* 16. februar 1824, Koče pri Kočevski Reki, † 16. april 1879, Ljubljana

"Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler," ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku.

Mož je izšel iz rodu nemških kočevarskih priseljencev iz Koč pri Kočevski Reki (tja naj bi prišli že v 16. stol.). Rodbina, ki je svoj priimek poslovenila (Kozler - kozar, kozji pastir), je bila ob Petrovem rojstvu 16. februarja 1824 spet ponemčena. Petrov oče Janez si je s kupčijo z južnim sadjem in s kožami tako opomogel, da je postal veletrgovec (imel je hiše na Duna­ju, Reki, v Trstu in Ljubljani) in graščak na Ortneku.

Petra je slovensko brati in pisati naučil župnik pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Potem ga je oče poslal na normalko (gimnazijo) v Ljubljano; zadnji dve leti srednje šole je končal v italijan­skih mestih Padova in Pavia, ki sta bili tedaj pod Avstrijo. Ko je na Dunaju študiral pravo (1843-1846), se je dejavno vključil v tamkajšnji akademski klub Slovenija. V viharnem letu 1848 so njegovi člani izdelali program Zedinjene Slovenije in tedaj je Kozler začel razmišljati o izdelavi zemljevida slovenske deže­le. Po opravljenem sodniškem izpitu je opravljal razne sodniške službe po Istri in na Primorskem. Ko je zaradi svojega zemlje­vida prišel pri vojaških oblasteh v nemilost, je zapustil držav­no službo, postal notar v Sežani in se oženil. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju; leta 1866 je z bratoma in s sestro kupil Cekinov grad v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje pa so skupaj ustanovili največjo pivovarno na Sloven­skem, predhodnico današnje Pivovarne Union. Bil je vsestranski in zelo uspešen podjetnik. Umrl je 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani.

Peter Kozler slovenske zavesti ni prinesel iz domače druži­ne; pridobil jo je s šolo, predvsem med študijem na Dunaju, kjer se je družil z jezikoslovcema Franom Miklošičem in Matejem Ci­galetom ter drugimi uglednimi Slovenci. Leto 1848, ko je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slovenskega kluba v Ljub­ljani, ga je potegnilo v središče slovenskega političnega živ­ljenja, piše Martin Jevnikar (Koledar GMD 1979). Podpisal je predlog 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom. Potem pa je z Miklošičem prišel v Ljubljano, kjer je na zboro­vanju zagovarjal slovenski program, ki je obsegal štiri točke: Zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenščine v šolah in ura­dih, ustanovitev univerze v Ljubljani ter neodvisnost Avstrije od Nemčije. Malokdo ve, da sta Peter Kozler in Anton Globočnik na podlagi kranjskega deželnega grba izbrala za slovenski znak belo-modro-rdečo barvo zastave. Tedaj je začel Peter Kozler tu­di pisati o slovenskih zahtevah. Ves čas je imel pred očmi pred­vsem obmejne Slovence, meni Martin Jevnikar. Med drugim je po­udarjal slovenski značaj Istre in zahteval za Slovenijo nas­lednje pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred (vse to je vrisal v svoj zemljevid). Svoje zahteve je utemeljeval s statis­tičnimi podatki, ki jih je načrtno zbiral. Po pravici torej ve­lja tudi za prvega slovenskega statistika.

Največje Kozlerjevo delo je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki je izšel leta 1861 z letnico 1853. Nanj je mislil že maja 1848, izdelal pa ga je naslednje leto. Izhajal je iz avstrijskih vojaških kart, ki pa jih je zmanjšal za polovico, da ima zemljevid razmerje 1:576.000 z merami 50x54,7 cm. Posegel je globlje v Avstrijo, na jugu je zajel še vso Istro in del Kvarnerja. Kozlerjeva "velika Slovenija" je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja ("Kako daleč slo­venska beseda seže"). Izdelavo zemljevida je zaupal nekemu ne­znanemu dunajskemu bakrorezcu, ki je z vsem skupaj nekam izginil. Leta 1851 so vendarle našli rokopis in ploščo in bakrorezec Anton Knorr je zemljevid izdelal do konca leta 1852.

V tem času pa je Kozler kot prilogo sestavil knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. "Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja" (M. Bajc). Zemljevid je bil dotiskan leta 1853, toda vojaške oblasti so vse izvode zaplenile in Kozlerja obtožile veleizdaje. Kmalu je bil oproščen, toda zemlje­vid je smel "priti na svitlo" šele leta 1861, po koncu Bachovega absolutizma. V nekaj letih je doživel več ponatisov.

(obletnica meseca 04_1999)

* 13. april 1735, Ljubljana, † 4. februar 1801, Dunaj

"Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pasništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja." Tako sodi literarni zgodovinar Anton Slodnjak o slovnici, najpomembnejšem delu plodovitega preroditelja očeta Marka Pohlina, ki se je rodil v Ljubljani pred 260 leti.

