* 20. november 1752, Kranj, † 12. april 1828, Kranj

Izšel je iz umetniške družine: slikar je bil že njegov ded Josip (1688-1744), arhivsko pa je dokazana le ena njegova slika. Josipov sin Marko (1727-1806) je imel osem otrok in kar trije sinovi so bili slikarji: prvorojenec Leopold (roj. 30. novembra 1752) ter Valentin (roj. 6. februarja 1763) in Anton (roj. 4. junija 1765). Vsi trije so se učili slikarstva v očetovi delavnici, ker zaradi skromnih premoženjskih razmer niso mogli v slikarske šole po svetu. Morali so se zanašati na svojo nadarjenost in marljivost. O Antonu ni nič zna­nega, o Valentinu bolj malo, Leopold pa je znan kot nadarjen in dela­ven slikar. Naslikal je tudi nekaj portretov, večina slik pa je nabož­nih. Po očetovi smrti leta 1806 je Leopold prevzel vodstvo njegove delavnice in je ustvarjal kar velika dela, tudi načrte za cele oltar­je. Mojster je slikal po okusu ljudi in ni bil drag, zato je imel precej naročnikov. Risal in slikal je neverjetno spretno in hitro. Mnogo slik je dovršil v enem dnevu, tako tudi posamezne postaje kri­ževega pota (njegov križev pot krasi župnijsko cerkev v Podgradu pod Gorjanci). Leopold se je na svojih slikah redko podpisal, Valentin nikoli, zato je težko določiti, ali je to in ono sliko naslikal Leo­pold ali Valentin ali kateri od Leopoldovih številnih učencev. Med temi je bil tudi njegov posinovljenec in dedič Josip Egartner, sorod­nik njegove žene Marije.

Layerjeve slike so imeli mnogi ljudje na Gorenjskem, zlasti v Kra­nju, kupovali šo jih tudi razni agenti, da so jih preprodajali. Nekatere njegove slike razodevajo resničnega mojstra, druge pa so manj dobre. Za dobro plačo se je Layer potrudil, za malo denarja pa je z delom hitel. Ko so leta 1809 Kranjsko zasedli Francozi, so za umetni­ško delavnico Layerjev nastopili težki časi. Naročil je bilo malo in družina se je znašla v stiski. Izhod iz nje so videli v tem, da so začeli ponarejati avstrijski papirnat denar, ki je bil zunaj Ilirskih provinc še v veljavi. Proti koncu junija 1810 so ponarejevalce odkri­li. Brata Leopold in Valentin sta prišla v zapor. Valentin je v ječi kmalu umrl za jetiko, Leopold pa je bil obsojen na pet let zapora. V stiski se je zaobljubil, da bo poslikal kapelico Matere božje na Brezjah, če bo rešen. Ko so Francozi odšli, je bil izpuščen in leta 1814 je svojo zaobljubo izpolnil ter s freskami okrasil Marijino kapelo na Brezjah. Na freskah se je tudi podpisal. Leopold Layer je bil vi­soke postave, visokega in širokega čela, živih oči, duhovit in dobro­dušen, po zaporu bolj miren in resen. Njegova hudomušnost odseva tudi iz nekaterih podrobnosti na mnogih njegovih slikah, s katerimi se je preprostemu ljudstvu zelo prikupil.

Podobo Marije Pomagaj na Brezjah, ki je najbolj znana njegova sli­ka na olju, pa je Leopold Layer napravil že veliko prej, okoli leta 1800, ko je tedanji mošenjski župnik Urban Ažbe cerkvi sv. Vida na Brezjah prizidal kapelo in zanjo naročil sliko Marije Pomagaj, kakr­šno je bil videl med študijem v Innsbrucku. "Layer je za to delo imel predlogo v bakrorezni podobici Cranachove innsbruške Marije, vendar je brezjanski sliki vdihnil ljubkost in prisrčnost, ki odlikujeta ve­čino njegovih podob" (Emilijan Cevc). Leopold Layer je slikal skoraj izključno človeka, ugotavlja umetnosti zgodovinar Viktor Steska; po­krajin ni slikal razen za podnožje na svetniških slikah, kjer je rad naslikal kraj, kamor je bila slika namenjena. Obrazi njegovih ljudi so zelo lepi, čudoviti so njegovi angeli. Marsičesa (kompozicije, svetlobnih učinkov) se je naučil pri slikarju Kremser-Schmidtu, sli­kal pa je po naravi. Ustvarjal je freske in oljnate slike. Njegovo največje delo so freske, s katerimi je leta 1815 okrasil prezbiterij župnijske cerkve v Tržiču; njegova dela srečujemo po številnih cerk­vah na Kranjskem, Štajerskem in celo na Koroškem. S freskami je kra­sil tudi fasade kmečkih hiš (npr. Legatovo hišo v Lescah) in niše ka­pelic, izdeloval je tudi slike na steklo in panjske končnice. "Ko je 12. aprila 1828 umrl," je lepo zapisal Emilijan Cevc, "je pač potrkal na nebeška vrata v vsej svoji skromni preprostosti - ne kot ošaben umetnostni plemič, pač pa kot ponižen delavec, ki je svojo nalogo po­šteno opravil."

(obletnica meseca 05_1998)

*12. april 1869, Ljubljana, † 21. april 1943, Ljubljana

Impresionizem je umetnostna smer v slikarstvu, katere začetnik je francoski slikar Claude Monet (1840-1920), ime je dobila po njegovi sliki Impression (Impresija). Impresionisti so odklanjali klasično in naturalistično slikarstvo. Resničnost so upodabljali optično: s stališča svetlobe in barv, tako da so barve, običajno čiste in svetle, razstavili po platnu v majhne in drobne lise ter poteze s čopičem. Njihove slike "beremo", ko jih gledamo bolj od daleč. Pri nas je impresionizem zaživel na začetku 20. stoletja. Njegovi predstavniki so Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen, glavni pa je bil Rihard Jakopič, ki ga predstavljamo ob 60-letnici smrti.

