* 12. maj 1912, Trst, † 23. november 1989, Trst

Pogrešala je dom v Barkovljah, morje, Kras

»Rojena sem bila (12. maja 1912) v Barkovljah pri Trstu in moj svet je še vedno Trst, čeprav sem tukaj v Gorici že skoraj štirideset let,« je povedala v pogovoru za Ognjišče marca 1984. »Ne morem se popolnoma vživeti, manjka mi morje, Kras, vsega tega v Gorici ni.« V družini Rafaela Piščanca, poštnega uradnika, in Marije Pipan so bili štirje otroci: tri hčerke in sin Lado, ki je postal duhovnik in je bil umorjen kot žrtev komunizma. Oče je bil iz Rojana pri Trstu, njegov brat Gabrijel je bil duhovnik (župnik v Klancu), duhovnik je bil tudi materin brat Valentin, župnik v Renčah. Mama je bila iz Škofje Loke. »Bila je zelo stroga, dobra, toda neizprosna. Dobro nas je vzgajala. Bila je zelo inteligentna žena. Zdelo se mi je nemogoče, da kakšne stvari ne bi vedela.« Osnovno šolo je obiskovala v Barkovljah, meščansko pri Sv. Jakobu v Trstu, trgovske srednje šole pa ni dokončala. Fašistični oblastniki so slovenske uradnike premeščali v notranjost Italije. Tako je bil oče leta 1926 premeščen v Piso, naslednje leto je šla za njim cela družina, ki je bila zavedno slovenska.

Zora se ni hotela vpisati v italijansko šolo, temveč se je zaposlila v nekem modnem salonu, kjer je delala skoraj deset let. Ko se je oče upokojil, se je družina iz Pise preselila v Gorico, kjer je Lado študiral za duhovnika. Zora je med vojno hudo zbolela: vsak teden je nosila težke pakete v taborišče Gonars, kjer sta bila tudi njena dva bratranca, in zaradi tega si je pokvarila hrbtenico tako hudo, da je tri leta ležala. »Zdravila sem se na Lidu v Benetkah, kjer sem se spet učila hoditi kot otrok.«

»Pišem, da bi naši ljudje ostali Slovenci«

Pisati je začela že med vojno. Njena prva povest Petnajstim v spomin (nedolžnim žrtvam v Cerknem, pobitim 3. februarja 1944) je izhajala v Goriškem listu (1944-1945). Urejala je mesečno glasilo goriške Marijine družbe Vijolica in v njem objavljala svoje črtice. Od leta 1952 do upokojitve je bila upravnica verskega tednika Katoliški glas. Ves čas je pisateljsko ustvarjala; sad njenega dela so bile povesti in romani, vseh njenih knjig je bilo osem in vse (razen povesti Most čez ocean, 1984) so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi. Povedala je, kaj jo je vodilo pri pisanju. »Vedno se zamislim, kaj bo to koristilo ljudem, kako jim bo všeč. Zelo rada bi videla, da bi naši ljudje postali boljši in bolj verni. Pišem tudi zato, da bi naši ljudje ostali Slovenci ...

Sicer pa pišem iz srca. Lahko rečem, da v vsako knjigo vložim vso svojo ljubezen, vso svojo notranjost.« Literarni zgodovinar Martin Jevnikar je njeno pisateljsko poslanstvo ocenil: »Zora Piščanc se je v svojih povestih in romanih zazrla v svoje življenje in v življenje domače družine, v težke razmere rojakov pod Italijo, ki jih je mučil in preganjal fašizem, v usodo slovenskih uradnikov, ki so jih prestavljali v Italijo, kjer so bili odrezani od korenin, tuje okolje pa jih ni sprejelo. Zato so ta njena dela kos slovenske zamejske zgodovine polpretekle dobe, napisane po lastnem doživljanju in po vzorih sorojakov. Vse pa preveva iskrena ljubezen do slovenskega naroda.« V druge čase in v drugačno okolje sta postavljena njena obsežna zgodovinsko-življenjepisna romana Pastirica Urška (1979) in Blagovestnika Slovanov (1984). Oba sta izšla tudi pri založbi Ognjišče.

Pesnik zelene pomladi - spomenik bratu mučencu

Prav iz srčnih globin je privrelo njeno zadnje delo Pesnik zelene pomladi (1987), življenjepisna povest o bratu Ladislavu (Ladu). V njej je opisala svojo družino, brata Lada pa spremlja od otroških let preko šolanja, mašniškega posvečenja in prvih duhovniških služb vse do tragičnega konca, ko so ga 3. februarja 1944 skupaj s kaplanom Ludvikom Slugom in trinajstimi vernimi Cerkljani pod obtožbo, da so Nemcem izdali partijsko šolo, ubili nad Cerknim in jih vrgli v brezno. Zora je že leta 1950 izdala bratove pesmi pod naslovom Pesmi zelene pomladi. Vsa imena so v povesti spremenjena (prava so le imena nekaterih znanih duhovnikov): Lado je Simon. Kot gimnazijec je našel nekaj prijateljev, s katerimi je ostal povezan vse življenje. Z njimi je rad zahajal v gore, zlasti na Svete Višarje V bogoslovju je bil njegov duhovni voditelj in tudi učitelj pesništva podravnatelj Ivo Juvančič. Čeprav so odkrili pravega izdajalca partijske šole (partizanskega majorja, ki je bil nemški obveščevalec), so v javnosti še kar naprej blatili cerkljanske žrtve.

Zora Piščanc se je za rehabilitacijo svojega brata-mučenca borila brez prestanka na vseh ravneh. Posebno jo je bolelo, "da je brezvestni slovenski pisatelj (Tone Svetina) še njegov spomin oskrunil z bogokletnimi lažmi". Svojo povest zaključuje: »Pesnik Simon pa bo živel med nami. Še tako spretna lažna propaganda ne bo mogla oskruniti njegovega svetlega lika. Ostal bo med nami kot duhovnik in pevec v besedi in zvokih in njegov spomin bo večen, kakor sta večna dobrota in ljubezen.« V tej večnosti se mu je pridružila 23. novembra 1989, ko je za vedno odložila pero.

(obletnica meseca 05_2012)

* 11. maj 1784, Potok v Ziljski dolini, † 11. junij 1844, Možberk ob Vrbskem jezeru

Duhovnik, tesno povezan z ljudstvom

"Blagi Ziljčan", kakor Slomšek lepo označi Urbana Jarnika, se je rodil 11. maja 1784 na Potoku v župniji Sv. Štefan v Ziljski dolini. Njegov oče je bil premožen kmet, gostilničar in kovač, zato je svojega nadarjenega sina lahko poslal študirat na gimnazijo in licej v Celovcu. Po maturi leta 1803 je vstopil v celovško bogoslovje; drugo leto je študiral na teološki fakulteti graške univerze, tretje leto pa spet v Celovcu, stanujoč izven semenišča. 12. oktobra 1806 je bil s spregledom (ker še ni dopolnil predpisanih 23 let) posvečen v duhovnika. Najprej je služboval kot kaplan v Čajničah (1806-1809), nato je bil kaplan v Podkrnosu (1809-1811), zatem pa sedem let mestni kaplan v stolni župniji v Celovcu. Leta 1818 je postal župnik v Nemškem Šmihelu na Gosposvetskem polju, v začetku leta 1827 je dobil tedaj še slovensko župnijo Blatograd (Moosburg) nad Vrbskim jezerom, kjer je ostal vse do svoje smrti 11. junija 1844. Kot duhovnik je bil tesno povezan z ljudstvom in zaradi svojega vedrega značaja zelo priljubljen. Odlikoval se je po vestnosti, skrbnosti in ljubezni do župljanov. Prejel je priznanje civilnih oblastnikov, krški škof pa ga je štel med najboljše duhovnike svoje škofije. Slovel je tudi kot odličen pridigar, ohranila pa se je samo ena njegova pridiga. Kot duhovni pastir je med svojimi župljani in kot duhovnik med svojimi stanovskimi tovariši branil slovenski jezik in njegove pravice in ne brez uspeha. Na binkoštni ponedeljek leta 1838 je imel Slomšek v njegovi župniji znamenito pridigo o ljubezni do maternega jezika in slovenstva.

"Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo"

Ob tem obisku je Slomška spremljal France Prešeren, ki se je bil z Jarnikom spoprijateljil v Celovcu. Kot kaplan v Čajnčah in Podkrnosu je Jarnik pridno pesnikoval. V petih letih naj bi nastalo okoli 150 pesmi, od katerih pa se jih je ohranilo le kakšnih 50. Nekaj svojih pesmi je Jarnik po letu 1811 objavil v celovškem kulturnem tedniku Carinthia, ki je bil v rokah Slovencem naklonjenih urednikov. Svoji prvi objavljeni pesmi je dal naslov Na Slovence in v njej pozdravlja srečanje slovenske in nemške muze na koroških tleh. "Njegove psemi so po vsebini prikupne, po obliki preproste, jezik pa je obarvan s pesnikovim ziljskim narečjem" (Pavle Zablatnik). Pridobil si je častni naziv "koroški Vodnik". Bil je nadarjen pevec in dobro je igral na harfo, zato je nekaterim svojim pesmim zložil tudi napev: V mestnem hrupu Celovca je njegova pesniška muza umolknila.

Začel je pisati poučne in nabožne knjige. Najbolj znana je Zber lepih ukov za slovensko mladino (1814), ki obsega nekaj pesmi in vrsto krajših poučnih sestavkov "Bila je to prva slovenska mladinska knjiga in hkrati prva slovenska knjiga, ki ima prevode iz slovanskih književnosti" (Ivan Grafenauer). Ko se je preselil v Blatograd, se je Jarnik z vso vnemo posvetil slavistiki in jezikoslovju. Prešeren mu je menda dejal: "Več daru imaš za poezijo kakor za filologijo (jezikoslovje)!"

Neutrudni koroški narodopisec in zgodovinar

Pod vplivom romantike je Jarnik postal tudi prvi pomembni slovenski narodopisec na Koroškem. Kot mlad kaplan v Celovcu je leta 1812 v tedniku Carinthia objavil Herderjevo poglavje o Slovanih, ki je sprožilo, zanimanje za narodopisje, ker ga je Jarnik opremil z opombami in s pozivom, naj se nabira slovensko narodno blago (domače ljudske pesmi, basni, pravljice, pripovedke, pregovori) kot gradivo za bodočo zgodovino slovanskih narodov. Kot raziskovalec slovenskega jezika je sestavil slovenski etimološki slovar pa še nemško-slovenski ter nemško-slovenski-latinski slovar, ki sta ostala v rokopisu.

V Vrazovem Kolu je objavil prvo razpravo o koroških slovenskih narečjih z naslovom Obraz slovenskega narečja u Koruškoj. Kot župnik v Šmihelu na Gosposvetskem polju se je Jarnik ob knežjem kamnu in vojvodskem prestolu posvetil raziskovanju koroške zgodovine: Z razpravo Narnigi o ponemčevanju Koroške je dregnil v nemško osje gnezdo. Po njegovi domnevi se je jezikovna meja od 15. stoletja naprej vsako stoletje pomaknila za eno uro hoda proti jugu. Dosledno je uporabljal izraz "slowenisch" namesto "windisch". - Krščanska kulturna zveza v Celovcu je začetnika slovenskega narodopisja na Koroškem počastila s tem, da je svojo znanstveno ustanovo za narodopisno dejavnost Slovencev na Koroškem 2. marca 1992 poimenovala Slovenski narodopisni institut Urban Jarnik.

(obletnica meseca 05_2004)

* 11. maj 1676, Suha, † 17. maj 1741, Nazarje.

Na Slovenskem, kamor so jezuiti prišli leta 1597, je najbolj znan njihov svetnik sv. Frančišek Ksaverij, ki je umrl kot misijonar pred vrati Kitajske 3. decembra 1552 in je bil leta 1622 razglašen za svetnika. Obdajal ga je venec izrednega čudodelnika, zato se je njegovo češčenje naglo širilo po vsem svetu. Pri nas ima največje zasluge za to Ahacij Stržinar, nabožni pesnik in župnik v Gornjem Gradu, ki je leta 1715 pri podružnici na Straži ustanovil božjo pot sv. Frančiška Ksaverija, ki je hitro močno zaslovela. Stržinar se je rodil na današnji dan.

