(ob obletnici) Rodil se je 25. maja 1887 kot Francesco Forgione, ki je kasneje dobil redovno ime Pio (Pij) .... »Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.

nekaj svetnikovih misli:

• Ko zapravljaš svoj čas, zaničuješ Božji dar: to je sedanji trenutek, ki ga on v svoji neskončni dobroti izroča tvoji odgovornosti.
  
• Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Žena je sonce družine s svojo dosledno iskrenostjo, dostojno preproščino, krščanskim in plemenitim dostojanstvom, z mirnostjo in ubranostjo svojega duha.
  
• Kdor je dobrega srca, je vedno močan; trpi, vendar skriva svoje solze. Tolažbo najde v tem, da se iz ljubezni do Boga daruje za svojega bližnjega.
  
• Kako tolažljiva je misel, da je blizu nas angel varuh, duh, ki nas od zibelke do groba niti trenutek ne zapusti, niti takrat, ko si drznemo grešiti.
  
• Gospod, postavi me blizu sebe, tako da bom čutil tvojo navzočnost, kot si ti blizu mene po bistvu, potem pa naj se tudi razbesni zoper mene ves pekel in ne bom se bal, ne bo me strah.
  
• Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

več o služabniku Božjega usmiljenja:

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) V isti hiši - pri Ribičevih, kjer se je leta 1800 rodil France Prešeren, ­je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. Ljubljansko škofijo je vodil v težkih časih po drugi svetovni vojni (1945–1963), ko je bil potreben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je vlival zaupanje svojim duhovnikom in vernikom. Številne priče, ki so nadškofa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljudstva resnično zasluži čast oltarja.

Molimo za njegovo beatifikacijo:

O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.

več o svetniškem nadškofu na naši spletni strani:

Pri Ognjišču smo pred leti izdali tudi knjigo Goreči škof (Aco Jerant - RAZPRODANO), ki govori o svetniškem škofu in njegovem boju z revolucionarno oblastjo, ki jo je drago »plačal«, saj so ga hotele takratne oblasti umoriti in so mu pripravile zažig, ki pa k sreči ni popolnoma uspel. Prav ta dogodek, ki tako zaznamuje Vovkovo življenje, je dal pričujoči knjigi tudi naslov.

Nadškofija Ljubljana in Vovkov odbor sta ob sodelovanju produkcijske hiše Studio Haritude pripravila tudi dokumentarni film Goreči škof (režija David Sipoš), ki prikazuje življenje nekdanjega ljubljanskega nadškofa in Božjega služabnika Antona Vovka. Film je začel nastajati leta 2015 premierno predstavitev je doživel sredi junija 2017...

pripravlja Marko Čuk

Bil je petek, 17. maja 1996, ko se je ob 16.41 letalo z vatikansko in slovensko zastavo dotaknilo slovenskih tal ... po vsej Sloveniji so se oglasili zvonovi ... v Slovenijo je prišel Petrov naslednik, Janez Pavel II. ... začel se je največji dogodek po osamosvojitvi Slovenije, dogodek, ki bo ostal zapisan v srcih mnogih.

Papež je izstopil iz letala ... poljubil slovensko zemljo ... spregovoril je predsednik, nato papež, ki je poudaril, da smo Slovenci poklicani, da smo križišče ljudstev, most med narodi ... zato je prosil, naj pride do trajnega in pravičnega miru na evropskem JV ... spomnil je na jubilej, začetek evangelizacije slovenskih prednikov pred 1250 leti ... potem pa je stopil med ljudi, ki so peli Marijine pesmi, jih pozdravljal ...

Z letališča se je papež odpeljal na Brezje ... k Mariji pomagaj, da ji priporoči svoje apostolsko poslanstvo v naši domovini ... sprejem na Gradu Brdo, srečanje s predsednikomk in političnim vrhom ...

Na tisoče ljudi se je zgrnilo na ljubljanske ulice, da bi pozdravilo papeža ... veliko je mladih, veliko upanja ... sveti oče je vstopil v stolnico, pozdravil škofe, duhovnike, redovnike, redovnice ... vse je priporočil Materi in Kraljici Slovenije ... ter jih nagovarjal k izpolnjevanju poslanstva, služenju ...

Sobota, 18. maja 1996 ... se začne s podoknico, voščilom otrok v nadškofijskem dvorcu ob papeževem 76. rojstnem dnevu ...

Stožice ... na hipodromu se je začelo osrednje evharistično slavje ... ob 1250-letnici krščanstva na Slovenskem ... stotisoči ljudi ... pritrkavanje ... k oltarju pristopa 50 kardinalov, 400 duhovnikov, domačih in od drugod ... Janez Pavel II. kleči v zbrani molitvi pred okrašeno podobo Marije Pomagaj z Brezij ... pozdravlja ga ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar, spominja na naloge slovenske Cerkve ... papež v pridigi  "prehodi" zgodovino krščanstva pri nas ... in pozove, naj se vrnemo k izvirom svoje vernosti

Postojna v soboto popoldne ... srečanje z mladimi na športnem letališču ... na papežev rojstni dan ...okrog 70.000 mladih iz Slovenije in iz sosednjih držav pričakuje papežev prihod... mladostno navdušenje je ogrelo ... molitveno bogoslužje, pevci, vse v pričakovanju ... tudi Svetogorska Kraljica bedi nad množico v pričakovanju ... Križani iz koprske stolnice ... baročni sedež ... 4000 pevcev se je ža ugglasilo ... papež je mladim tako blizu, je njihov oče, razume jih ima jih rad ... v papamobilu se je okoli pol petih prikazal ljubljeni gost ...navdušenje mladih je izbruhnilo, letališče valovi od mladosti ... koprski škof Metod z izbranimi besedami uvede srečanje ... To je dan, ki ga je naredil Gospod ... papežev nagovor mladih je ostal živo v spominu ... o smislu življenja ..., odgovori na vprašanja o strahu in upanju, gradnji Cerkve, o tem, kako povezati vero z življenjem ... in potem papeževe spodbude ... naj Jezus vstopi v  naša življenja ... izpoved vere in obljuba poslanstva ... darovi ... otroci so papeža ovenčali s kito šmarnic in mu še enkrat voščili ... nepozabno srečanje požene kri po žilah tudi po 22. letih ...

Nedelja, 19. maja 1996 ... mariborsko letališče ... tisoči so prisluhnili papeževemu nagovoru o svetosti, h kateri smo vsi poklicani ... omenil je Slomška, druge slovenske svetniške kandidate ... popoldne v mariborski stolnici z vrhom kulture, znanosti, politike ... najprej je molil na grobu Božjega služabnika škofa Slomška ... nato pje prisluhnil nagovoru predsednika SAZU Franceta Bernika ... in v odgovoru poudaril: samo živa in bogata kultura, s katero smo ohranili samobitnost, lahko obvaruje pred izginotjem in je jamstvo za prihodnost ... za konec še očenaš in blagoslov ... v slovenščini.

Slovo ... dvignjena desnica v slovo in blagoslov, ... slovenski kristjani lahko gremo pogumno naprej ... potrjeni v veri ...  tretjemu tisočletju naproti ... to so bili dnevi, ki jih je naredil Gospod ...

nekaj papeževih misli:

• Evangelij ni nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo ...
  
• Želim vas potrditi v veri vaših očetov ... Ne bojte se! Ne bojte se Kristusa! ... Ne bojte se Cerkve!... Prestopite tudi vi ... prag upanja! Naše upanje je Kristus. Kristus, ki je vstal od mrtvih ...
  
• Blagor vam, mladi, če bo zaupanje v Božjo besedo močnejše od skepticizma in predsodkov ... če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem s Kristusom ... če se vaš pogled ne bo zaustavil samo na površju stvari in oseb, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce ...
  
• Mladi, bodite ponosni, da ste del Cerkve ... naj Jezus za vas postane oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, da vstopi v vaše načrte, v vsako vašo dejavnost!

več:
prvi dan obiska papeža Janeza Pavla II.
drugi dan obiska papeža Janeza Pavla II
tretji dan obiska papeža Janeza Pavla II
knjiga: Papežev rojstni dan z mladimi v Postojni, Ognjišče, Koper, 1996, razprodano.
videokaseta: Papež 'ma vas rad!, Ognjišče, Koper, 1996, razprodano.

pripravlja: Marko Čuk

“Naravnost v nebesa!”

* 15. maj 1919, Opčine, † 18. marec 1942, Ljubljana

(ob obletnici) Pod streli partizanskega likvidatorja je 18. marca 1942 na Streliški ulici v Ljubljani padel mariborski študent medicine Jaroslav Kikelj. Njegov ‘zločin’ je bil, da je bil predsednik Katoliške akcije na ljubljanski univerzi. Malo pred nasilno smrtjo se je Jaroslav pogovarjal s profesorjem Ernestom Tomcem, voditeljem mladcev, ki mu je rekel: »Pazite, da vas ne bodo umorili.« Jaroslav je odgovoril: »Bom pa šel v nebesa.« Profesor začuden: »A kar naravnost v nebesa?« »Da, gospod profesor, kar naravnost v nebesa!«
Pri majniški pobožnosti v mariborski župniji Studenci, kjer je vodil petje, je mnogokrat prosil: »Mati zlata, odpri mi nebeška vrata, da te v raju počastim z lepim petjem angelskim.« Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah nad Trstom, kjer je kot železničar služboval oče Mihael. Že leto zatem pa se je družina preselila v Bistrico v Rožu na Koroškem. Po očetovi smrti leta 1929 se je mati Alojzija s tremi otroki preselila na Studence v Maribor. Jaro se je spoprijateljil s kapucini in skupaj z njimi je v 3. razredu klasične gimnazije na Studencih ustanovil fantovski odsek in postal apostol tamkajšnjih fantov. Če je bilo le mogoče, je bil vsak dan pri sveti maši in pri obhajilu ter fante spodbujal k pogostnemu prejemanju zakramentov. »Predlagam, da se razdelimo v evharistične trojke! Drug na drugega v trojki naj pazi kot brat na brata.« Po maturi leta 1939 je šel Jaro v Ljubljano študirat medicino in takoj se je vključil v društvo katoliških medicincev Vir. Medicinska fakulteta je bila tedaj pod močnim vplivom levičarjev. Jaro si je na vso moč prizadeval, da bi katoliške študente povezal. Sodeloval je v študentski organizaciji, ustanovljeni na zahtevo Italijanov, ki so s tem pogojevali obstoj univerze. Komunisti so Jaru javno grozili z likvidacijo, a ga njihove grožnje niso prestrašile. Bil je vedno pripravljen na smrt, ker je stalno živel v prijateljstvu z Bogom. Svoje grožnje so uresničili 18. marca 1942. Na njegovem pogrebu štiri dni zatem se je zbrala ogromna množica ljudi, prepričanih, da je Jaro umrl mučeniške smrti. Škof Gregorij Rožman, ki ga je pokopal, je to potrdil v svojem nagovoru v obliki zahvalne molitve. Zaključil ga je takole: »Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika Jaroslava, ki v Tebi živi na veke. Amen.«

S. Čuk, Jaroslav Kikelj : "Naravnost v nebesa!", Pričevanje, v:  Ognjišče 5 (2019), 29.

* 5. oktober 1903, † 13. maj 1978
(*ob obletnici*) Nekaj tednov pred svojim odhodom v večnost je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik z lastno roko, izmučeno od težke bolezni, našemu uredniku napisal pismo, v katerem se zahvaljuje za poslano knjigo Pisma
uredniku ter vsem pri uredništvu in upravi vošči blagoslovljeno veliko noč. .,Vsa leta z zanimanjem spremljam Ognjišče," je zapisal med drugim. Res nam je ob raznih stikih in ko smo si za praznike izmenjavali voščila vedno znova dal čutiti, da je naš prijatelj. Tega blagega in dobrohotnega moža, ki je umrl na binkoštno soboto, 13. maja 1978, smo našim bralcem predstavili od 30-letnici njegove škofovske službe (Ognjišče, december 1976). V pogovoru z urednikom se je spominjal svojega otroštva v Ribnici na Pohorju, kjer se je rodil 5. oktobra 1903 kmečkim staršem. Povedal je, kako je duhovniški poklic "podedoval" po svojem starejšem bratu Jožefu, ki je kot bogoslovec utonil v Dravi. Govoril je o svojih študijskih letih doma in v Rimu, kjer je bil leta 1932 posvečen v duhovnika in kjer je doktoriral iz filozofije in teologije. Potem je pripovedoval o svojih kaplanskih službah: najprej v domači župniji, potem v Celju in na Svetinjah, ko je
bil obenem prefekt v dijaškem semenišču v Mariboru.
Že takrat je bogoslovcem predaval moralno filozofijo, kmalu nato pa jim je začel odpirati pota v razumevanje svetega pisma stare zaveze. Postal je tudi podravnatelj mariborskega bogoslovja. V mirno življenje je udaril vihar druge svetovne vojne. Pod nemško okupacijo je bil z drugimi 300 mariborskimi duhovniki interniran na Hrvaško, kjer je lepo deloval med Zagorci. Po vojni je sprejel vabilo ljubljanske teološke fakultete in prišel je predavat staro zavezo, a le
za malo časa, kajti že decembra 1946 ga je "doletelo" imenovanje za škofa.
Okleval je, kajti časi so bili težki. Ravno tedaj je bogoslovcem razlagal preroka Izaija in njegovo napoved Odrešenika - Emanuela, kar pomeni "Bog z nami". Zato si je za škofovsko geslo izbral stavek: "Z nami Bog in njegova Mati!" Najprej je bil pomočnik škofu Tomažiču, po njegovi smrti (1949) je postal apostolski administrator, leta 1960 pa redni mariborski škof. S svojo modrostjo in umirjenostjo je premagoval težave in pridobil si je naklonjenost vseh, tudi drugače mislečih. Utrujajočega napora ob birmovanjih skorajda ni čutil, saj ga je poživljal stik z verniki. Trudil se je za vzgojo dobrih duhovnikov, zato je v Mariboru obnovil Slomškovo dijaško semernsce in tudi bogoslovno semenišče z oddelkom ljubljanske teološke fakultete. Pri srcu mu je bila zadeva za beatifikacijo škofa Slomška. Vztrajno je zaupal v njegovo pomoč in deloval je v duhu tega svojega svetniškega prednika. Z njegovo smrtjo je sicer, kot je v svojem
govoru ob pogrebu dejal škof Grmič, "ugasnila zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije nasploh, a ta zvezda bo zdaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila" .

ČUK, Silvester, Blagemu škofu v spomin, (zapis) Ognjišče. 1978. leto 14., št. 7, str. 39.

več
BOLE, Franc. dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof. (Gost meseca). Ognjišče, 1976, leto 12, št. 12, str. 7-10.
ČUK, Silvester. škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije. (Pričevanje). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 5, str.16-17.
in na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

13. maja 1917: prvo prikazovanje

»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. 'Bolje je, da gremo domov,'« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.' In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: 'Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.' 'Odkod si?' sem jo vprašala. 'Iz nebes.' 'In kaj želiš od mene?' 'Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.' 'Bom šla tudi jaz v nebesa?' 'Da, boš.' 'In Jacinta?' 'Tudi ona.' 'Pa Francek?' 'Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev' /.../

Potem je dodala: 'Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?' 'Smo pripravljeni.' 'Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.' Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: 'Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.' Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Frančišek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega, papež Frančišek pa 13. 5. 2017 za svetnika.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo, leta 2017 pa papež Frančišek - skupaj z bratom Frančiškom - za svetnico.

več o Fatimi in Marijinih prikazovanjih

pripravlja: Marko Čuk

(ob obletnici) “Zdi se mi, da bi bilo koristno, če bi vsak človek očitno povedal o svojem pravem življenju vse, kar more. Nikakor ne zato, da bi se razkazoval po vlačugarsko, tudi zato ne, da bi pisal povesti ljudem v pouk in zabavo, temveč edinole, da se razgleda sam po prostranih poljanah svoje duše, da sega mukoma in trepetoma iz prepada v prepad svojega bitja, da išče dna.” Tako pisatelj Ivan Cankar končuje iskreno izpoved o svojem otroštvu v štirinajstih črticah s skupnim naslovom Moje življenje (1914). To so spomini na vrhniška otroška leta, na lepa doživetja v revni družini z bogastvom vere in ljubezni; so tudi izraz obžalovanja do premalo cenjene materine žrtve. “Gotovo je, da sem bil sila neroden in cmerav otrok,” piše v prvi črtici. “Sam se ne spominjam natanko, toda mati mi je pravila, da sem bil nadloga že od rojstva. Prišel sem prezgodaj na svet; v svojih bolečinah je zaobljubila mati sebe na Svete Višarje, mene pa v lemenat. Nikoli ni bila na Svetih Višarjah, jaz ne v lemenatu.” Skupaj obudimo spomin na našega največjega pisatelja ob obletnici rojstva  ...

več:
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.
in na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko Čuk

(ob obletnici) Življenjska pot škofa Metoda se je začela v Lokovcu, na najvišjem delu Banjške planote, v hiši 'pri Kačarjevih'. V družini, ki je imela osem otrok, se je škof Metod rodil drugi in že isti dan postal pri krstu Božji otrok. Oče Mirko je po 2. svetovni vojni opravljal službo pismonoša in skromno preživljal številno družino. Mati Štefanija je bila skrbna in delavna, bistrega spomina in modra žena, rada je brala in je bila razgledana. Doma so imeli majhno kmetijo in pridelovali za preživetje najbolj potrebne poljščine ter redili dve ali tri goveda. Vsakdanja opravila v hiši in na polju so povezovala številno družino in vzgajala vsakega posebej. Gospod je iz njihove družine poleg škofa Metoda poklical v svojo službo tudi njegovo sestro Milico, ki je vstopila v samostan benediktink na otoku Cresu in si izbrala ime Sholastika.

Osnovno šolo je škof Metod obiskoval doma v Lokovcu v letih 1943-49. Nato je odšel na gimnazijo v Pazin, ki je tedaj obsegala štiri nižje in štiri višje razrede, enkrat v enem letu naredil dva razreda in opravil maturo leta 1956. Nato je vstopil v bogoslovje v Ljubljani in se vpisal na teološko fakulteto. Po prvem letniku je opravil dve leti vojaške službe, nato pa študij dokončal in leta 1963 imel novo mašo kot edini novomašnik za takratno goriško administraturo. Njegovo novomašno geslo je bilo: Molimo drug za drugega, da se zveličamo. Sam je nekje zapisal, da mu je duhovni poklic izprosil, poleg staršev seveda, zlasti njegov stari oče, ki je veliko molil, cele dneve molil in vsak večer molil naprej rožni venec. »Tudi o škofu Metodu torej veljajo besede, ki jih je Gospod povedal kralju Davidu: "Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil knez mojemu ljudstvu Izraelu. Bil sem s teboj, kjerkoli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje nasprotnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji" (2 Sam 7,8). Gospod ga je poklical in bil z njim in škof Metod se je odzval in bil z Gospodom: preden je prišel do oltarja in še veliko bolj potem, ko je nastopil svojo službo pri oltarju,« je zapisal njegov naslednik, škof Jurij Bizjak.

Po novi maši je začel opravljati cerkvene službe in jih je vključno s škofovsko opravljal ravno sedem, število sedem pa pomeni celovitost in popolnost: kaplan v Solkanu (1963-64); tajnik škofa Janeza (1964-74); študij duhovne teologije na Teresianumu v Rimu (1974-76); spiritual v bogoslovnem semenišču v Ljubljani (1976-84); generalni vikar Škofije Koper (1984-85); škof pomočnik (1985-87); škof ordinarij Škofije Koper (1987 - 2012).

Za škofovsko geslo izbral psalmistove besede: Vate zaupam (Ps 143,8). Geslo pomeni najprej zaupanje v Boga, kakor ga izraža psalmist: Daj, da že zjutraj začutim tvojo dobroto, kajti vate zaupam!, in zaupanje v človeka, kakor piše apostol Pavel Tesaloničanom: Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in naš venec, s katerim se bomo ponašali, če ne prav vi, pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu? Vi ste namreč naša slava in naše veselje (1 Tes 2,19–20).

Kot ordinarij je koprsko škofijo vodil do 26. maja 2012, ko je papež Benedikt XVI. za njegovega naslednika imenoval škofa Jurija Bizjaka. Škof Pirih se je po upokojitvi nastanil v dijaškem domu Škofijske gimnazije v Vipavi, preselil se je med mlade in "znova zaživel". Po svojih močeh je rad pomagal svojemu nasledniku pri birmovanju, vodil je razne slovesnosti v domači in drugih škofijah in rad pomagal okoliškim duhovnikom ...

Od vsega začetka (1965 je škof Metod spremljal tudi delo in prizadevanja urednikov Ognjišča pri oblikovanje mišljenja, delovanja in ravnanja našega človeka, zlasti mladega, in kristjana v družbi. "Trudil se bom, da bom Ognjišče vedno priporočal, ko bom hodil po birmah," je dejal v prvem "škofovskem" intervjuju leta 1985.
6. junija 1994 je škof Metod blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. …Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio, je dejal takrat ... S hvaležnostjo se danes spominjamo vseh njegovih besed spudbude in podpore ...

Med dosežke njegove škofovske službe spadajo:

Škofijske pastoralne smernice za prenovo škofije (1996), sodelovanje na Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem (1997–2002), številni govori, pogovori, članki in razprave o resnicah in skrivnostih cerkvenega leta, o vsebini zakramentov in obredov, o poslanstvu Cerkve, duhovnikov in vernikov, o vrednosti in dostojanstvu človeške osebe, družine in družbe, o vrednosti dela in počitka, umetnosti in tehnike ter o bratskem sožitju med narodi.

V času njegove škofovske službe je z delom v koprskem studiu začel Radio Ognjišče. Spodbudil je sodelovanje laikov pri katehetskem delu, v župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetih in pri Škofijski Karitas Koper, ki so nastale skoraj po vsej škofiji. Imel je veliko duhovnih vaj za duhovnike in bogoslovce, za redovnike in redovnice, za različne skupnosti vernikov doma in po svetu. Škof Pirih je predsedoval vsem glavnim slovesnostim in vodil vse škofovske obrede v stolnici in po župnijah. Posvetil je 55 duhovnikov in pomožnega škofa Jurija Bizjaka, potrjeval pri birmi na tisoče mladih, spovedoval in delil obhajilo v stolnici in po župnijah, mazilil bolnike na romanjih in shodih. Posvetil je nekaj novih cerkva in več oltarjev, blagoslovil veliko prenovljenih cerkva in kapel, novih orgel in zvonov ter druge cerkvene opreme.

Dal je pobudo za ustanovitev in gradnjo Škofijske gimnazije in dijaškega doma v Vipavi. Ustanovil je župniji Hrpelje–Kozina in Koper–Sveti Marko. Preuredil je nekaj dekanij, 24 vikariatov pa je kot podružnice pridružil različnim župnijam. Prenovil je škofijsko hišo v Kopru, za bolne in ostarele duhovnike je pridobil in uredil dom v Šempetru. Znan je kot reden obiskovalec domov za starejše in velik prijatelj obstoječih skupnosti zasvojenih. Vsako župnijo koprske škofije je v teh letih obiskal po večkrat in vsako podružnico vsaj enkrat. Od leta 1988-2000 je bil odgovoren za Slovence po svetu in je obiskal številne rojake po vseh celinah.

Z ostalimi slovenskimi škofi je štirikrat odšel na obisk ad limina apostolorum v Vatikan. Leta 1990 se je udeležil škofovske sinode v Rimu, katere sad je bila papeževa apostolska spodbuda Dal vam bom pastirjev (1992). V času prvega obiska papeža Janeza Pavla II. (1978–2005) v Sloveniji leta 1996, ga je škof Pirih sprejel in spremljal med mladimi v Postojni. V času njegove škofovske službe je koprska škofija praznovala 1400. obletnico starodavne koprske škofije (1999) in 25. obletnico obnovljene in povečane sedanje koprske škofije (2002). Leta 2000 je koprska škofija na njegovo prošnjo dobila pomožnega škofa, leta 2004 pa tudi konkatedralo v Novi Gorici. Od leta 2012 - 2015 je bil tudi predsednik Slovenske Karitas.

Papež Benedikt XVI. je leta 2012 sprejel njegovo odpoved službi koprskega škofa ter imenoval pomožnega koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka za koprskega škofa - ordinarija.

več o škofu Metodu Pirihu tudi  v pogovorih za Ognjišče:

F. Bole, Novi koprski škof pomočnik msgr. Metod Pirih. Moje geslo je: "Vate zaupam": v Boga, duhovnike in vernike: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1985), 6-10.
F. Bole, Koprski škof msgr. Metod Pirih. Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1987), 6-10.
B. Rustja, Odgovorni smo za naše rojake po svetu: Pogovor o., v: Ognjišče 7 (1998), 30-31.

nekaj njegovih misli:

* Po zgledu papeža Frančiška, oba sva rojena isto leto, hočem delati in prispevati svoj delež za rast v veri naše škofije in Cerkve na Slovenskem dokler bo Bog hotel. Pojdimo z Gospodom in Marijo skupaj naprej za dobro Cerkve in sveta. (zlata maša, 2013 v Logu pri Vipavi)

* Premišljevanje je bistveno sredstvo za dosego svetosti, spodbuja duhovniško popolnost in jo hrani, njegovo opuščanje pa hromi duha, manjša pobožnost, povzroča osebno nazadovanje in nazadovanje vsega dušnopastirskega dela.

* Zaupati moramo Bogu. Le on daje vero in upanje. Mi sami ju nimamo. Koristno bi bilo, če bi se prestavili v prve krščanske čase, ko Cerkve ni skrbela njena majhnost. Namesto tega je delovala z vso svobodo, sproščenostjo in v velikem zaupanju v Božjo milost.

* Iščimo ljudi, ki so v stiski. Ljudje naj čutijo našo pomoč, pri tem ne bodimo preračunljivi.

* Dolgo sem iskal škofovsko geslo: Vate zaupam (Ps 143,8). Zavedal sem se, da breme škofovske službe presega človeške moči. S svojim geslom Vate zaupam sem hotel izraziti zaupanje v Boga, a hkrati tudi zaupanje v človeka, v sodelavce, v duhovnike, v laike in vse ljudi dobre volje.«

* Škof mora najprej sam poslušati in premišljevati božjo besedo, da jo lahko potem oznanja drugim; redno se mora v zakramentu sprave srečevati z božjo odpuščajočo ljubeznijo, da lahko posreduje odpuščanje drugim in jim postaja priča božje ljubezni; vsak dan se mora hraniti z evharistijo, da lahko posvečuje druge; prvi mora biti pokoren, da lahko tudi sam ukazuje drugim. Svoje poslanstvo mora škof opravljati v Marijinem slogu: modro, pogumno, zastonjsko, ponižno, vztrajno in potrpežljivo.

* Duhovniki in verniki sestavljamo sveto božje ljudstvo. Naša naloga je, da vernikom pomagamo, da se v njih čim bolj razcveti krstno duhovništvo, v moči katerega so tudi oni poklicani, da gradijo Cerkev.

* Če hočemo, da se bo za nami nadaljevalo življenje, da se bo nadaljevala zgodovina, da se bo prenašala vera, da bodo obdelana naša polja, da ne bodo pozabljene naše korenine, da ne zapravimo svoje države, potem je treba več kot v banke in zavarovanja, izlete in potovanja vlagati v življenje.

* Marija, božja in naša mati, je pomoč kristjanom, naša stalna tolažnica in veliko pribežališče. V Mariji prepoznavamo in sprejemamo vso božjo tenkočutnost in ljubezen do nas ljudi. Obenem nam je v Mariji dana najboljša obramba proti zlu v današnjem času

* Marija se je popolnoma darovala Bogu in Božjim odrešenjskim načrtom. Nikoli ni preklicala besed, ki jih je izrekla pri oznanjenju: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.

o škofu Metodu so povedali: (Radio Ognjišče)

"Pogrešali ga bomo, ker je vedno svojo škofovsko službo opravljal vestno. Vedno je pomagal in vedno je bil absolutno pripravljen. Gospod, daj mu večni mir in pokoj, naj počiva v miru. Zahvala za njegov zgled, za njegovo pristno krščansko, duhovniško in škofovsko službo in življenje, naj mu bo Gospod bogat plačnik.« (koprski škof Jurij Bizjak)

Posebno doživetje je bilo, ko sem ga na Sveti Gori zlasti na veliki šmaren, ali pa ob škofijskem dnevu za duhovne poklice po maši spremljal med ljudi. Zelo rad je šel med ljudi. Tam se je še posebno razživel. ... Po imenu ih je nagovarjal, spraševal jih je po zdravju in se zanimal za njihove sorodnike in za sosede. Videti je bilo, kot da je z vsemi v sorodu, da je z vsemi sosed. To je bilo pristno zanimanje pastirja, ki živi s svojimi ljudmi, ki jih nosi v srcu in jih prinaša pred Nebeškega Očeta v svoji službi skrbi zanje. (ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore) 

V prvih letih demokracije je imel veliko intervjujev in ko sva se skupaj pripravljala, sem si dobro zapomnil njegove besede: Dajmo tako povedati, da ne bomo nikogar užalil, bomo pa povedali resnico in nikogar ne bomo odbili od Resnice. Za to si je on vedno prizadeval. Vsi pravijo, tudi arhivi UDBe poročajo o njem kot o milem človeku, človeku dialoga ... on se je rad srečeval z ljudmi, veliko jih je poznal, užival je med njimi, ni bil človek samote, ... bil je zelo dialoški, prijazen z ljudmi, tega pa ni prejemal nazaj ... zelo so ga boleli napadi na Cerkev, zlasti napadi na sveta znamenja ....(Božo Rustja, urednik Ognjišča in tiskovni predstavnik Škofije Koper)

pripravil Marko Čuk