SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
* 24. maj 1907, Maribor, † 1. september 1981, Podgorje, Koroška.
"Oj ta dvakrat kolednik!"
Ferdinand Kolednik je bil pravi "svetovni popotnik": v svojem življenju je obredel pol sveta, zato ga je Finžgar v enem svojih pisem imenoval "dvakrat kolednik". Koledniki so tisti, ki med božičnimi prazniki hodijo od hiše do hiše in pojoč nabirajo darove, on pa je "koledoval" pri raznih vplivnih ljudeh, da bi podprli njegovo delo za širjenje slovenske književnosti v prevodih. Rodil se je pred sto leti: 24. maja 1907 v Mariboru, kjer je bil njegov oče železniški uradnik. Leto dni po očetovi smrti ga je mati odpeljala k salezijancem na Rakovnik; tam je bil ves čas prve svetovne vojne (1914-1919), nato pa tri leta prav tako pri salezijancih v Veržeju.
Od tam je odšel k trapistom v Rajhenburg (Brestanico), kjer je maturiral in končal študij filozofije. Od leta 1929 do 1933 je študiral bogoslovje na teološki fakulteti v Zagrebu, že 25. septembra 1932 ga je v duhovnika posvetil šibeniški škof Jeronim Mileta. Kot duhovnik je nekaj časa deloval v šibeniški in zadrski škofiji. Leta 1935 so ga jugoslovanski škofje poslali za izseljenskega duhovnika v Francijo. Tam je ostal pet let in v tem času je študiral ter dosegel doktorat. Leta 1940 se je vrnil v Šibenik, kjer so ga Nemci leta 1943 aretirali in odpeljali v Nemčijo. Po vojni se je vrnil v Francijo ter se od tam odpravil v ZDA in Kanado. Povsod je deloval med slovenskimi izseljenci. Nemiren romar, kot je bil vse življenje, je šel za misijonarja v Ekvador, od koder se je vrnil v Kanado. Leta 1955 je za stalno prišel v Evropo. Nazadnje se je naselil v Podgorju (Maria Elend) v Rožni dolini na avstrijskem Koroškem, kjer si je postavil prikupen dom in nadaljeval s svojim prevajalskim delom vse do svoje smrti 31. avgusta 1981.
Prevod "Jurija Kozjaka" v 50 jezikih
Že kot srednješolec je kazal izredno nadarjenost za jezike - obvladal jih je celo vrsto v govoru in v pisavi. Ko je hodil po svetu, je z žalostjo ugotavljal, da svet Slovencev ne pozna, zato se je z vso njemu lastno žilavostjo, podjetnostjo in iznajdljivostjo zagnal v delo, da bi Slovence približal svetu. Že leta 1938 je prevedel v odlično francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak. Med vojno se je zaobljubil, da bo, če ostane pri življenju, oskrbel prevod te knjige v petdeset jezikov! Sam je Jurija Kozjaka prevedel v deset jezikov, za prevode v druge jezike (med drugim tudi v kitajščino in malgaščino) je znal poiskati spretne sodelavce. Skoraj vsem prevodom je Kolednik dodal spremno besedo o pisatelju Josipu Jurčiču, o slovenski zgodovini, o turških vpadih, o stiškem samostanu in o delu stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Cistercijanskemu samostanu Stična je Kolednik zapustil svoje rokopise in številne prevode Jurija Kozjaka.
Poleg Jurija Kozjaka je Kolednik prevedel v nemščino Desetega brata, Finžgarjev zgodovinski roman Pod svobodnim soncem (izšel je z naslovom Iztok) in povesti Dekla Ančka in Strici, njegovih Sedem postnih slik pa je prevedel v dvanajst jezikov. Seznam njegovih prevodov se ne konča tukaj. Za svoje prevajalsko delo je leta 1955 prejel nagrado Francoske akademije. Leta 1960 je pisal Društvu slovenskih prevajalcev: "Nikdar še nisem od kakih slovenskih (ali jugoslovanskih) oblasti dobil kake podpore ali vsaj kako priznanje za vse to moje gotovo ogromno delo... Koliko idealizma je treba pri širjenju slovenske besede v tujini! Pa z vztrajno voljo gre, mora iti!"
Finžgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku
Leta 1963 je pri založbi Steyler izšel v nemškem prevodu Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem z naslovom Iztok in s podnaslovom Roman um Justinian und Theodora (447 strani). Prevod je oskrbel dr. Ferdinand Kolednik, ki je Finžgarja visoko cenil. Polnih trideset let (1932-1962) sta bila v pisnih stikih. Ohranjenih je 86 pisem, razglednic ali dopisnic, ki jih je Finžgar pisal Koledniku. On jih je skupaj s svojimi odgovori shranil in leta 1971 jih je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala v knjigi, ki jo je uredil dr. Martin Jevnikar. Napisal je tudi uvod in nekaterim pismom dodal potrebna pojasnila. "Finžgarjeva pisma Koledniku se odlikujejo po izredni odkritosrčnosti, pa naj govori pisatelj o svoji bolezni in nadlogah, ki so z njo v zvezi, ali o razmerah, ki vladajo okrog njega." Med vojno (1941-1945) si na Finžgarjevo željo zaradi cenzure in neurejenih razmer nista dopisovala. Kolednik je bil večkrat v Ljubljani in je pisatelja obiskoval.
Iz Finžgarjevih pisem se vidi, kako se je iz ljubezni do slovenstva živo zanimal za Kolednikova prizadevanja, da bi s prevodi seznanil tujce s slovensko literaturo in s slovenskim narodom. Občudoval je njegovo silno voljo in vztrajnost: "Vaše pisanje je pač tako, kakor je avtor Nande: vse mora iti v galop" (24. 1. 1953). "Dragi gospod Nande! Vam je res cel globus kakor vrtiljak, na katerem se vrtite krog zemlje!" (30. 6. 1956). "Ljubi gospod Nande! 'Ko brez miru okrog divjam...' Škoda, da ni več Prešerna, da bi o Vas naredil pesmico" (13. 2. 1956).
