* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper

Rodil se je 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, pri stricu Janezu, ki je bil tam župnik. Leta 1921 je prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano in se po maturi zglasil v ljubljanskem bogoslovju. Leta 1934 ga je v duhovnika povetil škof Rožman, nekaj časa je bil kaplan v Kostanjevici na Krki, potem pa šest let prefekt v Škofovih zavodih. V tem času je opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji) in leta 1940 nastopil službo profesorja verouka na gimnaziji v Beogradu, kjer je ostal 24 let. Ob koncu vojne se je preselil v nadškofijo in opravljal delo generalnega vikarja, šestnajst let je bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest ...Leta 1964 je prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije.Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.

Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu.

Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.
Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: "Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago."

Bogu smo hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

več:
S. Čuk, Janez Jenko. "Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj za zmago: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2010), 14-15.
knjiga: dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije, zbornik, (uredil dr. Rafko Valenčič, Ognjišče, Koper, 2010.

nekaj njegovih misli:

• Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben. Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi. Laž in zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo.
  
• Ne svet, samo Bog more izpolniti praznino človeškega srca, tako velike želje ima to naše srce!
  
• Boriti se moramo sami s seboj, da uresnićčimo velike duhovniške ideale. Vsak duhovnik si mora prizadevati, da bo podoben Kristusu po svetosti svojega življenja. (...) Da bomo res duhovniško živeli,  moramo prvo skrb posvečati notranjemu duhovnemu življenju.
  
• Vera - zmaga. V veri staršev sem bil rojen in krščen. V verskem okolju sem preživel svoje otroštvo in študijska leta. Za vero sem deloval v svojih službah. V isti veri sklepam tek svojega življenja v upanju, da se bo vera v vsej polnosti razodela tudi kot zmaga. (ob biserni maši, 1994)
  
• Vzljubil sem vas in vso primorsko zemljo ob prvem srečanju ... Svoje zadnje trpljenje, vse bolečine in smrt sprejemam že zdaj kot Kristusov dar. Vse to želim prenesti vdano za njegovo kraljestvo , za mojo drago Prtimorsko. (iz duhoivne oporoke)

pripravlja Marko Čuk

* 4. maj, Loyola, Španija; † 28. oktober 2013, Guadalajara, Mehika

(ob obletnici) Ignacio Larranaga je bil rojak Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Rodil se je 4. maja 1928 v španski pokrajini Baskiji, nedaleč od gradu Lojola, v družini z devetimi otroki. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v kapucinsko semenišče. Ni se mogel prav vživeti, vendar je vztrajal. V letih bogoslovnega študija je precej časa posvečal branju zahtevnih del pisateljev, ki so ga duhovno dvigala in bogatila. Začutil je željo po mističnem izkustvu Boga. ... Mašniško posvečenje je prejel leta 1952 v Pamploni. Nekaj let je deloval v domovini, leta 1959 pa je odšel v Čile in se z vsem ognjem vrgel na delo kot pridigar, pisatelj, organizator konferenc, tečajev, duhovnih vaj v Čilu in različnih deželah Južne Amerike ter v Španiji. Leta 1974 je v Braziliji začel že omenjeno šestdnevno metodo evangelizacije, ki jo je imenoval Srečanja – izkušnja Boga. Sad teh duhovnih vaj, ki jih vodil v mnogih krajih v različnih državah, so bile Delavnice molitve in življenja. ... Dejal je, da so DMŽ šola molitve, šola življenja, šola spreobrnjenja in šola, ki pripravlja na apostolsko delo. DMŽ imajo poleg uvodnega srečanja še petnajst srečanj, ki trajajo po dve uri. Vrata so odprta vsem, ne samo vernim kristjanom. Zdaj so navzoče v štiridesetih državah; aktivnih voditeljev Delavnic je približno 15.000, število ljudi, ki so se udeležili Delavnic, pa se je do leta 2011 povzpelo nad 13 milijonov. V Sloveniji so z DMŽ začeli bratje kapucini leta 1993. .. Delavnice molitve in življenja je Sveti sedež 4. oktobra 1997 potrdil kot mednarodno združenje vernikov s statusom pravne osebe.

več:
S. Čuk, Ignacio Larranaga. "Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom.": Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2014), 30-31.
knjiga: I. Larranaga, Srečen zakon, Ognjišče, Koper, 2020.

nekaj njegovih misli:

• Mati stopa pred nas: Otroci moji, hodite za menoj. Prehodite isto pot vere, ki sem jo prehodila jaz, in stopili boste med blagrovane. Blagor tistim, ki v temni noči verujejo v luč!.
  
• Z vztrajnostjo se naučiš moliti. Govoriti z Gospodom ne pomeni samo izmenjavati besede, ampak z Njim zaživeti notranji odnos.
  
• Marija je v Betlehemu rodila Jezusa telesno. Ko pa se je zgodilo Jezusovo duhovno rojstvo na binkošti, je Gospod potreboval duhovno mater.
  
• Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom. V nasprotnem primweru postanemo profesorji religije. Danes Cerkev ne potrebuje profesorjev verouka, ampak preroke. To so tisti, ki govorijo, ne da bi odprli usta."
  

pripravlja Marko Čuk

* 2. maj 1721, Ljubljana † 24. januar 1784

(ob obletnici)  Peter Pavel Glavar šempetrski župnik, oskrbnik viteške komende, skrben in umni gospodar in dušni pastir. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja ... – Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike tega plemenitega moža.

Pesnik Cvetko Golar je v verzih, ki jih je leta 1981 uglasbil Matija Tomc, med drugim zapisal, da se ime našega čebelarja P. P. Glavarja v njegovi ljubljeni domovini ne bo nikoli pozabilo. Iz pregleda njegovega življenja in dela se vidi, da Glavar ni bil samo znamenit čebelar, ampak predvsem pobožen in goreč duhovnik, moder gospodarski svetovalec ter velik dobrotnik slovenskega kmečkega človeka ... Človek ob pregledu njegovega življenja razmišlja, kje in od kod je črpal pobude in moči za tako vsaestransko in tako uspešno delo?
Bil je najprej nadpovprečno nadarjen, ob vsem tem pa se je vse življenje sam vzgajal in izpopolnjeval. Bil je človek jeklene volje, reda in dela. Ob prihodu v Komendo se je vrgel na delo za komenske župljane ... dal zgraditi beneficijsko stavbo, zasebno šolo z internatom na ravni nižje gimnazije, v kateri so poučevali nadarjene učence ... da bi postali duhovniki, izobraženci in pomagali pri delu med ljudstvom, poskrbel je za pisno vodo (vodnjak) ... Ne za svojo slavo, marveč iz ljubezni do preprostih ljudi, skrbi zanje, tako za njihovo gmotno preskrbljenost kot duhovno hrano. Vse življenje je bil velik prijatelj knjige. V tem more biti spodbuda in zgled tudi današnjim rodovom. V komendskem beneficiatnem arhivu hranijo pet obsežnih vezanih rokopisnih snopičev Glavarjevih razprav z modroslovno in  bogoslovno vsebino. Kmalu po svoji novi maši se je odločil, da namerava za nakup knjig vsako leto porabiti 50 forintov. Ko je leta 1752 zidal beneficiatsko hišo v Komendi, je določil posebno sobo za knjižnico, ki jo je skrbno zavaroval pred ognjem in tatovi. Tako je v teku let zrasla dragocena knjižnica, ki šteje 1500 zvezkov v različnih jezikih in različnih strok. Glavar je imel temeljito humanistično in bogoslovno izobraztbo; poleg slovenščine, nemščine in latinščine je obvladal še več evropskih jezikov. Glavar je širil in poglabljal svoje znanje tudi s potovanji v Italijo in Rim, kjer je bil imenovan za častnega apostolskega protonotarja. Iz Rima je prinesel svetinje sv. Urbana. Imel je lepo navado, da si je doživetja na potovanjih zapisal in ohranil se je zajeten sveženj teh zapiskov ... prav tako tudi veliko njegovih pisem, iz katerih lahko odkrijemo Glavarjeve značajske poteze, v njih pa najdemo tudi veliko dragocenega gradiva o naši kulturni, cerkveni, gospodarski ikn politični zgodovini. V arhivu se je ohranilo tudi precej njegovih pridig. Ljudem se je najbolj približal s pisanjem svoje družinske knjige (Status animarum), z obiski po domovih in izpraševanjem znanja krščanskega nauka. Tako je iz svoje intelektualne osame prešel v neposreden stik z ljudmi, v njihove domove in tudi srca ...

"Jaz samo grdo gledam, mislim ne tako ..." se je opravičeval zaradi svojega ostrega pogleda in sršečih obrvi. Včasih pa so se mu te oči čudno ovlažile .... (Ivan Pregelj, Odisej iz Komende)

več:
J. Gregorič, Pred dvesto leti je umrl Peter Pavel Glavar: Priloga, v: Ognjišče, 3 (1984), 29-36.
S. Čuk, Peter Pavel Glavar (1721-1784): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk

Marijan Brecelj, * 1. maj 1931 - † 29. oktober 2019

(ob obletnici) Marijan Brecelj - pesnik, prevajalec, urednik, pisec slovarjev, sodelavec Goriške Mohorjeve družbe, življenjepisec številnih znanih primorskih osebnosti, dejaven na področju domoznanstva in kulturne dediščine. Zavezan slovenstvu, živel je s knjigami in za knjige - "eden zadnjih goriških enciklopedistov", kot so zapisali zamejski mediji....dolgoletni vodja študijskega oddelka Goriške knjižnice, veliko pa je pomagal tudi na številnih drugih področjih, v župniji Nova Gorica - Kapela (knjižica o frančiškanskem samostanu, več kot 50 let je bil skrbnik samostanske knjižnice ...) Blizu mu je bila tudi likovna umetnost, saj je bil izvedenec za ex -librise. Pripravil je dva slovarja: furlansko-slovenskega in brazilsko-slovenskega ... S spremnimi besedami, komentarji in opombami je opremil več izdaj (pesniški zbirki Ljubke Šorli in Ludvika Zorzuta ter izdajo pisem Francetu Bevku in Ivanu Trinku) .Dobil je tudi Goropevškovo nagrado za »prispevek k razvoju in prepoznavnosti domoznanstva na Goriškem in preko slovenskih nacionalnih meja«.Goriški muzej mu je posvetil posebno številko Goriškega letnika (Brecljev zbornik)

S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi na našem uredništvu, saj je za našo založbo (Ognjišče) pripravil dve knjigi - obe sta izšli v zbirki Graditelji slovenskega doma (za katero je dal tudi pobudo). Leta 1992 je v omenjeni zbirki izšla knjižica o Filipu Terćelju - o njegovem življenju in delu z nekaterimi proznimi besedili, pesmimi in vzgojnimi spisi. Leta 2001 pa je izšla v isti zbirki tudi knjiga o duhovniku Petru Butkoviču - Domnu, ki je bil primorski narodni buditelj, pa tudi pesnik, pisatelj, ... likovnik in prvi slovenski ugankar. V osemdesetih je Marijan Brecelj napisal tudi tri priloge za mesečnik Ognjišče: za oktobrsko številko leta 1983, o ekslibrisu (Ekslibris — »moja knjiga«); za novembrsko številko leta 1984 o sv. Karlu Boromejskem (ob 400-letnici smrti), za majsko številko leta 1988 pa tudi prilogo o šmarnicah. Silvester Čuk je leta 1984 (7) priporočal njegovo knjigo Med Brdi in Jadranom.

več:
 S. Čuk, Marijan Brecelj (1931-2019), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 34-35.

pripravil Marko Čuk

"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

(* ob obletnici *) • Lojze Kozar je bil rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem, ... po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah, v Hrastniku, v Brežicah, v Turnišču. Med vojno je bil  pregnan v Hosszupereszteg in v Kermedin (Körmend) na Madžarsko. Novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci. Zelo si je prizadeval za gradnjo cerkve in župnije, oblast pa mu je to hotela na vsak način preprečiti. Najprej so postavili leseno cerkev, leta 1967 pa so končali gradnjo nove cerkve (arh. Janez Valentinčič, slikar Stane Kregar). Zelo pomembno je njegovo kulturno delovanje: pevske zbore, vzpodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi, vsem pa je znan kot pisatelj: napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Dolga leta je urejal Stopinje, zbornik Pomurskega pastoralnega področja, prevajal je iz madžarščine, nemščine (Pisma staršem) ... Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med njimi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo. Prejel je tudi odličje sv. Cirila in Metoda. Umrl je 29. aprila 1999 v Odrancih, kjer je tudi pokopan. "Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih.

Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi ...). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

Molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja

Sveti troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh,
hvala ti za duhovnika Alojzija Kozarja,
ki je z vso svojo ljubeznijo gradil tvoje svetišče
in vodil ljudi k tebi.
S pisano in govorjeno besedo,
s svojo pokončno držo je v ljudeh krepil neuničljivo upanje,
poživljal vero in vnemal ljubezen.
Zaupno je častil Marijo, ki je Vnebovzeta.
Naj pred vesoljno Cerkvijo doseže čast oltarja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Očenaš ... Zdrava Marija ... Slava Očetu ...

Božji služabnik Alojzij Kozar je molitev, srečanje z Bogom je postavljal na prvo mesto. Iz te povezanosti je potem raslo in zorelo vse drugo delo za ljudi, o čemer pričajo tudi njegova literarna dela in drugi zapisi. Njegovo delo za ljudi, predvsem duhovno delo, želijo nadaljevati z molitvijo. Tako so se na obletnico smrti, od kar se imenuje Božji služabnik, zbrali v župnijski cerkvi Svete Trojice v Odrancih k molitvi in molitveno srečanje poimenovali Prva Kozarjeva ura. Prva Kozarjeva ura je vsakega 29. v mesecu ob 18. uri (v poletnem času ob 19. uri), ko v župnijski cerkvi v Odrancih pred Najsvetejšim molijo za beatifikacijo naših slovenskih svetniških kandidatov, predvsem Božjega služabnika Danijela Halasa in Božjega služabnika Alojzija Kozarja.

• Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni in začno tudi sami ljubiti.
  
• Če boš delal dobro, boš mnoge odrešil, bolj kakor si moreš misliti. Če boš delal zlo, boš napravil sebe do kraja nesrečnega.
  
• Človek je bitje, ki mu Bog daje, da lahko ljubi, ker je Bog ljubezen sama. Človek je bitje, ki je sposobno ljudi tako ljubiti, da se tudi sami zbudijo k ljubezni.
  
• Za nas ni lepše, važnejše in odrešilnejše poti kakor je ta, da nosimo za druge križ, kajti za kogar koli ga nosimo, vedno ga nosimo za Kristusa. (bs. Lojze Kozar)

več o Božjem služabniku:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.
B. Rustja; M. Erjavec, Alojz Kozar: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 4 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani Lojze!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 4 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča (s katerim je bil Božji služabnik tudi povezan): bs. Alojz Kozar

spletna stran Božji služabnik Alojzij Kozar

pripravlja: Marko Čuk

* 13. maj 1927, † 27. april 2020

(ob obletnici) Akademik, nekdanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, literarni zgodovinar, pisatelj dr. France Bernik se je rodil 13. maja 1927 v Zapužah pri Ljubljani (med Dravljami in Podutikom); mladost pa je preživel v Guncljah. Realno gimnazijo je končal v Ljubljani leta 1946, diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz trinajste (slavistične) študijske skupine leta 1951, bil do 1957 asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, tedaj izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve, Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik). 1977 je postal nazivni izredni profesor, 1984 nazivni redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Največ se je ukvarjal s slovensko književnostjo (19. in 20. stoletja v evropskem prostoru). Med letoma 1992 in 2002 je bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2003 pa njen častni član. Leta 1997 ga je odlikoval tudi papež Janez Pavel II. z Redom sv. Gregorja Velikega z veliko srebrno medaljo in listino o imenovanju za viteza komendatorja - Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni, - istega leta je prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Prejel je naziv ambasador Republike Slovenije v znanosti (1994), Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih znanosti (1999). Med odlikovanji so še: red dela z zlatim vencem (1987), Recherche de la Qualité Mednarodnega reda sv. Fortunata (1993), zlatna povelja humanizma - povelje decenije (Sarajevo, 1993), zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1997) in avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda (2010). Lani sta mu Interdisciplinarni doktorski program Ameriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani in Center za irske študije Inštituta za anglistiko in amerikanistiko na dunajski univerzi podelila priznanje za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine in kritike.

France Bernik je objavil več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig: Lirika Simona Jenka (Ljubljana, 1962), Fran Levec (Ljubljana, 1965), Cankarjeva zgodnja proza (Ljubljana, 1976), Simon Jenko (Ljubljana, 1979), Problemi slovenske književnosti (Ljubljana, 1980), Tipologija Cankarjeve proze (Ljubljana, 1983), Ivan Cankar - Monografska študija (Ljubljana, 1987), Slovenska vojna proza 1941-1980 s soavtorjem Marjanom Dolganom (Ljubljana, 1988), Slowenische Literatur im europäischen Kontext (München, 1993), Študije o slovenski poeziji (Ljubljana, 1993), Ivan Cankar - Ein slowenischer Schriftsteller des europäischen Symbolismus (München, 1997), Obzorja slovenske književnosti (Ljubljana, 1999), Spektrum ustvarjalnosti (Ljubljana, 2004), Simon Jenko - Monografija (Maribor, 2004), Slovenska akademija znanosti in umetnosti - Od 1992 do 2002 (Maribor, 2005), Ivan Cankar - Monografija (Maribor, 2006).

Leta 1996 je bil tudi gost meseca v Ognjišču, in urednik Franc Bole, ki ga je obiskal na sedežu SAZU, ga je vprašal tudi o tistih časih (1957), ko so ga iz političnih razlogov izključili z univerze

• To je bilo dogajanje, ki je bilo zunaj mojih moči in reči moram, da za to ne krivim nikogar. Začel sem znova, verujoč v svoje sposobnosti in pa v veliko sožitje s svojo ženo, ki mi je v težkih letih stala ob strani in me podpirala. Ostal sem zvest stroki, za katero sem se odločil, in to se mi zdi največje zadovoljstvo. To je resnično tisto, kar mi pomaga živeti. To je, če se izrazim z besedami Viktorja Frankla, dunajskega logoterapevta, in našega akademika Antona Trstenjaka, "smisel življenja". Smisel življenja ni le iskanje smisla, temveč tudi najdenje le-tega. Smisel je tisto, kar našemu življenju daje vrednost in samopotrditev.

še nekaj njegovih misli:

• Nisem konfliktna osebnost, temveč sem povezovalni človek in to uresničujem tudi na akademiji. Bil sem in sem predsednik vseh, ne glede na stroko in svetovnonazorsko usmeritev. Moja težnja je držati akademijo skupaj, da vsi sledimo enemu samemu cilju, ki smo mu zavezani: služiti slovenski znanosti in slovenski umetnosti.
• Imam krščansko vzgojo in rad prebiram verske časopise, kolikor le morem. To so moji duhovni temelji, ki so nas oblikovali in nas oblikujejo še danes.

več
F. Bole, predsednik SAZU dr. France Bernik: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 6-10.

pripravlja Marko Čuk

* 2. september 1928, † 21. april 2021

Pesnik, literarni kritik in zgodovinar France Pibernik se je rodil leta 1928 v Suhadolah pri Komendi. Zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, ampak je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji.
Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja (Bregovi ulice, 1960; Ravnina, 1968; Razlage, 1973; September, 1974; Odzvok – pesmi v prozi; 1979. Ajdova znamenja – izbor; 1993.Svetloba timijan, 2000) se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Jutro pozabljenih, 1991. Izbrane pesmi Franceta Balantiča Tihi glas piščali, 1991.Izbrane pesmi Ivana Hribovška Himna večeru, 1993; Izbrana proza Franceta Kunstlja Luč na mojem pragu, 1994. Kratka proza in nedokončan roman Ludveta Potokarja Onstran samote, 1995; Izbrana proza Toneta Polde Moja Krnica, 1996; Dohojene stopinje (knjiga intervjujev z Zorkom Simčičem), 2019; Alojz Rebula (1924-2018), biografija, 2019).
Uredil je številne pesniške zbirke in antologije. Med slednjimi naj omenimo le zadnjih pet: Karel Mauser: Življenje in delo, 1993; Jože Udovič: Ogledala sanj, 1996; Slovenska duhovna pesem: Od Prešerna do danes (2001); Beseda čez ocean: Antologija slovenske zdomske poezije, 2002; Janez Jalen: življenjska in pisateljska pot, 2003 in Kje, domovina si, antologija slovenske domovinske pesmi (2009).
Pri Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je avtor opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj, med drugim Trubarjevo nagrado, bil je tudi častni meščan občine Kranj.

Tudi pri založbi Ognjišče je pustil "svojo sled", leta 1993 je pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma (leta 2018 pa v romansirani obliki za celovško Mohorjevo). Njegove knjige je Silvester Čuk uvrščal tudi v rubriko Priporočamo, berite (Janez Jalen, Začudene oči otroštva, Pozni november za pesnika,  Dohojene stopinje, Alojz Rebula ...)

več:
B. Rustja, Raziskovalec del zamolčanih književnikov: Pet minut pogovora, v: Ognjišče 7/8 (1993), 97-98.
B. Rustja, dr. France Pibernik. Njihove življenjske zgodbe - ena je bolj žalostna od druge: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2009), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj

• Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  

pripravlja Marko Čuk

Danes je rojstni dan našega Ognjišča. Pred devetinpetdesetimi leti je bila na današnji dan velika noč in koprski in postojnski župljani so brali v ciklostilno razmnoženem lističu, ki so ga dobili v roke po vstajenjski maši na velikonočno jutro, 18. aprila 1965: »Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo, Povezati hočemo našo faro/župnijo v eno družino, zato tudi naslov FARNO OGNJIŠČE. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano.« Od tega prvega ‘obiska’ je preteklo veliko časa in v njem je skromni listič iz župnijskega glasila postopoma zrasel v vsebinsko bogato in za oko privlačno revijo. Iz nje je, zlasti v letih iskanja in zorenja, črpalo “tako potrebno duhovno hrano” že več rodov naših bralcev. To potrjujejo pričevanja nekaterih znanih slovenskih osebnosti na straneh jubilejne – ‘zlate’ priloge (Ognjišče 4/2015). Spomnimo se danes, na naš praznik nekaterih najvažnejših dogodkov iz zgodovine:

1965

• 18. april 1965, velika noč: začne izhajati Farno Ognjišče kot glasilo župnij Koper in Postojna. Naklada ciklostilno razmnoženega lista je 1.300 izvodov (800 Postojna in 500 Koper). Listič ima 28 strani (13 x 20 cm), cena ni določena (prepuščena dobremu srcu bralcev), ponuja se na vhodih obeh župnijskih cerkva.
• avgust 1965: Franc Bole prestavljen iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče ostane glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so ti okviri postajali pretesni. Jesenska številka zamuja, ker se je pokvaril razmnoževalni stroj. “Nikar se ne bojte, ni poje­njala naša vnema!” sporočajo iz uredništva.

1966

• januar 1966: prva številka drugega letnika (1966) se tiska v nakladi 5.000 izvodov (tiskarna Primorski tisk v Kopru). V njem ni več oznanil obeh župnij, preimenuje se v Ognjišče in je tudi ‘uradno’ namenjen vsej slo­venski mladini.
• julij 1966: naklada Ognjišča strmo raste in ob koncu leta doseže 25.000 izvodov.
• december 1966: izide prva knjiga zbirke Mala Knjižnica Ognjišča: Albert Schweitzer, Začne se bogata založniška dejavnost Ognjišča.

1967

• januar 1967: list začne izdajati Apostolska administratura za Slovensko Primorje, ‘predhodnica’ koprske škofije. Prve številke tretjega letnika natisnejo 35.000 izvodov, pa je še premalo, oglašajo se vedno novi naročniki.
• april 1967: prva knjiga Žepne knjiž­nice je življenjepis papeža Janeza Dobrega, ki doseže visoko naklado 40.000 izvodov.
• avgust 1967: škof Jenko glavnega urednika razreši župnije, da se lahko posveti samo urejanju Ognjišča in izdajanju knjig. Uredništvo in uprava začneta delati v pritličju škofijskega doma v Kopru.

1968

• januar 1968: koprska tiskarna ni več kos visoki nakladi Ognjišča, tiskanje prevzame tiskarna Delo v Ljubljani z modernimi rotacijskimi stroji. To leto Ognjišče dobi barvni ovitek, naklada pa še vedno raste.
• avgust 1968: na uredništvo pride Silvester Čuk.

1969

• 19. avgust 1969: Ognjišče pripravi na Brezjah prvo romanje invalidov, bolnikov in ostarelih.
• december 1969: zadnjo številko petega letnika natisnejo v 70.000 izvodih.
• božič 1969: novi letnik prinaša dve novosti: nekoliko večji format ter štiribarvni tisk na boljšem (premaznem) papirju. Prvih pet številk ima 54 strani, nadaljnje pa 64 strani in tako ostane vse do leta 1991.

1970

• julij 1970: objavljen prvi Indijanček.

1971

• april 1971: uredništvu se pridruži Dušica Urbič-Kokol, ki prevaja in pripravlja nekaj rubrik.
• junij 1971: naklada doseže 85.000 in ‘sedem debelih let’ vztraja na tej številki.

1972

• januar 1972: uredništvo začne priprave na Klub Ognjišče, več kot sto bralcev se prijavi vsak dan.
• marec 1972: v Ognjišču je objavljena prva komercialna reklama.oktober 1972: zaradi očitkov, da Ognjiš­če zbira mlade bralce v posebni organizaciji, je Klub ukinjen, urednik obljubi, da bo vse prijavljene člane povezoval Dodatek, ki bo izhajal občasno.

1973

• april 1973: izide knjiga Materina ruta, prva domača povest izpod peresa Lojzeta Kozarja.

1974

• 16. julij 1974: preiskave na uredništvu, tedanje oblasti moti uspešno delo, zato poskuša z vsemi sredstvi to preprečiti. Vsem na uredništvu odvzamejo potne liste, moti jih finančno poslovanje, predvsem Predal dobrote.
• Ognjišče tri leta ne izda nobene knjige, vse sile usmeri v revijo.
• julij 1974: list uradno izdajajo slovenski škofje, saj je prisoten po vsej domovini.

1978

• januar 1978: v nakladi 10.000 izvodov izide knjiga Pisma uredniku, izbor pisem očeta urednika.
• marec 1978: v Ognjišču se začne rubrika Kako sva se spoznala.
• april 1978: velikonočno darilo – prvi poster Ognjišča in prvo srečanje urednikov z materjo Terezijo ob njenem obisku v Zagrebu.
• 8. julija 1978: 10. jubilejno romanje invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje.

1979

• marec 1979: izide težko pričakovani ponatis Kratkega Svetega pisma s slikami.
• maj 1979: ponatis knjige Dnevnik Anamarije, izšla je že v 15.000 izvodih.
• junij 1979: na Brezjah se zbere 12.000 romarjev.
• božič 1979: naklada Ognjišča nenadoma spet ‘poskoči’: doseže 90.000 izvodov. Morda je temu dejstvu botrovalo tudi večje zanimanje za Cerkev po nastopu Janeza Pavla II.

1980

• januar 1980: Ognjišče začne izdajati tudi knjige za otroke, najprej izide Evangelij v slikah in takoj je potreben ponatis. Septembra izide še 12 slikanic za najmlajše.
• julij 1980: Ognjišče se pridruži mednarodni izdaji zbirke ‘Cerkev in njena zgodovina’ - deset knjig velikega formata (21 x 31 cm). Bogato ilustrirane barvne knjige izhajajo v nakladi 5.000 izvodov, prva izide novembra 1980, zadnja pa jeseni 1982.

1981

• april 1981: veliki založniški podvig Ognjišča je monografija Lepa si, zemlja slovenska s čudovitimi fotografijami Janka Ravnika, ki v kratkem doživi dve izdaji in doseže naklado 20.000 izvodov.
• julij 1981: uredništvo se odloči, da zaradi podražitev papirja v poletnih mesecih izda dvojno številko (julij-avgust), ki ima 32 strani več od običajne. Podobno se zgodi spet leta 1985 in Ognjišče odtlej poleti izhaja v dvojni številki (96 strani) naslednjih deset let (zadnjič leta 1995).

1982

• april 1982: izide bogato ilustrirana knjiga Janez Pavel II., ki je hitro razprodana in že septembra je potreben ponatis. Prav podobno zanimanje je tudi za knjigo Pastirica Urška, zamejske pisateljice Zore Piščanc, ki govori o zgodovini božje poti na Sveti Gori.

1983

• junij 1983: iz tiskarne pride prva knjiga zbirke Sveto pismo in njegova zgodovina, ki obsega sedem knjig (naklada 5.000 izvodov).
• avgust 1983: uredništvu se pridruži Marko Čuk, ki po dveh letih prevzame vlogo prvega tehničnega urednika.
• božič 1983: Ognjišče vstopa v 20. leto izhajanja, naklada zruši magično mejo sto tisoč, revija izide v 102.000 izvodih. Prvi številki so priložene nalepke (12) z verskimi gesli, v sredini pa je koledar s posterjem.

1984

• januar 1984: začne izhajati list Sončna pesem, list za mladinsko duhovno glasbo.
• februar 1984: ob 400-letnici prvega popolnega prevoda Svetega pisma v slovenščino izide knjiga Svetopisemski vodnik.
• avgust 1984: v sodelovanju z angleško založbo Lion začne izhajati Veroučna knjižnica Ognjišča, sedem knjig v nakladi 10.000 izvodov (prva - Verovati danes) je že kmalu ponatisnjena v 5.000 izvodih).

1985

• oktober 1985: izide težko pričakovana monografija Lepote slovenskih cerkva z besedili umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja in fotografijami Jožeta Anderliča.
• november 1985: Ognjišče se s svojimi izdajami zadnjih dveh let pridruži drugim verskim založbam v sklopu razstavnega prostora Mohorjeve družbe na 7. slovenskem knjižnem sejmu.

1986

• november 1986: Ognjišču je prvič priložen seznam (katalog) knjižnih izdaj Ognjišča in odziv je nad pričakovanji.

1987

• maj 1987: oče urednik spremlja koprskega škofa Janeza Jenka na obisku pri Slovencih v Argentini.
• avgust 1987: Ognjišče izda bogato barvno ilustrirano Sveto pismo v 365 poglavjih in zbira prednaročila za knjigo Verstva sveta, ki izide decembra.
• november 1987: Ognjišče prvič samostojno nastopa na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, ki je tedaj vsaki dve leti.
• december 1987: izide prva glasbena kaseta z verskimi popevkami Ko korenin se zavemo (skupina Pot).

1988

• september 1988: pri Ognjišču izide knjiga Tisoč let krščanstva v Rusiji, prva, ki jo za tisk v celoti pripravimo sami - na našem novem računalniku s programom za namizno založništvo.
• božič 1988: Ognjišče doseže najvišjo naklado - 105.182 izvodov, za božične praznike se na ljubljanski TV pojavi reklama za časopis in obvestilo, da ga lahko bralci kupijo tudi v kioskih.

1989

• januar 1989: Ognjišče izda prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda.

1990

• januar 1990: Predal dobrote se preimenuje v Slovensko karitas in njen prvi direktor postane Franc Bole, ki to delo opravlja do leta 1993.
• april 1990: za veliko noč izide prva, poskusna številka bogoslužne revije Molimo s Cerkvijo. Z adventom tega leta začnejo redno izhajati bogoslužne knjižice (4 na leto) z enakim naslovom.
• avgust 1990: na uredništvo pride mladi duhovnik Božo Rustja, ki ureja zbirko Molimo s cerkvijo; oktobra je v Ognjišču objavljen njegov prvi članek, pripravlja tudi Veroučne strani.
• 19. september 1990: ustanovljeno Tiskovno društvo Ognjišče (TDO), ki postane izdajatelj revije Ognjišče ter se ukvarja z založniško dejavnostjo.

1991

• 7. maj 1991: škof Metod Pirih blagoslovi nove prostore Ognjišča v prizidku škofijskega doma v Kopru.

1992

• januar 1992: Ognjišče dobi nov logotip (znak), stiliziran plamen in napis, Sončna pesem postane mesečnik, njen urednik pa Tino Mamić.

1993

• maj 1993: izide težko pričakovana knjiga Visoka pesem gora s fotografijami Franceta Steleta in besedilom takratnega zunanjega ministra Alojza Peterleta.

1994

• januar 1994: urednik Božo Rustja začne pripravljati kratke zgodbe (Razmišljajmo ob zgodbi), ki so doslej stalnica Ognjišča in izhajajo tudi v zelo priljubljenih knjižnih izdajah.
• 20. marec 1994: iz koprskega studia začne poskusno oddajati Radio Ognjišče.
• april 1994: Ognjišče izda Ilustrirano enciklopedijo Svetega pisma, ki še razširja in dopolnjuje zbirko svetopisemskih knjig , ki jih Ognjišče razširja med bralce v zadnjih desetih letih.
• 6. junij 1994: koprski škof Metod Pirih blagoslovi studio Radia Ognjišče pri novi cerkvi sv. Marka v Kopru; s tem začne oddajanje Radia Ognjišče v živo in ta dan velja za njegov rojstni dan.
• september 1994: urednik Božo Rustja odhaja na študij v Rim, njegovo delo za dve leti prevzame duhovnik Primož Krečič.
• oktober 1994: povabilo bralcem in poslušalcem, naj se pridružijo Prijateljem Radia Ognjišča (sponzorjem evangelija) in tako pomagajo pri postavljanju temeljev za radijske oddaje.
• oktober 1994: kot pripomoček pri oznanjevanju izidejo Zgodbe in prilike, predhodnica zelo uspešne zbirke Zgodbe za dušo, ki je začela izhajati leta 1997.
• 28. november 1994: Radio Ognjišče začne neprekinjeno oddajanje 24-ur­nega programa iz svojega studia v kletnih prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, ki ga nadškof Šuštar slovesno blagoslovi 15. decembra.
• december 1994: Ognjišče izda pobarvanko Sv. Miklavž, prvo v seriji pobarvank, ki jih riše Silva Karim, besedila pripravlja Berta Golob, uglasbena pesem pa je delo Janeza Bitenca.

1995

• januar 1995: ob 30-letnici se Ognjišče ‘zredi’ za osem strani, poveča se tudi format (15 x 23 cm), celotno Ognjišče je zdaj natisnjeno v barvah.

1996

• januar 1996: priprave na papežev obisk tudi v Ognjišču, izide kaseta Petrova barka.
• maj 1996: Slovenija kot 114 država sprejema papeža Janeza Pavla II; ob njegovem 71.apostolskem potovanju izide knjiga Potujoči pastir sveta.
• september 1996: izide knjiga Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni.

1997

• 15. april 1997: Radio Ognjišče začne poskusno oddajati na internetu, v reviji začnemo redno vsak mesec objavljati novosti, ki jih izdaja založba.
• maj 1997: knjige Ognjišča si bralci lahko ogledajo na internetu in jih tudi kupijo – Robert Božič, novinar Radia Ognjišče, usposobi prvo poskusno spletno knjigarno Ognjišča.
• april 1997: iz Rima se vrne urednik Božo Rustja.
• september 1997: Miha Turk, sedanji direktor, objavi prvi članek v Ognjišču.
• november 1997: da bi knjige čim bolj približali ljudem si urednik Franc Bole ‘izmisli’ posebna prodajna stojala, v naslednjih mesecih Ognjišče nagrajuje zveste bralce.
• božič 1997: Ognjišče v novem letniku poveča obseg (84 strani), papir je boljši, zato so tudi fotografije bolj ‘spodobne’. Uredništvu se pridruži časnikar in zgodovinar Tino Mamić, nekdanji urednik Sončne pesmi, ki ureja mladinske rubrike in skrbi za knjižne izdaje.

1999

• februar 1999: izide bogata monografija Plečnikova sakralna umetnost (360 strani in 250 barvnih fotografij).
• september 1999: drugi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji (Maribor) in razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega spremlja tudi uredništvo in založba Ognjišča z izdajami glasbenih kaset (Slomškova pot v nebo) in CD-jev.
• oktober 1999: Ognjišče na prelomu tisočletja izda obsežno knjigo Krščanstvo 2000 let s številnimi dokumentarnimi fotografijami, preglednicami in dodatkom o vlogi Slovencev v zgodovini krščanstva.

2000

• 14. maj 2000: dobrodelni koncert ob 35- letnici izhajanja revije Ognjišče v prostorih Škofijske gimnazije Vipava. Nastopijo naši popularni pevci in glasbeniki, več kot 2000 poslušalcev za Škofijsko gimnazijo zbere dva milijona tolarjev (skoraj 8.500 današnjih evrov).
  16. julij 2000: časnikar Družine Jože Zadravec v poročilu o posvečenju koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka zapiše, da ima v Kopru sedež tudi revija in založba Ognjišče, ki je v 35. letih izdala 271 knjig, 34 kaset, 30 videokaset in 4 CD-je.

2001

• januar 2001: novo tisočletje je čas za nove spremembe – Ognjišče začne izhajati na 100 straneh, tudi format se nekoliko poveča. Še pomembnejše od tehničnih pa so številne vsebinske novosti.

2002

• september 2002: uredništvu se pridruži Miha Turk, ‘leteči reporter’, ki spremlja glasbo, sprašuje za mnenje (‘pogled’) znane osebnosti, piše o življenjskih usodah navadnih ljudi, obiskuje zanimive ljudi, poklice, znamenitosti, ustanove ...

2003

• božič 2003: štirideseti letnik prinaša ‘revolucionarno’ novost: ‘dodatek’ Za oddih in navdih, v katerega so na 16 straneh vključeni literarni prispevki.

2004

• 23. – 30. april 2004: kolesarjenje Ognjišča po Sloveniji pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. V osmih dneh skupina osmih kolesarjev prekolesari 1.350 km ob mejah Republike Slovenije pod geslom Slovenija, ostani to, kar si.
• božič 2004: naročniki Ognjišča dobijo ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo Zgodbe s semeni upanja, šesto iz uspešne zbirke Zgodbe za dušo.

2005

• januar 2005: v jubilejnem letniku začnemo rubriko Štirideset mladih let, v kateri se v vsaki številki spomnimo nekaterih pomembnih članov uredništva, zunanjih sodelavcev, fotografov ...
• april 2005: velikonočni številki Ognjišča, v kateri je v prilogi predstavljena štiridesetletna pot Ognjišča, je priložena drobna knjižica Hvala za vašo zvestobo.
• 26. – 29. april 2005: romanje ob 40-letnici Ognjišča. Okrog 300 romarjev v šestih avtobusih, ki jih vodi koprski škof Metod Pirih, obišče Padovo, Loreto, Assisi in San Giovanni Rotondo.
• 4. september 2005: na parkirišču pred Postojnsko jamo se zbere več kot 10.000 bralcev Ognjišča na praznovanju 40- letnice izhajanja najbolj brane revije v Sloveniji ter na 25. srečanju Prijateljev Radia Ognjišče (PRO).
• 11. september 2005: na dvorišču pred sedežem Ognjišča v Kopru se sklene podvig Na kolesu s Slovenijo v srcu ob 40- letnici revije Ognjišče. Od maja do septembra je Ognjišče pripravilo kolesarski vikend v eni od naših pokrajin, ki se ga je udeležilo od 50-90 kolesarjev iz vse Slovenije.
• 8. oktober 2005: romanje na Bavarsko za nagrajence kviza (avtobus zvestobe), romarji med drugim obiščejo rojstni kraj papeža Benedikta XVI. Marktl in božjo pot Altöting.
• 29. november 2005: ustanovitelj in glavni urednik Ognjišča Franc Bole prejme Schwentnerjevo nagrado, ki jo podeljuje strokovno združenje založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije za zasluge na področju založništva.
• december 2005: založba Ognjišče prešteje svoje dosedanje izdaje: v štiridesetih letih je izšlo 319 naslovov knjig, 35 kaset, 31 videokaset, 7 CD-jev in 2 DVD-ja.

2006

• januar 2006: da bi bile bralcem knjige še bolj dostopne Ognjišče ustanovi Klub Ognjišče, v katerega se lahko včlanijo z nakupom katerekoli knjige. Člani kluba prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popustov.
• februar 2006: pisarna Ognjišča v Ljubljani (Poljanska 4) se preseli v nove prostore bivše knjigarne Mohorjeve družbe.
• 23. junij 2006: začne se kolesarsko romanje Šest dni za šest škofij in šest božjih poti, na katerem skupina kolesarjev v majicah Ognjišča ob ustanovitvi novih škofij, obišče vse škofijske sedeže (stolnice), ter v vsaki škofiji tudi osrednjo Marijino božjo pot.
• avgust 2006: Ognjišče izda zbirko Svetopisemske zgodbe kot risanke (15 zgodb) tudi na DVD-jih. Zgodbe so sinhronizirane, osebe “govorijo slovensko”.
• december 2006: pri založbi Ognjišče je v letu 2006 izšlo 20 knjižnih naslovov, prenovljena izdaja, 4 ponatisi ...
• božič 2006: Ognjišče začenja 43. letnik v povečanem formatu (19 x 27 cm), pa tudi oblikovno prenovljeno, z večjimi fotografijami, z več barve, večjimi črkami ... Na tehnično uredništvo pride nova moč: Benjamin Pezdir.

2007

• 1. januar 2007: v Sloveniji kot plačilno sredstvo namesto tolarja uveden evro in posamezna številka Ognjišča stane 2 evra (prej 480 SIT).
• marec 2007: založba Ognjišče pred veliko nočjo izda monografijo o slikarju Maksimu Gaspariju (v dveh knjigah). Avtorja Slovenske pravljice Maksima Gasparija sta Ivan Sivec in Marjan Marinšek.
• april 2007: izide velika enciklopedična knjiga Krščanska božjepotna svetišča vsega sveta, ki na 280 straneh predstavi znane in manj znane božje poti z vsega sveta.
• september 2007: založba Ognjišče izda knjigo Kraljica Slovencev, povest o brezjanski Mariji Pomagaj, ki jo ob 100-letnici kronanja napiše Ivan Sivec.
• december 2007: pri založbi Ognjišče je v letu 2007 izšlo 16 knjižnih naslovov, 11 ponatisov, dva glasbena CD-ja in zbirka DVD filmov (21).

2008

• januar 2008: izide jubilejna 500. številka Ognjišča.
• 21. junij 2008: Ognjišče pripravi jubilejno 40. romanje invalidov, bolnikov in starejših na Brezje, ki se ga udeležijo tudi trije škofje.
• 6. julij 2008: točno petdeset let po novi maši, ki jo je daroval v Postojni, msgr. Franc Bole, urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče v koprski stolnici obhaja svoj zlatomašni jubilej.
• avgust 2008: izide sedma izdaja Drobnih zgodb za dušo, ki jih je bilo dotlej prodanih že več kot 17.000 izvodov.
• september 2008: izide zadnja (44) knjiga iz zbirke Žepna knjižnica – Povest družine Martin. Knjige odslej izhajajo v prenovljeni zbirki Žepna knjiga Ognjišča.
• 22. oktober 2008: škof Anton Jamnik blagoslovi novo knjigarno Ognjišča v Kranju.
• december 2008: založba Ognjišče v letu 2008 izda 19 knjižnih naslovov, 11 ponatisov, dva glasbena CD-ja.
• božič 2008: zadnji številki Ognjišča sta ob vstopu v 45. leto izhajanja priložena katalog knjižnih izdaj in stenski koledar za leto 2009 s fotografijami Ubalda Trnkoczyja.

2009

• januar 2009: uvodnike Ognjišča (Na začetku) odslej piše gledališki igralec Gregor Čušin; Janez Keber pa v vsaki številki razlagi imen doda še razlago enega frazema, stalne besedne zveze, ki jo srečujemo v vsakdanjem
  govorjenju ali pri branju (Zakaj rečemo).
• december 2009: knjižna bera založbe Ognjišče v minulem  letu– 22 novih knjižnih naslovov, trije ponatisi, ena prenovljena izdaja, DVD plošča, glasbeni CD.
• božič 2009: Sončna pesem, ki je 25 izhajala kot samostojna revija, postane mladinska priloga Ognjišča. Število strani Ognjišča se tako poveča za šestnajst – na 132, cena pa ostane enaka.
• božič 2009: v zahvalo za zvestobo Ognjišče na začetku 46. letnika bralcem podari knjigo Kruh in vino smo prinesli.

2010

• 1. januar 2010: v mesecu verskega tiska praznuje svoj 70 rojstni dan urednik Silvester Čuk, ki je vse svoje življenje zapisal delu za verski tisk in soureja Ognjišče od prve številke do danes.
• januar 2010: Sončna pesem, mladinski mesečnik za mlade, ki od leta 1984 izhaja kot samostojna revija, je kot mladinska priloga (24 strani) vključena v Ognjišče. Januarja 2012 se preimenuje v Mladinsko prilogo. Njen urednik je Matej Erjavec, že prej vrsto let sodelavec Sončne pesmi, ki skrbi še za številne druge članke v Ognjišču.
• oktober 2010: Ognjišče pripravi romanje ob 45-letnici izhajanja, v počastitev 100-letnice rojstva blažene Matere Terezije in po poteh škofa Janeza Gnidovca v Makedonijo in na Kosovo.
• november 2010: Ognjišče napove podražitev revije (izvod za 20 centov), kar je prva podražitev po šestih letih in to kljub temu, da se je v tem času število strani povečalo za 16.
• december 2010: minulo leto je založba izdala 15 novih knjig, 6 ponatisov, 6 CD-jev, 1 DVD in voščilnice.

2011

• februar 2011: konec meseca izide že deseta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo – Zgodbo ti povem.
• avgust 2011: izide velika monografija Umetnost svetega – cerkve na Slovenskem z več kot 5o0 fotografijami fotografa Franceta Steleta in besedilom  dr. Marijana Zadnikarja.
• november 2011: prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru, odprta nova trgovina.
• december 2011: knjižna bera založbe v letu 2011 – 17 novih knjig, 6 ponatisov, dva glasbena CD-ja in DVD plošča.

2012

• januar 2012: po nekaj letih odmora je v reviji spet urednikova beležnica, ki bralce seznanja z novostmi na Ognjišču, Bogdan Žorž začne pisati rubriko Pot do Boga – preko gora, Sončna pesem postane Mladinska priloga.
• april 2012: izide prva elektronska knjiga založbe Ognjišča – roman Pesem dveh src.
• maj 2012: iz tiskarne pride ponatis Kratkega Svetega pisma, ki je doslej izšlo že v več kot 150.000 izvodih. Ta izdaja je posebna, saj je slikovno gradivo digitalizirano, besedilo pa posodobljeno.
• september 2012: prenovljena spletna stran http://revija.ognjisce.si, na kateri je poleg povzetkov vsebine posameznih številk vsak dan tudi predstavitev svetnika dneva in godovnjakov za tisti dan.
• 29. 11. 2012: občni zbor Tiskovnega društva Ognjišče, ki je ustanovitelj Ognjišča d.o.o. in na katerem je za direktorja izvoljen Miha Turk, Franc Bole pa ostaja še naprej predsednik društva.
• december 2012: minulo leto izide 14 novih knjig, 8 prenovljenih izdaj, 5 ponatisov in dva glasbena CD-ja.
• božič 2012: založba izda poučno družinsko igro Pot k Jezusu in štiri darilne knjižice v seriji Podarim ti misel (Hvaležnost, Prijateljstvo, Družina in Ljubezen).

2013

• januar 2013: Ognjišče začne objavljati anketo Ognjišča (po rubrikah).
• april 2013: izide knjiga Obrisal bo solze z njihovih oči, ki jo Božo Rustja, ki zgodbe zbira, uvrsti kot prvo v novo serijo Zgodb za dušo.
• junij 2013: na 45. romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga organizira Ognjišče, se zbere več kot 4.000 ljudi.
• julij 2013: izide že enajsta, prenovljena, izdaja knjige Dnevnik Anamarije ... za počitniško branje bralci lahko napolnijo košarico za 10 € in ob določenem znesku dobijo v dar še ležalko za na plažo.
• 1. september 2013: zaradi finančnih težav mariborske škofije Ognjišče prevzame Slomškovo založbo in njeni knjigarni v Mariboru in na Ptuju in tako še razširi ponudbo verskih knjig.
• 30. oktober 2013: predsednik države Borut Pahor odlikuje ustanovitelja Ognjišča msgr. Franca Boleta z državnim odlikovanjem Redom za zasluge.
• december 2013: založba Ognjišče v letu 2013 izda 24 naslovov knjig, 2 prenovljeni izdaji in en ponatis, igro in zbirko podobic z molitvami.
• božič 2013: Ognjišče stopa v 50. leto izhajanja.

2014

• januar 2014: v jubilejnem letniku se začenjajo nove rubrike: Razsuti tovor, Folklora, Moj poklic je poslanstvo.
• februar 2014: založba Ognjišče skupaj s Slomškovo izda Youcat – molitvenik za mlade.
• 6. marec 2014: po kratki in težki bolezni umre naš sodelavec Bogdan Žorž.
• junij 2014: ob 200-letnici milostne brezjanske podobe založba Ognjišče izda knjigo Klekljane rože za brezjansko Marijo Pomagaj s fotografijami dvestotih najlepših čipk - od 669 cvetov, kolikor jih je avtorica všila v enajst oltarnih prtov.
• 27. junij 2014: urednik Silvester Čuk prejme odličje sv. Cirila in Metoda za življenjsko delo, 13. julija pa v rodnem Črnem Vrhu nad Idrijo obhaja zlatomašni jubilej.
• 25. november 2014: izide knjiga Od petrolejke do iPada – spomini primorskega duhovnika Dušana Jakomina († 12. 2. 2015).
• 26. - 30. november 2014: Ognjišče je s svojimi knjigami navzoče na 30. jubilejnem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu. Največjega slovenskega srečanja izdajateljev knjig se Ognjišče udeležuje že od leta 1985.

več o zgodovini Ognjišča (mesečnika in založbe)
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

iskalec in zbiralec Marko Čuk