21. januar

LETA 1789 ROJEN ANTON LAVRIN

DIPLOMAT IN EGIPTOLOG († 1869)

Rojen v Vipavi, diplomiral na dunajski pravni fakulteti in leta 1816 vstopil v državno službo pri ministrstvu za trgovino in bil konzularni odpravnik po mestih J Italije. Leta 1828 je postal avstrijski generalni konzula v Palermu, posredoval v sporu med turško vlado in egiptovskim podkraljem, za kar je bil odlikovan. Ko je bival v Egiptu je začel zbirati staroegiptovske spomenike. Danes je večji del njegove zbirke v umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju in ljubljanskem Narodnem muzeju. Dva sarkofaga iz grobnice v Gizi (2450 pred Kr.) je pripeljal tudi v rodno Vipavo in v njih so pokopani njegovi starši.

LETA 1862 UMRLA BOŽENA NEMCOVA

ČEŠKA PISATELJICA (* 1820)

Pisateljica Božena Nemcova (roj. Barbora Panklova) velja za začetnico moderne češke proze. Pisala je romane, povesti in novele, v katerih je v duhu idealističnega humanizma skušala razreševati življenjske probleme. V svoja pripovedna dela je vnašala bogastvo ljudskega izročila in jezika. Njeno najbolj znano delo je roman Babica (1855), hvaležen spomenik babici, pri kateri je preživela srečno mladost.

LETA 1868 UMRL IGNACIJ HOLZAPFEL

DUHOVNIK IN PESNIK, DOBROTNIK GLUHONEMIH (* 1799)

Tržičan Ignacij Holzapfel ('Lesnika') je bil v gimnaziji v Ljubljani eno leto pred Prešernom, v bogoslovju pa je bil sošolec Friderika Barage. Kot duhovnik je deloval v različnih krajih, nazadnje je bil dekan v Ribnici. Za Krajnsko čbelico je napisal nekaj okornih pesmi; Prešeren mu je namenil "puščico" "Lesničnjeku in Levičnjeku". Izkazal se je kot dobrotnik: ljubljanski gluhonemnici je zapustil 50.000 goldinarjev.

LETA 1915 ROJEN ANTON STRLE

DUHOVNIK, TEOLOG, PREVAJALEC, SVETNIŠKI KANDIDAT († 2003)

Rodil se je v vasi Orehek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Po novi maši 1941 je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944.

Napisal je knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, zato je bil po vojni razglašen za sovražnika ljudstva razglašen' za 'sovražnika ljudstva'. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo zdravje. Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela, 'odsedel' je pet let in na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja. Po zaporu je bil do leta 1959 župnik v Planini pri Rakeku, z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal in tudi hodil predavat dogmatiko na teološko fakulteto v Ljubljani. Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji 'puščavniški' sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Načelo "Nikogar ne sodim po svojih zamislih, ker mi je že dolgo jasno, da se mora človek ravnati po božjih zamislih," je bilo vodilo njegovega svetniškega življenja. V skoraj 89 letih življenja in 52 letih  duhovniške službe, se je vedno in povsod ravnal po svojem novomašnem geslu "Povsod Boga". Sam je bil globoko zakoreninjen v njem, zato ga je lahko drugim prinašal. O njem ni le prepričljivo govoril - zanj je pričeval!

več:
F. Bole, prof. dr. Anton Strle. Ob 75-letnici življenja: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1990), 6-10.
S. Čuk, dr. Anton Strle, Človek se mora ravnati po Božjih zamislih: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2004), 38-39.
S. Čuk, Anton Strle: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2015), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Anton Strle: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 10 (2023), 99.
G. Čušin, Spoštovani gospod Anton: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 10 (2023), 98.
na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih misli:

• Vera, ki je bistveno odrešenjska, ni prvenstveno sprejem nekih resnic in zapovedi, marveč je celosten človekov odgovor , ki zajema njegov razum, voljo in ravnanje, torej celotno življenje.
• Popolnost ne obstoji v mnogoterosti tega, kar delamo, ampak v tem, da vse delamo dobro in v tistem duhu, v katerem je vsa svoja dejanja izvrševal naš Gospod. Potrebno je, da Jezus Kristus dela v nas in mi z njim.
• K višji in najvišji svetosti so poklicani vsi kristjani – brez razlike stanu in poklica. Nobenemu udu božje Cerkve dostop k svetosti ni zaprt, vsakemu je dana možnost, da ga Bog pokliče in vodi po svoji milostni izbiri. Vsak poklicani doseže svetost, če junaško in stanovitno živi iz prejete milosti.
• Križ je svetnikom kakor zakrament: pod nevidnim znamenjem križa sprejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.
• Površni kristjani, kakršni tako pogosto smo, radi več ali manj ogorčeno poudarjamo: "Cerkev bi morala..." Pri tem pa pozabljamo, kaj bi morali mi sami storiti. To toliko bolj, ker od Cerkve mnogo več prejemamo, kakor pa zaslužimo.
• Srce je kraj osebnostnega stika in srečevanja z Bogom. Kar prihaja iz "srca", se tiče duha in razuma, vesti in volje, svobode in zvestobe. Zato pa človek velja pred Bogom in pred samim seboj toliko, kolikor velja njegovo srce.
• O nikomer človek ne sme imeti svojega "pričakovanja", le tisto "pričakovanje" je pravo, ki ga ima Bog v svojih skrivnostnih načrtih. Samo ti so do kraja nesebični in temeljijo na poznanju, kakršno je nam ljudem povsem nedostopno.
  več

LETA 1921 UMRL LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC (* 1826)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

LETA 1937 ROJENA S. ELVIRA PETROZZI

ITALIJANSKA REDOVNICA, USTANOVITELJICA SKUPNOSTI CENACOLO

"Dobro se spominjam tistega dne: bilo je 16. julija 1983, na god Karmelske Matere Božje, ko sem dobila ključe prve hiše v Saluzzu blizu Torina," pripoveduje s. Elvira Petrozzi, "neuničljiva" italijanska redovnica, ustanoviteljica skupnosti Cenacolo, ki mladim narkomanom ob izkustvu resnične ljubezni vrača veselje do življenja. Ta datum si je dobro zapomnila zato, ko je to rojstni dan njene ustanove, h kateri jo je "silil" notranji glas. Ko ji je bilo dvajset let, je postala redovnica. "Ko sem molila, mi je bilo, kot da bi v svoji duši slišala krik mladih, ki so prepuščeni sami sebi, in tako se nisem več počutila na pravem mestu, čeprav sem še ostala v samostanu." Po sedmih letih so predstojniki ugodili njeni prošnji, da gre pomagat mladim, ki tavajo po ulicah. "Poklic, ki prihaja od Boga, ti daje sposobnost delovati in trdno verovati, česar iz lastnih moči ne bi zmogla." Pravi, da je vsak zasvojenec biser, ki je padel v blato in ga je treba samo pobrati in obrisati. V tej šoli življenja se srečaš s preprostim, urejenim, družinskim načinom življenja, ki temelji na delu, molitvi, iskrenih medsebojnih odnosih, prijateljstvu in požrtvovalnosti. In to je, kot pravi s. Elvira, »kristoterapija« To življenje ima vir v živi in osebni veri v Jezusa Kristusa. Po molitvi in življenju po evangeliju, ki sta glavna in konkretna temelja v vsakdanjika Skupnosti, okušajo mladi blagodejnost odpuščanja, notranji mir in ozdravljenje notranjih ran: vse to, kar ti podari edino Božja ljubezen. Duhovnost v skupnosti je marijanska, v središče pa postavlja evharistijo. Med dnevom se smiselno prepletajo delo, molitev (rožni venec, adoracija, branje božje besede), iskren pogovor, prosti čas in razvedrilo. Skupnost verjame, da krščanski način v človeku rodi upanje. Po svetu je sedaj več kot 56 hiš, za fante in dekleta. Maja 2004 je skupnost Cenacolo dobila svoj prostor tudi v Sloveniji v Škocjanu na Dolenjskem (Vrh pri Škocjanu, Škocjan 46, 8275 Škocjan), kjer v stari domačiji živi 21 fantov, ki imajo še gospodarsko poslopje, hlev, velik vrt, pašnik in nekaj gozda. Kuhajo sami, skrbijo za sebe, delajo na vrtu, v hlevu in skrbijo za živino. Tudi Ognjišče je bilo pred leti pri njih na obisku 05_2009

... več o njej: pričevanje, v: Ognjišče (2007) 7

nekaj njenih misli:

• Vera je življenje in sicer življenje, ki mora postati delo usmiljenja, odpuščanja, ljubezni.
  
• Človek nikoli ni tako velik, kot tedaj, ko ima pogum jokati.
  
• Življenje moramo podarjati, sicer nam bo ušlo iz rok. Moramo ga dajati drugim.
  
• Človek, ki je v Božji milosti, nima več svojega naravnega kamnitega srca, ampak ima Kristusovo srce.
  
• Odpreti vrata Kristusu pomeni odpreti vrata bratu, sestri, tveganju, ljubezni; odpreti vrata veri.

LETA 1950 UMRL GEORGE ORWEL

angleški pisatelj, AVTOR ŽIVALSKE FARME (* 1903)

Njegovo pravo ime je Eric Blair, je po vsem svetu zaslovel s svojo knjigo Živalska farma (1945), ki je politična satira na temo stalinizma. V njej je pokazal, kako se lahko vsak družbeni sistem spremeni v totalitarizem. Sledila ji je znamenita antiutopija 1984, grozljiva vizija povsem ideologiziranega sveta pod totalitarno politično oblastjo, v katerem izginejo vse človeške vrednote.

nekaj njegovih misli:

• Svoboda je pravica, da poveš ljudem to, česar nočejo slišati.
  
• Sreča lahko obstaja le v sprejemanju.
  
• Bistvo človeškega bitja je, da ne iščemo popolnosti.

o Živalski farmi:

• »Zdi se mi, da zlepa ni literarnega dela,ki bi bilo tako izrazito sodobno, tako pereče,tako predirljivo človeško, tako pomenljivo v svoji filozofiji – pa obenem tako popularno, preprosto in jasno, kot je lahko samo književnost za otroke. Pa ni za otroke. Mračna prerokba iz preteklosti je, ki osvetljuje sedanjost in kaže nevarnosti v prihodnosti. Lepo bi bilo, če bi jo razumeli vsaj vsi odrasli.« (prevajalec Boris Grabnar)
  
• V živalih, ki nastopajo, lahko prepoznamo poteze ljudi – morda tudi lastne.Vse skupaj se začne z uporom živali na farmi kroničnega pijanca Jonesa na pobudo starega merjasca Majorja, saj nima smisla služiti človeku, njihovemu sovražniku številka ena. Živali vzpostavijo lastno vladavino. Vsaka dobi družbeno mesto po svojih sposobnostih. Vodstvo kmalu začenja izkoriščati oblast v svoje sebične namene. Zlorabe gredo tako daleč, da spremenijo Sedem zapovedi, povzetek živalskega revolucionarnega nauka. Nazadnje ostane samo ena: »Vse živali so enakopravne, toda nekatere živali so enakopravnejše od drugih.« To so prašiči. (Silvester Čuk)

LETA 1954 SPLOVLJENA ATOMSKA PODMORNICA NAUTILUS

Francoski pisatelj Jules Verne (1828-1905) velja za enega od očetov znanstvene fantastike. Napisal je kar 57 romanov, ki so hkrati utopični, eksotični in pustolovski ter napovedujejo prihodnji (v marsičem že doseženi) tehnični napredek človeštva. Podmornica kapitana Nema iz Vernovega romana "20.000 milj pod morjem" se je imenovala Nautilus. Tako so krstili tudi prvo ameriško podmornico na atomski pogon, ki so jo splovili na današnji dan.

LETA 1977 UMRL KAREL MAUSER

PESNIK IN PISATELJ (* 1918)

Rodil se je v Zagorici pri Bledu, mladost pa je preživel v Podbrezjah. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in Ljubljani, po maturi pa je leta 1939 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po končanem študiju se ni dal posvetiti v duhovnika, marveč se je zaposlil v tiskarni in ustanovil družino. Po vojni je nekaj let živel na Koroškem, kjer je delal na cesti, obenem pa tudi pisal; leta 1951 se je izselil v ZDA in se v Clevelandu zaposlil v tovarni svedrov. Ves čas je literarno ustvarjal in izdal je 27 knjig povesti, črtic in romanov, med katerimi velja za najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem (upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo France Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti.

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)

 nekaj njegovih misli:

• Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj sicer bi križ onečastil.
• Marsikdaj v življenju komu naredimo krivico in niti ne mislimo, da smo jo naredili ... Zgodi se, da smo nekoga vse življenje imeli za hudobnega človeka; ko ga ni več, se nam pokaže toliko lepih stvari na njem, ki jih pri živem nikoli nismo videli.
• Čas ne nosi ne dobrega ne slabega; čas so samo trenutki, ki se nizajo v dneve in leta. Samo ljudje so, ki prinašajo v trenutke prekletstvo in blagoslov - tisto, kar ljudje nosimo v sebi.
• Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani.
• Včasih življenje postane tako plehko in prazno, da ne bi imelo več pomena, ko ne bi poznalo žrtev. Bojim se jih, toda rešilne so. Samo te še lahko zganejo gnilo površino zaprtega življenja. Vsaka žrtev vsaj v bodočnosti nekje ustvari čudež.
• Po moje si mora življenje vsak sam ustvariti. Ustvarjeno življenje je veliko lepše od darovanega.
  več:

LETA 2001 UMRL NACE SIMONČIČ

LUTKAR, IGRALEC, REŽISER (* 1918)

Po vojni je bil najprej član ljubljanske Drame, potem Mestnega lutkovnega gledališča (vloga kužka Postružka v Zvezdici Zaspanki in več kot tisoč ponovitev), od leta 1963 do upokojitve pa je bil vodja lutkovnega oddelka na Televiziji Slovenija. Ljubiteljem lutk bo ostal v spominu predvsem po vlogah v Žogici Marogici, Pavlihi, z nanizanko Kljukčeve dogodivščine (50 nadaljevanj) in z Radovednim Tačkom, kateremu je dal posebno podobo in se priljubil številnim generacijam otrok. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

LETA 2006 UMRL ZVONIMIR CIGLIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASB. PEDAGOG (* 1921)

Skladatelj in dirigent Zvonimir Ciglič je na Akademiji za glasbo v Ljubljani študiral kompozicijo in dirigiranje, po diplomi se je v dirigiranju izpopolnjeval v Salzburgu in Parizu. Nekaj časa je bil dirigent sarajevske opere in filharmonije v Subotici, dolga leta pa je bil profesor kompozicijskih predmetov na srednji glasben šoli in na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Njegova vsestranska glasba je razpeta med dva pola. Po lastnih besedah je hotel biti vedno le glasbenik in za ustvarjanje je potreboval viharje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk