* 15. junij 1867, Spodnja Sorica, † 19. april 1911, Ljubljana

"Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke... Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost." Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar "naslikal" svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

Njegovo edino bogastvo - otroško srce

Cankarjevo podobo Groharja potrjuje sodba umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca: "Do konca življenja je Grohar ohranil nekoliko otroške značajske poteze, preprosto zaupljivost in pogosto slepo vero, da se mu bo odprlo lepše življenje." Tega ni dočakal, saj je umrl v revščini, kakor se je v revščini rodil - in sicer 15. junija 1867 v bajtarski družini v Sorici vrh Selške doline. Vse je kazalo, da bo moral vse življenje ostati dninar in gozdni delavec, pa se je za slikarsko nadarjenega fanta zavzel tedanji soriški župnik Anton Jerman. Ko mu je bilo dvajset let, ga je spravil v delavnico podobarja Matija Bradaška v Kranju.

Po sili je šel "služit cesarja", od vojakov je ušel in pobegnil v Italijo, toda pomanjkanje ga je primoralo, da se je vrnil domov, kjer je moral kot begun v vojaško ječo. V letih 1892-95 je obiskoval deželno risarsko šolo v Gradcu, dunajska akademija pa mu je ostala zaprta. Leta 1895 je odšel v Munchen, kjer je bil učenec rojaka Antona Ažbeta, zatem pa je živel doma v Sorici, v [kofji Loki in v Ljubljani, kjer ga je Rihard Jakopič uvedel v krog slikarjev impresionistov. Kot tajnik Slovenskega umetniškega društva je pripravil več uspelih razstav.

"Živel je v skrajni revščini in v upanju, da bo morebiti le kaj prodal, si je iz blagajne društva začel izposojati manjše zneske, misleč da bo izposojeni denar s prodajo slik pozneje vrnil" (T. Brejc). Zaradi tega je bil obsojen na štiri mesece zapora, kar mu je zelo zagrenilo življenje. Ko so se mu odprla vrata za tako zaželeni študij v Italiji, je 19. aprila 1911 izdihnil v ljubljanski bolnišnici, izhiran od pomanjkanja.

Cerkveni slikar za vsakdanji kruh

"Ivan Grohar je v svojem glavnem delu predvsem poveličevalec domače pokrajine in kmečkega dela, v dnu srca pa mu je vendarle živela želja, da bi se uveljavil tudi v cerkvenem slikarstvu. Zraven pa ne smemo pozabiti, da so bila v časih Groharjevega življenja cerkvena naročila tudi močna gmotna opora," razlaga umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. Prve nabožne slike, ki pa že kažejo zdravo realistično občutje, je napravil po naročilu svojega dobrotnika župnika Jamnika. Kot slikar nabožnih podob se je uveljavil po letu 1897, ko je dobil naročilo za dve sliki za božjepotno cerkev na Brezjah (sv. Antona puščavnika in sv. Antona Padovanskega). Sliki sta bili všeč škofu Jegliču, ki je pri Groharju naročil sliko Srca Jezusovega za škofijsko hišo v Ljubljani in za domačo cerkev v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1901 je Grohar dobil naročilo za poslikavo trnovske cerkve v Ljubljani z motivi iz življenja sv. Janeza Krstnika. Odbor Društva za krščansko umetnost je njegove skice in načrte že odobril, toda zaradi zakulisnih spletk mu je bilo delo, ki bi ga rešilo iz gmotne stiske, odvzeto. To ga je močno prizadelo. Na Primorskem je Grohar slikal v cerkvi v Logu pod Mangartom, kjer so freske Marijinega kronanja in kamnanja sv. Štefana, v Ročinju pa je naslikal Sveto Družino. Črednik, ena zadnjih Groharjevih oljnih slik, je podoba Dobrega pastirja, ki vodi svojo čredo.

Njegove podobe so izpoved vere v življenje

Ivan Grohar je eden od štirih slovenskih impresionistov (drugi trije so: Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen). Impresionizem je umetnostna smer ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ki si je prizadevala slikarsko izraziti vtis zunanjega sveta. Grohar se je v ta krog vključil po srečanju z Jakopičem, ki ga je uvajal v slikanje v naravi. Na njegovo umetniško zorenje je močno vplival italijanski slikar Giovanni Segantini s svojo črtkasto tehniko, predvsem pa s svojim pesniško poglobljenim gledanjem na življenje. Njuni umetniški in tudi življenjski poti sta si bili zelo sorodni: oba sta se s težavo prebijala skozi življenje in oba sta ljubila domači planinski svet, njegove oblike in lepote. Izpoved Groharjeve ljubezni do rojstnega kraja je njegova znamenita slika Macesen, ki je nastala doma leta 1904. "Spominjam se, kako je Grohar veselo zavriskal, ko sva z višave gledala dol v sončno dolino in dihala sveži zrak," se spominja Rihard Jakopič. "Macesen bi lahko primerjali z umetnikom samim," piše dr. Stane Mikuž, "ki se je tedaj moral osamljen - toda visoko nad navadnimi smrtniki - boriti za življenjski prostor in lasten umetniški izraz." Grohar je zapustil okoli 260 slik, ki so po kakovosti zelo neenake. Njegova slika Pomlad velja za ključno delo slovenskega impresionizma: v njej je Grohar izrazil upanje v prerojenje življenja. To izraža tudi njegov Sejalec, v soncu korakajoč kmet, "ki seje upanje in življenje prihodnosti" (T. Brejc).

(obletnica meseca 06_1997)

* 18. april 1893, Nabrežina pri Trstu, † 29. november 1948, Ljubljana

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnika zasužnjene Primorske, ki je znal prisrčno zapeti tudi otrokom, predstavljamo ob obletnici rojstva.

»V Nabrežini blizu Trsta se tvoj oče je rodil«

Tako se začenja znana otroška pesem Iga Grudna, posvečena sinu. Ta 'oče' je torej pesnik sam. Rodil se je 18. aprila 1893 v Nabrežini v družini z desetimi otroki. Oče je bil posestnik in trgovec ter dolgoletni župan v tem slikovitem kraju, ki je bil nekdaj znan po kamnolomcih. Pri krstu je dobil ime Ignacij, vendar so mu vsi rekli Igo. Ljudsko šolo je obiskoval v Nabrežini, pripravnico za srednjo šolo v Trstu, gimnazijo pa je končal v Gorici leta 1912. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju, toda že čez dve leti, po izbruhu prve svetovne vojne, je bil mobiliziran in poslan v Galicijo, potem pa ne soško fronto, kjer je bil ranjen, zato mladi častnik ni več sodeloval v vojaških operacijah. Po vojni je nadaljeval študij prava v Gradcu in Pragi, kjer je leta 1921 promoviral. V Ljubljani je bil nekaj časa služboval kot pripravnik v odvetniški pisarni, nato pa je postal samostojen odvetnik. V tem času se je poročil z Adelo Heine, pranečakinjo nemškega pesnika Heinricha Heineja. V zakonu, ki je trajal malo časa, se jim je rodila hči Marija. V drugem zakonu s Pepco Zajčevo sta se po drugi svetovni vojni rodila dva sinova. Med vojno so ga Italijani najprej zaprli v Ljubljani, potem pa so ga odpeljali v razna taborišča, nazadnje na otok Rab, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Nekaj časa je upravljal taboriščno bolnišnico nato pa preko Visa, Italije in severne Afrike prišel v Beograd, kjer je z Matejem Borom in Antonom Ingoličem skrbel za slovenske oddaje Radia Beograd. Po vrnitvi v Ljubljano je postal pravni referent na ministrstvu za prosveto. Huda bolezen (izredno nagla skleroza ožilja) je 29. novembra 1948 pretrgala nit njegovega življenja.

»Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta«

Igo Gruden je bil radožive, sončne narave in imel je čut ljubezni do vsega živega in to je izpovedal v številnih svojih pesmih. Pisati jih je začel že v gimnaziji in jih objavljati v otroškem listu Zvonček, leta 1912 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu, objavljal je tudi v drugih revijah. Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Narcis in Primorske pesmi. Mladi Igo je bil lep fant, kar malce vase zagledan, zato mu je Oton Župančič dal vzdevek Narcis, on pa je tako naslovil svojo prvo zbirko, ki govori o sanjavo sentimentalni ljubezni. Povsem drugačne so Primorske pesmi: vanje je ujeta vsa toplota in navezanost na Primorsko, ki je ostala onkraj nove meje in pesniku odtrgana. Pesnik se vrača v rodni kraj; spomini se razrastejo v svojevrsten klic k odporu. Vsa leta pred drugo svetovno vojno je Gruden redno objavljal po revijah. Šele leta 1939 je izšla njegova tretja zbirka Dvanajsta ura, ki razodeva pesnikovo doživljanje takratnega slovenskega trenutka in njegovo iskreno željo, da bi zavladalo bratstvo med narodi. Po vojni je Igo Grude izdal dve knjigi svojih pesmi: V pregnanstvo (1945) in Pesnikovo srce (1946). Prvo bi lahko imenovali "pesniški dnevnik Grudnove zunanje in notranje biografije iz okupacijskih let" (B. Paternu). Druga, ki naj bi izšla že leta 1941, pa pomeni nadaljevanje in dopolnjevanje njegove dotedanje narodnostno, socialno in humanistično zavzete lirike. Gruden je pripravljal izbor svojih pesmi, ki ga je dokončal Fran Albreht in je izšel v knjigi Pesmi (1949). Iz zbirke, ki obsega okoli 200 pesmi, je čutiti, da so bile izločene pesmi, v katerih je bilo kaj nabožne motivike. Izbor je doživel več ponatisov.

