Anton Mahnic14. decembra 1920 se je končala življenjska daritev Božjega služabnika Antona Mahniča, ki je bil rojen v Kobdilju v župniji Štanjel in je bil leta 1896 imenovan za krškega škofa (do leta 1920). Odlikoval se je z obrambo glagolske pisave, bil je ustanovitelj Hrvaškega katoliškega gibanja, ustanovil je tiskarno v Krku in začel je izdajati več časopisov. Mahničevo najbolj pomembno delovanje pa je bilo zbiranje mladine in obramba katoliških moralnih načel v javnosti, ki je bila prežeta z liberalizmom in posvetnostjo. Po prvi svetovni vojniso ga italijanske oblasti pregnale v mesto Frascati blizu Rima. Tam je hudo zbolel in odšel v Zagreb, kjer je v sluhu svetosti umrl in bil pokopan. Njegovi nestrohnjeni zemeljski ostanki so bili leta 2002 iz Zagreba preneseni v krško katedralo.

8. oktobra 2012 je krški škof Valter Župan v zagrebški katedrali objavil začetek postopka za njegovo beatifikacijo.  Za postulatorja je bil imenovan mag. Saša Ilijić, duhovnik krške škofije. Ta je takrat dejal, da so na začetku dolge poti in dolge priprave, ki bo po njegovem mnenju gotovo uspešna, če bodo v škofu Mahniču tudi verniki našli svojega zagovornika. Mag. Ilijić vse spodbuja h goreči molitvi, da bi škofa Mahniča povzdignili na čast oltarja, saj meni, da je lik škofa Mahniča – tudi zaradi Hrvaškega katoliškega gibanja in zaradi različnih drugih reči, ki jih je zastavil, posebno pa zgled njegovega življenja – ljudem lahko v veliko ohrabritev v času, v katerem živimo, v svetu in v domovini.
Odkar njegovo nestrohnjeno telo leži v krški katedrali (2002), verniki vsako leto ob obletnici njegove smrti redno romajo na njegov grob. Še več: po objavi začetka postopka za beatifikacijo je vsakega 14. v mesecu "dan božjega služabnika Antona Mahniča". Uradni proces za njegovo beatifikacijo želijo verniki spremljati z molitvijo na priprošnjo svetniškega škofa in spoznavanjem njegovega življenja, peljali še drug proces, ki je potreben za razglasitev za blaženega. Ker je škof Mahnič Slovenec, vabijo tudi nas, da sodelujemo v tej pobudi. Postulator Sašo Ilijić je dejal, da so se za 14. dan v mesecu odločili, ker je bil škof Anton Mahnič rojen 14. septembra 1850, in tudi v večnost je odšel na 14. dan meseca (14. decembra 1920 v Zagrebu). Vsi se zavedamo, da postopek ne more biti uspešen, če ljudje svetniškega kandidata nimajo za vzornika, se mu ne priporočajo. Če ni molitve, tudi čudeža ne moremo pričakovati.

Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi Slovenci, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega. Koprski škof Jurij Bizjak je vsem, ki so vključeni v delo pri pripravi ustreznega gradiva, zaželel obilo vztrajnosti in poguma. "Naj jih spremlja in navdihuje duh blagopokojnega pastirja Antona in priprošnja Device Marije Vnebovzete, zavetnice tako krške kot tudi koprske stolnice," je dejal

»Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kot je Bog v nebesih.« »Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o ‘bolni’ književnosti in zahteve po ‘ločitvi duhov’, nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil
pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

Molimo za njegovo beatifikacijo:

Jezus Kristus, dobri pastir!
Tvoj služabnik Anton Mahnič
je bil svet škof in vsestranski obnovitelj krške škofije;
voditelj in učitelj krščanskega življenja
vernikov vseh starosti in stanov,
posebej pa hrvaške in slovenske mladine.
Prizadeval si je za svetost duhovnikov in družin.
V svojem trpljenju in bolezni je bil zgled
za preizkušane v težavah in boleznih.
Pomagaj nam, da bomo sledili njegovemu zgledu
in nam podeli milost, za katero te prosimo ...,
njega pa poveličaj s sijajem svetosti.
Ki živiš in kraljuješ na vekov veke.
Amen.

več o svetniškem nadškofu na naši spletni strani:

pripravlja Marko Čuk

Preseren FranceFrance Prešeren - največji slovenski pesnik, * 3. december 1800, Vrba, † 8. februar 1849, Kranj.

Pred 218 leti se je pri Ribčevih v Vrbi na Gorenjskem rodil France Prešeren, ki je od Boga prejel izreden pesniški dar in poslanstvo, da s svojo navdihnjeno poezijo povzdigne slovenščino na raven »velikih« jezikov evropske celine. Brez pridržka ga slavimo kot največjega slovenskega pesnika. Svoje najboljše pesmi je izdal v zbirki Poezije, ki so izšle leta 1846 z letnico 1847, dve leti pred njegovo smrtjo.

"Nihče pred Prešernom, nihče za Prešernom se ne da primerjati z njim ... "On je zase, vse drugo je vrsta... Prešernovo delo je delo genija, ki je enkraten in nenadomestljiv." (Oton Župančič)

France Prešeren: Sonetni venec

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
'z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
da magistrále, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupaj veže harmoníje. /.../

Ran mojih bo spomin in tvoje hvale
glasil Slovencem se prihodnje čase,
ko mi na zgodnjem grobu mah porase,
v njem zdanje bodo bolečine spale. /.../

Iz srca svoje so kalí pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonóre
pel Estijánke imenitne hvale. /.../

Mokrócveteče rož'ce poezíje
očítajo to, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdaj ljubezen elegíje. /.../

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se okó ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljívost pije; /.../

Cel čas so blagih sapic pogreš'vále,
od tebe, drage deklice prevzetne,
prinesle niso bóžicam prijetne,
ki bi bila jih oživíla, hvale. /.../

Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasóve,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale. /.../

Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajine naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije. /.../

Izdíhljeji, solzé so jih redile
s Parnasa mojga rožice prič'joče:
solzé 'z ljubezni so do tebe vroče,
iz domovinske so ljubezni lile. /.../

Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste, zapeljána
od mlad'ga sonca kopnega svečána,
ak' nekaj dni se smeja ji veselo; /.../

Ur temnih so zatirale jih sile
vse pevca dni, ki té ti pesmi poje;
obup, življenja gnus začela boje,
Erín'je vse so se ga polastíle. /.../

Lej, torej je bledó njih cvetje velo
in redke so in slabe, nebogljene,
v zidéh tak podrtíje zapuščene
rasejo včasih rože neveselo, /.../

Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
mi gledati daj lic svetlobo zorno!
Le nji teme kraljestvo je pokorno,
samo njo bógajo viharjev sile. /.../

In gnale bodo nov cvet bolj veselo,
ko rože, kadar mine zima huda
in spet pomlad razklada svoja čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo. /.../

Magistrale

Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrócveteče rož'ce poezíje.

Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogreš'vále,
Obdájale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.

Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.

Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

 

več:
ČUK, Silvester. Po Prešernovih poteh. (Priloga). Ognjišče, 2000, leto 36, št. 12, str. 37-48.

še več o Prešernu - na naši spletni strani

pripravlja MČ

Balantic FranceFrance Balantič - pesnik, * 29. november 1921, Kamnik, † 24. november 1943, Grahovo.

»Pesnik France Balantič je eden najzanimivejših literarnih pojavov med drugo svetovno vojno (1941–1945) na Slovenskem. Njegova tragična življenjska usoda že sama po sebi vzbuja človekovo zanimanje, dramatično pa jo dopolnjuje usoda njegove literature. Po vojni je bil Balantič uradno prepovedan, kljub temu pa je bil vseskozi prisoten v slovenski literarni javnosti, saj se je o njem pisalo toliko kot o malokaterem slovenskem književniku, doma, v zamejstvu in zdomstvu. Balantič je v povojnem času, ko je vladal stalinistični režim, postal simbol preganjane slovenske literature in simbol duhovne opozicije,« je zapisal literarni zgodovinar France Pibernik, raziskovalec dela ‘zamolčanih’ pesnikov in pisateljev. Naletel je na huda nasprotovanja glasnikov ‘edine resnice’, vendar je vztrajal.

Balantiča, tega naglo dozorelega pesnika, ‘preroka’ svoje usode, se spominjamo ob obletnici rojstva.

France Balantič: Sonet

Bogat sem kakor tihi glas piščali,
v srce cedi se sladkih panjev strd,
moj zlati dan široko je odprt,
na gmajni so pastirji zaplesali.

Otroški vriski so želje mi dali,
da z žametno prstjo bi bil zastrt,
da kmalu bi poljubil zrelo smrt,
da bi v rokah cvetovi mi razpali.

Nič več razpadanja se ne bojim,
čeprav mi všeč to čakanje je bežno,
ko čutim, da v globinah že zorim.

In da okrasil bi prezveste splave,
ki pluli bodo čez vodo brezbrežno,
trohneče vence sem si strgal z glave.

