KDO?
Alojz Kozar

KDAJ?
Rojen 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Gorenjem Seniku.

IZOBRAZBA
Po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Novo mašo je daroval 26. julija.

DELOVNE IZKUŠNJE
Deloval je kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah, Turnišču. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan na Madžarsko. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani kot naslednik župnika Danijela Halasa. 1. novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci, kjer je živel vse do svoje smrti 29. aprila 1999.

POSLANSTVO
Zavzeto je opravljal službo župnika, poleg tega pa še različne službe v dekaniji, škofiji in v Cerkvi na Slovenskem. V Odrancih si je prizadeval za gradnjo župnijske cerkve, naletel pa je na velike težave, saj so takratne oblasti na vse načine ovirale gradnjo. Kozarja ni zlomil ne zapor ne kazni ne ovire, niti nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami med gradnjo svetišča. Novo cerkev so zidali v letih 1964–67. Za poslikavo njene notranjosti je naprosil enega takratnih najboljših slikarjev duhovnika Staneta Kregarja.

POSEBNI DOSEŽKI
Ob svojem poklicnem delu se je ukvarjal s kulturno dejavnostjo. Širši javnosti je znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Pisateljevanje je bilo zanj poslanstvo: »Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce.« Pri Ognjišču sta izšli dve njegovi knjigi: Materina ruta in Babičina topla dlan. Komaj triletnemu je namreč umrla mama in namesto nje ga je – kot je izpovedal v teh dveh knjigah – grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. Za Ognjišče je prevedel tudi Svetopisemske zgodbe za najmlajše.

več o Alojzu Kozarju na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 4, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kdo?
Anton Mahnič

Kdaj?
Rodil se je 14. septembra 1850 v Kobdilju, v župniji Štanjel na Krasu.
Škof Anton Mahnič - portret. - Rojstna hiša v Kobdilju. - Cerkev sv. Danijela v Štanjelu. - Pogled na Štanjel.
Izobrazba
Po osnovni šoli je vstopil v goriško malo semenišče, kjer je maturiral z odličnim uspehom, se vpisal v bogoslovje in bil leta 1874 posvečen v duhovnika. Postal je prefekt v dijaškem semenišču in se vpisal na dunajsko univerzo, kjer je leta 1881 doktoriral.
Goriško malo semenišče. - Slovensko-hrvaški narodni shod v Ljubljani 1913. - Mahničev škofovski grb. - Potrditev glagolice v bogoslužju v Rimu 1905.
Delovne izkušnje
Leta 1880 je postal suplent za svetopisemske vede v goriškem bogoslovju, po doktoratu pa redni profesor. Leta 1894 je prevzel urejanje škofijskega lista Folium Periodicum, pozneje je za nekaj mesecev urejal list Soča in 1888 začel izdajati list Rimski katolik. Leta 1891 je postal ravnatelj semenišča, 1896 pa ga je cesar imenoval za škofa na otoku Krku.

“Dva Mahniča”
Večina Slovencev pozna Antona Mahniča v slabi luči, in sicer kot kritika Stritarjevega svetobolja in Gregorčičevih pesmi ter kot povzročitelja ločitve duhov v Sloveniji. Vendar te ni začel on, »temveč je le brezobzirno razkrinkal že izvršeno dejstvo«.
Pogled na mesto Krk. - Stolnica v mestu Krk. - Škof Anton Mahnič na obisku v eni od župnij. - Leta 1888 je začel izdajati Rimski katolik.
Poznavalci Mahničevega življenja pravijo, da moramo razlikovati med Mahničevim delovanjem v Sloveniji in onim na Hrvaškem. »Če je prvo v znamenju idejnega razčiščevanja, potem je drugo veliko bolj praktično usmerjeno, čeprav se niti v hrvaškem prostoru ni odrekel idejni jasnosti.« Manj znano je, da se je opravičil Gregorčiču in (skoraj edini) dokaj pozitivno ocenil naslednje zvezke Gregorčičevih poezij. Vendar velja: »Če presojamo njegov slog z današnje perspektive, se nam zdi nesprejemljiv« (Drago Klemenčič). Celo nekateri duhovniki njegovega časa so mu to priporočali.