obletnica meseca 05_2007
* 24. maj 1914, Kopriva na Krasu, † 6. marec 1999, Ljubljana
Zapletlo se je pri imenu in pri rojstnem dnevu
Rodila se je pred sto leti, ko se je začela prva svetovna vojna – 24. maja 1914 v Koprivi pri Dutovljah na Krasu na maminem domu. V svoji knjigi Rodiš se samo enkrat pripoveduje o zapletu pri krstu zaradi imena. Oče, ki je bil paznik v kaznilnici v Kopru, je zanjo izbral ime Branka. Župnik pa je rekel, da Branka "ni nobeno kristjansko ime", nazadnje pa se je le vdal in jo krstil, vendar je dodal ime Danijela. Ko se je kasneje v Mariboru vpisala v prvi razred, je morala prinesti krstni list, na katerem je bil kot datum rojstva zapisan 24. maj, mama pa je vedno trdila, da je Branka rojena 27. aprila. Po izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto v Galicijo, kjer je bil ranjen. Ko je ozdravel, so ga poslali v Maribor za paznika v kaznilnici. Mama je z Branko in kakšno leto starejšim Cirilom odšla njemu. Branka je v štajerski prestolnici končala šolo in postala učiteljica. Štiri leta je bila brez službe (nekaj časa je služila kruh v predilnici), potem pa je poučevala pri Sv. Jakobu v Slovenskih goricah. Rada je učila, ker je imela otroke rada. Ob začetku druge svetovne vojne se je vključila v odporniško gibanje. Ko je v 'nemškem' Mariboru postalo prenevarno, se je umaknila v Ljubljano. Tam so jo pri demonstracijah Italijani zajeli in jo poslali v taborišče Gonars, po kapitulaciji Italije je končala v nemškem taborišču Ravensbrück. Po vojni je nekaj časa poučevala v Ljubljani. Poročila se je s pisateljem Ivanom Potrčem ter rodila sina Matjaža in hčerko Marjetico. »Ko sem rodila otroka, so bili težki časi, na vsakem koraku revščina, pomanjkanje, pa vendar sem bila srečna. Moje materinstvo me je tudi ustvarjalno odprlo: začela sem pisati pravljice in zgodbe in tako je nastala moja prva knjiga za otroke Bratec in sestrica.«
Pisateljica z otroško dušo
Tako je pesnik Niko Grafenauer naslovil svojo spremno besedo h knjigi Branke Jurca Rodiš se samo enkrat (1984). Tam poudarja značilno potezo njenega pisanja: "nenehno čudenje in začudenje, s katerima pisateljica spremlja pojave okrog sebe. Zdi se, kot da bi se v spisih na stežaj odprlo otroško oko in s strmenjem zrlo na vse, kar bi zašlo v njegovo vidno polje." Pisati je začela že pred vojno in sicer kratko pripovedno prozo; njeno prvo objavljeno delo je bila novela Kristina, ki je izšla v reviji Sodobnost. Na pisanje za otroke jo je opozoril Josip Ribičič, prvi urednik živahne otroške revije Ciciban (nekaj let ga je urejala tudi ona). Nekaj časa je oklevala, "potem pa je prišlo samo od sebe: otroštvo mojih otrok me je s svojim pravljičnim svetom pritegnilo k pisanju". Poleg izkušenj iz materinstva se v njenem pisanju za otroke in mladino oglašajo tudi spomini na lastno otroštvo in na doživetja iz mladosti. V svojim mladinskih delih Branka Jurca rada spregovori o otrokovem odnosu do živali, do narave. Kot glavne junakinje pogosto nastopajo bistroumne in dobrosrčne deklice. »Moti me, da kritiki mladinsko literaturo jemljejo kot manj vredno in pomembno,« je potožila v pogovoru z Berto Golob, pa je brž dodala: »bolj kot literarna kritika me je zanimal odziv pri bralcih, od teh pa sem prejela tri nagrade.« Kar nekaj njenih knjig je bilo prevedenih v tuje jezike, nekatere so bile prirejene za film, televizijo in radio. »Poglavje zase so slikanice. Imela sem res srečo z ilustratorji, ki so s svojo čarovnijo oživili mojo pripoved.« Njeni mali junaki so taki, kot je ona sama: iznajdljivi in veseli.
"Žal mi je, da nisem napisala več za odraščajočo mladino"
Snov za svoje pripovedi je Branka Jurca jemala iz resničnega sveta. V pripovedih s tematiko dozorevanja mladih in tudi mladinskega prestopništva je čutiti izkušnje njenega pedagoškega poklica. Sama je razložila, da je njena pripoved Uhač in njegova druščina zgodba šestega razreda; zgodba sedmega razreda so njeni Vohljači; v njeni povesti Ko zorijo jagode (1974), ki jo je Rajko Ranfl prenesel na filmski trak, nastopajo mladi, ki se poslavljajo od osnovne šole in zorijo v odrasle ljudi. Glavna junakinja povesti je Jagoda, odločna, živahna in čuteča deklica. Ta povest velja za eno njenih najboljših del. Pisateljica sama je povedala, da so jo dekleta velikokrat spraševala, kako ji je uspelo tako prepričljivo upodobiti njihovo vrstnico, ki bi lahko predstavljala vsa dozorevajoča dekleta sveta. Povedala je, da so v povesti tudi utripi in sledovi njene pubertete. Nekakšno spominsko vračanje v čas, ko mlad človek v vrtincu nasprotujočih si tokov – ves zmeden, vznemirjen, poln samozadostnosti in hkrati z ničemer potešen – išče svoj prostor pod soncem. Knjige bi zanesljivo ne mogla napisati kot sem jo, če bi sama ne imela pubertetniških težav.« Literarna zgodovinarka Helga Glušič je zapisala, da je povest Ko zorijo jagode "v celoti ena najveselejših zgodb, kar jih ima slovenska mladinska proza te vrste". Pisateljica, ki je bila teh priznanj vesela, je priznala: »Samo žal mi je, da moje pero ni napisalo več knjig za odraščajočo mladino.« Večer življenja so ji pozlatili vnuki. Njen dolgi, petinosemdeset let trajajoči delovni dan se je iztekel 6. marca 1999 v Ljubljani.
obletnica meseca 06_2014
* 30. junij 1810, Cerovec; † 24. maj 1851, Zagreb (Hrvaška)
Ilirizem je bilo kulturnopolitično in narodnostno gibanje v prvi polovici 19. stoletja, ki si je (zlasti na Hrvaškem) prizadevalo za združitev južnih Slovanov. Močno je poseglo tudi v obrobne pokrajine slovenskega ozemlja (Štajerska, Koroška). Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi opustili svoj jezik, česar ni sprejel noben slovenski privrženec. Med najbolj vnetimi je bil Stanko Vraz, ki mu je ilirizem pomenil pot do vseslovanske vzajemnosti.
