"V hoji za lučjo vesti je romal po poti vere"

Sredi septembra bo papež Benedikt XVI. odšel na pastoralni obisk v Anglijo. 19. septembra bo v Birminghamu proglasil za blaženega kardinala Johna Henryja Newmana, ki je v tem mestu drugo polovico svojega življenja kot oratorijanec. Papeževo potovanje bo potekalo pod geslom "Srce govori srcu" (Cor ad cor loquitur), ki si ga je Newman izbral za svoje življenjsko vodilo, ko ga je papež Leon XIII. leta 1879 imenoval za škofa in kardinala. Bil je duhovni steber, na katerega so se naslanjali katoličani in anglikanci. Ob njegovi smrti 11. avgusta 1890 mu je ugledni londonski dnevnik Times posvetil tri strani. Tam je med drugim pisalo: "Četudi Rim okleva, ali naj ga povzdigne do časti oltarja, v Angliji bo češčen kot svetnik v mislih pobožnih ljudi." Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je začel leta 1955, vendar je napredoval zelo počasi. Šele leta 1991 mu je Kongregacija za zadeve svetnikov priznala junaško stopnjo kreposti. Newmana uvrščajo med največje krščanske mislece; pogosto ga označujejo kot "cerkvenega učitelja prihodnosti", kajti v marsičem je bil predhodnik drugega vatikanskega koncila.

Ob stoletnici smrti Johna Henryja Newmana leta 1990 je papež Janez Pavel II. poslal nadškofu v Birminghamu pismo, v katerem poveličuje tega velikega pričevalca vere, ki je bil "goreč učenec resnice". Odkrival jo je v glasu svoje vesti. "V hoji za lučjo vesti," piše papež, "je Newman romal po poti vere; to potovanje je z veliko pisateljsko močjo in jasno opisal v svojih delih. Potem ko je prvo polovico svojega življenja velikodušno služil angleški Cerkvi, ki jo je globoko ljubil, je posvetil drugo polovico katoliški Cerkvi, ki ji je bil enako vdan in zvest. Misli in spoznanja, ki so pripeljala do njegovega prestopa, koreninijo in se navdihujejo v spisih cerkvenih očetov, ki so skupno bogastvo vseh kristjanov."

Poromajmo skozi zgodbo njegovega polnega, svetniškega življenja, ki se je pričelo 21. februarja 1801 v Londonu. Njegov oče je bil bankir in član prostozidarske lože, vendar versko strpen. Mati, potoma francoskih hugenotov, je bila pobožna, a brez čuta za občestvo Cerkve. "Že od otroških let so me vzgajali tako, da sem z velikim veseljem bral Sveto pismo." Pri petnajstih letih ga je zajela skušnjava nevere. Kmalu za tem pa je ob branju knjige o Sveti Trojici anglikanskega teologa Thomasa Scotta doživel svoje "prvo spreobrnjenje", kar je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Vzbudila mu je trdno vero v obstoj in navzočnost Boga ter duhovnega sveta. Leta 1817 je šel v Oxford, kjer je študiral najprej literaturo, matematiko in pravo, nato še teologijo. Leta 1824 je bil ordiniran za anglikanskega duhovnika in opravljal je razne naloge v službi študentov. Leta 1828 je postal vikar v univerzitetni cerkvi sv. Marije, leta 1831 pa univerzitetni pridigar. Njegovim pridigam so pozorno prisluhnili vsi, ne samo študenti.

Prevzela jih je globina njegovih misli, ki so bile prežete z nadnaravnim duhom evangeljske širine. Leta 1832 mu je prijatelj omogočil potovanje v Italijo, na katerem so se mu predsodki proti rimsko-katoliški Cerkvi prej okrepili kakor omilili. Na Siciliji je na smrt zbolel, pa je čudežno ozdravel. To je razumel kot namig, da hoče Bog od njega nekaj pomembnega in sicer za ceno velikih žrtev. Zahvalni spev tega ozdravljenja je znamenita pesem "Lead, kindly Light" (Vodi me, dobrotna Luč), ki je iskrena izpoved iskalca resnice. Ko se je vrnil v Anglijo, je proti svoji volji postal voditelj oksfordskega gibanja (začelo se je leta 1833), ki si je prizadevalo za prenovo anglikanske Cerkve v duhu prve, apostolske Cerkve. Newman se je vneto poglabljal v spise cerkvenih očetov. Pripravljal je prevod spisov sv. Atanazija, odločnega borca zoper zmoto arijanstva.

Občudoval je njegovo odločnost in dejal si je: "Moja duša naj bo s svetniki!" Leta 1839 mu je prvič prišlo na misel, da bi rimsko-katoliška Cerkev morda imela prav. Po hudih notranjih bojih in zunanjih preizkušnjah se je leta 1843 odpovedal svoji službi in se poslovil od kroga svojih prijateljev in sodelavcev - s krvavečim srcem, a v poslušnosti Bogu, ki mu je govoril po vesti. Svojemu poslovilnemu govoru v univerzitetni cerkvi je dal naslov Slovo od prijateljev in ga je, ves ganjen, sklenil z besedami: "In zdaj, dragi prijatelji, če ste poznali nekoga, ki vam je s poukom in spisi in sočutjem pomagal, ali če se vam je zdelo, da vas razume, da z vami čuti, prijatelji moji, spominjajte se ga in molite zanj!" Umaknil se je v kraj Littlemore pri Oxfordu, kjer je s prijatelji živel strogo asketično življenje.

Za vodilo svoje prihodnosti si je izbral besede preroka Jeremija: "Dobro je tiho čakati Gospodove pomoči." Tam je pisal svoje delo Esej o razvoju krščanskega nauka. Prišel je do spoznanja, da je katoliška vera 19. stoletja bistveno ista kakor vera apostolov. Ko je končal to knjigo, je Newman skupaj s svojimi sostanovalci 9. oktobra 1845 prestopil v katoliško Cerkev. Prijatelj Wiseman, ki je medtem postal škof, ga je poslal v Rim na spopolnitev teološkega študija.

Leta 1847 je Newman po prejemu zakramenta mašniškega posvečenja postal katoliški duhovnik. Ko se je vrnil v Anglijo, je ustanavljal oratorije, duhovniške skupnosti po vzoru sv. Filipa Nerija. V tretjem, v Egbastonu blizu Birminghama, je živel, bolehen, a silno delaven vse do smrti. Silno je trpel zaradi svojega prestopa v katoliško Cerkev. Tistim, ki so ga javno tožili hinavščine glede verskega prepričanja, je odgovoril s knjigo Apologia pro vita sua (Zagovor svojega življenja), ki je čisto svojevrstna avtobiografija, podobna Izpovedim sv. Avguština. V njej Newman s pretresljivo iskrenostjo razkriva, kako se je na poti v katoliško Cerkev dal voditi samo vesti kot božjemu glasu. Leta 1870 je izdal knjigo Slovnica pritrditve (Grammar of Assent), ki jo je pripravljal deset let in je eno njegovih glavnih del. Po prestopu so Newmana obsojali anglikanci in katoličani. Anglikanci so mu očitali, de je igral dvojno vlogo: na zunaj je bil anglikanec, po srcu pa katoličan; katoličani pa so ga dolžili liberalizma zaradi njegove odprtosti do anglikancev.

Na prošnjo krščanskih laikov iz Anglije je papež Leon XIII. ta spor salomonsko razrešil tako, da je Newmana imenoval za škofa v Edgastonu in kardinala, kardinala Manninga, nadškofa v Westminstru, pa je pohvalil zaradi skrbi za čistost katoliškega nauka. Tudi potem, ko je bil imenovan za kardinala, je Newman živel kot preprost oratorijanec. V kraljestvo Luči, ki ga je vodila vse življenje, je prestopil 11. avgusta 1890. Na njegov grob so postavili napis, ki ga je sam izbral: "Ex umbris et imaginibus od veritatem" (Od senc in podob do resnice)

(pričevanje 09_2010)

* 12. oktober 1891, Wroclaw, 9. avgust 1942, Auschwitz

 Rodila se je 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šle­ziji, današnjem poljskem Wroclawu, kot sedmi in zadnji otrok premožne judovske družine. Bila je ljubljenka vseh, ne le zato, ker je bila najmlajša, ampak tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Globoko verna mati Augusta je to povezovala z datumom njenega rojstva: 12. oktober je namreč veliki spravni dan, eden največjih judovskih praznikov. Oče Siegfried, lesni trgovec, je umrl za kapjo, ko je bilo Edith komaj dve leti. Življenje v družini je mirno teklo dalje, saj je bila mati Augusta "močna žena", kakršno hvali Sveto pismo. Edith je bila zelo vedoželjen otrok, nadarjena za jezike (kasneje je pri svojem znanstve­nem delu uporabljala sedem jezikov). Po končani srednji šoli se je vpisala na univerzo v rodnem mestu: odločila se je za študij filozo­fije, kar je bilo tiste čase za dekle nenavadno.

Naslednje leto je šla študirat v Gottingen, kjer je predaval Edmund Husserl, ustanovi­telj fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka in nato asistentka. Leta 1916 je z najvišjimi možnimi ocenami dosegla naslov doktorice filozofije. Tedaj je v njeno življenje začel vstopati Bog, ki ga je pri petnajstih letih "zapodila" iz svojega srca. Ko je ure­jala znanstveno zapuščino filozofa Adolfa Reinacha, ki je padel na fronti, jo je prevzela globoka vdanost, s katero je mlada vdova v mo­či svoje vere sprejela to izgubo. Kasneje je zapisala: "Prvič sem otipljivo videla pred seboj Cerkev, rojeno iz odrešilnega Kristuso­vega trpljenja."

Kmalu nato ji je prišla v roke avtobiografija sv. Terezije Avilske. Požirala jo je in na koncu vzkliknila: "To je res­nica!" Začela se je poglabljati v krščanstvo in zaprosila je za krst, ki ga je prejela 1. januarja 1922. Izbrala si je ime Terezija - po svetnici, ki jo je pripeljala med božje otroke. Po "novem rojstvu" je bila devet let profesorica na dekliški šoli v mestu Speyer, ki so jo vodile redovnice dominikanke. Ves čas je veliko pisala in predavala na raznih srečanjih. Družino, zlasti mamo, je njen prestop v katoli­ško Cerkev bolel. Mama je kljub temu občudovala njeno pobožnost in dejala: "Take molitve kot pri Edith še nisem videla!"

Njena nebeška zavetnica Terezija jo je na svoj god, 15. oktobra 1933, privedla v karmeličanski samostan Koln-Lindenthal. Postala je sestra Terezija Benedikta od Križa. Leta 1938 je napravila večne za­obljube. Pred divjanjem nacistov so jo redovnice na Silvestrovo 1938 spravile v karmel Echt na Nizozemskem, kamor je prišla tudi njena sestra Roza, ki je postala katoličanka in je opravljala službo vrata­rice. Sestra Benedikta je v Echtu nadaljevala svoje znanstveno delo. Njen obsežen spis o skrivnosti križa pa je ostal nedokončan, kajti 2. avgusta 1942 so sestri Stein odvedli esesovci in teden dni kasne­je, 9. avgusta, sta ugasnili v plinskih celicah Auschwitza.

(pričevanje 12_1998)

* 6. avgust 1868, Vlleneuve-sur-Fère; 23. februar 1955, Pariz

Rodil se je 6. avgusta 1868 v kraju Villeneuve-sur-Fere. Oče je bil višji uradnik, zato se je družina pogosto selila. Njegova domača vzgoja je bila "brezbrižna". Odraščal je v tistih letih, ko je bilo med francoskimi izobraženci v modi, da so bili brez vere. To je bila "žalostna doba scientizma", nazora, da lahko sprejmemo za resnico samo tisto, kar se da videti ali z aparati zaznati. Zaradi "spodobnosti" je pri dvanajstih letih prejel prvo sveto obhajilo, ki pa je bilo za dolga leta tudi zadnje. Pod vplivom okolja in slabega čtiva je vero kmalu popolnoma izgubil. V velikem Parizu, katerega je sovražil, je bil osamljen. Štirikratni "brez" v njegovem mladem življenju: brez veselja, brez ljubezni, brez čistosti, brez smisla.

Prvi žarek sonca je posijal v njegovo dušo, ko je začel brati dobre knjige. Posebno je vzljubil pesnika Arthurja Rimbauda in pri osemnajstih letih je bil tudi sam že pesnik in pisatelj. Tedaj ga je, kot je pripovedoval sam, "Bog zgrabil z močno roko". To se je zgodilo na božični praznik leta 1886. Dopoldne je bil v pariški stolnici Notre-Dame pri maši, ki pa se ga ni "dotaknila. "Ker nisem našel nič boljšega, sem prišel še k večernicam. Člani otroškega pevskega zbora, oblečeni v bele halje, so peli, kot sem zvedel kasneje, Magnificat. Tedaj se je zgodilo tisto, kar obvladuje vse moje življenje. V trenutku se je dotaknilo mojega srca in sem veroval. Veroval sem s tako sprejemljivostjo, s takim vzponom vsega svojega bitja, s tako silnim prepričanjem, tako trdno, da ni ostalo prostora za noben dvom, in da mi potem vse knjige, vsa razmišljanja, vsa naključja burnega življenja niso mogla vere streti niti načeti. Hipoma sem imel občutek božje nedolžnosti, večnega božjega otroštva, neizrazno razodetje. Res je, Bog je tu. Je tu. Je nekdo. Je tako osebno bitje kot jaz. Ljubi me in me kliče." Mladega pesnika je to doživetje pretreslo. Zdelo se mu je, kot da ga je nekdo potegnil iz kože in ga presadil v tuje telo ter ga postavil v neznane svetove. Bil je trdno prepričan, da Bog obstaja, katoliško pa je še zavračal. Odprl se ji je šele potem, ko je začel brati Sveto pismo. Spoznal je, da je Jezus Božji Sin, ki ga kliče k sebi in mu zagotavlja ljubezen. Zelo so ga prevzeli verski obredi, ki se jih kar ni mogel nagledati. Najgloblji vtis je nanj napravila maša.Leta 1893 je po končanem študiju političnih ved stopil v diplomatsko službo: dve leti je bil v Združenih državah Amerike, zatem deset let na Kitajskem.

Leta 1906 se je v Lyonu poročil z Reine Perrin, hčer znanega arhitekta. Tri dni po poroki z ženo odpotujeta na Kitajsko in naslednje leto se jima tam rodi hčerka Marie (do leta 1916 pa še štirje otroci). Vsa ta leta je veliko pisal. Leta 1910 je začel pisati dramo Marijino oznanjenje, ki spada med njegova najbolj znana dramska dela, katerih je kar precej. Med prvo svetovno vojno je kot diplomat deloval v Italiji in zatem v Braziliji. Po prvi svetovni vojni je bil francoski veleposlanik na Danskem, potem pet let na Japonskem in nazadnje v Združenih državah Amerike. Leta 1927 je kupil grad Brangues v pokrajini Isere, kjer je preživljal poletja z družino. Leta 1946 je bil izvoljen v francosko Akademijo "nesmrtnih". 17. februarja 1955 v pariškem gledališču Comedie Francaise igrajo njegovo Marijino oznanjenje. 22. februarja dobi srčni napad in v prvih urah 23. februarja, na pepelnično sredo umre. 28. februarja so mu, kot članu Akademije, priredili državni pogreb. J.-L. Barrault se spominja: "Claudela so prepeljali v kripto pariške Notre-Dame in žalne slovesnosti so bile v strupenem mrazu na trgu pred cerkvijo... Po tem uradnem in popolnoma ledenem obredu je bil položen v kripto katedrale; kjer je pred sedemdesetimi leti sprejel znamenje gospe Glasbe, božje hčerke." V tem svetišču je v kamnitem tlaku "pri drugem stebru ob vhodu na kor", kjer je Claudel stal, ko ga je zajel vrtinec božje milosti, vklesan datum: 25. decembra 1886. 4. septembra 1955 so njegove posmrtne ostanke prenesli na vrt njegovega gradu. Sam je sestavil nagrobni napis: "Tu počivajo ostanki in setev Paula Claudela."

(pričevanje 02_2005)

Petrov naslednik po vzoru apostola Pavla

Ko je bil izvoljen za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, si je privzel ime Pavel VI. - po svetem Pavlu, velikem apostolu narodov, in s tem nakazal, da ga hoče v svoji službi oznanjevalca evangelija posnemati. To je uresničeval s svojimi številnimi apostolskimi potovanji po svetu in s svojimi "pismi" - okrožnicami, poslanicami, spodbudami. Zaradi njegove zadržanosti in ponotranjenosti so ga mnogi imeli za črnogledega in žalostnega, prestrašenega spričo vsega, kar se je dogajalo v svetu in zlasti v Cerkvi, ki jo je zajelo pomladansko "vrenje" po koncilu. Toda on je, zvest svojemu značaju in predvsem svojemu Gospodu trdno stal; z Apostolom narodov je ponavljal: "Vem, komu sem veroval!"

"Mi vsi bolj ali manj živimo od tistega, kar nas je o skrivnosti božjega naučila žena - mati," je po izkušnji v domači družini dejal kasnejši papež. Rodil se je 26. septembra 1897 v kraju Concesio pri Brescii. Oče Giorgio je bil odvetnik, časnikar in politik, vedno pokončen mož. "Svojemu očetu se moram zahvaliti za zgled poguma in odločnosti." Mati Giuditta Alghisi pa je bila tiha in mirna žena. "Od nje sem podedoval nagnjenje k zbranosti, ponotranjenosti, h globoki molitvi in premišljevanju." Brata Lodovico in Francesco sta pravila, da je bil Giovanni Battista od vseh otrok najbolj podoben materi po značaju in tudi po zunanji podobi. Že v otroških letih je začutil veselje do duhovniškega poklica; zaradi slabega zdravja (srčne napake) ga niso sprejeli v semenišče in je v šolo hodil od doma. Po maturi je vstopil v bogoslovje in bil leta 1920 posvečen v duhovnika, ki si je želel delati na kakšni manjši župniji. Zaradi uglednega očeta so ga povabili v vatikansko diplomatsko službo. Ko je končal študij na papeški diplomatski akademiji, so ga kot tajnika nuncija na Poljskem poslali v Varšavo. Ostro podnebje ni odgovarjalo njegovemu rahlemu zdravju, zato se je kmalu vrnil v Rim in dobil službo v vatikanskem državnem tajništvu, kjer je ostal polnih trideset let. Veliko je delal s študenti. Ko je nastopila druga svetovna vojna, je pod papežem Pijem XII. kot "drugi mož" vatikanskega državnega tajništva vodil karitativno akcijo Cerkve za iskanje ujetnikov, padlih in pomoč milijonom trpečih. Leta 1954 ga je papež Pij XII. poslal za nadškofa v Milan. Tam je kmalu pripravil "veliki misijon" za vse mesto, industrijsko prestolnico Italije. Zahajal je med delavce, da bi začutili, da je Cerkev njihova zaveznica v boju za socialne pravice. Leta 1958 je za Pijem XII. na Petrov sedež prišel Janez XXIII. Med prvimi kardinali, ki jih je novi papež imenoval, je bil milanski nadškof. Ali je s tem hotel nakazati, kdo bo njegov naslednik?

Ko je 21. junija 1963 izvoljeni papež Pavel VI. nastopil svojo službo prvega pastirja Cerkve, je dejal: "Moja prva skrb bo pripeljati koncil do srečnega in uspešnega zaključka." To nalogo je uresničil. Potrdil je vse koncilske dokumente, ki so jih sprejeli koncilski očetje. Ob zaključku koncila je izrekel upanje, da smo se kristjani po koncilu "naučili bolj ljubiti in bolje služiti".

Značilnost pontifikata Pavla VI. so njegova apostolska potovanja. Že med koncilom (od 4. do 6. januarja 1964) je romal v Sveto deželo. Bil je za apostolom Petrom prvi papež, ki se je vrnil v zibelko krščanstva, v kraje, ki so posvečeni s stopinjami Odrešenika človeškega rodu. Sledila so potovanja v Indijo (3. do 6. decembra 1964), na sedež OZN v New Yorku (4. oktobra 1965); nato pa v Fatimo (1967), v Turčijo (1967), v Kolumbijo (1968), v Švico (1969), v Afriko (1969), na Daljni vzhod (1970). Po vsem svetu je "potovala" njegova beseda, predvsem njegove okrožnice. Ob prvi, Svojo Cerkev (1964), v kateri je zarisal tri kroge dialoga: prvi objema vse, kar je človeškega, drugi tiste, ki verujejo v Boga, tretji pa obravnava bratski pogovor med tistimi, ki verujejo v Kristusa, sta najpomembnejši njegova socialna okrožnica O delu za razvoj narodov (1967) in O posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae, 1968). Njegovo apostolsko življenje se je izteklo 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori.

(pričevanje 10_2008)

 * 5. avgusta 1912, Henri Marie Joseph Grouès; + 22. januarja 2007, Pariz

Henri Groues - to je njegovo civilno ime - se je rodil 5. av­gusta 1911 v Lyonu. Po končani srednji šoli je šel h kapucinom in po sedmih letih redovne priprave in bogoslovnega študija je leta 1938 prejel mašniško posvečenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Po gorskih krajih okoli Gre­nobla je reševal Jude in borce, da ne bi prišli v roke Nemcem. Za to svoje delo je prejel visoko odlikovanje: križec častne legi­je. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v francoski parlament. "To je bilo zelo dolgočasno delo, nisem imel nobenih izkušenj in kmalu sem začutil, da to ni poklic zame!" Ko se je kot posla­nec mudil v Parizu, se je na vsakem koraku srečeval z bedo in želel jo je po svojih močeh lajšati.

"Bil sem še poslanec, ko sem zvedel, da je v pariškem pred­mestju Neuilly-Plaisance na razpolago zapuščena hiša z večjim parkom. Bila je v bednem stanju, vendar kot nalašč za moje na­črte: nuditi streho družinam, ki so bile brez stanovanja. Tako sem jo najel in jo začel lastnoročno popravljati na veliko pohuj­šanje svojih sosedov, ki so videli redovnika v kuti in poslanca z odlikovanjem, kako pleza na streho in postane tesar, zidar, elektrikar, vodovodar, kakor so pač narekovale potrebe. Nekega dne pride k meni moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora, kjer je odsedel dvajset let zaradi umora.

Bil je ves obupan in ni vedel, od česa naj živi in kam naj gre prenočevat. Rekel mi je, da je poskušal narediti samomor in da te misli še ni zavr­gel. Ime mu je bilo Georges in umrl je pred nedavnim. Ta mož je spremenil moje življenje. Rekel sem mu: 'Jaz ti nimam kaj dati, če pa hočeš delati z menoj, bova skupaj lahko pomagala drugim.'" To srečanje je bilo na neki način rojstni dan občestva Emavs, kajti Georgesu so se kmalu pridružili drugi, večina z roba druž­be. Začeli so zbirati cunje in druge odpadke, jih prebrali in očistili, nato pa prodali, izkupiček pa namenili gradnji hiš. "Previdnost nam je pokazala, da je mogoče človeka, ki je postal izvržek družbe, rešiti prav z odpadki."Med izredno ostro zimo leta 1954 je Abbe Pierre sprožil "vstajo dobrote" in tudi po radiu potrkal na vest ljudi, da so nudili pomoč brezdomcem. Leta 1972 je Emavs prestopil meje Francije in zdaj po vsem sve­tu deluje nad 350 občestev.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1999) 7, str. 48.

Upornik iz ljubezni do človeka

"Živim v nestrpnem pričakovanju smrti. Vem, da je smrt odloženo srečanje s prijateljem," je zapisal v svoji knjigi Oporoka, ko mu je bilo osemdeset let in je bil še poln moči. Rodil se je 5. avgusta 1912 kot peti od osmih otrok družine Groues v Lyonu. Pri krstu je dobil ime Henri. Ko mu je bilo šestnajst let, se je med potovanjem po Italiji ustavil v Assisiju in tam se je odločil, da bo v življenju šel po Frančiškovih stopinjah. Po vrnitvi domov je vstopil v kapucinski red ter bil po študiju filozofije in teologije leta 1938 posvečen v duhovnika. Iz zdravstvenih razlogov je že naslednje leto izstopil iz reda in postal duhovnik škofije Grenoble in nastavljen za stolnega kaplana v tem mestu. Ohranil pa je svoje redovniško ime Pierre in pod tem imenom je postal znan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju.

Najprej je kot gorski vodnik čez prelaze v Alpah in Pirenejih vodil ljudi (Jude, Poljake) in jih reševal pred nacisti. Leta 1943 je postal "partizan"; proti koncu leta 1944 je padel v roke gestapu, toda uspelo mu je zbežati v Alžir. Po vojni se je vrnil v Pariz in za svoje delovanje med vojno prejel visoko državno odlikovanje - križec častne legije.

Izvoljen je bil tudi za poslanca v francoskem parlamentu, kjer je ostal pet let. Ves svoj prosti čas, ki ga ni prebil v parlamentu, je posvetil ubogim, brezdomcem. Že v tem času je ustanovil prvo skupnost Emavs. To se je zgodilo leta 1949 po srečanju z nekim moškim, ki je bil izpuščen iz zapora, pa ni imel kam iti in je hotel narediti samomor. Abbé Pierre ga je sprejel pod streho in mu rekel: "Pomagal ti bom, če mi obljubiš, da bova oba skupaj pomagal drugim." Rojeno je bilo prvo občestvo Emavs in danes po vsem svetu deluje nad 150 teh občestev.

Najbolj znamenit datum v njegovem življenju je 1. februar 1954. Tega dne je po valovih Radia Luksemburg sprožil "vstajo dobrote". Zaklical je: "Med amis, au secours! Prijatelji moji, na pomoč! Neka žena je to noč zmrznila na pločniku ene pariških ulic, v roki je stiskala odločbo, da jo mečejo iz stanovanja. To noč je po pariških predmestjih več kot 2.000 ljudi brez strehe, ki se tresejo od mraza in nimajo kaj jesti." Mnogi so mu prisluhnili. Od tedaj ni nehal dvigati svojega glasu proti krivičnosti družbe obilja, ki se ne zmeni za tiste, ki so v pomanjkanju in na robu preživetja. Vsi so poznali drobnega duhovnika, ki je povrh svoje duhovniške obleke nosil vetrovko, na glavi pa je imel črno baretko.

Na vprašanje, če ga kaj moti, ker ga toliko ljudi pozna in ga ustavljajo na cesti, je dejal: "Dostikrat je to res nadležno; moram pa priznati, da je slava včasih tudi koristna: pozornost ljudi lahko usmerim v to, da mi pomagajo uresničevati načrte za naša občestva."

Ko so mu telesne moči začele pojemati, duhovno pa je bil še čil, je vodstvo občestev Emavs prepustil svojim dolgoletnim sodelavcem. Potem pa se je umaknil najprej v benediktinsko opatijo Saint Wendrille, kjer se je vključil v življenje samostanske družine. Nazadnje se je preselil v samotno vasico Esteville pri Rouenu, v staro kmetijo, preurejeno v dom za brezdomce.

Tam je živel s kakšnimi tridesetimi "kompanjoni". Mnogi od njih že počivajo na vaškem pokopališču. Med njimi je zdaj tudi on.

"Namesto cvetja in vencev," je zapisal pred smrtjo, "prinesite na moj grob sezname tisočev družin in otrok, ki ste jim izročili ključe stanovanja."

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 3, str. 20.

* 17. september 1926, Pariz, † 5. avgust 2007

Jud, ki je postal kardinal katoliške Cerkve

Ko je bil še nadškof v Parizu, je med pariškimi Judi krožila uganka: "Kakšna je razlika med velikim rabinom Francije in kardinalom Lustigerjem?" - "Kardinal govori jidiš, veliki rabin pa ne." Rad je poudarjal: "Rojen kot Jud sem postal kristjan, in ostal Jud, podobno kot prvi apostoli." Aaron Lustiger se je rodil 17. septembra 1926 v Parizu v judovski družini, ki se je po prvi svetovni vojni priselila iz Poljske. Oče Charles in mati Giselle sta imela trgovino na Montmartru. Čeprav je bil stari oče rabin, v družini - Aaronu se je pridružila še sestra Arlette - ni bilo verske vzgoje. Med seboj so se pogovarjali v francoščini, če sta se starša pogovarjala o čem takem, česar otroka nista smela slišati, sta govorila jidiš (judovsko obliko nemščine).

Mladi Aaron je bil bister učenec, zelo so mu bili pri srcu jeziki in književnost. Mati mu ni dovolila brati stripov, oče pa mu je prepovedal iti iz hiše ob krščanskih praznikih. Aaron je skrivaj prebiral Sveto pismo. Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, sta starša zaupala Aarona in Arlette v varstvo neki ženi v Orleansu, sama pa sta se umaknila v nezasedeno cono. Mati Giselle se je kmalu vrnila v Pariz, kjer jo je policija aretirala. Odpeljana je bila v koncentracijsko taborišče Auschwitz in tam bila leta 1943 umorjena. Oče pa se je ves čas vojne skrival in dočakal osvoboditev.

V velikem tednu konec marca 1940 je trinajstletni Aaron Lustiger vstopil v znamenito gotsko katedralo v Orleansu in je bil "hipoma pritegnjen v njen objem". Na veliki petek je sklenil, da postane katoličan. Ko se je poučil v veri, ga je škof Courcoux krstil; obdržal je svoje judovsko ime Aaron, dodani pa sta bili krščanski imeni Jean-Marie (po njegovih stopinjah je šla tudi sestra Arlette, ki je bila krščena oktobra 1940). Ko je oče to zvedel, ga je hotel pripraviti do tega, da bi ta svoj korak "preklical in se vrnil v judovstvo", vendar brez uspeha.

Po vojni se je Aaron Jean-Marie Lustiger vpisal na Sorbono, kjer je hotel študirati književnost. Kmalu se je odločil za študij teologije, ker je hotel postati duhovnik. Nekaj časa je bil v semenišču pri karmeličanih v Parizu, potem pa je študij nadaljeval na tamkajšnjem Katoliškem inštitutu. Na veliko noč leta 1954 je bil posvečen v duhovnika. Obred je od cerkvenih vrat spremljal tudi oče Charles, ki se je kasneje s svojim "izgubljenim" sinom spravil. Mladi duhovnik je bil do leta 1959 študentski kaplan na Sorboni, potem pa deset let direktor Richelieujevega centra v Parizu. Nadaljnjih deset let (1969-1979) je bil župnik pri Sv. Ivani Šantalski v Parizu, kjer je bil nekaj časa njegov kaplan Andre Vingt-Trois, zdaj njegov naslednik kot pariški nadškof. Svojega nekdanjega župnika se spominja kot ognjevitega pridigarja: "Ko je on govoril, si začutil, da pridiga nekemu anonimnemu občestvu. Vsakdo od poslušalcev je imel občutek, da nagovarja njega osebno." Papež Janez Pavel II. ga je 10. novembra 1979 imenoval za škofa v Orleansu, kjer je nemudoma znova ustanovil škofijsko bogoslovno semenišče, ker je skrb za duhovniške poklice smatral za eno svojih prvenstvenih nalog. Že po petnajstih mesecih se je od Orleanska poslovil, kajti papež ga je imenoval za nadškofa v Parizu, naslednika umirjenega kardinala Françoisa Martyja, ki je zaradi starosti odstopil. Dve leti zatem je novi pariški nadškof postal član kardinalskega zbora.

Kardinal Lustiger je bil znan kot izredno energičen delaven človek in zaradi tega se ga je prijel vzdevek "buldožer". Deloval je v duhu svojega škofovskega gesla "Bogu je vse mogoče". Kot pariški nadškof je uvajal novosti pri vzgoji duhovnikov (v 25 letih svoje škofovske službe je posvetil okoli 200 duhovnikov, tretjino vseh, ki zdaj delujejo v Parizu), v sekulariziranih predelih francoskega glavnega mesta je dal graditi nove cerkve, ustanovil je katoliško radijsko postajo Notre-Dame in katoliško TV postajo. Udeleževal se je demonstracij v podporo človekovih pravic. Eno najlepših doživetij njegove škofovske službe v Parizu je bilo svetovni dan mladih leta 1997, kjer se je ob "starem" papežu Janezu Pavlu II., njegovem prijatelju, zbralo milijon mladih z vsega sveta. Zaradi starosti se je 11. februarja 2005 odpovedal svoji službi.

(pričevanje 10_2007)

* 4. avgust 1920 na Pavlovskem vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu; † umrl 10. septembra 2010, Pavlovski vrh.

"V Božjem kraljestvu ni mladih in starih, ni profesorjev in učencev, vsi smo samo božji otroci."

Njegovo dolgo in bogato življenjsko potovanje se je pričelo 4. avgusta 1920 na Pavlovskem Vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, ko se je rodil kot zadnji, štirinajsti otrok v družini kmečkih staršev Antona in Ane. V osnovno šolo je hodil k Sv. Miklavžu, vsak dan eno uro peš, zatem je bil eno leto v meščanski šoli v Ormožu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru kot gojenec semenišča. Po maturi se je vpisal v mariborsko bogoslovje. "K nam so prihajali na obisk duhovniki, ker je bil oče cerkveni ključar.

Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo," jo povedal v pogovoru za Ognjišče junija 1992. Tam je bil samo dobrih šest mesecev, kajti v začetku aprila 1941 so Štajersko zasedli Nemci in zaprli vse slovenske šole. Janežič se je z nekaterimi sošolci umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval bogoslovni študij. Maja 1954 se je krvavim nasiljem umaknil na Koroško. Mašniško posvečenje je prejel 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu v severni Italiji. Kot mlad duhovnik je "prijel za plug" med Slovenci na Tržaškem: najprej je deloval kot kaplan župnij Prosek in Kontovel, kjer se je posvečal zlasti otrokom. V letih 1954-1960 je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je doktoriral iz vzhodnega bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem (njegov mentor je bil nedavno umrli Tomaš Špidlik).

Po vrnitvi na Tržaško je deloval v župniji Mačkolje, pri Sv. Ivanu v Trstu je vodil Ekumenski center ter bil urednik zbornika Kraljestvo božje (po vrnitvi v domovino se je zbornik izhajal pod imenom V edinosti in Janežič je bil dolga desetletja njegov urednik). Devet let je pridigal po radiu in s svojimi ognjevitimi besedami privabljal poslušalce tudi v Sloveniji, kamor je segel glas slovenskega radia iz Trsta. O svojem tržaškem obdobju je dejal: "To so bila zelo lepa in razgibana leta, od verske do mnogostranske prosvetne dejavnosti."

Leta 1969 je prišel domov, v Maribor, kjer je opravljal razne odgovorne naloge: bil je profesor za osnovno in ekumensko teologijo na mariborskem oddelku teološke fakultete v Ljubljani, nekaj let spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, študijski prefekt v mariborskem bogoslovju in duhovni asistent za študente v Mariboru. Kot vnet delavec za edinost kristjanov je bil izbran za predsednika Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je že omenjeni ekumenski zbornik V edinosti. Pri vseh teh številnih nalogah je našel čas za leposlovno ustvarjanje. "To je moje veliko veselje, muka in zadoščenje hkrati." Kot pesnik se je uveljavil že v srednji šoli, ko je sodeloval v semeniškem literarnem listu Brazde, kot maturant je nekaj svojih prispevkov objavil v almanahu Majolika (1940). Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Pisal je znanstvene članke in knjige s teološkega področja, zlasti ekumenskega; dragocen je njegov Ekumenski leksikon (1986). Njegove radijske duhovne misli so izšle v knjigi s pomenljivim naslovom Radost življenja (1966).

Še obsežnejša je bera njegovih leposlovnih knjig: izdal je devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegova religiozna lirika je zbrana v knjigi Božja obzorja (1990). "Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega, kar si doživel sam." Ko je razlagal, kaj je hotel povedati s svojo pesniško zbirko Morje (1992), je dejal: "Tudi naše življenje je valovanje. vse pa vodi h končnemu cilju, v pristan, in ta pristan je večnost."

Ta "pristan" je imel pred očmi, ko je že pred nekaj leti na pokopališču rojstne župnije Sv. Miklavž pri Ormožu dal postaviti nagrobnik. Izdelan je v obliki križa, na sredini je podoba od mrtvih Vstalega, na levi monogram MARIA, na desni pa Alfa in Omega. Na njem je napis: "Tu čaka Vstajenja in polnost Življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj." Ko so 10. septembra 2010 njegovo telo izročili blagoslovljeni zemlji kot pšenično zrno, je bilo treba na nagrobnik vklesati samo še dve letnici: 1920 in 2010 - letnici za ta svet in za večnost.

(pričevanje 10_2010)

* 11. december 1918, Kislovodsk, Stavropolski kraj, Rusija, † 3. avgust 2008, Moskva, Rusiji

Ob Solženicinovi smrti je ruski patriarh Aleksej dejal: "V življenju je prehodil zelo težko in naporno pot. Vse, kar ga je v življenju doletelo in se mu pripetilo, je prenašal pogumno, umirjeno in s krščanskim dostojanstvom. Prenašal je vso krivico vojne, od krivičnih sodišč do gulagov... Veliko časa je preživel v prisilnem izgnanstvu in bil priča kalvarije, ki jo je prestajala Rusija dvajsetega stoletja." O tej "kalvariji" pričajo njegova dela, med katerimi so najbolj znana: En dan Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968), Avgust 1914 (1971), Arhipelag Gulag (174-1975), niz Rdeče kolo (1983). Pri pisanju ga je vodilo načelo: "Literatura mora izražati trpljenje posameznika v družbi, drugače ne zasluži tega imena." Že po izidu njegove prve knjige En dan Ivana Denisoviča, v kateri je opisal en dan v nečloveških stalinskih zaporih in so jo ljudje dobesedno razgrabili, so kritiki zapisali: "Od zdaj naprej ne moremo več pisati kakor doslej."

O svojem življenju naj spregovori sam. "Rodil sem se 11. decembra 1918 v Kislovodsku. Moj oče, študent filološkega oddelka moskovske univerze, ni končal študija, ker je leta 1914 kot prostovoljec odšel na vojno. Postal je topniški častnik, ostal ves čas na vojni in umrl poleti 1918, pol leta pred mojim rojstvom. Vzgajala me je mati Taisja Ščerbakova, strojepiska in stenografinja v Rostovu ob Donu, kjer so mi tekla tudi otroška in deška leta. Tam sem 1936 končal srednjo šolo." Aleksander, ki ga je mati klicala Sanja, se je v srednji šoli zanimal predvsem za naravoslovje. Zelo rad je bral. "Že od mladih nog sem čutil v sebi željo po pisateljevanju, ki je ni v meni nihče posebej zbujal, pisal veliko navadnih mladostnih neumnosti in že v tridesetih letih poskušal kje kaj objaviti, vendar moji rokopisi niso bili nikjer sprejeti." Želel je študirati književnost v Moskvi, zaradi skromnih finančnih možnosti se je vpisal na matematični oddelek rostovske univerze. "Matematika je odigrala blagodejno vlogo v mojem življenju. Vsaj dvakrat mi je rešila življenje; bržkone bi ne bil preživel osem let taborišč, če me ne bi bili kot matematika vzeli v tako imenovano 'šaraško'." Od leta 1939 do 1941 je vzporedno s fiziko in matematiko študiral tudi na dopisnem oddelku moskovskega inštituta za zgodovino, filozofijo in književnost. Ko je po uspešno končanem študiju matematika dobil štipendijo, se je leta 1940 skrivaj poročil z Nataljo Aleksandrovno Rešetovsko, ki mu je rodila dva sina. Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne je bil vpoklican v Rdečo armado, kjer je bil po zaslugi matematike prestavljen na topniško šolo, ki jo je po skrajšanem postopku končal novembra 1942.

Postal je komandir izvidniške topniške baterije in v mnogih bojih se je tako izkazal, da je bil dvakrat odlikovan. Februarja 1945 pa je bil v Vzhodni Prusiji aretiran zaradi "nespoštljivih izrazov o Stalinu" v dopisovanju s prijateljem. Obsojen je bil na osem let taborišč. Kazen je prestajal v različnih taboriščih. Marsikaj tega, kar je doživel v teh ustanovah, je Solženicin popisal v romanu Prvi krog. V taborišču v Kazahstanu je zbolel za rakom, od katerega je čudežno ozdravel (Rakov oddelek). Ko je "odsedel" svojih osem let taborišč, je od službe državne varnosti dobil odločbo, da ne sme biti izpuščen na prostost, temveč mora biti poslan v "večno izgnanstvo". Ko je po Stalinovi smrti (1953) postal prvi sekretar sovjetske partije Nikita Hruščov, ki sprožil boj za destalinizacijo, je bil Solženicin uradno rehabilitiran. Leta 1962 je izšel njegov roman En dan Ivana Denisoviča. Odjuga ni trajala dolgo - leta 1964 je Hruščova zamenjal Brežnjev, ki je Solženicina označil tudi za fizično nenormalnega človeka in shizofrenika. Snov njegovih del, ki so naperjena proti Sovjetski zvezi, so "njegova fiksna ideja". V Sovjetski zvezi niso smeli objaviti nobenega Solženicinovega dela. Njegovo spisi so se širili "pod roko" v tako imenovanih samizdatnih prepisi in nekateri so prišli tudi v tujino. Leta 1969 so ga izključili iz zveze sovjetskih pisateljev, kmalu zatem pa je prejel Nobelovo nagrado za književnost za leto 1970, vendar ni šel v Stockholm iz upravičene bojazni, da mu bodo preprečili vrnitev v domovino. Februarja 1974 so ga nasilno izgnali: najprej ga je sprejel nemški nobelovec Heinrich Holl, potem je bil nekaj časa v Švici, od tam pa se je z družino preseli v ZDA. Brž ko je bilo mogoče, se je vrnil domov. To je bilo leta 1994. In iz domovine je odšel v večnost.

(pričevanje 09_2008)