (Podsreda), Uniše (19) (Ponikva), Dobje pri Lesičnem (20) (Prevorje) in Cirkovce (Velenje - Sv. Martin). – V MS škofiji nimajo cerkva sv. Ožbolta. (mč)

IME IN GOD
Ime Ožbolt je anglosaškega izvora (zloženka ‘Bog’ in ‘vladati’), značilno je predvsem za Koroško. Pri nas je Ožboltov malo (30), še manj je Ožbaltov (11), poznamo tudi različico Ožbe (52); zadnjih dvajset let pa je postala zelo ‘popularna’ oblika Ožbej (696ꜛ). Godujejo lahko tudi 28. 2. (sv. Ozvald, menih in škof); 5. 8. je v koledarju Oswald, pri nas sv. Ožbalt ali Ožbolt, angleški kralj v 7. stoletju († 642).

 Zgornje Jezersko

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 8, str. 115

Cerkev je vodil v času cesarja Valerijana (254–257), ko so jo pretresali hudi notranji spori (kako ravnati z ljudmi, ki so bili krščeni v krivoverstvu in se vrnili v katoliško Cerkev). Prepovedal je ponovno krščevanje in prišel s spor s kartaginskim škofom Ciprijanom. Ko se je pod cesarjem Valerijanom (253–260) spet začelo preganjanje kristjanov, sta oba umrla mučeniške smrti.

• Pri nas imamo sv. Štefanu, papežu posvečene tri cerkve: v LJ nadškofiji stoji njegova ž. c. v Ribnici (1) (LJ), v KP škofiji ž. c. v Košani (2), p. c. pa v Topolcu (3) (Il. Bistrica).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 98.
 

Svetopisemska žena iz Betanije nedaleč od Jeruzalema, je s sestro Marijo in z bratom Lazarjem gostoljubno sprejemala Jezusa in njegove učence.

Marto upodabljajo kot gospodinjo s šopom ključev za pasom ali s kuhalnico v roki, včasih tudi s kotličkom z blagoslovljeno vodo, s katero kroti zmaja. Sveta Marta je zavetnica delavk, služkinj, gostilničarjev, gospodinj, kuharic, peric. Za nas vse je sveta Marta vzornica prisrčne gostoljubnosti.

več o Pantaleonu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 60-61.

Zavetnici gospodinj in delavk je posvečena p. c. v Kopru (nekdaj kapucinska samostanska cerkev, v kateri je spovedoval tudi sv. Leopold Mandić [1905–6]).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 3 (2022), 98.

V družini štirinajstih pomočnikov v sili je sveti Pantaleon predvsem zavetnik zdravnikov, ker je bil osebni zdravnik cesarja Maksimijana. Neki duhovnik ga je pridobil za krščanstvo, poklicni tovariši so ga ovadili in v moči svoje vere je junaško prestal hude muke.

več o Pantaleonu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 58.

Podružnična cerkev sv. Pantaleona stoji v Hotični (žup. Slivje - KP).

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 2 (2022), 98.