Brez poklica in vedno zaljubljen
Njegovo pravo ime je Jakob Fras in rodil se je 30. junija 1810 v Cerovcu pri Ormožu premožnemu vinogradniku kot najmlajši izmed šestero otrok. Prva dva razreda ljudske šole je končal na Svetinjah, zatem je bil tri leta v Ljutomeru. Oče ga je poslal na gimnazijo v Maribor, pa ni bil posebno "bleščeč" dijak. Več kot šola mu je pomenila književnost. Leta 1830 se je vpisal na licej v Gradcu. Prvi letnik je uspešno končal, v drugem se je zanimal samo za filozofijo in politiko, v tretjem ni opravil nobenega izpita. Tega je bila kriva deloma bolezen, predvsem pa to, da je hotel biti pesnik in revolucionarni rodoljub. Ko se je jeseni 1834 vrnil domov, je starše stežka prepričal, da ni za duhovniški poklic in da bo študiral pravo. Do tega sklepa ga je najbrž pripravila ljubezen do neke mlade pevke, ki mu je pela prleške in prekmurske ljudske pesmi.
Pravni študij je bil končan že v prvem letniku. Iskal je službo domačega učitelja. Obrnil se je na Hrvaško, kamor se je za stalno preselil leta 1839. V Samoboru se je zaljubil v Julijo Cantillijevo, kateri je posvetil svoje ljubezenske pesmi (Djulabije). Ko se je ta poročila, je njegovo pesniško srce, ki ni moglo biti brez "muze", zagorelo v ljubezni do neke Zagrebčanke. Njegova zadnja ljubezen je bila Anka Hercog iz Podčetrtka, vendar je do nje gojil bolj "sestrinska" čustva. Leta 1845 se je potegoval za profesuro ilirskega jezika v Zagrebu, naslednje leto pa je bil izvoljen za tajnika Matice ilirske. To službo je opravljal, čeprav zelo bolan, skoraj do svoje smrti, 24. maja 1851.
Slovenski in ilirski pesnik
Stanko Vraz (to pesniško ime si je privzel leta 1836 in ga uporabljal tudi v vsakdanjem življenju) se je hotel uveljaviti predvsem kot slovenski pesnik. Zapisoval je domače ljudske pesmi in napeve, študiral svetovno ljudsko in umetno poezijo, strastno prebiral Prešerna in Mickiewicza, pozorno spremljal novo evropsko liriko (snoval je almanah svetovnega pesništva z naslovom Cvetlice iz vrtov vsakega izobraženega). Zaradi svojih ozkih in trmastih pogledov se pesniško ni mogel prav razviti. V primerjavi s Prešernom, ki ga je osebno poznal, je Vraz ostal na vrtu slovenske poezije le malo pomemben cvet. "Prešeren je videl v poeziji predvsem sredstvo za kultiviranje človeka in naroda, Vrazu pa naj bi bila klic k narodnemu prebujanju in k združevanju z drugimi Slovani" (Anton Slodnjak). Ko je Vraz odšel v Zagreb, je Prešeren vanj "izstrelil" zbadljivko Narobe Katon, v kateri ga imenuje "uskok". Vrazovo izvirno slovensko pesniško delo je obširno, a je večinoma ostalo v rokopisu. Od ljudskih pesmi, ki jih je vneto zbiral, je leta 1839 natisnil v Zagrebu samo prvi del v knjigi Narodne pesmi ilirske, ki je prva slovenska knjiga v gajici (črkopisu, ki ga Slovenci uporabljamo še danes). Ljudske pesmi, ki jih je Vraz nabral povečini na Štajerskem, pa tudi na Kranjskem, Koroškem in v Prekmurju, so bile osnova Štrekljeve zbirke. V ilirski hrvaščini je Vraz izdal prvi del Djulabij (1840) ter zbirki Glasi iz dubrave žerovinske (1841) in Gusle i tambura (Praga 1845). V teh knjigah je objavil nekatere svoje slovenske pesmi v ilirski predelavi. V slovenskih pesmih je Vraz izpovedoval svojo ljubezen do domovine in svobode.
"Ilir iz štajera"
Za Vraza je bilo usodno srečanje z Ljudevitom Gajem, začetnikom ilirizma. Navdušil se je za njegovo zamisel, da bi Slovenci in Hrvati na področju knjižnega ustvarjanja delovali skupno, kar bi pripomoglo k duhovni osvoboditvi obojih. Ko je bil tretjič na Hrvaškem, je v Krapini obljubil Gaju, da bo odslej med desetimi slovenskimi pesmimi napisal eno v ilirščini (kasneje je razmerje postavil na glavo). Tako je po ljudski pesmi zloženo romanco Marko in Micka prepesnil v ilirsko Stana i Marko in jo izročil Gaju. Objavljena je bila v Danici s podpisom: Stanko Vraz, ilir iz Štajera. Vraz se je še vedno imel za slovenskega pesnika, vendar "je verjel v domnevo, da bi ilirščina bolj pospeševala slovensko slovstvo kakor knjižna slovenščina. Zato naj se število knjižnih jezikov skrči in le-ti naj se čimbolj poenotijo, da bo pot do edinosti čim bližja in boj za svobodo tem uspešnejši" (Anton Slodnjak). Pri Hrvatih velja Stanko Vraz za najplodovitejšega knjižnega ustvarjalca.v prvi polovici 19. stoletja (bil je pesnik, prevajalec, kritik, literarni teoretik). "Slovenci še nismo ocenili njegovega pesništva," meni Slodnjak, "še manj se zamislili nad njegovo veliko, četudi 'napačno' preroditeljsko vnemo, s katero je hotel uresničiti idealno slovensko vzajemnost." Podobno kot za vse druge, velja tudi za Vraza, kar je zapisal Lino Legiša: "Slovenski kulturni delavci, ki so se daljši ali krajši čas oklenili ilirske misli, so zaslužni predvsem kot narodni buditelji, kot zbiralci ljudskih pesmi in drugega ljudskega blaga... medtem ko je bilo njihovo leposlovno delo večkrat le poskus brez posebnega daru."
(obletnica 06_2000)
* 20. maj 1734, Breznica na Gorenjskem, † 13. september 1773, Dunaj
Družina slikarjev in čebelarjev
Družina Janša, po domače Kuharjevi z Breznice na Gorenjskem, je bila bolj revna. Njene člane je krasila marljivost, fante pa tudi nadarjenost za slikarstvo. Marljivosti so se učili od čebel, kajti Janšev rod je bil že dolgo vnet za čebelarstvo. Veselje do slikanja pa je spodbujalo to, da so imeli odprte oči za lepoto okolja, v katerem so zagledali luč sveta. V družini je bilo devet otrok, pet fantov in štiri dekleta. Anton je bil najstarejši: rodil se je 20. maja 1734. O njegovi mladosti vemo bolj malo. Po tistem, kar je o njem zapisal Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko, bi sodili, da je bil ukaželjen fant. Rad bi se šel učit slikarske umetnosti, vendar je vedel, da lahko opeša na dolgi poti in da bi mu to marsikdo privoščil: "Kaj sili berač naprej!" Čebelar Vrbanek, ki smo ga srečali v odlomku omenjene povesti, je vedel, da Kuharjevega nič manj ne vesele bečele in panji kakor barve in čopiči. Tolažil ga je: "Nič ne maraj, Tonej, bova pa bečelarila."
