just00Živel je v Ogleju, pokoril se je in delil miloščino. Med Dioklecijanovim preganjanjem je ostal zvest svoji veri in kljub grožnjam ni hotel darovati rimskim bogovom. Leta 303 so ga obsodili na smrt: roke in noge so mu obtežili s svinčenimi utežmi in ga vrgli v morje. Morski valovi so svetnikovo truplo čudežno naplavili na obrežje in kristjani so ga pokopali nedaleč proč. Že sredi 6. stol. je tam stala njemu posvečena cerkev; proti koncu 13. stol. so jo povezali s sedanjo tržaško stolnico, ki nosi ime o njem. Sv. Just je tudi zavetnik tržaškega mesta. (sč)

Oglejski mučenec je zavetnik devetih slovenskih cerkva (vse v KP škofiji). Tri so župnijske: v Sočergi (1) (cerkev Srca Jezusovega, sv. Just sozavetnik s sv. Evfemijo), na Ustjah (2) in na Vogrskem (3); p. c. stojijo v Gojačah (4) (Črniče), na Koseču (5) (Drežnica), v Kopru (6), v Belskem (7) (Studeno), v Utovljah (8) (Tomaj) in v Parjah (9) (Zagorje na Pivškem). (mč)

Marjeta01 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Vsi sveti1»Praznik vseh poveličanih. Tudi tistih svetnikov, ki jih ni v nobenem koledarju in ne bodo nikdar njihovi življenjepisi v Življenju svetnikov« (Franc Sodja). Cerkev že nad 1200 let na današnji dan obhaja praznik vseh svetnikov. Papež Gregor III. je okoli leta 740 pri Sv. Petru v Rimu posvetil kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom, papež Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Cerkev je uvedla ta praznik predvsem zato, ker je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo mogoče spominjati vsakega posebej pri bogoslužju. Namen in vsebino praznika razlaga praznični hvalospev: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših srečnih bratov in sester in te na veke skupno slavijo. Radujemo se poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti.« (sč)

Na sliki: Vsi svetniki na sliki Slava Svete Trojice – delo kapucinskega brata Oswalda iz leta 1668, Vipavski Križ, samostanska cerkev sv. Frančiška Asiškega.

Vsi sveti2

Na Slovenskem imamo Vsem svetim (svetnikom) posvečenih pet cerkva (dve župnijski, tri podružnične) in eno kapelo. V LJ nadškofiji so vsi svetniki zavetniki nove cerkve v Ljubljani na Žalah (župnija Ljubljana - Sv. Križ) - zgoraj. – V KP škofiji je vsem svetnikom posvečena kapela na KP mestnem pokopališču. – V NM škofiji sta dve p. c. Vseh svetnikov: v Pustem Gradcu (Dragatuš) in Livoldu (Kočevje). – V MB nadškofiji je ž. c. Vseh svetnikov na Svetinjah (obč. Ormož) - spodaj levo. – V CE škofiji pa so Vsi svetniki zavetniki p. c. na Pokleku nad Blanco (zaselek Cirje). (mč)

Vsi sveti3

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

simon in juda01Apostola Simon in Juda sta po starokrščanskem izročilu po prihodu Svetega Duha evangelij oznanjala skupaj, zato tudi praznujeta skupaj.
SIMON (»Bog je uslišal«) je na evangeljskem seznamu dvanajsterih apostolov na desetem mestu; Luka mu daje vzdevek Gorečnik, Marko pa Kananejec, kar je isto v hebrejskem jeziku. O njegovem življenju vemo prav malo zanesljivega. Nekateri sodijo, da je bil rodni brat Juda Tadeja in Jakoba Mlajšega, prvega jeruzalemskega škofa, po njegovi mučeniški smrti leta 62 pa ga je nasledil. Preden so Rimljani leta 70 začeli oblegati Jeruzalem, je svoje vernike izpeljal iz mesta. Življenje je dal za Kristusa leta 107 med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Trajana. Po drugem izročilu pa naj bi se to zgodilo v Perziji, kjer je deloval skupaj z Judom Tadejem. Tam so Simona prežagali, Juda pa pobili s kiji. V apostolskem zboru sta bila dva Simona: poleg Gorečnika še Simon, ki mu je Jezus, ko ga je poklical, dodal vzdevek Peter.
Tudi JUDA TADEJ (»pogumen«) je imel soimenjaka – Juda Iškariota, ki je Jezusa izdal in je na seznamu apostolov na zadnjem, dvanajstem mestu, Juda Tadej pa na enajstem. Bil je brat Jakoba Mlajšega in sorodnik našega Odrešenika. Njegova mati Marija Kleofova je bila med ženami, ki so spremljale Jezusa na njegovih potih in mu ostale zveste do Kalvarije. Po binkoštnem prazniku naj bi Juda Tadej deloval v Mezopotamiji, nazadnje pa v Perziji skupaj s Simonom, kjer sta oba umrla mučeniške smrti. Juda Tadej velja za priprošnjika v težkih, brezupnih zadevah. (sč)


Na sliki: Metzinger Valentin, sv. Simon in sv. Juda, p. c. (pokopališka) sv. Simona in Juda Tadeja, Ljubljana - Vič.

zalostna MB00

Na slovenskem ozemlju je osem (8) cerkva, ki so posvečene apostoloma Simonu in Judu; tri so župnijske, pet je podružničnih. – Večina (6) je postavljenih v LJ nadškofiji: dve sta župnijski: Ljubljana - Črnuče in Ljubljana - Rudnik; na ozemlju nadškofije so še štiri podružnične: Sp. Brnik (Cerklje na Gor.), Pijava Gorica (Ig), Ljubljana - Vič (pokopališče) in Voglje (Šenčur).
– V KP škofiji najdemo sv. Simonu (Šimonu) posvečeno cerkvico na pokopališču v Pregari (soupr. Sočerga). – V MB škofiji pa je sv. Simonu in Judu Tadeju posvečena žup. cerkev na Pernicah (na pobočjih Kozjaka – pod Košenjakom v občini Muta, od koder je lep razgled po Dravski dolini). (mč)

zalostna MB03 

sv. Simon in Juda Tadej - LJUBLJANA - ČRNUČE

zalostna MB02 zalostna MB04

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 10, str. 115

ursula00Zgodba o sveti Uršuli je povezana z legendo, ki izvira iz desetega stoletja, vendar ima zgodovinsko jedro. Gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana (285–313) in sicer v današnjem Kölnu. Po pripovedovanju Zlate legende (ok. 1260) naj bi bila Uršula hči britanskega kralja, neki kraljevič jo je zasnubil. Dobil bi jo, če bi postal kristjan in počakal tri leta, da Uršula s svojimi tovarišicami roma v Rim in se od tam vrne. Ko se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomorijo Huni. Njihov kralj hoče Uršulo za ženo, ker ga zavrne, jo z lokom ustreli (zato svetnico upodabljajo s puščico v roki). Odmeve te legende najdemo v slovenskih narodnih pesmih. Zlata legenda govori o 11.000 Uršulinih tovarišic. To pretirano število je nastalo zaradi napačnega branja rimskih števil na nekem napisu iz 4. stoletja. Sveta Uršula je zavetnica katoliških ženskih šol in zavodov, kajti sv. Angela Merici je za zavetnico redovne družbe, ki jo je ustanovila leta 1535, izbrala sveto Uršulo, zato se članice družbe imenujejo uršulinke. (sč) - Na sliki: Sveta Uršula, Jezersko, ž. c. sv. Ožbolta.

ursula01Sv. Uršuli je pri nas posvečeno 12 cerkva (ena župnijska, 11 podružničnih) in ena kapela. V LJ nadškofiji imajo pet podružničnih cerkva zavetnice vzgojiteljic: v Srednjih Bitnjah (2) (Kranj - Šmartin), na Setnici (3) (Polhov Gradec), v Pevnem (4) (Stara Loka), v Borovaku (5) (Šentjurij - Podkum) in v Lanišču (6) (Škofljica). – V KP škofiji imajo edino župnijsko cerkev sv. Uršule na Slovenskem – v Jagrščah (1) (zdaj v soupravi iz Cerknega).  – V NM škofiji najdemo dve podružnični cerkvi sv. Uršule: na Golobinjeku (7) (Mirna Peč)  in na Malem Riglju (9) (Poljana - Dolenjske Toplice), med vojno je bila porušena p. c. v Starem Bregu (Stara Cerkev, do leta 1987 žup. Stari Log), od leta 2011 je tam kapelica. – V MB nadškofiji je najbolj znana cerkev sv. Uršule  pri nas – na Uršlji gori (1696 nm, zidana 1572–1602, posvečena 1602), p. c. župnije Stari Trg pri Slovenj Gradcu; na ozemlju MB nadškofije sta še dve p. c. sv. Uršule: v Bojtini  (Sv. Martin na Pohorju) in v Prepolju  (Št. Janž na Dravskem polju - Starše), v Šentanelu  (žup. Sv. Danijel nad Prevaljami) pa imajo kapelo sv. Uršule. – V CE škofiji je sv. Uršula zavetnica p. c. v Vodulah nad Dramljami  (Dramlje). – V MS škofiji ni nobene Uršuline cerkve. (mč)

 ursula02

 

 

 

IME IN GOD
Ime Uršula izhaja iz latinskega Ursula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’. Uršula (446), raje Urška (7.388 – 29. mesto) ali Urša (1.611), je bilo do srede devetdesetih let prejšnjega tisočletja med bolj priljubljenimi ženskimi imeni na Slovenskem. Zdaj zanimanje zanj nekoliko upada, znane pa so tudi nove oblike: Ula (1.084ꜛ – v zadnjih letih zelo modno ime), Uršika, Ute ...

Uršlja gora

ursula03  ursula04     

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 10, str. 115.

 

 

 

 

 

darovanje Gospodovo1

S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, iz katerih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno Božje usmiljenje do grešnikov. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost.

ZAVETNIK
Sv. Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, slikarjev na steklo, notarjev, umetnikov, kiparjev, krščanske umetnosti, zlatarjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev; živine, vremena …

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 224-225

 

Evangelistu Luku so na slovenskih tleh posvečene tri p. c. v Sp. Praprečah (Brdo) in v Grčarevcu (Planina pri Rakeku) v LJ nadškofiji in v Tremerjah (Celje - Sv. Cecilija) v CE škofiji.

  blaz03     Gabrijel02

kraljica angelov0   

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115
 

ema krska01Koloman je bil Irec kraljevskega rodu, ki je leta 1012 romal v Sveto deželo, pa so ga blizu Dunaja zaradi tuje obleke obesili. Njegovo telo je viselo poldrugo leto brez razpadanja in so se ob njem dogajali čudeži, zato so ga prenesli v opatijo Melk. V Avstriji so irskega romarja častili kot deželnega svetnika. Med ljudstvom je bila razširjena vera, da Kolomanov blagoslov napravi človeka neranljivega.

Maksimilijan Celjski2

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi sv. Koloman ima pri nas svojo cerkev – podr. cerkev v Lokavcu (Sv. Miklavž nad Laškim – CE).



Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 10, str. 99. 

 

ema krska01V rimskem mestu Celeia, današnjem Celju, je iz mlade krščanske občine izšel škof Maksimilijan. Zanesljivo je dejstvo, da je živel v drugi polovici 3. stoletja, ni pa mogoče točno določiti letnice njegovega rojstva niti letnice mučeniške smrti v rojstnem mestu, kamor je prišel oznanjat odrešenje kot škof v rimski provinci Norik. Rimski sodnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. To se je najverjetneje zgodilo okoli leta 305 med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov.

Sv. Maksimilijan Celjski je zavetnik mesta Celje, kjer so mučenca poznali in častili že v rimski dobi.

Maksimilijan Celjski2

 

 

 

 

 

 

 

 

Sv. Maksimilijan Celjski je zavetnik p. c. v Celju (žup. Celje - Sv. Danijel).



Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 10, str. 98. 

 

roznovenska01Že več kot štiristo let obhajamo praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja so krščanski Evropi grozili Turki. Papež Pij V. je pozval evropske vladarje naj združijo pomorske sile in zaustavijo Turke, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu (Grčija), v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Papež je zmago pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na to zmago 7. oktobra obhaja praznik Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik Naše ljube Gospe rožnega venca. Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god Rožnovenske Matere Božje obhaja 7. oktobra. Trem pastirčkom v Fatimi se je Marija pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917 predstavila kot Kraljica rožnega venca. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2002 izdal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije in v njem uvedel pet skrivnosti svetlega dela rožnega, ki se v tej molitvi pridružijo dosedanjim trem delom: veselemu, žalostnemu in častitljivemu.
Na sliki: Devica Marija sv. Rožnega venca s sv. Dominikom in papežem Leonom XIII., oltarna slika v ž. c. v Tomišlju.
Popravek: V Ognjišču 10/2017 smo pomotoma namesto ž. c. Rožnovenske MB v Gornjem Logatcu, objavili njihovo p. c. sv. Janeza v Gorenji vasi - se opravičujemo in napako popravljamo z objavo prave cerkve (št. 1)

 roznovenska00

Rožnovenski Materi Božji (Devica Marija sv. Rožnega venca, Devica Marija Rožnovenska, sv. Marija Rožnovenska, Naša ljuba Gospa Rožnovenska, Marija Kraljica sv. Rožnega venca, Kraljica presvetega rožnega venca) je v Sloveniji posvečeno 10 cerkva: 4 župnijske, 6 podružničnih in 9 kapel. V LJ nadškofiji sta dve ž. c. Rožnovenske Matere Božje: v Gornjem Logatcu (1) in v Tomišlju (2), prav toliko (2) pa imajo tudi p. c.: Kranj (Rožnovenska Mati Božja) (4) in v Podgorici (Dobrepolje - Videm) (5), pa tudi tri (3) kapele: na Medijskem gradu (Izlake), v Jančah in v uršulinskem samostanu v Mekinjah.  V KP škofiji je edina župnijska cerkev, ki ima za zavetnico Rožnovensko Mater Božjo v Portorožu (10 in 11), prav tako je Rožnovenski Materi Božji posvečena tudi p. c. cerkev v Novi vasi (Krkavče) (6). V NM škofiji nimajo župnijske cerkve, ki bi imela za zavetnico Devico Marijo Rožnovensko, imajo pa dve p. c.: Dobravice (Podzemelj) (7) in Stopno (Škocjan/NM) (8) ter štiri (4) kapele: Orehovec (Kostanjevica na Krki), Grduni (Preloka), Planina (Semič) in Devica Marija Kraljica sv. Rožnega venca na pokopališču. V MB škofiji ni nobene cerkve posvečene Rožnovenski Materi Božji. – Celjska škofija ima edino župnijsko cerkev Rožnovenske Matere Božje v Črešnjicah (3)  in p. c. v Podgorju ob Sevnični (Zabukovje) (9). – V MS škofiji ni nobene župnijske in tudi ne podružnične cerkve, imajo pa dve kapeli posvečeni Rožnovenski Materi Božji: v Logarovcih (Križevci/Ljutomeru) in v Sitarovcih (Mala Nedelja). (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 10, str. 131.

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh