* 19. avgust 1913, Črnomelj, † 27. september 1999, Opčine

"Glej, če ne bi imeli Beličiča, Peterlina, Baraga in koga druge­ga, ki je prišel iz Ljubljane, ne vem, če bi danes v Trstu ime­li slovenske šole," je pred kakšnimi dvajsetimi leti dejal Mar­ku Tavčarju, danes vplivnemu kulturnemu delavcu med Slovenci na Tržaškem, njegov oče. To je Tavčar zapisal ob nedavni smrti Vin­ka Beličiča (28. septembra 1999).

Odločil se je za študij slavistike na ljub­ljanski univerzi in tam februarja 1940 diplomiral. Vmes je nekaj časa študiral italijanski jezik in književnost na katoliški univerzi v Milanu, ne vedoč, da mu bo to kmalu prišlo zelo prav. Leta 1962 je tam dosegel doktorski naslov z disertacijo o pes­niku Antonu Medvedu. Kot profesor slovenščine je v Ljubljani poučeval na uršulinski dekliški gimnaziji. Maja 1945 se je mo­ral, če je hotel ostati pri življenju, umakniti iz Ljubljane. Preko Koroške je odšel v Italijo (Monigo). Ko so zavezniki (An­gleži in Američani), upravitelji Svobodnega tržaškega ozemlja, v Trstu ustanavljali slovenske šole, se je našlo mesto tudi za mladega slavista Vinka Beličiča: polnih 32 let je bil predan pedagoškemu delu na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Sodelo­val je tudi pri sestavljanju učbenikov in bil med pobudniki kul­turnega in društvenega življenja Slovencev na Tržaškem, katerega duša je bil prof. Jože Peterlin. Leta 1947 je za Vinkom prišla v Trst tudi njegova ljubljena žena Elka, pestujoč dva sinova (Matija in Andreja, ki sta se jima v Trstu pridružila še Miha in Janez). Po značaju je bil precej zadržan, skoraj plašen; dijaki pa so ga imeli radi, ker jim je že ob prvem srečanju vzbu­dil vtis, da bodo z njim "dobro shajali". Vseskozi je čutil do­motožje po svoji Beli krajini, ki mu jo je (za silo) nadomešča­la kraška gmajna, kamor je rad zahajal s knjigo in beležnico v roki, da je v miru zapisoval svoja doživetja.

V Trst je prišel že "ovenčan s slavo" pisatelja in pesnika: v Ljubljani sta namreč izšli dve njegovi knjigi: povest Molitev na gori (1943) in pesniška zbirka Češminov grm (1944). V svojem tržaškem obdobju pa je izdal pet knjig pesmi, proznih del pa je izšlo kar sedem; zadnja knjiga njegovih črtic, močno avtobio­grafsko obarvanih, je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1997 z naslovom Na vetrovni postojanki. Do leta 1991 je bil plo­doviti pesnik in pisatelj Vinko Beličič v matični domovini "ne­znan". Zaprta mu je bila tudi pot v rodno Belo krajino, po kate­ri je tako hrepenel. Ko mu je bilo dano iti tja, pa je bil raz­očaran: to ni bila več tista deželica, o kateri je sanjal. "Tam te nihče več ne sprejme ljubeznivo, tam ni več gostoljubja, za­me je vse tako hladno in tuje." Nespremenjena pa je ostala vera njegovih mladih dni. "Zame je Sveto pismo in nauk Cerkve vselej bilo resničnost, kakor tudi vera v posmrtno življenje in vstaje­nje."

(pričevanje 11_1999)

 * 17. avgust 1903, Nevers, Francija, † 6. december 1977, Pariz

Raoul Follereau je bil poslan na ta svet pred sto leti: rodil se je 17. avgusta 1903 v mestu Nevers v osrednji Franciji. Oče, lastnik manjšega industrijskega podjetja, je zgodaj umrl, in Raoul je moral kot najstarejši misliti na to, da za njim prevzame vodstvo, zato se je vpisal na srednjo tehniško šolo, zatem pa na pravno fakulteto. Globoko verna mati je svoje otroke navajala, da berejo evangelij in ga v življenju uresničujejo. Raoul si je njene nauke vzel k srcu. Poglabljal se je tudi v socialni nauk katoliške Cerkve. Ko mu je bilo triindvajset let, se je poročil z Madeleine, svojo mladostno ljubeznijo, ki je bila njegova zvesta spremljevalka na vseh življenjskih poteh. Zakon ni bil blagoslovljen z otroki, bogatila pa ga je iskrena in spoštljiva medsebojna ljubezen. Raoul je bil pesniška duša in že pri sedemnajstih letih je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V svojih pesmih ni "brenkal na strune dekliških src" - njegove pesmi govorijo o ljubezni do vseh ljudi, posebno do najbolj zapuščenih.

Naslov njegove prve pesniške zbirke je "Bog je ljubezen", kar nakazuje njegovo bodočo življenjsko pot. Mladi pesnik je že takrat nosil staromodno kravato, ki ji je ostal zvest do konca. "Ta moja ljuba kravata je znamenje moje svobode: ne dovolim, da bi me zasužnjila tiranija mode." Drugi razpoznavni znak tega izrednega moža je bila sprehajalna palica, dar njegove mame. Prvi pesniški zbirki je sledilo še več drugih, vendar Raoulu ni bilo do literarne slave. Svoj pesniški talent je hotel uporabiti za to, da se širi "revolucija evangeljske ljubezni".

Ob začetku druge svetovne vojne je ostro nastopil zoper Hitlerja, zato je moral bežati. Leta 1942 je iz samostana, kjer se je skrival, sprožil akcijo Ura ubogih, ki je naletela na izreden odmev. Predlagal je, da bi vsak daroval zaslužek ene ure svojega dela za potrebe ubogih. V desetih letih je bilo tako zbranih 250 milijonov frankov, ki jih je ob pomoči sodelavcev v raznih delih sveta posredoval najbolj potrebnim. Brž po vojni je začel svoja potovanja po svetu. Povsod je ljudi navduševal za uresničenje evangeljske zapovedi ljubezni do bližnjega. Klical je: "Srce, ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce!" Samostan, v katerem sta med vojno živela z ženo, je pripadal redovnicam, ki so pošiljale misijonarke v Afriko, tudi med gobavce na ozemlju Slonokoščene obale. Raoul jim je pomagal, da so uresničile načrt zgraditi za gobavce naselje, v katerem bi živeli kot "normalni ljudje".

Raoul in Madeleine sta jih pogosto obiskovala in jih pozdravljala kot zdrave ljudi: objemala sta jih in poljubljala in s tem hotela pokazati, da se ne bojita "okužbe", kajti gobavost ni nalezljiva. "Gospodom vojne in miru", kakor je imenoval mogočne državnike, je naslovil več poslanic, v katerih jih je pozival, naj denar, ki ga porabijo za oboroževanje, namenijo pomoči ubogim. Pri njih je naletel na gluha ušesa, znali pa so mu prisluhniti mladi. Njegov glas je utihnil 6. decembra 1977.

(pričevanje 08_2003)

* 15. avgust 1883, Vrpolje, Hrvaška, † 16. januar 1962, South Bend, Indiana, ZDA

"Umetnost je pesem in molitev"

Predniki Ivana Meštrovića so iz Bosne pribežali pred Turki v dal­matinsko Zagoro in se naselili v kraju Otavice pri Drnišu. Zemlja je bila tam silno revna in ni obrodila dovolj kruha za družino, ki sta jo ustanovila Mate Meštrović-Gabrilović in Marta Kurobaso. On je bil priučen zidar in je poleti poiskal sezonsko delo v Sla­voniji, kjer so ravno takrat gradili železniško progo Vrpolje-­Slavonski Šamac. Njun prvorojenec Ivan je zagledal luč sveta 15. avgusta 1883 v revni baraki v slavonski vasi Vrpolje. Že nasled­nje leto so se Meštrovićevi vrnili v Otavice, kjer je Ivan preživ­ljal otroštvo kot pastir. Ko je pasel ovce, se je naučil brati latinico iz pesmarice Andrija Kačića-Miošića, cirilico pa iz narodnih pesmi Vuka Karadžića. V roke mu je prišlo tudi Sveto pismo in v domišljiji se je rad mudil z junaki svetopisemskih zgodb. Na paši je tudi rezbaril s svojim preprostim nožičem in ustvarjal prav lepe reči, s katerimi je opozoril nase. Sredi leta 1897, ko je bilo Meštroviću štirinajst let, je časnikar v zadarskem Novem listu zapisal, da bi bilo treba omogočiti študij temu pastirčku, ki s svojimi izdelki dokazuje, da je izreden ta­lent. Našlo se je nekaj dobrotnikov, ki so mladega Meštrovića podprli, da je šel v Split v delavnico umetnostnega kamnoseka Bilinića.

Pastir iz Otavic se je kmalu lotil obdelave kamna po lastni domišljiji in pod njegovim dletom so nastajale čudovite stvari. Dobili so mecena, ki je bil pripravljen odpreti denarni­co, in leta 1901 najdemo Meštrovića v kiparskem razredu Akademije likovnih umetnosti na Dunaju. V drugem letniku študija vzbudi po­zornost na razstavi Secesije s svojim marmornatim vodnjakom za palačo industrijca Wittgensteina. Uspešno ustvarjanje je pripo­moglo, da se je rešil revščine, s katero se je otepal od otrošt­va. V tem času se je tudi poročil z Ružo Klein, Dunajčanko, po rodu iz Hrvaškega Zagorja. Leta 1907 se je preselil v Pariz, kjer je delal "kot nor" in se seznanil z mnogimi francoskimi umetniki, med katerimi mu je bil najbližji slavni kipar Auguste Rodin. V francoski prestolnici je skušal uresničiti svojo veliko zamisel - Vidovdanski hram, nekakšno narodno svetišče vseh južnih Slova­nov. V tem času je bil namreč obseden od misli na združitev vseh južnih Slovanov v samostojni državi. To je izrazil v svojih kipih iz "kosovskega cikla" (Kraljevič Marko, Kosovka devojka).

Njego­vo delo je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je Meštrović pre­življal v emigraciji: najprej v Rimu, zatem v južni Franciji in nazadnje v Švici. Dejavno je sodeloval v Jugoslovanskem odboru, ki si je prizadeval za ustanovitev jugoslovanske države. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glav­nem iz Jezusovega življenja. Delal je predvsem na lesu in njegovi liki so gotsko razpotegnjeni. Med največje umetnine iz tega ob­dobja sodi njegov Križani, ki je zdaj v kapeli v Kašteletu.

Po prvi svetovni vojni se je naselil v Zagrebu, kjer si je uredil dom in umetniško delavnico. Z drugo ženo Olgo Kesterčanek je imel štiri otroke: dve hčerki in dva sina. Iz številnih kipov mater, ustvarjenih v tem času, odseva njegova družinska sreča. Leta 1922 je postal profesor na Akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, kar je ostal do leta 1944, čeprav ga takrat ni bilo več v Zagrebu. Ko je leta 1941 na Hrvaškem zavladal ustaški režim Ante Pavelića, je bil Meštrović kot odkrit nasprotnik obso­jen na smrt, tik pred usmrtitvijo pa pomiloščen. Ko je bil izpuš­čen iz zapora, se je z družino preselil najprej v Švico, po vojni pa se je za stalno naselil v ZDA, kjer mu je ponudila profesuro najprej univerza v Siracusi (New York), nato pa v South Bendu (Indiana), kjer je delal do zadnjega.

V svoj atelje je šel tudi 16. januarja 1962, ki je bil zadnji dan njegovega rodovitnega živ­ljenja. Na njegovo željo so ga k zadnjemu počitku pripeljali v družinski mavzolej v Otavicah.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2002) 1, str. 81.

* 15. avgusta, Ciudad Barrios; 24. marca 1980 San Salvador

Z revnimi na njihovem križevem potu

Kako so ga revni ljudje, za katere je kot dobri pastir v duhu Jezusovih blagrov skrbel, imeli radi, je pokazal njegov pogreb 30. marca 1980, na cvetno nedeljo, v San Salvadoru. V mesto je privrela ogromna množica - nad 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti umorjeni nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v mestni stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Zanje je "santo Romero", čeprav je cerkveni postopek za njegovo razglasitev za blaženega šele na prvi stopnji: leta 1997 se je začel škofijski postopek in papež Janez Pavel II. je zanj dovolil naziv "božji služabnik". Nadškof Romero se je s tem papežem srečal med njegovim prvim apostolskim potovanjem v Mehiko, ko je 28. januarja 1979 odprl tretje splošno zasedanje škofovske konference Srednje in Južne Amerike v mestu Puebla. Škofom je jasno povedal, da se "teologija osvoboditve", ki iz Kristusa dela socialnega reformatorja in revolucionarja, zamolčuje ali celo taji pa njegovo božanstvo in odrešenjsko poslanstvo, ne sklada z evangelijem. Nekateri so tožili nadškofa Romera, da se spogleduje s "teologijo osvoboditve". Romero je to odločno zanikal. "Stična točka z levičarskimi skupinami je korist ljudstva, za katero se borimo. Zavračam pa njihov nerazumen način, da bi te cilje dosegli z nasiljem, z orožjem." Papež Janez Pavel II. ga je smatral za mučenca. Ko je dvakrat - leta 1983 in 1996 - obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk groba nadškofa Romera v stolnici glavnega mesta, čeprav nekaterim to ni bilo po volji; ti krogi zdaj tudi zavirajo postopek razglasitve Romera za blaženega. V veliki meri je ta zastoj tudi posledica menjave na papeškem sedežu. Znano je, da so bile zadeve blaženih in svetnikov Janeza Pavlu II. zelo pri srcu.

Oscar Arnulfo Romero y Galdamez je izšel iz revne družine, zato je tudi on "kakor Kristus, svoje življenje povezal s službo najbolj ubogim in tistim, ki jih je družba potisnila na rob", kot ga je označil papež. Ko sta se približno mesec dni pred Romerovo smrtjo srečala v Rimu, je papež potrdil njegovo usmeritev. "Dejal mi je, da sta obramba socialne pravičnosti in prednostna ljubezen do ubogih izhodiščni točki za delovanje Cerkve." Rodil se je 15. avgusta 1917 v kraju Ciudad Barrios na jugu države. Oče, ki je bil v poštni službi, ga je dvanajstletnega dal učit za mizarja, za kar je bil kar nadarjen, še bolj pa ga je mikalo učenje. Po posredovanju dobrotnikov so se mu izpolnile želje številnih revnih dečkov pobožnih družin: leta 1930 je bil sprejet v semenišče pri klaretincih v mestu San Miguel, kjer je ostal sedem let. Od tam je odšel v jezuitsko bogoslovje v San Salvadoru. Kot odličnega študenta ga je škof poslalna filozofske in teološke študije na papeško univerzo Gregoriano v Rimu. Po končanih študijih je bil 4. aprila 1942 posvečen v duhovnika.

Kmalu zatem se je vrnil v domačo škofijo San Miguel, kjer je dvajset let opravljal različne cerkvene službe. Leta 1966 je postal ravnatelj medškofijskega bogoslovja v San Salvadoru in tajnik škofovske konference El Salvadora. Leta 1970 je postal pomožni škof nadškofije San Salvador, pet let kasneje mu je bilo zaupano vodstvo škofije Santiago de Maria, 23. februarja 1977 pa se je vrnil v San Salvador kot nadškof in metropolit. Po vzgoji in po značaju je bil precej umirjen, v levičarskih krogih je veljal za "konzervativnega" in spričo tega so ga samopašni oblastniki z veseljem sprejeli, upajoč, da jih ne bo "vznemirjal" z zavzemanjem za uboge in zatirane. Kmalu se je zgodilo prav to. Nekaj tednov po nastopu službe nadškofa je pod streli "varnostne službe" (od vlade najetih morilcev) padel jezuit p. Rutilio Grande, njegov najboljši prijatelj, ki je spodbujal brezpravne "campesinose", naj se združujejo v boju zoper nasilne oblastnike. "Ko sem gledal mrtvega prijatelja, ležečega tam na tleh, sem pomislil: 'Če so ubili njega zaradi tega, kar je delal, potem moram tudi jaz hoditi po isti poti'." In odtlej je neustrašeno obsojal socialne krivice, mučenja in uboje. Za ceno lastnega življenja.

(pričevanje 03_2008)

* 8. januar 1894, Zduńska Wola; † 14. avgust 1941, koncentracijsko taborišče Auschwitz, Poljska

Njegova življenjska pot se je začela 7. januarja 1894 v kraju Zdunska Wola pri Lodzu, središču poljske tekstilne industrije. Starša - oče Julij in mati Marija Dobrowska - sta bila preprosta tkalca. V zakonu se jima je rodilo pet sinov, dva sta umrla že v nežni mladosti, preostali trije pa so kasneje postali redovniki minoriti. Kasnejši pater Maksimilijan je bil predzadnji in pri krstu je dobil ime Rajmund, a so mu vsi pravili kar Rajko. Mama je rekla o njem, da je bil kot otrok zelo živ, vendar pa "najbolj ubogljiv in ponižen". Nekoč ga je pokarala: "Nesrečni otrok, kaj bo iz tebe!" To ga je zelo prizadelo. Šel je za omaro, kjer je bil oltarček Matere božje čenstohovske, da bi vprašal Marijo, kaj bo iz njega. Takrat se mu je prikazala Marija in v rokah je držala dva venca: belega in rdečega. Povedala mu je, da beli pomeni, da bo vedno čistega srca, rdeči pa, da bo umrl mučeniške smrti. On je odgovoril: "Oba hočem!" Starša sta bila frančiškanska tretjerednika, zato je razumljivo, da se je trinajstletni Rajko odločil za redovniški poklic. Odšel je k minoritom v Lvov, kjer je obiskoval srednjo šolo. Leta 1911 je napravil začasne obljube ter dobil redovno ime Maksimilijan.

Naslednje leto ga že najdemo v Rimu, kjer je študiral filozofijo (na Gregoriani) in teologijo (na fakulteti zavoda sv. Bonaventura). Iz obeh strok je dosegel doktorat. Ko so rimski prostozidarji pripravili demonstracije zoper Cerkev, je mladi redovnik ustanovil "vojsko Brezmadežne", katere člani naj bi bili dejavni in misijonarski kristjani. Imenovali so se "vitezi Brez madežne" in pred začetkom druge svetovne vojne jih je bilo na Poljskem in drugod po svetu že več kot milijon. 28. aprila 1918 je bil posvečen v duhovnika, julija 1919 pa se je vrnil v domovino. Leta 1922 je začel izdajati listič Vitez Brezmadežne, ki je kmalu dosegel naklado 750.000 izvodov, ob posebnih prilikah pa čez milijon.

Poseben podvig p. Maksimilijana je bilo "mesto Brezmadežne - Niepokalanow": na podarjenem zemljišču blizu Varšave so leta 1927 zgradili naselje barak, kjer je bila sodobno opremljena tiskarna in v njej redovni bratje (700) tiskali časopis Vitez Brezmadežne. Poleg p. Maksimilijana je v tej "meniški republiki'' delalo samo pet patrov. Za svoje delo so klicali božji blagoslov z nekajurno dnevno molitvijo.

Leta 1930 Kolbe "skočil" na Japonsko, kjer je na griču nedaleč od mesta Nagasaki zgradil japonski "Niepokalanow" in tam so tiskali Viteza Brezmadežne v japonščini. Ko so Nemci v začetku septembra 1939 napadli Poljsko, so morali patri in bratje že čez nekaj tednov izprazniti Niepokalanow, da so okupatorji v njem nastanili svoje ranjence. Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1939 so se smeli vrniti, vendar ne za dolgo. 17. februarja 1941 se je pred vrati Niepokalanowa ustavil črn avtomobil gestapa. Aretirali so p. Maksimilijana in štiri druge patre. Najprej so jih odpeljali v varšavski zapor Paviak, sredi' maja pa v taborišče smrti Oswiencim (Auschwitz). Tudi v tem peklu, ki si ga je izmislila satanska zloba človeka, je bil pater Maksimilijan pričevalec Boga in njegove odrešujoče milosti. Konec julija je pobegnil neki taboriščnik, za kazen je moralo deset naključno izbranih jetnikov v "bunker lakote". Namesto družinskega očeta Franciszeka Gajowniczeka se je ponudil pater Maksimilijan. Žrtev je bila sprejeta.Po strašnih mukah usihanja od lakote je umrl kot zadnji: 14. avgusta 1941. Od svoje "Mamice", kakor je imenoval Marijo, je prejel oba venca, belega in rdečega.

Med blažene ga je prištel papež Pavel VI. leta 1971, za svetnika pa ga je razglasil Janez Pavel II., papež Poljak, ki je svojega rojaka imenoval "zavetnik našega težkega stoletja".

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 8, str. 38.

* 6. september 1900, Pariz, 13. avgust 1998, Pariz

 "Bog se zanima zate"

Rodil se je 6. septembra 1900 v Parizu ameriškim staršem, ki se jim je po žilah pretakala mešanica škotske in irske krvi. Mati ga je vzgajala po strogih pravilih anglikanske vere in morda je bila prav ta stro­gost vzrok njegove "razcepljenosti". Leta 1914 mu je umrla mati in to ga je zelo prizadelo. "Kot da bi oster kamen presekal moje srce." Kmalu po materini smrti je prestopil v katoliško Cerkev, toda ta njegova "spreobrnitev" je bila bolj površna. Ko mu je bi­lo sedemnajst let, je šel kot prostovoljec Rdečega križa na fron­to. Po koncu prve svetovne vojne je odšel v Ameriko, kjer je do­končal študije. Leta 1919 je tam začel pisati svoj znameniti Dnevnik (Journal), ki mu je ostal zvest skoraj do konca svojega življenja, tako da je narastel v najobsežnejši dnevnik v zgodovi­ni svetovne književnosti (obsega 17 zajetnih knjig). V tem svojem dnevniku kritično spremlja dogajanje okoli sebe, hkrati pa postavlja na ogled svojo lastno podobo, svoj duhovni razvoj. Leta 1922 se je vrnil v Francijo in se kmalu uveljavil kot pisatelj. Svojo prvo knjigo (Psihiater vajenec) je izdal, ko mu je bilo komaj 22 let.

Leta 1926 je izšel njegov prvi roman Mon­te-Cinere ter pripoved Popotnik na zemlji. Sledila so dela: Adri­enne Mesurat, Ključi smrti, Christine, Leviathan, Moira, Ko bi bil na vašem mestu jaz. Najbolj odmevni pa so bili njegovi dnevniki, ki jih je redno pisal in zapiske še sveže objavljal.

Njegov spis Pamflet proti katoličanom, ki ga je objavil leta 1924, je vzbudil pozornost katoliškega filozofa Jacquesa Marita­ina. Njegovo pismo mlademu pisatelju je pomenilo začetek plodnega dopisovanja, ki je nekakšno "duhovno vodstvo" s strani globoko vernega Maritaina. Green, ki je bil še na poti iskanja Boga, je filozofu pošiljal v presojo vse svoje spise. Maritain, ki je ce­nil Greenovo iskrenost in poštenost, pa je svoje verne prijatelje in znance prosil, naj molijo za tega mladega pisatelja, čigar duša mu je "zelo pri srcu". Rešiti ga je hotel tudi negativnega vpliva, ki ga je imel nanj pisatelj Andre Gide, do vere sovražno razpolo­žen. Vse te molitve niso "streljale v prazno": milost usmiljenega Boga se je dotaknila Julienovega srca, da se je iskreno odprl. To se je zgodilo spomladi leta 1939. Decembra tega leta je Green pi­sal Maritainu: "Mislim na vas in na vašo ženo Raisso in vaju rotim, da se me spominjata v svojih molitvah."

Med drugo svetovno vojno se je Julien spet umaknil v Ameriko, zibelko svojih staršev in prednikov. Dobil je službo profesorja na univerzi v Baltimoru. Ko je bilo vojne konec, se je vrnil v Francijo, kjer je nadaljeval svoje pisateljsko delo. To mu je od­prlo vrata v "svetišče" francoske Akademije nesmrtnih, kjer je za­sedel (1971) mesto svojega umrlega prijatelja pisatelja Francoisa Mauriaca, čeprav ni bil francoski državljan. Po naravi je bil sa­motar in tudi na časti in odlikovanja ni veliko dal, zato se je leta 1996 članstvu v Akademiji odpovedal. Z mislimi je bil že on­stran. Ko je nekoč obiskal cerkev sv. Egidija v Celovcu, ga je tamkajšnja stara Marijina slika tako prevzela, da si je želel biti pokopan v kapeli blizu te slike. Ta njegova želja je bil izpolnje­na 21. avgusta 1998.

(pričevanje 06_1999)

* 17. november 1631, Villotta di Aviano; 13. avgust 1699, Dunaj

Rodil se je 17. novembra 1631 v premožni meščanski družini Cristofori v furlanskem mestecu Aviano, ki je tedaj spadalo pod beneško republiko. V družini je bilo enajst otrok. Na sam rojstni dan je bil krščen na ime Karel Dominik. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga starši leta 1643 dali v jezuitski kolegij v Gorici, ki je užival velik sloves. Tam je postal član Marijine kongregacije; kongregacionisti so prirejali igre o krščanskih junakih-mučencih in sklenil je, da tudi sam postane mučenec. Skrivaj je odšel iz Gorice v Koper, da bi se tam vkrcal na ladjo, ki bi ga pripeljala na Kreto, kjer so se Benečani bojevali z muslimanskimi Turki. Utrujen in lačen je potrkal na vrata koprskega kapucinskega samostana, kjer so ga nahranili in mu pomagali, da se je vrnil domov. Leto kasneje (1648) je zaprosil kapucine v mestu Conigliano, da bi ga sprejeli v svoje vrste. Ob sprejemu je dobil redovno ime Marko iz Aviana. Leta 1655 je bil posvečen v duhovnika in kmalu zatem je dobil "patent" za potujočega pridigarja. S svojo besedo je znal zadeti srca poslušalcev: bogati so po njegovih pridigah radi delili svoje bogastvo revnim in potrebnim; sprti ljudje so se med seboj spravili.

Najprej je pridigal po domačih krajih, nato po celi Italiji, ko je njegova slava vedno bolj rasla, so ga klicali iz vseh evropskih dežel. V letih 1680-1681 je prepotoval Francijo, Belgijo, Nizozemsko, Švico, Bavarsko in Avstrijo. Njegov prihod je privabil več ljudi, kot če bi prišel sam papež. Po krščanski zmagi nad Turki pred Dunajem je pater Marko 24. oktobra 1683 prišel v Ljubljano in je v kapucinski cerkvi Ljubljančane spodbujal k spravi z Bogom. Imel je še dve pridigi: v cerkvi sester klaris in v stolnici, kjer je pridigal celo uro, a so za poslušalce "ure postale minute". Pred odhodom iz Ljubljane je pridigal na Novem trgu, kjer je zbrano množico spodbujal, naj častijo in kličejo Devico Marijo kot Zavetnico Kranjske, Pomočnico kristjanov in Pribežališče grešnikov. V Kopru je imel pater Marko adventne pridige leta 1692. Poleg izrednega pridigarskega talenta je Bog patru Marku podelil tudi dar čudodelništva: leta 1678 je čudežno ozdravil neko redovnico iz Padove, ki je bila trinajst let hroma. Po priprošnji patra Marka je Bog vračal slepim vid, gluhim sluh in hromim, da so spet hodili. Papež Inocenc XI. ga je razglasil za "čudodelnika stoletja". Veliko se je trudil, da bi povezal med seboj srednjeevropske dežele.

Pomagal je tudi reševati spore med dunajskim cesarskim dvorom in Svetim sedežem. Prav s tem poslanstvom je julija 1699 potoval na Dunaj. Na smrt izčrpan je legel. Ob njegovi postelji sta bila ob bratih kapucinih tudi cesarica Eleonora in cesar Leopold I., kateremu je bil p. Marko svetovalec in prijatelj. 13. avgusta malo pred poldnevom je veliki popotnik v službi evangelija miru in sprave odšel na zadnjo pot - v večnost. Pokopali so ga v kapucinski cerkvi na Dunaju, kjer je tudi cesarska grobnica. Zgodovinske okoliščine so preprečile, da pater Marko iz Aviana, ki so ga ljudje imeli za svetnika, ni bil razglašen za blaženega že kmalu po smrti, ampak šele sedaj.

(pričevanje 06_2003)

* 28. februar 1915 Rees; 12. avgust 1945, Dachau

Karl Leisner se je rodil 28. februarja 1915 v kraju Rees v Porenju, odraščal pa je v mestecu Kleve, kjer se je kot gimnazijec vključil v katoliško mladinsko gibanje. Podarilo mu je ne le družbo mladih in lepih doživetij na taborjenjih in potovanjih, približalo mu je tudi Sveto pismo in bogoslužje, zlasti evharistijo. Kristus je bil sonce njegovega mladega življenja. Po maturi leta 1934 se je vpisal v prvi letnik bogoslovja v Münstru. Tamkajšnji škof Clemens August von Galen, ki so ga zaradi njegovega odločnega nasprotovanja nacizmu imenovali 'munstrski lev', mu je zaupal vodstvo mladinskih 'odredov' v škofiji. Gestapo je budno spremljal vse njegove korake.

Po kratkem notranjem boju, ali naj izbere zakon in družino ali duhovništvo, se je odločil za slednje. 25. marca 1939 je prejel diakonsko posvečenje in čez nekaj mesecev naj bi bil posvečen v duhovnika, toda Bog mu je začrtal drugačno pot. Zbolel je za tuberkulozo in moral je v zdravilišče. Po ponesrečenem atentatu na Hitlerja 8. novembra 1939 je enemu svojih sotrpinov dejal: »Škoda, da ga ni bilo tam!« Ta ga je izdal in gestapo je Karla aretiral. Šel je skozi več zaporov, 14. decembra 1940 pa je pristal v Dachauu. Leta 1942 je spet nevarno zbolel in preselili so ga v barako za bolnike. Mladi diakon je svoje sotrpine hrabril in ji tajno delil sveto obhajilo. Živel je po besedah apostola Pavla: »V svojem mesu dopolnjujem, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24). 6. novembra 1944 so v Dachau privedli francoskega škofa Gabriela Piqueta iz Clermont-Ferranda. Jezuit p. Otto Pies, Karlov prijatelj, je začel razmišljati, kako bi omogočil njegovo mašniško posvečenje, po katerem je bolni Karl tako hrepenel.

Svoj načrt je izpeljal s pomočjo pogumne Josefe Mack, kandidatke v bližnjem samostanu notredamk (kasnejše s. Imme), ki se je pogosto s kolesom pripeljala k plantaži taborišča Dachau. Prinašala je živila in hostije za duhovnike. Za posvetitev diakona Karla Leisnerja v duhovnika je francoski škof v taborišču moral dobiti dovoljenje krajevnega ordinarija – to je bil münchenski nadškof kardinal Mihael Faulhaber. Josefa, ki so ji pravili 'Madi', je v spremstvu jezuitskega brata Zawackega potovala v München in kardinalu izročila prošnjo p. Piesa za dovoljenje. »Kardinal mi je izročil pismo z dovoljenjem za posvečenje, tajnik pa je prinesel sveta olja in potrebne liturgične knjige,« pove v svojih spominih s. Imma. Slovesnost mašniškega posvečenja je bila na tretjo adventno nedeljo, 17. decembra 1944. Karl je bil po posvečenju tako izčrpan, da svojo prvo sveto daritev – novo mašo – imel šele na praznik sv. Štefana, prvega mučenca, 26. decembra 1944. Ta je bila zanj tudi edina.

Ko so ameriški vojaki 29. aprila 1945 osvobodili Dachau, je mladi duhovnik Karl "z nepopisnim veseljem jokal". 4. maja ga je p. Otto Pies dal iz taborišča prepeljati v zdravilišče Planegg pri Münchnu. Po začetnem izboljšanju se je stanje nenadoma poslabšalo. 29. junija so ga obiskali starši. 25. julija je v svoji bolniški sobi sodeloval pri maši: oltar je bil na hodniku in nanj je gledal s svoje postelje. V nedeljo, 12. avgusta 1945 ob petih zjutraj je ob navzočnosti p. Otta Spiesa izročil svojo dušo Gospodu.

Dva tedna pred smrtjo je zaupal materi: »Mama, moram ti nekaj povedati, vendar ne smeš biti žalostna. Vem, da bom kmalu umrl, vendar sem pri tem vesel.« Umrlega so sestre oblekle v rdeča mašna oblačila in s tem nakazale njegovo mučeništvo. 20. avgusta je bil pogreb v Kleveju, leta 1966 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v kripto stolnice v Xantnu. 7. decembra 1977 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo. Ko ga je papež bl. Janez Pavel II. 23. junija 1996 na olimpijskem stadionu v Berlinu razglasil za blaženega, je dejal: »Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mlade ljudi, ki živijo v okolju, zaznamovanim z nevero in brezbrižnostjo, bili spodbuda in vzor.«

pričevanje 01_2012