Župnik sedeža ljubljanskih škofov

Ahacij Stržinar je bil dvajset let (1713-1733) župnik in dekan v Gornjem Gradu, ki je bil od leta 1144 sedež župnije, le nekaj let prej je bil tam ustanovljen benediktinski samostan. Ta je odigral pomembno vlogo pri župnijskih mrež v osrednjem delu slovenskega ozemlja. Papež Sikst IV. je leta 1473 samostan ukinil, dušno pastirstvo naj bi namesto redovnikov opravljali duhovniki ljubljanske škofije, ustanovljene leta 1462. Gornji Grad je kmalu postal redna rezidenca ljubljanskih škofov, ki so prihajali v Ljubljano le tedaj, ko so to zahtevala cerkvena opravila. Sedanjo mogočno gornjegrajsko stolnico so zgradili za časa ljubljanskega škofa Attemsa (1742-1757), potem ko so podrli prejšnjo, v kateri se je zbiralo župnijsko občestvo, katerega pastir je bil Ahacij Stržinar. -

Rodil se je 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki. Gimnazijo je najverjetneje obiskoval pri jezuitih v Ljubljani, potem pa je odšel na Dunaj, kjer je študiral svobodne umetnosti in filozofijo ter dosegel naslov magistra. Tam je dokončal tudi teološki študij in bil leta 1702 posvečen v duhovnika. Leta 1703 je postal kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani in bil hkrati prvi vikar na Brezovici pri Ljubljani. V letih 1707-1713 je bil spovednik ljubljanskih klaris. Leta 1713 je postal župnik in dekan v Gornjem Gradu, kjer je bil tudi predstojnik Marijinega kolegija, semenišča ljubljanske škofije. Po dveh letih je v cerkvi sv. Barbare v Radmirju (na Straži) uvedel božjo pot v čast sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta 1733 gornjegrajski župniji odpovedal, se je preselil tja. Umrl je v frančiškanskem samostanu v Nazarjah 17. maja 1741.

Ustanovitelj božje poti iz človekoljubja

"Viri pripovedujejo, da je bila okoli leta 1715 v gornjegrajskem okraju tolikšna lakota, da so si ljudje pekli kruh iz drevesne skorje in mladik vinske trte in da jih je mnogo pomrlo. In kakor se v življenju pogosto v stiski poraja iznajdljivost, tako se je tudi v Gornjem Gradu našel človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči," piše o nastanku božjepotnega svetišča sv. Frančiška Ksaverija v Stražah pri Radmirju umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer. Človek, ki je ljudstvu pomagal v nesreči, je bil Ahacij Stržinar. Kot nekdanji jezuitski dijak se je odločil, da na tem osiromašenem ozemlju vpelje češčenje čudodelnika sv. Frančiška Ksaverija. Nova pobožnost bo pritegovala romarje, z njimi pa bo pritekel tudi denar. Po dogovoru z ljubljanskim škofom je pri ljubljanskem slikarju Janezu Mihaelu Reinwaldtu naročil podobo umirajočega sv. Frančiška (po njej so napravili več kopij za razne kraje po Evropi). Podobo je Stržinar postavil v podružno cerkev sv. Barbare na Stražah 3. decembra 1715, na Frančiškov praznik; le dan pred praznikom sv. Barbare, cerkvene zavetnice, 4. decembra, ko so od vseh strani prihajale procesije. Pridigarji so vernike seznanjali z življenjem in dejanji velikega misijonarja in ga priporočali kot "zaščitnika v smrtnem boju in nevihtah". Božja pot se je "prijela". Glas o njej se je naglo širil blizu in daleč. Prihajali so številni romarji, pa tudi bogati darovi z raznih dvorov, ki jih zdaj občudujemo v zakladnici radmirske cerkve. Zgrajena je bila v letih 1721-1725, posvečena pa leta 1728, ob njej pa hiša za duhovnike in goste. Vanjo se je leta 1733 vselil Ahacij Stržinar, ki se je z vsem srcem posvetil "svoji" božji poti, priljubljeni do današnjih dni.

Prva slovenska katoliška pesmarica

Božjo pot v Radmirju je Stržinar opisal v knjigi, ki je izšla šestkrat v nemščini, po enkrat pa v latinščini in italijanščini, ter v dveh latinskih spisih, ki sta ostala v rokopisu. Za slovensko literarno in versko življenje je pomemben, ker je leta 1729 izdal pesmarico Katoliš keršanskiga vuka pejsme, katere se per keršanskimo vuko, božih potih, per sv. misionu inu zlasti per svetimo Francisco Ksaverjo Na straže Gorniga grada fare nucno pojo. "To je prva slovenska katoliška knjiga, ki vsebuje le pesmi, torej prvi takšen samostojen tisk, ki je izšel 134 let po zadnji protestantski pesmarici. Gre za izrazito katehetično verzificirano prozo brez pesniškega duha" (Alfonz Gspan). Na pesmarje, kakor pravimo piscem nabožnih pesmi v 18. stoletju, so najbolj vplivali predpisi tridentinskega koncila, naj se zaradi velikega neznanja krščanskega nauka gojijo katehetične pesmi; pojo naj se med mašo takoj po pridigi. Stržinarjeva zbirka vsebuje 30 pesemskih besedil deloma z notami; v njej je objavljena tudi prva slovenska peta maša. Svoje pesmi je izdal ne samo z namenom, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, temveč tudi, "de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili". V mislih ima tiste, ki so jih skladali godci in so bile po vsebini sicer verske, "vendar so folš, čez to božjo vejro in več k špotu koker k časti teh svetnikov". Njegove pesmi so povečini brez pesniškega duha, vendar mu gre zasluga, da je s to svojo zbirko ustregel potrebi svojega časa. Bil je tudi eden izmed redkih, "ki se je spomnil, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati," ga pohvali literarni zgodovinar Mirko Rupel. V uvodu svoje pesmarice je namreč zapisal: "K zadnimo tedej vas opominam, de se bel slovenskiga druka vučite."

(obletnica meseca 05_2006)

* 15. avgust 1808, Železniki, † 9. maj 1883, Šmohor, Avstrija

Iz rodovine poštenih in pridnih ljudi

Korenine stare rodbine Levičnik iz Železnikov je mogoče zasledovati le do Janeza, ki je umrl okoli leta 1766, kajti župnijske matične knjige so bile uničene ob velikem požaru v Železnikih leta 1822. Ta Janez je imel sinova Jurija in Blaža; Blažu pa sta se rodila sinova Gregor in Luka, ki sta se, kot piše literarni zgodovinar France Koblar, železnikarski rojak, "s pridnostjo in poštenostjo povzpela od žebljarjev do večjih trgovcev z železnino, zlasti z žeblji, in postala fužinarja. Trgovala sta, posebno Luka, večinoma peš v Trst, na Reko... V draginjskih letih 1816 in 1817 sta bila velika dobrotnika Železnikov in okolice, ker sta skrbela ljudem za delo in zamenjavala železninske izdelke za žito." Luka je imel z ženo Nežo Koblar sedem otrok - pet sinov in dve hčerki, najstarejši otrok je bil Jernej, rojen 15. avgusta 1808. Vse sinove je oče dal študirati: poleg Jerneja je bil duhovnik tudi Franc, Jurij in Peter sta bila sodnika, Jožef, najmlajši, pa učitelj in gospodar na domu. Jernej je prve šolske nauke prejel v domačem kraju, kjer je prav takrat župnik Mihael Grošel, bivši cistercijanec, ustanovil ljudsko šolo. V ljubljanskih šolah je bil sošolec Prešernovega brata Jurija. Bogoslovne študije je končal v Celovcu, kjer je bil 5. avgusta 1832 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah na Koroškem, kjer je skrbno pisal slovenske pridige. Leta 1838 so ga poslali v samotno faro Zgornjo Pleso, kjer je ostal "pozabljen" do leta 1852.

V tej samoti se je posvetil pesnikovanju in študiju tujih jezikov ter filozofije. Šele z doktoratom v Gradcu je opozoril nase in leta 1852 je postal dekan v Šmohorju, kjer je ostal enaintrideset let, vse do svoje smrti 9. maja 1883.

Slomškov sodelavec, pesnik Krajnske čbelice

Na Koroško je Levičnika zvabil tudi sloves Antona Martina Slomška, ki je bil v letih 1829-1838 spiritual v celovškem bogoslovju, katerega gojenec je bil dve leti (1830-1832). V pesmi Prijatlam je zapisal: "Te boljiga moža lastnosti, veste, so me uz Krajne gnale." V Celovcu sta se spet našla z Jurijem Prešernom. Slomšek je bogoslovce vnemal tudi v ljubezni do slovenščine. Skupaj z njimi je prevajal in jih učil celo pesnikovati. Jernej je kot bogoslovec in kasneje kot kaplan sodeloval pri prvih Slomškovih knjigah, namenjenih predvsem otrokom (Prijetne pripovedi za otroke, Kratkočasne pravljice otrokom v podučenje, Življenja srečen pot).

Za pisanje pesmi ga je spodbudila Krajnska čbelica, katere sotrudnik je bil v vseh štirih "bukvicah". Literarni zgodovinar Lino Legiša o njegovih pesmih sodi, da "ne tečejo brez zatikanja, kažejo pa višje prizadevanje, naj gre za hrepenenje po lepšem duhovnem svetu ali za žalovanje po padlem prijatelju". Prešeren je pismu Čopu iz Celovca 13. februarja 1832 omenil "usodo" svojih pesmi iz študentskih let; ko jih je kasneje vzel iz predala, je razen treh vse vrgel v ogenj. Tam piše: "V metričnem in jezikovnem pogledu so bile približno take, kakršne so morda Levičnikove kantilene." Levičnik je pisal pesmi tudi potem, ko je Čbelica "umrla", nekaj jih je objavil v celovški Carinthiji. Literarne stike je ohranjal s Prešernom in Kastelcem. Na Prešernovo pobudo se je lotil prevajanja Schillerjeve Device Orleanske in mu je poslal nekaj strani svojega prevoda, da ga kot "najbolj klasični pesnik slovenskega vkusa" oceni. Dolgo je snoval svojo "epopejo" z nasloom Katolška cerkuv v 15 spevih z okoli 9800 verzi, ki je ostala v rokopisu.

Pisec prvega Prešernovega življenjepisa

Do Prešerna je bil Levičnik poln vdanega spoštovanja in občudovanja. Skoraj gotovo sta se osebno spoznala že v Ljubljani, ker je bil Jernej sošolec Prešernovega brata Jurija, srečevala pa sta se tudi v Celovcu, kjer se je Prešeren leta 1832. Levičnik se je imel za Prešernovega učenca in pozneje se v njegovem jeziku pozna Prešernov vpliv. Kot zvest Prešernov častilec je ob drugi obletnici Prešernove smrti (1851) kot nekrolog za celovško Carinthijo spisal prvi Prešernov življenjepis, ki ga France Koblar označuje kot "najzaslužnejši dokument Levičnikovega literarnega dela" in pravi: "Ta življenjepis je značilen zaradi iskrenega osebnega razmerja do predmeta in dovolj točnega poznanja glavnih življenjskih dogodkov, zlasti pa Prešernove notranjosti. Kakor vemo, sta bila njegova informatorja Jurij Prešeren oz. njegove sestre in Kastelic... Levičnik omenja pokrajino, iz katere je vzrasel Prešeren, družinske razmere, predvsem omenja očeta in mater ter navaja glavne točke iz znamenitega dunajskega pisma staršem leta 1824, očrtava pesnikovo zunanjost in njegov značaj, svobodomiselnost, pomanjkanje metafizičnih osnov v njegovem praktičnem življenju, njegovo radikalnost ter označuje Prešernovo življenje kot brezuspešno borbo s časom in usodo." Ko slavi Prešerna kot pesnika, poudarja, da je s svojimi pesmimi "usposobil slovenščino za vse vrste pesništva, pokazal je veliko preprostost in prisrčnost v mislih in izrazu". V ta življenjepis je Levičnik vložil veliko svoje osebne bolečine. Kot duhovnik je bil Levičnik vnet in požrtvovalen. Ljudi je pridobival s prisrčnostjo in nesebičnostjo. V Šmohorju je zapustil sloves velikega ljudskega dobrotnika.

(obletnica meseca 08_2008)

* 9. maj 1892, Ajdovščina, † 21. julij 1989, Ljubljana.

Med ljudmi, posebno še med umskimi delavci, poznamo "jutranje" in "večerne" tipe: prvi najlažje ustvarjajo zjutraj, ko so polni sveže moči, drugim pa bolj odgovarjajo večerne ali celo nočne ure, ko v njih odzvanjajo vtisi minulega dneva. Če pojem "dan" raztegnemo na vse življenje, bi lahko rekli: eni se uveljavijo in si ustvarijo "ime" že v mladih letih (in to se nam zdi nekje "normalno"), drugi pa do svoje zrele življenjske dobe ne dajo od sebe nič pomembnega, potem pa kar nenadoma začutijo potrebo, da izpovejo tisto, kar se je v njih nabiralo dolga desetletja, kar so premlevali v svojih srcih in kar so jim prinesle življenjske izkušnje. Med take "večerne tipe" ustvarjalcev, ki so bolj redki, je spadal pisatelj Danilo Lokar. Njegova prva knjiga Podoba dečka je izšla, ko mu je bilo štiriinpetdeset let. Potem pa so izhajale kot "po tekočem traku" in pri devetdesetih letih se je "rodila" njegova osemnajsta knjiga.

Vse življenje bolehen - dočakal sedemindevetdeset let

Življenjska pot Danila Lokarja je v primerjavi z njegovo pisateljsko potjo povsem navadna, a po svoje presenetljiva, če vemo, da je kot otrok hudo zbolel in mu je to pustilo posledice za vse življenje, pa je kljub temu dočakal sedemindevetdeset let! Rodil se je 9. maja 1892 v Ajdovščini kot najstarejši od šestih otrok. Oče Anton je bil strojar in trgovec z usnjem, mati Marija Hmelak je bila doma iz bližnjega Lokavca. Šestleten je začel hoditi v ljudsko šolo v Ajdovščini, ki jo je obiskoval tri leta, potem pa so ga vpisali na nemško vadnico v Gorici. Poleti 1902 se pri kopanju na Hublju močno prehladil in dobil vnetje ledvic, zaradi česar je potem vse leto preležal doma.

Jeseni 1903 je uspešno opravil sprejemni izpit za nemško realko v Gorici in leta 1910 je maturiral. V tretjem razredu realke je z nekaterimi sošolci začel izdajati dijaški list Pobratimija, v katerem je objavil svoje prvo novelo Julkina pot (1906). Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze za študij romanistike. Že po prvem letu je presedlal na medicino. "Odločil sem se za pot v življenje, ne za knjižni prah." Študij medicine je končal leta 1917. Konec prve svetovne vojne je dočakal kot civilni zdravnik v furlanski vasi Villanova del'Iudrio.. Leta 1921 je šel na specializacijo v Zagreb, a je kmalu spoznal, da zaradi slabega zdravja napornemu kirurškemu delu ne bo kos. Vrnil se je v Ajdovščino, kjer je opravljal zdravniško prakso med preprostimi kmečkimi ljudmi do leta 1943 ter nato po vojni do leta 1951, ko je za stalno pustil ta poklic in se posvetil pisateljevanju. V zadnjih desetletjih je tudi veliko potoval po raznih deželah sveta. 21. julija 1989 je odšel na zadnje potovanje - v pokrajine večnosti.

Družinski prijatelj slikar Veno Pilon

Leta 1919 se je Danilo Lokar v Ajdovščini pobliže seznanil s štiri leta mlajšim rojakom slikarjem Venom Pilonom, ki se je takrat vrnil iz ruskega ujetništva: Ta se je leta 1922 naselil doma v Ajdovščini, kjer so imeli pekarno, in tam ostal do leta 1928. V tem "ajdovskem obdobju" so nastale njegove najlepše slike. Postala sta prijatelja in Lokar je z zanimanjem spremljal njegovo ustvarjanje. Veno Pilon v svojih spominih Na robu pripoveduje: "Zvečer sem pogosto zahajal v družino prijatelja Danila Lokarja. Vedel sem, da kljub obilnemu in napornemu zdravniškemu delu sameva na sončenju ob Lokavšku in skrivaje nekaj piše. Vendar ni nikdar jasno o tem govoril ali kaj pokazal. Največkrat smo govorili o umetnosti in literaturi, njegov sorodnik (svak Dragotin Gustinčič, mož njegove sestre Anice) pa je najraje zavil v politične debate; ni skrival svoje miselnosti nepopustljivega revolucionarja ... Prijatelj Danilo je v noveli Od brega namesto mene, čeprav po svoje, nazorno opisal moje tedanje slikarsko delo v okviru življenja, v katerem sem se gibal." Ko je Pilon leta 1928 odšel Pariz, piše: "Kar sem do tedaj naslikal dobrega, zlasti ajdovskih portretov, sem v celoti za majhen denar odstopil prijatelju Danilu, ker sem upal, da bo v skrbnih rokah." Ko je slikarjev rojstni dom postal Pilonova galerija, ji je Lokar odstopil vsa dela, ki mu jih je prijatelj zaupal v varstvo. Po smrti svoje žene Anne-Marie leta 1963 se je za stalno naselil v Ajdovščini. Ko je 23. septembra 1970 umrl, mu je prijatelj Danilo spregovoril ob odprtem grobu.

Do petdesetega leta nekaj novel, do devetdesetega dvajset knjig

"Pisanje je samo v meni. Samo o tistem lahko pišem, kar je del mene ali moje zavesti, kar me vznemirja, kar pritiska name in kliče po rojstvu," je izpovedal Danilo Lokar. Prijatelj Pilon ga je videl, kako nekaj piše, vendar je to skrival tudi pred njim. Po naključju je med letoma 1933-1935 v ljubljanski reviji Sodobnost, ki jo je urejal Ferdo Kozak, izšlo nekaj Lokarjevih novel (Ples, Zimska noč, Obleka). Do načrtovane izdaje njegovih novel v knjigi ni prišlo. Šele leta 1956 je pri koprski založbi Lipa izšla njegova prva knjiga Podoba dečka, v kateri opisuje svojo mladost, predvsem dijaška leta v Gorici. Leta 1958 je izšla zbirka novel Sodni dan na vasi, za katero je leta 1959 prejel Prešernovo nagrado. Nadaljevanje Podobe dečka je avtobiografski roman Leto osemnajsto (1960), kjer pisatelj podaja obračun svojega vstopa v življenje. Med letoma 1960-1970 je izšlo osem Lokarjevih knjig, po letu 1970 pa še deset! Mladini je posvetil knjigo Srnjaček, ljubko zgodbico o živali, ki se pred hudo zimo zateče med dekleta, ki ga spomladi vrnejo naravi. Temeljito bibliografijo del Danila Lokarja, ki je objavljena v knjigi Burja pred tišino - izšla leta 1982, ob pisateljevi devetdesetletnici - je pripravil njegov ajdovski rojak Marijan Brecelj. "Lokarjevo delo je po vsebinski in slogovni značilnosti utemeljeno v neposredni življenjski izkušnji," sodi literarna zgodovinarka Helga Glušič. "Njegovemu zanimanju za presenetljive in nevsakdanje vzgibe v človeških usodah je zdravniški poklic prinesel ogromno gradiva, od katerega je za svojo pripoved odbiral srečanja s posebnimi ljudmi, posebnimi situacijami in občutji."

(obletnica meseca 07_2009)

* 8. maj 1914, Dol pri Ljubljani, † 20. oktober 2006

Profesor Breznik mu je vcepil ljubezen do slovenščine

Janko Moder je pravil o sebi, da je otrok prve svetovne vojne: rodil se je namreč 8. maja 1914 v Dolu pri Ljubljani. Ob izbruhu prve svetovne vojne je moral oče na fronto. Mati se je preživljala s slamnikarstvom. Ko se je oče po vojni vrnil domov, je bil za štiriletnega Janka tujec. V naslednjih letih je dobil štiri brate in dve sestri. Oče, po poklicu mizar, je po vojni želel ustvariti strojno mizarstvo in v ta namen je z bratom postavil hidroelektrarno. Šolsko modrost, ki mu je bila nekam tuja, je Janko začel nabirati v ljudski šoli v Dolu, potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je kot gojenec Marijanišča v enem šolskem letu naredil tri razrede.

Šolanje je nadaljeval na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, kjer ga je profesor slovenščine dr. Anton Breznik, priznan jezikoslovec, za vse življenje zaznamoval z ljubeznijo do lepe slovenščine. Cenil ga je bolj kot svoje predavatelje kasneje na univerzi. Na klasični gimnaziji se je prvič srečal s tujimi jeziki, ki so ga pritegnili. Knjige v tujih jezikih je bral počasi in jih sproti 'zase' prevajal. Po maturi se je pod vplivom Milana Vidmarja, čigar knjige (Oslovski most, Moj pogled na svet, Spomini) je požiral, vpisal na elektrotehniko, vendar je končal samo prvi letnik, študij bi morala nadaljevati ali v Gradcu ali v Zagrebu, za kar pa ni imel sredstev, zato je presedlala na 'cenejšo' slavistiko. Tik pred drugo svetovno vojno je diplomiral. Ko je odslužil vojaški rok, se je poročil in dobil službo suplenta na drugi realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno je bil nekaj mesecev dramaturg v ljubljanski Drami. Po 'osvoboditvi' leta 1945 je bil devet mesecev zaprt, ločen od družine – žene in dveh majhnih otrok, ki so ostali brez vsega.

Zvesti sodelavec Mohorjeve družbe in njen zgodovinar

Ko je prišel iz zapora, ker mu niso mogli dokazati nobenega 'greha', je bil kot kužni bolnik. »Nihče od prijateljev me ni več poznal. Nihče si ni upal pogovarjati z menoj, da ne bi s tem tudi sebe umazal.« Nikjer ni mogel dobiti službe, zato se je v stiski zatekel k Finžgarju, uredniku Mohorjeve družbe, pri kateri je Moder sodeloval že od leta 1934, ko je kot sourednik prevzel v tedanji družinski reviji Mladika zadnji dve strani: zanimivosti, šale, uganke. Urednika, najprej Finžgar, potem dr. Jože Pogačnik, sta ga porabila še za marsikaj drugega. Leta 1941 je postal (z Antonom Vodnikom) urednik Mladike. Med vojno je bil eden najbolj dejavnih delavcev v uredništvu in upravi Mohorjeve, ki se je pred Nemci preselila iz Celja v Ljubljano in se je borila s številnimi težavami. »Z vsako knjigo, ki je izšla, smo zbujali v ljudeh zavest, da še živimo in da se ne damo.« S Finžgarjem sta si bila zelo blizu, ko je po zaporu prišel k njemu, ga je z veseljem sprejel in mu začel nalagati delo. Moder je dejansko prevzemal uredništvo in tajništvo Mohorjeve. Za novo oblast, ki je Mohorjevo sicer pustila pri življenju, vendar pa jo je kar naprej dušila, Moder ni bil primeren za to vlogo. Pri Mohorjevi je ostal kot uredniški pomočnik do srede leta 1955.

Ob stoletnici Mohorjeve družbe leta 1952 je izšel prvi snopič prvega dela njene zgodovine z naslovom Iz zdravih korenin močno drevo, naslednje leto so družbeni naročniki še drugi snopič prvega dela. Obe knjigi, sad dolgotrajnega trdega in vztrajnega dela Janka Modra, zajemata zgodovino do konca sedemdesetih let 19. stoletja. Moder je pripravljal nadaljevanje, ki pa ni zagledalo belega dne. Leta 1957 je izšla njegova zajetna Mohorska bibliografija, ki prinaša naslove vseh izdaj Mohorjeve od začetka do leta 1954.

"Knjige berem tako počasi, da jih sproti prevajam"

»Že v gimnaziji sem se navadil vsa tuja besedila, ki so mi prišla pod roke, prevesti v slovenščino, ker sem se tako seznanjal z jeziki.« Po drugi svetovni vojni, ko nikjer ni mogel najti primerne službe, se je posvetil prevajanju, o katerem je dejal: »Prevajanje se mi zdi povsem primerljivo s samostojnim ustvarjanjem. Če se ti posreči pri prevodu ujeti sproščeno dikcijo, si pravzaprav celo večji junak kakor izvirni pesnik.« Kajetan Gantar je o Janku Modru kot mojstru prevajalske umetnosti zapisal: »Tu je tako po orjaški razsežnosti prevedenega opusa kakor tudi po raznovrstnosti jezikov, kultur, literarnih oblik, žanrov in stilov, ki nam jih je posredoval, v resnici enkraten fenomen.« V njegovih prevodih srečamo največja imena iz književnosti domala vseh evropskih narodov – razen madžarskega. Neverjeten podvig je zbirka Nobelovci, za katero je sam dal zamisel in je poleg uredniškega dela (pisanja tehtnih spremnih besed in opomb) večino del tudi sam prevedel. Za svoje prevodne stvaritve je prejel več nagrad, pri nas dvakrat Sovretovo (1969 in 1989). Preseneča dejstvo, da ni nikoli prejel najbolj cenjenega slovenskega priznanja – Prešernove nagrade. Morda to pojasni njegov izrek: »Ne silim v ospredje, ker ne znam plavati, ne proti toku ne z njim, komaj se držim na površju.« V slovenski jezik je prelil Valvasorjevo Čast vojvodine Kranjske (Slava v naslovu mu ni bila všeč). Pri delu je bil vztrajen, njegov delovni dan je trajal osemnajst ur, privoščil si je le nekaj ur počitka. Gospodar življenja ga je k večnemu počitku poklical 20. oktobra 2006. Vsem, ki so ga poznali, je ostal v spominu kot osebnost, iz katere je sijala tiha skromnost in srčnost.

(obletnica meseca 05_2014)

* 7. maj 1893, Bled 21. december 1972, Slovenj Gradec

Gorenjec, ki nikoli ni deloval na Gorenjskem

Jakob Soklič je bil Gorenjec, ki je deloval na Primorskem in Štajerskem, na Gorenjskem pa ne. Rodil se je 7. maja 1893 na Bledu. Po osnovni šoli v domačem kraju si je od leta 1905 do 1914 nabiral znanje na gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, da postane duhovnik tržaško-koprske škofije, ki jo je tedaj vodil škof Andrej Karlin. Ob obisku v Šentvidu je dijakom, pripravnikom za duhovniški poklic, dejal, da njegova škofija potrebuje slovenske duhovnike. Jakob Soklič se je njegovemu povabilu odzval. Po študiju bogoslovja v Gorici in Ljubljani ga je škof Karlin 10. junija 1917 v ljubljanski stolnici posvetil v duhovnika. Po novi maši na Bledu je končal bogoslovne študije v Stični, kjer se je zbralo begunsko goriško semenišče pod vodstvom nadškofa Sedeja. Prvih enajst let svojega srečnega duhovništva je preživel na Primorskem: skoraj štiri leta je bil kaplan v Hrušici v Brkinih, zatem dve leti in pol kaplan in katehet v Škednju pri Trstu ("pri verouku sem imel 900 otrok"), nazadnje je bil tri leta in pol župnijski upravitelj v Klancu pri Kozini, od koder so ga fašisti zaradi njegovega delovanja za ohranitev narodne zavesti izgnali. 20. marca 1928 je zgodaj zjutraj zadnjikrat maševal pri zaprtih vratih, "a ljudstvo je vdrlo v cerkev in bilo pri moji zadnji maši v Klancu. Po maši sem obhajal več kot sto vernikov in se poslovil od njih," je zapisal v knjižici "Istra kliče, ki je izšla v letu njegovega izgona. Enajst let v Slovenski Istri in v Trstu je bil čas Sokličeve mladostne ljubezni. Teh krajev in ljudi se je vedno z veliko ljubeznijo spominjal.

Sposoben dušni pastir in odličen katehet

Izgnanec Soklič se je zatekel k "svojemu" škofu Andreju Karlinu, ki je od leta 1923 vodil mariborsko (tedaj še lavantinsko) škofijo. Ta ga je imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju in ga sprejel med duhovnike svoje škofije. Tam je deloval pet let in ob duhovniškem delu veliko pomagal preprostemu ljudstvu, ki so ga gospodarsko izkoriščali in narodnostno ogrožali nemški meščani s Ptuja. Leta 1933 je postal mestni župnik v Slovenj Gradcu, kjer je - razen štirih let izgnanstva med drugo svetovno vojno - ostal vse do svoje smrti 21. decembra 1972. V nagovoru pri pogrebni maši je škof Držečnik o njem dejal: "Bil je sposoben dušni pastir, odličen katehet, velik prijatelj mladine, ljubitelj umetnosti." Kot dušni pastir je iskal novih poti. Med drugim je vpeljal enourno nočno češčenje sv. Rešnjega telesa ob četrtkih pred prvim petkom; zahvalno nedeljo so obhajali tako, da so otroci prinašali k oltarju poljske pridelke; med božičnico na sveti večer so otroci prinesli v jaslice božje Dete... Verniki so pozorno prisluhnili njegovim pridigam, ki jih je poleg tehtne vsebine odlikoval izbrušen jezik. Njegova velika ljubezen so bili otroci, ki so se radi zgrinjali okrog njega. "Kadar sem ga videl med otroki," pričuje prof. Albin Žižek, "sem imel občutek, da vidim don Bosca... Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev." Njegova učenka Marija Kamenik se spominja: "Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera."

Sokličev muzej - del njegove duhovnosti

Jakob Soklič je bil velik ljubitelj umetnosti in že kot župnik v Sv. Vidu pri Ptuju je začel zbirati umetnine. To je še bolj zavzeto nadaljeval kot mestni župnik v Slovenj Gradcu. Najprej je odkril umetnostni biser - špitalsko cerkev Sv. Duha, ki je bila občinska ropotarnica. Obnavljali so župnijsko cerkev sv. Elizabete. Ob vseh teh delih je svoje domovanje-župnišče preurejal v "shrambo" starin in umetnin. Leta 1937 je zbirko odprl za javnost. Kot ustanovitelj ji je dal ime Sokličev muzej. Slovenjgraško župnišče je po Sokličevi zaslugi postalo nekakšno kulturno središče mesta. K njemu so prihajali številni umetniki in kulturniki, v župnišču-muzeju so prirejali kulturne večere, razna zborovanja in proslave. Redni gost v hiši je bil pisatelj Ksaver Meško, od leta 1921 do 1964 župnik na bližnjih Selah. Kljub starostni razliki 19 let ju je vezalo zaupno prijateljstvo. Poldrugo leto po Meškovi smrti je Soklič v svojem muzeju odprl njegovo spominsko sobo. Ob svojem zbirateljstvu se je Soklič poglabljal v umetnostno zgodovino z osebnim študijem in z dopisovanjem z umetnostnimi zgodovinarji. Zbirko Sokličevega muzeja sestavljajo pretežno umetnostno zgodovinski in umetno obrtni predmeti, manj je zgodovinskih, arheoloških in etnoloških predmetov, vendar pa ta zbirka predstavlja pomemben vir za preučevanje krajevne zgodovine. Sprva si je svojo zbirko zamišljal kot osnovo za splošni mestni muzej, kar se pa ni uresničilo. Ob praznovanju 700-letnice župnijske cerkve (30. aprila 1951) je Soklič podpisal Darilno listino, s katero je vso zbirko podaril v trajno last župnijski cerkvi. Sokličev spomin bolj kot v njegovem muzeju živi v srcih ljudi.

(obletnica meseca 05_2003)

* 7. maj 1891, Bohinjska Bistrica, † 20. september 1982, Ljubljana

"Bohinj je moja ožja domovina in nanjo sem zelo navezan"

Zibelka mu je tekla v čarobnem bohinjskem kotu, obdanem z gorami, ki se od jutra do mraka ogledujejo v mirni gladini jezera. Luč sveta je zagledal 7. maja 1891 na Bohinjski Bistrici v kmečko obrtniški družini; oče je bil sedlar, od tod hišno ime Pri Zotlarju. Do svojega dvanajstega leta, ko je začel s svojo glasbeno potjo, je živel v rojstnem kraju. Ob svoji sedemdesetletnici je povedal: "Imel sem srečo, da je bil tedaj na šoli v Bohinju Martin Humek, ki je bil kos dobrega glasbenika. Moje starše je pregovoril, da so me poslali v Ljubljano na orglarsko šolo." Z orglami in cerkvenim petjem se je Janko srečal na koru domače župnijske cerkve sv. Nikolaja na Bistrici, kjer je mati sodelovala kot pevka, oče pa kot pritrkovalec. To je bil čas, ko je Bohinj živel ob gradnji Bohinjskega predora. Kulturno življenje je bilo bogato in je verjetno odločilno vplivalo, da je po Jankovih stopinjah šel tudi njegov štiri leta mlajši brat Anton, ki je postal odličen pianist in klavirski učitelj. Po triletni orglarski šoli se je Janko glasbeno izobraževal pri Glasbeni matici v Ljubljani, potem pa je odšel v Prago in na tamkajšnjem konservatoriju nadaljeval študij klavirja in kompozicije. "Študij je bil šestleten, jaz pa sem ga opravil v štirih letih" (1915). Potem je moral k vojakom. Tri leta je bil v Judenburgu, kjer je bil tudi organist v mestni cerkvi. Konec vojne je dočakal v Tolmezzu na severu Furlanije. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekaj časa zaposlen v Operi, potem pa je bil do upokojitve profesor klavirja na ljubljanskem konservatoriju, kasnejši Akademiji za glasbo. Kot upokojenec je večino časa preživljal v svoji hiši ob jezeru v Stari Fužini. Redno je sedal za orgle v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi do 'zadnjega akorda' svojega dolgega življenja, ki je izzvenel 20. septembra 1982.

Kot skladatelj je ustvarjal malo, a izbrano

Glasbeno ustvarjanje Janka Ravnika ni obsežno, vendar si je kot skladatelj umetniško vrednih stvaritev pridobil ugledno mesto v razvoju slovenske glasbe. Skladati je začel že kot študent, njegovo najbolj plodno skladateljsko obdobje je bil čas Prage in Judenburga med prvo svetovno vojno. Sodeloval je v Novih akordih, zborniku za vokalno in instrumentalno glasbo, kjer je veljal za enega najbolj obetavnih upov novih skladateljskih poti. Njegov opus obsega klavirske in zborovske skladbe ter samospeve, ki sestavljajo temeljni slovenski repertoar vsakega izmed omenjenih področij. "Bil je eden prvih, ki so se oddaljili od čitalniških skladb salonskega tipa; svojo glasbeno govorico je obogatil z impresionističnimi in ekspresionističnimi prvinami" (Andrej Rijavec). Dragotin Cvetko je v svoji Zgodovini glasbene umetnosti na Slovenskem o njem zapisal: "Janko Ravnik je dosegel svoj skladateljski višek v območju modernega glasbenega izraza ...Vsa njegova izrecno lirična narava je muzikalno ubrana. Zato je vsaka njegova skladba odsev najrahlejših glasbenih občutij in razodeva plemenito igro zvočnih barv... V vseh svojih skladbah je vseskozi ohranil enoten osebni slog, pri tem pa ustvarja malo in izbrano. Najbolj močno se je izpel v zborih ... Polni toplega lirizma so tudi Ravnikovi samospevi." Zapustil je tudi nekaj sakralnih skladb, med katerimi izstopa Requiem (1916-1978), ki ga je začel pisati med prvo svetovno vojno v Judenburgu, končal pa ga je štiri leta pred smrtjo v Bohinju. To je skladba za bariton, moški zbor in orgle. Besedilo so liturgični spevi (v latinščini) maše za rajne. Prvič je bil izveden 1. decembra 2007 v župnijski cerkvi v Srednji vasi.

Planinski fotograf in režiser prvega slovenskega filma

"Zavest, da mi narava toliko daje, me je zvabila, da sem se začel ukvarjati s fotografijo in fotografiranje pravzaprav poleg glasbe prevladuje v mojem življenju," je dejal v pogovoru za Ognjišče januarja 1979. Fotografirati je začel, ko je pri osemnajstih letih prišel do prvega aparata. S svojih izrednim posluhom za lepoto in tehniško žilico je naglo napredoval. Najraje je slikal planinske motive, planinske kompozicije. "To ni nekaj mehaničnega: da nastaviš aparat in sprožiš, treba je komponirati, da je fotografija v skladju svetlob in senc." Sam je razvijal, kopiral in povečeval. Prve njegove so bile objavljene v Planinskem vestniku, z njegovimi umetniškimi fotografijami je ilustriranih precej planinskih knjig (nekatera dela dr. Juliusa Kugyja). Leta 1980 je pri mariborski založbi Obzorja izšla njegova knjiga Odsevi in obličja. To je "neke vrste retrospektiva mojih življenjskih fotografij, nekakšen album, ki obsega 80 fotografij večjega formata". Komentar k slikam je napisal Marijan Lipovšek, ki je v uvodu predstavil Janka Ravnika kot vrhunskega fotografa. Ta knjiga vsebuje črno bele fotografije. Mojster se je kasneje ogrel za barvno fotografijo in izbrane umetnine so izšle v razkošni knjigi Lepa si, zemlja slovenska (1980). Zgodaj se je vključil v turistični klub Skala, katerega člani so bili navdušeni, ki so 'deželanom' skušali prikazati razkošno lepoto naših gora. Med Skalaši se je rodila zamisel prvega slovenskega večernega filma V kraljestvu Zlatoroga. Tema filma je lepota slovenske zemlje, pravzaprav lepota Gorenjske. Besedilo pisatelja Juša Kozaka je za film priredil Janko Ravnik, režiser in snemalec. Naporno snemanje je trajalo dobra tri leta, prvič so ga predvajali v unionski dvorani v Ljubljani 29. avgusta 1931.

(obletnica meseca 05_2011)