‘Hrvaška’ svetost
V škofiji Krk je rešil zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju. Nekateri so menili, da jo bo ukinil, ko pa je preštudiral cerkvene predpise o tem bogoslužju, ga je dovolil in branil. Med prvo svetovno vojno je organiziral pomoč beguncem. Bil je velik dobrotnik dijakov in študentov, sam pa ostal asketsko skromen.
Ustanovil je Staroslovansko akademijo, več hrvaških dijaških in študentskih katoliških društev in več časnikov tako za širšo javnost (Pučki prijatelj), za mlade ter za duhovnike. Za tisk teh časopisov in drugih izdaj je ustanovil tiskarno. Ko so po prvi svetovni vojni Italijani zasedli jadranske otoke, je napisal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih trpijo duhovniki in verniki. Zavzemal se je, da bi to ozemlje pripadlo novi državni tvorbi Srbov, Hrvatov in Slovencev in zoper krivice protestiral pri italijanskem viceadmiralu.
Obnovljena Mahničeva kapelica v Kobdilju. - Spominska plošča in slika v štanjelski cerkvi. - Kip pred cerkvijo. - Kapela z grobom v krški stolnici.
Odhod v večnost
Posledice svoje evangeljske drže, s katero je branil pravice vernikov, je hitro občutil. Razbili so mu tiskarno, njega pa zvijačno odpeljali v konfinacijo blizu Rima. Tam je zbolel in bolan odšel v Zagreb umret. Človek, čigar življenje je bilo zaznamovano s križem in je bil rojen na praznik povišanja sv. Križa, je umrl na god sv. Janeza od Križa (14. decembra) 1920. Pokopali so ga najprej v Zagrebu, njegovo neiztrohnjeno truplo pa so leta 2002 prenesli v krško stolnico.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 12, str. 99.

več:
S. Čuk, dr. Anton Mahnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2000), 20-21.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2012), 16-17.
S. Čuk, Škof Anton Mahnič: Priloga, v: Ognjišče 9 (2020), 48-55.
G. Čušin, Ljubi moj Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 12 (2023), 98.
in na naši spletni strani:

Kdo?
Jakob Ukmar

Kdaj?
Rodil se je 13. julija 1878 v družini železniškega čuvaja na Opčinah pri Trstu.

Izobrazba
Osnovno šolo je obiskoval na Opčinah, nato pa nemško državno gimnazijo v Trstu. Po maturi se je vpisal v goriško semenišče in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Študiral je cerkveno pravo na Dunaju (1915–17) in tam tudi doktoriral. Leta 1970 je prejel še častni doktorat teološke fakultete v Ljubljani.
Rojstna hiša na Opčinah. - Župnijska cerkev sv. Jožefa v Ricmanjah. - Župnijska cerkev v Lanišću. - Ukmarjev dom v Škednju

Delovne izkušnje
Bil je kaplan v tržaškem predmestju Rojan, leta 1906 pa je bil imenovan za župnika v Ricmanjih, da bi razrešil problem »glagoljaškega razkolništva«. Pozneje je vodil deški konvikt v Trstu, bil katehet na nemški gimnaziji, ki jo je sam prej obiskoval, ter ravnatelj začasnega tržaškega bogoslovja. Nemogoče je navesti vse službe, a naj omenimo, da je bil od leta 1940 pa do 1960 član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer je spoznal tamkajšnjega patriarha, poznejšega papeža Janeza XXIII. Dvakrat je bil v zaporu. Prvič leta 1915, ko ga je aretirala avstrijska policija in ga zaprla na ljubljanskem gradu pod obtožbo, da je žalil cesarja. Drugič pa so ga leta 1947 zaprle jugoslovanske oblasti po birmi v Lanišću.
Jakob Ukmar med pridigo v Škednju. - Med birmanci v Istri. - Z duhovniki. - Čestitke ob 90-letnici.
Dejavnosti
Bil je dejaven na več področjih: organizator, urednik, predvsem pa publicist. Znan je bil kot spovednik in govornik večinoma v cerkvah pa tudi na radiu. Znana je njegova pogumna pridiga o krščanskem sožitju med narodi iz leta 1931, sredi velikega fašističnega preganjanja. Napisal je več spomenic, ki jih je poslal bodisi osrednjemu cerkvenemu vodstvu v Rimu bodisi tržaškemu škofu. V njih je branil pravice Slovencev do uporabe svojega jezika in zagovarjal pravice manjšin. Napisane so bile v briljantni latinščini.

Krvava birma
Avgusta 1947 je kot škofov delegat birmoval v raznih istrskih župnijah. Birme so spremljali neredi, ki jih je podpihovala takratna oblast. Višek so dosegli v Lanišću, kjer so po birmi v župnišču ubili birmovalčevega spremljevalca duhovnika Bulešića, Ukmarja pa so pretepli in pustili ležati v krvi, misleč, da je mrtev. Po okrevanju so mu sodili in ga zaprli.
Z Dušanom Jakominom, kasnejšim postulatorjem. - Grob na pokopališču v Škednju. - Tržaški škof E. Ravignani z Dušanom Jakominom in verniki na Ukmarjevem grobu (2009). - O Jakobu Ukmarju je pisal tudi Alojz Rebula.

Odhod v večnost
Bil je človek izrednega reda in discipline. Od leta 1919 do smrti novembra 1971 je bival v škofijski vili v Škednju in pomagal v dušnem pastirstvu. Ostal je telesno in duševno čil do konca. Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, saj je veljal za svetega moža.

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. "Bodimo majhni in skriti pred svetom ...: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 11, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kdo?
Anton Strle

Kdaj?
Rodil se je 21. januarja 1915 v naselju Osredek v župniji Sveti Vid nad Cerknico.

Izobrazba
Kot otrok je bolj malo obiskoval šolo. Moral je namreč pasti domačo in sosedovo živino. Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Župnik Janez Pucelj ga je pripravil na šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Po študiju na teološki fakulteti je 29. junija 1941 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944.

Poseben »zaporniški« apostolat
Kakor številni duhovniki je tudi Anton Strle po vojni kar več kot pet let (skupno) preživel v zaporu in na prisilnem delu. Bil je kar trikrat zaprt. Najprej je bil v ječi za tri mesece leta 1945. Drugič od leta 1947 do 1952. Vzrok: napisal je knjigo Lojze Grozde, mladec Kristusa Kralja (Ljubljana 1944), v kateri je opisal življenje in mučeništvo Alojzija Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan in mogel biti razglašen za blaženega. Tretjič je bil kot planinski župnik 1957 ponovno obsojen na šest mesecev, a pomiloščen na dva meseca zaporne kazni. Njegovi sotrpini pričujejo, da je Strle tudi čas v zaporu skrbno uporabljal za molitev in študij.
Strletova nova maša. - Navdušen predavatelj. - V svojem stanovanju na TF. - V zakristiji cerkve Sv. Trojice (pri uršulinkah), kjer je spovedoval in maševal.

Delovne izkušnje
Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. V akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike. Delo profesorja je opravljal skoraj trideset let (1956–1984). Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji puščavniški sobi nekdanjega Alojzijevišča. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal. Kar je dobival plače in zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge.