Menih - učitelj posvetnega pismenstva

V času razsvetljenstva (od srede 18. stol.) so bili edini šolani Slovenci duhovniki in redovniki, zato je skorajda naravno, da se je prerodna misel utrnila v njihovih glavah. Prvi slovenski razsvetljenski preroditelj je izšel iz reda bosonogih avguštincev ali diskalceatov. To je bil oče Marko Pohlin. Rodil se je 13. aprila 1735 kot sin gostilničarja v šempetrskem predmestju v Ljubljani. Pri krstu je dobil ime Anton. Ko mu je bilo dvanajst let, je šel na frančiškansko gimnazijo v Novo mesto, nato je pri jezuitih v Ljubljani končal licej. Odločil se je za meniško življenje in šel k diskalceatom, ki so med ljubljanskimi redovniki tedaj uživali največ ugleda. Bogoslovje je študiral v redovni šoli Maria Brunn pri Dunaju. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prišel v ljubljanski diskalceatski samostan za vikarja in pridigarja. Leta 1775 so ga prestavili na Dunaj, kjer je bil samostanski učitelj. Po šestih letih se je vrnil v Ljubljano in bil namestnik samostanskega predstojnika. Leta 1784, dve leti pred razpustom samostana, je za vedno zapustil domovino. Živel je na Dunaju kot tajnik redovne province. Zadnja leta pa je bil učitelj v Maria Brunnu. Tam ga je 4. februarja 1801 doletela smrt, ko še ni dopolnil šestinšestdeset let.

Merilo življenja niso leta, temveč delo, ki ga nekdo v njemu odmerjenem času opravi. Lahko rečemo, da je bilo življenje očeta Marka Pohlina zelo bogato, saj je izdal čez 40 knjig in zapustil okoli 20 neobjavljenih rokopisov, ki pa so se povečini izgubili. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku. Za pisanje v slovenščini se je ogrel ob stiku s Čehi. Spoznal je, da ima češčina vse pravice v šolah in uradih, slovenščina pa je povsem zapostavljena. V skrbi za uveljavitev slovenščine v javnem življenju je ustanovil svoj književni krožek, katerega član je bil nekaj časa tudi mladi Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik.

Abecednik in računica, slovnica in slovar

Delavni oče Marko Pohlin je zasnoval knjižni načrt, ki ga je začel takoj uresničevati. Poleg nabožnih knjig (molitvenikov, katekizmov, svetniških življenjepisov, pridig) je sestavil učbenike, slovnico in slovar, pisal pa je tudi pesmi, leposlovno prozo, zabavne in poljudno poučne spise ter dela s področja zgodovine in literarne zgodovine. Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli in so ga večkrat ponatisnili. Leta 1781 so izšle njegove Bukevce za rajtengo, prva slovenska računica. Pohlin je bil prepričan, da je prvi pogoj za uvedbo slovenščine v šole in javno življenje "dobro utemeljena" slovnica. Napisal je svojo slovnico - Kraynsko Grammatiko - v nemščini, da bi se iz nje učili slovenščine popotni tujci, zlasti pa nemško šolani slovenski izobraženci. Izšla je leta 1768, druga izdaja leta 1783. "S svojo slovnico je hotel dati Pohlin jeziku pravila, a preveč samovoljno," ocenjuje dr. Ivan Grafenauer. "Njegova pisava je v glavnem fonetično ljubljanska, ne da bi se držal določenega narečja; na zgodovinsko upravičene oblike (protestantskih pisateljev) in na etimologijo se ni oziral. Uvedel je tudi več črkopisnih novotarij." Alfonz Gspan mu zameri, da se je štel za meščana in je zviška gledal na kmečki jezik ter ga imenoval "jezik drhali". Sicer pa je Pohlin pisal boljši jezik od tistega, ki ga je učil v svoji slovnici. "Kakor je jezikovna in pravopisna plat Krajnske gramatike ponesrečena, pomenijo pa prerodne izjave v Uvodu in še na več mestih v knjigi naravnost mejnik v zgodovini razvoja slovenske narodne zavesti," priznava Alfonz Gspan.

Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781. Gradivo zanj je zbral z izpisovanjem iz nekaterih dotedanjih slovenskih piscev, nekatere besede je vzel iz ljudskih ust, nekatere pa je ustvarjal sam. Kljub njegovemu čudaštvu še danes živi precej besed, ki jih je v slovar vpeljal Pohlin (bolest, imenik, krojač, orjak, podnebje, zrcalo...). Lotil se je tudi pisanja zabavnih in poučnih knjig za ljudstvo.

"Marku Pohlinu pripada v zgodovini našega literarnega preporoda eno najvidnejših mest," presoja njegov pomen Alfonz Gspan. "Četudi po duhu konservativec, je zasnoval smotrn literarni načrt, ga po potrebi dopolnjeval in ga večinoma sam izvršil... Njegova velika prerodna vnema je pritegnila za sabo vrsto boljših sodelavcev, ko je bil led prebit."

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 4, str. 28.

* 6. julij 1819, Škocjan na Dolenjskem, † 13. april 1858, Neapelj, Italija

Na današnji dan je umrl Ignacij Knoblehar, misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Dočakal je manj kot 39 let. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, ki ga je osebno poznal, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik."

Po rodu je bil Dolenjec kot veliki misijonar Baraga, ob katerem se je navdušil za misijone. Rodil se je 6. julija 1819 v Škocjanu pri Novem mestu kot prvi otrok očeta Ignacija in matere Uršule roj. Štancar. Za njim so prišli na svet še bratje Janez, Franc, Jožef in Martin. Oče je imel mesarijo in gostilno, zato je svojega prvorojenca lahko poslal v šole. Ko mu je bilo sedem let, je šel v nemško šolo v Kostanjevico ob Krki, naslednje leto pa v Celje; osnovno šolo je končal v Novem mestu, kjer so šolo vodili frančiškani. Tam je ostal do končane šeste gimnazije. Pater Ladislav Hrovat, eden njegovih profesorjev, je o Knobleharju dejal: "Prav posebno nadarjen ni bil, tembolj pa se je odlikoval z železno vztrajnostjo." Domači župnik Zalokar ga je spodbujal, naj se poleg šolskih predmetov še sam uči in mu posojal knjige. Ko mu je bilo osemnajst let, je v Novem mestu poslušal Baraga, ki je bil na obisku v domovini. Sklenil je, da tudi on postane misijonar. Ko je v Ljubljani končal dveletni študij modroslovja, je jeseni 1839 zaprosil za sprejem v ljubljansko bogoslovje. Leta 1841 je odšel v Rim, da se pripravi za misijonski poklic. Šele po dveh letih čakanja je bil sprejet v misijonski zavod Propaganda fide. Tam se je poleg teologije učil še naravoslovja, računstva in merjenja, zvezdoslovja, risanja in zdravilstva. 9. marca 1845 je bil posvečen v duhovnika. Za misijonsko področje so mu določili novoustanovljeni srednjeafriški misijon v Vzhodnem Sudanu.

Na svoje misijonsko poslansivo se je Knoblehar osem mesecev pripravljal v Libanonu. Nato je odpotoval v Egipt; misijonarji so z ladjo po Nilu pripluli do Kartuma februarja 1848. Predstojnik misijona, apostolski provikar, poljski misijonar Ryllo je kmalu zatem zbolel in umrl, za svojega naslednika je izbral 29-letnega Knobleharja. Ta je za svojo prvo in glavno misijonsko postajo izbral Kartum. Severni del Sudana je bil tedaj pod oblastjo muslimanske Turčije in misijonariti je bilo mogoče samo med črnskimi plemeni proti jugu. Novembra 1849 je Knoblehar v spremstvu nekaterih misijonarjev z jadrnico odplul po Belem Nilu proti jugu. Prišel je tako globoko, kamor dotlej še ni prispel noben Evropejec. Med tamkajšnjim plemenom Barijcev (v njihov jezik je prevedel glavne verske resnice in molitve) je hotel ustanoviti novo misijonsko postajo, pa so mu to preprečili muslimanski trgovci s sužnji. Naslednje leto je šel v Evropo, da pridobi novih sodelavcev in zbere denarno pomoč za svoj misijon. Pred vrnitvijo je za plovbo po Nilu kupil ladjo, ki ji je dal ime Stella Matutina (Zgodnja Danica). Pridružilo se mu je nekaj slovenskih in drugih misijonarjev. Zaradi nezdravega podnebja in mrzlice, za katero takrat še niso imeli učinkovitega zdravila, so misijonarji naglo umirali. Nazadnje je zbolel tudi Knoblehar. Ko se je odpravil v Evropo na okrevanje, je med potjo 13. aprila 1858 umrl v Neaplju, kjer je tudi pokopan.

Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim: kasnejši graditelj Sueškega prekopa Francoz Ferdinand Lesseps, že omenjeni nemški naravoslovec Alfred Brehm, Američan Bavard Taylor. 0 njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Sistematično je beležil tudi podatke o meteoroloških razmerah in o vodostaju Belega Nila. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt. Njegovo rokopisno gradivo je deloma na Dunaju, deloma v Rimu.

(obletnica meseca 04_1998)

* 13. april 1855, Poljane nad Škofjo Loko, † 8. september 1890, Leipzig, Nemčija

Danes se spominjamo obletnice rojstva slikarja, risarja in ilustratorja Jurija Šubica. Umetnostni zgodovinar France Stele je o njem zapisal: "Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo." Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk.

Sin slikarske družine, najprej v očetovi šoli

Šubici so bili rodbina podobarjev in likovnih umetnikov iz Hotovlje v Poljanski dolini, beremo v Enciklopediji Slovenije. Prvi znani likovni ustvarjalec tega rodu je bil Pavel (1772-1847), kmet in mlinar, ki je rezbaril za znamenja in cerkve v okolici Škofje Loke. Pri njem so se izučili vsi trije sinovi, med katerimi se je najbolj uveljavil Štefan, najstarejši (1820-1884), ki je bil priznan podobar. Družinsko likovno tradicijo je nadaljevalo Štefanovih pet sinov, od katerih sta najpomembnejša Janez (1850-1889) in Jurij, ki spadata med največje slovenske slikarje.

Jurij je bil pet let mlajši od brata Janeza: rodil se je 13. aprila 1855 v Poljanah nad Škofjo Loko. Tudi on je bil zaznamovan z umetniškim darom svojega rodu. "Risati je zanj pomenilo prav toliko kot brati ali pisati; risanje je bil tisti način, s katerim se že kot otrok izražal z zavzetostjo in veseljem in ta talent je kasneje razvil do resničnega mojstrstva" (Tomaž Brejc). Mladost mu je potekala podobno kot bratu Janezu: najprej je opravil "hišno" šolo očeta Štefana. Iz očetove podobarske delavnice je jeseni leta 1872 odšel k mojstru Janezu Wolfu v Šentvid nad Ljubljano. Mojster je brž spoznal nadarjenost svojega mladega učenca in nagovarjal ga je, naj gre študirat na Dunaj. Naslednje leto je res odšel tja gor, toda na umetniško akademijo se je mogel vpisati šele leta 1874. Študij ni trajal dolgo, kajti moral je obleči vojaško suknjo, ki jo je nosil tri leta. Komaj se je rešil, že jo je moral ponovno obleči in se iti vojskovat v Bosno, ki si jo je bila tedaj monarhija priključila. Tam je pridno risal.

kril je lepoto žive narave in živega človeka

Med najbolj znane umetnine Jurija Šubica spada slika Pred lovom (olje, platno), ena od dragocenosti Narodne galerije v Ljubljani. Nastala je leta 1882, med njegovim bivanjem v Parizu, kamor je odšel konec leta 1880 na povabilo svoje prijatelja, češkega slikarja Vojteha Hynaisa. S krajšimi prekinitvami je ostal v Franciji skoraj deset let. Poleti 1882 in 1883 je slikal na francoskem podeželju, v Normandiji. "Šubic se je pod vplivom neposrednega stika z naravo zavedel, da je slikanje pompoznih zgodovinskih kompozicij, ki so nastajale v pariških ateljejih, in s katerimi je bil do tedaj čez glavo zaposlen, v bistvu zlagana stvar in da je prava umetnost le izraz neposrednega umetniškega stika z naravno resničnostjo" (dr. Stane Mikuž). To sliko je umetnik naslednje leto - kot prvi Slovenec - razstavil v pariškem Salonu in z njo dosegel lepo priznanje. "Jurij Šubic je z upodobitvijo neposrednega vira sončne svetlobe na podobi uveljavil svojo napredno misel. Luč je pričela razkrajati trdne oblike na postavi starega lovca, na steni hiše in na tleh, luč je ustvarila nešteto barvnih odtenkov in refleksov, ki jih je polno prizorišče. Bodočnost slikarstva je pripadala ravno tej slikarski prvini" (Stane Mikuž).

V svojih "francoskih" letih je večkrat prihajal domov, kjer se je uveljavil tudi kot knjižni ilustrator (risal je za Stritarjev dunajski Zvon, za nekatere njegove pesnitve, upodobil je nekatere slovenske običaje in šege); z bratom Janezom je postal začetnik slovenske umetniške knjižne ilustracije. Med portreti, ki jih je v tem času naredil za domovino, izstopata upodobitvi pisatelja Ivana Tavčarja in njegove soproge Franje.

Nebeščane je približal človeku

Brata Janez in Jurij Šubic sta bila velika slovenska cerkvena slikarja. Starejši Janez je bil po svojem umirjenem značaju bolj predan klasični cerkveni umetnosti in njegovi vzorniki so bili italijanski renesančni mojstri (Rafael, Michelangelo, Guido Reni, Tizian, Veronese). Vendar se tudi nekatere njegove podobe približajo čustvovanju slovenskega človeka. Mlajši Jurij je bil vesele narave, neutruden iskalec novih poti; utiral je pot "moderni" in impresionizmu v slovenski umetnosti. "Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata," je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. "Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh - z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva." Tudi pri svojih cerkvenih podobah se ni več oklepal klasičnih vzorov, marveč je v kompozicije vključeval žive modele

Ko je naslikal zgovorno podobo Marijinega obiskanja za veliki oltar ljubljanske cerkve na Rožniku, je dal Zahariju, očetu Janeza Krstnika, obraz pariškega hišnika, Elizabeti pa obraz hišnikove žene, tako se je slika ljudem še bolj približala. Tak neposredni življenjski utrip odlikujejo tudi druge Jurijeve oltarne slike. Našemu umetniku je bilo odločeno le kratko življenje, tako kot bratu Janezu. Odpravil se je v Leipzig, da bi tam poslikal neki gradič, toda 8. septembra 1890 mu je smrt iztrgala čopič iz rok in tujina mu je dala grob.

(obletnica meseca 04_2005)

* 16. april 1812, Ježenj pri Tinjanu v Istri, † 13. januar 1882, Trst

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku ... Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo ob dvestoletnici rojstva.

Rojstna hiša revna kot betlehemski hlevček

Rodil se je 16. aprila 1812 v vasici Ježenj, ki spada pod župnijo Tinjan v srcu Istre, v družini z osmimi otroki. Oče je bil tkalec, imeli so tudi nekaj krpic zemlje. Niti tkalska obrt niti zemlja pa nista dajali toliko, da bi se rešili revščine. O revščini priča Dobrilova rojstna hiša. »Zdi se mi, da je bil betlehemski hlevček večji od te hišice, v kateri se je rodil naš nepozabni škof,« je zapisal nekdo, ki je obiskal Ježenj okoli leta 1880. Mali Juraj (pravili so mu Jurič) je bil bister deček, zato ga je sprejel v svojo šolo v Tinjanu kaplan Ivan Radetić. Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel s priporočilom frančiškanov iz Pazina na njihovo gimnazijo v Karlovac. Do Trsata ga je spremljal oče. Ob slovesu ga je blagoslovil in mu izročil culico s perilom in nekaj drobiža. V Karlovcu je ostal šest let. Zadnja dva razreda gimnazije je končal v Gorici. Kruh si je služil s poučevanjem otrok bogatih družin. Po maturi se je vpisal v bogoslovje v Gorici, kjer so se šolali bodoči duhovniki goriške nadškofije ter tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije. Po štirih letih študija ga je tržaški škof Matevž Ravnikar 11. septembra 1837 posvetil v duhovnika.

Po novi maši v domači župnijski cerkvi v Tinjanu je bil nekaj časa kaplan v Munah v Čičariji in v Hrušici v Brkinih, potem pa je škof mladega duhovnika poslal v zavod Avguštinej na Dunaju, kjer so se šolali najbolj nadarjeni duhovniki iz vseh dežel avstro-ogrske monarhije. Študij je končal z doktoratom iz teologije. Škof ga je poklical v Trst, kjer je opravljal razne odgovorne službe. Vedno pa je bil povezan s svojo rodno Istro. Ko je tam v letih 1852-53 zavladala strašna lakota, je zbral nad 50.000 goldinarjev ter nakupil žito in hrano za svoje stradajoče rojake, ki so ga vzljubili kot svojega dobrotnika.

»Sinko, ti govoriš kot mi!«

Leta 1857 je umrl poreški škof Anton Peteani in ljubljanski škof Alojzij Wolf je cesarju Francu Jožefu za njegovega naslednika priporočil Dobrila: »Veličanstvo! Dobrila je to škofijo najbolj vreden in sposoben. Prav je, da tako verno ljudstvo dobi po tolikih stoletjih škofa, ki mu bo oznanjal evangelij v materinem jeziku.« Papež bl. Pij IX. je 12. oktobra 1857 Dobrilo imenoval za poreško-puljskega škofa in 2. maja 1858 je v goriški stolnici prejel škofovsko posvečenje. Pri ustoličenju v častitljivi stolnici v Poreču 17. maja je vernike nagovoril tudi v hrvaškem jeziku, kar je bilo za Poreč, ki je veljal za italijansko mesto, nekaj nezaslišanega. Tudi svoje prvo pastirsko pismo je napisal v italijanskem in hrvaškem jeziku. Rojakom je zapisal, da je svoje imenovanje za škofa sprejel kot odlikovanje za istrsko ljudstvo. Brž se je odpravil na potovanje po svoji škofiji in preprosti ljudje so bili navdušeni, da jih je obiskal škof, ki govori hrvaško. V župniji Svetvinčenat mu je neki star mož zaklical: »Sinko, ti govoriš kot mi!« Kot kmečki sin je zastavil vse svoje moči. da zapuščeno ljudstvo v Istri versko, narodno, kulturno in gospodarsko dvigne. Za njegove pravice se je potegoval tudi kot poslanec v dunajskem parlamentu. Italijanski nacionalisti so škofa Dobrila smrtno sovražili in mu na vse načine nagajali. To ga je nagnilo, da je po smrti tržaškega škofa Jerneja Legata 25. maja 1875 sprejel vodstvo tržaško-koprske škofije. Škof Dobrila je bil pravičen do vseh; poudarjal pa je, da mora bolj skrbeti za Slovence in Hrvate, ker so njegove pomoči bolj potrebni. Prizadeval si je, da bi vzgojil čim več narodno zavednih duhovnikov in laikov, ki mu bodo pri delu pomagali in njegovo delo nadaljevali.

Molitvenik, ki je bil tudi abecedni, prava čitanka

Škof Juraj Dobrila se je v srca Istranov najbolj zapisal s svojim molitvenikom Oče, budi volja tvoja, ki ga je sestavil leta 1854 po nemški predlogi. Prvič je bil tiskan tisto leto v Trstu na Dobrilove stroške. Drugič in tretjič leta 1862 in 1875 pri založbi šolskih knjig na Dunaju. Leta 1881, ko so mu že pojemale moči, je popravljal svoj molitvenik za četrto izdajo v nakladi 4000 izvodov. Prve tri izdaje so bile natisnjene vsaj v 10.000 izvodih. Molitvenik je služil kot liturgična knjiga v istrskih cerkvah zlasti za popoldansko pobožnost. Ta knjižica pa je bila tudi prava 'ljudska čitanka', ki je odigrala pomembno vlogo za prosveto preprostega ljudstva. Vjekoslav Spinčić, poslanec v dunajskem parlamentu, je o njej zapisal: »Težko katera knjiga je v kakem narodu imela toliko vpliva, kot ga ima ta molitvenik pri istrskih Hrvatih.« Po tej knjigi so se ljudje v Istri učili brati; najlepši dar, ki ga je mogel kdo komu v Istri dati, je bila ta Dobrilov molitvenik. Preveva ga duh potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo, zato mu je Dobrila dal tak naslov. Škof Dobrila je leto za letom kupoval na tisoče abecednikov in čitank, katekizmov ter drugih šolskih knjig in jih pošiljal po Istri.

Tudi kot škof je živel silno skromno, kot zadnji kaplan. Samemu sebi je pritrgoval, da je lahko pomagal revnim. Ustanovil je več dijaških štipendij, tudi za Slovence. Njegovo življenjsko pravilo je bilo: »Živimo v vsakem pogledu, kot da smo v stekleni hiši, da lahko vsakdo, ki gre mimo, vidi, kaj delamo.« Zadnja leta ga je mučila huda bolezen, ki je 13. januarja 1882 pretrgala nit njegovega življenja. Vstajenje pričakuje na pokopališču pri Sv. Ani v Trstu.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 4, str. 50.

* 26. maj 1891, Rodine, † 12. april 1966, Ljubno na Gorenjskem

Lepoto sveta, ki jo je v mnogih svojih povestih opeval, je Janez Jalen zagledal 26. maja 1891 pri Mežnarjevih na Ro­dinah kot deseti in najmlajši otrok Primožkovega Matija in Knafelinove Marijane. Oče je opravljal službo cerkovnika pri cerkvi sv. Klemena na Rodinah, ki je bila do 1821 žup­nijska (tedaj so sedež župnije pre­nesli na Breznico). »Moj oče je bil vzlictemu, da ni bil premožen, spo­štovan mož. Pri njem so se shajali možje iz vasi. Zimske večere so po­sedali ob peči, kadili tobak in si pripovedovali. Najraje so poslušali mojega očeta, ki je res izmed vseh največ skusil, obredel dosti sveta in znal lepo pripovedovati. Najbolj zvest poslušalec sem bil jaz.« To je bila prva šola malega Janeza, ki si je očetove zgodbe tako zapomnil, da jih je čez mnogo let uporabil kot okvirje za svoje povesti. Dejal je, da je Ovčarja Marka pravzaprav napisal oče. On je svojega najmlaj­šega rad jemal na planino pod Sto­lom, mu spotoma pripovedoval ču­dovite stvari, ga opozarjal na vsako divjad, na vsako sled, na vsako rožo in mu odpiral oči za lepote narave. Žal je ta odlični učitelj, ki ni znal ne brati ne pisati, umrl, ko je bilo Janezu komaj deset let. Takrat je že končaval štirirazredno šolo na Breznici. V višje šole (v Ljubljano in v Kranj, kjer je končal gimnazijo) je Jalena poslal tedanji brezniški žup­nik Tomaž Potočnik, ki ga je tudi podpiral. Po maturi je Janez vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1915 posvečen v duhovnika. Po no­vi maši je postal kaplan v Srednji vasi v Bohinju. V tem 'raju' se je počutil srečnega. Maja 1917 je bil poklican za kurata (vojaškega duhovnika): do konca vojne je deloval naj­prej med bolniki v Gradcu, zatem med taboriščniki v Lebringu. Po vojni je bil najprej nekaj mesecev v Besnici na­to je šel za kaplana v Črnomelj, čez pol leta v Staro Lo­ko, od tam v ljubljansko Trno­vo za kaplana k pisatelju Fin­žgarju. Nato je bil katehet v Mostah. V tem času je napisal scenarij za prvi slovenski igra­ni film Triglavske strmine. Ker ni šel na volitve, je bil kazensko premeščen za ekspozita v Notranje Gorice na Barju, kjer je začel tkati pisano vezenino o mostiščarjih, ki so živeli tod 3.000 let pred Kristusom. Po temeljitem študiju je nastala njegova napeta zgodovinske povest Bobri, ki je iz­šla (1942-1943) v treh knjigah: Sam, Rod, Vrh. Po drugi svetovni vojni je bil najprej župnik v Graho­vem pri Cerknici, zadnja leta (1958- 1966) pa v Ljubnem na Gorenj­skem.

V slovenski književnosti se je Janez Jalen oglasil razmeroma pozno in sicer najprej kot dramatik. Kot vojni kurat v Lebringu je začel pisati dramo Dom, ki je ena naših najboljših ljudskih iger in je prvi del dramske trilogije: sledili sta ji nam­reč še igri Srenja in Bratje. Osnov­na misel naj bi poudarjala delo za dom, za (vaško) skupnost, za člo­veštvo. Močnejši kot v dramah je Jalen v povestih, med katerimi je najbolj znamenita Ovčar Marko, ki je izhajala v dveh letnikih revije Mladika (1928 in 1929). Ta naj lepša slovenska pastirska idila je doživela že precej knjižnih izdaj. Dogaja se v svetu pod Stolom. V Bohinj pa je postavljeno dogajanje domačijske povesti Cvetkova Cilka (1938) in lovske pripovedi Trop brez zvon­cev (1939). Od drugih Jalenovih del je znana še povest Ograd, ki se godi v nekdanji ženski kaznilnici v Begunjah. Zakaj ljudje Jalena tako radi bero: »Z osebami v svojih po­vestih se pogovarjam, kot da so ži­ve... Kadar nekaj napišem, tisto naj­prej glasno preberem in poslušam, kako se sliši; beseda mora lepo za­zveneti, pogovor v povesti mora biti živ.«

obletnica meseca 05_1991

* 20. november 1752, Kranj, † 12. april 1828, Kranj

Izšel je iz umetniške družine: slikar je bil že njegov ded Josip (1688-1744), arhivsko pa je dokazana le ena njegova slika. Josipov sin Marko (1727-1806) je imel osem otrok in kar trije sinovi so bili slikarji: prvorojenec Leopold (roj. 30. novembra 1752) ter Valentin (roj. 6. februarja 1763) in Anton (roj. 4. junija 1765). Vsi trije so se učili slikarstva v očetovi delavnici, ker zaradi skromnih premoženjskih razmer niso mogli v slikarske šole po svetu. Morali so se zanašati na svojo nadarjenost in marljivost. O Antonu ni nič zna­nega, o Valentinu bolj malo, Leopold pa je znan kot nadarjen in dela­ven slikar. Naslikal je tudi nekaj portretov, večina slik pa je nabož­nih. Po očetovi smrti leta 1806 je Leopold prevzel vodstvo njegove delavnice in je ustvarjal kar velika dela, tudi načrte za cele oltar­je. Mojster je slikal po okusu ljudi in ni bil drag, zato je imel precej naročnikov. Risal in slikal je neverjetno spretno in hitro. Mnogo slik je dovršil v enem dnevu, tako tudi posamezne postaje kri­ževega pota (njegov križev pot krasi župnijsko cerkev v Podgradu pod Gorjanci). Leopold se je na svojih slikah redko podpisal, Valentin nikoli, zato je težko določiti, ali je to in ono sliko naslikal Leo­pold ali Valentin ali kateri od Leopoldovih številnih učencev. Med temi je bil tudi njegov posinovljenec in dedič Josip Egartner, sorod­nik njegove žene Marije.

Layerjeve slike so imeli mnogi ljudje na Gorenjskem, zlasti v Kra­nju, kupovali šo jih tudi razni agenti, da so jih preprodajali. Nekatere njegove slike razodevajo resničnega mojstra, druge pa so manj dobre. Za dobro plačo se je Layer potrudil, za malo denarja pa je z delom hitel. Ko so leta 1809 Kranjsko zasedli Francozi, so za umetni­ško delavnico Layerjev nastopili težki časi. Naročil je bilo malo in družina se je znašla v stiski. Izhod iz nje so videli v tem, da so začeli ponarejati avstrijski papirnat denar, ki je bil zunaj Ilirskih provinc še v veljavi. Proti koncu junija 1810 so ponarejevalce odkri­li. Brata Leopold in Valentin sta prišla v zapor. Valentin je v ječi kmalu umrl za jetiko, Leopold pa je bil obsojen na pet let zapora. V stiski se je zaobljubil, da bo poslikal kapelico Matere božje na Brezjah, če bo rešen. Ko so Francozi odšli, je bil izpuščen in leta 1814 je svojo zaobljubo izpolnil ter s freskami okrasil Marijino kapelo na Brezjah. Na freskah se je tudi podpisal. Leopold Layer je bil vi­soke postave, visokega in širokega čela, živih oči, duhovit in dobro­dušen, po zaporu bolj miren in resen. Njegova hudomušnost odseva tudi iz nekaterih podrobnosti na mnogih njegovih slikah, s katerimi se je preprostemu ljudstvu zelo prikupil.

Podobo Marije Pomagaj na Brezjah, ki je najbolj znana njegova sli­ka na olju, pa je Leopold Layer napravil že veliko prej, okoli leta 1800, ko je tedanji mošenjski župnik Urban Ažbe cerkvi sv. Vida na Brezjah prizidal kapelo in zanjo naročil sliko Marije Pomagaj, kakr­šno je bil videl med študijem v Innsbrucku. "Layer je za to delo imel predlogo v bakrorezni podobici Cranachove innsbruške Marije, vendar je brezjanski sliki vdihnil ljubkost in prisrčnost, ki odlikujeta ve­čino njegovih podob" (Emilijan Cevc). Leopold Layer je slikal skoraj izključno človeka, ugotavlja umetnosti zgodovinar Viktor Steska; po­krajin ni slikal razen za podnožje na svetniških slikah, kjer je rad naslikal kraj, kamor je bila slika namenjena. Obrazi njegovih ljudi so zelo lepi, čudoviti so njegovi angeli. Marsičesa (kompozicije, svetlobnih učinkov) se je naučil pri slikarju Kremser-Schmidtu, sli­kal pa je po naravi. Ustvarjal je freske in oljnate slike. Njegovo največje delo so freske, s katerimi je leta 1815 okrasil prezbiterij župnijske cerkve v Tržiču; njegova dela srečujemo po številnih cerk­vah na Kranjskem, Štajerskem in celo na Koroškem. S freskami je kra­sil tudi fasade kmečkih hiš (npr. Legatovo hišo v Lescah) in niše ka­pelic, izdeloval je tudi slike na steklo in panjske končnice. "Ko je 12. aprila 1828 umrl," je lepo zapisal Emilijan Cevc, "je pač potrkal na nebeška vrata v vsej svoji skromni preprostosti - ne kot ošaben umetnostni plemič, pač pa kot ponižen delavec, ki je svojo nalogo po­šteno opravil."

(obletnica meseca 05_1998)

*12. april 1869, Ljubljana, † 21. april 1943, Ljubljana

Impresionizem je umetnostna smer v slikarstvu, katere začetnik je francoski slikar Claude Monet (1840-1920), ime je dobila po njegovi sliki Impression (Impresija). Impresionisti so odklanjali klasično in naturalistično slikarstvo. Resničnost so upodabljali optično: s stališča svetlobe in barv, tako da so barve, običajno čiste in svetle, razstavili po platnu v majhne in drobne lise ter poteze s čopičem. Njihove slike "beremo", ko jih gledamo bolj od daleč. Pri nas je impresionizem zaživel na začetku 20. stoletja. Njegovi predstavniki so Ivan Grohar, Matija Jama in Matej Sternen, glavni pa je bil Rihard Jakopič, ki ga predstavljamo ob 60-letnici smrti.

Študent dveh slikarskih akademij, a praktično samouk

"Živel sem mnogo v naravi, se seznanil in tesneje sprijaznil z njo ter se zlasti učil od nje," je ob obisku Izidorju Cankarju povedal slikar Rihard Jakopič, ki je bil rojen 12. aprila 1869 v tedanjem ljubljanskem predmestju Krakovo. Njegov oče je bil premožen trgovec s poljskimi pridelki. Rihard je v šestem razredu realke pustil šolo in se posvetil slikarstvu. "Najprej sem študiral na Dunaju, ki me je hudo razočaral. Bil sem naiven, hotel sem se umetnosti naučiti - to je bil vzrok, da sem se bolj pečal s teorijo kot z delom. Potem sem prišel na akademijo v Munchen, ki je bila boljša od dunajske, toda tudi ta ni vplivala name... Hodil sem v Ažbetovo šolo, pa moram reči, da sem bil v svojih umetniških težnjah neodvisen." Tam se je povezal s slikarjem Ferdom Veselom, s katerim sta eksperimentirala v krajini. V desetletju pred 1900 je bil v Munchnu zlasti v zimskih mesecih. Po letu 1900 se je za dalj časa ustalil v Ljubljani. V začetku je najraje slikal krajinske motive okoli Dobrove, Barje, škofjeloški svet, motive z obrežja Save. Leta 1904 se je poročil z Ano Czerny iz Škofje Loke, leta 1906 pa se je mlada družina preselila v Ljubljano, kjer je slikar ostal do konca svojega življenja. Naslednje leto je odprl risarsko in slikarsko šolo, sprva v sodelovanju z Matejem Sternenom, potem pa jo je vodil sam. Šola je imela prostore v Zoisovi hiši na Bregu, nato v umetnikovem domačem ateljeju, po letu 1909 pa v njegovi umetniški galeriji - Jakopičevem paviljonu, zgrajenem po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Pozimi je učil predvsem risanje in portretiranje ljudi, v poletnih mesecih pa je vodil študente v naravo.

Osrednja osebnost slovenskega impresionizma

Slovenski impresionisti so se javnosti predstavili leta 1900 na 1. razstavi Slovenskega umetniškega društva, katerega tajnik je bil Rihard Jakopič. Jakopičev vpliv je bilo čutiti v postavitvi 2. slovenske umetniške razstave (1902), pri kateri je bilo njegovo impresionistično slikarstvo grobo zavrnjeno. Zaradi tega bomo razumeli njegove trpke besede, izrečene po nekaj letih: "V naše občinstvo še ni prodrla misel, da smo mu potrebni. Toda stvar se bo morala pojasniti tako ali tako. Ali smo mi slovenski kulturi potrebni in tedaj naj občinstvo stori svojo dolžnost, ali pa smo za narod brezpomembni in brezkoristni, tedaj je bolje, da se lotimo pametnejšega dela." Zunaj domovine so slovenski impresionisti imeli večjo veljavo; njihov sloves je utrdila razstava v salonu Miethke na Dunaju (1904), kateri je sledila vrsta skupnih nastopov po raznih evropskih mestih. Za tretjo slovensko umetniško razstavo je bil v Ljubljani ob vhodu v Tivoli odprt Jakopičev paviljon, v katerem je imel Jakopič svojo slikarsko šolo in je tam do leta 1923 priredil 25 razstav. Leta 1910 je organiziral razstavo Osemdeset let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva v 19. stoletju. "Rihard Jakopič je impresionizem pojmoval predvsem kot likovno sredstvo, ki ga je treba najprej obvladati, nato pa porabiti za globoko, samolastno izpoved," piše umetnostni zgodovinar dr Ivan Sedej. On sam pa je dejal: "Umetnik mora biti individualen, ker je velik po tem, kar da iz sebe, in ne po tem, kar vzame iz svoje dobe.

"Po božji volji sem življenje posvetil umetnosti"

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo "barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami". Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti "v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost" (Tomaž Brejc). Bogo Jakopič v svojem spominskem zapisu (Bog in umetnik, Koledar celjske Mohorjeve 2003) navaja nekaj stavkov velikega mojstra čopiča. "Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti... Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz." Reka njegovega bogatega življenja se je izlila v ocean Življenja na veliko sredo, 21. aprila 1943. Tisto leto je bila velika noč 25. aprila, kar se zgodi samo enkrat v stoletju.

(obletnica meseca 04_2003)