 

Balantič: Svetlobi bolečin sem darovan

Svetlobi bolečin sem darovan,
trpkó dišijo kamni žrtvenika,
ne najdem čistih ustnic svečenika,
da bikl bi dar moj poveličan.

Moj god ne bo nikoli praznovan,
- - -
muževna sem, narezana steblika,
živ sok pač mora biti izkričan!

Kot jeklo smrt se mi v telo pogreza,
nihče strdenih curkov ne prestreza,
kako so težke jagode prevar!

Vendar svetá zasanjan sem vrtnar,
v samoto gonijo me rojenice,
viharji rož mi trgajo nosnice.

več:
ČUK, Silvester. France Balantič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2013, leto 53, št. 11, str. 52-53

še več o Balantiču - na naši spletni strani

pripravlja MČ

radio OgnjisceNa današnji dan leta 1994 je začel z neprekinjenim oddajanjem iz ljubljanskega studia Radio Ognjišče - danes torej praznuje svoj 24. rojstni dan. Čestitamo.
RADIO OGNJIŠČE je leto prej (1993) ustanovilo Tiskovno društvo Ognjišče. Po dovoljenjih za prvih pet oddajnih točk se je 5. junija 1994 začelo delo v koprskem studiu. Datum neprekinjenega 24-urnega oddajanja iz ljubljanskega studia v kletnih prostorih Zavoda svetega Stanislava, 28. november 1994, je njegov rojstni datum. Glavni in odgovorni urednik msgr. Franci Trstenjak ob mejnikih posebej omenja še oddajanje 24-urnega programa prek spleta 15. aprila 1997, oddajanje programa prek satelita 1. maja 2004 in popolno prenovo glavnega studia v Ljubljani v letu 2006. "Radio Ognjišče je bil ustanovljen z namenom, da s pomočjo medija prinaša poslušalcem evangelij, veselo oznanilo. Od tega osnovnega namena se nismo nikoli oddaljili, nasprotno, vedno bolj široko je naše evangelizacijsko delo," pojasnjuje msgr. Trstenjak. Drugi namen je po njegovih besedah širjenje domovinskega ponosa.

Praznovanje je tudi tokrat razdeljeno na Gala koncert v Cankarjevem domu v Ljubljani, ki je bil v nedeljo, 18. novembra in na sveto mašo, ki bo na dan rojstnega dne, 28. novembra 2018 ter priložnostno okroglo mizo, na kateri bosta sodelovala dr. Jože Dežman in dr. Jože Možina. Sveto mašo bo daroval ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar.

Povod za okroglo mizo je zanimanje naših poslušalcev za tematike oddaje »Moja zgodba« na Radiu Ognjišče in »Pričevalci« na RTV Slovenija. Novinar dr. Jože Možina je 22. julija letos v oddaji »Intervju« gostil zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana. Tam je bilo mogoče slišati sicer vrsto stvari, ki pa jih poslušalci oddaje »Moja zgodba« že poznajo. »Lahko bi rekli, da nismo slišali nič novega. Presenečeni pa smo bili nad odzivom sicer majhnega a vplivnega dela javnosti. Nekaj časa je bilo celo vprašanje, če nacionalna televizija, ki opravlja servis vseh državljanov, na pritisk zveze borcev in posameznih levičarskih intelektualcev oddaje »Pričevalci« ne bo celo ukinila, njenega urednika dr. Možino pa sankcionirala,« je zapisal voditelj oddaje »Moja zgodba« na Radiu Ognjišče Jože Bartolj, ki bo v pogovoru gostil dr. Možino in dr. Dežmana.

Začetek: Sveta maša ob 12. uri (cerkev v Zavodu sv. Stanislava). Okrogla miza pa predvidoma ob 13. uri (dvorana v Zavodu sv. Stanislava).