Študent dveh slikarskih akademij, a praktično samouk

"Živel sem mnogo v naravi, se seznanil in tesneje sprijaznil z njo ter se zlasti učil od nje," je ob obisku Izidorju Cankarju povedal slikar Rihard Jakopič, ki je bil rojen 12. aprila 1869 v tedanjem ljubljanskem predmestju Krakovo. Njegov oče je bil premožen trgovec s poljskimi pridelki. Rihard je v šestem razredu realke pustil šolo in se posvetil slikarstvu. "Najprej sem študiral na Dunaju, ki me je hudo razočaral. Bil sem naiven, hotel sem se umetnosti naučiti - to je bil vzrok, da sem se bolj pečal s teorijo kot z delom. Potem sem prišel na akademijo v Munchen, ki je bila boljša od dunajske, toda tudi ta ni vplivala name... Hodil sem v Ažbetovo šolo, pa moram reči, da sem bil v svojih umetniških težnjah neodvisen." Tam se je povezal s slikarjem Ferdom Veselom, s katerim sta eksperimentirala v krajini. V desetletju pred 1900 je bil v Munchnu zlasti v zimskih mesecih. Po letu 1900 se je za dalj časa ustalil v Ljubljani. V začetku je najraje slikal krajinske motive okoli Dobrove, Barje, škofjeloški svet, motive z obrežja Save. Leta 1904 se je poročil z Ano Czerny iz Škofje Loke, leta 1906 pa se je mlada družina preselila v Ljubljano, kjer je slikar ostal do konca svojega življenja. Naslednje leto je odprl risarsko in slikarsko šolo, sprva v sodelovanju z Matejem Sternenom, potem pa jo je vodil sam. Šola je imela prostore v Zoisovi hiši na Bregu, nato v umetnikovem domačem ateljeju, po letu 1909 pa v njegovi umetniški galeriji - Jakopičevem paviljonu, zgrajenem po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Pozimi je učil predvsem risanje in portretiranje ljudi, v poletnih mesecih pa je vodil študente v naravo.

Osrednja osebnost slovenskega impresionizma

Slovenski impresionisti so se javnosti predstavili leta 1900 na 1. razstavi Slovenskega umetniškega društva, katerega tajnik je bil Rihard Jakopič. Jakopičev vpliv je bilo čutiti v postavitvi 2. slovenske umetniške razstave (1902), pri kateri je bilo njegovo impresionistično slikarstvo grobo zavrnjeno. Zaradi tega bomo razumeli njegove trpke besede, izrečene po nekaj letih: "V naše občinstvo še ni prodrla misel, da smo mu potrebni. Toda stvar se bo morala pojasniti tako ali tako. Ali smo mi slovenski kulturi potrebni in tedaj naj občinstvo stori svojo dolžnost, ali pa smo za narod brezpomembni in brezkoristni, tedaj je bolje, da se lotimo pametnejšega dela." Zunaj domovine so slovenski impresionisti imeli večjo veljavo; njihov sloves je utrdila razstava v salonu Miethke na Dunaju (1904), kateri je sledila vrsta skupnih nastopov po raznih evropskih mestih. Za tretjo slovensko umetniško razstavo je bil v Ljubljani ob vhodu v Tivoli odprt Jakopičev paviljon, v katerem je imel Jakopič svojo slikarsko šolo in je tam do leta 1923 priredil 25 razstav. Leta 1910 je organiziral razstavo Osemdeset let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva v 19. stoletju. "Rihard Jakopič je impresionizem pojmoval predvsem kot likovno sredstvo, ki ga je treba najprej obvladati, nato pa porabiti za globoko, samolastno izpoved," piše umetnostni zgodovinar dr Ivan Sedej. On sam pa je dejal: "Umetnik mora biti individualen, ker je velik po tem, kar da iz sebe, in ne po tem, kar vzame iz svoje dobe.

"Po božji volji sem življenje posvetil umetnosti"

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc). Bogo Jakopič v svojem spominskem zapisu (Bog in umetnik, Koledar celjske Mohorjeve 2003) navaja nekaj stavkov velikega mojstra čopiča. "Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz." Reka njegovega bogatega življenja se je izlila v ocean Življenja na veliko sredo, 21. aprila 1943. Tisto leto je bila velika noč 25. aprila, kar se zgodi samo enkrat v stoletju.

(obletnica meseca 04_2003)

* 12. april 1657, Kamna Gorica; † 30. november 1717 Arivechi, Sonora, Mehika

Marko Anton Kappus (tudi Kapus), ki mu posvečamo ta zapis ob 350-letnici njegovega rojstva, je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

Prvi Slovenec v Ameriki

Papež Gregor XV. je leta 1622 ustanovil Sveto kongregacijo za širjenje vere (Propaganda fide), ki je iz Rima vodila vso misijonsko dejavnost katoliške Cerkve (zdaj se imenuje Kongregacija za evangelizacijo narodov). To je storil z namenom, da bi misijonsko delo potekalo bolj načrtno in da bi zmanjšal tekmovalnost posameznih redov na tem polju. Od druge polovice 16. stoletja so vodilno vlogo v misijonih prevzeli jezuiti. Njihovi ustanovitelj sv. Ignacij Lojolski je že leta 1540 določil za misijonarja v Indiji svojega tovariša sv. Frančiška Ksaverija, ki ga častimo kot zavetnika katoliških misijonov.

Jezuit je bil tudi slovenski misijonar Marko Anton Kappus. Rodil se je 12. aprila 1657 v premožni kroparski (kovaški) družini v Kamni Gorici, iz katere je izšlo več uglednih mož, med njimi tudi njegov nečak Karel Jožef, po poklicu pravnik, ki je postal član ljubljanske Akademije operozov. Marko se je šolal najprej v Ljubljani, teologijo je študiral v Gradcu. V jezuitski red stopil leta 1676 v Celovcu. Najprej se je posvetil poučevanju po raznih jezuitskih kolegijih (Ljubljana, Leoben, Gradec). Ni znano, kako in kdaj se je odločil za delo v jezuitskih misijonih v Mehiki, ki je bila tedaj španska kolonija. Sprva so smeli iti v tamkajšnje misijone le španski in portugalski jezuiti. Število misijonskih postojank je naraščalo, zato je španska vlada leta 1664 sporočila jezuitskemu generalu (vrhovnemu predstojniku), da je lahko v vseh španskih kolonijah četrtina misijonarjev nešpancev, če so podaniki Nizozemske, Nemčije, Avstrije in Češke. "Dovoljenje" je veljalo tudi za Kappusa, ki je leta 1687 iz španskega pristanišča Cadiz odplul proti Mehiki.

Trideset let misijonskega dela

Jezuitsko misijonsko delo v Mehiki je takrat imelo že bogato in razgibano zgodovino. Tamkajšnja provinca, ustanovljena leta 1572, je ob prihodu p. Kappusa štela že okoli 500 članov, ki so delovali med Indijanci v redukcijah in v drugih ustanovah. Njegovo misijonsko delovanje, ki je trajalo trideset let, je v glavnih črtah opisal Zmago Šmitek. Naš misijonar je nekaj časa ostal v mehiškem glavnem mestu, marca 1688 pa je bil poslan v pokrajino Pimerio Alto (današnjo Sonoro), kjer je začel delati na misijonski postojanki Cucurpe, ki je bila ena najodročnejših. S sodelavcem p. Adamom Gilgom z Moravske sta leta 1691 ustanovila novo misijonsko postojanko, ki sta jo imenovala Sv. Tadej. Tam je naš misijonar dobro spoznal tamkajšnja indijanska plemena. Februarja 1694 je s tirolskim misijonarjem p. Kühnom in španskim stotnikom Mangejem prehodil 600 kilometrov do Kalifornijskega zaliva. Po školjkah, ki jih je p. Kappus našel pri Indijancih in ki so lahko izvirale le s tihomorske obale, nikakor pa ne iz zaliva, sta misijonarja sklepala, da so jih Indijanci dobivali po kopni poti. Torej mora obstajati kopenska zveza Kalifornije s celino, čeprav so dotlej mislili, da je Kalifornija otok. Novembra 1694 je p. Kappus postal voditelj in predstojnik vseh misijonarjev ob reki Sonori. Nekaj let je bil profesor in rektor kolegija v kraju Matape, krajši čas je deloval na drugih misijonskih postojankah, a se je kmalu vrnil v Matape, kjer je 30. novembra 1717 umrl.

Pisma in zemljevid Kalifornije

Zaradi svojega raziskovalnega dela, ki ga je opravil skupaj z drugimi jezuitskimi misijonarji, sodi p. Marko Kappus med prve raziskovalce, ki so načrtno preučevali severozahodni del Mehike ter južne dele ameriških zveznih držav Arizone in Kalifornije. Po opisih njegovih potovanj upravičeno trdimo, da je bil prvi Slovenec (izpričano je, da je poleg nemškega in latinskega obvladal tudi "kranjski" jezik), ki je prišel na ozemlje sedanjih Združenih držav Amerike. Bil je tudi prvi na Slovenskem rojeni pesnik v Ameriki: njegovo pesniško delo, ki je izšlo leta 1708 v Mehiki, je obsegalo 276 kronografičnih verzov.

Ohranilo se je nekaj njegovih pisem. Pismo bratu Janezu z dne 20. januarja 1699 je bilo objavljeno v zborniku jezuitskih misijonskih pisem Der neue Welt-Bott na Dunaju. V njem opisuje podnebje, pokrajino, rudnine, rastlinstvo in živalstvo v Sonori. Zanimivo je, kar piše o prehrani Indijancev: "Naši Indijanci sploh ne poznajo kruha niti drugega peciva; žita ne sejejo zase, marveč le za svojega misijonarja. Sami pa namesto kruha jedo koruzo..."

Ko je bilo s potovanji, merjenji in mapiranjem potrjeno, da Kalifornija ni otok, temveč polotok, je p. Kappus 8. junija 1701 poslal prijatelju v Avstrijo Kühnov zemljevid Kalifornije, ki je bil objavljen leta 1707 skupaj s Kappusovim latinskim pismom. Iz zemljevida je bilo razvidno, da je Kalifornija del ameriške celine in ne otok, kot so mislili dotlej. "Čeprav je slava tega odkritja pripadla Kühnu," piše Zmago Šmitek, "je bil pobudnik pravzaprav Kappus."

(obletnica meseca 04_2007)

* 7. maj 1792, Vodmat pri Ljubljani, † 11. april 1869, Višnja Gora

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna ...« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja 'Svetina' - to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, 'fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori'. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je 'postala narodna', potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

Naslov povesti pojasni zaključni stavek zgodbe, ki pripoveduje o težavah, v katere zaidejo njeni junaki in ki se zdijo kot brezupne, a se presenetljivo dobro razpletejo. »Tako da Bog včasih že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.« Njen pisatelj Janez Cigler, takrat župnik v starodavnem mestecu (1478) Višnja gora, se je rodil pred dvesto leti. Luč sveta je zagledal 7. maja 1792 v Udmatu (Vodmatu) pri Ljubljani (današnja Malenškova ulica blizu železniškega mostu čez Ljubljanico). Ljubljana je bila takrat še 'dolga vas' in Ciglerjeva rojstna hiša, gostilna Pri Španu, je bila s slamo krita podeželska stavba, zraven so stala gospodarska poslopja. Šolsko modrost je Janez nabiral v domačem mestu. Po gimnaziji (1804-1809) je končal eno leto filozofije, potem pa se je odločil za bogoslovje. Ob koncu bogoslovnega študija (1814) je bil še premlad, da bi prejel mašniško posvečenje, zato je šel eno leto na neko graščino (najbrž Jablanico) za domačega učitelja. 9. aprila 1815 je bil posvečen v duhovnika, potem pa je kot kaplan služboval v Kolovratu, Dobu, Škocjanu, pri Sv. Petru v Ljubljani, v Dolenjskih Toplicah. Jeseni 1823 je postal kaznilniški kurat na ljubljanskem gradu, kjer je ostal do leta 1832. Grad je bil tedaj predvsem ječa za politične zapornike, med njimi so bili tudi ljubljanski karbonarji. Ob njih se je Cigler navadil nekaj italijanščine. Ob stiku s temi 'prekucuhi' se je navzel tudi nekaterih pogledov, zaradi katerih je pri oblasteh veljal za 'politično sumljivega'. Najbrž je bilo tudi to vzrok, da je bil vse do svoje smrti 'priklenjen' na Višnjo goro, kamor je šel za župnika leta 1832. Po svojih poklicnih sposobnostih bi zaslužil kakšno bolj zahtevno službeno mesto. Med svojim službovanjem v Višnji gori je mnogo potoval (po Italiji, Franciji, Nemčiji in po Balkanu), kmetoval na župnijskem posestvu in se učil vedno novih jezikov. Iz srednje šole je prinesel znanje francoščine, nemščine, latinščine in grščine, kasneje pa se je sam naučil še ruščine, srbohrvaščine, češčine, angleščine in madžarščine ter italijansščine. Umrl je 11. aprila 1869 in pokopan je ob cerkvenem zidu. Za nagrobni spomenik si je vnaprej sam sestavil epitaf: »Tukaj trupla prah počiva, / Duša tam plačilo vživa. / Kličem milo 'z temne jame: / Moli, o prijatelj, za-me!«

Pisanja se je Cigler lotil že kot mlad duhovnik. Posredno ima zasluge za to pesnik Valentin Vodnik, njegov učitelj v gimnaziji, ki ga je navdušil za slovenščino: njegove pesmi je znal na pamet in po Vodnikovem vzoru je pesnil tudi sam. Leta 1820 je v slovenščino prevedel 'Litanije od vsih svetnikov ino Matere božje'; odtlej je v raznih časnikih in zbornikih objavljal nabožne, pripovedne in poučne sestavke. Najprej so prevladovali nabožni in cerkveno uporabni spisi (Molitve za bolnike, Štiri poslednje reči, Mašne bukvice, Življenje sv. Heme), s prevodom pisem škofa Baraga, slovenskega misijonarja med ameriškimi Indijanci (Bratovščina sv. Leopolda, 1833) je odprl novo panogo slovenske misijonsko-spodbujevalne literature. Zatem se je posvetil predvsem pisanju poučno strokovnih člankov za Novice (nekaj tudi za druge časnike): o naravoslovju, umnem kmetovanju, čebelarjenju, o vražah, o krajevni zgodovini in politiki, o jezikovnih zadevah.

Vrhunec Ciglerjevega pisateljevanja je njegova povest Sreča v nesreči (1836); navdih zanjo je dobil ob tedaj 'modnih' povestih nemškega pisatelja Krištofa Schmida. Zgoraj omenjena Levstikova pohvala ga je spodbudila, da je na stara leta napisal še dve podobni povesti: Deteljica ali Življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (1863) in Kortonica, koroška deklica (1866), s katerima pa ni dosegel niti približno takega uspeha kot s Srečo v nesreči.

(obletnica meseca 05_1992)

* 11. april 1744, Kamnik, † 11. oktober 1807, Celovec

"Janzenisti so se (...) zanimali za znanost, posebno za Sveto pismo, ki so ga hoteli uvesti kot ljudsko knjigo, in so razvijali živahno literarno dejavnost, ljudstvo pa jih je - v začetku vsaj - odklanjalo kot lutrijane-modrijane" (dr. Ivan Grafenauer).

Prevajalec katekizma in pesmaric ter pesnik

Janzenisti so bili pripadniki struje v katoliški Cerkvi, ki je bila glede verskega nauka in morale razumarska in izredno stroga. Kot prosvetljenci so zametavali ljudsko vernost, prizadevali pa so si za kulturni dvig ljudstva. Med duhovščino na Kranjskem se je janzenizem ukoreninil po letu 1770 in se obdržal še prva desetletja 19. stoletja.