Od leta 1752 je Anton delal kot grajski vrtnar v Radovljici. Leta 1766 pa je skupaj s petnajst let mlajšim bratom Lovrom (roj. 1749) odšel na Dunaj, kjer sta obiskovala bakroreznorisarsko šolo. Leto kasneje je prišel na dunajsko likovno akademijo študirat še njun brat Valentin (roj. 1747). Lovro in Valentin sta se uveljavila kot uspešna slikarja: prvi je bil predvsem krajinar in nekaj let tudi profesor krajinarstva na dunajski akademiji, Valentin pa se je uveljavil na področju zgodovinskega slikarstva. Anton se je leta 1769 posvetil čebelarstvo. Slikarsko znanje mu je prišlo prav pri poslikavanju panjskih končnic.
Prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva
Anton Janša se je priglasil na razpis dunajske Gospodarske družbe (Ekonomie Gesellschaft), ki je iskala dobrega čebelarskega učitelja. V zapisniku te družbe beremo: "Med pogajanji (s pastorjem Širahom iz Malega Budišina) pa se je oglasil pri ravnatelju Gospodarske družbe na Dunaju nekaj dni pred 3. majem leta 1769 Kranjec po imenu Janša, ki že slovi po svoji posebno bistri glavi ali nadarjenosti za slikarstvo in je v razgovoru pokazal, da je dober čebelar ter je imel doma, kakor pravi, 100 panjev čebel, da je živel resno ob čebelarstvu." Seveda je bil brž sprejet.
Že leta 1770 je z odliko opravil izpite in postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva. Dobil je nalogo, naj potuje po Avstriji ter preučuje in poučuje čebelarstvo. Svoje čebelarsko znanje, ki ga je pridobil v "šoli" pred domačim čebelnjakom na Breznici, kjer so se na klopci radi zbirali umni gospodarji in modrovali o kmetovanju in čebelarjenju, je z vsem ognjem začel izpopolnjevati in poglabljati. Kmalu je zaslovel z nazornimi in vzornimi predavanji, slonečimi na temeljitem poznavanju čebel. Gorenjski način čebelarjenja je razširil po vsej deželi. Janša je prvi učil, da se čebele ne smejo moriti, učil je voziti čebele na pašo, ovrgel je nauk, da so troti vodonosci. Prvi je strokovno dognal, da se z rojem seli stara matica in sicer nekoliko dni prej, preden se izvali mlada, razen če je stara odmrla ali jo je mlada umorila, če zaradi slabega vremena ni mogla rojiti. Njegova odkritja in dognanja, zapisana pred več kot 200 leti v knjigah, so še danes veljavna. Njegova glavna spisa sta Razprava o rojenju čebel (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (1775). Čeprav je Anton Janša poklic cesarsko-kraljevega čebelarskega učitelja opravljal le slaba štiri leta, je bistveno vplival na razvoj čebelarjenja. Umrl je 13. septembra 1773 na Dunaju za vročinsko boleznijo, star komaj devetintrideset let.
Dežela čebelarstva in panjskih končnic
Čebelarstvo ima v Janševi domovini dolgo tradicijo: že v urbarjih iz 13. stoletja so podatki o dajatvah, ki so jih plačevali čebelarji. Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) poroča o zelo razvitem čebelarstvu. Sredi 19, stoletja so našteli na Štajerskem 75.000, na Koroškem 32.000, na Kranjskem 72.000 in na Primorskem 19.000 panjev, kakor se imenuje "domovanje" čebelje družine (poleti, ko je le-ta najštevilnejša, je v njej 40.000-60.000 delavk, od 600 do 800 trotov in ena sama matica). Stavba za čebelne panje se imenuje čebelnjak. Obstajajo razne čebelje pasme; po vsem slovenskem ozemlju razširjena čebelja pasma je tako imenovana kranjska "siva" čebela (Apis mellifera carnica), ki se odlikuje po pridnosti, krotkosti, varčnosti s hrano in mirnosti. Čebelarstvo je bilo že od nekdaj pomembna gospodarska panoga, saj je dajalo dva pomembna "sadova"; med, ki je dolgo nadomeščal sladkor (služi pa tudi za pripravo medice, blage alkoholne pijače), in vosek za izdelavo sveč.
Zgodovino čebelarstva na Slovenskem si lahko nazorno ogledate v Čebelarskem muzeju v Radovljici, ki je bil odprt leta 1959, zatem pa nekajkrat prenovljen oz. razširjen, zadnjikrat leta 2000. Osrednji prostor muzeja je namenjen predstavitvi zbirke prek 200 panjskih končnic - prednjih deščic ljudskih panjev "kranjičev', ki so nepogrešljivi del slovenske ljudske kulture. Čebelarji vedo, da čebela loči barve in da po sliki lažje najde svoj panj. Slikarstvo panjskih končnic je nastalo sredi 18. stoletja, zamrlo pa je na začetku 20. stoletja. Šteje nad 600 motivov: posvetnih je nekoliko več kot religioznih. Prav religiozna motivika pa predstavlja ne tem področju največjo zakladnico evropske ljudske ikonografije.
(obletnica meseca 09_2003)
* 19. maj 1900, Vrba, † 6. julij 1963, Ljubljana
"Prav gotovo noben škof doslej ni bil postavljen v tako hude razmere kakor nadškof Anton Vovk. Čez noč so se gmotne in delovne razmere v dušnopastirskem delu popolnoma spremenile in je bilo resnično treba začeti vse znova ... V tej dobi je bilo potrebno zlasti eno: vzdržati ljudem vero v Boga, večnost in vrednost žrtve," je bilo zapisano v okrožnici ljubljanskega nadškofijskega ordinariata z dne 11. julija 1963 o pokojnem nadškofu. To so bili še časi komunistične diktature, zato ni bilo dovoljeno govoriti o preganjanju vere in Cerkve, katerega žrtev je bil dolga leta zlasti škof Vovk. Ko je 1. decembra 1946 prejel škofovsko posvečenje, je izrekel preroške besede: "Volja božja naj bo tudi po meni vedno češčena, volja Cerkve pa do potankosti upoštevana ... S pripravljenim srcem in pogumom molim, naj Bog z menoj razpolaga, naj mi križe dopušča in pošilja. Trdno namreč zaupam, da tisti, ki breme ljudem izbere in naloži, po besedi Pavlovi našo slabotnost tudi podpira. V Gospoda zaupam!" Zadnje besede so njegovo škofovsko geslo, ki ga je junaško - svetniško uresničeval.
Od matere je prejel dobroto srca, od očeta močno voljo
Ko prebiramo življenjepis Antona Vovka, spoznavamo, da je res bil "mož božje previdnosti". Na to poslanstvo ga je Bog pripravljal že od otroštva. Po starših mu je podelil darove, ki jih je Anton vestno in odgovorno razvijal. Rodil se je 19. maja 1900 pri Ribču v Vrbi, v isti hiši, kjer je bil sto let poprej rojen prvak slovenskih pesnikov France Prešeren - pesnikova sestra Mina, poročena z Janezom Vovkom, je bila njegova stara mati. Bil je deveti in zadnji otrok v Ribčevi družini. Oče Jožef je umrl, ko je bilo Antonu komaj štiri leta. Skrb za družino je padla na ramena matere Marije. Najmlajšega sina je poslala v šole v Kranj, po smrti matere pa je zadnja dva gimnazijska razreda končal v Škofovih zavodih v Šentvidu. Po maturi se je brez oklevanja odločil za duhovniški poklic. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1923 in v svoji duhovni oporoki, ki jo je narekoval tega dne leta 1963, teden dni pred smrtjo, pravi: "Zame je to najbolj srečen spominski dan mojega življenja." Pred očmi je imel en sam cilj: biti dober duhovnik-dušni pastir, ljudi učiti, tolažiti, odvezovati, voditi, posvečevati, razdajati se jim, se zanje žrtvovati. To je uresničeval na vseh postajah svoje duhovniške in nazadnje škofovske službe. Po novi maši je bil poslan za kaplana v Metliko, kjer so ga Belokranjci vzljubili kot sto let pred njim Friderika Baraga. Po treh letih je bil iz Metlike prestavljen v delavski Tržič: dve leti je bil kaplan, leta 1928 pa je postal najmlajši župnik ljubljanske škofije. Po dvanajstih letih nadvse uspešnega delovanja so ga poklicali v Ljubljano, kjer je sprejel številne odgovorne naloge, ki jih je tudi v težkih vojnih letih uspešno opravljal.
"Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste!"
Ob koncu vojne je po odhodu škofa Gregorija Rožmana na Koroško na ramena Antona Vovka padlo breme vodstva ljubljanske škofije, ki ga je v svoji zvestobi sprejel. 1. decembra 1946 je prejel škofovsko posvečenje, leta 1950 je postal apostolski administrator ljubljanske škofije z vsemi pravicami rednega škofa. Novi oblastniki so mu od vsega začetka dali vedeti, da ga ne sprejemajo. On pa ni poznal strahu, ker je trdno zaupal v Boga. Nagajali so mu že ob njegovem škofovskem posvečenju. Najhujše pritiske je doživljal v letih 1947 do 1952. "Zaprli vas ne bomo, trpeli pa boste," mu je dejal notranji minister Boris Kraigher. Mučna so bila nočna zaslišanja, ki so se vrstila, včasih tudi večkrat na teden. "Pošteni ljudje javno nastopajo podnevi, ne ponoči," je dejal zasliševalcem. Največkrat so ga na zaslišanje vozili v Tacen.
Pozno in zelo utrujen se je vračal domov, o teh zaslišanjih mu je bilo prepovedano govoriti. Vendar je vse te hude izkušnje zapisoval. Zapisi so se kljub vsem preiskavam ohranili in leta 2003 so izšli pri založbi Družina v zajetni knjigi z naslovom V spomin in opomin. Ko te zapise prebiramo, začutimo zlobno pritlikavost tedanjih oblastnikov in duhovno veličino škofa. Mučenje tega pokončnega Kristusovega pričevalca je doseglo višek z zažigom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja 1952. Ameriški škof in pisatelj Fulton Sheen, ki je zaslovel po svojih televizijskih verskih oddajah, je po vrnitvi z drugega vatikanskega koncila dejal: "Imel sem čast, da sem sedel ob škofu mučencu iz komunistične države. Komunisti so ga živega zažgali. Do smrti bo nosil sledove zažiga."
"Obisk župnij je bil zame oddih in poživitev"
Ves čas svojega škofovanja je bil Anton Vovk najbolj srečen med svojim ljudstvom. V svoji oporoki na praznik sv. Petra in Pavla leta 1963, ob štiridesetletnici mašništva, je zapisal: "Hudo mi je, ko letos zaradi bolezni ne morem na birme. Kako rad sem hodil po župnijah, rad preprosto govoril odraslim in otrokom. Vsak obisk katere koli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev." V polnih cerkvah je s svojimi nastopi osvajal, vzgajal, vzpodbujal k lepemu življenju. Njegove besede so dajale občutek gotovost in trdnosti. Preplašenim in trpečim množicam je v tistih hudih časih, ko so komunistični oblastniki iztrgani iz src vse, kar je božjega, je vlival poguma in budil upanje. Moč njegove besede ni bila samo v silnem glasu, temveč zlasti v njegovi močni veri, ki jo je oznanjal. Škof je bil v veliko oporo tudi duhovnikom, zlasti preganjanim, da so ostali zvesti svojemu poslanstvu. V oporoki je zapisal: "Gospod, blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delaj."
Po smrti škofa Rožmana leta 1959 je bil Anton Vovk imenovan za rednega ljubljanskega škofa. Leta 1960 je prvič šel v Rim in se srečal s papežem Janezom XXIII., s katerim sta imela podobnih značajskih potez. Ko je bila ljubljanska škofija 22. decembra 1961 povzdignjena v nadškofijo, je Vovk postal prvi ljubljanski nadškof. Hudo bolan se je oktobra 1962 na koncil v Rim. V bolezni in trpljenju je, podobno kot papež Janez Pavel II., ponavljal: "Kakor in dokler Bog hoče!" Svoj junaški boj je dobojeval 7. julija 1963. 24. aprila 1999 je njegov naslednik nadškof Franc Rode izdal odlok o začetku škofijskega postopka za njegovo razglasitev za blaženega. Postopek je bil zaključen 12. oktobra 2007, zbrano dokumentacijo so odnesli na Kongregacijo za zadeve svetnikov v Rim.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2010) 5, str. 48.
* 9. december 1881, Ilirska Bistrica, † 18. maj 1938, Ljubljana
Pred sedemdesetimi leti je v Ljubljani umrl pisatelj Ivan Lah, ki ga slovenska literarna zgodovina uvršča med učence in dediče naše moderne. Večini Slovencev je danes skoraj neznan, za časa svojega življenja pa je bil med bralci zelo priljubljen. Zlasti radi so segali po njegovih zgodovinskih povestih in romanih. Med njegova boljša dela spada Knjiga spominov, ki jo je napisal razmeroma mlad: prvi del je izšel leta 1925, ko mu je bilo komaj štiriinštirideset let (drugi del je izšel po njegovi smrti, leta 1940). V Knjigi spominov Ivan Lah pripoveduje o svoji mladosti, študiju in časnikarstvu ter političnem prebujanju in delu; ker je bil vnet zagovornik jugoslovanstva, je bil za avstrijske oblastnike politično nezanesljiv in med prvo svetovno vojno je precej časa preživel po zaporih, na fronto je bil poslan šele tedaj, ko je začelo vojakov primanjkovati.
Šmarje, njegova ljuba vas domača
Rojstni kraj Ivana Laha je bilo Trnovo pri Ilirski Bistrici, kjer je bil njegov oče Ivan davčni uradnik. Rodil se je 9. decembra 1881; že naslednje leto pa je oče opustil to službo in se preselil v Šmarje-Sap na robu Ljubljanskega Barja, od koder je bila doma njegova žena Jera Smole. Tu je Ivan preživljal svoje otroštvo in med počitnicami mladost. "Ta dolenjska vas mu je ostala za vedno v toplem spominu, njena pokrajina, ljudje in zgodovina so ga kot pisatelja nenehno oplajali" (Joža Mahnič). Oče je zaradi finančnih težav odšel v Ameriko "s trebuhom za kruhom", sledila sta mu še dva sinova in hči, ob materi doma je ostal le Ivan s sestro Micko. Po končani osnovni šoli v Šmarju je tudi Ivan odšel od doma - v Ljubljano v gimnazijo. Tri leta je bil gojenec Alojzijevišča in takrat je začel pisateljevati in zasebno se je učil ruščine. Po maturi (1903) je odšel v Prago študirat slavistiko, klasično jezikoslovje, filozofijo in pedagogiko. Med njegovimi profesorji je bil tudi Tomaš Garrigue Masaryk, poznejši predsednik Češkoslovaške. Kot študent si je Lah izoblikoval svoj nazor v smislu nacionalizma in liberalizma. Po diplomi je bil dve leti domači učitelj v častniški družini ob Gardskem jezeru, leta 1910 je v Pragi končal študij z doktoratom, nato pa se je odpravil na potovanje po raznih slovanskih deželah. Prva svetovna vojna ga je doletela v uredništvu dnevnika Dan. Po zaporih in internaciji je bil poslan na romunsko fronto, kjer je bil ranjen in se je zdravil v praški bolnišnici. Po vojni je nekaj časa bival v Mariboru, kjer je pomagal pri organizaciji gledališča, potem pa se je ustalil v Ljubljani (1920); tu je bil profesor na mestni ženski gimnaziji do smrti 18. maja 1938.
Opisoval je "dobre izgubljene duše"
Pisati je začel že v Alojzijevišču kot tretješolec v zavodska rokopisna lista Večernica in Domače vaje, v javnost pa je stopil leta 1900 v katoliškem Domu in svetu, ki mu je ostal zvest do leta 1907, ko je prešel k svobodomiselnima revijama Slovan in Ljubljanski zvon. V Domu in svetu je objavljal "slike" - črtice in krajše novele v romantično realistični smeri, sprva pod močnim vplivom ruskih romantikov in realistov, predvsem Gogolja in Turgenjeva. "Pisatelja, snujočega iz otroških spominov, so pritegovale 'dobre izgubljene duše', ki so jih drugi ljudje poniževali, ki so bili ogoljufani za ljubezensko srečo ter obsojeni na bedo in osamljenost" (Joža Mahnič). Za njimi je prišel ciklus "dolenjskih povesti", kjer srečamo primere, ko dolenjskega kmeta prikazuje dokaj realistično; dotika se tudi bolečega vprašanja množičnega izseljevanja obubožanega dolenjskega kmeta v Ameriko. V slikanju tedanjih družbenih razmer je Lah učenec mladega Ivana Cankarja. "Naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije," pravi študent Poljanec, ko s sorodniki na Dolenjskem razpravlja o narodno gospodarskih vprašanjih.
Ivan Lah se je ukvarjal tudi s pesništvom in z dramatiko. Leta 1906 je v Domu in svetu objavil povest v verzih Gospod Ravbar; leta 1911 je v Slovanu izšla njegova Zimska balada; po prvi svetovni vojni je v reviji Ženski svet objavljal romantično viteško pesnitev Gabrijan in Šembilija. Za mladino je napisal povest Dore (1917), igro v verzih Pepeluh (moška podoba pravljične Pepelke), tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924) in Sneguljčico (1920), ki je zanimiva predvsem zato, ker je prva slovenska lutkovna igra.
Zgodovina - samo lupina, jedro je domišljija
Že v srednji šoli ga je privlačila zgodovina, ki jo je slikal z bujno domišljijo. Zajemal je iz ljudskega izročila in preteklih časov dolenjske pokrajine. Nadaljeval je Jurčiča z zgodbami iz turških časov, o Vlahih in Martolazih in iz poznejših francoskih časov. Njegova dela z zgodovinsko snovjo so pisana dokaj poljudno, izšle so večinoma knjižno, zato so jih precej brali. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 pri Mohorjevi družbi kot slovenske večernice, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. V njej slika dolenjske kmete okrog Šmarja, ki so se zaradi samovoljne tlake in desetine v predmarčni dobi uprli graščinama Čušpšerk in Turjak. Zrelejši pogled pisatelja na zgodovino razodeva zbirka novel Vaška kronika (1907), v kateri je hotel Lah prikazati dolenjsko podeželje in ljudi, kako doživljajo razne zgodovinske dogodke in prelomnice. Najobsežnejše zgodovinsko besedilo Ivana Laha je roman Brambovci v dveh delih (Slovenska matica 1910, 1911). Nastal je ob stoletnici francoske Ilirskih provinc (1809-1813). Dogaja se ob času Napoleonovih vojn po dolenjskih gradovih, v Ljubljani in Novem mestu. Pripoveduje o prostovoljskih oddelkih, ki so skušali dolenjsko podeželje obraniti pred francosko zasedbo, v glavnem pa gre za razgibane vojaške dogodke in vroče ljubezenske zgodbe. Vodilna misel je ljubezen do domače zemlje, ki jo pisatelj poetično slika in poveličuje. Ob izgubi Koroške po nesrečnem plebiscitu (1920) je napisal "starokorotanski roman" Angelin Hidar (1922), v katerem "zgodovino skoraj do kraja zamenja fantazija, roman se preliva v pravljico in legendo" (Joža Mahnič), vendar pa iz njega veje njegova resnična bolečina ob izgubi Koroške.
(obletnica meseca 05_2008)
* 16. oktober 1842, Ljubljana, † 13. maj 1907, Ljubljana
Pisatelj Občne zgodovine za slovensko ljudstvo se je rodil 16. oktobra 1842 v Ljubljani, na Starem trgu, kjer je imel njegov oče Jožef manufakturno zgodovino (po rodu je bil iz Strahinja pri Naklem). Poznejši zgodovinar je bil tretji otrok, doma so mu pravili Pepi, v šoli je bil Jože, ko pa je kot profesor služboval na Hrvaškem, je postal Josip. Pod tem imenom je objavljal svoje spise. Po končani ljudski šoli je prestopil na gimnazijo, toda zaradi bolezni in neurejenih razmer doma mu ni šlo. Poslali so ga na reško gimnazijo. »Oče so me poslali na Reko, da se navzamem trgovskega duha, navzel sem se pa narodnega« je povedal Josip Staré. Na Reki je bil odličnjak, posebno dobro so mu šli jeziki. Med njegovimi profesorji je bil tudi pisatelj Janez Trdina, ki je slovenske dijake ob nedeljah poučeval v slovenščini. Zgodovinar Katki} pa je dijake učil češčine in jih vnemal za Češko. Pod tem vplivom se je Staré odločil za vseučiliški študij v Pragi, kjer se je prvo leto posvetil slavistiki, potem pa zgodovini in zemljepisu.
Rad je zahajal v praško gledališče; bil je tudi dopisnik časnika Novice. V svojih 'pismih iz Prage' je poročal o raznih čeških gospodarskih in kulturnih ustanovah in prireditvah, vedno tako, da bi se Slovenci po njih zgledovali. Napisal je tudi več sestavkov za celovški list Slovenec, ki ga je izdajal Andrej Einspieler. Ko je študije dokončal, je ostal eno leto doma v Ljubljani, da si je opomogel od tifusa. Ta čas je sodeloval pri načrtih za slovensko gledališče in za slovenski dnevnik.
Profesorski kruh si je služil na Hrvaškem: začel je kot suplent na gimnaziji v Osijeku, potem ko je opravil usposobljenostni izpit za profesorja zgodovine in zemljepisa na višjih gimnazijah v slovenskem, srbohrvaškem in nemškem učnem jeziku, je bil (1870) imenovan za profesorja v Požegi. Leta 1872 je dobil profesuro v Novem mestu, a je na prigovarjanje prijateljev sprejel službo na gimnaziji v Varaždinu. V tem času je ustanovil skladno družino. Od leta 1875 pa do upokojitve leta 1904 je bil profesor in tudi ravnatelj na srednjih šolah v Zagrebu. »Bil je zelo vesten in priljubljen učitelj, ki je znal s svojo izobrazbo, z uglajenim nastopom in posebno s svojim pripovedniškim darom zbuditi zanimanje za predmet« (Janko Polec).
Te odlike so ga priporočale za pisca Občne zgodovine za slovensko ljudstvo, ki jo je odbor Mohorjeve družbe snoval že marca 1871. Za pisanje so naprosili dr. Valentina Zarnika, odvetnika v Mariboru, ki je delo sprejel in postavil svoje pogoje. Septembra istega leta je bila pogodba z Zarnikom razdrta, ker je 'pri volitvah agitiral zoper duhovnike in Cerkev«. Maja 1872 so znova razpisali natečaj za Občno zgodovino, ki 'naj bo pisana v vernem katoliškem duhu in poljudnem slogu. Treba bi bilo vmes vpletati zemljepis sploh in zlasti slovenstvo v vsakem oziru; obsegala naj bi štiri do pet zvezkov in vsak snopič naj bi bil zase obstoječ del.' Že po treh tednih se je oglasil Josip Staré, ta čas profesor v Požegi. Odboru je poslal svoj načrt, katerega je le-ta 'popolnoma odobril, ker se povsem zlaga s stavljenimi pogoji'. Staré se je takoj vrgel na delo. Prvi snopič je izšel leta 1874. Po uvodu prinaša zgodovino starih Grkov in Makedoncev, zadnji snopič (1891) pa pripoveduje zgodovino novega veka od francoske revolucije dalje. V vseh teh 18 letih ni bilo treba nikdar čakati rokopisa, niti ga ni bilo treba ne vsebinsko ne jezikovno popravljati. Kakor je bil poslan, je šel v tisk. Ljudje so komaj čakali na nov snopič. Več rodov na slovenskem podeželju je iz Staréta črpalo svoje poglede na svetovno zgodovino. Njegova velika zasluga je, da je z zanimivim pripovedovanjem pri preprostih ljudeh zbudil smisel za branje poljudnoznanstvenih del. Občna zgodovina ni Starétovo edino delo; objavil je še druge poljudnoznanstvene spise, poskusil se je tudi v pripovedništvu. Po upokojitvi se je nastanil v Ljubljani, kjer se je njegovo plodovito življenje izteklo 13. maja 1907.
(obletnica meseca 10_1992)
* 12. maj 1872, Biserjane pri Svetem Juriju ob Ščavnici; † 14. december 1940, Beograd.
"V moških letih je treba pisati programe, v starih letih pa spomine. Na stara leta se vračajo v spomin doživetja iz mladosti s posebno jasnostjo in razločnostjo ... Kot najstarejši spomin nosim v svoji duši spomin na Telovo in na vse priprave na za ta čudoviti praznik. Tu mi je Bog prvikrat pokazal krasoto svoje prirode, prvič sem videl cvetje na tratah, livadah in njivah, prvič sem ga privijal k svojemu licu in svojim ustom, srkal njegovo vonjavo v svoje prsi ter stegal svoje prste po njem, da ga naberem za liturgično uporabo ... Kadar mislim na sv. Frančiška, kako je v Božjem stvarstvu gledal samo sestre in brate, se spominjam na mlada leta, kako se gledal naravo Božjo pred Telovim."
To je edini avtobiografski zapis Antona Korošca, duhovnika, narodnega delavca in politika, ki se ga spominjamo ob sedemdesetletnici njegove smrti. Objektivni zgodovinarji ga imajo za največjega slovenskega politika: bil je voditelj Slovenije, ki se je po koncu avstrijske monarhije združila v državo Jugoslavijo, v kateri je uspešno opravljal važne vloge. Pri vsem svojem "posvetnem" delu pa je ostal duhovnik.
Bolj kot za šolske predmete se je zanimal za druge reči
Anton Korošec je bil sin Prlekije, pokrajine v severovzhodni Sloveniji, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric in Ptujsko polje, njena "prestolnica" je Ljutomer. Iz te pokrajine so izšli pomembni možje, ki so zaznamovali slovensko zgodovino: Fran Miklošič, Božidar Raič, Stanko Vraz, Fran Ksaver Meško, Edvard Kocbek, Janez Janžekovič. Zibala ga je kmečka mati. Rodil se je 12. maja 1872 v Biserjanah v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici. Na svoj kmečki rod je bil nadvse ponosen in očitno je na tem temeljila njegova narodna zavest. Osnovno šolo je obiskoval v domači fari, zadnje leto pa na Ptuju, kjer je nadaljeval tudi gimnazijski študij, katerega je končal na mariborski klasični gimnaziji. Že kot gimnazijec se je začel zanimati za politična dogajanja, zato njegove šolske ocene sploh ne ustrezajo njegovi nadarjenosti, ki se je pokazala v njegovem življenju. Po maturi se je jeseni 1892 odločil za duhovniški poklic. Od vsega začetka se je Korošec zanimal ne le za bogoslovni študij, temveč tudi za socialna vprašanja, ukvarjal se je tudi s pisanjem o tem. Po tretjem letu bogoslovnega študija je Anton Korošec prejel mašniško posvečenje in 25. julija 1895 je imel novo mašo v domači fari.
Jeseni se je vrnil v Maribor, da je dokončal četrti letnik bogoslovnega študija. Potem je bil nekaj mesecev kaplan na Sladki gori, zatem v Marenbergu (Radljah ob Dravi), od tam pa je šel za študijskega prefekta v mariborsko semenišče. Junija 1902 si je zaradi časnikarske dejavnosti vzel neplačan in časovno neomejen dopust. Nihče tedaj ni mogel slutiti, da bo ta dopust "dosmrten" v njegovem glavnem poklicu - dušnopastirskem delu. Od tega dne se je Korošec posvetil politiki, ki ji je služil najprej v avstro-ogrski monarhiji in potem v Jugoslaviji.
Vodilni slovenski politik pod Avstrijo in v stari Jugoslaviji
Politiki, kateri se je posvetil sredi leta 1902, je Anton Korošec služil sprva kot časnikar in urednik, pozneje kot narodni poslanec v deželnem in državnem zboru, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa kot večkratni minister in nekaj mesecev (1928) celo kot ministrski predsednik v Beogradu. Za njegovo duhovno rast in politično zorenje je bilo odločilnega pomena srečanje z Janezom Evangelistom Krekom okoli leta 1895. Sedem let mlajšega Korošca je prevzela Krekova osebnost in njegovi družbeni nazori. Sledil mu je z največjim spoštovanjem, čeprav sta se po značaju bistveno razlikovala. Pozneje je zavladalo med njima prisrčno prijateljstvo, ko sta se kot državna poslanca skupno borila v dunajski politični areni. Med prvo svetovno vojno sta s Krekom tesno sodelovala pri ustvarjanju jugoslovansko usmerjenega dela Slovenske ljudske stranke (SLS). Maja 1917 je bil Korošec izvoljen za predsednika Jugoslovanskega poslanskega kluba in v njegovem imenu je 30. maja v državnem zboru prebral znamenito Majniško deklaracijo, ki je zahtevala zedinjenje vseh južnoslovanskih dežel monarhije v samostojno državno telo pod habsburško oblastjo. To je pri nas vzbudilo živahno deklaracijsko gibanje v podporo slovenskim politikom. Po nenadni Krekovi smrti (8. oktobra 1917) je usmerjal slovensko državniško politiko predvsem Korošec. 16. avgusta 1918 je v Ljubljani prevzel predsedstvo Narodnega sveta, nove slovenske oblasti, ki je 29. oktobra 1918 oklical samostojno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. V prvi vladi te nove države je bil podpredsednik, kasneje pa je vodil razna ministrstva, nazadnje je bil predsednik senata in prosvetni minister. Tudi po njegovi zaslugi je Ljubljana dobila univerzo in Akademijo znanosti in umetnosti.
Tudi kot politik je ostal dober duhovnik
Pri svojem političnem delovanju je svoja temeljna načela - ljubezen do naroda, do slovenskega človeka, do Cerkve in vere - dosledno zastopal tako na Dunaju kot v Beogradu. Od tam je 14. decembra 1940 prišla žalostna vest, da so 68-letnega Antona Korošca, predsednika senata in prosvetnega ministra, našli mrtvega. V Ljubljani so se od zaslužnega moža poslovili s pogrebno mašo v stolnici in z veličastnim sprevodom na pokopališče Navje. Škof Rožman je v svojem nagovoru pri maši poudaril, kako je Korošec ostal tudi kot politik vseskozi duhovnik in nesebičen delavec za druge.
To potrjuje tudi pričevanje Jožka Krošlja (v Slovenčevem koledarju 1944), ki je bil zadnjih dvanajst let kot osebni tajnik vsak dan tesno povezan z Antonom Korošcem. Tam naslika človeško podobo tega velikega moža, predstavi pa ga tudi kot duhovnika. Med drugim piše: "Doktor Korošec je bil resnično zelo pobožen človek ... Bilo ga je treba opazovati samo pri maševanju. K oltarju je pristopil vedno zbran in pobožen, vse molitve je opravljal s tako otroško prisrčnostjo in zbranostjo, da je dostikrat pozabil na petje ... Molitev mu je bila res pogovor z Bogom. Z njo je pričel sleherno delo. V stanovanju je imel precej lepih umetniških slik, Bog je med njimi zavzemal vedno častno mesto. V svoji spalnici je imel nad posteljo obešen samo križ, nad zglavjem pa lepo Marijino sliko, gobelin, ki ga je dobil v darilo za god od prijateljske družine. In rožni venec ga je spremljal na vseh potih. Na potovanjih, na vsakdanji poti v ministrstva ali pa na poti na dvor. Prav povsod. Skrbno je vedno pazil, da mu ga je strežnik gotovo spravil v žep obleke, ki jo je izbral za tisti dan."
(obletnica meseca 12_2010)
