Na božični praznik je v koledarjih tudi ime sv. Anastazije, mučenke iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice), ki je dala svoje življenje za Kristusa med preganjanjem za časa cesarja Dioklecijana (ok. 302). Cesar Konstantin Veliki je dal njej na čast postaviti cerkev v Rimu, kjer je bila zelo češčena. Prišla je v mašni kanon in v nekdanje litanije vseh svetnikov.

• Sv. Anastaziji je pri nas posvečena p. c. v Gor. Brestovici (Brestovica pri Komnu – KP).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Cerkev se spominja vseh treh Jezusovih prijateljev iz Betanije: Marije in njene sestre Marte (po preurejenem koledarju skupaj 29. 7.), sredi decembra pa njunega brata Lazarja. Evangelist Janez nam je ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Obujenje Jezusovega prijatelja, ki je ležal v grobu že četrti dan, se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo, da je Jezus napovedani Mesija, hkrati pa je bilo eno najmočnejših nagibov Jezusovih nasprotnikov, predvsem velikega zbora in farizejev, da ga spravijo s poti.

Obuditev Lazarja je za kristjana eno najbolj tolažilnih poroštev za to, da se tudi zanj vrata smrti zapro samo začasno. Ob tem dogodku se pokaže ne samoJezusova Božja moč, temveč tudi njegova človeška stran, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka, tako da so navzoči rekli: »Poglejte, kako ga je ljubil!«

več o Lazarju iz Betanije v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 342-343

• Podružnična cerkev sv. Lazarja stoji v Postojni (pok. – KP); njegova kapela pa na pok. v Vodicah nad Ljubljano (LJ).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Živela je v Sirakuzah na Siciliji v premožni družini. Po globokem doživetju na romanju na grob sv. Agate, je razdrla zaroko, svoje imetje pa začela razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana proti kristjanom smrtno nevarna. Pred sodiščem ni hotela zatajiti svoje vere, tudi, ko so jo mučili. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Sveta Lucija velja za zavetnico vida. Po legendi naj bi se njen snubec zaljubil v njene lepe oči, ona pa si jih je staknila in mu jih poslala. Angel ji je prinesel druge. Sv. Lucija je priljubljena svetnica tudi pri nas in z njenim godom so povezani razni ljudski običaji …

Na slovenskem ozemlju stoji 13 cerkva, posvečenih sv. Luciji (3 žup. in 10 podr.) – V LJ nadškofiji jih je pet: žup. v Dražgošah (2), podr. pa v Zadnji vasi (3) (Begunje na Gor.), v Dolah (4) (Polica), v Mišjem Dolu (5) (Primskovo na Dol.) in na Skaručni (6) (Vodice). – Tudi v KP škofiji stoji pet Lucijinih cerkva: v Luciji pri Portorožu (8) in na Mostu na Soči (1) sta župnijski; na Vitovljah (9) (Osek), na Logarščah (10) (Podmelec) in na Plavjah (11) (Škofije) pa podr. – V NM škofiji sta dve podr. cerkvi sv. Lucije: na Kalu (7) (Ambrus) in na Senušah (12) (Leskovec pri Krškem). – V MB nadškofiji pa je priprošnjici za dober vid posvečena p. c. v Studenicah.(13) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

Našo nebeško Mater Marijo častimo tudi z litanijami, molitvijo, ki jo slavi z naslovi, vzetimi iz Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Poznamo jih pod imenom ‘lavretanske’ – po kraju Loreto pri Anconi, kjer stoji znamenito Marijino svetišče, ki so ga sezidali v drugi pol. 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu, kjer je cilj romarjev iz vse Evrope, tudi papežev.

• Na naših tleh stoji pet cerkva Loretske MB. V LJ nadškofiji je njena p. c. v Suši /1/ (Zali Log); v KP škofiji sta dve p. c.: na Belvederju /2/ (Izola) in v Trenti 3 (Soča) ; p. c. LMB stoji tudi v MB na Grajskem trgu /4/ (MB – Sv. Janez Krstnik); p. c. LMB je tudi v CE škofiji: na Ložnem /5/ (Sv. Florijan ob Boču), loretska kapela pa v cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazarjah. /6/

Omenimo še nekaj Marijinih cerkva, ki zaradi posebnega poimenovanja niso bile uvrščene k znanim Marijinim praznikom in bogoslužnim spominom. – V LJ škofiji so take: ž. c. Naše Gospe Presv. Srca Jezusovega v Davči,/1/ p. c. Marije, Matere milosti nad Kropo /5/ in p. c. Marije, pribežališča grešnikov na Planinski gori./4/ – V KP škofiji niso bile omenjene: p. c. Marije od zdravja v Semedeli /6/ (Koper - sv. Marko) in Piranu; /7/ p. c. sv. Marije Alietske v Izoli /8/ (posv. M. Vnebovzeti) in p. c. Device Marije Rešiteljice v Selih nad Podmelcem. /9/ – V MB škofiji sta ostali neomenjeni: ž. c. Sv. Marije - Matere usmiljenja (Maribor - Sv. Marija – bogosl. spomin 25. 1.) /2/ in ž. c. Sv. Marije - Ptujskogorske Matere Božje (Ptujska Gora – romarska – bogosl. spomin 2. 7.) /3/

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

“Čista, vsa brez madeža * bila si spočeta, * greh in pekel zmagala * v hipu prvem sveta.” Tako verni Slovenci opevamo slavo Jezusove in naše matere. V prvem trenutku svojega spočetja je bila “obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu”. To je kot versko resnico razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854, leta 1858 jo je potrdila Marija sama v Lurdu, ko je Bernardki na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka v prepričanju o popolni svetosti Jezusove deviške Matere. Od leta 1708 se praznik Marijinega brezmadežnega spočetja v vesoljni Cerkvi obhaja 8. decembra. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin Marijinega rojstva. (sč)

Brezmadežnemu spočetju Device Marije je na Slovenskem posvečeno 12 cerkva (8 župnijskih, 4 podružnične) in 16 kapel. V LJ nadškofiji stoji pet cerkva: v Grahovem (1), Kamniku (8), Kokri (2) in na Turjaku (3) so žup., v Škofji Loki (redovna uršulinska cerkev v Blaževi ulici - 9) je podružnična; Brezmadežni je posvečenih še (vsaj) pet kapel. – V KP škofiji je ž. c. Brezmadežne Device Marije v Šmarjah pri KP (5) in p. c. na Gradišču nad Prvačino (10) (Bukovica). – NM škofija ima dve ž. c. Marije Brezmadežne: na Studencu (4) in v Zagradcu (6), redovno cerkev (kapucini) pa v Krškem (11); imajo tudi tri kapele. – V MB nadškofiji so Brezm. Devici posvečene štiri kapele; ž. c. Marije Širje (7) (nad Zidanim Mostom) spada v CE škofijo; p. c. v Sp. Ščavnici (12) (Gor. Radgona) je edina cerkev posvečena Brezmadežni v MS škofiji, kjer stojijo še tri večje kapele: v Bučečovcih, Dobravi (Križevci), Noršincih (Ljutomer) …
Omenimo še tri cerkve in eno kapelo, ki so pri nas posvečene Marijinemu Brezm. Srcu: ž. c. je v Kisovcu (Fatimska Marija – LJ), p. c. pa v Brezovem Dolu (13) (Ambrus – NM), na Pragerskem (Sp. Polskava – MB) … (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), v Rimu končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo ‘plebiscitno’ imenovanje za škofa. Svoje premoženje je razdelil med uboge, verske resnice je posredoval vernikom v odličnih pridigah, krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah, v bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in bil goreč apostol socialne pravičnosti.

Ambroževe misli:
• Če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh.
• Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln; kdor pa je poln, lahko druge zaliva.
• Hram tvoje molitve nosiš vedno s seboj, povsod je molitev skrivna in samo Bog je njen sodnik.

več o sv. Ambrožu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 323-325

• Sv. Ambrožu je pri nas posvečena p. c. v Ambrožu pod Krvavcem (Cerklje – LJ).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Sveti Nikolaj je zgodovinsko izpričana osebnost, o njegovem življenju obstaja tudi več legend. Najbolj znana je tista, ki pripoveduje, kako je škof Nikolaj pomagal obubožanemu očetu, ki je imel tri neporočene hčere, a brez dote. Škof Nikolaj je tri večere zaporedoma vrgel skozi okno njihove hiše kepo zlata in dekletom priskrbel primerno doto. Ta legenda je podlaga za navado, da sveti Nikolaj/Miklavž zvečer pred svojim godom prinaša otrokom darove v nastavljene posode. Sveti Nikolaj se je rodil okoli leta 250 v Patari v Mali Aziji staršem po dolgih letih zakona. Ko sta umrla, je podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil med reveže, sam pa je šel v samostan. Okoli leta 300 je postal škof v mestu Mira in tamkajšnjo občestvo vodil skoraj petdeset let. Njegov grob v Miri je kmalu postal sloveča božja pot na krščanskem Vzhodu. Češčenje sv. Nikolaja je razširjeno po vsem svetu. V Rusiji so ga sprejeli za narodnega svetnika. O njegovem češčenju pri Slovencih priča 120 njemu posvečenih cerkva na naših tleh. (sč)

Na sliki: A. Cebej, sv. Nikolaj, oltarna slika, olje na platno, Bizovik, p. c. sv. Miklavža.

Na slovenskem ozemlju je sv. Nikolaju posvečenih 120 cerkva: 36 župnijskih in 84 podružničnih. – Največ ‘Miklavževih’ ž. c. je v LJ nadškofiji (11):  Babno Polje, Bohinjska Bistrica (2), Dol. Logatec, Janče, Lipoglav, Litija, Ljubljana - Sv. Nikolaj (1), Ovsiše, Sava, Sorica in Zapoge; imajo pa kar 33 p. c.: Hudi Vrh (Bloke), Paka (Borovnica), Dvorje (Cerklje na Gor.), Zabreznik (Čemšenik), Podgora (Dobrepolje - Videm), Mevkuž (Gorje), Slivnica (Grahovo), Visoko (Ig), Brdo (Ihan), Podgorje (Kamnik), Gozd (Križe), Bizovik (Ljubljana - Štepanja vas), Vrh (Moravče), Strahinj (Naklo), Dvor (Polh. Gradec), Renke (Polšnik), nad Mačami in na Možjanci (Preddvor), Močilno in Sava (Radeče), Godešič (Reteče), Praprotno Brdo (Rovte), Golica (Selca), Jeprca (Sora), Ulaka (Sv. Trojica nad Cerknico), Cerovo (Šentjurij/Grosupljem), Čolnišče (Šentlambert), Gradišče (Šentvid/Stični), Greben (Šmartno v Tuhinju), Bela (Špitalič), Hlevni Vrh (Vrh Sv. Trije Kralji), Kureno (Vrhnika) in Sp. Bitnje (Žabnica). – V KP škofiji je sv. Nikolaj zavetnik desetih ž. c.: Ankaran (8), Avber, Breginj (4), Budanje (5), Cerovo, Golac, Kred, Podbrdo, Podsabotin in Suhorje; prav toliko (10) je tudi p. c.: Plužna (Bovec), Landol (Hrenovice), Slo. Gračišče (Kubed), Krstenice (Kanal), Koper (sv. Miklavž), Gabrovica (Osp), Jazne (Otalež), Nanos (Podnanos), Neblo (Šlovrenc), Palčje (Trnje). – NM škofija ima tri ž. c. sv. Miklavža: Adlešiči (7), Metlika (11) in Novo mesto - stolna župnija (3); kar 22 pa je p. c.: Sela (Ajdovec), Dol. Kronovo (Bela Cerkev), Boštanj (sv. Miklavž), Stražnji Vrh (Črnomelj), Vrh (Fara/Kočevju), Kostanjevica na Krki (sv. Miklavž), Vel. Podlog (Leskovec/Krškem), Martinja vas (Mokronog), Stranska vas (Novo mesto - Šmihel), Sp. Čačič (Osilnica), Žuniči (Preloka), Gradnik (Semič), Mala Gora (Stara Cerkev), Pangrč Grm (Stopiče), Brezovo (Sv. Križ - Gabrovka), Gradec (Sv. Križ Podbočje), Budna vas (Šentjanž), Gorjanci (Šentjernej), Otok, (Škocjan/Novem mestu), Podturn (Toplice), Gradenec (Žužemberk), Žužemberk (Miklavž). – V MB je sv. Miklavž zavetnik šestih ž. c.: Majšperk, Sv. Miklavž ob Dravi (10), Sv. Miklavž/pri Ormožu (6), Šmiklavž/Slov. Gradcu) (9), Vuzenica in Zavrč; imajo še tri p. c.: Koritno (Čadram - Oplotnica, Sele (sv. Miklavž) in Falski Grad (Sv. Marija v Puščavi). – V CE škofiji imajo štiri ž. c. sv. Miklavža: Polje ob Sotli, Sevnica (13), Sv. Miklavž nad Laškim (14) in v Žalcu (12);  14 pa je p. c.: Celje - Sv. Cecilija (Sv. Miklavž), Vrba (Dobrna), Drevenik (Kostrivnica), Planina (Ljubno ob Savinji), Ljubija (Mozirje), Šmiklavž (Nova Štifta), Podvin (Polzela), Lemberg (Sladka Gora, Vinarje (Slivnica/Celju), Tisova Gora (Sv. Jurij ob Taboru), Planinska vas (Sv. Vid na Planini), Sotesko (Šmarje/Jelšah), Loke (Trbovlje - Sv. Martin), Plešivec (Velenje - Sv. Martin) in Stari Grad (Videm - Krško). – V MS škofiji sta sv. Nikolaju posvečeni dve ž. c. (Dolenci in stolna v Murski Soboti-spodaj),  v Selu (Kančevci) (15) pa imajo pa tudi p. c. (mč)

Stolna cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 12, str. 131.

Sveti Saba (Sava) se je rodil leta 439 v Kapadokiji v Mali Aziji. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo, kjer je ustanovil samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, ki je postal zibelka meništva v Palestini. Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva.

• ‘Patriarhu menihov’ je posvečena ž. c. v Podgorju nad Kraškim robom (upr. Predloka – KP) /levo/ in kapela na pok. v Padni (Krkavče – KP). God sv. Sabe obhajajo tudi cistercijani v Stični.

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.