»Jožek ima hiško, v nji za deklo miško«

Pomemben delež v pesniškem ustvarjanju Iga Grudna ima mladinska poezija, ki se uvršča med najboljše od Levstika In Stritarja do Ketteja in Župančiča. Že kot petnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve mladinske pesmi v otroškem listu Zvonček. Pesmi za otroke je vedno rad pisal. Kmalu po prvi svetovni vojni je te svoje pesmice zbral in jih podaril otrokom v zbirki Miška osedlana (1922). S svojo etnografsko podobo ta zbirka korenini vsa v kraških tleh, ki so bila Grudnu domača. Svoje mlade prijatelje šaljivo vabi na zanimive sprehode po kraških vaseh v okolici njegove rodne Nabrežine. Po drugi svetovni vojni je napisal nekaj takih pesmi, v katerih je opozoril na veliko krivico, da njegova ožja domovina ni bila priključena Sloveniji. Nekaj pesmi sta mu navdihnila sinova Primož in Aleš, zlasti prvi, ki je bil ob pesnikovi smrti star dve leti. Pesem Sinku, v kateri mu pripoveduje o svoji mladosti, o svojem šolanju v Gorici in o petindvajsetih letih fašističnega nasilja, se končuje z naročilom: »Naj kdor koli kdaj te vpraša, / kdo živi na zemlji tej, / vedi: zemlja ta je naša, / tvoji dedi spijo v njej, / zanjo bori se naprej!« Izbral je najboljše pesmi in jih pripravil za knjigo Na Krasu (1949), toda njenega izida ni dočakal. Knjiga je doživela več izdaj. Izbor Grudnovih otroških pesmi je izšel v knjigi Jožek ima hiško (1966). Igo Gruden je prejel leta 1947 Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Njegove ustvarjalne načrte je prekrižala nenadna smrt poldrugo leto pozneje. Leta 1949 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo kot 'pesniku slovenske brežine'. Leta 1967 pa so po njem poimenovali šolo in prosvetno društvo v Nabrežini.

(obletnica meseca 04_2013)

* 16. februar 1824, Koče pri Kočevski Reki, † 16. april 1879, Ljubljana

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku.

Mož je izšel iz rodu nemških kočevarskih priseljencev iz Koč pri Kočevski Reki (tja naj bi prišli že v 16. stol.). Rodbina, ki je svoj priimek poslovenila (Kozler - kozar, kozji pastir), je bila ob Petrovem rojstvu 16. februarja 1824 spet ponemčena. Petrov oče Janez si je s kupčijo z južnim sadjem in s kožami tako opomogel, da je postal veletrgovec (imel je hiše na Duna­ju, Reki, v Trstu in Ljubljani) in graščak na Ortneku.

Petra je slovensko brati in pisati naučil župnik pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Potem ga je oče poslal na normalko (gimnazijo) v Ljubljano; zadnji dve leti srednje šole je končal v italijan­skih mestih Padova in Pavia, ki sta bili tedaj pod Avstrijo. Ko je na Dunaju študiral pravo (1843-1846), se je dejavno vključil v tamkajšnji akademski klub Slovenija. V viharnem letu 1848 so njegovi člani izdelali program Zedinjene Slovenije in tedaj je Kozler začel razmišljati o izdelavi zemljevida slovenske deže­le. Po opravljenem sodniškem izpitu je opravljal razne sodniške službe po Istri in na Primorskem. Ko je zaradi svojega zemlje­vida prišel pri vojaških oblasteh v nemilost, je zapustil držav­no službo, postal notar v Sežani in se oženil. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju; leta 1866 je z bratoma in s sestro kupil Cekinov grad v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje pa so skupaj ustanovili največjo pivovarno na Sloven­skem, predhodnico današnje Pivovarne Union. Bil je vsestranski in zelo uspešen podjetnik. Umrl je 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani.

Peter Kozler slovenske zavesti ni prinesel iz domače druži­ne; pridobil jo je s šolo, predvsem med študijem na Dunaju, kjer se je družil z jezikoslovcema Franom Miklošičem in Matejem Ci­galetom ter drugimi uglednimi Slovenci. Leto 1848, ko je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slovenskega kluba v Ljub­ljani, ga je potegnilo v središče slovenskega političnega živ­ljenja, piše Martin Jevnikar (Koledar GMD 1979). Podpisal je predlog 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom. Potem pa je z Miklošičem prišel v Ljubljano, kjer je na zboro­vanju zagovarjal slovenski program, ki je obsegal štiri točke: Zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenščine v šolah in ura­dih, ustanovitev univerze v Ljubljani ter neodvisnost Avstrije od Nemčije. Malokdo ve, da sta Peter Kozler in Anton Globočnik na podlagi kranjskega deželnega grba izbrala za slovenski znak belo-modro-rdečo barvo zastave. Tedaj je začel Peter Kozler tu­di pisati o slovenskih zahtevah. Ves čas je imel pred očmi pred­vsem obmejne Slovence, meni Martin Jevnikar. Med drugim je po­udarjal slovenski značaj Istre in zahteval za Slovenijo nas­lednje pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred (vse to je vrisal v svoj zemljevid). Svoje zahteve je utemeljeval s statis­tičnimi podatki, ki jih je načrtno zbiral. Po pravici torej ve­lja tudi za prvega slovenskega statistika.

Največje Kozlerjevo delo je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki je izšel leta 1861 z letnico 1853. Nanj je mislil že maja 1848, izdelal pa ga je naslednje leto. Izhajal je iz avstrijskih vojaških kart, ki pa jih je zmanjšal za polovico, da ima zemljevid razmerje 1:576.000 z merami 50x54,7 cm. Posegel je globlje v Avstrijo, na jugu je zajel še vso Istro in del Kvarnerja. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Izdelavo zemljevida je zaupal nekemu ne­znanemu dunajskemu bakrorezcu, ki je z vsem skupaj nekam izginil. Leta 1851 so vendarle našli rokopis in ploščo in bakrorezec Anton Knorr je zemljevid izdelal do konca leta 1852.

V tem času pa je Kozler kot prilogo sestavil knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc). Zemljevid je bil dotiskan leta 1853, toda vojaške oblasti so vse izvode zaplenile in Kozlerja obtožile veleizdaje. Kmalu je bil oproščen, toda zemlje­vid je smel "priti na svitlo" šele leta 1861, po koncu Bachovega absolutizma. V nekaj letih je doživel več ponatisov.

(obletnica meseca 04_1999)

* 13. april 1735, Ljubljana, † 4. februar 1801, Dunaj

"Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pasništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi literarni zgodovinar Anton Slodnjak o slovnici, najpomembnejšem delu plodovitega preroditelja očeta Marka Pohlina, ki se je rodil v Ljubljani pred 260 leti.

Menih - učitelj posvetnega pismenstva

V času razsvetljenstva (od srede 18. stol.) so bili edini šolani Slovenci duhovniki in redovniki, zato je skorajda naravno, da se je prerodna misel utrnila v njihovih glavah. Prvi slovenski razsvetljenski preroditelj je izšel iz reda bosonogih avguštincev ali diskalceatov. To je bil oče Marko Pohlin. Rodil se je 13. aprila 1735 kot sin gostilničarja v šempetrskem predmestju v Ljubljani. Pri krstu je dobil ime Anton. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel na frančiškansko gimnazijo v Novo mesto, nato je pri jezuitih v Ljubljani končal licej. Odločil se je za meniško življenje in šel k diskalceatom, ki so med ljubljanskimi redovniki tedaj uživali največ ugleda. Bogoslovje je študiral v redovni šoli Maria Brunn pri Dunaju. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prišel v ljubljanski diskalceatski samostan za vikarja in pridigarja. Leta 1775 so ga prestavili na Dunaj, kjer je bil samostanski učitelj. Po šestih letih se je vrnil v Ljubljano in bil namestnik samostanskega predstojnika. Leta 1784, dve leti pred razpustom samostana, je za vedno zapustil domovino. Živel je na Dunaju kot tajnik redovne province. Zadnja leta pa je bil učitelj v Maria Brunnu. Tam ga je 4. februarja 1801 doletela smrt, ko še ni dopolnil šestinšestdeset let.

Merilo življenja niso leta, temveč delo, ki ga nekdo v njemu odmerjenem času opravi. Lahko rečemo, da je bilo življenje očeta Marka Pohlina zelo bogato, saj je izdal čez 40 knjig in zapustil okoli 20 neobjavljenih rokopisov, ki pa so se povečini izgubili. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku. Za pisanje v slovenščini se je ogrel ob stiku s Čehi. Spoznal je, da ima češčina vse pravice v šolah in uradih, slovenščina pa je povsem zapostavljena. V skrbi za uveljavitev slovenščine v javnem življenju je ustanovil svoj književni krožek, katerega član je bil nekaj časa tudi mladi Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik.

Abecednik in računica, slovnica in slovar

Delavni oče Marko Pohlin je zasnoval knjižni načrt, ki ga je začel takoj uresničevati. Poleg nabožnih knjig (molitvenikov, katekizmov, svetniških življenjepisov, pridig) je sestavil učbenike, slovnico in slovar, pisal pa je tudi pesmi, leposlovno prozo, zabavne in poljudno poučne spise ter dela s področja zgodovine in literarne zgodovine. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli in so ga večkrat ponatisnili. Leta 1781 so izšle njegove Bukevce za rajtengo, prva slovenska računica. Pohlin je bil prepričan, da je prvi pogoj za uvedbo slovenščine v šole in javno življenje "dobro utemeljena" slovnica. Napisal je svojo slovnico - Kraynsko Grammatiko - v nemščini, da bi se iz nje učili slovenščine popotni tujci, zlasti pa nemško šolani slovenski izobraženci. Izšla je leta 1768, druga izdaja leta 1783. "S svojo slovnico je hotel dati Pohlin jeziku pravila, a preveč samovoljno," ocenjuje dr. Ivan Grafenauer. "Njegova pisava je v glavnem fonetično ljubljanska, ne da bi se držal določenega narečja; na zgodovinsko upravičene oblike (protestantskih pisateljev) in na etimologijo se ni oziral. Uvedel je tudi več črkopisnih novotarij." Alfonz Gspan mu zameri, da se je štel za meščana in je zviška gledal na kmečki jezik ter ga imenoval "jezik drhali". Sicer pa je Pohlin pisal boljši jezik od tistega, ki ga je učil v svoji slovnici. "Kakor je jezikovna in pravopisna plat Krajnske gramatike ponesrečena, pomenijo pa prerodne izjave v Uvodu in še na več mestih v knjigi naravnost mejnik v zgodovini razvoja slovenske narodne zavesti," priznava Alfonz Gspan.

Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781. Gradivo zanj je zbral z izpisovanjem iz nekaterih dotedanjih slovenskih piscev, nekatere besede je vzel iz ljudskih ust, nekatere pa je ustvarjal sam. Kljub njegovemu čudaštvu še danes živi precej besed, ki jih je v slovar vpeljal Pohlin (bolest, imenik, krojač, orjak, podnebje, zrcalo...). Lotil se je tudi pisanja zabavnih in poučnih knjig za ljudstvo.

"Marku Pohlinu pripada v zgodovini našega literarnega preporoda eno najvidnejših mest," presoja njegov pomen Alfonz Gspan. "Četudi po duhu konservativec, je zasnoval smotrn literarni načrt, ga po potrebi dopolnjeval in ga večinoma sam izvršil... Njegova velika prerodna vnema je pritegnila za sabo vrsto boljših sodelavcev, ko je bil led prebit."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 4, str. 28.

* 6. julij 1819, Škocjan na Dolenjskem, † 13. april 1858, Neapelj, Italija

Na današnji dan je umrl Ignacij Knoblehar, misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Dočakal je manj kot 39 let. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, ki ga je osebno poznal, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik."

Po rodu je bil Dolenjec kot veliki misijonar Baraga, ob katerem se je navdušil za misijone. Rodil se je 6. julija 1819 v Škocjanu pri Novem mestu kot prvi otrok očeta Ignacija in matere Uršule roj. Štancar. Za njim so prišli na svet še bratje Janez, Franc, Jožef in Martin. Oče je imel mesarijo in gostilno, zato je svojega prvorojenca lahko poslal v šole. Ko mu je bilo sedem let, je šel v nemško šolo v Kostanjevico ob Krki, naslednje leto pa v Celje; osnovno šolo je končal v Novem mestu, kjer so šolo vodili frančiškani. Tam je ostal do končane šeste gimnazije. Pater Ladislav Hrovat, eden njegovih profesorjev, je o Knobleharju dejal: "Prav posebno nadarjen ni bil, tembolj pa se je odlikoval z železno vztrajnostjo." Domači župnik Zalokar ga je spodbujal, naj se poleg šolskih predmetov še sam uči in mu posojal knjige. Ko mu je bilo osemnajst let, je v Novem mestu poslušal Baraga, ki je bil na obisku v domovini. Sklenil je, da tudi on postane misijonar. Ko je v Ljubljani končal dveletni študij modroslovja, je jeseni 1839 zaprosil za sprejem v ljubljansko bogoslovje. Leta 1841 je odšel v Rim, da se pripravi za misijonski poklic. Šele po dveh letih čakanja je bil sprejet v misijonski zavod Propaganda fide. Tam se je poleg teologije učil še naravoslovja, računstva in merjenja, zvezdoslovja, risanja in zdravilstva. 9. marca 1845 je bil posvečen v duhovnika. Za misijonsko področje so mu določili novoustanovljeni srednjeafriški misijon v Vzhodnem Sudanu.

Na svoje misijonsko poslansivo se je Knoblehar osem mesecev pripravljal v Libanonu. Nato je odpotoval v Egipt; misijonarji so z ladjo po Nilu pripluli do Kartuma februarja 1848. Predstojnik misijona, apostolski provikar, poljski misijonar Ryllo je kmalu zatem zbolel in umrl, za svojega naslednika je izbral 29-letnega Knobleharja. Ta je za svojo prvo in glavno misijonsko postajo izbral Kartum. Severni del Sudana je bil tedaj pod oblastjo muslimanske Turčije in misijonariti je bilo mogoče samo med črnskimi plemeni proti jugu. Novembra 1849 je Knoblehar v spremstvu nekaterih misijonarjev z jadrnico odplul po Belem Nilu proti jugu. Prišel je tako globoko, kamor dotlej še ni prispel noben Evropejec. Med tamkajšnjim plemenom Barijcev (v njihov jezik je prevedel glavne verske resnice in molitve) je hotel ustanoviti novo misijonsko postajo, pa so mu to preprečili muslimanski trgovci s sužnji. Naslednje leto je šel v Evropo, da pridobi novih sodelavcev in zbere denarno pomoč za svoj misijon. Pred vrnitvijo je za plovbo po Nilu kupil ladjo, ki ji je dal ime Stella Matutina (Zgodnja Danica). Pridružilo se mu je nekaj slovenskih in drugih misijonarjev. Zaradi nezdravega podnebja in mrzlice, za katero takrat še niso imeli učinkovitega zdravila, so misijonarji naglo umirali. Nazadnje je zbolel tudi Knoblehar. Ko se je odpravil v Evropo na okrevanje, je med potjo 13. aprila 1858 umrl v Neaplju, kjer je tudi pokopan.

Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim: kasnejši graditelj Sueškega prekopa Francoz Ferdinand Lesseps, že omenjeni nemški naravoslovec Alfred Brehm, Američan Bavard Taylor. 0 njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Sistematično je beležil tudi podatke o meteoroloških razmerah in o vodostaju Belega Nila. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt. Njegovo rokopisno gradivo je deloma na Dunaju, deloma v Rimu.

(obletnica meseca 04_1998)

* 13. april 1855, Poljane nad Škofjo Loko, † 8. september 1890, Leipzig, Nemčija

Danes se spominjamo obletnice rojstva slikarja, risarja in ilustratorja Jurija Šubica. Umetnostni zgodovinar France Stele je o njem zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk.

Sin slikarske družine, najprej v očetovi šoli

Šubici so bili rodbina podobarjev in likovnih umetnikov iz Hotovlje v Poljanski dolini, beremo v Enciklopediji Slovenije. Prvi znani likovni ustvarjalec tega rodu je bil Pavel (1772-1847), kmet in mlinar, ki je rezbaril za znamenja in cerkve v okolici Škofje Loke. Pri njem so se izučili vsi trije sinovi, med katerimi se je najbolj uveljavil Štefan, najstarejši (1820-1884), ki je bil priznan podobar. Družinsko likovno tradicijo je nadaljevalo Štefanovih pet sinov, od katerih sta najpomembnejša Janez (1850-1889) in Jurij, ki spadata med največje slovenske slikarje.

Jurij je bil pet let mlajši od brata Janeza: rodil se je 13. aprila 1855 v Poljanah nad Škofjo Loko. Tudi on je bil zaznamovan z umetniškim darom svojega rodu. "Risati je zanj pomenilo prav toliko kot brati ali pisati; risanje je bil tisti način, s katerim se že kot otrok izražal z zavzetostjo in veseljem in ta talent je kasneje razvil do resničnega mojstrstva" (Tomaž Brejc). Mladost mu je potekala podobno kot bratu Janezu: najprej je opravil "hišno" šolo očeta Štefana. Iz očetove podobarske delavnice je jeseni leta 1872 odšel k mojstru Janezu Wolfu v Šentvid nad Ljubljano. Mojster je brž spoznal nadarjenost svojega mladega učenca in nagovarjal ga je, naj gre študirat na Dunaj. Naslednje leto je res odšel tja gor, toda na umetniško akademijo se je mogel vpisati šele leta 1874. Študij ni trajal dolgo, kajti moral je obleči vojaško suknjo, ki jo je nosil tri leta. Komaj se je rešil, že jo je moral ponovno obleči in se iti vojskovat v Bosno, ki si jo je bila tedaj monarhija priključila. Tam je pridno risal.

kril je lepoto žive narave in živega človeka

Med najbolj znane umetnine Jurija Šubica spada slika Pred lovom (olje, platno), ena od dragocenosti Narodne galerije v Ljubljani. Nastala je leta 1882, med njegovim bivanjem v Parizu, kamor je odšel konec leta 1880 na povabilo svoje prijatelja, češkega slikarja Vojteha Hynaisa. S krajšimi prekinitvami je ostal v Franciji skoraj deset let. Poleti 1882 in 1883 je slikal na francoskem podeželju, v Normandiji. "Šubic se je pod vplivom neposrednega stika z naravo zavedel, da je slikanje pompoznih zgodovinskih kompozicij, ki so nastajale v pariških ateljejih, in s katerimi je bil do tedaj čez glavo zaposlen, v bistvu zlagana stvar in da je prava umetnost le izraz neposrednega umetniškega stika z naravno resničnostjo" (dr. Stane Mikuž). To sliko je umetnik naslednje leto - kot prvi Slovenec - razstavil v pariškem Salonu in z njo dosegel lepo priznanje. "Jurij Šubic je z upodobitvijo neposrednega vira sončne svetlobe na podobi uveljavil svojo napredno misel. Luč je pričela razkrajati trdne oblike na postavi starega lovca, na steni hiše in na tleh, luč je ustvarila nešteto barvnih odtenkov in refleksov, ki jih je polno prizorišče. Bodočnost slikarstva je pripadala ravno tej slikarski prvini" (Stane Mikuž).

V svojih "francoskih" letih je večkrat prihajal domov, kjer se je uveljavil tudi kot knjižni ilustrator (risal je za Stritarjev dunajski Zvon, za nekatere njegove pesnitve, upodobil je nekatere slovenske običaje in šege); z bratom Janezom je postal začetnik slovenske umetniške knjižne ilustracije. Med portreti, ki jih je v tem času naredil za domovino, izstopata upodobitvi pisatelja Ivana Tavčarja in njegove soproge Franje.

Nebeščane je približal človeku

Brata Janez in Jurij Šubic sta bila velika slovenska cerkvena slikarja. Starejši Janez je bil po svojem umirjenem značaju bolj predan klasični cerkveni umetnosti in njegovi vzorniki so bili italijanski renesančni mojstri (Rafael, Michelangelo, Guido Reni, Tizian, Veronese). Vendar se tudi nekatere njegove podobe približajo čustvovanju slovenskega človeka. Mlajši Jurij je bil vesele narave, neutruden iskalec novih poti; utiral je pot "moderni" in impresionizmu v slovenski umetnosti. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva." Tudi pri svojih cerkvenih podobah se ni več oklepal klasičnih vzorov, marveč je v kompozicije vključeval žive modele

Ko je naslikal zgovorno podobo Marijinega obiskanja za veliki oltar ljubljanske cerkve na Rožniku, je dal Zahariju, očetu Janeza Krstnika, obraz pariškega hišnika, Elizabeti pa obraz hišnikove žene, tako se je slika ljudem še bolj približala. Tak neposredni življenjski utrip odlikujejo tudi druge Jurijeve oltarne slike. Našemu umetniku je bilo odločeno le kratko življenje, tako kot bratu Janezu. Odpravil se je v Leipzig, da bi tam poslikal neki gradič, toda 8. septembra 1890 mu je smrt iztrgala čopič iz rok in tujina mu je dala grob.

(obletnica meseca 04_2005)

* 16. april 1812, Ježenj pri Tinjanu v Istri, † 13. januar 1882, Trst

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo ob dvestoletnici rojstva.

Rojstna hiša revna kot betlehemski hlevček

Rodil se je 16. aprila 1812 v vasici Ježenj, ki spada pod župnijo Tinjan v srcu Istre, v družini z osmimi otroki. Oče je bil tkalec, imeli so tudi nekaj krpic zemlje. Niti tkalska obrt niti zemlja pa nista dajali toliko, da bi se rešili revščine. O revščini priča Dobrilova rojstna hiša. »Zdi se mi, da je bil betlehemski hlevček večji od te hišice, v kateri se je rodil naš nepozabni škof,« je zapisal nekdo, ki je obiskal Ježenj okoli leta 1880. Mali Juraj (pravili so mu Jurič) je bil bister deček, zato ga je sprejel v svojo šolo v Tinjanu kaplan Ivan Radetić. Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel s priporočilom frančiškanov iz Pazina na njihovo gimnazijo v Karlovac. Do Trsata ga je spremljal oče. Ob slovesu ga je blagoslovil in mu izročil culico s perilom in nekaj drobiža. V Karlovcu je ostal šest let. Zadnja dva razreda gimnazije je končal v Gorici. Kruh si je služil s poučevanjem otrok bogatih družin. Po maturi se je vpisal v bogoslovje v Gorici, kjer so se šolali bodoči duhovniki goriške nadškofije ter tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije. Po štirih letih študija ga je tržaški škof Matevž Ravnikar 11. septembra 1837 posvetil v duhovnika.

Po novi maši v domači župnijski cerkvi v Tinjanu je bil nekaj časa kaplan v Munah v Čičariji in v Hrušici v Brkinih, potem pa je škof mladega duhovnika poslal v zavod Avguštinej na Dunaju, kjer so se šolali najbolj nadarjeni duhovniki iz vseh dežel avstro-ogrske monarhije. Študij je končal z doktoratom iz teologije. Škof ga je poklical v Trst, kjer je opravljal razne odgovorne službe. Vedno pa je bil povezan s svojo rodno Istro. Ko je tam v letih 1852-53 zavladala strašna lakota, je zbral nad 50.000 goldinarjev ter nakupil žito in hrano za svoje stradajoče rojake, ki so ga vzljubili kot svojega dobrotnika.

»Sinko, ti govoriš kot mi!«

Leta 1857 je umrl poreški škof Anton Peteani in ljubljanski škof Alojzij Wolf je cesarju Francu Jožefu za njegovega naslednika priporočil Dobrila: »Veličanstvo! Dobrila je to škofijo najbolj vreden in sposoben. Prav je, da tako verno ljudstvo dobi po tolikih stoletjih škofa, ki mu bo oznanjal evangelij v materinem jeziku.« Papež bl. Pij IX. je 12. oktobra 1857 Dobrilo imenoval za poreško-puljskega škofa in 2. maja 1858 je v goriški stolnici prejel škofovsko posvečenje. Pri ustoličenju v častitljivi stolnici v Poreču 17. maja je vernike nagovoril tudi v hrvaškem jeziku, kar je bilo za Poreč, ki je veljal za italijansko mesto, nekaj nezaslišanega. Tudi svoje prvo pastirsko pismo je napisal v italijanskem in hrvaškem jeziku. Rojakom je zapisal, da je svoje imenovanje za škofa sprejel kot odlikovanje za istrsko ljudstvo. Brž se je odpravil na potovanje po svoji škofiji in preprosti ljudje so bili navdušeni, da jih je obiskal škof, ki govori hrvaško. V župniji Svetvinčenat mu je neki star mož zaklical: »Sinko, ti govoriš kot mi!« Kot kmečki sin je zastavil vse svoje moči. da zapuščeno ljudstvo v Istri versko, narodno, kulturno in gospodarsko dvigne. Za njegove pravice se je potegoval tudi kot poslanec v dunajskem parlamentu. Italijanski nacionalisti so škofa Dobrila smrtno sovražili in mu na vse načine nagajali. To ga je nagnilo, da je po smrti tržaškega škofa Jerneja Legata 25. maja 1875 sprejel vodstvo tržaško-koprske škofije. Škof Dobrila je bil pravičen do vseh; poudarjal pa je, da mora bolj skrbeti za Slovence in Hrvate, ker so njegove pomoči bolj potrebni. Prizadeval si je, da bi vzgojil čim več narodno zavednih duhovnikov in laikov, ki mu bodo pri delu pomagali in njegovo delo nadaljevali.

Molitvenik, ki je bil tudi abecedni, prava čitanka

Škof Juraj Dobrila se je v srca Istranov najbolj zapisal s svojim molitvenikom Oče, budi volja tvoja, ki ga je sestavil leta 1854 po nemški predlogi. Prvič je bil tiskan tisto leto v Trstu na Dobrilove stroške. Drugič in tretjič leta 1862 in 1875 pri založbi šolskih knjig na Dunaju. Leta 1881, ko so mu že pojemale moči, je popravljal svoj molitvenik za četrto izdajo v nakladi 4000 izvodov. Prve tri izdaje so bile natisnjene vsaj v 10.000 izvodih. Molitvenik je služil kot liturgična knjiga v istrskih cerkvah zlasti za popoldansko pobožnost. Ta knjižica pa je bila tudi prava 'ljudska čitanka', ki je odigrala pomembno vlogo za prosveto preprostega ljudstva. Vjekoslav Spinčić, poslanec v dunajskem parlamentu, je o njej zapisal: »Težko katera knjiga je v kakem narodu imela toliko vpliva, kot ga ima ta molitvenik pri istrskih Hrvatih.« Po tej knjigi so se ljudje v Istri učili brati; najlepši dar, ki ga je mogel kdo komu v Istri dati, je bila ta Dobrilov molitvenik. Preveva ga duh potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo, zato mu je Dobrila dal tak naslov. Škof Dobrila je leto za letom kupoval na tisoče abecednikov in čitank, katekizmov ter drugih šolskih knjig in jih pošiljal po Istri.

Tudi kot škof je živel silno skromno, kot zadnji kaplan. Samemu sebi je pritrgoval, da je lahko pomagal revnim. Ustanovil je več dijaških štipendij, tudi za Slovence. Njegovo življenjsko pravilo je bilo: »Živimo v vsakem pogledu, kot da smo v stekleni hiši, da lahko vsakdo, ki gre mimo, vidi, kaj delamo.« Zadnja leta ga je mučila huda bolezen, ki je 13. januarja 1882 pretrgala nit njegovega življenja. Vstajenje pričakuje na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 4, str. 50.

* 26. maj 1891, Rodine, † 12. april 1966, Ljubno na Gorenjskem

Lepoto sveta, ki jo je v mnogih svojih povestih opeval, je Janez Jalen zagledal 26. maja 1891 pri Mežnarjevih na Ro­dinah kot deseti in najmlajši otrok Primožkovega Matija in Knafelinove Marijane. Oče je opravljal službo cerkovnika pri cerkvi sv. Klemena na Rodinah, ki je bila do 1821 žup­nijska (tedaj so sedež župnije pre­nesli na Breznico). »Moj oče je bil vzlictemu, da ni bil premožen, spo­štovan mož. Pri njem so se shajali možje iz vasi. Zimske večere so po­sedali ob peči, kadili tobak in si pripovedovali. Najraje so poslušali mojega očeta, ki je res izmed vseh največ skusil, obredel dosti sveta in znal lepo pripovedovati. Najbolj zvest poslušalec sem bil jaz.« To je bila prva šola malega Janeza, ki si je očetove zgodbe tako zapomnil, da jih je čez mnogo let uporabil kot okvirje za svoje povesti. Dejal je, da je Ovčarja Marka pravzaprav napisal oče. On je svojega najmlaj­šega rad jemal na planino pod Sto­lom, mu spotoma pripovedoval ču­dovite stvari, ga opozarjal na vsako divjad, na vsako sled, na vsako rožo in mu odpiral oči za lepote narave. Žal je ta odlični učitelj, ki ni znal ne brati ne pisati, umrl, ko je bilo Janezu komaj deset let. Takrat je že končaval štirirazredno šolo na Breznici. V višje šole (v Ljubljano in v Kranj, kjer je končal gimnazijo) je Jalena poslal tedanji brezniški žup­nik Tomaž Potočnik, ki ga je tudi podpiral. Po maturi je Janez vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1915 posvečen v duhovnika. Po no­vi maši je postal kaplan v Srednji vasi v Bohinju. V tem 'raju' se je počutil srečnega. Maja 1917 je bil poklican za kurata (vojaškega duhovnika): do konca vojne je deloval naj­prej med bolniki v Gradcu, zatem med taboriščniki v Lebringu. Po vojni je bil najprej nekaj mesecev v Besnici na­to je šel za kaplana v Črnomelj, čez pol leta v Staro Lo­ko, od tam v ljubljansko Trno­vo za kaplana k pisatelju Fin­žgarju. Nato je bil katehet v Mostah. V tem času je napisal scenarij za prvi slovenski igra­ni film Triglavske strmine. Ker ni šel na volitve, je bil kazensko premeščen za ekspozita v Notranje Gorice na Barju, kjer je začel tkati pisano vezenino o mostiščarjih, ki so živeli tod 3.000 let pred Kristusom. Po temeljitem študiju je nastala njegova napeta zgodovinske povest Bobri, ki je iz­šla (1942-1943) v treh knjigah: Sam, Rod, Vrh. Po drugi svetovni vojni je bil najprej župnik v Graho­vem pri Cerknici, zadnja leta (1958- 1966) pa v Ljubnem na Gorenj­skem.

V slovenski književnosti se je Janez Jalen oglasil razmeroma pozno in sicer najprej kot dramatik. Kot vojni kurat v Lebringu je začel pisati dramo Dom, ki je ena naših najboljših ljudskih iger in je prvi del dramske trilogije: sledili sta ji nam­reč še igri Srenja in Bratje. Osnov­na misel naj bi poudarjala delo za dom, za (vaško) skupnost, za člo­veštvo. Močnejši kot v dramah je Jalen v povestih, med katerimi je najbolj znamenita Ovčar Marko, ki je izhajala v dveh letnikih revije Mladika (1928 in 1929). Ta naj lepša slovenska pastirska idila je doživela že precej knjižnih izdaj. Dogaja se v svetu pod Stolom. V Bohinj pa je postavljeno dogajanje domačijske povesti Cvetkova Cilka (1938) in lovske pripovedi Trop brez zvon­cev (1939). Od drugih Jalenovih del je znana še povest Ograd, ki se godi v nekdanji ženski kaznilnici v Begunjah. Zakaj ljudje Jalena tako radi bero: »Z osebami v svojih po­vestih se pogovarjam, kot da so ži­ve... Kadar nekaj napišem, tisto naj­prej glasno preberem in poslušam, kako se sliši; beseda mora lepo za­zveneti, pogovor v povesti mora biti živ.«

obletnica meseca 05_1991