Dejavnosti
Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Leta 1988 so začeli izhajati njegovi Zbrani spisi. Uvod v eno izmed knjig je napisal Josef Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI. in ga izredno lepo opisal. Kot profesor je spremljal 100 diplomantov, 13 kandidatov za magisterij in 13 kandidatov za doktorat. Dodati je treba še veliko število zahtevnih teoloških spisov, ki jih je lektoriral z izjemno natančnostjo, vrsto cerkvenih dokumentov (uredil je knjigo Vera Cerkve), razprav in duhovnih spisov. Prevedel in spremno besedo je napisal tudi v knjigo Koncilski odloki drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Odhod v večnost
Od leta 1966 pa je bil duhovni pomočnik v župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj. Vsak dan je bil v spovednici. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi hitel k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove življenjske svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Strle: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 10, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kdo?
Andrej Majcen

Kdaj?
Rojen je bil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču. Mati Marija je izvirala iz sloveče Koroščeve družine, iz katere je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec. 9. oktobra je v cerkvi Matere usmiljenja prejel krst.

Izobrazba
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Krškem, kamor je bil oče službeno prestavljen, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Svojo prvo službo je dobil na salezijanski šoli na Radni. Po enem letu je zaprosil za sprejem med don Boskove sinove.

Delovne izkušnje
Leta 1925 je naredil prve zaobljube in postal salezijanec. Nato je deset let živel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje. Obenem je bil tudi vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev). Tako se je naučil marsičesa, kar mu je prišlo prav, ko je postal misijonar. Leta 1933 je bil posvečen v duhovnika. Dve leti je še deloval na Rakovniku, potem pa je odšel v misijone.Majcnova nova maša (1933). - Salezijanska šola na Radni. - Rakovnik v Majcnovem času

Poslanstvo
Leta 1935 je odpotoval na Kitajsko, kjer sta z Jožefom Kerecem vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so komunisti izgnali misijonarje iz Kitajske. Potem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam, kjer je oral ledino salezijanskega misijona in dve leti vodil sirotišnico. Leta 1954 je bil tudi od tu izgnan. Nato je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956–1976). Potem se je kot izgnanec za tri leta ustavil na Tajvanu pri požrtvovalnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator. Nato se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal enako poslanstvo.

Posebni in manj znani dosežki
V svojih štiriinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti … Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti »vsem vse«, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci. Ko je leta 1976 moral oditi iz Vietnama, je bilo tam kar 141 salezijancev. Vsi razen enega so bili mlajši od trideset let.Majcen s skupino novincev. Prevod igre v kitajščino. - Majcnov grob.

Odhod v večnost
Po zlati maši leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov z duhovno vsebino. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino. K svojemu Gospodarju je odšel 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 32-33.
S. Čuk, Misijonar Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2009), 32-33.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 32-33.
na spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 9, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kdo?
Cvetana Priol

Kdaj?
Rodila se je 19. februarja 1922 v Mariboru kot najstarejša od treh hčera. Oče Josip Priol je bil direktor Sadjarskega inštituta v Mariboru in svetovno znani strokovnjak na področju sadjarstva.

Izobrazba
Obiskovala je osnovno šolo pri šolskih sestrah v Mariboru, nato pa klasično gimnazijo. S starši je bila leta 1941 pregnana v Gradec, kjer je delala v tovarni tankov in hudo zbolela. Od tedaj je bolehala vse življenje. Leta 1944 se je vpisala na študij glasbe na Glasbeni akademiji v Gradcu. Po drugi svetovni vojni ga je nadaljevala na ljubljanski akademiji.
Rojstna hiša. - Družina Priol leta 1930. - Cvetana z mamo v Mariboru 1937. - Cvetana s svojim otroškim zborčkom.

Delovne izkušnje
Od leta 1956 do upokojitve 1969 je poučevala glasbo na Srednji glasbeni šoli Maribor. Po koncu vojne se je z družino vrnila v rodni Maribor. Zaradi bolezni se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih.

Posebni in manj znani dosežki
Njen duhovni voditelj p. Jakob Laura pravi, da je po letu 1945, ko je slišala za preganjanje Cerkve v komunizmu, ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. »Hočem se žrtvovati za Cerkev. Hočem ljubiti Boga pod križem.« To je bila njena življenjska žrtev. O njej govori tudi v svojem dnevniku. Bog je to njeno ponudbo sprejel v polni meri. Zaradi bolehnosti se je morala zdraviti v različnih bolnišnicah in sanatorijih.
V bolnišnici na Pohorju, 1953. - Križeva kapela v MB stolnici, kraj Cvetaninega darovanja. - Grob Cvetane Priol na MB pokopališču. - Knjigi, ki sta izšli pri Slomškovi založbi.

Dejavnost
Križev pot zaradi bolezni je Cvetana imenovala »moj misijon«. Začel se je že proti koncu leta 1947, ko je zaradi močnega prehlada dobila pljučnico in vnetje rebrne mrene. Poleti se je zdravila na Koprivniku v Bohinju. Tam se je zbralo nekaj drugih deklet in načrtovale so, kako bi pri nas začeli z delom dušnopastirskih pomočnic po župnijah – današnjih katehistinj, ki jim je Cvetana pravila »sestrice«.
Pisala je duhovni dnevnik. V njem je opisovala svoje trpljenje, ki ga je darovala Bogu. Ni bilo vedno lahko. V zdravilišču v Rovinju je preležala devetnajst mučeniških mesecev. Ni ji manjkala »vsakdanja doza trpljenja«. V hudih dneh je zapisala: »Moje življenje je postalo tema. Toda Ti si postal veličastna luč v tej temi.«

Odhod v večnost
V pokoju je na svojem domu poučevala dekleta v igranju harmonija in vzgajala cerkvene organistke. Posvečala se je tudi delu za bolnike. Njeno velikodušno srce je prenehalo biti 11. avgusta 1973.

več o Cvetani Priol na naši spletni strani

Pri Slomškovi založbi sta izšli dve knjigi o Cvetani Priol: Cvetana Priol na poti svetosti, ki prinaša del njenega duhovnega dnevnika, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi ter esej o njeni duhovni podobi, in knjiga Darovana. Tudi v njej so odlomki iz njenega duhovnega dnevnika.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 8, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kdo?
Lambert Ehrlich

Kdaj?
Rojen 18. septembra 1878 v Žabnicah pod Sv. Višarjami (danes v Italiji).

Izobrazba
Po gimnaziji v Celovcu je študiral teologijo v Innsbrucku in Rimu. Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je tudi doktoriral v Innsbrucku.

Delovne izkušnje
Bil je kaplan v Beljaku, nato stolni kaplan v Celovcu, pozneje škofov tajnik in od leta 1910 do 1919 profesor v celovškem bogoslovju. V letih 1919–1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Kot mednarodno priznan na teh področjih je leta 1922 postal profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani.

Dejavnosti
Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, ga je postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politično delo. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu Straža v viharju). »Stražarji« so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Komunistom je bil trn v peti, zato so ga 26. maja 1942 skupaj s študentom Viktorjem Rojicem zahrbtno umorili. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica.

Posebni dosežki
Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil 1919 imenovan v jugoslovansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu. Bil je med prvimi, ki so se zavzemali za samostojno Slovenijo. Na teološki fakulteti je uvedel predmet misiologija ter med verniki pospeševal misijonsko zavest. Nekatere je navdušil za delo v misijonih. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili zmešanec). Njegovo življenje je lepo strnil dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof): »Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta. Vsako stvar, ki je bila važna za Božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev ... Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven ...«

‘Nosilec liste’
Ehrlich je »nosilec liste« mučencev, ki so bili ubiti iz sovraštva do vere. Poleg njega so med kandidati še: bogoslovec Alojzij Breznik, duhovnik Franc Cvar, učiteljica in organistka Anica Drobnič, cistercijan p. Placid Grebenc, duhovnik Srečko Huth, duhovnik Franc Kek, duhovnik Janko Komljanec, duhovnik Franc Kramarič, duhovnik Franc Nahtigal, učiteljica Marica Nartnik, učiteljica Ivanka Novak-Škrabec, duhovnik Valentin Oblak, duhovnik Jakob Omahna, dijak učiteljišča Janez Pavčič, Marijina sestra Antonija Premrov, križnik p. Ivan Anton Salmič, laik Lenart Velikonja, laik Anton Murgelj, laik Alojzij Murgelj, študent Jaroslav Kikelj, duhovnik Matej Krof, duhovnik Ignacij Nadrah, bogoslovec Bernard Štuhec, bogoslovec Emil Kete in učiteljica Veronika Lestan. Duhovnika Izidorja Završnika vodijo med svetniškimi kandidati celjske škofije.

več o Lambertu Ehrlichu na naši spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 5, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Kdo?
Magdalena Gornik

Kdaj?
Rojena je bila 19. julija 1835 kot tretji od sedmih otrok v skromni družini v vasi Janeži na Gori pri Sodražici.

Delovne izkušnje
Magdalena je čisto običajen otrok. Pomaga staršem pri kmečkem delu, kakor so počeli tudi drugi njeni vrstniki. Rada se druži s svojimi vrstnicami. Do ljudi je prijazna in ljubezniva. Prosti čas največkrat porabi za molitev, posebno ljubezen goji do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.

Mistikinja
Spomladi leta 1847 doživi prvo videnje. Na poti na njivo je zagledala neznano ženo (Božja mati Marija). Ta ji reče, naj, kolikor more, ljubi Jezusa in mu daruje vsako delo. Začne obiskovati nedeljsko šolo, a kmalu zboli. Nobeno zdravilo ji ne pomaga. Istega leta prejme prvo sveto obhajilo, pri katerem doživi mistično izkušnjo. Leto pozneje z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravi. Marija ji obljubi, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela tudi hrano za svoje življenje.

47 let brez hrane
Od leta 1848 ne zaužije nobene telesne jedi, hrani se s skrivnostno nebeško jedjo. Za njena zamaknjenja, videnja, stigme (znamenja Jezusovih ran), mistično obhajilo, dar spoznavanja notranjega stanja duše … hitro zvedo ljudje in množično prihajajo na Goro. To vznemiri svetne oblasti. Cerkvene oblasti izvedejo preiskavo, ki pokaže, da Magdalena ni prevarantka. Magdalena doživi veliko nasprotovanj, tudi med duhovniki. Leta 1867 se z rodnima sestrama preseli k župniku na Bloke. V zamaknjenjih veliko trpi, a vse trpljenje rada vzame nase za odrešenje duš.

Pogreb le z nekaj pogrebci
Leta 1893 se preseli nazaj na Goro, kjer 23. februarja 1896 umre v sluhu svetosti. Pred smrtjo ji sestra reče, da se boji, kako bo postregla vse ljudi, ki bodo prišli na pogreb in kje bodo prenočili … Magdalena jo pomiri: »Le mirna bodi, ljubi Bog bo vse prav naredil.« Njene besede se uresničijo. Zapade veliko snega in pogreba se udeleži le osem do deset domačinov.

Če bi jo imeli drugi narodi …
Mnogi trdijo, da bi drugi narodi, če bi imeli tako svetniško osebnost, Magdaleno že davno pripeljali do časti oltarja. V zadnjih letih se vedenje o njenem življenju širi in vse več romarjev obiskuje njen grob ob cerkvi na Gori.

več o Magdaleni Gornik na naši spletni strani

Pri Ognjišču pripravljamo slikanico o skrivnostni Jezusovi prijateljici, deklici Magdaleni Gornik. Magdalenino zgodbo bo v besedah in ilustracijah upodobila Nataša Rupena.
Izid knjige je predviden za poletje/jesen 2023.

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 5, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec