* 7. september 1930, Kasteel Stuyvenberg, Laeken, Belgija, † 31. julij 1993, Montril, Španija

Imenovali so ga "žalosten kralj", čeprav je v javnosti vedno nastopal z nasmehom. Najbrž so imeli v mislih njegovo vse prej kot veselo mladost. Rodil se je 7. septembra 1930. Ko mu je bilo štiri leta, se je v gorah smrtno ponesrečil njegov ded "viteški kralj" Albert I. Močno ga je prizadela smrt matere kraljice Ast­rid, ki je izgubila življenje v prometni nesreči, ko je bil star pet let. Ko so nacisti leta 1940 zasedli Belgijo, je bil Baldvin z vsemi člani kraljevske družine njihov ujetnik. Leta 1944 so ot­roke (njega, brata Alberta in sestro Jožefino-Karloto) odvedli v Nemčijo. Po vojni so živeli v Švici, ker je del Belgijcev zahte­val odpravo kraljevine. Ko so na referendumu (tesno) zmagali zagovorniki kraljevine, se je kralj Leopold III. 17. julija 1951 odpovedal prestolu in nasledil ga je dvajsetletni sin Baldvin I., ki je s svojo umirjenostjo in dosledno vernostjo osvojil srca ljudi.

Znal je povezovati Flamce in Valonce, dve narodnostni skupnosti belgijske države, med katerima vedno vlada napetost. Trdno oporo je dobil v nadvse ljubljeni ženi Fabioli, hčerki španskega grofa Gonzalesa de Mora y Aragon, s katero se je poro­čil 15. decembra 1960. Ko sta se poleti zaročila v Lurdu, je Bald­vin v svoj dnevnik zapisal: "Hvala, Marija, da si mi jo privedla. Vem, da bo vedno velika spodbuda, da ljubim Boga vedno bolj." Za pravilo skladnega življenja v dvoje je izbral geslo francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja: "Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, pomeni gledati skupaj v isto smer." Tudi kraljica Fabiola je bila globoko verna žena. V moči vere sta znala spreje­ti bolečino, da je njun zakon brez otrok (kraljica ni mogla dono­siti). Kralj je zaupal dnevniku: "Spraševala sva se po smislu tega trpljenja: polagoma sva razumela, da je tako bilo najino srce bolj svobodno, da ljubiva vse, prav vse otroke." Kraljica je bi­la po poklicu medicinska sestra in je zelo rada obiskovala otro­ke, posebno bolne.

Kardinal Danneels je v svojem nagovoru pri po­grebu dejal o kralju: "Medtem ko je služil ljudem, ni nehal misli­ti na Boga." Kardinal Suenens pričuje, da je kralj vsak dan pri­čenjal z molitvijo ob zori. "To je bila njegova avdienca pred Gospodom, da mu Gospod pomaga biti pozoren do ljudi, ki jih bo srečal." Vsakdanja maša je bila za kralja glavna točka njegovega dne, njegov "vir žive vode". V tem globokem stiku z Bogom je skrivnost njegovega daru za stik z ljudmi, ki jim je znal pozor­no prisluhniti.

(pričevanje 08_1999)

Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu.

sestra Cristina Scuccia

Na tekmovanju mladih glasbenih talentov The Voice of Italy, ki je potekalo več mesecev na drugem kanalu italijanske državne televizije, je v finalu 6. junija 2014 premočno (z 62% glasov) zmagala 25-letna redovnica sestra Cristina Scuccia, doma s Sicilije. Ko je sprejela zmagovalni pokal, je povzdignila roke proti nebu in poslušalce sproščeno povabila: "Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu." Zmagala je s pesmijo Lungo la riva (Ob obali), ki govori o tem, kako je Jezus večkrat hodil ob obali Genezareškega jezera in klical svoje apostole ter oznanjal evangelij. Že v prvem nastopu je vse presenetila, ko je doživeto, iz srca in duše, zapela zahtevno pesem No One Alicie Keys. Mlado uršulinko so – poleg veselja do glasbe in izrednega talenta – za sodelovanje na tem tekmovanju (s pristankom predstojnic) spodbudile tudi besede papeža Frančiška, da moramo iti oznanjat evangelij med ljudi. V ameriški reviji Time so zapisali, da je "prva umetnica, hčerka obdobja sproščenosti, ki jo je v Cerkev prinesel papež Frančišek".

* 29. julij 1905, Jönköping, Švedska, † 18. september 1961, blizu Ndole, Severna Rodezija

Ta pošteni švedski diplomat, ki je bil na čelu Organizacije združenih narodov, najpomembnejše svetovne organizacije, skoraj osem let (prvič je bil za glavnega tajnika izvoljen 7. aprila 1953, septembra 1957 pa so mu podaljšali mandat za nadaljnja štiri leta), je bil trn v peti raznim prikritim svetovnim silam (multinacionalkam). Te so med drugim izzvale državljansko vojno v Kongu, podpihovale odcepitev Katange, da bi zlahka prišle do tamkajšnjih rudnih bogastev. "Mister H", kakor so rekli glavnemu tajniku OZN, si na vse načine prizadeval narediti konec tej nesmiselni bratomorni vojni.

Šel je posredovat osebno, toda v noči med 17. in 18. septembrom 1961 se je letalo, s katerim se je peljal na mirovno poslanstvo, nad ozemljem Konga na nepojasnjen način vnelo. Dag Hammarskjoeld je izgubil življenje. Svetovna javnost se je za nekaj dni zavila v (iskreno ali narejeno) žalost, zgodovina ga je zapisala med "velike može", Švedska akademija, katere član je bil tudi on, pa mu je soglasno podelila Nobelovo nagrado za mir 1961.

Dag Hammarskjoeld se je rodil 29. julija 1905 v stari švedski aristokratski družini v Jönköpingu na jugu Švedske kot četrti otrok. Njegov oče Hjalmar je bil najprej profesor na univerzi v Uppsali, potem pa se je posvetil politiki. V letih med prvo svetovno vojno je bil predsednik švedske vlade. Rodbina Hammarskjoeldovih je bila znana po resnosti in vztrajnosti. Če se je v javnem življenju Švedske pojavilo kakšno zapleteno vprašanje, so rekli: "Poiskati bo treba kakšnega Hammarskjoelda!"

Oče Hjalmar je bil član Švedske akademije. Njegovo mesto je 20. decembra 1954 "podedoval" Dag, ki je na dan sprejema med akademike z lepim govorom počastil spomin svojega očeta in svoje matere. Če je od očeta podedoval zanimanje za književnost in vztrajnost pri delu ter čut za odgovornost, je dejal, je po materi dobil čustvenost. V javnosti je Dag vzbujal videz hladnega in trdega moža, njegovi najbližji prijatelji pa so ga poznali kot zelo mehkega in čustvenega človeka, ki pa je znal svoja čustva obvladovati. Mati Agnes roj. Almquist je na življenje gledala z neko evangeljsko blagostjo. Dag je bil od vseh otrok nanjo najbolj navezan in tudi pozneje, ko je bil že na zelo visokih položajih, jo je ob nedeljah, če je le mogel, spremljal v cerkev. Pri Hammarskjoeldovih so redno prebirali Sveto pismo. Oče je bil predsednik Biblične družbe. Mati je najraje brala evangelije, ker so njenemu blagemu značaju bolj ustrezali.

Vsa družina se je na božični večer zbrala okoli okrašenega božičnega drevesca in mati je slovesno prebrala evangelij polnočnice. Tudi velikonočnih običajev so se strogo držali. Dag je zapisal: "Vse te navade, ob katerih sem odraščal in ki so mojemu življenju dajale določeno smer, sem priznal za svoje, kakor da bi jih bil sam izbral, dasi jih je moj razum nekaj časa zavračal."

Dag je kot študent blestel. Njegovi kolegi so o njem govorili, da "pobira nagrade kakor da bi obiral jabolka". Po končani srednji šoli je na univerzi v Uppsali študiral literarno zgodovino, filozofijo, francoščino in ekonomijo ter pri triindvajsetih letih študij končal. Leta 1933 je na univerzi v Stockholmu dosegel doktorat iz ekonomskih ved ter postal predavatelj politične ekonomije. V naslednjih letih je opravljal razne odgovorne službe v bančništvu - nekaj časa je bil celo predsednik Švedske narodne banke. Leta 1947 je presedlal v politiko. Leta 1951 je postal vodja švedske stalne delegacije pri Združenih narodih. Užival je velik ugled pri kolegih, ki so ga 7. marca 1953 soglasno izvolili za glavnega tajnika svetovne organizacije.

Nalogo je opravljal nadvse odgovorno in pošteno. Iz njegovih zapiskov vemo, da se je o svojem poslanstvu redno pogovarjal z Bogom in ga prosil pomoči. Vse življenje je ostal neporočen: bil je brez družine, da se je lahko posvetil večji družini. Bil je popolnoma na razpolago Bogu, da bi mogel biti čimbolj na razpolago človeštvu.

(pričevanje 07_2005)

VARUHA IN VZORNIKA KRŠČANSKIH DRUŽIN

Zelijo Guerin in Ludvika Martin je Bog združil po svojem skrivnostnem načrtu. Ludvik Martin se je rodil 22. avgusta 1823 v Bordeauxu; ko mu je bilo sedem let, se je družina preselila v Alencon v Normandiji. V tem mestu je 23. decembra 1831 zagledala luč sveta Zelija Guerin. Kot fant in dekle sta se oba hotela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Ludvika je privlačilo življenje menihov na prelazu Veliki sv. Bernardu, a ni bil sprejet, ker ni znal latinščine. Zelija pa je želela postati redovnica usmiljenka, pa jo je prednica zavrnila: "Vi ste preveč slabotni, da bi bili kos vsem naporom, ki jih ima bolniška sestra." Zelija je v tem videla božjo voljo in to izpovedala v molitvi: "Moj Bog, ker me nimaš za vredno, da bi postala tvoja nevesta kakor moja sestra, se bom takoj poročila, da izpolnim tvojo voljo. Prosim te, daj mi veliko otrok in daj, da se bodo vsi tebi posvetili."

Ludvik se je izučil za urarja in je odprl svojo delavnico, Zelija pa se je posvetila izdelovanju znamenitih alensonskih čipk. Ko je nekega dne šla po mostu čez reko Orne v Alençonu, je srečala mladega moža, ki je nanjo napravil globok vtis. Neki notranji glas ji je rekel: "To je tisti, ki sem ti ga namenil." Bil je Ludvik Martin. Kmalu potem ko sta se seznanila, sta se zaročila, med polnočno mašo z 12. na 13. julij 1858 pa sta se poročila. Bog, Gospodar življenja, je uslišal Zelijino prošnjo, da bi imela veliko otrok, ki bi jih rodila za nebesa. 

Zakonca Martin sta kot božja sodelavca podarila življenje devetim otrokom, od katerih so trije umrli nekaj mesecev po porodu, ena hčerka pri šestih letih. Bog je izpolnil tudi drugo željo matere Zelije: da bi se vsi njeni otroci njemu posvetili: pet deklic, ki so ostale pri življenju, se je odločilo za redovno življenje - štiri so postale karmeličanke, ena pa sestra Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta vseh svojih devet otrok posvetila Brezmadežni, zato so vsi imeli dve imeni - prvo je bilo vedno Marijino. Rojstva vseh otrok sta se skupaj z možem iskreno veselila in pred seboj sta imela samo en cilj: da bi od Boga jima dane otroke vzgojila v dobre kristjane. Silno sta si želela sina, da bi ga Bogu dala kot duhovnika, toda oba dečka, rojena 1866 in 1867, sta po nekaj mesecih umrla. "Ko sem svojim mrtvim otrokom zapirala oči in jih spremljala na pokopališče, sem morala izkusiti vso bolečino, ki pa jo je vselej omilila vdanost v Božjo voljo." 

Zelija je decembra 1876 zvedela, da ima raka v zadnji stopnji in da ji preostaja le nekaj mesecev življenja. Romala je v Lurd, da bi si pri Mariji izprosila zdravje iz ljubezni do svojih otrok. Ni bila uslišana, vendar je to mirno sprejela. Njeno življenje je ugasnilo 28. avgusta 1877. Pokopali so jo naslednji dan v Alençonu; leta 1894, po smrti njenega moža Ludvika, je dal njen brat Izidor njene posmrtne ostanke prepeljati v Lisieux, v grob njenega moža.Ob materini smrti sta imeli najstarejši hčerki, Marija in Pavlina, sedemnajst let in pol, oziroma šestnajst. Terezija, najmlajša, pa štiri leta in pol. Vmes sta bili Leonija (14) in Celina (8 let). Osirotela družina se je na povabilo strica Izidorja, mamine brata, 15. novembra 1877 preselila v Lisieux, v vilo Buissonets. Hčerke so ena za drugo odhajale v samostan h karmeličankam, kamor je vleklo tudi Terezijo, njegovo "kraljično", ki se ji je ta želja izpolnila leta 1888, ko je imela komaj petnajst let. Za očeta, ki ga je prizadela huda arterioskleroza, je do njegove smrti, 29. julija 1894, skrbela hči Celina, ki je po njegovi smrti odšla h karmeličankam.

"Prav nič se ne čudim, če hoče Bog imeti otroke tako zglednega očeta za sebe," je zapisala Marija, prvorojenka družine Martin. "Oče in otroci so mu tako ljubi, da njegov pogled na poseben način počiva na njih. Kako gleda na tebe /oče/, šele naša mati iz nebes! Kako vesela je tega, da krmari čolnič življenja vseh svojih dragih s tako zanesljivo roko v pristan srečne večnosti."

(pričevanje 01_2009)

»Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli.«

Rodil se je 24. julija 1931 v Bergamu, v mestni četrti Malpensata ('slabo mišljena'). »Upam, da je moja mama mislila drugače, ko sem prišel na svet, da so jo obhajale lepe misli, ko me je rodila!« se je pošalil Ermanno. Oče je bil železničar, mati pa delavka, oba globoko verna človeka. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Treviglio pri Milanu, kjer je Ermanno končal osnovno in srednjo šolo. Ostali so brez očeta, ki je bil ubit ob nekem bombnem napadu. Po vojni je odšel v Milan in se vpisal na igralsko akademijo. Preživljati se je moral sam, zato se je zaposlil v tovarni električne opreme.

Zaupali so mu nalogo, da poskrbi za razvedrilo zaposlenih, predvsem s tem, da s filmsko kamero snema delo in življenje v tovarni. Bil je popoln samouk, vendar je kmalu obvladal glavne prvine te mlade umetnosti. V letih od 1953 do 1961 je posnel na desetine dokumentarnih filmov. V vseh je posvečal posebno pozornost 'malim' ljudem, kar je značilno tudi za večino njegovih kasnejših umetniških filmov. Prvi je bil Čas se je ustavil (1959), v katerem Olmi prikazuje zgodbo o prijateljstvu med študentom in čuvajem jezu v samotnem gorskem svetu. Leta 1965 je na filmska platna prišel že omenjeni film In prišel je človek o papežu Janezu XXIII., Olmijevem bergamaškem rojaku. V filmu ne vidimo vsem tako ljubega obraza Janeza Dobrega, njegovo 'vlogo' igra človek v civilni obleki – posrednik med papežem in gledalci. Zgodba, kot rečeno, temelji na Dnevniku duše tega papeža. Papeževa slika se pojavi samo v nekaterih odlomkih, ki so bili posneti za časa njegovega življenja in so torej najbolj pristni. Prvi si je ta film ogledal papež Pavel VI.

Čestital je ražiserju in se mu zahvalil: »Potrebujemo filmske delavce, ki pomagajo ljudem najti pot dobrote.« Leto za letom so prihajali iz njegove 'delavnice' novi filmi. V mnogih je bil Olmi ne samo režiser, ampak tudi scenarist, direktor fotografije, producent, poskrbel je za montažo. Mojstrovina Drevo za cokle (1978), v kateri slika kmečki svet, bergamaško okolje, v katerem je odraščal in s katerim je ostalo vedno povezan, mu je prinesla Zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu. Zaradi bolezni je nekaj časa počival, potem pa se uspešno vrnil. Leta 1987 je prejel za film Naj živi gospa! prejel srebrnega leva na filmskem festivalu v Benetkah; leto kasneje se je na istem festivalu okitil z zlatim levom za film Legenda o svetem pivcu, posnetem po romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha. Dolg je seznam njegovih priznanj in odlikovanj, ki mu pa niso stopila v glavo. Vse sprejema s hudomušnim nasmeškom. »Če sem zapustil lepe spomine pri ljudeh, ki sem jih imel rad, mi bodo vsi ti želeli dobro in tako bom dal svojemu življenju smisel.«

Leta 1963 se je poročil z Loredano Detto in v srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Fabio, ki je po očetovih stopinjah zakorakal v svet filma, Elisabetta in Andrea. O starih ljudeh pravi: »Moramo se naučiti molčati in počakati, da nas kaj vprašajo. Koristno je to, da damo poštene odgovore, vendar samo če nas vprašajo. Zelo lepe spomine ima na svojo staro mamo: »Moja nona, ki je nosila ročno spletene črne volnene nogavice, je bila zame učiteljica življenje, materinsko naročje, z njim me povezuje vonj česna, s katerim je začinila vse. V ušesih mi zveni njen glas, ki je imel dve različni, toda podobni barvi: ko je pela nabožne pesmi in molila rožni venec. Bolj kot besede se mi je vtisnila v spomin in me vse življenje spremljala nežna glasba njenega glasu.«

(pričevanje 09_2011)

"Na televiziji tako kot v spovednici"

Kadar je na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno "omizje", kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vpra­šanjih, je med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio To­nini, ki je pred nedavnim dopolnil 85 let, pa je še izredno čile­ga duha. Ljudje mu radi prisluhnejo, ker iz njega govori z živ­ljenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost.

"Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pu­sti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sre­če, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih ot­rok." Tako je zapisal in to rad ponavlja Ersilio Tonini, ki se je rodil 20. julija 1914 v kraju Centovenere pri mestu Piacenza. Bil je tretji od petih otrok staršev, ki sta bila pobožna, delav­na in ne posebno premožna kmeta. Globoka in dejavna vera je za vedno zaznamovala njegovo življenje. Že v otroških letih je za­čutil v svojem srcu duhovniški poklic. Ko mu je bilo osem let, mu je mama rekla: "Dragi moj fant, pripravi se, kajti Gospod te bo potreboval!" Pri enajstih letih je vstopil v semenišče v Pia­cenzi, kjer je končal srednjo šolo in bogoslovje ter bil 18. ap­rila 1937 posvečen v duhovnika, ko še ni dopolnil 23 let. Mati njegove prve daritve ni dočakala, umrla je po operaciji, ko mu bilo osemnajst let, očeta pa je pred njegovimi očmi do smrti po­vozil tovornjak leta 1950. Takoj po novi maši je mladi Ersilio postal podravnatelj semenišča. Leta 1939 so ga poslali študirat v Rim, kjer je na lateranski univerzi dosegel doktorat. Po šti­rih letih se je vrnil v Piacenzo in bil profesor italijanščine, grščine in latinščine ter duhovni voditelj katoliških študentov. Leta 1947 je postal urednik časopisa Giornale Nuovo, tednika ško­fije Piacenza, in vstopil na področje "medijev", kjer je ostal vse do danes in ima pomembno vlogo: kar pride izpod njegovega peresa, je vredno branja, kar pove, je dobro pretehtana modrost. Maja 1953 postane župnik v mestecu Salsomaggiore, kjer posveča posebno skrb mladim in zanje ustanovi oratorij.

Leta 1968 se vrne v semenišče kot ravnatelj, toda že maja naslednje leto je imenovan za škofa v Macerati, kjer sedem let zavzeto prenavlja škofijo po smernicah drugega vatikanskega koncila. Veliko pozor­nost vzbudi njegova "agrarna reforma": cerkveno zemljo razdeli kmetom, da jo obdelujejo. Konec leta 1975 mu papež Pavel VI. za­upa vodstvo stare in zahtevne nadškofije Ravena. Za svoj "dvo­rec" si izbere sobo v zavodu Male družine svete Terezije Deteta Jezusa, hiši božje previdnosti, ki nudi zavetje nekaj več kot stotim hudo prizadetim osebam vseh starosti, v njej je tudi prostor za ostarele in osamljene duhovnike. Njegova soba je polna knjig, predvsem italijanskih in nemških, zadnje čase tudi angle­ških, kajti pri osemdesetih letih se je naučil angleščine, da je čim bolj na tekočem, ko ga prosijo, da piše uvodnike in komen­tarje v razne časopise in revije ali ga povabijo pred televizij­ske kamere. "V javnosti govorim enako kot v spovednici," poudar­ja ta cerkveni mož asketske postave, ki mu na ustnicah vedno igra nasmešek. S svojo človeško toplino in kmečko neposrednostjo je znal osvojiti srca ljudi svoje "rdeče" škofije kakor tudi svojih bralcev in poslušalcev po vsej Italiji. Njim se je posvetil, ko se je 1990 odpovedal vodstvu škofije. Imenujejo ga "veliki sporočevalec italijanske Cerkve na pragu tretjega tisočletja". 26. novembra 1994 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. "Mislim, da to imenovanje ni bilo nagrada, saj nisem naredil nič izrednega, temveč mi je bilo to odlikovanje dano zaradi po­slanstva, ki ga vršim, ker se je izkazalo, da je iskrena izmenja­va mnenj in ocen skrivnost pričevanja v sodobnem svetu."

(pričevanje 09_1999)

* 11. januar 1917, Puštal, † 17. julij 2000, Dimapur, Indija

Bralci Ognjišča so se s Pavlom Bernikom srečali maja 1975, ko je kot gost meseca med drugim povedal, da leta in leta ne sreča nobenega rojaka, da bi se z njim pogovoril. "Slovensko govorim samo z Bogom." O njegovi "misijonski metodi" veliko pove droben dogodek, ki ga je povedal v pogovoru s p. Jožetom Kokaljem. "Po prihodu v Indijo smo se bogoslovci učili domači jezik in smo šli v vas k ljudem. Srečal sem skupino mladih, vsi so prestrašili in zbežali, ostal je le en osemletni deček. Približal sem se mu in se z njim prijazno pogovarjal. Čez nekaj let je prejel krst. Pred nekaj meseci (1989) sem ga srečal in obiskal na domu, kjer ima številno družino. V njegovi vasi je le njegova družina katoliška. Rekel mi je, da je bil za njegovo željo po krstu odločilen prav pogovor z menoj pred tolikimi leti."

Pavel Bernik se je rodil 11. januarja 1917 v kmečki družini v Puštalu pri Škofji Loki kot četrti v družini z enajstimi otroki. Trije so umrli v detinski dobi, trije bratje pa so žrtve komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno. Prvih pet razredov osnovne je obiskoval v Škofji, kjer je pri sestrah uršulinkah prvič slišal o misijonih. Po petek razredu so ga poslali v Ljubljano, kjer je bil dijak na klasični gimnaziji in gojenec pri salezijancih na Rakovniku. "Dobro sem se počutil pri salezijancih in po petem razredu gimnazije sem prosil za vstop v salezijansko družbo." Z zanimanjem je prebiral misijonske strani v Salezijanskem vestniku. "Za misijone sem se odločil leta 1934 z namenom, da bi me poslali v Indijo.

To mi je tudi uspelo. Kot sedemnajst let star fant, salezijanski klerik, študent, sem odpotoval ob koncu tistega leta in prispel v Indijo 7. januarja 1935." V Indiji je dokončal gimnazijo, filozofijo in teologijo ter bil 30. januarja 1944 posvečen v duhovnika. Za vodilo na duhovniški in misijonarski poti si je izbral besede apostola Pavla: "Živeti je zame Kristus in umreti dobiček" (Flp 1,21). Novo mašo je "pel" v semeniški kapeli; enajst let pozneje je imel ponovitev nove maše v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki ob svojem prvem obisku domovine (1955).

Ko je kot zlatomašnik leta 1993 zadnjič obiskal domače kraje, je na vprašanje tedanjega škofjeloškega župnika Alfonza Grojzdka povedal: "Svoje misijonsko in duhovniško delovanje bi razdelil na tri obdobja. Kot mlad duhovnik sem deloval najprej v malem in pozneje v velikem škofijskem semenišču, katerega vodstvo je bilo zaupano salezijancem. Pozneje sem imel enako delo pri vzgoji salezijanskega naraščaja na raznih stopnjah, od višje gimnazije do bogoslovja ... V bogoslovju sem poučeval lep predmet: cerkvene očete. Vsa ta leta sem imel ob koncu vsakega tedna ter ob nedeljah in praznikih lepo priložnost za dušnopastirsko delo po cvetočih župnijah velikega mesta Madrasa na jugu in Shillongu na severu.

Tretje - vmesno obdobje mojega misijonskega delovanja je bilo v letih 1964 do 1974 in sicer v Nagalandu, gorski državici Indije, ki je malo manjša od Slovenije.Tam se je misijonsko delo začelo leta 1950. Prvi katoličan v Nagalandu je bil krščen leta 1952. Jaz sem prišel tja leta 1964, za menoj je prišlo pozneje še nekaj duhovnikov domačinov iz južne Indije. Delo je lepo napredovalo. Leta 1973 je postal Nagaland skupaj s sosednjo državico Manipur škofija z okoli 50.000 katoličani." Prebivalci Nagalanda so veljali za bojevito ljudstvo. Ko so sprejeli evangelij, so se zelo umirili. Bernik je še srečal "lovce na človeške glave": ko so sovražnike ujeli, so jim odsekali glave ter jih odnesli s seboj v spomin na zmago. Po letu 1975 je naš misijonar opravljal pomembne vzgojne naloge v raznih krajih, nazadnje v Salezijanskem študijskem središču v mestu Dimapur, kjer je poučeval liturgiko, salezijansko duhovnost in Sveto pismo. Vsako jutro in vsak večer je dolgo ure presedel v spovednici. Za veliko noč leta 1996 je pisal svoji nečakinji v Piran: "Oba potna lista, ki ju imam, indijski in slovenski, sta veljavna do leta 2003. To bi bilo za moja zemeljska potovanja več kot dovolj." Čutil je, da se bliža dan, ko bo prejel "potni list" za nebesa. To se je zgodilo 17. julija 2000.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 12, str. 14.

* 31. avgust 1914, Bohinjska Bistrica, † 15. julij 2007, Toronto

Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: "Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev." Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: "Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela." V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".

Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.

Po ilegalnem prebegu čez mejo ("Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo") je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. "Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje," je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. "Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo." Nekdo drug pa je o njem dejal: "Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel."

V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: "Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi." Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.

(Silvester Čuk, pričevanje, Ognjišče 11_2004 – tri leta pred njegovo smrtjo)