Glavni janzenistični pisec pri nas je bil Jurij Japelj. Rodil se je 11. aprila 1744 v Kamniku. Njegov oče, po poklicu pek, se je pisal Apel, doma pa je bil iz Bevk pri Vrhniki. Jurij je prvi šolski pouk prejel od rojaka Mihaela Paglovca, župnika v Tuhinju. Latinske šole (gimnazijo in licej) je končal v Ljubljani, potem pa je študiral bogoslovje v Gorici, Gradcu in Trstu, kjer je bil leta 1769 posvečen v duhovnika. V času študija si je nabral obsežno jezikovno znanje: od živih jezikov je obvladal italijanščino, francoščino in angleščino. Po posvečenju je bil najprej kaplan pri Sv. Antonu v Trstu. Leta 1773 ga je ljubljanski škof Karel Herberstein poklical v Ljubljano za škofijskega tajnika in notarja. Namenil pa mu je tudi glavno vlogo pri uresničevanju svojih janzenističnih knjižnih načrtov. Po njegovem naročilu je Japelj leta 1777 začel prevajati jožefinski Ta veliki katekizem s prašanjami in odgovori (šest izdaj). Zatem je pripravljal knjige za cerkvene potrebe: pesmarice in molitvenike (v duhu janzenizma brez molitev v čast Materi božji in svetnikom). Na pobudo škofa Herbersteina je pripravil Pridige za vse nedele skuzi lejtu (bile naj bi kratke - ne nad pol ure!). Japelj je pisal tudi posvetne pesmi in sicer kar precej veseljaške!

Prevajanje Svetega pisma

Najpomembnejše Japljevo delo pa je bilo prizadevanje za nov prevod Svetega pisma v slovenščino, ki so ga janzenisti hoteli dati ljudem v roke. Dela se je lotil leta 1783 in k sodelovanju je pritegnil šolnika Blaža Kumerdeja, ki je veljal za najboljšega poznavalca slovenščine. Slovenila sta vulgato (najstarejši latinski prevod) in se naslanjala na Dalmatinovo besedilo. Japelj in Kumerdej sta izdala najprej Novi testament v dveh knjigah (1784, 1786). Ko je Japelj postal prvi upravitelj novoustanovljene župnije na Ježici (1787), Kumerdej pa je bil premeščen v Celje, je prevajalsko delo zastalo. Temu zastoju so botrovala tudi naraščajoča nasprotovanja glede njunega jezika. Japelj in Kumerdej sta 'dala na svitlo' le prvi del Starega testamenta - Mojzesove bukve v dveh zvezkih (1791), tretji zvezek (Jozue, Sodniki, Rut) je prevedel Japelj sam (1796), nato so delo nadaljevali in končali drugi (Šraj, Traven, Škrinjar, Rihar, Wolf). Novi prevod je izhajal 18 let in je ob koncu obsegal 11 zvezkov. Cerkvenim predpisom ni ustrezal, ker je izšel brez opomb in brez razlag težje umljivih mest v svetopisemskem besedilu.

"Čeprav novi prevod Biblije jezikovno ni neoporečen," sodi literarni zgodovinar Alfonz Gspan (Zgodovina slov. slovstva I, 373), "pomeni vendarle važno ločnico v razvoju knjižne slovenščine. Z naslonitvijo na knjižno dolenjščino, z upoštevanjem nekaterih gorenjskih prvin in pomnožitvijo besednega zaklada sta Japelj in Kumerdej nakazala knjižni slovenščini razvojno smer, ki jo je pozneje dosledneje začrtal in znanstveno utemeljil Kopitar... Zato je bil pomen novega prevoda podoben pomenu Dalmatinove Biblije: kakor le-ta je bil tudi oni visoka šola knjižne slovenščine."

Slovničar, škof na papirju in človekoljub

Japelj je bil neutruden delavec. Leta 1781 je skupaj z Blažem Kumerdejem in grofom Edlingom v Ljubljani obnovil Akademijo operozov, ki pa ni mogla prav zaživeti. Potihem se je spremenila v Zoisovo omizje. Prav baron Žiga Zois je Japlja spodbudil, da se je lotil sestavljanja slovnice. Dokončal jo je leta 1807 in ji dal naslov Slawische Sprachlehre (popoln naslov je dolg skoraj pol strani!). Tisk je bil že dovoljen, vendar zaradi Japljeve smrti ni izšla. Jernej Kopitar je Japlja imenoval "entuziastično pridnega slavista", toda kot "mestnemu otroku" mu je odrekal pravi čut za jezik. Japljeva zasluga za slovenski knjižni jezik je zlasti ta, da se je obrnil nazaj na 16. stoletje, na slovenske protestantske pisce.

Japljeve glavne službe so bile seveda duhovniške. Z Ježice je odšel za župnika v Naklo (1795), od tam pa v Celovec (1799), kjer je bil ravnatelj semenišča, stolni kanonik in nazadnje šolski nadzornik. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa. Po smrti 11. oktobra 1807 so odprli njegovo oporoko, v kateri je vse svoje imetje zapustil revežem. V njihovo korist je dal izvršitelj oporoke Žiga Zois na javni dražbi prodati njegove knjige in rokopise.

(obletnica meseca 04_1994)

* 2. maj 1852, Mestinje pri Sladki gori † 11. april 1912 Trnja vas pri Celovcu

Kljub vztrajnosti ni dosegel cilja

Več kot polovico svojega življenja, ki je trajalo le nekaj ted­nov manj kot šestdeset let, je Jakob Sket preživel v Celovcu, tedaj zelo razgibanem glavnem mestu Koroške. Bil je gimnazijski profesor, ni se mu uresničil življenjski sen, da bi postal pro­fesor na univerzi v Gradcu. Po rodu je bil Štajerec; rodil se je 2. maja 1852 v kmečki družini v Mestinju pri Sladki Gori in bil krščen v prelepi sladkogorski cerkvi. Po ljudski šoli v domačem kraju je dve leti obiskoval normalko v Celju, zatem gimnazijo v Mariboru, kjer je bil vseskozi odličen dijak in je maturiral leta 1873. Že kot gimnazijec je vplival na sošolce in se z vztrajnim delom pripravljal za življenje. Odločil se je za študij klasič­nega jezikoslovja ter slovenščine in nemščine v Gradcu. Profesor primerjalnega jezikoslovja mu je priskrbel dveletno državno šti­pendijo, namenjeno za pripravo učnih moči na visokih šolah. Sket je sicer mislil na akademsko kariero, vendar pa je jeseni 1877 postal profesor-suplent na celovški gimnaziji. Naslednjo pomlad je dokončal študij z doktoratom. Nato je moral kot častnik iti za nekaj mesecev v Bosno, ki jo je Avstrija leta 1878 okupirala. Rad bi nadaljeval študije, zato je zaprosil za razpisano profe­sorsko službo na Dunaju, a je ni dobil, pač pa je postal stalni profesor na celovški gimnaziji. Leta 1884 se je hotel habiliti­rati za profesorja slavistike na graški univerzi, pa tudi to mu ni uspelo. Razočaran je ostal v Celovcu in poučeval na gimnaziji do upokojitve (1908). V Celovcu je 11. aprila 1912 tudi umrl.

Pravičen vzgojitelj in prizadeven urednik

"Življenjepisci označujejo Sketa kot človeka vztrajnega in na­tančnega dela; poleg tega pa je bil velik ljubiteIj narave, športnik, turist in je mnogo potoval," je zapisal o njem France Kidrič. "Kot učitelj je bil strog in pravičen vzgojitelj ter je s posebno pozornostjo spremljal duševni razvoj slovenskih dija­kov." Kot šolnik je nadaljeval delo Antona Janežiča s priprav­ljanjem šolskih beril in slovenske slovnice. Najprej je izdal popravljeni Janežičev Cvetnik, berilo za slovensko mladino (v dveh delih). Kmalu pa je začel misliti na nova berila. V letih 1889-1893 so izšle njegove Slovenske čitanke (berila) za vseh te­danjih osem razredov srednjih šol. Ocenjevalci teh učbenikov so menili, da je bil Sket pri izbiri gradiva trezen presojevalec in je imel dober čut za vsebinske vrednote, vendar pa je preveč po­udarjal poučnost kot pa vzgojo za lepoto besede. Sestavljal je učbenike slovenščine tudi za Nemce. - Sket je stopil v javnost v okviru Družbe sv. Mohorja. Od leta 1883 do smrti je bil družbin odbornik, zadnje leto (1911/12) pa tudi njen ravnatelj. Bil je med glavnimi ocenjevalci rokopisov in skušal je uveljaviti večjo idejno širino. Prizadeval si je, da bi k sodelovanju pritegnil čim več uglednih pisateljev. Marsikateremu slovenskemu pisatelju je pomagal do veljave. Največ po njegovi zaslugi sta pri Mohor­jevi družbi izdala svoji deli Ivan Cankar (Troje povesti) in Ksaver Meško (Mladim srcem). Manj sreče je imel z urejanjem Kresa, leposlovnega in znanstvenega mesečnika, ki je izhajal v Celovcu v letih 1881-1886.

Miklova Zala - hvalnica pradedom

Jakob Sket je bil izredno delaven na vseh področjih, vendar pa se nam je v spomin zapisal predvsem s svojo povestjo o Miklovi Zali, ki spada med klasična dela slovenske književnosti. Šolarji imajo to knjigo za obvezno branje in tudi to je eden od razlogov, da je izšlo že kar precej izdaj od prve, ki je bila "na svitlo dana" leta 1884 v zbirki slovenskih večernic pri Družbi sv. Mo­horja v Celovcu. Povest je bila že nekajkrat dramatizirana (Jakob Špicar 1908, Anton Cerar-Danilo 1912, Marko Bajuk 1925, Fran Ži­žek 1945, scensko glasbo napisal Rado Simoniti) in zlasti v Špi­carjevi priredbi neštetokrat igrana. Povsod je naletela na topel sprejem gledalcev, ki so razumeli, da ne gre le za zgodbo sloven­skega dekleta, ki pa v turško sužnost in se iz nje pogumno reši (pripoved se naslanja na resnične dogodke ob turškem napadu na Koroško leta 1478), ampak tudi za "zgodbo" malega naroda, ki je v hudih zgodovinskih preizkušnjah preživel zaradi svoje "žilavo­sti in vztrajnosti", kot je zapisal Jakob Sket v "zgodovinskem dodatku" ob koncu povesti. "Marsikateri narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini; ali ju­naški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno za naj­svetejše svetinje, za vero in svojo domovino. Zatorej gre vam, slavni slovenski pradedje, večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi bojevali skupno za našo vero in našo lepo domo­vino." Morda se hvala sliši nekoliko pretirana, vendar pa je bil Sket o tem, kar je zapisal, trdno prepričan.

(obletnica meseca 05_2002)

*15. september 1737, Dolnji Slaveči; † 11. april 1804

Dve leti bosta kmalu, kar sem Vaši presvetlosti z vso ponižnostjo ustno odkril svojo namero glede natisa nekakšne molitvene knjižice v našem jeziku, katere prevod mi je Vaša presvetlost ob isti priliki tudi blagovolila milostno dovoliti; vendar pa priznam, da sem doslej na čisto izpisal le štiri pole, ker nikakor nisem mogel najti zavetnika. Ko sem bil zaradi tega ves potrt, me je nedavno z največjim veseljem navdala novica iz pisma prečastitega gospoda lektorja, da je Vaša presvetlost preblagohotno izplačala 50 florenov za natis te knjižice; za ta velikodušni dar in za izredno ljubezen do slovenskega naroda vdano izrekam presvetlemu gospodu škofu neminljivo zahvalo. (Mikloš Kuzmič, Pismo škofu Szilyju, 13. februarja 1783)

"Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju... Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem - duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji." Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Spominjamo se ga ob 200-letnici smrti.

Vneti plebanuš svetobenediški

"Dokečkoli se bo nad Slovenskom nebo plavilo, vnetoga plebanuša bo vsako dobro serce slavilo. Slovensko ludstvo ga ma vedno v dobrom spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v poštenju drži." Tako je o Miklošu Kuzmiču, začetniki nabožnega slovstva za katoličane v Prekmurju, zapisal Jožef Kosič (1788-1867). Ta narodni preroditelj prekmurskega ljudstva se je rodil 15. septembra 1737 na Dolnjih Slavečih na Goričkem. Bogoslovne študije je končal v Gyoru, kjer je bil sedež škofije, kamor je takrat spadalo gornje Prekmurje. Po novi maši je bil tri mesece grajski kaplan v Gornji Lendavi (sedanjem Gradu). Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih (17. oktobra 1763). Po ustanovitvi sombotelske škofije leta 1777 je svetobenediški plebanuš postal tudi dekan - vicearhidiakon "slovenske okrogline", kakor je v svojih knjigah rad imenoval svojo rodno krajino. Opravljal je tudi službo šolskega nadzornika. Pri Sv. Benediktu, v ivanovskem dolu, je živel v lesenem župnišču precej daleč pod cerkvijo vse do svoje smrti 11. aprila 1804. V južno steno župnijske cerkve v Kančevcih je vzidan njegov nagrobni spomenik. Pomen Mikloša Kuzmiča je v priredbi vrste knjig za večjo versko skupnost Slovenske krajine (Prekmurja) za cerkev, šolo in dom. K delu ga je spodbudil Janos Szily, prvi škof (1777-1799) novoustanovljene škofije v Sombotelu, v kateri so bili združeni vsi prekmurski Slovenci. Na cerkvenih vizitacijah je z začudenostjo in bolestjo opazil pomanjkanje najpotrebnejših knjig za cerkev in šolo.

Škof veli Kuzmiču pripraviti "potrejbne knige"

Škof Szily, dobri pastir svojih vernikov; je Kuzmiča zelo cenil in o njem je zapisal, da mu "bogoljubnost s čela sije, v prsih pa mu domoljubno srce bije". Spoštovanje je bilo obojestransko. Na škofovo pobudo je Mikloš najprej priredil evangelistar (Szveti evangelyoni za vse nedelne i svetešnje dni). Knjiga je bila natisnjena leta 1780 v Šopronu na škofove stroške. To je bila prva prekmurska katoliška knjiga. Za prekmurske evangeličane je Štefan Kuzmič (1723-1799) pripravil več knjig: leta 1752 Mali katekizem, leta 1754 pa prevod Novega zakona. Mikloš Kuzmič je prevodu evangelijev dodal razne molitve: za dež, za varstvo pred nevihtami ter nekatere litanije. Poleg Ewangelijev je najpomembnejše Mikloševo delo Kniga molitvena, natisnjena leta 1783 v Šopronu, ki je bila dolga leta edini katoliški prekmurski molitvenik. Istočasno z evangeliji je Kuzmič priredil tudi Szlovenszki Silabikar, abecednik za otroke (1780). Še pred evangeliji pa je isti tiskar v Šopronu natisnil Krako šummo velikega katekizmuša (1780) z vprašanji in odgovori; kakor je bila navada pri tedanjem katehetskem pouku. O svojih knjižnih načrtih je redno poročal svojemu škofu, katere ga je v iskreni hvaležnosti imenoval "najbolj naklonjenega varuha Slovenske okrogline, še več, najboljšega očeta". Škof je Mikloševo delo cenil in duhovnikom priporočal, naj berejo njegove knjige.

Szveti evangelyomi in kniga molitvena

Najbolj razširjeni knjigi izpod "zlatega" peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal:"Ob nedeljah in praznikih - 'na vse nedelne i svetešnje dni' - so prekmurski in 'ogrski' (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo." Evangelije je Kuzmič "obrno na stari slovenski jezik", to je na živi jezik rodne krajine, v nasprotju s kajkavščino. Prireditelji kasnejših izdaj so jezik nekoliko spreminjali, posodobili, saj so v nekaterih cerkvah knjigo uporabljali do leta 1945. Knigo molitveno, prvič tiskano leta 1783 v Šopronu, so do leta 1891 v prvotni obliki ponatisnili osemnajstkrat, popravljeno (Jožef Borovnjak; Jožef Sakovič) pa do leta 1931 še devetkrat. "Ljudje so jo imenovali do današnjih dni 'staroslovensko' in so se iz nje naučili glavnih molitev ter pesmi. Tako je ta knjiga z besedili in jezikom vez med stoletji brez tiska, iz katerih je mnogo povzela, kakor tudi iz kajkavskih molitvenikov" (Vilko Novak). Ob 200-letnici izida Mikloševih Evangelijev mu je škof Jožef Smej v znak hvaležnosti in priznanja posvetil obsežen roman Po sledovih zlatega peresa (1980).

(obletnica meseca 04_2004)

* 11. april 1911, Solkan, Nova Gorica, † 11. november 1990, Ljubljana

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je 'rodila' leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin, kateremu posvečamo ta spomin ob stoletnici rojstva. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno 'osebno izkaznico' na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

Dva od sedmih sinov sta postala umetnika - kiparja

Zdenko Kalin je zagledal luč sveta 11. aprila 1911 v Solkanu, skoraj šest let za bratom Borisom, ki je šel za umetniškim klicem in postal priznan slovenski kipar. Ob njem se je za isti poklic ogrel tudi Zdenko. Oče Tomaž Kalin, doma iz Ajdovščine, višji računski svetnik v Gorici, in mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu, sta imela sedem sinov in vsem sta zagotovila primerno izobrazbo. Na začetku prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano. Tam je Zdenko v letih 1926-1929 študiral na Tehnični srednji šoli, kjer sta bila med njegovimi profesorji kiparja Alojzij Repič in France Kralj. Šolanje je v letih 1930-1934 nadaljeval na likovni akademiji v Zagrebu, ker Slovenci takrat še nismo imeli svoje umetniške visoke šole. Po diplomi v Zagrebu se je izpopolnjeval v Italiji in Franciji. Francoski mojstri so precej vplivali na njegov umetniški razvoj, predvsem velika kiparja Rodin in Maillol. Po vrnitvi v Ljubljano se je Kalin vključil v skupino Neodvisnih in z njo tudi pogosto razstavljal: pred drugo svetovno vojno po raznih mestih tedanje Jugoslavije, po vojni pa tudi na tujem. Bil je prvi slovenski kipar, ki je bil izbran za beneški bienale (1952). Sprva je živel kot svobodni umetnik, leta 1948 pa je postal profesor za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani in to službo opravljal do upokojitve leta 1978. Leta 1976 je postal dopisni, leta 1981 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado: leta 1959 za kipe na pročelju palače Slovenskega parlamenta, leta 1982 pa za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Njegova bogata življenjska pot se je iztekla 11. novembra 1990.

Portreti in otroški svet

V prvem obdobju Kalinovega umetniškega ustvarjanja izstopajo predvsem portreti. V iskanju osebnega izraza se je sprva opiral na francoske mojstre, zlasti na Rodina, očeta moderne plastike, in Maillola, ki je bil mojster v oblikovanju ženskih likov. Vpliv prvega se kaže v hrapavi površini (Moj oče, 1937), drugega pa v čisti in uglajeni kiparski formi (Ženski akt, 1945). Vrhunec portretne plastike je njegov ženski portret Marion (1940). Številnejši, zlasti v kasnejših obdobjih, so moški portreti. "Družijo jih nekatere osnovne značilnosti njegove portretne plastike: psihološko poglobljen izraz, skrbna kompozicijska forma glave in močna težnja po podajanju čistega volumna" (Zoran Kržišnik). Za spomenik v Ljubljani je ustvaril portret Simona Gregorčiča (1937). Izmed zgodnejših moških portretov sta portreta Otona Župančiča in Alojza Gradnika še "najbolj zrasla iz duše" (Franc Šijanec).

Zdenko Kalin je bil izreden mojster otroških portretov. V zgodovino slovenske likovne ustvarjalnosti in v zavest ljubiteljev umetnosti se je Zdenko Kalin "zapisal z realizacijami otrok, teh drobnih, nežnih telesc iskrenih obrazov, ki razgrinjajo vso svojo radost in srečo v življenju, v igranju in gibanju" (Nelida Silič Nemec). Vrhunec te zvrsti je njegov cikel Otroške igre I-V (1952-1954), najizrazitejši primer vrtne plastike na Slovenskem . Ta ciklus je sestavljen iz petih različnih otroških iger: igra z rokami, tehtanje na hrbtu, slepa miš, lovitev ravnotežja na hoduljah in deklici se vrtita. Ti kipi obkrožajo Fontano življenja v tivolskem parku v Ljubljani.

Pastirček in portal slovenskega parlamenta

Po sodbi umetnostnih zgodovinarjev je Zdenko Kalin s svojim Pastirčkom uresničil svoja prizadevanja, da bi ustvaril umetnino s čistimi kiparskimi sredstvi. Nastal je leta 1942, se pravi med vojno, ko so bili povojni tokovi še nepredvidljivi. Publicist Peter Kolšek vidi v tem kipu nekaj 'preroškega' in pravi, da je umetnik v kip "zajel duha bližnjih migracij s podeželja v mesto". Pastirčka povezuje s kmečkim okoljem njegova pastirska piščalka in "novopečeni meščani so v njem videli idealno pričevanje o svojem izvoru in hkrati dosegljive blagodati novega socialnega položaja". Vsekakor je ta Kalinov deček lep primer modernistične skulpture, v kateri utripa živa ljudska tradicija.

Poleg tivolskega in televizijskega Pastirčka so od del Zdenka Kalina najbolj na očeh skulpture na portalu palače Slovenskega parlamenta, kjer zaseda Državni zbor. Stavba je bila grajena med letoma 1954 in 1959 po načrtih arhitekta Vinka Glanza, učenca mojstra Jožeta Plečnika, kot sedež takratne Ljudske skupščine. Poslopje je preprost kvader, obložen s ploščami iz domačih vrst kamna. Osrednji del je vhodni portal, ki se vzpenja do polovice prvega nadstropja. Sloni na petih pilastrih iz pohorskega granita, na katere sta kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih namestila 24 likov v 20 poljih. Figure prikazujejo življenje: mir, družinsko srečo, otroško igro, industrijo. Ko je bila stavba leta 2000 prenovljena, so restavrirali tudi te plastike, ki jih je močno načel zob časa.

(obletnica meseca 04_2011)