več o delovanju RO in nekaj iz zgodovine na naši spletni strani

Krek Janez Evangelistduhovnik, politik, sociolog, pisatelj, teolog, publicist in časnikar, * 27. november 1865, Sveti Gregor, † 8. oktober 1917, Šentjanž na Dolenjskem
"Tako kot knjige mi, ljudi je brati znal," je o Janezu Evangelistu Kreku, duhovniku, ki je delal za deset ljudi, zapisal pesnik Oton Župančič. Z Antonom Trstenjakom lahko rečemo, da je bil Krek pravi narodni voditelj in to so videli v njem  domala vsi Slovenci, ne glede na svetovnonazorske in politične razlike. Kaj podobnega se zlepa ni posrečilo nobenemu Slovencu, zlasti pa je to težko pri duhovniku, ki so ga takrat liberalni krogi iz političnih in nazorskih komaj z zadržkom sprejemali, če ga niso odklanjali ... Nekaj nevidne moči mora izhajati iz človeka, če hoče biti voditelj ali kažipot drugim. Odločilno pri tem pa je dejstvo, da si te ‘moči’ ne more nihče sam dati in narediti ... Krek je to moč in njeno privlačnost imel in jo izžareval na druge : nadpovprečno je bil nadarjen ... Razen tega je znano, da je živel izredno skromno in je vse sproti razdajal ... sem sodi tudi posebna ustvarjalna moč , ki se je v Kreku razodevala v ogromni reformatorski moči, ki mu je v zvezi z nezlomljivim optimizmom, porojenim iz zaupanja v Božjo dobroto, govorila, da se da na svetu vse zboljšati, vse popraviti, vse približati idealu pravičnosti in ljubezni ... Znan je njegov stavek, ki je šel med ljudstvo, tako rekoč ponarodel: “Začeti je treba, v tem je vsa skrivnost.” ...
Njegov vzornik je bil apostol narodov, sveti Pavel, o katerem je na Dunaju napisal doktorsko disertacijo O značaju in duhu svetega Pavla; kar je zelo značilno in pomenljivo prav za podobo Krekove osebnosti same. (...). Njegova človečnost ni poznala meja in njegovo vsestransko razdajanje je polagoma, a vztrajno načenjalo njegove moči. Svoje narodnopolitično delo je zaključil z odločilnim vplivom na oblikovanje Majniške izjave, s katero je klub poslancev narodov slovanskega Juga, ki so bili v sklopu Avstro-Ogrske, 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu zahteval samostojnost pod habsburško krono. Za to idejo je Krek ves gorel in je hotel osebno ‘vneti’ tudi druge.

"Kaj je bil svojemu narodu Krek, je dokazal pogreb. K njegovi krsti se je zgrnil ves narod, nič vabljen in klican. Kakor valovje je vse privrelo k njegovi gomili. Revež, delavec, kmet, izobraženec, učenjak – vse, vse je bilo prežarjeno z notranjo bolečino, v kateri ni bilo ne laži ne hladne uradnosti – vse je bila nenarejena žalost. Vse je zajela in objela grenkost, ker so zasipali v grob – ljubezen. Ves narod je občutil, da je izgubil moža, ki je bil vsem vse, sebi nič, ki je bil vse življenje borec za trpeče brate, za ponižane in razžaljene. Bil je res ‘vsakdanji kruh’ narodu, bil je klicar in videc, ki je oznanjal, kaj bo porojeno iz setve, ki jo je sejal krivični mamon v brazde razbolelih duš vseh tlačenih in lačnih. (Fran Saleški Finžgar)

več o Janezu Evangelistu Kreku

njegove misli:

- Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.

- Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.

- Duha sovraštva, duha brezumja zmagaj v vsem našem javnem in zasebnem življenju Duh ljubezni in Duh modrosti – Sveti Božji Duh.

- Dandanašnji manjka značajev. Manjka stanovitnih, neomajnih značajev, ki bi vztrajali pri svojih načelih, ki bi se po njih ravnali, naj pridejo nad nje še tako hude preskušnje. (Janez Evangelist Krek)

pripravlja Marko Čuk

bl Slomsek Anton MANTON MARTIN SLOMŠEK je bil rojen 26. novembra 1800 na Slomu v Unišah pri Ponikvi

  • rad se spominja svojega kmečkega porekla - v šoli pri župniku Prašnikarju - hrepeni po duhovniškem poklicu - uspešno se pripravi za vstop v gimnazijo - leta 1813/14 sprejet v tretji razred glavne (nemške) šole v Celju - jeseni prestopilv celjsko gimnazijo, v prvi razred latinskih šol.

V višjih šolah

  • inštruktor osnovnošolcev in gimnazijcev - prestopi v prvi letnik filozofskega študija na ljubljanskem liceju (sošolec tudi dr. France Prešeren)

Bogoslovec in novomašnik

  • vpis v celovško bogoslovje - že konec tretjega letnika bogoslovja posvečen v duhovnika (8. septembra 1824) - nova maša v Olimju, kjer to leto postane župnik Jakob Prašnikar.

V kaplanski službi

  • .avgusta 1825 pride za kaplana na Bizeljsko:obnovi versko življenje, uvede nedeljsko šolo, skrbi za razvedrilo, gojil družabno petje, pisal pesmi, ki so ponarodele (Slovenc Slovenca vabi, En hribček bom kupil ...), pred očmi ima preprostega človeka, ki ga hoče versko in nravno vzgajati tudi z vedro pesmijo - 1827 služba drugega kaplana v Novi Cerkvi pri Vojniku: pisanje pesmi - spiritual v semenišču v Celovcu

Duhovni voditelj in narodni buditelj v Celovcu

  • duhovni oče mladih duhovnikov - zgled: premišljevanje, uči katehetiko in pedagogiko, obrede, moliti brevir, obhajati mašo, cerkveno petje ... skrb za slovenski jezik, za naše slovstvo in za izobraževanje
    Slomšek je živel skoraj svetniško življenje, saj je bil do sebe zelo strog: malo je spal, spal na slamnjači in si sam postiljal, kave ni pil, vina malo; večerjo je pogosto prepustil dijakom. Kar si je prihranil, je dal za tiskanje slovenskih knjig ali razdelil ubogim dijakom. Po trdem delu v bogoslovju pa je vzel v roke romarsko palico in veliko prepotoval peš: opravil je troje dolgih potovanj, da bi ohranjal stike s prijatelji in spoznaval ljudi. Prehodil je Koroško, Štajersko, Krajnsko in Goriško, pa tudi velik del Solnograškega in drugih avstrijskih dežel. Enega od svojih potopisov zaključi takole: »Kakršni so predpostavljeni, taki so podložni; in učitelj se spozna po svojem učencu.
    Vse je v tem: vzgojiti je treba dobre duhovnike, pa tudi sam moraš biti priden. Najboljše je še vedno v tisti deželi, v tisti hiši prebivati, kjer je vera gospodinja. In preklet naj bo sedanji nauk, ki trdi: Država ne potrebuje vere.« In ker je bil iskren rodoljub, je zapisal tudi to: »Človek je lahko povsod doma, vsega se navadi; ko pa se navadi ljudstva ali dežele ali kraja, naj bo tam zadovoljen - zakaj četudi je povsod dobro, je vendar doma najbolje. Ljubo doma, kdor ga ima.«

Nadžupnik in dekan v Vuzenici

  • Slomšek je bil zelo dober dekan, saj je bil svojim duhovnim sobratom predvsem prijatelj, svetovalec in tudi tolažnik. Na srečanjih se je z njimi rad poveselil, sedel tudi h klavirju in z njimi pogosto zapel. Svojim kaplanom je bil bolj oče kot predpostavljeni; v dnevnem redu je določil dva tedenska dneva za pogovor s kaplanoma v slavenščini! Do delavcev v župnišču je bil dosleden, toda ljubezniv; po potrebi je bil tudi strog hišni oče svoje družine. V svoji župniji ni prezrl nobene duhovne potrebe, bil je ljubezniv in potrpežljiv. V vsako hišo je našel pot, še tako revno, in vedno skušal kako pomagati. Rad je obiskoval tudi šolski pouk, z otroki zapel in jim pripovedoval zgodbe. Tako je učiteljem prikazoval, kako naj bodo do otrok prijazni in kaj je za vzgojo koristno.

Stolni kanonik in višji šolski nadzornik

  •  decembra 1844 se poslovi od vuzeniške župnije, saj sprejme službo stolnega kanonika in višjega šolskega nadzornika za vso škofijo v Št. Andražu v Labotski dolini.
    - načrtno se zavzema z besedo in dejanjem za ljudsko šolo: poživi vzgojo, iztreblja mehanično učenje, goji materinščino, ohranja stare, poskrbi za nove šole; za petje, do 1846 je bilo, veliko po njegovi zaslugi, na področju lavantinske škofije 110 rednih, 86 nedeljskih nadaljevalnih šol.
    - vedno bolj  si želi, da bi ljudje več brali, zato hoče ustanoviti »društvo za izdajanje dobrih slovenskih bukev«. Njegova prošnja je zavrnjena, zato si zamisli letni zbornik, v katerem bi lahko objavljali slovenski pisatelji in bi ljudem »postregli vsaj z drobtinicami«. Zbornik imenuje Drobtinice (Drobtince za novo leto 1846, Učitelam ino učencam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek  čas, Gradec 1846).

Opat v Celju

  • 3. marca 1846 lavantinski škof Franc Kutnar jSlomška imenuje za celjskega mestnega župnika (opata), saj zaradi bolezni na slovenskih tleh potrebuje svojega pomočnika. A le za kratko, saj je že konec apriula povabljen na izpraznjen lavantinski škofovski sedež.

