Avgustovske poplave so prizadele veliko ljudi. Nekateri so bili ob dom in premoženje. Te preizkušnje so za družine, ki imajo člane s posebnimi potrebami, še hujše. Tokrat vam predstavljamo eno takih družin.

Vanessa Bera (Moste 16c, 1218 Komenda) se sooča z zdravstvenimi težavami že od rojstva. preizkusani 02 2024aBistro in študijsko marljivo dekle je kljub težavam z odliko naredila gimnazijo in se vpisala na študij. Starši so ji stali ob strani in v tej skrbi so zgradili hišo, prilagojeno osebam z oslabljenim imunskim sistemom. Toda lanski avgust je spremenil življenje družine. Mama Isabel se ga takole spominja: »Poplava lanskega 4. avgusta je našo hišo v celoti poškodovala. Uničila je pritličje, kjer so bivalni prostori. V nadstropju sta kopalnica in spalnica. Uničilo je vse v pritličju, od kuhinje do prostora, kjer je imela hčerka Vanessa rehabilitacijsko napravo za krepitev mišic in raztezanje in ki ji je pomagala pri krepitvi imunskega sistema. Naprava ji je tudi pomagala, da se je lažje izkašljala. Ko je imela covid, se je zelo težko odkašljevala. Prav tako je Vanessa, odkar smo se morali po popravah izseliti iz hiše, neprestano bolna. Naša hiša je bila posebej zgrajena za bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.
Po poplavah smo se namreč morali izseliti iz te hiše v stanovanje, ker je bilo vse uničeno. Ne samo pohištvo, ampak so bili uničeni vsi tlaki, vrata, inštalacije ... Stene so odrezane na višini 160 cm, ker se je pojavila plesen, saj je bila kamena volna mokra.« Trikrat so dali na testiranje vzorce plesni in ta je bila izredno raznolika. »Dokler je plesen, pa ne smemo zapreti sten. Mož je porabil več kot sto litrov razkužil, da je vsak drugi dan razkuževal prostore in uničeval plesen. Hiša je sedaj prazna in pritličje je gradbišče, saj sta mulj in nafta prodrla globoko pod vse pode, parkete in ploščice. Vse je bilo treba odstraniti.« Plesen so dali na več testiranj. Ostal je še en trdoživ sev plesni. Tudi po tistem so še škropili in potem bodo še enkrat dali na testiranje v upanju, da so tudi ta trdovratni sev odstranili. 
Na dan avgustovske poplave je bila družina na morju. Prvič po tistem, ko se je začel covid! V občini Komenda je najbolj poplavljalo prav v zaselku, ki ga sestavlja pet hiš, med katerimi je tudi njihova. »Sosedje so odpirali vrata in okna, da je tok vode, ki je bil kot deroča reka, tekel skozi. Pri nas pa ni bilo nikogar doma, da bi odprl vrata in okna. Tako se je naša hiša nekoliko zasukala na temeljni plošči. Inženirji menijo, da zato, ker je bil tako močen vodni tok in količina vode tako velika,« opiše poškodbe hiše Vanessa.  
Mama nadaljuje: »Na severni strani poslopja je spodneslo ves material do temeljne plošče. Naša hiša je na najnižji točki, a moram povedati še to: mož, sicer gradbenik po stroki, je pazil, kam bo postavil hišo. Dolgo sva iskala parcelo, preden sva našla to, kjer smo jo postavili. Za to se je pozanimal tudi na občini, ko je prosil za gradbeno dovoljenje, ali je hiša na poplavnem področju. Kljub zagotovilom, da je področje varno, je Igor dvignil hišo za 90 cm. Za vsak primer. 90 cm je tudi bilo najvišje, kolikor so jo pustili dvigniti. Pa vseeno je avgusta poplava tako poškodovala hišo! Zunaj je bilo takrat meter trideset centimetrov vode, morda celo meter in pol.« 

VSE UNIČENO V PETNAJSTIH MINUTAH
»Na morje nas je poklicala soseda in nam povedala, kaj se je zgodilo. To je bilo na prvo noč, ki smo jo preživeli na morju. Najprej nismo mogli verjeti njenim besedam. Igor je najprej rekel: Pa saj do naše hiše sploh ni prišlo, ker smo toliko dvignjeni. Potem je soseda poslala sliko, ki prikazuje višino vode in moj avto, ki plava po dvorišču ... Bili smo pretreseni in šokirani. Po petnajstih letih sem menjala avto, ki je imel tudi odlične sedeže, da se je lahko v njem vozila Vanessa. Krajše vožnje lahko opravi sama, daljših pa nikakor ne. Po poplavah je neuporaben! 
Dolgo nihče ni mogel priti do naše hiše. Zaradi obilice vode je bila pot nevarna. Ob 4.15 zjutraj je bilo močno bobnenje, ki je zbudilo sosedo. Šla je do pritličja in videla, kako so iz sifonov vdrle fekalije. Šele po petnajstih minutah je vdrla voda in v petnajstih minutah je bilo vsega konec! Voda je uničila vse, kar je dosegla. Z morja smo najprej poklicali sorodnico, ki ne živi daleč. Obljubila je, da bo šla do naše hiše, a ji ni bilo mogoče priti, ker je bilo po cesti več kot meter vode. Šele popoldne je lahko prišla in poslala prve posnetke. Hiša je bila še polna vode. Bilo je grozno. Še bolj pa je bilo grozno, ko smo mi prišli v hišo, polno mulja,« odstira tiste boleče spomine mama.  
Zakaj hoče družina na vsak način obnoviti to hišo? Takole odgovarjajo: »Hiša je grajena za osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Zahteva posebno projektiranje in poseben način gradnje. Med drugim ima taka hiša kontrolirano atmosfero, da ne bi vanjo prišli kakšni mikrobi ali prašni delci. Vsa okna in vrata so že vgrajena, in jih pripeljejo skupaj s steno, da se ne bi okna in vrata na gradbišču kontaminirala. Prav tako je v njej uravnavana vlažnost, kar je pomembno za bolnike, ki imajo težavo z dihanjem.« preizkusani 02 2024b
Poplavljena in poškodovana hiša. - Vanessa z mamo Izabel (zgoraj).

HIŠA POSEBNE SORTE – ZNAK STARŠEVSKE LJUBEZNI
Mama Izabel doda: »Tako narejenih hiš v Sloveniji ni bilo veliko in z Igorjem sva jo takrat na podlagi visoko hipotekarnega kredita kupila v tujini. Vanjo sva vložila najine prihranke in prihranke mojih staršev. Skratka, ogromno denarja smo vložili vanjo. Kredit moramo še sedaj plačevati. Kljub temu da ne živimo v hiši, zanjo plačujemo tekoče stroške, v stanovanju, kjer sedaj živimo, pa plačujemo najemnino in tekoče stroške. Na vseh koncih moramo plačevati, kar je izredno težko.«
Posebno hišo so starši gradili zaradi hčerke. »Vanessa se je rodila brez ključnic, prsnice in z desnostransko parezo (deformacijo prsnega koša, težavami z dihanjem, gibanjem in požiranjem). Stara je bila eno leto, ko sta se ji razvili obe ključnici, prsnica pa ne. V predšolskem obdobju je resnično veliko telovadila, vozila sem jo na različne rehabilitacije in se ji desnostranska pareza ne pozna. Pareza se ji je v predšolskem obdobju izničila zaradi številnih ur rehabilitacij in telovadbe. Do desetega leta smo vsako leto enkrat ali dvakrat imeli kontrolne preglede v bolnišnici. Svetovali so nam, da po desetem letu Vanessine starosti zelo priporočajo nujno operacijo, ki bi stabilizirala prsni koš in ne bi imela težav s pljuči, s srcem ... Ta operacija je bila opravljena, a žal neuspešno. Po njej so se težave z Vanessinim zdravjem začele bistveno poslabševati. Prej je brez težav hodila, kolesarila, plavala, hodila na balet, igrala violino. Po operaciji ni mogla več delati nič od naštetega. Stalno je imela bolečine. Tudi danes jih ima. Po neuspeli operaciji so rebra začela celo rasti navznoter, v votlino prsnega koša. To stanje je treba stalno kontrolirati. 2019 je imela rebra 1,5 cm pred hrbtenico. Vmes so žile in srce in zaradi tega ima toliko težav z dihanjem in srcem. Rebra pritiskajo na pljuča in srce in od tod težave.« 
Vanessa dodaja svojo izkušnjo: »Dokler smo živeli v hiši, ki so jo prizadele poplave, sem bila bolj zdrava. Vanjo smo se preselili ob koncu osnovne šole. V gimnaziji sem bila precej bolj zdrava, kar pa ne pomeni, da nisem bila bolna. Jaz in starša se zavedamo, da prav zdrava ne bom nikoli in da bom imela vedno zdravstvene težave. Starši so pa naredili ogromno, da bi mi pomagali. Ta hiša je eden od takih dokazov starševske skrbi. Hiša me je obvarovala precej infektov, ki so zame lahko zelo nevarni.« Se je pa Vanessa kljub težavam naučila živeti z boleznijo. Ni je razglašala. Tudi v šoli ne, ker je bila nevarnost, da bi rekli: »Vanessa, ti znaš, a saj veš, da ne moreš na tekmovanje ...« 

»BOGAT SI, KO DELIŠ Z DRUGIMI«
Popravilo hiše, tako nujno za Vanesso, pa zahteva velike stroške. Za obnovo hiše bi družina Bera potrebovala okrog 190.000 evrov. Zavarovalnica je prispevala 3.000 evrov. Toda stroški bodo gotovo še narasli: »Zaradi zasuka bo potrebno zasidranje hiše. To bo dodaten strošek. Bojimo se, da se bodo stroški povečali tudi zato, saj se vse neprestano draži. Ko bo hiša popravljena, bo treba kupiti še vso notranjo opremo, ki bo spet stala. Uničeni so tudi gospodinjski aparati. Hudo nam je, da se je poškodovala rehabilitacijska naprava, ki jo uporablja Vanessa. Treba bo kupiti nov avto, ker so dosedanjega odpeljali, saj je bil v poplavi uničen.« 
Vanessa pove, da so se starši vedno trudili pomagati drugim. Sedaj so oni potrebni pomoči.

    Sredstva za družino Bera zbirajo na za to posebej namenjenem računu Društva za kulturo inkluzije:
    na TRR-ju društva – SI56 0201 0025 8652 697, NLB – pod namen se pripiše »NENI«, ali s ključno besedo NENI5 ali NENI10 na številko 1919 za prispevek 5 ali 10 .
Mama Izabel doda: »Mene so že doma učili, da si bogat samo takrat, ko deliš z drugim. To je lahko čas, znanje, ki komu pomaga, fizična pomoč, včasih samo koga poslušaš, kako mu je, kako je z njim. Že v službi (mama je ravnateljica kamniškega zavoda CIRIUS) imam priložnost, da delam stvari, ki niso v opisu nalog, pa jih z veseljem naredim. Ko pa sem morala jaz prvič reči, da potrebujem pomoč, mi je bilo grozno. Danes razumem, da nekateri niso deležni pomoči, ker je preprosto niso sposobni sprejeti. Lažje je prositi za pomoč, dokler si neopazen in neviden. Ko pa to ne zadostuje in moraš biti viden in cela Slovenija ve zate, to ni dober občutek. Težko je biti izpostavljen na ta način. Razumem pa, da nekateri težko razumejo, da se je nekomu tako zgodilo, da mora prositi za pomoč.« 
»Ko se je Vanesa rodila, so mi zdravniki rekli, da bo zelo prizadeta, da ne bo govorila, da ne bo hodila ... Toda mi se nismo dali. Telovadili smo, hodili na rehabilitacije ... Vse z namenom, da bi se telesno okrepila. Očitno je bilo v njej veliko volje do življenja. Bila je izredno vesela, ko se je lahko gibala.« Mamine besede potrdi Vanessa: »Iz predšolskega obdobja se spominjam, koliko sva se z mamo gibali. Ona je upala. Zdi se mi, da je upala še zame. Še jaz sem se potem nalezla tega upanja in optimizma.«

Mama pa sklene pripoved: »Ko se spominjam težav ob rojstvu, sem si mislila, da je bil tisti križ že dovolj velik. Upala sem, da se bo po operaciji zdravje izboljšalo, pa se ni. Hudo mi je, da ima hčerka bolečine, da ne more biti enaka svojim vrstnikom. V sedanjem trenutku je glede zdravja zelo odvisna od naše pomoči. Radi bi čim prej popravili hišo, saj ne moremo dolgo tako živeti, ker je Vanessino zdravje vsak dan slabše. Tudi zato smo se izpostavili. Prej veliko ljudi ni vedelo za Vanessine zdravstvene težave. Še več jih ni vedelo, da so tako hude. A šli smo v to. Saj za svojega otroka narediš vse!«

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 2 (2024), 26-28.

»Se spominjaš, kako si mi podaril zgoščenko božičnih pesmi zbora Ave?« sem ob srečanju vprašal Boruta. »Prav ta zgoščenka se pri meni največkrat vrti,« mi je takoj odgovoril. Gotovo se bo tudi v teh dneh okrog božiča. Z obuditvijo tega spomina je bil prebit led in pogovor z Borutom, ki je sedaj na skuterju, je sproščeno stekel.

preizkusani 01 2024aBorut Soban je doma iz Lokavca pri Ajdovščini, pod goro Čaven, kakor se radi pohvalijo prebivalci njegovega rojstnega kraja. Je pranečak pokojnega duhovnika Silvestra Česnika. Življenje mu je potekalo kot mnogim njegovim vrstnikom. Srednjo šolo je obiskoval v Postojni. »Najbolj znan profesor je bil Jože Mlakar, ki je pozneje postal ravnatelj Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu. Bil je naš profesor biologije. Najprej sem študiral gozdarstvo. Potem sem se vpisal na teološko fakulteto in obiskoval obe fakulteti. Ko sem končal teologijo, sem vpisal še magisterij na ekonomski fakulteti. Za magisterij sem študiral ob delu. Prva zaposlitev je bila v škofovih zavodih v Šentvidu. Takratni direktor Borut Košir me je zaposlil zaradi moje dejavnosti pri Komornem zboru Ave. Takrat smo organizirali velik mednarodni zborovodski seminar. Udeležilo se ga je približno sto zborovodij. Direktor Košir je prišel na idejo, da bi zavod organiziral take seminarje in me povabil, da bi to pomagal izvesti. Na teologiji sem napisal preroško diplomsko nalogo Internet – možnost ali ovira pri evangelizaciji. To je bilo v letih, ko je Vatikan šele dobil končnico va, torej v zadnjih letih prejšnjega stoletja.
V zavodu sem delal tri leta. Potem je prišlo do nekakšnega naključja. Mislim, da so se pokrivale obletnice zavoda in mobitela. Mobitel je takrat zavodu doniral klavir. V istem času je podjetje SCT doniralo orgle. Jaz sem organiziral dogodke, ki so bili povezani s temi donacijami. Prav pri organizaciji teh dogodkov sem spoznal druge moje delodajalce. To so bili mobitelovci. V skupini Telekom sem dočakal pokoj …«

DELAL SEM KLJUB ZNAKOM BOLEZNI
Borut je namreč moral v pokoj zaradi bolezni. Takole se spominja njenih začetkov: »Diagnostika takrat še ni bila tako razvita, kakor je danes, zato je trajalo tri leta od suma do dokončne potrditve diagnoze. To so mi potrdili leta 2001, natančno na moj trideseti rojstni dan! Torej je od nje poteklo že 23 let. Tri leta prej so se pojavili prvi simptomi, kar pomeni, da sem svojo celotno delovno kariero oddelal že z boleznijo! Prvih deset let moji podrejeni niso vedeli za mojo bolezen. Zanjo je vedel samo moj nadrejeni.«
Kakšni so bili prvi znaki? Bolezen je najprej opazil, ko je začutil, da je površina pod levo nogo topla, pod desno pa mrzla. »To je klasičen primer motnje senzorike. Začeli so se pregledi, da bi ugotovili, kaj je narobe. Obiskal sem ortopede, nevrologe, psihiatre … Ti obiski specialistov so kar trajali. Drugi mejnik sem občutil na očeh: izpad vidnega polja. To se je vse popravilo. Kasneje so potrdili, da so bili to zagoni bolezni skleroze multipleks. V začetku bolezni so se vse stvari popravljale. Šlo je nekako po tem principu: začutil sem simptome, potem pa se je stanje popravilo. Vmes sem imel obdobja, nekatera so trajala celo leta, ko sem imel mir, ko so simptomi splahneli. Praviloma je stanje poslabšal dodaten stres. Za najhujše poslabšanje je bil gotovo vzrok velik stres. Delal sem pri velikem projektu. Po tistem poslabšanju se stvar ni popravila v celoti. Skleroza multipleks se lahko razvija tako, da se po simptomih stanje popravi, lahko v celoti, lahko pa tudi ne. Lahko sledi spet nov zagon in tako naprej. Lahko pa se bolezen spremeni v sekundarno napredujočo obliko, ko nimaš več klasičnih zagonov, ampak počasi, a gotovo gre na slabše. Če imaš pa srečo, se lahko ustavi ali napreduje izredno počasi.« 

KRUT STIK Z BOLEZNIJO
»Naj omenim, da je bil prvi stik z boleznijo dokaj krut. V bolnišnici sem ležal z možem, ki je imel sklerozo multipleks. K njemu je prihajala le mama, ki je del svoje pokojnine namenila za njegovo oskrbo. Žena ga je zapustila. Tudi otrok ni pustila k njemu. Jaz takrat še nisem imel diagnoze in nisem vedel kaj dosti o tej bolezni, a sem sklenil, da če kaj, bom poskrbel za svojo materialno eksistenco, v primeru, da bi do tega prišlo pri meni. To je postalo moje življenjsko vodilo.  
Ko sem šel prvič na rehabilitacijo v Topolšico, sem tam srečal ljudi, mlajše od mene, ki so bili na vozičku, pa tudi starejše, ki so hodili sami. To kaže, kako pri tej bolezni ne veš, kako se bo razvijala. Za zdravilišče sem si vzel dopust, ker sem toliko delal in si nisem vzel časa zase. Dopust sem si vzel, sicer bi mi ta propadel. Pozneje sem postal dejaven v združenju MS (multiple skleroze) Slovenije. Tam sem srečal ljudi, ki so se ob soočenju z diagnozo znašli v stiski. Dejal sem jim: Nikar si ne delajte skrbi na zalogo. To je prvo pravilo. Če bodo prišle težave, se ukvarjajte z njimi. Da, bodi pripravljen, a ne skrbi vnaprej. 
Šest let sem vodil ljubljansko podružnico združenja MS Slovenije. V Sloveniji je šestnajst podružnic, ljubljanska je največja, ima 380 do 400 članov. Za mnoge, ki so zboleli, smo bili prva informativna točka. Seveda nismo dajali strokovnih mnenj, ampak smo posredovali svojo izkušnjo soočanja z boleznijo. Svetovali smo jim lahko, kaj jim pripada, kako izpeljati določene postopke ali katere dokumente naj pripravijo. Lahko se zgodi, da zaradi samo za en dan prepozno oddane vloge izgubijo vse. Skrbeli smo za druženje. Če so člani bivali v domovih ostarelih, smo poskrbeli, da so prišli na srečanja. Člani so bili zelo različnih starosti. Od končane srednje šole ali še manj pa vse do 92 let. Tudi njihova izobrazba je bila zelo različna.«

NETIPIČEN UPOKOJENEC
Na vprašanje, kaj sedaj dela, je Borut odgovoril: »Sem netipičen upokojenec, še manj pa invalid. V zadnjih treh letih sem opravil tristo potopov: Mediteran, Indijsko morje, Rdeče morje, Atlantik … 
Plavanje je najbolj terapevtsko in je koristno za zdravje. Rekreativno sem plaval že prej in pravijo, da sem dober v tem. Plavam pa praktično brez pomoči nog. Plavanje je edini šport, s katerim se lahko ukvarjam. Je pa to individualen šport in plavati v bazenu s štetjem ploščic ni ravno romantično. Potem sem zasledil možnost potapljanja invalidov. Opravil sem tečaje za potapljanje. Spoznal sem kompetentne ljudi, ki so me naučili bistvene stvari glede potapljanja. Začel sem se potapljati prav v času corone. Tako sem se na kakšnih znamenitih destinacijah potapljal skoraj sam. Imel sem individualni pouk, ki pa ga nisem posebej plačeval. Sploh je bilo takrat vse ceneje. Dobival sem pogum. Začel sem potovati v bolj oddaljene kraje. Želel sem se potapljati še v drugih morjih, v drugih okoliščinah. preizkusani 01 2024bSeveda je to od mene zahtevalo več dela. Preverjati sem moral, ali v hotelu sprejemajo invalide, se v njem lahko gibam z invalidskim skuterjem … Na internetu sicer lahko napišejo, da je hotel prijazen za invalide in da se lahko v njem gibaš z vozičkom, ker imajo dvigalo. Vendar to ni dovolj. Kaj pomaga dvigalo, če do njega vodijo stopnice. Pa čeprav samo tri! Z leti sem spoznal kar nekaj krajev, kjer mi ni treba več razlagati, kdo sem in kaj zmorem sam, ker me že poznajo. Res je, da potrebujem pomoč, da pridem jaz in oprema do morja, a ko sem v vodi, se tam počutim svobodnega.« Veliko fotografira tudi pod vodo in ima že lepo zbirko podvodnih fotografij. 
Boruta je spremljal pes. Zato se je pogovor ustavil ob tem »spremljevalcu«. Zakaj ga je kupil? »Tako sem bil razočaran nad ljudmi, da sem si omislil psa,« je začel svojo pripoved. Dal ga je v šolo in ga stalno trenira. Na tekmovanjih je osvojil nekaj priznanj. Najvišjo nagrado doslej je prejel v Italiji, kjer je zmagal v skupini terierjev. Star je leto in pol. »Dobil sem ga, ko je imel nekaj manj kot pet mesecev. Moral bi ga dobiti že mesec prej, a ker sem imel rezerviran dopust in bi bil z mano deset dni, nato pa bi jaz odšel in bi ga moral dati v varstvo, smo se dogovorili, da začnejo oni s treniranjem, jaz pa ga prevzamem, ko se vrnem domov. Šel sem ga iskat v Zadar. Šolal sem ga sam, samo za določene stvari sem potreboval pomoč. Na primer srečevanje z drugimi. Najtežje ga je bilo naučiti, da je pri miru, ko je nekaj sto psov ob njem. Dva- do trikrat na dan ga peljem ven in tako me je pes kar precej zaposlil, da načrtujem dan, kdaj in kako ga bom peljal ven. Poleg tega se redno udeležujem kulturnih prireditev v Cankarjevem domu, v Filharmoniji, SNG Opera in balet … Prej pa moram psa toliko utruditi, da bo zvečer počival.«preizkusani 01 2024c

NI V MOJEM SLOGU “JOKATI V KOTU”
Borut živi sam in ne želi biti odvisen od drugih. »Imam prirejen avto. Sam grem vanj in iz njega. Skuter pa mi da v prtljažnik posebno dvigalo.« Tudi sicer dela vse sam. Edina pomoč sta gospe, ki občasno pomagata pri hišnih opravilih. »Po stopnicah se povzpnem na posebnem stolu. To je bila ena prvih stvari, ki sem si jo naredil. S hišnim dvigalom se peljem do garaže. Seveda moram stvari vnaprej načrtovati. Tega, kar sem počel v mladosti, da sem se v zadnji minuti odločil za potovanje ali izlet, ni več, ampak moram vse prej načrtovati in organizirati. Če potujem z letalom, moram prej prijaviti skuter, ki mi je nujno potreben. Tolikokrat sem že moral razlagati lastnosti baterije, ki jo ima skuter, da znam že na pamet in jo poznavalsko predstavim uslužbencem na letališču. Znanje jezikov je pri tem zelo koristno.«  
Borut je leta 2001 dobil potrjeno diagnozo in se je 17 let premikal brez skuterja. Zadnjih pet let pa se vozi na skuterju. »Bolezen se je razvijala. Prve težave so se kazale tako, da sem se guncal. Najprej so me mimoidoči čudno gledali, ko sem se poprijemal ali se opiral na zid. Potem sem si pri hoji pomagal s palicami. Ko prideš s palicami, se morda umaknejo, ko želiš v dvigalo, mnogi pridržijo vrata. Ko pa prideš s skuterjem, se ljudje umaknejo, nekateri počakajo. Težava naše bolezni je, da je nevidna in ljudje tistega, česar ne vidimo, ne priznavamo. Pri bolnem človeku s prvim pogledom ne vidiš vsega. Pravzaprav zelo malo!« opiše gledanje ljudi na njegovo bolezen. Svojo pripoved pa sklene z besedami, s katerimi opiše svojo življenjsko držo: 
»Ne vdam se v usodo. Nikoli se nisem strinjal s tem, da bi šel v kot in jamral, kako mi je hudo. Materialno sem si tako uredil življenje, da ne potrebujem tuje pomoči. Vem, da denar ne reši vsega, pomaga pa živeti. Svoje omejitve sprejemam in se v skladu z njimi ravnam, kar pa ne pomeni obsedeti doma in tarnati.«

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 1 (2024), 26-28.

Bil je dejaven duhovnik tik pred tem, da gre predavat na teološko fakulteto v Pariz. Kot študent je pel v ansamblu Mana. Želel je oznanjati evangelij na nov način in nagovarjati sodobnega človeka, saj je tudi on v veri našel odgovore na življenjska vprašanja in se kot študent medicine približal krščanstvu. Pa se je zgodilo drugače. Danes je na vozičku, bolezen pa mu je v zadnjem času prizadela še sluh in spomin.

preizkusani 07 2023aAlek Zwitter je bil rojen leta 1974 v Ljubljani. V letu 2006 je bil posvečen v duhovnika in bil nato kaplan v Trnovem. Sledil je študij v Parizu. Leta 2015 je postal župnik v ljubljanski župniji Žale. Toda župnijo je moral zaradi zdravstvenih težav zapustiti. Pred kratkim mu je bolezen prizadela še sluh in spomin, zato je o njegovem življenju spregovorila asistentka Vlasta: »Tudi zdravniki ne vedo točno, kakšno diagnozo bi postavili. Ena diagnoza je izgorelost. Se je pa v Franciji okužil s klopom in se ob zdravljenju z antibiotikom tudi pozdravil. Tako so pokazali testi v Sloveniji. Takrat se je iz Francije, iz Pariza, kjer je bil štiri leta duhovnik za slovensko skupnost, vrnil domov, v Slovenijo, in prevzel župnijo Žale. Pol leta zatem pa so se začele težave – vrtoglavica, slabost, utrujenost, nespečnost, bolečine v levi roki ... Ko smo kasneje, čez kakšno leto, vzorce krvi poslali še na testiranje v Nemčijo, s sumom na zastarano boreliozo, so testi to potrdili. Borelioza ima različne učinke na telo. Lahko pusti posledice na pljučih, lahko na možganih. Menijo, da je pri Aleku povzročila poškodbe na malih možganih. Posledica tega je bila, da počasi ni več zmogel nekaterih opravil. K temu je svoje dodala še izgorelost. Zastarano boreliozo je uspešno pozdravil s tinkturo divje ščetice, posledice na malih možganih pa so ostale.
Zgodilo se je med velikonočno vigilijo, ko je bil še župnik na Žalah. Imel je zelo dobro pridigo, dobro je začel. Sredi pridige pa se je opazila neka sprememba. Rad bi še govoril, pa se je začel nekako majati. Prosil je za kozarec vode. Usedel se je. Popil je malo vode in hotel nadaljevati, pa ni šlo. Podobno se mu je zgodilo že prej, na predavanju za duhovnike. Postalo mu je slabo, ampak takrat je bil še toliko pri močeh, da je predavanje končal. Zato je tudi na Žalah menil, da bo lahko nadaljeval. Pa ni šlo. Poklicali so rešilca in ga odpeljali v Klinični center. Toda zdravniki niso odkrili nič posebnega. Menili so, da gre za iztrošenost, izgorelost. Takrat je še hodil. Čez poletje je šel v Poreč. Tja je še sam peljal, domov se ni mogel več ... Očitno se je nekaj zgodilo tudi z nogami. In počasi je začel pešati. Moral je opustiti delo na župniji. Nekaj časa je živel doma, nekaj časa je hodil k sestram na Čatež. Končeval je pisanje doktorata. Dobil je tudi povabilo, da bi predaval na teološki fakulteti v Parizu. Toda takrat je že toliko oslabel, da se ni mogel več odzvati povabilu. Pristal je na invalidskem vozičku.«

Po pridigi so mu zaploskali
»Sprejet je bil na nevrološko kliniko v Ljubljani in zatem v zavod Soča. Nikjer niso odkrili nič konkretnega, postavili kakšne diagnoze, razen ataksije. Od tam je šel k sestram Družine Kristusa Odrešenika v Koseze, na Brajnikovo ulico, kjer je živel eno leto, vsak dan imel mašo v tamkajšnji kapeli, s sestrami so tudi skupaj molili. Tam si je precej opomogel in bil že bolj samostojen. Z njim je delal tudi fizioterapevt za splošno gibljivost in hojo. Z Brajnikove je šel v Trnovo, kjer je stanoval v mansardi župnišča. Tam sta mu pomagala osebna asistenta, do katerih je bil upravičen, in fizioterapevt, tako da je lahko najprej ob njihovi pomoči, kasneje pa tudi že dokaj samostojno hodil s pomočjo hojce, kasneje tudi samo s pomočjo fizioterapevta ali asistenta. Večkrat ga je obiskal tudi oče, prijel se ga je za roko in sta hodila. 
V Trnovem je somaševal v mansardi, včasih tudi v cerkvi. Ko je prvič na praznik somaševal v cerkvi, je imel pridigo. Takrat je lahko še dlje časa govoril. Ljudje so mu ob koncu maše zaploskali. Župljani so se ga še spomnili, ker je bil pred leti tam kaplan. Radi so ga imeli. S tem so mu vlili poguma. Kadar ni somaševal v cerkvi, je maševal v mansardi za tamkajšnje stanovalce. Tudi ti so bili zelo veseli, da so lahko bili vsak dan pri maši.
Rad je hodil v Poreč, saj mu je morski zrak koristil. Lahko je zaplaval v morju in hodil v vodi, kjer je zaradi drugačne težnosti to lažje. Tam je v baziliki, kjer je kot zdrav še pred leti rad somaševal, z asistentom obiskoval mašo. Gospe, ki so hodile k maši in so ga poznale, ko je bil še zdrav, so mu zagotavljale, da molijo in bodo molile zanj.
Potem pa je prišla epidemija korone, s katero se je okužil. Takrat je odšel domov, k staršem, kjer je bilo eno stanovanje v hiši po naključju prazno, da ne bi okužil še drugih stanovalcev. Bolezen sama ni bila težka, se je pa sčasoma pokazalo, da slabše sliši in težko govori. Korona je pustila posledice na sluhu, ki se mu je drastično poslabšal. Obenem je tudi govor postal precej nerazumljiv. Pa še fizično je zelo oslabel. Prej je hodil, po bolezni ni mogel več. Po preboleli koroni se je vrnil nazaj v Trnovo. Spet smo morali začeti graditi od začetka. Kakor da je ves prejšnji trud propadel. Kljub temu pa je maševal ali somaševal tudi v domu starejših občanov Janeza Krstnika, ki stoji zraven župnišča.«preizkusani 07 2023b

Maša mu veliko pomeni
»Čez eno leto je šel v Presko. Tudi tam je vsak dan somaševal v cerkvi. Stanoval je v župnišču. Kako veliko mu pomeni maša, sem opazila prav v Preski. Velikokrat se je slabo počutil. Dejala sem mu, naj se odpočije, on pa je vztrajal, da gre k maši, in se trudil, da je somaševal do konca. Prav tako se je izkazalo, da potrebuje precej miru, in tako so njegovi domači našli rešitev. Nastanil se je v stanovanju, ki je blizu njim in hkrati treh cerkva: sv. Jožefa, sv. Petra in ljubljanske stolnice. Tukaj ima svoj mir, ki ga potrebuje, obenem pa rad gre somaševat k sv. Jožefu.
Ponavljajo se vzponi in padci. Stanje se mu izboljša, pa spet pride nekaj in se poslabša. Tudi sam gre skozi (psihične) krize in preizkušnje, vzpone in padce. Pomembno je, da ohranimo do njega spoštljiv odnos. Že prej je bil priljubljen in kamor pride, so ga ljudje veseli. Marsikdo reče, da je poslušal njegove pesmi duhovne vsebine. Pel je namreč pri skupini Mana. Bil je soustanovitelj skupine. Neka gospa v Preski je rekla, da je rada poslušala njegove pesmi, da so ji dajale moč, zdaj jih poslušajo tudi njeni otroci in ti otroci so mu v Preski tudi ministrirali. Lani junija mu je bolezen okrnila tudi spomin. Nekaterih ljudi že ni več prepoznal.«

Alek me je krstil
»Ob Aleku se ogromno naučim. Veliko zunanjih stvari odpade. Preden sem začela delati pri njem, sem eno leto delala kot asistentka pri sestri iz skupnosti Kristusa Odrešenika, ki domuje na Brajnikovi ulici. Še prej sem delala kot vzgojiteljica v vrtcu. Na Brajnikovi sem se od sestre veliko naučila o tem, kako pristopiti k bolnemu človeku, k invalidu, kako ga poslušati, slišati, se uglasiti z njim, kako upravljati z invalidskim vozičkom ... Tako mi je bil začetek dela z Alekom olajšan.
Aleka sem spoznala leta 2015, po tistem, ko sem prvič poromala v Paray-le-Monial. Tam mi je bilo lepo in rekla sem, da je škoda, da se bo bivanje tako hitro končalo in bo potem spet nastopil sivi vsakdan. Ena od sester mi je dejala, da se srečujejo vsak mesec v Stični na vikendih skupnosti in da tam lahko po kapljicah doživljam Paray. Začela sem hoditi v Stično. Čez eno leto sem se pridružila Skupnosti Emanuel in se vpisala v katehumenat. Izhajam iz podobne družine kot Alek, samo da jaz nisem bila krščena kot otrok. Starši so namreč menili, da se bom sama odločila, ko bom odrasla. Vedno sem verovala v Boga in vedno sem ga prosila za pomoč in zanimivo, da mi ni odrekel ničesar, za kar sem ga prosila in je bilo zame dobro. Obiskovala sem dva katehumenata, v stolnici in na Žalah, zakramente pa sem prejela v slednji župniji in krstil me je prav Alek. Čez čas me je botra s. Helena povabila, da skupaj obiščeva Aleka, ki je bil na rehabilitaciji v Soči. Bila sem izredno pretresena, ko sem videla, kako šibek je bil. V meni se je zbudilo sočutje. Takrat sem ravno postala asistentka na Brajnikovi in on je prišel k nam in občasno sem mu kaj prinesla, če je potreboval, ali ga peljala na kakšen sprehod. Tako bo novembra minilo štiri leta, odkar sem Alekova asistentka. Bila sem priča njegovim vzponom in padcem. V Trnovem je bil še zelo dejaven. Pisal je SMS-sporočila, odgovarjal na elektronsko pošto, pisal knjigo, sprejemal obiske, maševal ... 
Ko sta se poslabšala govor in sluh, je dobil komunikator. Dali so mu ga na računalnik z dostopom do interneta. Če bi hotel napisati pridigo, lahko na spletu poišče svetopisemski odlomek, ga prilepi v komunikator in ta potem pove, pravzaprav prebere vsebino, ki jo je napisal. Ljudje slišijo in bodo razumeli, saj je to razumljiv, prijeten glas. Zgodilo se je, da je na komunikator še napisal nekaj sporočil, potem pa mu je začel pešati še spomin.
Zdaj po tem času, odkar sem asistentka, velikokrat kar vem, vidim, kaj moram narediti, kaj potrebuje, zato se je navezal name. Ko me ni bilo, mu je šlo na slabše. Povedala sem mu, da me en teden ne bo, in čez dva dni so me klicali, da se ne znajde, da ne ve, kateri dan je, da je brez orientacije ... Prišla sem in ga našla, kako je apatično ležal v postelji. Čez nekaj dni si je opomogel. Očitno ob meni doživlja neko gotovost, varnost. Se pa vedno držim pravila, da mu pomagam, a da ga zmeraj spodbujam, da tisto, kar zmore narediti, naredi sam.«

Sedaj vidi bistveno
»Ko ni slišal, se je naučil branja z ustnic, občasno se mu povrne sluh in lahko tudi dokaj razumljivo govori, v kratkih stavkih, besedah, potem to spet izgine. To daje upanje, da bi morda nekoč spet lahko slišal in govoril, saj imajo možgani sposobnost obnavljanja – če vsaj poškodbe niso prehude. Upanje in vera, zaupanje v Božji načrt ostaja.
preizkusani 07 2023cVečkrat gre v cerkev sv. Jožefa. Tam so ga patri veseli in ga povabijo k somaševanju – da vsaj skupaj z njimi dvigne pateno in kelih in ga tako vključijo v mašo. Nekoč mi je dejal: Ne morem verjeti. Tudi sedaj, takega kot sem, me imajo ljudje še vedno radi. Odvrnila sem mu: Seveda te imajo radi. Ker si ti še vedno ti. Ni tako pomembno, kaj se zgodi z nami fizično, saj naše jedro ostane. Ljudje se te spomnijo, ker si deloval pri njih in z njimi. Drugič, kmalu potem ko mu je vzelo sluh, pa je rekel: Sedaj ko ne morem slišati in ko ne morem veliko govoriti, ljudi vidim čisto drugače. Zdaj opazuje neverbalno komunikacijo. Čuti, če se s kom kaj veselega pogovarjam ali pa kaj napetega. V slednjem primeru je imel potem težave in se je znal sam z vozičkom odpeljati stran od težkega pogovora. Zgodilo se je tudi, da mi je dejal, naj ga odpeljem proč. Ali pa je bruhal. Čuti napetost. So trenutki, ko se zdi, da vse razume. Teh trenutkov se zelo veselimo. Včasih tako živo pogleda, se nasmeje. So pa tudi trenutki, ko vidiš, da ne more, da je utrujen. Tedaj si rečem: tudi to bo minilo, tudi skozi to moramo iti.
Kljub temu da je imel pred sabo akademsko kariero in profesuro v Parizu in kljub temu da je sedaj telesno tako šibak, zna iz vsega tega potegniti nekaj pozitivnega. Mi včasih površinsko presojamo ljudi, on pa sedaj, ko težko govori, ko ne sliši, pravi, da drugače vidi ljudi. Očitno se tudi iz tega težkega stanja, v katerem je, uči in pridobiva nova spoznanja. Prepričana sem, da bo, če se mu stanje izboljša, zelo obogaten in nam bo v veliko pričevanje. Ta čas ni bil zaman in Bog ve, kaj dela.« 

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2023), 24-26.

(* ob obletnici Špeličeve smrti) Pogovor z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, je bil objavljen v strnjeni obliki v Ognjišču 12/2018. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: 'Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.'« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ...preizkusani 12 2018cc

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini ... On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: 'Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!' Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor - pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni - vmes je doživel sladkorno komo - zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: 'Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.'

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: 'Kako sem te vesel danes.' Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?' 'Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.'« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
preizkusani 12 2018bb»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. 'Jaz tudi ne bom,' je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

zapisal: Božo Rustja

»Ko sem stopil iz župnišča in pogledal proti Domu starejših, ki je na drugi strani našega vrta, sem razmišljal o velikem številu okuženih, ki ležijo v teh sobah in vseh tistih, ki so jih že odpeljali v bolnišnico ali pa so umrli. Njihovi edini obiski v teh dneh, so tisti, ki skrbijo zanje. Ne morejo se srečati z domačimi, ne morejo jih obiskati. Ni mi dalo miru.«
Tako je ob pogledu na sosednji dom starejših razmišljal Igor Stepan, župnik v Šmihelu pri Novem mestu in sklenil, da mora nekaj narediti. Ni edini duhovnik, ki se ga je močno dotaknilo trpljenje covid bolnikov. V času epidemije, ko ne moremo obiskovati invalidov in drugih ljudi, ki spadajo v rizične skupine, smo se odločili, da vam v rubriki Naši preizkušani bratje predstavimo skrb nekaterih duhovnikov za bolnike s covidom.
Vrnimo se k župniku Igorju Stepanu, ki je opazoval dogajanje v domu starejših. Videl rešilne avtomobile, ki so oskrbovance vozili v bolnišnico, bele postave v zaščitni obleki … Razmišljal je, kako so mnogi oskrbovanci , ki so celo življenje z veliko vero in zaupanjem hodili v cerkev in prejemali zakramente, zdaj, na jesen svojega življenja, ostali brez tega. »To mi ni dalo miru. Brez svojcev, brez zunanjega sveta. K njim grem, pa če je ta virus še tako nevaren. Če vsak dan k tem ljudem prihajajo vsi tisti, ki zanje skrbijo, ki ure in ure vsak dan preživijo v teh zaščitnih oblekah, ki jih še bolj izmuči, kakor sicer, potem moram do njih priti tudi jaz,« je razmišljal.

preizkusani 02 2021a“HVALA, KER STE BILI PRI NAŠI MAMI”
Poklical je v dom in se dogovoril za obisk. »Bil sem v vsaki sobi, pri vsaki postelji. Če nisem mogel narediti drugega sem rekel le “dober dan”. Čeprav niso videli mojega nasmeha, ker je bil za masko, čeprav niso videli solz, ki so bile kdaj v mojih očeh, ker so jih zakrivala zaščitna očala, čeprav me niso prepoznali, kdo sem, dokler jim nisem povedal, ker sem bil v vsej tisti zaščiti, kakor vsi, ki zanje skrbijo, pa so gotovo začutili, da je tisti dan nekaj drugače. Pa ne zaradi mene, ne zaradi mojega obiska, ne zaradi še enega človeka v zaščitni obleki, pač pa zaradi Boga, ki se jih je dotaknil na poseben način. Dolgo ne bom pozabil gospe, ki ni slišala, kaj sem ji govoril, ki ni videla premikanja mojih ust, s katerimi sem ji hotel povedati, da sem duhovnik, ker jih je zakrivala maska, ki ji nisem mogel razložiti, zakaj sem prišel. Ko sem naredil znamenje križa, so se ji ustnice razlezle v široki nasmeh in takoj je začela dvigovati desno roko in jo z veliko težavo premikati proti svojemu čelu. Ko je zagledala sveto hostijo, je prek njenega obraza šla sveta spokojnost. Zaužila je čisto majhen košček, a vendar dovolj velik, da je v svoje srce sprejela samega Boga. Ko sem jo gledal, sem vedel eno: “To je vera, ki ti je ne da šest let študija in nobena knjiga. To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje.”
Doživel sem, da so mi recitirali stare molitve, ki jih nihče več ne zna, ko so mi pripovedovali dogodke iz svojega življenja, ko smo se nasmejali, ker mi gospa ni verjela, da sem v tisti zaščitni obleki res župnik in mi rekla: “Ti pa že nisi župnik. A kar v škornjih?” Ko sem jo prepričal, smo se smejali. In še gospa, ki leži na postelji, ki je obrnjena naravnost na naš vrt. Ko sem ji povedal kdo sem, je kot iz topa izstrelila: “Sem vedela, da boste prišli!” Še veliko bi lahko pisal o vseh hvaležnih pogledih, hrepenečih besedah in o željah po normalnem življenju …« pravi g. Igor in dodaja, da ni mislil tega razglašati, a da so ga mnogi svojci poklicali in izrazili hvaležnost, da je obiskal njihovo mamo ali očeta.

preizkusani 02 2021bTudi Gregor Kunej, župnik v Črnomlju je obiskoval tamkajšnji dom za starejše, ki ga običajno izmenično obiskujeta s kaplanom. Tudi v času pandemije so ohranili redno mašo v domu. Maševali so po nadstropjih, da niso stanovalcev doma mešali med seboj. Meni, da se je med temi obiski tudi okužil: »Nosil sem vso potrebno zaščitno opremo in se držal zaščitnih ukrepov, a sem vseeno zbolel za covidom in bolezen tudi prestal.« Domneva, da se je okužil pri obisku doma, saj drugih nevarnih stikov ni imel.



“PRETRESE TE, KAKO SAMI SO TI BOLNIKI”
preizkusani 02 2021cP. Marko Novak, bolniški duhovnik v Novem mestu, je začel obiskovati tudi covid bolnike, ko so jih začeli zdraviti v novomeški bolnišnici. »Moje prvo srečanj s temi bolniki je bilo na urgenci. Starejša gospa se je že poslavljala in zdravniki so mi dovolili, da jo obiščem. Prvič sem se oblekel v ‘posebno’ obleko in si nadel posebno masko. Gospe sem dal odvezo in jo mazilil.« Zatem je začel obiskovati bolnike (seveda v popolni opremi). Tudi v zadnjem času je obiskal več bolnikov. Seveda je velika težava, ker ni osebnega stika. Pater namreč prihaja na oddelek v popolni ‘proti covid opravi’, nekako ves zamotan in z masko na obrazu, z vizirjem … Tako da je vsa ‘komunikacija’ mogoča samo z očmi. »Jaz sicer pri bolniku spregovorim, a če je slabša slišnost, je težava še večja.« Največkrat imajo ti bolniki še kisikovo masko na obrazu … »Ko sem bil danes pri enem bolniku in sem se prekrižal, se je tudi on s težavo poskušal pokrižati. To je bilo znamenje, da me je prepoznal, ker sem pač oblečen kot vsi drugi. Drugi bolnik je bil bolj neodziven. Ob njem sem molil, zdelo se mi je, da spremlja …« Pater pravi, da sta pri težko bolnem bolniku glas in dotik zelo pomembna, a je pri covid bolnikih to oteženo. »Vsaka postelja je svet zase,« pravi pater. »Pretresljivo je, da so ti bolniki sami in če umirajo, umirajo sami.«
Sicer se je s covidom srečal tudi v samostanu, saj sta dva patra zbolela. Sam pa je moral za deset dni v karanteno. Na običajnem oddelku je bil namreč v stiku z okuženim. »Velika milost je, da morem k tem bolnikom. Izredno se mi je vtisnilo v spomin, kako je bila neka gospa osamljena v tej bolezni. Nihče ni mogel k njej. Sestre naredijo, kar morejo … Mene je razumela, ko sem molil, a začutil sem njeno osamljenost. To je bila tako močna, da sem jo začutil iz njenega pogleda! Snel bi masko in jo objel, samo zato, da bi začutila, da je človek ob njej. Pa ne smeš tega narediti!«
Srčni p. Marko poudarja, da se ne boji: »Držim se vseh predpisov in strokovnih navodil glede zaščitne opreme«. Je izredno pazljiv, ko si nadeva in ko odlaga zaščitno obleko. Potem še doda: »Če sem tam potreben in če se držim predpisov, potem verujem, da bo Bog dal svoj ‘žegen’ in me bo tudi varoval.«

preizkusani 02 2021dKorak naprej je naredil p. Bogdan Rus s Kapele pri Novi Gorici. Že ob prvem valu epidemije je želel pomagati kot prostovoljec. V drugem valu se je spet prijavil, opravil tečaj in potem je na polikliniki v Ljubljani opravljal preprosta vratarska dela (usmerjanje, dajanje informacij …). Po dobrem mesecu se je želel vrniti v redovno skupnost na Kapeli in nadaljeval z delom v šempetrski bolnišnici, kjer opravlja enako delo, samo manj časa.
Za delo prostovoljca v bolnišnici se je odločil, ker meni, da je taka Božja volja. »Menim, da ne delam kaj posebnega. Mislim, da je ravnanje kakšnega duhovnika, ki ostaja doma in pazi na svoje zdravje, enako pomembno kot moje deveturno stanje na vhodu bolnišnice. Mislim pa, da prispevam v skupnem boju proti virusu.« K odločitvi mu je pomagala misel: če bom jaz pomagal, bo morda kakšna medicinska sestra bolj spočita in ne bo naredila napake ter ne bo zbolela.
Seveda p. Bogdan ni opustil svojega rednega pastoralnega delovanja. »Verjamem, da ‘gre’ maša tudi skozi stene – kot pri sv. Klari –, čeprav je ne prenašamo po internetu. Zato sem zjutraj vstal pol ure prej, odmaševal, blagoslovil ljudi, ki so v tistem času odhajali v službo. Objavljal sem na internetu, ljudje so želeli pogovor, nekateri pa tudi spoved. Tretja dejavnost pa je petminutna kateheza vsak večer. Po razlagi odprem mikrofone, ljudje povedo namene, za katere naj molimo. Sledi molitev desetke rožnega venca in molitev v času epidemije.« Dodaja še, da je v tem času srečal veliko dobrih ljudi, se pogovarjal z njimi in upa, da je komu odstranil tudi kakšen predsodek pred duhovniki in Cerkvijo. Ko bo konec epidemije, bi pater rad povabil prostovoljce k sv. Hieronimu na Nanos in z njimi imel mašo.
Naj sklenemo z besedami župnika Igorja: »Ob koncu naj izrazim svoje občudovanje in poklon vsem, ki v zaščitnih oblekah delate in skrbite za ostarele, bolne in onemogle dan za dnem. In po več ur! Priznanje vsem v domovih za ostarele, v bolnišnicah in v raznih zdravstvenih ustanovah. S tem kažete svojo človečnost. Narod, ki ne skrbi za svoje ostarele in bolne, nima prihodnosti, ker ne spoštuje ne človeka in ne življenja.«

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 20-22.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Saro Ahlin Doljak (predstavili smo je v tej rubriki lanskega marca), ki je bila v bolnišnici zaradi pljučnice, ki se je pridružila njeni sklerozi multipleks, ki ji onemogoča celo govor.

preizkusani 05 2020cV koledarju je pisalo 29. februar in zopet sem bila sprejeta zaradi pljučnice na nevrološko kliniko v Ljubljani. Še vedno sem na kliniki, ker se je nova pljučnica po treh tednih zdravljenja na kliniki vrnila, a me ni strah, zavedam pa se minljivosti. Boli, vdih je boleč in predstavlja napor. Strah bi me po nepotrebnem oslabil in le škodoval. Če bi me bilo strah, ničesar ne bi storila, bi le ležala v bolniški postelji. Jezusovo sporočilo je jasno, ko je zatrdil: “Ne boj se!” Nočem biti vklenjena in nesvobodna. Kako ohraniti veselje? Vem le to, da mi ga nihče ne more vzeti. Moje veselje v bolečini postaja mir. Veselje ni žuriranje ob pivu ali soku, veselje je veselo stanje mojega srca. Veselje ni posvetno … Veselje, ki ga čutim, je veselje sv. Duha, je njegovo darilo.
Popoldanski zaplet … Kisik v krvi začel padati, vse do 78. Ostala sem mirna in osredotočena na frekvenco dihanja. Sestre okrog mene in zdravnica pa ne. “Stanje je resno. Šli boste v intenzivno enoto”, je rekla zdravnica. Ko sem bila ven iz hudega, mi je sestra rekla: “Tako mirno ste delovali, mi pa vsi vznemirjeni. Kako to?” Mir ni beseda. Mir je moja pot k upanju.
Mir se vedno pokaže, izrazi v dejanjih. Mir je vedno tankočuten in ne robusten in ni na silo vpeljan v nas. Ko govorim o trpljenju, me ohranja živ izvir zavedanja smisla trpljenja, drugače bi se vame naselil obup. Ni bilo enostavno, res ne, ker je bil vdih blokiran, a mir in osredotočenost, da moram vdihniti sta odgnala strah in pretečo grožnjo minljivosti. V mir verjamem, ker upam!
Osebna vera gre vedno preko križa in ne po avtocesti. Tudi moja šibkost se pokaže v trpljenju, ni vedno lahko. Vedno bolj razumem, kaj pomeni odpovedati se sama sebi ter s križem verovati v voljo Stvarnika. Že 34. mesec hodim v veri, zaupanju in ljubezni, a križ mi ni bil odvzet. Spoznala sem v skoraj treh letih, da resnične ljubezni ni brez žrtvovanja same sebe. Samo Ljubezen in Bojanova (moževa) ljubezen dajeta mojemu podarjenemu življenju smisel in srečo, ki traja. Vera me s križem ne pušča same, nikoli, tudi ko ne zmorem vdihniti, ko bolijo mišični krči. V moči tega križa je pot lažja.
preizkusani 05 2020ccRazmišljam o družini. Z Bojanom sva se nazadnje srečala v nedeljo 15. marca, z otrokoma pa 29. februarja, ko je še lahko prišel k meni na obisk v bolnišnico. Bojan ostaja doma z dvema najstnikoma in ko jih opazujem na daleč, so prav zabavni. Otroka imata posvečen čas z očetom in obratno. Midva pa sva obudila pisanja e-pisem kot v času najinega študija in nekajmesečne ločenosti, ko je Bojan ostal še tri mesece na študiju v Bostonu. Kako lepo je spet spoznavati drug drugega preko pisem, ki so sedaj po 25-ih, 16-ih letih drugačna, iskrena, zaupna in iz njih veje hvaležnost, da sva našla smerokaz v najinem skupnem sobivanju poročenosti.
Vedno bolj nas je strah bedeti ponoči in izkušati praznino in puščavo. Naučila sem se poslušati to, kar manjka. Opazujem vse, kar molči. Poslušati to, kar manjka, saj po 34 mesecih svojega glasu v mislih ne slišim več, pomeni dati besedo tišini. Umik, pa ne po svoji volji, v tišino in samoto, me je izpostavil goloti prav tega dne, praznini, v kateri doživljam navzočnost Ljubimca moje duše. Samo ponižen pogum in srce tišine, srce noči dobijo dih skrivnosti in smisel trpljenja.

več: Življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 27.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Igorja Gabrovca, ki je poslanec stranke Slovenska skupnost v deželnem parlamentu v Trstu, pa je zbolel za zloglasnim virusom Covid-19 ter od njega ozdravel. Ker gre za javno osebnost, je njegovo pričevanje še bolj dragoceno.


preizkusani 05 2020b»Gospod Gabrovec, skoraj, da ne morem verjeti, danes zjutraj ste opravili bris, rezultat je, da ste devetdeset odstotno pozitivni na virus … no, bomo še dodatno preverili … vendar najbolje je, da pridete v bolnišnico. Lahko tudi jutri zjutraj ali kar danes zvečer, zlasti če imate težave z dihanjem.« Nekaj trenutkov sem ostal brez besed, nakar sem zdravniku, vodji Oddelka za nalezljive bolezni glavne bolnišnice v Trstu pritrdil, da pridem še isti večer, pa čeprav ne beležim nikakršnih dihalnih težav. Zunaj se je že zmračilo. Medtem ko sem v manjši nahrbtnik stlačil najnujnejše – nekaj spodnjega prerila, pižamo in prenosni računalnik –, sem v sebi premleval zdravnikove besede istega jutra, ko je izključeval možnost, da bi bil staknil virus stoletja, zloglasni Covid-19. »Nobenih simptomov nimate, gospod Gabrovec. Ne kašljate, z vašim dihanjem in pljuči, kar slišim, ni nič narobe … Tale vaša vročina je verjetno čisto navadna gripa. Dajva vseeno opraviti bris, boste potem bolj mirni in vsi mi z vami«. Počutil sem se bil malce nerodno, pa ne da sem postal hipohonder, sem si rekel.
Virus Covid-19 je zahrbtna pojava. Širi se zelo hitro. V velikem delu okuženih sploh ne daje bolezenskih znakov in ravno preko teh se najlažje širi. Spet v drugi kategoriji ljudi povzroči le blage simptome. V tretjo kategorijo ljudi pa lahko udari z vso silo in navadno povzroči več ali manj hude oblike pljučnice, ki jih zdravimo le v bolnišnici s pomočjo namenskih zdravil in z umetnim dovajanjem kisika. Zato so zelo izpostavljeni starejši ljudje in sploh tisti, ki se že zdravijo zaradi drugih bolezni in je njihov organizem tako ali drugače ošibljen. Virus pa je udaril, včasih do smrti, tudi mlade in zelo mlade ljudi, zdrave in športno aktivne.
Tako se je zgodilo, da je v tistih prvi marčevskih dneh nepričakovano in z vso silo udaril tudi v mene. Prvič v svojem življenju sem se znašel na bolniški postelji. Pojavil se je potuhnjen, v obliki komaj povečane telesne temperature, ki se je v prvem tednu v bolnišnici vsak dan dvigala do devetintridesetih stopinj in smo jo gasili s paracetamolom. Temu so se kmalu pridružili antibiotiki, nato močna protivirusna zdravila, na koncu še kortizon. In mix obrobnih pilul in tekočin. Večkrat na dan so mi odvzemali krvne vzorce, v treh tednih hospitalizacije so mi štirikrat rentgensko slikali pljuča. Ker se je bil virus ravno tja zasidral in povzročil hudo pljučnico. Telefon in razne komunikacijske aplikacije so mi edine omogočale, da sem zapuščal bolniško samico. Dolge dneve v popolni izolaciji, ko so vsi zdravstveni delavci vstopali oblečeni, kot da stopajo v poškodovano nuklearko, sem preživljal z branjem in z gledanjem filmov na pretihotapljenem računalniku. Veliko sem spal, zlasti na začetku, ko me je kuhala vročina. In veliko razmišljal.
preizkusani 05 2020bbBili so trenutki, ko sem začutil, da bi se lahko igra nesrečno končala. Na beli steni je viselo malo, skromno razpelo, ki pa je kot špranja v zidu odpiralo pogled v neskončnost in nedosegljivost. Nisem vajen veliko moliti in, pošteno povedano, sram me je bilo, da se na Boga obešam, niti prvič, le v trenutku največje stiske. Pa vendar sem molil. In prosil, da bi smel zapustiti tiste štiri bele zidove, cevke v žili, monitorje, ki so vsak hip merili vitalne parametre. Sebe ali Njega sem prepričeval, da nisem še pripravljen, da je veliko stvari obviselo, da nisem spravljen s sabo, z ljudmi, kaj šele z Njim. In da imam tri majhne otroke …
V določenem trenutku se je zgodil preobrat. Organizem je odreagiral, zdravila so padala na rodovitna tla. Tretji teden je tako predstavljal vračanje na površje, k normalnosti. Zdravnikom so se začeli risati nekoliko bolj nasmejani obrazi. Iz dneva v dan je šlo na bolje in že sem razmišljal o svetu tam zunaj. Dva zaporedna brisa na razdalji oseminštiridesetih ur sta pokazala, da je virus presežen, le pljuča so bila še vedno kar pod stresom.
Bilo je v nedeljo popoldne, ko mi je vodja pulmološkega oddelka sporočil, da, če se čutim, me lahko spustijo domov. Nobenega dvoma ni bilo. Bil je kot dan osvoboditve. V hišo sem stopil v objem svoje družine. Na mizi me je čakal cvrti piščanec in pražen krompir. Na dolgo sem se stuširal pod vročo vodo. Nato sem zlezel v svojo posteljo. Skoraj da nisem mogel verjeti, da sem spet doma.
V življenju včasih res potrebujemo hladno prho. Šok terapijo. Da nas strezni. Okužba s slavnim virusom me je več tednov osamila, priklenila me je na posteljo, zaklenila me je v tisto omaro, kjer vsakdo izmed nas stlači in skrbno skriva vse svoje okostnjake. Soočila me je s pojmom minljivosti, da se napis ‘game over’ lahko pojavi kadarkoli in kar naenkrat. Epidemije oz. pandemije bo enkrat vendarle konec. Že danes pa lahko zatrdimo, da bo pustila za sabo spremenjene posameznike in spremenjeno družbo. Prizadevajmo si, da na bolje.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 25-26.

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. Zato smo v tokratno rubriko povabili Aleša Čerina, ki je štiri mesece karantene preživel zaradi hude oblike levkemije.

preizkusani 05 2020aZačelo se je konec avgusta lanskega leta. Nekaj malega vročine, slabo počutje, poležavanje, vnetja po ustih. Pač običajna viroza, sem si mislil. In kakšen teden odlašal z obiskom svoje zdravnice. Zdravnica me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer mi je po nekaj urah preiskav mlad zdravnik povedal diagnozo: akutna levkemija.
Malo sem se zdrznil, potem pa v svoji notranjosti avtomatsko izrekel besede iz meni najljubšega psalma: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. (Ps 23,1). Ne vem, od kod so se vzele te besede. Kar same so prišle. Še sedaj se Bogu zahvaljujem, da mi je takrat položil besede iz Svetega pisma v misli. Lahko bi bile kletvice ali vsaj nesramna vprašanja Bogu, recimo, “zakaj jaz”. Zakaj pa ne jaz, kaj sem posebnega?
Odpeljali so me na Klinični oddelek za hematologijo in takoj začeli s kemoterapijo. Slabost, bolečine v ustih, nabiranje vode, nezmožnost prehrane … in še močan analgetik, ki čisto zmede misli, begajo sem in tja. Recimo, ko poskušaš zmoliti Oče naš, se do sredine že petkrat izgubiš.
Potem se je pa za štiri mesece vse spremenilo: namesto doma – izolacija v bolniški sobi z enim obiskom na dan, namesto dela – poležavanje v bolniški sobi, namesto športa – slabo počutje od kemoterapije, namesto občutka moči – popolna nemoč, namesto hitenja – veliko časa. Podobno izolaciji zaradi korona virusa. Samo huje.
Prijatelji in sodelavci iz Družine in Življenja, pa tudi v župniji in drugi so sprožili obsežno molitveno akcijo. Bogu hvala za to skupnost, Bogu hvala za župnijo. Dobil sem veliko odzivov po socialnih omrežjih. Zdelo se mi je, da pol Slovenije moli zame. Neprecenljivo!
Po štirih mesecih izolacije sem se v začetku januarja vrnil v realnost življenja doma. Bolezen je v remisiji (ni znakov bolezni), kar ne pomeni, da sem zdrav. Po zdravljenju raka ti zdravniki ne rečejo več, da si zdrav.
Težka bolezen je bila težka življenjska ura za vse – zame in za bližnje: ženo, otroke, prijatelje, sodelavce. Vsi smo se učili. Pravzaprav smo bili v “šoli raka”, kot je povedala prijateljica, tudi sama v preizkušnji raka.


ČESA SMO SE UČILI V “ŠOLI RAKA”?
Opuščanja dejavnosti: V Družini in Življenju sem (bil) odgovoren za zakonske skupine. Prvi mesec po izbruhu bolezni sem mislil, da bom še kar vodil zakonske skupine. Pa sem videl, da ne gre. Oslabel sem od kemoterapije, dobil sem še infekcije (vročine) in izliv krvi v možgane (glavoboli), tako da nisem mogel delati. Delo je zastalo, ponekod tudi na pol poti. Smo zmolili in se skupaj s Svetim Duhom odločili, da se umaknem ter se prepustim zdravljenju in globinam, v katere me je vabil Bog. Zakonske skupine sem predal novi sodelavki. Dan prej sem predal še eno poslovno dejavnost, ki sem jo rad delal dolgih petnajst let. Obakrat me je malo zabolelo. Da se pa.

Občutenja nemoči: Moja varnost je bila med zdravljenjem vseskozi prepuščena zdravnikom, sestram in delovanju zdravil. Nič nisem imel svoje zaščite. Kot bi bil ‘nag’ in brez moči. Hvala Bogu za to izkušnjo. Povečuje hvaležnost.

Zavedanja, da je konec življenja lahko precej blizu: Trikrat sem med zdravljenjem ‘hodil’ med življenjem in smrtjo. Te izkušnje prej še nisem nikoli občutil. Brez raka te izkušnje ne bi imel in bi še kar živel v prepričanju, da je konec življenja pač ‘tam nekje’ in da se mi s poslednjimi rečmi ni treba ukvarjati. Rak te pač sooči z možnostjo odhoda in temu primerno sem se začel obnašati do bližnjih. Pogovori so postali zelo globoki in bolj pogosti. Z ženo sva se pogovorila o poslednjih rečeh: si odpustila krivice, predal sem ji dostope do vseh mojih računov – takih in drugačnih, napisal oporoko.

Zahvaljevanja: Saj sva se z ženo že prej učila zahvaljevanja. To je popotnica Družine in Življenja, kjer smo zavestno začeli gojiti kulturo zahvaljevanja. S tem se poskušamo upirati kulturi samoumevnosti. Z očmi hvaležnosti sem opazoval tudi svet v bolnišnici in vse, kar se mi je dogajalo. Odločil sem se, da se bom sestram in zdravnikom zahvalil za vsako najmanjšo stvar.

Utrditev vere in prepuščanje: V bolnišnici sem veliko bral Sveto pismo. Televizije pa nisem gledal. Ko sem bral Božjo besedo, se mi je začelo še bolj utrjevati prepričanje, da je treba Boga jemati zares in spoznavati, kaj je Bog povedal o sebi, kaj je Jezus oznanjal in delal.
Utrdil sem se v veri, da je Bog dober, da je vse – prav vse –, kar dela in dopušča, dobro, da ima dober načrt zame – tudi v preizkušnji težke bolezni. Nekako me je ‘zadelo’, da se bo zdravljenje dobro končalo, pa ne glede na to, kako na končni izid gledam s človeškimi očmi. V veri sem namreč začel gledati ‘preko’ – preko konca zemeljskega življenja. V veri sem lahko vse, kar sem, izročil v Božje roke. Takrat pa se je vame naselil mir.

Spoznanja, kakšni milostni darovi so molitev in zakramenti: V času zdravljenja sem veliko več molil – zase, za ženo, otroke, vnuke in tudi – za moje molivce. Molil sem, da bi Božja milost pomagala ljudem poglobiti najpomembnejši odnos – z Bogom, da bi pomagala urediti druge pomembne odnose: med zakonci, med starši in otroki, med nami in našimi straši. Molil sem pa tudi za moje male sosede in njihove starše. Sem bil namreč sosed Pediatrične klinike, kjer na stotine malih pacientov trpi še veliko huje kot jaz in se bori za življenje.
Včasih je bila “Gospod, pomagaj!” edina možna, včasih sem pa lahko v posteljo le potegnil Sveto pismo in nanj položil roko. Da bi se istočasno, ko so v žilo tekli cistostatiki, vame pretakal tudi Sveti Duh.
Skoraj vsak dan sem bil preko interneta pri maši in obhajilu. Še nikoli nisem občutil kako velik dar je maša. In kako jo pogrešaš, ko je ni. Zvečer sem na internetu poiskal mašo iz naše župnije in “bil pri njej”. Kmalu po maši mi je pa hčerka prinesla sveto obhajilo (za to je dobila dovoljenje od nadškofa). Oboje sem občutil kot vir moči in tolažbe.
Še pred prvo kemoterapijo sem poklical duhovnika in bil pri spovedi, pri obhajilu in prejel bolniško maziljenje. V normalnih časih bi odlašal, v “šoli raka”, sem pa takoj šel k spovedi. Brez odlašanja.
Kakšen mir me je prevzel, ko sem lahko rekel z besedami slavnega pevca Leonarda Cohena, v pesmi You Want It Darker: “Pripravljen sem, Gospod.” (I’m ready, my Lord.).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 24-25.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh