* 7. maj 1893, Bled 21. december 1972, Slovenj Gradec

Gorenjec, ki nikoli ni deloval na Gorenjskem

Jakob Soklič je bil Gorenjec, ki je deloval na Primorskem in Štajerskem, na Gorenjskem pa ne. Rodil se je 7. maja 1893 na Bledu. Po osnovni šoli v domačem kraju si je od leta 1905 do 1914 nabiral znanje na gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, da postane duhovnik tržaško-koprske škofije, ki jo je tedaj vodil škof Andrej Karlin. Ob obisku v Šentvidu je dijakom, pripravnikom za duhovniški poklic, dejal, da njegova škofija potrebuje slovenske duhovnike. Jakob Soklič se je njegovemu povabilu odzval. Po študiju bogoslovja v Gorici in Ljubljani ga je škof Karlin 10. junija 1917 v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Po novi maši na Bledu je končal bogoslovne študije v Stični, kjer se je zbralo begunsko goriško semenišče pod vodstvom nadškofa Sedeja. Prvih enajst let svojega srečnega duhovništva je preživel na Primorskem: skoraj štiri leta je bil kaplan v Hrušici v Brkinih, zatem dve leti in pol kaplan in katehet v Škednju pri Trstu ("pri verouku sem imel 900 otrok"), nazadnje je bil tri leta in pol župnijski upravitelj v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. 20. marca 1928 je zgodaj zjutraj zadnjikrat maševal pri zaprtih vratih, "a ljudstvo je vdrlo v cerkev in bilo pri moji zadnji maši v Klancu. Po maši sem obhajal več kot sto vernikov in se poslovil od njih," je zapisal v knjižici "Istra kliče, ki je izšla v letu njegovega izgona. Enajst let v Slovenski Istri in v Trstu je bil čas Sokličeve mladostne ljubezni. Teh krajev in ljudi se je vedno z veliko ljubeznijo spominjal.

Sposoben dušni pastir in odličen katehet

Izgnanec Soklič se je zatekel k "svojemu" škofu Andreju Karlinu, ki je od leta 1923 vodil mariborsko (tedaj še lavantinsko) škofijo. Ta ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju in ga sprejel med duhovnike svoje škofije. Tam je deloval pet let in ob duhovniškem delu veliko pomagal preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani s Ptuja. Leta 1933 je postal mestni župnik v Slovenj Gradcu, kjer je - razen štirih let izgnanstva med drugo svetovno vojno - ostal vse do svoje smrti 21. decembra 1972. V nagovoru pri pogrebni maši je škof Držečnik o njem dejal: "Bil je sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti." Kot dušni pastir je iskal novih poti. Med drugim je vpeljal enourno nočno češčenje sv. Rešnjega telesa ob četrtkih pred prvim petkom; zahvalno nedeljo so obhajali tako, da so otroci prinašali k oltarju poljske pridelke; med božičnico na sveti večer so otroci prinesli v jaslice božje Dete... Verniki so pozorno prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je poleg tehtne vsebine odlikoval izbrušen jezik. Njegova velika ljubezen so bili otroci, ki so se radi zgrinjali okrog njega. "Kadar sem ga videl med otroki," pričuje prof. Albin Žižek, "sem imel občutek, da vidim don Bosca... Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev." Njegova učenka Marija Kamenik se spominja: "Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera."

Sokličev muzej - del njegove duhovnosti

Jakob Soklič je bil velik ljubitelj umetnosti in že kot župnik v Sv. Vidu pri Ptuju je začel zbirati umetnine. To je še bolj zavzeto nadaljeval kot mestni župnik v Slovenj Gradcu. Najprej je odkril umetnostni biser - špitalsko cerkev Sv. Duha, ki je bila občinska ropotarnica. Obnavljali so župnijsko cerkev sv. Elizabete. Ob vseh teh delih je svoje domovanje-župnišče preurejal v "shrambo" starin in umetnin. Leta 1937 je zbirko odprl za javnost. Kot ustanovitelj ji je dal ime Sokličev muzej. Slovenjgraško župnišče je po Sokličevi zaslugi postalo nekakšno kulturno središče mesta. K njemu so prihajali številni umetniki in kulturniki, v župnišču-muzeju so prirejali kulturne večere, razna zborovanja in proslave. Redni gost v hiši je bil pisatelj Ksaver Meško, od leta 1921 do 1964 župnik na bližnjih Selah. Kljub starostni razliki 19 let ju je vezalo zaupno prijateljstvo. Poldrugo leto po Meškovi smrti je Soklič v svojem muzeju odprl njegovo spominsko sobo. Ob svojem zbirateljstvu se je Soklič poglabljal v umetnostno zgodovino z osebnim študijem in z dopisovanjem z umetnostnimi zgodovinarji. Zbirko Sokličevega muzeja sestavljajo pretežno umetnostno zgodovinski in umetno obrtni predmeti, manj je zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov, vendar pa ta zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Sprva si je svojo zbirko zamišljal kot osnovo za splošni mestni muzej, kar se pa ni uresničilo. Ob praznovanju 700-letnice župnijske cerkve (30. aprila 1951) je Soklič podpisal Darilno listino, s katero je vso zbirko podaril v trajno last župnijski cerkvi. Sokličev spomin bolj kot v njegovem muzeju živi v srcih ljudi.

(obletnica meseca 05_2003)

* 7. maj 1891, Bohinjska Bistrica, † 20. september 1982, Ljubljana

"Bohinj je moja ožja domovina in nanjo sem zelo navezan"

Zibelka mu je tekla v čarobnem bohinjskem kotu, obdanem z gorami, ki se od jutra do mraka ogledujejo v mirni gladini jezera. Luč sveta je zagledal 7. maja 1891 na Bohinjski Bistrici v kmečko obrtniški družini; oče je bil sedlar, od tod hišno ime Pri Zotlarju. Do svojega dvanajstega leta, ko je začel s svojo glasbeno potjo, je živel v rojstnem kraju. Ob svoji sedemdesetletnici je povedal: "Imel sem srečo, da je bil tedaj na šoli v Bohinju Martin Humek, ki je bil kos dobrega glasbenika. Moje starše je pregovoril, da so me poslali v Ljubljano na orglarsko šolo." Z orglami in cerkvenim petjem se je Janko srečal na koru domače župnijske cerkve sv. Nikolaja na Bistrici, kjer je mati sodelovala kot pevka, oče pa kot pritrkovalec. To je bil čas, ko je Bohinj živel ob gradnji Bohinjskega predora. Kulturno življenje je bilo bogato in je verjetno odločilno vplivalo, da je po Jankovih stopinjah šel tudi njegov štiri leta mlajši brat Anton, ki je postal odličen pianist in klavirski učitelj. Po triletni orglarski šoli se je Janko glasbeno izobraževal pri Glasbeni matici v Ljubljani, potem pa je odšel v Prago in na tamkajšnjem konservatoriju nadaljeval študij klavirja in kompozicije. "Študij je bil šestleten, jaz pa sem ga opravil v štirih letih" (1915). Potem je moral k vojakom. Tri leta je bil v Judenburgu, kjer je bil tudi organist v mestni cerkvi. Konec vojne je dočakal v Tolmezzu na severu Furlanije. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa zaposlen v Operi, potem pa je bil do upokojitve profesor klavirja na ljubljanskem konservatoriju, kasnejši Akademiji za glasbo. Kot upokojenec je večino časa preživljal v svoji hiši ob jezeru v Stari Fužini. Redno je sedal za orgle v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi do 'zadnjega akorda' svojega dolgega življenja, ki je izzvenel 20. septembra 1982.

Kot skladatelj je ustvarjal malo, a izbrano

Glasbeno ustvarjanje Janka Ravnika ni obsežno, vendar si je kot skladatelj umetniško vrednih stvaritev pridobil ugledno mesto v razvoju slovenske glasbe. Skladati je začel že kot študent, njegovo najbolj plodno skladateljsko obdobje je bil čas Prage in Judenburga med prvo svetovno vojno. Sodeloval je v Novih akordih, zborniku za vokalno in instrumentalno glasbo, kjer je veljal za enega najbolj obetavnih upov novih skladateljskih poti. Njegov opus obsega klavirske in zborovske skladbe ter samospeve, ki sestavljajo temeljni slovenski repertoar vsakega izmed omenjenih področij. "Bil je eden prvih, ki so se oddaljili od čitalniških skladb salonskega tipa; svojo glasbeno govorico je obogatil z impresionističnimi in ekspresionističnimi prvinami" (Andrej Rijavec). Dragotin Cvetko je v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem o njem zapisal: "Janko Ravnik je dosegel svoj skladateljski višek v območju modernega glasbenega izraza ...Vsa njegova izrecno lirična narava je muzikalno ubrana. Zato je vsaka njegova skladba odsev najrahlejših glasbenih občutij in razodeva plemenito igro zvočnih barv... V vseh svojih skladbah je vseskozi ohranil enoten osebni slog, pri tem pa ustvarja malo in izbrano. Najbolj močno se je izpel v zborih ... Polni toplega lirizma so tudi Ravnikovi samospevi." Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.

Planinski fotograf in režiser prvega slovenskega filma

"Zavest, da mi narava toliko daje, me je zvabila, da sem se začel ukvarjati s fotografijo in fotografiranje pravzaprav poleg glasbe prevladuje v mojem življenju," je dejal v pogovoru za Ognjišče januarja 1979. Fotografirati je začel, ko je pri osemnajstih letih prišel do prvega aparata. S svojih izrednim posluhom za lepoto in tehniško žilico je naglo napredoval. Najraje je slikal planinske motive, planinske kompozicije. "To ni nekaj mehaničnega: da nastaviš aparat in sprožiš, treba je komponirati, da je fotografija v skladju svetlob in senc." Sam je razvijal, kopiral in povečeval. Prve njegove so bile objavljene v Planinskem vestniku, z njegovimi umetniškimi fotografijami je ilustriranih precej planinskih knjig (nekatera dela dr. Juliusa Kugyja). Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja. To je "neke vrste retrospektiva mojih življenjskih fotografij, nekakšen album, ki obsega 80 fotografij večjega formata". Komentar k slikam je napisal Marijan Lipovšek, ki je v uvodu predstavil Janka Ravnika kot vrhunskega fotografa. Ta knjiga vsebuje črno bele fotografije. Mojster se je kasneje ogrel za barvno fotografijo in izbrane umetnine so izšle v razkošni knjigi Lepa si, zemlja slovenska (1980). Zgodaj se je vključil v turistični klub Skala, katerega člani so bili navdušeni, ki so 'deželanom' skušali prikazati razkošno lepoto naših gora. Med Skalaši se je rodila zamisel prvega slovenskega večernega filma V kraljestvu Zlatoroga. Tema filma je lepota slovenske zemlje, pravzaprav lepota Gorenjske. Besedilo pisatelja Juša Kozaka je za film priredil Janko Ravnik, režiser in snemalec. Naporno snemanje je trajalo dobra tri leta, prvič so ga predvajali v unionski dvorani v Ljubljani 29. avgusta 1931.

(obletnica meseca 05_2011)

* 6. maj 1768, Drabosinje (Drabosenig) /Kostanjah na Koroškem, † 22. december 1825, Umbar (Umberg), Koroška.

"Prosim vse vkupa moje perjatle noj prejatelce, katerim jas te moje rajme zapustim, de posieg mau mejte enu vsmilano serce prueti Jezusu noj Mariji noj Jožefu noj prueti sakateromi sromaki, kateri bo vas za kej prosov. Storite po vašej premožnosti inu skažite anu doro serce prueti sačomi, zakaj vsi smo bratri noj sestre." Tako je v predgovoru k svoji Pastirski igri zapisal koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak, čigar življenje se je izteklo pred 170 leti. "Mislim, da je to eden najlepših in najpretresljivejših pozivov h krščanski ljubezni do bližnjega, porojeni iz iskrene pobožnosti, in priča o Drabosnjakovem globokem socialnem čutu," sodi raziskovalec naše ljudske dramatike dr. Niko Kuret.

"En poredni paur u Korotane"

Pred kakšnimi štiridesetimi leti še niso vedeli datuma Drabodnjakove smrti, tudi danes še ne vemo prav veliko o njegovi osebnosti. Najbolj temeljito se je z Drabosnjakom ukvarjal koroški narodopisec in literarni zgodovinar France Kotnik. V Koledarju Mohorjeve družbe iz Celja za leto 1950 je objavil zapis "Pri Zvrhnjem Drabosnjaku", v katerem oriše življenjsko pot tega zanimivega moža. Rodil se je 6. maja 1768 na samotni kmetiji Pri Zvrhnjem Drabosnjaku nad Vrbo na Koroškem, ki takrat še ni bila letovišče ob jezeru, ampak preprosta slovenska vas. Med tremi sestrami in dvema bratoma je bil Andrej najmlajši. Po vsej verjetnosti je hodil v šolo, ker je znal pisati slovensko in nemško. Ko je bil star petindvajset let, se je poročil (1793). V zakonu se mu je rodilo enajst otrok in starša sta z veliko družino imela precej skrbi, zlasti mati Neža, ker je oče Andrej često zahajal z doma k prijateljem in v gostilno. Bil je zelo družaben človek, velik šaljivec, zato je bil v družbi priljubljen. Ob nedeljah in praznikih so k njemu prihajali ljudje, da jim je "prerokoval" iz kart in dlani. @enskam je zlagal "rajme" (pesmice), možem pa je (brez uspeha) pomagal kopati zaklade. Tedaj so bili težki časi Napoleonovih vojn in Drabosnjakova Koroška je bila od 1809 do 1814 pod Francozi. Ljudstvo je moralo francoske vojake zalagati z živežem. Posledica tega je bila lakota, ki so se ji pridružile še razne bolezni, tako da se je število prebivalstva zelo skrčilo. "Ane hude cajte smo doživeli mi," je potožil Drabosnjak. Kmetovanju se je posvečal le delno, pomagal si je s tiskom in razpečavanjem svojih in tujih knjig, ki pa so mu jih zaradi njegovih revolucionarnih idej zaplenili. Ob koncu življenja si ni več opomogel iz gmotnih težav: še pred letom 1824 je Drabosnjakovina prišla na boben, Andrej je postal gostač v mlinu, kjer je iskal tolažbe v branju Svetega pisma, premišljevanju Kristusovega trpljenja in Marijine žalosti. Umrl je 22. decembra 1825 na Umbaru, na domu svojega prvorojenca Gregorja.

"Mož, ki je pesmi iz zemlje oral"

Tako je Drabosnjaka označil pesnik Oton Župančič. Ta mož je neutrudno pisal "rajme" razne vsebine. Pesmi je zlagal kar med svojim delom in jih sproti zapisoval. "Ko je oral, so se mu v brazdah pletli verzi," pove France Kotnik, "in ko je izoral brazdo in z volički prišel na ozare, si jih je zapisal." Menda je imel svinčnik obešen na oralu, za klobukom pa nekaj papirja. Postal je eden najpomembnejših bukovnikov, kakor so na Koroškem imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali s knjigo in pisanjem živega jezika. Pravi bukovniki niso samo zbirali in prepisovali, ampak tudi sami pisali, prirejali in prevajali spise in knjige iz drugih jezikov. Najbolj so jih mikali misticistični, celo praznoverni spisi, spisi s področja praktične ljudske medicine ter razni zagovori ("žegni"), ki so se širili s prepisi. Na vsa ta področja sega Drabosnjakovo pisanje. Nekaj svojih del je izdal v tisku, povečini so se širila med ljudstvom v rokopisih. Svoje "rajme" je izdal v knjigi Svovenji OBACE (= ABC), sodeč po jeziku, pred letom 1811. Drabosnjak je pisal v bohoričici v nekoliko požlahtnjenem narečju svojega rojstnega kraja, v svojih poznejših delih pa se že približuje knjižnemu jeziku. V knjigi njegovih pesmi, ki se je izgubila, je bilo 406 poučnih in satiričnih verzov. Pred letom 1811 je izšel tudi njegov Zber petih različnih pesnitev: Ena lepa zelu nova latania od tah hudah žien, Očitna spued za piance, Pesem od napitah bratrov, Rajmi od mlinariov. Kot bukovnik je prevedel in priredil nekatere nemške "ljudske" knjige. V usnje vezani rokopis iz Sveč na Koroškem vsebuje naslednja Drabosnjakova dela: Prerokovanje od tega Ebekšuštarja, Unteršberg al bukeli od Matjaža, Ena liepa historia od te liepe Magdalene. V Študijski knjižnici na Ravnah na Koroškem imajo trdo vezan molitvenik, v katerem so združeni rokopisni prepisi treh Drabosnjakovih "bukvic", ki imajo te naslove: Molitoune bukvice za sakidanje potriebe, Bukvice svetega križa ali od Kristusoviga terplenja, Bukvice od Andreija Drabosnjaka, tu je eniga paua u Korotane.

Drabosnjakove igre so "andohti"

Andrej Šuster Drabosnjak si je največjih zaslug pridobil na področju slovenske ljudske dramatike na Koroškem. Prevedel ali priredil je več iger: Božično pastirsko-trikraljevsko igro (pred 1814), Pasijonsko igro (1818), ki ji je dal naslov Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smerti Jezusa Kristusa našiga lubiga Gospuda, Igro od zgubleniga sina. Ljudsko izročilo ima v spominu še tri druge Drabosnjakove igre, ki pa so se izgubile in so znane samo po vsebini, ki je pri vseh treh svetopisemska: o egiptovskem Jožefu, o Amanu in Esteri, o bogatem možu in evangeljske prilike.

V predgovoru (Na moje prijatale) k igri o izgubljenem sinu je Drabosnjak napisal besede, ki se Kuretu zdijo vodilo njegovega dela: "Jes to komedijo knism naredov da bi kratek čas meli / Al pa da bi čest od ludi želeli / Vso čest bomo mi Bogu dali / In te eksempel ludem za pobolšanje nali." Predstavo Pasijona, ki jo je Drabosnjak sam pripravljal, ne pa dočakal, je imel za "andoht" - pobožnost. "Kateri ima to za en smeh / Ta pade noter v te narveči greh." Naštete tri igre, posebej Pasijon, so Kostanjčani igrali od leta 1826, ko je bil prvič postavljen na oder, v rednih presledkih več kot sto let, navadno pa dve leti zaporedoma, po večkrat v postnem času, zadnjič leta 1935. Nastopali so ne samo v Kostanjah, ampak tudi drugod na Koroškem in s tem veliko pripomogli k ohranitvi slovenščine. ponovno so Pasijon v Kostanjah pripravili leta 1982, nato pa leta 1990 v narečni obdelavi Herte Lausegger. Pri tej izvedbi, ki jo je režiral Franci Končan iz Ljubljane, je nastopilo 41 igralcev pa še pevci iz raznih koroških krajev. Vse tri Drabosnjakove igre so izšle v priredbah za sodobni oder in za radio: pripravila sta jih Bruno Hartman in Niko Kuret. Božično-trikraljevsko pastirsko igro v Kuretovi priredbi z naslovom Ta sveti dan, veseli dan je o božiču 1966 zaigralo Slovensko gledališče v Trstu.

(obletnica meseca 12_1995)

* 25. november 1894, Červinjan, Italija; † 4. maj 1945, Turjak

Po žilah se mu je pretakala umetniška kri

Po rojstnem kraju Cervignanu del Friuli, kjer je zagledal luč sveta 25. novembra 1894, bi ga imeli za Furlana, saj priimek Mesesnel ne pove veliko o narodnosti. Vendar je bil "pravi" Slovenec. Njegov oče Franc je ob času njegovega rojstva služboval kot železniški strojevodja v tem furlanskem mestecu, mati Amalija, roj. Birtič, pa je bila gospodinja. Na življenjsko pot sina Franceta je najbrž vplivalo tudi dejstvo, da je bil njegov oče po materini strani direkten potomec znamenitega slovenskega slikarja Matevža Langusa (1792-1855), ki je bil doma iz Kamne Gorice in je veliko slikal za cerkve; med drugim je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. V sorodu je bil tudi s plemiškima družinama Kappus von Pichelstein in baroni Schellenburgi. Med šolanjem si je gmotno pomagal s štipendijo, ki so baroni Schellenburgi namenjali revnim sorodnikom svoje rodbine.

Nežna otroška leta je France preživel v rojstnem Cervignanu, osnovno šolo in humanistično gimnazijo pa je obiskoval v Ljubljani. Že zgodaj je pokazal slikarsko nadarjenost in kot gimnazijec je obiskoval Jakopičevo slikarsko šolo in skupaj z nekaterimi součenci leta 1913 razstavljal v Jakopičevem paviljonu pod psevdonimom Martin Burja.

Tega leta je tudi maturiral in se jeseni vpisal na dunajsko univerzo: na filozofski fakulteti je kot glavni predmet poslušal umetnostno zgodovino, poleg tega pa se je vpisal na slikarski oddelek tamkajšnje umetnostne akademije. V študentskih letih je nanj idejno močno vplival Ivan Cankar in povezal se je s preporodovskim gibanjem. Med prvo svetovno vojno je bil poklical "pod orožje" in študij je mogel nadaljevati šele po koncu vojne in sicer sprva na zagrebški univerzi.

Vipava, njegov drugi rojstni kraj, in slikar Wolf

Iz ljubljanskih šol in tudi kasneje kot študent na Dunaju, v Zagrebu in nazadnje v Pragi, je med počitnicami rad zahajal k sorodnikom v Vipavi (bivali so v današnjem župnišču), ki mu je postala drugi rojstni kraj. Prezbiterij tamkajšnje župnijske cerkve sv. Štefana je z veliki freskami iz življenja in mučeništva tega svetnika poslikal v Benetkah šolani slovenski slikar Janez Wolf (1825-1884) in spadajo med njegova najboljša dela. "To resnično monumentalno delo sodi med najvišje dosežke v stenskem slikarstvu 19. stoletja na naših tleh" (Marijan Zadnikar). Verjetno ga je tudi ogledovanje teh mogočnih podob spodbudilo, da se je med nadaljevanjem študija umetnostne zgodovine na Karlovi univerzi v Pragi (od poletnega semestra 1920) poglabljal v tega mojstra in študij leta 1922 končal z doktorsko disertacijo o slikarju Janezu Wolfu. Zaradi strokovnega izpopolnjevanja je še eno leto ostal v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je bil štiri leta (1923-1927) na filozofski fakulteti asistent Izidorja Cankarja. Imel je tudi pomembne vloge pri umetnostnozgodovinskem društvu ter v Narodni galeriji. Razvil je plodno kritiško dejavnost. Njegovo poglavitno delo je bilo preučevanje slovenskega slikarskega realizma od pobudnika Janeza Wolfa pa do impresionistov. Njegova že omenjena odlična monografija o slikarjih Janezu in Juriju Šubicu, ki je prvič izšla leta 1940, je bila plod dolgotrajnega študija. Pripravil je tudi več razstav: v Pragi razstavo modernega slovenskega slikarstva, v Ljubljani pa razstavo slovenskega portretnega slikarstva in retrospektivno razstavo Ivane Kobilce.

"Po sili razmer" poznavalec bizantinske umetnosti

"Po nekajletnem službovanju in zavzetem delovanju v Ljubljani ga je nenaklonjenost starejših kolegov po krajši brezposelnosti pripeljala v daljno Makedonijo," je zapisal njegov sin Janez (1931), tudi umetnostni zgodovinar, "kjer je v Skopju deloval na povsem drugačnem področju - kot konservator, arheolog in končno kot profesor na tamkajšnji filozofski fakulteti." Načrtno je začel preučevati umetnostno in arheološko preteklost Makedonije (tedaj se je imenovala Južna Srbija), "prav tako sodobno umetniško tvornost in tako pripomogel h kulturnemu dvigu zatiranega makedonskega naroda" (Marko Vuk). Leta 1930 je postal honorarni predavatelj, 1933 docent, 1938 pa izredni profesor za bizantinsko umetnost na skopski filozofski fakulteti. Kot predavatelj je sodeloval na več bizantoloških kongresih. Zanimal se je tudi za pomembna arheološka izkopavanja (Stobi, Caričin grad). Tudi iz daljne Makedonije se je zanimal za novejše slovensko slikarstvo, spremljal je razstave in se oglašal s tehtnimi kritičnimi prispevki v reviji Sodobnost. Leta 1938 se je vrnil v Ljubljano in pri Spomeniškem uradu kot konservator za Slovenijo nasledil Franceta Steleta, leta 1939 pa je bil imenovan za honorarnega predavatelja za bizantinsko umetnost na ljubljanski univerzi. Zadnja leta je zbiral gradivo o likovni umetnosti ob slovenski zahodni meji. "Vojna, med katero se je aktivno vključil v odporniško gibanje, je njegovo delo prekinila, s tragično smrtjo 4. maja 1945, žal, za vedno. S svojim konservatorskim, zlasti pa s kritičnim in publicističnim delom je dr. France Mesesnel načel novo obdobje naprednejše kritične in umetnostnozgodovinske misli pri nas" (Janez Mesesnel)

(obletnica meseca 05_2005)

* 15. junij 1907 Trst, † 6. maj 2000 Trst.

Deček brez očeta z mnogimi poklici

Lojze Spacal v številnih svojih umetninah razodeva globoko navezanost na kraško pokrajino in na življenje njenih ljudi. To bomo razumeli, če vemo, da so tam korenine njegovega rodu. Njegovo rojstno mesto je Trst, kjer je zagledal luč sveta 15. junija 1907. Oba starša, tako oče Andrej, kamnosek in zidar, kakor tudi mati Marija Novak, sta bila doma iz Kostanjevice na Krasu. Lojze je že v nežni mladosti okusil grenkobo življenja: ko mu je bilo komaj štiri leta, je umrl oče in mati vdova je le stežka preživljala družino. Enajstletni deček je bil prisiljen poiskati delo in se sam preživljati. Opravljal je najrazličnejše "poklice": pomagal je pri pleskarstvu, nato je delal kot elektrikar, mizar, klepar in trgovski pomočnik.

Obenem pa je hodil v šolo: najprej v Ciril-Metodovo osnovno šolo, nato pa v meščansko (srednjo) šolo pri Sv. Jakobu v Trstu. Kot zavednega Slovenca in antifašista so ga fašistične oblasti leta 1929 aretirale in ga za tri leta konfinirale (izgnale) v južno Italijo. Ko je bil tako daleč od doma in svojih ljudi, je nenadoma začutil v sebi veselje do slikarstva. Odkril je izpovedno moč likovnega jezika in je tudi ta čas izkoristil za učenje. Začel se je pripravljati na maturo, ki jo je po vrnitvi iz konfinacije opravil na umetnostnem liceju v Benetkah leta 1932, ko je bil star petindvajset let. Študiral je še naprej in dve leti kasneje je v Rimu opravil izpite za profesorja risanja. Zatem je tri leta (1934-1937) poučeval na srednjih šolah v Trstu, obenem pa je obiskoval Akademijo Brera v Milanu in Visoko šolo za dekorativno umetnost v Monzi. S samostojno slikarsko razstavo se je javnosti predstavil leta 1940.

Kot slikar rojen v rimskih zaporih

Spacal je rad poudarjal, da se je kot slikar in grafik rodil v samotni celici rimskih zaporov. Odločilnega pomena je bilo tudi njegovo srečanje s člani skupine "Corrente" med študijem v Milanu in Monzi. Sprva se je ukvarjal z oljnim slikarstvom, pozneje pa se je posvetil grafiki in v njej dosegel umetniški vrh. Prelomnico v njegovih likovnih iskanjih in preverjanjih je pomenila razstava njegovih del v milanski galeriji Il Milione leta 1944, ki je vzbudila veliko zanimanje tako pri kritikih kot pri ljubiteljih umetnosti. "Odslej se njegova umetniška pot samo strmo vzpenja," piše Nelida Silič Nemec, "saj je prevzel eno vodilnih mest v italijanski grafiki in prav tako odlično mesto zavzema tudi v Sloveniji." Ljubljanskim ljubiteljem umetnosti se je predstavil na razstavi slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov leta 1950. Sodeloval je na vseh Mednarodnih grafičnih bienalih v Ljubljani. Vedno več samostojnih razstav je v Italiji in Sloveniji ter drugod po Evropi. V svojem dolgoletnem ustvarjalnem obdobju je Lojze Spacal dokazal, da je "nedvomno umetnik evropske razsežnosti, a močno navezan na lastne korenine, saj zna poiskati ustvarjalni navdih v sožitju s pokrajino" (Nelida S. Nemec). Umetnostni zgodovinar in kritik Jure Mikuž je zapisal, da pri Spacalu sprva prevladuje človeška postava, ki pa v petdesetih letih začenja izginjati, "umetnika vse bolj priteguje pokrajina Krasa... Samosvojo prepesnitev Krasa vedno bolj učinkovito podaja v grafiki, predvsem v barvnem lesorezu." Zanimive so njegove dekorativne stvaritve za javna poslopja (mozaiki), z velikimi tapiserijami in lesenimi panoji je leta 1969 opremil italijansko čezoceansko ladjo Leonardo da Vinci.

Galerija v Štanjelu, dom v Škrbini

Lojze Spacal je bil "pesnik kamna, morja in sonca". Dolga leta je bil razpet med Piranom in Škrbino, kjer si je uredil dom po okusu svoje kraške duše. Kras je bil njegov svet. Znani italijanski umetnostni kritik Vittorio Sgarbi je v razstavnem katalogu leta 1986 o Spacalu, ki ga je visoko cenil, zapisal, da svojo kraško pokrajino "preobrazi v čiste prostorske slutnje: gre za daljna obzorja, za terasaste planjave, za polja, ki jih v svetli mesečini ograjujejo zidovi in plotovi". Lepota morja z zibajočimi se čolni, s solinami in dišečim rastlinjem ga je prevzela za nekaj časa. Njegova stalna ljubezen je bil Kras, kjer je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. "Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti" (Magda Jevnikar).

Ob bližajočem se osemdesetem dnevu svojega rojstva je umetnik občini Sežana maja 1988 podaril 130 svojih del: tapiserijo, olja, monotipije, slike v mešani tehniki ter grafike - lesoreze in linoreze. Ta so kot stalna postavitev razstavljena na štanjelskem gradu v galeriji, ki nosi umetnikov ime. V Škrbini pri Komnu, kjer je (občasno) v svoji lepo urejeni hiši prebival, si je izbral zadnji dom. Po srečanju s sestro smrtjo 6. maja 2000 v Trstu so ga 13. maja v Škrbini položili v naročje kraške zemlje z blagoslovom za verne pokojne.

(obletnica meseca 06_2007)

* 12. oktober 1851, Krn, † 3. maj 1903, Ljubljana

Ta pomembni mož je zagledal luč sveta v 'pozab­ljeni' vasici Krn visoko pod goro z enakim imenom. Rodil se je 12. oktobra 1851 kot najstarejši od de­vetih otrok v kmečki hiši pri Ivan­čevih. Prvo vzgojo sta Simonu dala mati in domači duhovnik, ki sta ga naučila branja, pisanja in verouka. Starši so želeli, da bi njihov prvo­rojenec postal 'gospod' in, ko mu je bilo osem let, so ga poslali k stricu Lovrencu, očetovemu bratu, kije bil župnik v Ravnici nad Grgar­jem in učitelj na tamkajšnji šoli. Si­mon je pri njem nekoliko izpopolnil svoje znanje, potem pa je šolanje nadaljeval v Gorici: najprej na normalki in nato na gimnaziji, kjer je 1872 maturiral kot odličnjak. Svoje življenje v višjih razredih gimnazije in poldrugo leto študija na univerzi je popisal v svojem Dnevniku (od 1. junija 1869 do konca leta 1874). Po maturi ni izpolnil želje staršev (predvsem očeta, mati je bila bolj razumevajoča), da bi šel v bogos­lovje. Potem ko je v Trstu odslužil enoletni prostovoljni vojaški rok, je jeseni 1873 kar od tam odšel v Gra­dec, kjer je študiral zgodovino in zemljepis. Sprva je živel v hudem pomanjkanju, šele kasneje je bil de­ležen skromne pomoči od doma. Študij je uspešno končal leta 1877, ko je opravil profesorski izpit za po­učevanje teh predmetov na sredn­jih šolah s slovenskim in z nemškim jezikom, 1879 pa še na šolah s srbo­hrvaškim učnim jezikom. V šolskem letu 1877/78 je bil suplent na gim­naziji v Gorici, poleti 1878 je bil ob avstrijski okupaciji Bosne in Her­cegovine mobiliziran. Od januarja 1880 do julija 1881 je bil redni profesor na gimnaziji v Kotoru, za­tem pa je do konca januarja 1889 deloval v Splitu kot profesor zgo­dovine, šolski nadzornik ter asistent v arheološkem muzeju, ki ga je vodil duhovnik Frane Bulič, strokovnjak za prakrščansko zgodovino. Tam se je Rutar ogrel za arheologijo ali starinoslovje, pomembno pomožno zgodovinsko vedo. Iz Splita si je sil­no želel priti v domače kraje. V drugem polletju šolskega leta 1888/ 89 je postal profesor zgodovine in zemljepisa na ljubljanski realki. Od jeseni 1890 pa vse do svoje smrti je ta dva predmeta poučeval na drugi državni gimnaziji v Ljubljani. V svo­jih dijaških in študentskih letih je bil Rutar družaben in živahen, kot profesor pa je bil vase zaprt in sa­motarski. Na njegovo vedenje je vplivala 'nesrečna ljubezen': pred odhodom v Kotor (1880) se mu je izneverila zaročenka iz tolminske družine Premerstein. Rutar je iskal utehe predvsem v delu, včasih je tudi preveč spil, kar je bilo zanj usodno. V noči od 3. na 4. maj 1903 je tragično umrl, ko mu je sveča zažgala obleko in zaradi ope­klin je umrl med dvojnimi vrati sobe svojega ljubljanskega stanovanja.

Svojo zgodovinsko 'žilico' je Rutar pokazal že v srednji šoli, ko je začel zbirati gradivo za opis tol­minskega glavarstva. To je kasneje nadaljeval in sad teh prizadevanj je njegova najpomembnejša knjiga Zgodovina Tolminskega, ki je izšla v Gorici 1882 (ponatis 1972). Se­znam njegovih del obsega kar 333 enot, od tega 17 samostojnih tiskov (knjige, posebni odtisi). Med njego­vimi knjigami so poleg Zgodovine Tolminskega zelo dragocene tri, ki so izšle v zbirki Slovenska zemlja pri Slovenski matici v Ljubljani: Poknežena grofija Goriška in Gra­diščanska (1893), Samosvoje me­sto Trst in mejna grofija Istra (1897) in Beneška Slovenija (1899). Od mladih nog ga je zani­mala domača tolminska preteklost, kasneje pa se je trudil za prikaz zgodovine celotnega slovenskega ozemlja. Zavedal se je pomena zgo­dovine za buditev narodne zavesti in pobijal je trditve nemškega in italijanskega nacionalističnega zgo­dovinopisja, ki je omalovaževalo zgodovinsko veljavo Slovencev.

(obletnica meseca 10_1991)

* 20. september 1890, Gornja Radgona, † 3. maj 1975, Ljubljana

"Pri molitvi mi ne gre za prošnjo (molim za kaj), temveč za oboževanje (molim Tebe!). Vsekakor je molitev bistveno bližja ljubezni, češčenje pa spoštovanju," je iz osebnega izkustva povedal dr. France Veber, profesor filozofije na mladi slovenski univerzi, v svojih modroslovnih predavanjih na ljubljanskem radiu leta 1929. Ta veliki mislec, po sodbi dr. Janeza Janžekoviča edini "slovenski" (t. j. izvirni) filozof, je odrinjen in pozabljen umrl pred dvajsetimi leti.

Od zibelke v Radgoni do groba na Žalah

"Filozof je lahko tudi vernik ali pa ne, to je njegova osebna zadeva in stvar nadumskih, transcendentnih dejavnikov. So pa resnice, ki so umska zadeva, in med take spada že od pradavnih časov tudi resnica, da je Bog," je ob znameniti Vebrovi Knjigi o Bogu (1934) zapisal Janez Janžekovič. "Glede tega pri Vebru ni bilo bistvene spremembe od leta 1923. Istočasno, ko je v Uvodu z drzno roko rušil oltar svoje mladosti, je že snoval načrt za tempelj neznanemu Bogu. Zavrgel je svoje prvotno pojmovanje Boga, pa se je dokopal do globljega." Njegovo "pojmovanje" Boga se je prelilo v gledanje 3. maja 1975, ko se je v Ljubljani končalo njegovo dolgo in naporno zemeljsko romanje.

Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah. Na zadnji poti ga je spremljalo veliko prijateljev in njegovih nekdanjih študentov. Pogrebne svečanosti je vodil p. dr. Roman Tominec, ki je ob odprtem grobu na kratko orisal Vebrovo življenjsko pot. Rodil se je 20. septembra 1890 v Gornji Radgoni, kjer je končal osnovno šolo. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in po maturi 1910 je vstopil v bogoslovje, toda že po treh semestrih je odšel v Gradec študirat filozofijo. Gmotno so ga podpirali razni dobrotniki, dokler ni dobil štipendije štajerske deželne vlade. Doktoriral je z najvišjimi ocenami pri profesorju Aleksiju Meinongu, začetniku predmetne teorije. Po diplomi je postal njegov asistent in profesor Meinong ga je zelo cenil.

Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, so iskali predavatelja za filozofijo in obrnili so se na Vebra. Rad bi ostal pri Meinongu, ki ga je določil za svojega naslednika, vendar pa je čutil, da mora k svojemu narodu. Meinong je to dobro razumel: v znamenje izredne naklonjenosti mu je zapustil svojo dragoceno zasebno knjižnico, ki jo je Veber nato podaril ljubljanskemu filozofskemu seminarju. Za univerzitetnega učitelja se je Veber habilitiral (usposobil) v Zagrebu, leta 1923 je postal izredni, leta 1929 pa redni profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani. Predaval je do leta 1945, ko so ga prisilno upokojili, ker se njegovi nazori niso skladali z miselnostjo nove oblasti. Ko javno ni mogel delovati, je bil nad dvajset let korektor verskega lista Družina, nato pa še revije Cerkev v sedanjem svetu.

Kot človek je bil France Veber skromen, nezahteven in dober, pravi filozof, ki ne gleda na zunanjost, temveč je ves zamaknjen v duhovne probleme. V družinskem življenju ni bil srečen: skoraj istočasno sta mu umrli žena in hčerka. Druga hčerka in sin sta odrasla. Srečen pa je bil z drugo ženo, ki je v starosti lepo skrbela zanj, mu stregla in ga vodila na sprehode. Po težki bolezni je 3. maja 1975 v Ljubljani tiho zaspal v Gospodu.

"Vsaka Vebrova knjiga je nov 'uvod v filozofijo'"

Profesor France Veber je bil tudi plodovit pisatelj. Njegov učenec dr. Ludvik Bartelj, župnik na Dolah pri Litiji, je sestavil natančen seznam njegovih del: obsega 17 filozofskih knjig ter 73 razprav in člankov. Najpomembnejše njegove knjige so: Uvod v filozofijo (1921), Sistem filozofije (1921), Etika (1923), Problemi sodobne filozofije (1923), Estetika (1925), Filozofija (1930), Knjiga o Bogu (1934), Nacionalizem in krščanstvo - kulturna pisma Slovencem (1938), Vprašanje stvarnosti (1939). "Skoraj vse dosedanje njegove knjige," je zapisal J. Janžekovič leta 1934, "so pravzaprav vedno novi uvodi, vedno nekoliko spremenjen Sistem filozofije... Njegova filozofija postaja od knjige do knjige starejša, zato jo je treba vsakokrat znova predstaviti vso..."

Veber je bil skupaj s svojim graškim profesorjem A. Meinongom pristaš predmetne teorije - filozofske smeri, ki razvija teorijo človekove zavesti in poudarja njeno predmetnost. Predmetna teorija osnovno loči štiri vrste predmetov, prirejenih četverim doživljajem: osnove, dejstva, vrednote in najstva (prirejene stremljenju - na najstva je Meinonga opozoril F. Veber). Filozofske knjige so bolj zahtevna hrana, za katero je treba imeti ustrezna "prebavila": to velja v polni meri tudi za Vebrova dela. Rudolf Trofenik, slovenski založnik v Munchnu, je ob Vebrovi osemdesetletnici (1970) izdal zbornik Vom Gegenstand zum Sein (Od predmeta k biti), ki ga je uredil Anton Trstenjak. Vebrova izvirna filozofija je v svetu ostala skoraj neopažena - tudi spričo večje slave sorodne smeri (fenomenologije) Edmunda Husserla. V zadnjem času jo je na graški univerzi znova oživil Wolfgang Gombocz. Vebrova misel spet postaja predmet filozofskih simpozijev. Pri nas je Veber premalo znan in upoštevan. Celo spominski zapisi o njem so zelo redki.

Enega najdaljših je ob stoletnici Vebrovega rojstva za Mohorjev koledar 1990 napisal dr. Janez Juhant. V njem navaja Janžekovičevo mnenje, da je bil Veber edini "slovenski" filozof. Drugi naši modroslovci so zastopali bodisi filozofsko dediščino Tomaža Akvinskega, bodisi marksistično misel. Veber pa je gojil nazorsko nevezano filozofijo. "Takšno modroslovje je pomemben opornik novoveškega samostojnega človeka kot subjekta, ki lahko edinole iz sebe postavi svoj 'življenjski svet'... Ta svet je odprt tudi za Boga, kot je pokazal Veber s svojo Knjigo o Bogu."

(obletnica meseca 05_1995)

* 4. december 1885, Šavna peč, † 1. maj 1963, Ljubljana

Anton Sovre je bil vse svoje bogato in delovno življenje, ki se je izteklo na današnji dan - v službi antike. Že kot dijak se je zaljubil v grščino in latinščino, še večjo ljubezen pa je gojil do svojega materinega jezika. Sklenil je rojakom približati bogastvo antične književnosti: "njeno filozofijo od predsokratokov preko Platona in Lukrecija in Marka Avrela do cerkvenega očeta Avguština; njeno zgodovinopisje od zgodb starodavnega Herodota do Plutarhovih življenjepisov in v odličnih prevodih njeno čudovito leposlovje od Homerjevih epov Iliada in Odiseja preko velikih treh grških dramatikov Aishila, Sofokla in Euripida, preko globokih in pretresljivih platonskih dialogov do grške lirike" (Jože Dolenc). Za življenjsko vodilo si je izbral gesli: "Oblikuj in izobražuj s svojim delom tudi druge in vplivaj nanje s tem, kar si sam."

Mož, ki nam je približal bogastvo antike, se je 'spustil v slovensko kulturo z vrtoglavih obsavskih drč' (Alojz Rebula): rodil se je 4. decembra 1885 v Šavni Peči pri Zidanem Mostu v družini železniškega čuvaja. Osnovno šolo je obiskoval v Zidanem Mostu in v Krškem, gimnazijo pa v Celju in Ljubljani, kjer se je ogrel za antično poezijo. Po maturi (1906) je šel za eno leto k vojakom, potem pa je študiral klasično filologijo (jezikoslovje) na Dunaju in v Gradcu. Leta 1912 je (kot suplent) poučeval na gimnaziji v Ljubljani in zatem v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil ves čas v vojaški suknji. Najprej je bil na fronti v Karpatih, kjer je bil ranjen v glavo, potem pa je bil premeščen v Črno goro. Po vojni je bil sedem let suplent in profesor klasičnih jezikov na Ptuju (profesorski izpit je opravil leta 1925 na ljubljanski univerzi), zatem je poučeval na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1932 je bil zaradi 'slovenoborstva' kazensko prestavljen v Pančevo in Sremske Karlovce. Potem je spet učil v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne je bil inšpektor klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto v Beogradu. Malo pred izbruhom vojne je dobil študijski dopust, da bi šel v Italijo zbirat gradivo za rimsko zgodovino, kakor je nekaj let prej v Grčiji zbiral gradivo za svojo veliko monografijo Stari Grki, ki je izšla pri celjski Mohorjevi (1939). Šele po drugi svetovni vojni je dobil službo, ki mu je bila 'pisana na kožo': leta 1946 je postal profesor grškega jezika in književnosti na ljubljanski univerzi, ki jo je z mladostnim ognjem opravljal vse do upokojitve (1956). Vzgojil je nekaj rodov klasičnih filologov, ki naj bi nadaljevali njegovo delo (vendar ga niso mogli, ker se je krojačem socialističnega izobraževanja klasika zdela nepomembna!). Kajetan Gantar, eden izmed najbolj nadarjenih učencev in zdaj njegov naslednik na ljubljanski univerzi, je o njem zapisal: "Sovretovo literarno obzorje je bilo izredno široko, njegova učenost je bila naravnost legendarna, njegova delovna energija pravi biološki čudež." Drugi njegov učenec, pisatelj Alojz Rebula, je o Sovretovem urniku zapisal: "Slišalo se je kot pravljica: sedel je k delu, ko je Ljubljana odhajala spat. In snemal si je odejico s kolen, vstajal od dela in legal, ko je Ljubljana vstajala. To skozi deset let, dvajset, trideset."

V teh letih so nastajali njegovi številni prevodi grških klasikov. Začel je z odlomkom iz Sofoklovega Kralja Oidipa leta 1921. V knjižni izdaji je objavil nad 30 prevodov iz antične književnosti, poleg tega še več krajših prispevkov v raznih revijah, zbornikih in koledarjih. Veliko je sodeloval tudi z Mohorjevo družbo, ki je leta 1932 izdala Izpovedi Avrelija Avguština, njegov 'verjetno najžlahtnejši in najzahtevnejši prevod' (K. Gantar), v monumentalni Plečnikovi opremi. Po sodbi poznavalcev je bilo prevajanje Izpovedi svetniškega hiponskega škofa v Sovretovem prevajalskem delu nekakšen prelom. "Znal je najti Avguštinovemu jeziku in obliki ustrezno slovensko besedo in oblikovno dovršenost' (J. Dolenc). Ne moremo mimo Sovretovega prevoda Homerja: celotne Iliade in Odiseje. Omeniti velja še njegovo mladinsko priredbo Odiseje v prozi (1951). Prevajal je tudi iz slovenščine v latinščino (npr. Aškerčevega Brodnika in nekatere Prešernove pesmi), pa iz živih jezikov (angleščine, nemščine). Objavil je tudi nekaj znanstvenih razprav z jezikoslovnega področja. Precej svojih sil je posvetil pedagoškemu delu: pouku latinščine in grščine. Živo se je zanimal tudi za lepoto slovenskega jezika: sodeloval je pri izdajah Slovenskih beril in slovnice za srednje šole. Bil je član komisije SAZU, ki je pripravljala (še vedno veljavni) Slovenski pravopis 1962. Slovenska beseda mu je bila 'kakor bister potok; vsaka tuja primes ga takoj skali; greznice vanj speljevati je greh'.

(obletnica meseca 05_1993)