Lavantinski knez in škof v Št. Andražu

  • 5. julija 1846 je bil Anton Martin Slomšek posvečen v škofa (ob škofovskem imenovanju si je poleg rojstnega imena Anton izbral še ime Martin)
    - kot škof se je Slomšek čutil še bolj dolžnega, da poskrbi za izobrazbo svojega slovenskega naroda. Največ zaslug ima gotovo za slovenske ljudske šole po deželi; tega dela se je korenito lotil leta 1849,
    - za škofa Slomška pa je bila prva skrb, da si vzgoji dobre in goreče duhovnike. Lavantinski bogoslovci so tedaj imeli svoje šole v Celovcu; zato je bilo za škofa največje veselje, ko so vsako leto po končan em študiju prišli k njemu v Št. Andraž bodoči novomašniki, katere je tisto leto posvetil. Med prvimi je bil tudi Franc Kosar, pisec prvega Slomškovega življenjepisa.
    - v tem času je Slomšek napisal vrsto načelnih člankov, s katerimi je posegal tudi v družbeno življenje. Pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen pa puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih.

Štajerski steber slovenstva, slovenskega šolstva in slovstva

  • kot škof se je Slomšek čutil še bolj dolžnega, da poskrbi za izobrazbo svojega slovenskega naroda. Največ zaslug ima gotovo za slovenske ljudske šole po deželi; tega dela se je korenito lotil leta 1849,
    - Slomšek je posegal tudi v družbeno življenje. Pozitivna mu je ljubezen do materinega jezika in narodnosti, negativen pa puntarski in poganski nacionalizem, ki ne spoštuje tega čustva pri drugih narodih in uči sovraštvo do njih.
    - ob marčni revoluciji je odločno nasprotoval nameri, da bi vtaknili bogoslovce v narodno gardo; zahteval je, naj duhovščina po vesti ustreza ljud skim željam; naj se sovražno ne upira upravičenim reformam, s poudarkom pa je odsvetoval duhovščini, da bi podpisovali »veliko peticijo« na državni zbor za ohranitev starega reda. Dobrih štirinajst dni po izbruhu revolucije je izdal pastirski list Svetla resnica v zmešani svet; bil je nasprotnik revolucionarnih preobratov in je verjel, da se bo vse pravično uredilo. Slomšek je tudi jasno izrazil, da je agitatorstvo neprimerno za duhovščino, zato jo je svaril pred kakršnim koli poseganjem v politično dogajanje.

Največja zasluga škofa Slomška za Slovence

  • 15. avgusta se je poslovil od svojih koroških duhovnikov in vernikov, 19.avgusta 1859 je potihoma prispel v Maribor (večji del njegovih stvari so pripeljali po Dravi! ). Slovesno so ga pozdravili 3. septembra, umeščen je bil 4. septembra. In tu je zaradi nemških in nemškutarskih napadov doživel najtežja leta. To je bila resnična tragika: prispel je na slovenska tla, a nemški državljani, ki so ga na avstrijskem Koroškem tako spoštovali, so ga tukaj s svojimi napadi uničevali.
    Eden od poglavitnih vzrokov za prenos škofijskega sedeža je bila ob misli na združitev slovenskih župnij gotovo Slomškova želja in velika potreba škofije, da bi imela svoje lastno semenišče. Tako se je v Mariboru bolj trudil za ureditev bogoslovja kot za škofijski dvorec. Ustanovil je bogoslovje in teološko šolo ( to je bila prva visoka šola v Mariboru in predhodnica današnje mariborske univerze), za ustanovitev je sam daroval 20 tisoč goldinarjev. Po mnogih težavah je to ustanovo za mlade odprl 10. oktobra 1859, semkaj poklical bogoslovno izvrstno podkovanega Ortoslava Cafa za profesorja pastorale in podravnatelja semenišča, Lovrenca Herga za profesorja cerkvene zgodovine.

Škof Slomšek kot vnet dušni pastir nove škofije

  • Slomšek je bil ljudski škof, ni bilo pastirskega dela, ki se ga ne bi z vso gorečnostjo udeležil, drugim duhovnikom za vzgled in posnemanje.
    - pridige: »Dolžnost škofova je, da ne le po drugih, ampak sam po sebi besedo Božjo oznanjuje.« Pogosto je sam prevzel vse adventne ali postne pridige.
    - spoved: Kakor prižnica mu je bila v veselje tudi spovednica.
    - številna  katoliška združenja: Katoliška družba sv. križa, družbe za mladeniče, dekleta ikn žene ... Katoliško društvo gospa za revno in zapuščeno mladino; podpira ustanavljanje različnih bratovščin po župnijah, duhovne voditelje vzpodbuja, pogosto tudi sam poučuje.
    - uvaja po škofiji ljudske misijone, rad bi z njimi prerodil kar vse župnije.
    - pastirska pisma
    - obiskovanje župnij po škofiji (vizitacije)

Slomškovo delo za edinost kristjanov

  • Slomškova ljubezen do Boga in bližnjega nima meja: meje škofije in ljubljene slovenske dežele so zanj pretesne - zato ustanavlja Bratovščine sv. Cirila in Metoda.
    - povabim tedaj vse duhovnike in vernike, celo naše l očene brate in sestre, v to društvo molitve ... Večje ko bo naše društvo, močnejša bo vojska vojščakov Kristusovih za kraljestvo Božje na zemlji. Naše orožje, molitev in dobra dela, ne seka nobenih ran, temveč jih celi ...

več o bl. Antonu M. Slomšku

njegova misel:

"Prizadevajmo si vse, še tako majhno, zvesto storiti, če hočemo na bolje priti. Le kdor je v malem zvest, se mu bo veliko izročilo."

Molitev za kanonizacijo bl. škofa Antona Martina Slomška

Nebeški oče!
Blaženi škof Anton Martina Slomšek
je luč na poti našega krščanskega življenja.
Naj nas spremlja njegov zgled
in podpira njegova priprošnja,
da bomo v edinosti s teboj
in med seboj napredovali v veri,
upanju in ljubezni in bodo uslišane
naše prošnje za njegovo kanonizacijo.
To prosimo, po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš ... Zdrava Marija ... Slava Očetu ...

Na Slomškovo priprošnjo nam podeli milost ...

Uslišanja sporočite na nadškofijski ordinariat Maribor.

pripravlja Marko Čuk

sv Janez XXIIIDanes se spominjamo rojstnega dne sv. Janeza XXIII. , papeža Janeza Dobrega. »Nanj gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. 27. aprila 2014 pa je bil skupaj z njim prištet med svetnike. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«

    + Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve.
    + Misel na sedanjost me tolaži, ker je še čas za usmilje­nje. Misel na prihodnost mi vliva pogum ob upanju, da izgubljeni čas lahko še rešim. Koliko bo še prihodnosti? Naj je bo malo ali ve­liko, tvoja bo, moj Gospod.
    + Delati hočem zavzeto, a brez zaskrbljenosti, kako bo uspelo. Potrudil se bom, kakor da je vse odvisno od mene, obenem pa tako, kakor da moje delo ni nič važno.(sv. Janez XXIII.)

Ta izredni dar preprostosti in človeške topline je prejel v kmečki družini, ki je živela, kot je sam dejal, »v blagoslovljeni revščini in zadovoljna, zakoreninjena v božjem strahu, ki je jamstvo za družinske kreposti«. Kot četrti od trinajstih otrok Giovannija Battista Roncallija jn Marianne Mazzola se je rodil 25. novembra 1881 v kraju Sotto il Monte pri Bergamu. Njegova rojstna hiša je spremenjene v muzej in obiskujejo jo številni romarji. Njegov prvi vzgojitelj je bil stari stric Zaverio, njegov krstni boter. Ko je bil star enajst let, je šel v malo semenišče. Bogoslovje je študiral v Rimu, ki ga je končal z doktoratom in 10. avgusta 1904 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil deset let tajnik svojega svetniškega škofa v Bergamu, med prvo svetovno vojno je bil vojaški kaplan na fronti. Leta 1920 ga je papež Benedikt XV. poklical v Rim, da bi po italijanskih škofijah poživljal misijonsko dejavnost. Leta 1925 ga je Pij X. imenoval za škofa in ga poslal v diplomatsko službo na evropski Vzhod, kjer je ostal dvajset let: kot apostolski delegat v Bolgariji, zatem v Turčiji in nazadnje v Grčiji. Izkušnje, ki si jih je nabral v teh deželah, kjer so bili medčloveški stiki zelo težavni, je uspešno uporabil kot apostolski nuncij v Parizu, kamor je odšel proti koncu leta 1944. S svojim toplim nasmehom je »otajal« marsikak leden obraz. Papež Pij XII. ga je leta 1953 imenoval najprej za kardinala, brž nato pa še za beneškega patriarha. Vse je osvojil s svojo domačnostjo in humorjem. V Benetkah je ostal samo pet let in pol, kajti 28. oktobra 1958 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je imel Janez XXIII. Kmalu so to njegovo izbiro začeli povezovati s stavkom evangelista Janeza, ki se nanaša na Janeza Krstnika: »Bil je človek, ki ga je poslal Bog, ime mu je bilo Janez« (Jn 1,6). Po svojem novem slogu papeževanja je postajal vedno bolj priljubljen. Ko je 3. junija 1963, na binkoštni ponedeljek, umiral, se je dogajalo nekaj podobnega kot ob smrti Janeza Pavla II. 2. aprila 2005. Tudi za Janeza Dobrega so mnogi zahtevali: »Santo subito!«, naj bo brž razglašen za svetnika. Toda bil je 'prenovitveni' papež: sklical je drugi vatikanski koncil, ki je prinesel v katoliško Cerkev ‘dih pomladi’. Njegovo umiranje je z molitvijo spremljal ves svet.

sv Janez XXIII knjige

več njegovih misli

več o svetniku
ČUK, Silvester. bl. Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.
ČUK, Silvester. Papež Janez XXIII.. (Pričevanje). Ognjišče, 1999, leto 35, št. 12, str 58-59.
ČUK, Silvester. Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika. (Priloga). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 58-65.

pripravlja Marko Čuk

Kozar Lojze"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

(* ob obletnici rojstva *) • Lojze Kozar je bil rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem, ... po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, v Hrastniku, v Brežicah, v Turnišču. Med vojno je bil  pregnan v Hosszupereszteg in v Kermedin (Körmend) na Madžarsko. Novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci. Zelo si je prizadeval za gradnjo cerkve in župnije, oblast pa mu je to hotela na vsak način preprečiti. Najprej so postavili leseno cerkev, leta 1967 pa so končali gradnjo nove cerkve (arh. Janez Valentinčič, slikar Stane Kregar). Zelo pomembno je njegovo kulturno delovanje: pevske zbore, vzpodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi, vsem pa je znan kot pisatelj: napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Dolga leta je urejal Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja, prevajal je iz madžarščine, nemščine (Pisma staršem) ... Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo. Prejel je tudi odličje sv. Cirila in Metoda. Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je tudi pokopan. "Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih.

Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi ...). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

Molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja

Sveti troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh,
hvala ti za duhovnika Alojzija Kozarja,
ki je z vso svojo ljubeznijo gradil tvoje svetišče
in vodil ljudi k tebi.
S pisano in govorjeno besedo,
s svojo pokončno držo je v ljudeh krepil neuničljivo upanje,
poživljal vero in vnemal ljubezen.
Zaupno je častil Marijo, ki je Vnebovzeta.
Naj pred vesoljno Cerkvijo doseže čast oltarja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Očenaš ... Zdrava Marija ... Slava Očetu ...

Božji služabnik Alojzij Kozar je molitev, srečanje z Bogom je postavljal na prvo mesto. Iz te povezanosti je potem raslo in zorelo vse drugo delo za ljudi, o čemer pričajo tudi njegova literarna dela in drugi zapisi. Njegovo delo za ljudi, predvsem duhovno delo, želijo nadaljevati z molitvijo. Tako so se na obletnico smrti, od kar se imenuje Božji služabnik, zbrali v župnijski cerkvi Svete Trojice v Odrancih k molitvi in molitveno srečanje poimenovali Prva Kozarjeva ura. Prva Kozarjeva ura je vsakega 29. v mesecu ob 18. uri (v poletnem času ob 19. uri), ko v župnijski cerkvi v Odrancih pred Najsvetejšim molijo za beatifikacijo naših slovenskih svetniških kandidatov, predvsem Božjega služabnika Danijela Halasa in Božjega služabnika Alojzija Kozarja. (več o Božjem služabniku Alojziju Kozarju na spletni strani murskosoboške škofije), pa tudi na spletu Ognjišča (na današnji dan-obletnica meseca), s katerim je Božji služabnik tudi povezan ...

Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni in začno tudi sami ljubiti.

Če boš delal dobro, boš mnoge odrešil, bolj kakor si moreš misliti. Če boš delal zlo, boš napravil sebe do kraja nesrečnega.. 

Človek je bitje, ki mu Bog daje, da lahko ljubi, ker je Bog ljubezen sama. Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni.

Za nas ni lepše, važnejše in odrešilnejše poti kakor je ta, da nosimo za druge križ, kajti za kogar koli ga nosimo, vedno ga nosimo za Kristusa. (bs. Lojze Kozar)

pripravlja: Marko ČUK

Zajemi vsak dan

Molitev za druge ima to prednost, da je manj sebična in zato bolj čista. Zaradi tega je lažje uslišana.

(Tomáš Špidlik)
Sobota, 15. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh