* 4. september 1899, Podmelec, † 22. julij 1987, Šempeter pri Gorici

"Vse je bila ena sama velika milost božja."

Rodil se je 4. septembra 1899 v zaselku Podleskovca v Kneški grapi na Tolminskem, kjer je vse: njive, senožeti in pašniki v strmini, toda ljudje so skrbno obdelali vsako ped zemlje. Do župnijske cerkve v Podmelcu je od tam dve uri hoda po stezah, saj poti in cest tam ni. Viktorju je bila dana milost, da je po končani osnovni šoli v Podmelcu, odšel v šole v Gorico, kamor ga je spremljala tiha želja staršev, da bi postal "gospod". Gimnazijo v Gorici je končal šele po prvi svetovni vojni in takoj po maturi vstopil v goriško bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 1. julija 1923 po rokah tedanjega goriškega nadškofa Frančiška Sedeja. Med gorami rojeni novomašnik je bil vesel, ko je bil poslan za kaplana v Bovec; dve leti zatem je šel za župnika v Log pod Mangartom. V duhu sv. Frančiška Asiškega se je veselil: "Slišal sem kose, videl zvončke in hijacinte na gmajni... Kako lep je ta božji svet!" Leta 1927 ga je nadškof Sedej poslal za župnika v Žabnice in oskrbnika božjepotne cerkve na Svetih Višarjah, ki so prav tedaj po vojnem opustošenju obnavljali. V Žabnicah je ostal pet let. Znal je vse tri jezike romarjev - slovenskega, italijanskega in nemškega, zato je lahko vsem ustregel. Leta 1932 je kot žrtev fašističnih preganjanj umrl Bogomil Nemec, dekan v Komnu. Nadškof Sedej ga je imenoval za njegovega naslednika. Pri svojih 33 letih je bil najmlajši dekan v škofiji; duhovniki so ga lepo sprejeli in živeli z njim v najlepši slogi vsa leta njegove dekanske službe, ki je trajala petintrideset let.

Plemenitost svojega duhovniškega srca je pokazal ob tragediji Komna in okoliških vasi februarja 1944, ko se je nanje zgrnilo nemško maščevanje za partizanski napad dva tedna poprej. Sporočili so mu, da mora v pol ure priti v zbirališče, kamor so Nemci segnali ljudi, določene za izgnanstvo. "Kaj sem hotel, zahvalil sem se Bogu, kakor je prav v vseh velikih trenutkih življenja," je zapisal v svoji Kroniki. Ko je prišel v dvorano, kjer so bili zbrani do dna srca prestrašeni ljudje, jim je dejal: "Čutili smo in se bali, da ima priti kaj hudega na nas. Zdaj je prišlo... Naše edino upanje v tem položaju je le ljubi Bog in Marija, Božja Mati za pomoč. On naj nam pomaga, da bi spoznali in delali, kar je prav." Dalje piše: "Z gospodom kaplanom Mirkom Renerjem sva ponižno sprejela enako usodo z ljudstvom, naj ga že odženejo kamor koli."

Uboge ljudi so s kamioni prepeljali v Neumarkt na Bavarskem, v delovno taborišče. Dekan Kos in kaplan Rener sta med njimi opravljala duhovna in telesna dela usmiljenja: tolažila sta jih, spovedovala, jim skrivaj nosila sveto obhajilo; dekan Kos je krstil 65 otrok raznih narodnosti, pokopal je okoli 50 svojih vernikov. Ohranjal je pisne stike s svojimi ljudmi, ki so delali po raznih kmetijah na Bavarskem. Našel je stik z nekaterimi dobrimi ljudmi in domačimi duhovniki ter organiziral zbiranje živeža in obleke za internirance. 25. marca 1945 so naše uboge ljudi osvobodili Američani, vendar se je odhod proti domu začel šele 11. julija, ko so bile za silo popravljene železniške proge. "10. julija 1945 sem tako še zadnjikrat maševal v Nemčiji," je zabeležil Kos v svoji Kroniki in dodaja: "20. julija, prvič po 17 mesecih, mašujem spet v komenski cerkvi. Komenska cerkev, hvala Bogu, med vojno ni bila poškodovana ...

Krog in krog cerkve pa same razvaline in pogorišča." Požgano je bilo tudi župnišče, vendar ni zahteval, da ga obnovijo, temveč je bival v skromni hiši. Ostal je vedno vedrega duha in "Bogu hvaležen za prestano trpljenje, za skrb in ljubezen dobrih ljudi, za vero in upanje trpečih". Dobrega pastirja, ki v najtežjih urah ni zapustil svoje "črede", je nova oblast "nagradila" z dvema mesecema zapora, ker je javno pokrižal otroka! Leta 1971 je bil dekan Viktor Kos imenovan za bolniškega duhovnika v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. Trikrat na teden je obiskoval bolnike in jim s svojo človeško toplino prinašal božjo tolažbo. Svojega zvestega služabnika je Gospod poklical k sebi 22. julija 1987. Vstajenja čaka med svojimi verniki na pokopališču v Komnu.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2009) 08, str. 18.

 * 31. avgusta 1908, Clermont-Ferrand, 14. februarja 1999, Échourgnac

"Delavci so me naučili, kaj je človek"

Delavcem je hotel prinesti Boga, ki ga je sam odkril pri petindvajsetih letih, ko je kot diplomirani pravnik imel lepo službo in bi si lahko vse privoščil. Toda njegovo srce je ostajalo žejno, iskalo je "žive vode" in jo po dolgi "noči" tudi našlo. "Odločil sem se, da grem veliki teden preživet h kartuzijanom v gorsko dolino Valsainte." Opazoval je vedre obraze redovnikov, ki so bili nekateri pred vstopom v samostan ugledni in premožni, zdaj pa so živeli v tej samoti kot "božji Robinzoni" v molitvi, postu in molku. "Zdelo se mi je, da so njihove oči razsvetljene, da vidijo nekaj, česar jaz ne vidim. To niso bili niti čudaki niti slabiči, ampak močni in vedri možje." Tisti teden, ki ga je preživel med temi menihi, je preobrnil tok njegovega življenja, ki se je pričelo 31. avgusta 1908 v mestu Clermont-Ferrand v goratem predelu osrednje Francije. Krščen je bil v katoliški cerkvi, nekaj časa je hodil k protestantskemu verouku, sicer pa je odraščal v družini, ki mu ni dala nikakršne verske vzgoje. V dijaških letih je bral Sveto pismo, ker pač to "spada k splošni izobrazbi", vendar ga branje ni prav nič prevzelo. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec, saj je človek le "višje organizirana materija", zato je najbolj pametno, da iz tega kratkega življenja "iztisnemo" čim več. Srednjo šolo je končal v Nici, pravne študije pa v Parizu.

Po diplomi je po-stal advokat v Nici. "Nisem bil ravnodušen do življenjskih užitkov, vendar sem se včasih dolgočasil celo med zabavami." Tedaj je odšel, ko smo že zvedeli, za teden dni h kartuzijanom. Tam je doživel tako globoko srečanje s Kristusom, da je sklenil postati "profesionalni oznanjevalec" njegovega evangelija. Vstopil je v dominikanski red in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je šel med pristaniške delavce v Marseillu. Leta 1947 je postal župnik v marsejskem predmestju, še vedno pa je delal v pristanišču. Njegovemu zgledu so sledili mnogi, ki so ob soočenju s kruto resničnostjo doživljali krizo duhovniškega poklica in tudi vere.

Zato je Rim leta 1945 poskus duhovnikov-delavcev prepovedal. Jacques Loew je že sam uvidel, da tako ne more iti naprej. "Prišli smo na misel, da bi bilo bolje, če bi namesto že posvečenih duhovnikov-delavcev po petih, osmih letih delavskega življenja posvetili v duhovnike delavce." Leta 1955 je Jacques Loew zapustil dominikanski red in prevzel vodstvo župnije Portle-Buc in kmalu zatem ustanovil Delavski misijon sv. Petra in Pavla, ki je odgovoren za vzgojo duhovnikov, ki izhajajo iz vrst delavcev. To so delavci, ki čutijo poklic, da bi postali duhovniki in bi potem za vedno ostali kot delavci med svojimi tovariši. Ta poskus je potrdil papež Pavel VI. leta 1965. Morda bo pripomogel k izoblikovanju podobe duhovnika prihodnosti. Jacques Loew je leta 1969 osnoval v Fribourgu v Švici Šolo vere. Veliko je pisal. Na stara leta se je umaknil v trapistovski samostan Echourgnac; kjer je februarja 1999 umrl v 91. letu življenja.

(pričevanje 10_1999) 

 15. februarja 1927, Torino; 31. avgust 2012, Milan

Doma je iz industrijskega velemesta Torino, kjer se je rodil 15. februarja 1927. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil k jezuitom (1944). Po dolgih letih študija in redovniške formacije je bil leta 1952 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval študije na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in po končanem študiju postal najprej profesor, nato pa rektor tega uglednega znanstvenega zavoda. To nalogo je opravljal devet let (1969 - 1978). 29. decembra 1979 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za nadškofa v Milanu, februarja 1983 pa mu je podelil kardinalski klobuk, ki je skoraj »obvezen« za naslednika sv. Karla Boromejskega. Milanski nadškof je bil v letih 1987-1993 predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar je bil podpredsednik) in v tej funkciji je odigral pomembno vlogo pri pripravi prvega evropskega ekumenskega srečanja »Mir in pravičnost« v Baslu leta 1989.

Navezoval je tudi številne stike z voditelji raznih krščanskih Cerkva. Potoval je v Moskvo, kamor ga je povabil ruski patriarh Aleksij II., kot prvi jezuit je pridigal v Canterburyju, svetišču anglikanske Cerkve. V svojih javnih nastopih se kardinal Martini z govorjeno in pisano besedo zavzema za pravičnost in sodelovanje med ljudmi. Leta 1986 je dal pobudo za škofijsko srečanje pod geslom »Postati bližnji drugim«, ki je odmevalo po vsej Italiji. Številne so tudi njegove pobude, kako vzbuditi zanimanje za evangelij pri ljudeh našega časa. V ta namen je ustanovil Katedro neverujočih, ki ponuja iskalcem resnice zanimive in pereče teme. Tematika enajstega leta te ustanove se glasi »Otroci Kronosa /boga časa/ se sprašujejo«. Predavanja obravnavajo vprašanje časa v odnosu do znanosti, filozofije in vere. Na njegovo pobudo je 20. novembra 2000 stekel program verskega izobraževanja mladih milanske nadškofije pod naslovom »Stražarji jutra«, ki se bo zaključil na praznik Gospodovega razglašenja (6. januarja) leta 2002.

Kardinal Martini je znan po tem, da izda zelo veliko knjig. Zanimivo je, kako njegove knjige nastajajo. Ne za pisalnim strojem, ampak pred mikrofonom. Njegovi tajniki potem njegove pridige, govore, konference zapišejo in pripravijo za natis. V svojih knjigah se kardinal Martini loteva perečih vprašanj sodobnih ljudi - svojih vernikov. Njegove knjige so praviloma uspešnice. Znamenita so njegova pastirska pisma, v katerih po zgledu svojega predhodnika sv. Karla Boromejskega nagovarja svoje vernike z besedo, »ki diši po življenju«. Mnoga od njih so taka, da jim prisluhnejo tudi izven meja njegove škofije. Leta 1991 je zbudilo veliko pozornost njegovo obširno pastirsko pismo Rob plašča - Cerkev in javna glasila. Imamo ga tudi v slovenskem prevodu (Cerkveni dokumenti 55) in iz njega navajamo nekaj globokih misli.

(pričevanje 02_2001)

»Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi.«

Sveto pismo ga je privlačilo že v zgodnji mladosti. »Po vseh knjižnicah v Torinu sem iskal italijanski prevod celotnega Svetega pisma nove zaveze in ga našel šele po mnogih poskusih. Takrat sem bil star kakšnih enajst, dvanajst let.« Rodil se je 15. februarja 1927 v Torinu, kjer je preživel svoje otroštvo in mladost. Ko mu je bilo sedemnajst let, je vstopil v Družbo Jezusovo. Po teoloških študijih v Torinu je 13. julija 1952 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga poslali na Gregorijansko univerzo v Rim, kjer je leta 1958 dosegel doktorat iz teologije. Nekaj časa je predaval bogoslovcem, nato pa se je vrnil Rim in leta 1966 doktoriral na Papeškem bibličnem institutu, kjer je postal najprej predstojnik katedre za tekstno kritiko Svetega pisma, leta 1969 pa je bil imenovan za rektorja te ugledne ustanove, ki jo je vodil do leta 1978. Tistega leta ga je papež Pavel VI. – malo pred svojo smrtjo – imenoval za rektorja Gregorijanske univerze.

Te visoke službe ni opravljal dolgo, kajti papež Janez Pavel II. ga je 29. decembra 1979 imenoval za milanskega nadškofa in mu podelil škofovsko posvečenje 6. januarja 1980. V milansko škofijo, ki je po številu prebivalcev (in vernikov) največja na svetu, je prišel 10. februarja 1980. Takoj je pokazal, da je 'dobri pastir', saj je iskal osebne stike z vsemi človeškimi resničnostmi, ki jih je odkrival. Na svoj prvi godovni dan v Milanu je k sebi povabil brezdomce in jim postregel z mineštro! Kmalu je ustanovil Šolo Besede, v kateri je svoje vernike učil odkrivati modrost Svetega pisma, ki je učbenik življenja. Papež Janez Pavel II. ga je 2. februarja 1983 uvrstil v zbor kardinalov. Vedno se je trudil božjo besedo, zlasti evangelij, presaditi v življenje. Sad teh prizadevanj je bila tudi njegova pobuda Postati bližnji – za dejavno sodelovanje kristjanov na socialnem in političnem področju. Od leta 1986 do 1993 je bil predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc. Kot mož širokih obzorij je leta 1987 ustanovil Katedro neverujočih kot stičišče med kristjani in neverujočimi. »Nagovarjam predvsem tiste, ki ne verujejo, toda razmišljajo, tiste, imajo močan čut odgovornosti, spoštujejo vrednote. Od njih sem se veliko naučil. Gre za to, da se nadaljuje dialog, da prepoznamo globoke želje človeškega srca.«

Zelo si je prizadeval tudi za pospeševanje edinosti med kristjani in imel prisrčne stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkva. Ko je dopolnil 75 let je papež sprejel njegovo odpoved vodstva nadškofije. Ob slovesu je svojim vernikom povedal: »Želel sem srečevati vse, predvsem pa zadnje, uboge, potrebne, tiste, ki trpijo, tiste, ki jih je življenje ranilo, zapornike, ponižane in razžaljene. Rad bi storil veliko več in prosim odpuščanja tiste, ki so se čutili prezrti.« Iz Milana je odšel v Sveto deželo, v Jeruzalem, in se tam, kjer se je Božja Beseda učlovečila poglabljal v Sveto pismo. Tam je živel do konca leta 2007. Zaradi napredujoče Parkinsonove bolezni (ta je žrla moči tudi papežu Janezu Pavlu II.) se je leta 2008 vrnil v Italijo in se naselil v hiši jezuitov v mestu Gallarate. Od 28. junija 2009 pa skoraj do svoje smrti je enkrat na mesec v dnevniku Corriere della Sera odgovarjal na vprašanja bralcev o temeljnih resicah vere. Znal se je vživeti v ljudi in odgovore na njihova vprašanja je iskal v modrosti Svetega pisma in v svojih življenjskih izkušnjah. Ljudje so ga pogosto spraševali o smrti in o tem, kaj pride za njo. Odgovarjal jim je v luči Jezusovega sporočila zmage nad smrtjo. O svojem gledanju na to odločilno postajo našega življenja pa je dejal: »Z mislijo, da bo treba umreti, sem se sprijaznil, ko sem spoznal, da se ne bomo mogli popolnoma izročiti Bogu brez smrti.« Sredi avgusta se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo, da ni mogel skoraj ničesar zaužiti. 31. avgusta 2012 popoldne je mirno zaspal v Gospodu.

Položili so ga mrliški oder v stolnici in v mimohodu in tihi molitvi se je od njega poslovilo nad 200.000 ljudi. Pogrebnega slavja, ki je bilo 3. septembra, se je udeležilo okoli 21.000 ljudi. Vodil ga je papežev odposlanec kardinal Angelo Comastri, ki je prebral kratko poslanico Benedikta XVI., v katerem je med drugim zapisal: »"Tvoja beseda je svetlika mojim nogam in luč na moji stezi" (Ps 119,105). Te besede psalmista lahko povzemajo celotno življenje tega plemenitega in zvestega pastirja Cerkve.«

(pričevanje 10_2012)

 * 7. februar 1909, Fortaleza, Brazilija; † 27. avgusta 1999, Recife, Brazilija

Ta preroški mož drobne in nizke postave, toda velikega srca, se je rodil 7. februarja 1909 v Forta­lezzi, glavnem mestu brazilske zvezne države Ceara na njenem revnem severovzhodu (Nordeste). Njegova mati je bila učitelji­ca, oče pa uradnik v trgovskem podjetju. Ko je Helder, čigar ime pomeni "jasno nebo" (preroško za bodočega apostola bara­karskih naselij!), odraščal, je sklenil, da postane duhovnik, ker bo tako najlažje pomagal ljudem v največji bedi in stiski. Mašniško posvečenje je prejel leta 1931, ko mu je bilo komaj 22 let. Že kot mlad duhovnik se je z vsem srcem posvečal ti­stim, o katerih Jezus pravi, da so "lačni in žejni pravice". Tem je ostal zvest tudi kot škof, kar je postal leta 1952. Kot pomožni škof in član pripravljalnega odbora mednarodnega evharističnega kongresa v Rio de Janeiru leta 1955 je veliko nastopal na radiu in televiziji in se zavzemal za pravice najbolj revnih in brezpravnih. Tedaj je zanje ustano­vil "banko Previdnosti", ki jim posoja denar brez obresti in obsta­ja še danes.

Leta 1964 ga je papež Pavel VI. imenoval za nad­škofa v Recifeju in Olindi na brazilskem severovzhodu, kjer vladajo kričeče socialne razlike: peščica bogatašev ima v la­sti vso zemljo, ogromna večina ljudi pa se bori za skorjico kruha. Spričo teh vnebovpijočih krivic ni mogel molčati. O tem je govoril doma in v tujini, kakor so ga kot "preroka pravič­nosti in upanja" vabili. Brazilske oblasti so ga razglašale za "komunista", na slabem glasu je bil tudi v nekaterih vatikan­skih krogih, ki so mu očitali, da preveč poudarja samo social­no stran evangelija. Nerazumljivo je, da ni bil sprejet pred­log, da mu podelijo Nobelovo nagrado za mir, ki bi jo ta mož evangeljskega miru resnično zaslužil. Razne mednarodne organi­zacije in gibanja so skušale to krivico popraviti s tem, da so mu leta 1974 podelili "ljudsko nagrado za mir".

Nadškof dom Helder Camara je v svojih govorih vedno znova obtoževal krivce obstoječih socialnih razlik v svetu: na prvem mestu so multinacionalne družbe, ki jim gre samo za zaslužek in jim ni mar za človeka. Zagovarjal je "teologijo osvobodit­ve", vendar v smislu evangelija: Kristus osvobaja človekovo za­vest in mu odpira oči za pravičnost v medčloveških odnosih na vseh ravneh. Značilne so njegove besede: "Če dam jesti ubogim, pravijo, da sem svetnik. Če pa sprašujem, kdo je kriv, da ubogi nimajo hrane, me imajo za komunista." Ko je dopolnil 75 let, je bil v skladu z navodili drugega vatikanskega koncila razre­šen nadškofovske službe. Postal je duša pobude "Leto 2000 ­leto brez bede". Žal je to neuresničljivo! Kljub temu 90-­letni dom Helder Camara na večer svojega življenja ljudi sprejema z nasmehom in odprtimi rokami. Kot je delal vedno.

(pričevanje 04_1999)

* 27. avgust 1910, Skopje, Otomanski imperij † 5. september 1997, Kalkuta, Indija

1910 - Agnes Ganxhe Bojaxhiu, z redovnim imenom Terezija, je rojena 27. avgusta v Skopju v Makedoniji očetu Koleju Bojaxhiu in materi Drane Bernai.

1915 - Obiskuje osnovno šolo in zgodaj postane članica misijonske skupine v župniji.

1928 - Odide na Irsko, kjer postane članica redovne družbe sester loretink, ki delujejo tudi kot misijonarke v Indiji.

1929 - Pošljejo jo v Indijo in naredi redovne zaobljube. Postane učiteljica in zatem ravnateljica St. Mary's High School v Kalkuti.

1946 - 10. september je "dan navdiha", ko zasliši božji klic, naj se popolnoma posveti "najbolj ubogim med ubogimi".

1948 - 12. aprila: papež Pij XII. dovoli, da mati Terezija zapusti skupnost sester Naše ljube Gospe iz Loreta in se podredi kalkutskemu nadškofu.

1948 - 8. avgusta odloži redovno obleko in se obleče v bel sari z modrimi črtami in s križem na levi rami.

1948 - 21. dobi dovoljenje, da odpre svojo prvo šolo v revnem predelu mesta.

1949 - 9. oktobra je potrjena Družba misijonark ljubezni; iz prve redovne hiše v Kalkuti se hitro razširi po vsej Indiji.

1952 - Mati Terezija odpre v Kalkuti Hišo za zapuščene umirajoče (Nirmal Hriday), leto kasneje pa Hišo za zavržene otroke in sirote. S pomočjo dobrotnikov ustanovi "potujoče ambulante" za gobavce.

1963 - Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca, zaživi Družba bratov misijonarjev ljubezni za moške, ki bi hoteli sodelovati pri velikem poslanstvu matere Terezije.

1965 - 1. februarja: Misijonarke ljubezni postanejo papeškopravna redovna družba in začne se naglo širjenje po vsem svetu.

1970 - 8. julija: mati Terezija prvikrat obišče svojo domovino.

1971 - Papež Pavel VI. podeli materi Tereziji nagrado za mir papeža Janeza XXIII.; leto zatem prejme v Indiji Nehrujevo nagrado za mednarodno razumevanje, nato še nagrado Templeton "za napredek vere v svetu'', Balzanovo nagrado za mir in bratstvo.

1979 - 10. decembra: v Oslu , glavnem mestu Norveške, prejme najvišje priznanje - Nobelovo nagrado za mir.

1978 - 10. junija: mati Terezija odpre hišo svojih misijonark ljubezni v Zagrebu.

1980 - 25. januarja: ob drugem obisku domovine postane mati Terezija častna meščanka svojega rojstnega mesta Skopja.

1980 - 30. junija: po obisku pri svojih sestrah v Zagrebu se mati Terezija na povabilo nadškofa Šuštarja ustavi v Ljubljani.

1985 - Ameriški predsednik Reagan podeli materi Tereziji odlikovanje "medalja svobode"; dve leti kasneje prejme v Moskvi medaljo za mir.

1987 - 17. julija: misijonarke ljubezni odprejo svojo hišo v Ljubljani na Ježici.

1989 - Mati Terezija je razglašena za "ženo leta".

1991 - 23. junija pride v Irak, razrušen po zalivski vojni. Vlada ji dovoli odpreti v Bagdadu hišo, kjer njene misijonarke ljubezni pomagajo najbolj ubogim.

1992 - Mati Terezija v bolnišnici v Kaliforniji prestane operacijo na ožilju.

1997 - 5. septembra: mati Terezija umre v Kalkuti.

2003 - 19. oktobra (misijonska nedelja): papež Janez Pavel II. bo razglasil mater Terezijo za blaženo.

(pričevanje 10_2003)

 * 25. avgust 1905, Głogowiec, † 5. oktober 1938, Krakov

Prva svetnica jubilejnega leta 2000 se je rodila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec ("šipkov grm") pri Lodzu. Bila je tretji otrok Stanislava in Ane Marije Kowalske, ki je prva dva otroka komaj donosila, za to deklico, ki so ji pri krstu dali ime Helena, pa je brez težav rodila še sedem otrok. "Ta blagoslovljeni otrok je posvetil moje telo," je priznala mati ob smrti s. Favstine. Helena je bila živahna in vesela "kot ptiček na veji", navaja v svoji čudoviti knjigi Podoba usmiljenega Kristusa (slovenski pre­vod, Ljubljana 2000) poljska pisateljica Marija Winowska. Pri sedmih letih je deklica začutila klic, naj se popolnoma daruje Bogu. Starši, čeprav zelo pobožni, so to imeli za otroško muho. Bistra Helena je hodila v šolo samo dve leti, ker je zaradi rev­ščine morala pomagati doma kot pastirica in gospodinjska pomočni­ca. Pri štirinajstih letih je šla služit, da bi zaslužila za ne­deljsko obleko in bi ji ne bilo treba ostajati brez maše. Na nje­no prošnjo, da bi šla v samostan, sta ji starša odgovorila z od­ločnim "ne". Prošnjo je ponovila pri osemnajstih. Spet ne! Šla je služit v Lodz in po dveh letih - 1. avgusta 1925 - so se ji končno odprla vrata samostana sester Matere božjega usmiljenja, ki so jim na Poljskem pravili "magdalenke", v spomin na prvo spo­korjenko Marijo Magdaleno, ki se je srečala z umiljenim Odrešeni­kom.

Mlada novinka je v varšavskem samostanu in kasneje v drugih samostanih opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnari­ca, prodajalka kruha in nazadnje, ko so ji moči že čisto opešale, vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. "Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna." Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je z velikim trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke božjega usmiljenja. Ubogala je spovednika, kateremu je zaupala bolj kot svojim mističnim razodetjem, in je redno pisala duhovni dnevnik. Njena pisava je bila okorna, misli, ki jih ji je narekovala božja modrost, pa tako globoke, da jih ne bi mogel bolje zapisati noben bogoslovni učenjak.

Usmiljeni Gospod se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: "Zvečer sem v svoji celici vi­dela Gospoda Jezusa, v beli obleki, z eno roko dvignjeno kakor v blagoslov, in drugo na prsih. Iz napol odprte obleke na srcu sta izhajala dva pramena žarkov, rdeč in bel... Po krajšem času mi je Gospod Jezus rekel: 'Naslikaj podobo, enako temu vzorcu, in pod njo zapiši: Jezus, zaupam vate. Želim, da bi se ta podoba najprej častila v vaši kapoeli, nato po vsem svetu..."' Sporočila sestre Favstine redovnice niso vzele zares. Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik, ki je leta 1944 blagoslovil prvi samostan nove redovne družbe, katere ustanovitev je sestri Favstini naro­čil Jezus z nalogo, da redovnice širijo oznanilo o neskončnem božjem usmiljenju. Sestra Favstina je zbolela za črevesno tuber­kulozo, ki jo je popolnoma izčrpala. Umrla je 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Prav kmalu se je izpolnila njena napoved: "Dobro vem, da se moje poslanstvo ne bo končalo s smrtjo, temveč se bo z njo šele začelo." Češčenje božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu. Svetišče božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki, kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostan­ki s. Favstine, katero je papež sv. Janez Pavel II. 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, je cilj romarjev iz vse Poljske. Tam je 30. aprila 2000 množica vernikov spremljala televizijski prenos njene razglasitve za svetnico.

ČUK, Silvester. Sv Favstina Kowalska. (Pričevanje). Ognjišče, 2001, leto 44, št. 8, str 72.

 * 30. november 1906, Trebež pri Brestanici, † 25. avgust, 1992, Stična

Pokojni pater Simon Ašič je - verjetno ob svoji zlati maši, 50-letnici mašništva - opisal svojo življenjsko pot. Pričela se je 30. novembra 1906 v zaselku Trebež v župniji Brestanica (tedaj Rajhenburg) ob Savi. Pri krstu so mu dali ime Jožef, klicali pa so ga za Pepija. Oče Franc je bil izučen kovač, mati Marija/Minka Sotošek pa šivilja, imeli pa so majhen kos zemlje za preživljanje. Za njim sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in štiri leta mlajša sestra Marija, ki je leta 1935 postala sestra Benjamina v družbi Frančiškank Brezmadežnega spočetja in še danes živi v Krškem. Družina se je otepala z revščino, zato je oče leta 1910 odšel v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil in se po treh letih vrnil. Domov je pošiljal denarno pomoč, sam pa je ostal v Ameriki kot invalid: v rudniku ga je namreč zasulo. Umrl je leta 1961. Mama Minka, ki ji je Pepi - pater Simon veliko pomagal s svojimi zdravili, pa se s tega sveta poslovila leta 1964.

Do ljudske šole v Brestanici je bilo za otroke skoraj dve uri hoda, zato je Pepi začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Že prej pa je bil pastirček: doma je pasel njihovo edino kravico, pogosto pa je pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu prijatelju Ludviku, poznejšemu stiškemu opatu Rafaelu Ašiču (1909-1980). Po prvi svetovni vojni je 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Skupaj s 15 sošolci je bil vpisan na klasično gimnazijo v Ljubljani, študirali pa so v Stični in ob koncu leta so prihajali tja profesorji iz Ljubljane in jih spraševali. Bili so vzorni dijaki. Leta 1924 je vstopil v samostan in z redovnim imenom Simon začel noviciat, ki ga je končal leta 1925 z začasnimi zaobljubami, slovesne večne zaobljube pa je izpovedal leta 1928. Leta 1925 je 12 članov stiške redovne družine, med njimi klerik Simon Ašič, odšlo na Poljsko "obujat v življenje" samostan Mogila pri Krakovu. Tja se je kasneje še dvakrat vrnil. Na Poljskem je maturiral, bogoslovne študije je začel v Nemčiji, končal pa na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1934. Profesorji so ga nagovarjali k študiju za doktorat, vendar je to preprečila prevelika zaposlenost mladega patra, predvsem pa druga svetovna vojna, ki jo je preživel v stiškem samostanu. Med tem strašnim viharjem se je tja zateklo veliko ostarelih pregnanih duhovnikov in beguncev iz Štajerske in Gorenjske. Zaupani so bili skrbi patra Simona. "Bila je vojna in nobenih zdravil ni bilo. Pa sem si rekel: pomagati moram tem ljudem po svojih močeh. Ljubezen do nabiranja rož sem imel že v mladosti. In tako sem se začel resno ukvarjati z zdravilnimi zelišči in tudi z literaturo, ki govori o tem." To je nadaljeval še pozneje in svoje izkušnje je začel zapisovati. Iz teh zapiskov so se rodile tri knjige-uspešnice, ki so v letih 1985-1989 izšle pri celjski Mohorjevi družbi: Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč.

Po drugi svetovni vojni je opravljal razne odgovorne službe: postal je prior (opatov pomočnik), prevzel je skrb za stiško župnijo, veliko se je trudil za prenovo stiške bazilike. Novi oblastniki pa so vsa njegova prizadevanja (in tudi delo celotne stiške družine) "nagradili" z nenehnimi zasliševanji, grožnjami, zapornimi kaznimi. "Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad petdesetkrat zaslišan, petnajstkrat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb zavrgel, tako iz trte so bile obtožbe zvite." Opat Anton Nadrah je v svojem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal, da je bil "vedno korajžen, vesel - tudi takrat, kadar so drugi obupovali". Dan je začenjal z molitvijo križevega pota in nato rožnega venca. Tako je napolnil svoje srce z božjo "energijo", ki jo je posredoval številnim obiskovalcem in dopisovalcem, ki so pri njem iskali pomoči v raznih tegobah in težavah.

(pričevanje 6_2005)