11. avgust

LETA 1802 ROJEN JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1883)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

LETA 1814 ROJEN IVAN MAŽURANIĆ

HRVAŠKI PESNIK IN POLITIK († 1880)

Njegovo največje delo je junaška pesnitev Smrt Smail-age Ćengića, s katero je budil narodno zavest pri svojih rojakih. Ep je doživel nad sto izdaj v hrvaščini in okoli 50 v prevodih.

LETA 1844 UMRL JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC (* 1780)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom "Apel in čevljar", ki se konča z verzom: "Le čevlje sodi naj Kopitar!" Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar "eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev" (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

več:
S. Čuk, Jernej Kopitar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1994), 20-21.

LETA 1890 UMRL JOHN HENRY NEWMAN

ANGL. in KAT. ŠKOF IN KARDINAL - SVETNIK (* 1801)

"Bog nam govori prvenstveno v naših srcih. Poznavanje samega sebe je ključ do evangeljskih zapovedi in naukov," je zapisal angleški pričevalec vere John Henry Newman, ki ga po globini misli in mojstrstvu besede primerjajo s sv. Avguštinom. Ko mu je bilo 23 let, je postal anglikanski duhovnik, profesor in pridigar na univerzi v Oxfordu. Pri 44 letih je postal katoliški vernik in kmalu zatem duhovnik, kasneje pa škof in kardinal. Tedaj si je za škofovsko geslo vzel besede Srce govori srcu, ki so bile že dotlej vodilo njegovega življenja. To je bilo izredno dolgo, trajalo je skoraj devetdeset let. 19. septembra 2010, ga je papež Benedikt XVI. . med slovesno mašo v Cofton Parku v Birminghamu razglasil za blaženega, 13. oktobra 2019 pa ga je papež Frančišek v Rimu prištel med med svetnike. Njegov god v katoliški Cerkvi obhajamo 9. oktobra.
Sveti John Henry Newman je bil Gospodova priča s svojim zvestim duhovništvom, predvsem pa pridiganjem, poučevanjem in pisanjem. Pomaga nam razumeti, kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje: pravi nam, da je naš božanski Gospodar vsakemu med nami podelil posebno nalogo, točno določeno nalogo, posebej zaupano vsaki posamezni osebi. "Ponos Britanije in vesoljne Cerkve" je zato "človek za vse čase", saj nam prinaša večno sporočilo, ki je povzeto v njegovem škofovskem geslu: Srce govori srcu.

več:
S. Čuk, John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2001), 72-73.
S. Čuk, Blaženi John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2010), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Imam svoje poslanstvo, sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, delal bom njegovo delo. Postal bom njegov angel miru, pridigar resnice na mojem mestu.
  
• Svetost je potrebna za našo večno srečo«. V njej med drugim pravi, da »grešnik ne bi bil srečen v nebesih, ker bi se počutil osamljenega in polnega madežev. Srečo v nebesih doživljamo le, če smo čim bolj podobni svetnikom. Svetost je delo celega življenja. Ne bodite zadovoljni z ničemer, kar je manj kot popolnost ...
  
• Sprašuješ me, kaj moraš narediti, da bi bil popoln? Tako ti pravim: prvič – ne poležavaj v postelji, ko je treba vstati vstati; prve misli posveti Bogu, opravi pobožen obisk pri Najsvetejšem, pobožno moli
• Angel Gospodov, jej in pij v božjo čast, zbrano moli rožni venec, bodi zbran, odganjaj slabe misli, dobro opravi svoje večerno premišljevanje, vsak dan si izprašaj vest, pojdi pravi čas počivat; in že si popoln.«
  
• Pot do resničnega veselja nas ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi. Do moči nas vodi - slabost, do uspeha - polom, do modrosti - nespamet, do časti - preziranost.
  
• Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega. Če prijatelja prekoračita to notranjo usmerjenost v ljubezni, vztrajata morebiti še nekaj časa drug ob drugem, toda vez edinosti je pretrgana. Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
  
• Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
  
• Vera ustvarja v najboljšem. primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
  
• Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
  
• Verni ljudje po besedah Svetega pisma "živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval". A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.
  več:

LETA 1918 ROJEN KAREL MAUSER

pesnik in pisatelj († 1977)

Rodil se je v Zagorici pri Bledu, mladost pa je preživel v Podbrezjah. Gimnazijo je obiskovalk v Kranju in ljubljani, po maturi pa je leta 1939 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po končanem študiju se ni dal posvewtiti v duhovnika, marveč se je zaposlil v tiskarni in ustanovil družino. Po vojni je nekaj let živel na Koroškem, kjer je delal na cesti, o benem pa tudi pisal; leta 1951 se je izselil v ZDA in se v Clevelandu zaposlil v tovarni svedrov. Ves čas je literarno ustvarjal in izdal je 27 knjig povesti, črtic in romanov, med katerimi velja za najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem (upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo France Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti. (knjiga je še v prodaji – omejeno število)

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)

 nekaj njegovih misli:

• Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj sicer bi križ onečastil.
• Marsikdaj v življenju komu naredimo krivico in niti ne mislimo, da smo jo naredili ... Zgodi se, da smo nekoga vse življenje imeli za hudobnega človeka; ko ga ni več, se nam pokaže toliko lepih stvari na njem, ki jih pri živem nikoli nismo videli.
• Čas ne nosi ne dobrega ne slabega; čas so samo trenutki, ki se nizajo v dneve in leta. Samo ljudje so, ki prinašajo v trenutke prekletstvo in blagoslov - tisto, kar ljudje nosimo v sebi.
• Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani.
• Včasih življenje postane tako plehko in prazno, da ne bi imelo več pomena, ko ne bi poznalo žrtev. Bojim se jih, toda rešilne so. Samo te še lahko zganejo gnilo površino zaprtega življenja. Vsaka žrtev vsaj v bodočnosti nekje ustvari čudež.
• Po moje si mora življenje vsak sam ustvariti. Ustvarjeno življenje je veliko lepše od darovanega.
  več:

LETA 1924 UMRL KLEMENT JUG

ALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ (* 1898)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

LETA 1938 USTANOVLJENA SAZU

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI - TRETJA JUGOSLOVANSKA ZNANSTVENA AKADEMIJA

Leta 1938 je zaživela najvišja narodna znanstvena in umetnostna ustanova Slovenije, ki združuje vrhunske slovenske znanstvenike in umetnike. Njena predhodnica je bila Academia Operosorum, ustanovljena leta 1693 v Ljubljani. Na današnji dan je bila izdana, 31. avgusta pa potrjena uredba o njeni ustanovitvi. Prvih 18 članov, imenovanih z uredbo, je bilo potrjenih. Prva glavna skupščina je bila sklicana za 12. november 1938 (tedaj je akademija prenehala obstajati kot društvo). Prvi predsednik dr. Rajko Nahtigal je bil (od kralja) imenovan 4. januarja 1939, prvi glavni tajnik je postal Gregor Krek. Akademija si ni smela nadeti imena 'Slovenska', kajti tedaj smo Slovenci "veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in slovenščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika" (J. Menart). Začetki pravega znanstvenoraziskovalnega dela so se začeli po letu 1945, razdeljena je na šest oddelkov: za zgodovino in družbene vede, za filološke in literarne vede, za matematične, fizikalne in tehnične vede, za naravoslovne vede, za umetnosti in za medicinske vede. Člani so lahko redni, izredni ali dopisni (slednji so lahko tudi neslovenskega rodu), njihovo delovanje pa je organizirano v skupinah (razredih), glede na znanstveno ali umetniško področje iz katerega izhajajo.

...več o SAZU preberite v prilogi Ognjišča 02_1994

LETA 1953 UMRL JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ (* 1874)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za 'jako resnega' človeka. "Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega," je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. "Ta zemlja ni bila zanj samo 'dežela smehljaja', tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod," je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

več:
S. Čuk, Janko Mlakar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji... Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo. (Moje življenje)
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej godi; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

LETA 1973 UMRLA CVETANA PRIOL

učiteljica, misijonarka na bolniški postelji, božja služabnica (* 1922)

"Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov z naslovom Darovana. V njej se hči poganskega čarovnika Duba pokristjani in se odpove svetu, da bo služila Bo­gu. Imenovala se je Cvetana. In jaz sem dosegla svoj poklic misi­jonarke: postala sem misijonarka s trpljenjem - misijonarka na bolniški postelji. Srečna sem." Tako je v svoj dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega duhovnega voditelja, 29. julija 1951 zabeležila Cvetana Priol, takrat 29-letno dekle. Ko prebiramo njene zapise, zaznamo prijeten vonj svetništva. Dnevnik tega dekleta, ki spominja na Povest duše sv. Male Tere­zije in Dnevnik sv. Favstine Kowalske, je s pristankom njenih sester Božene in Nevenke pripravil za tisk Adolf Mežan in ta dra­gocena knjiga (Darovana) je izšla leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru. Leta 2004 je izšla knjiga v razširjeni obliki z naslovom Na poti svetosti (SZ). V njej so objavljeni tudi prozni spisi, izbor njenih pesmi, zapisi sodobnikov, prijateljev in znancev, objavljenih je tudi precej slik ... Ker pa je knjiga kmalu pošla, so dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja pred nedavnim izšli v dopolnjeni in prenovljeni izdaji (Cvetana Priol na poti svetosti). Kdor bo knjigo bral, bo razumel, zakaj je stekel postopek za bea­tifikacijo te neverjetne cvetlice svetosti pri nas.

več:
S. Čuk, Cvetana Priol: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2002), 82-83.

nekaj njenih razmišljanj:

• Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, po­sebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo... Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje!
• Ali je sploh možna še kaka večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo...
• Ali že slutite, da je življenje velika skrivnost? Da živimo ­ne zase. Da trpimo - ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah.
• Potem pa bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče.
• Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, do bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje Božje.
• Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo niti potru­dili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali vsaj zmanjšali. In zaradi naše hladnosti kaka duša nikdar ni našla poti k Bogu dobrote...
• Krščanstvo je vera veselja, upanja. O, da bi ga znala pokazati v vsej privlačnosti tistim, ki ga ne poznajo! Da bi ga sama res doživela v vsej polnosti!
• Navadila sem se, da pri vsaki jedi prosim, da bi duše dobile lakoto in žejo po Bogu.
• Vprašujem se, kaj je pravzaprav moja življenjska naloga. Edina moja življenjska naloga bo moje osebno posvečenje. S pomočjo mi­losti, zakramentov moram do konca razviti svojo naravo in postati druga Marija.
• Meni pomeni vera vse: življenje, smisel, srečo. Ne vem, kaj naj storim, da bi vse te množice okoli mene in vsi ljudje dobili ve­ro. Tako hudo je živeti za to veliko stvar in imeti zaprta usta! Nositi polno luči v sebi in ne moči svetiti!
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk