V prvih krščanskih časih je bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Vsaka nedelja v letu je bila ‘mala velika noč’, ko so se Jezusovi učenci zbirali in se spominjali njegove ljubezni do konca, da bi ga z medsebojno ljubeznijo posnemali. (sč)

Na Slovenskem imamo spominu na velikonočni dogodek (Jezusu Kristusu Vstalemu, Odrešeniku, Zveličarju …) posvečenih sedem cerkva (pet župnijskih, dve podružnični) in štiri kapele. V LJ nadškofiji je Vstali Jezus zavetnik župnije Ljubljana – Fužine (v bogoslužni prostor predelana hiša) (1); Presvetemu Odrešeniku je posvečena stara cerkev v Ljubljani - Koseze (nova cerkev posvečena Božji Materi) (2); p. c. Gospodovega vstajenja je na pok. v Škofji Loki (5). Omenimo še kapeli na pok. v Dolenji vasi (pri Ribnici) in v Domu Kristusa Odrešenika (Lj - Koseze). – V KP škofiji je Kristusu Odrešeniku posvečena ž. c. v Novi Gorici (konkatedrala) (3). – V MB nadškofiji je bila leta 1988 Vstalemu Zveličarju posvečena ž. c. v Zrečah (ob stari sv. Egidija, ki ostane ‘glavni’ zavetnik) (4). – V CE škofiji je Vstalemu Odrešeniku posvečena cerkev v Senovem (spodaj); kapela Kristusovega vstajenja je tudi na pok. Oljnek (žup. Mozirje). – V NM škofiji je p. c. Božjega Odrešenika v Ajblju (Banja Loka) (6), kapela Kristusovega vstajenja pa pri sestrah Loyola (Šentjernej). (mč)

Vstali Odrešenik, Senovo

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

Apostol karantanskih Slovencev, med katere je prišel iz Salzburga okoli leta 755 in je bil pokrajinski škof s sedežem pri Gospe Sveti. Blaženi škof Slomšek je god sv. Modesta nastavil na zadnji dan meseca marca. Na Koroškem njegov spomin obhajajo 27. 11. skupaj s sv. Virgilom. V zadnjem času se tam pojavlja tudi v naših koledarjih.

Sv. Modest je zavetnik žup. cerkve v Kranju na Zlatem polju.

Sv. Modest je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju, kjer je tudi njegova slika, ko Hotimir predstavlja svetnika kot glasnika Kristusovega evangelija.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

Ves postni čas je v središču bogoslužja in pobožnosti Jezusovo trpljenje. Nekaterim prizorom te drame odrešenja so posvečene tudi cerkve na naših tleh. Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Pilat na pritisk judovskih voditeljev dal Jezusa bičati, razbičanega pa je pokazal nahujskani množici z besedami: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Ko je Jezus umrl na križu, so ga nekateri njegovi zvesti učenci položili v grob. (sč)

Na pokopališču v Rušah (MB nadškofija) stoji p. c. Bičanega Zveličarja.

V Rosalnicah - Tri fare (Metlika – NM) se v srednji cerkvi spominjamo Pilatovega “Ecce homo - Glejte človek”.

Na Lozicah (Podnanos - KP) je bila v 16. stol. nedaleč od ž. c. sv. Frančiška Ksaverija zgrajena p. c. Božjega groba. Poleg nje imamo na naših tleh še dve večji kapeli Božjega groba: na pokopališču v Sevnici (CE – zgrajena po vzoru cerkve Božjega groba v Jeruzalemu) in na pokopališču nad Gočami (KP škofija). Omenimo še 12 kapel Božjega groba, ki so postavljene kot ena od postaj (štirinajsta ali petnajsta) na križevem potu v naravnem okolju. (priloga Križevi poti na prostem – Ognjišče 03/2017). Naj jih samo naštejemo: Šmarje pri Jelšah – Kalvarija (14. postaja), Šentrupert - Vesela Gora (14. p.), Mokronog - Žalostna Gora, Jurjevica pri Ribnici (15. p.), Sv. Trojica nad Vrhniko (14. p.), Dedni Dol, Stari trg pri Slov. Gradcu (14. p.), Stari trg ob Kolpi (14. p.), Nova Štifta pri Gor. Gradu, Ljubljana - Štepanja vas (6. p.), Brežice - Šentlenart, Kočevje (c. sv. Rešnjega telesa) … (mč)

 Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 3,
str. 115

Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)

Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu - Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Palestinsko mesto Nazaret je že nad dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in se ga spominjamo trikrat na dan – zjutraj, opoldne in zvečer –, ko se oglasijo zvonovi, in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta deklica Mirjam – Marija pristala na povabilo Božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega Božjega Sina. Izrekla je za zgodovino človeškega rodu najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja. Marija je s tem načrtom tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za praznik Oznanjenja. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji. Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na ta praznik obhajamo krščanski materinski dan. (sč)
Na sliki zgoraj: Layer, Marijino oznanjenje, 1815, glavni oltar, ž.c. Tržič

V Sloveniji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečenih devet (9) cerkva in ena kapela, šest župnijskih in tri podružnične. – V LJ nadškofiji imajo tri župnijske cerkve: Ljubljana – Marijinega oznanjenja (frančiškani) (spodaj), nekdaj samostanska, zdaj ž. c. v Velesovem (Oznanjenje Devici Mariji) (1), ki je tudi romarska in ž. c. v Tržiču (3). V LJ nadškofiji pa imajo tudi dve podružnični cerkvi (p. c.): nekdaj zelo obiskano romarsko v Crngrobu (5) (Stara Loka), ki je prava umetnostna zakladnica (gotike in baroka) in Veliko Slevico (7) (Velike Lašče) – V KP škofiji je Gospodovemu oznanjenju Mariji posvečena samostanska cerkev na Kostanjevici (2) (župnija Nova Gorica-Kapela – frančiškani), p. c. cerkev v Obrovu (8) (Hrušica v Brkinih) in kapela v župnišču v Ilirski Bistrici. Tudi NM škofija ima eno ž. c.: v Hinjah (4) v Suhi Krajini; prav tako tudi CE škofija: v Nazarjah (6) (sv. Marija – Marijino oznanjenje – frančiškani). – V MB in MS škofiji ni nobene cerkve, posvečene Gospodovemu oznanjenju Mariji. (mč)

Marijino oznanjenje, Ljubljana-Tromostovje

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 3, str. 131.

Vzklik Tolažnica žalostnih je uvrščen v Lavretanske litanije Matere Božje in je smiselno povezan s češčenjem Žalostne Matere Božje.
Do leta 1960 je bil njen spomin tudi na cvetni petek, ki je največkrat v mesecu marcu. (letos - 31. marca)

Na Slovenskem je Marija Tolažnica zavetnica osmih cerkva; dveh župnijskih, dveh božjepotnih in štirih podružničnih.

• v LJ nadškofiji je p. c. Marije Tolažnice v Čušperku (5) (Kopanj).
  
• v KP škofiji stoji ž. c. Device Marije Tolažnice žalostnih v Kromberku (pri GO) (1), še bolj znana je božjepotna v Logu pri Vipavi (3) , podružnična cerkvica Marije Tolažnice pa je v Piranu. (6)
  
• tri cerkve Marije Tolažnice so tudi v NM škofiji: župnijska stoji v Stopičah,(2) podružnični pa sta na Malih Vodenicah (7) (Kostanjevica na Krki) in na Drganjih selih (8) (Vavta vas).
  
• v MB škofiji je Marija Tolažnica zavetnica božjepotne cerkve v Brezju pri Žetalah (4) (Čermožišče).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.
 

Sveti Jožef se je v javnem bogoslužju Cerkve pojavil razmeroma pozno – njegov praznik so namreč začeli obhajati šele v 14. stoletju. Češčenje moža Device Marije in poglavarja svete Družine pa se je vedno bolj širilo, zato je papež Gregor XV. leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja v vsej katoliški Cerkvi 19. marca kot zapovedan praznik, papež bl. Pij IX. pa je leta 1870 sv. Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, velja pa tudi za zavetnika ‘slovenskih dežel’ – naše domovine, ki je posejana s številnimi cerkvami, zgrajenimi njemu v čast. V Svetem pismu tega Božjega izbranca pri uresničevanju skrivnosti odrešenja omenjata evangelista Matej (1,18-25; 2,13-15.19-23) in Luka (1,27; 2,4.16.33.48-52). Zaradi vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil, je bil od vsega začetka utrjen v milosti. K sv. Jožefu, poglavarju svete nazareške Družine, se verni ljudje radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih stiskah. Osebno (krstno) ime Jožef (“naj /Bog/ doda /potomstvo/”) je bilo med najbolj pogostimi pri nas, zadnje čase pa, žal, vse bolj izginja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Valentin Metzinger, Sveta Družina, 1744, olje na platnu, stranski oltar. Breznica, ž. c. Žalostne Matere Božje.

Zavetniku ‘slovenskih dežel’ je pri nas posvečenih 27 cerkva (narodno svetišče, devet župnijskih, 17 podružničnih) in 15 kapel. V LJ nadškofiji sta mu posvečeni dve ž. c.: na Velikih Poljanah (1) in na Viru pri Domžalah (2) ter narodno svetišče Sv. Jožefa v Ljubljani; (spodaj) imajo pa tudi pet p. c.: Hočevje (Dobrepolje - Videm), Čevice (Dol. Logatec), (10)  Huje (Kranj), Mlečnik (Preserje) in v Tržiču (nad mestom). (11) – V KP škofiji imajo ž. c. sv. Jožefa na Vojskem (5) in v Soči (3);  p. c. pa v Novokračinah (Jelšane), na Starodu (Podgrad),(13) v Kuteževem (Podgraje) in v Hruševici (Štanjel). – V NM škofiji sta sv. Jožefu posvečeni ž. c. v Starem trgu ob Kolpi (4)  in na Suhorju v Beli krajini; (9)  imajo še pet p. c.: Ribnik (Črmošnjice), Trška Gora (Krško),(17)  Gorenci (Semič), Veliki Vinji Vrh (Šmarjeta) (12)  in Podklanec (Vinica). – MB nadškofija ima sv. Jožefu posvečeno ž. c. v Mariboru (kapucini) (7)  in p. c. v Slovenski Bistrici (nad mestom). (16)  – V CE škofiji je možu Device Marije posvečena dobro znana cerkev nad knežjim mestom (lazaristi),  (6) najdemo pa še dve p. c.: Škale (Velenje - Sv. Martin) (14)  in Marija Resa (Videm - Krško). (15)  V MS škofiji je sv. Jožefu posvečena ž.c. v Cankovi. (8)
Na Slovenskem pa imamo tudi sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu (goduje 1. maja). Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica). (Marko Čuk)

Sveti Jožef, Ljubljana, narodno svetišče.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

Frankovski majordom Pipin, začetnik slavnega rodu Karolingov, je bil oče sv. Jedrti (Gertrudi), ki se je rodila leta 626. Pobožna mati Itta jo je modro vzgajala in jo navajala, da se je za pomembne reči sama odločala. Ko so prišli kraljevski snubci, je mati pustila, da komaj odrasla hči sama odgovori. Odklonila je ponudbo in rekla, da si je ženina že izbrala. Ko je leta 640 umrl majordom Pipin, je vdova Itta odšla v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je bila nekaj let prej ustanovila. Prevzela je vodstvo samostana, ki se kmalu napolnil. Materi se je pridružila Jedrt in v samostan vnesla mladostno vnemo za sveto življenje. Po njeni smrti leta 652 je morala prevzeti dolžnosti opatinje, a ne za dolgo, kajti umrla je 17. marca 659. Takoj po smrti so jo začeli častiti kot svetnico in njeno češčenje se je razširilo po vseh deželah srednje Evrope. Od nekdaj so jo častili vrtnarji. Upodabljajo jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju: miš pregrizne predici nit, preje (zimskega dela) je konec. (sč)
Na sliki: sv. Jedrt, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Jedrti, Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž).

Na slovenskem ozemlju je 13 cerkva, ki so posvečene opatinji sv. Jedrt; ena je župnijska, 12 je podružničnih. – V ljubljanski nadškofiji najdemo pet podružničnih cerkva sv. Jedrt: Iška (1) (Ig), Selo (2) (Polhov Gradec), Lajše (3) (Selca), Nadlesk (4) (Stari trg pri Ložu) in Čebrače (5) (Trata - Gorenja vas). – Koprska škofija ima tri cerkve sv. opatinje: na Slavinjah (6) (Hrenovice), v Prešnici (7) (Klanec) in na Koradi – Sv. Gendrca (8) (Marijino Celje - Lig). – V novomeški škofiji je ena sama podružnična cerkev sv. Jedrt: v Škovcu (9) (Trebnje). – V mariborski nadškofiji tudi ena: v Bukovski vasi (10) (Št. Janž pri Dravogradu. – V celjski škofiji pa je edina župnijska cerkev Nivelske opatinje sv. Jedrt, po kateri se imenuje tudi naselje – Sv. Jedrt nad Laškim.(spodaj) Imajo pa v celjski škofiji še dve podružnični cerkvi sv. Jedrt: v Gotovljah (11) (p. c. sv. Jedrt) in Pavlovi vasi (12) (Pišece). (mč)

Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 3, str. 115.