* 1. maj 1913, Spodnje Brezovo, † 10. januar 2004, Trst

Z ljubeznijo do knjige v ljubljanske šole

Zibelka mu je tekla v kmečki hiši na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori, kjer je zagledal luč sveta 1. maja 1913 kot najstarejši od osmih otrok očeta Martina in matere Ivane roj. Novak. Njegova prva šola 'slavistike', ki ji je posvetil svoje življenje in delo, je bila domača hiša. »Moj oče je bil v fantovskih letih v Združenih državah Amerike. Delal je v rudnikih, ob prostem času pa je bral knjige in časopise in si širil obzorje. Ko se je moral zaradi bratove smrti vrniti in prevzeti dom, je ohranil ljubezen do knjige. Pozimi je vsak večer prebiral mohorjevke, zlasti povesti. Sedli smo na peč, približali petrolejko, oče je sedel na zapeček in začel na glas brati. Poslušali smo ga kot začarani. In to je trajalo vse zimske večere,« je povedal v pogovoru za zbornik Dom in svet 1997 (z njim se je pogovarjal sin Ivo, časnikar). Po končani osnovni šoli v Višnji Gori, so ga starši poslali na klasično gimnazijo v Škofove zavode v Šentvidu. »Hoteli so enega izštudirati, da bi mu bilo boljše v življenju.« V zavodih, ki so bili zelo strogi in zahtevni, se je dobro počutil. Pridno je študiral in se posvečal tudi 'izvenšolskim' dejavnostim, zlasti pisanju v rokopisni list Domače vaje, ki ga je kot sedmošolec tudi urejal. V zavodu so bili samo fantje iz vse Slovenije. Profesorji so bili vsi duhovniki, vsi strokovnjaki na svojem področju. Najbolj mu je ostal v spominu dr. Anton Breznik, eden vodilnih slovenskih jezikoslovcev. »Bil je zelo človeški, z nami dijaki se je pogovarjal kot enak z enakimi.« Videl je Martinovo ljubezen do slovenskega jezika in knjige, zato ga je usmerjal v literarno zgodovino in v slovnična vprašanja.

Študij slavistike ob odličnih profesorjih

Šentviški zavod je dal dosti duhovnikov, vendar pa nikogar niso silili v bogoslovje. V Jevnikarjevem letniku 1934 je bilo 16 maturantov (v prvem razredu je bilo dijakov 90, zaradi strogih študijskih in vedenjskih zahtev se je število iz leta v leta osipalo), od teh jih je 9 šlo v bogoslovje. Martina Jevnikarja je pot vodila v študij slavistike na ljubljanski univerzi, kjer so predavali odlični profesorji: Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, France Kidrič, Ivan Prijatelj. »Bolj kot slovnica me je pritegnila literatura, ker je znal profesor Kidrič živahno, tudi bojevito, če je bilo potrebno, predavati.« Z njim je Jevnikar sodeloval pri raziskovanju nemškega pisatelja Krištofa Šmida (1768–1829) in njegovega vpliva slovensko književnost. Vzelo mu je ogromno časa, seminarska naloga pa je bila tako temeljita, da je dokaj gradiva lahko uporabil za doktorat v Rimu leta 1961. Po diplomi je v letih 1940–1943 poučeval slovenščino na IV. Moški realni gimnaziji za Bežigradom, potem pa do konca vojne na klasični gimnaziji v Ljubljani v stavbi pri uršulinkah. Od slovenskih pripovednikov mu je bil posebej pri srcu Josip Jurčič, ker je bil njegov bližnji 'sosed'. Na prigovarjanje svojega šentviškega profesorja slavista Jakoba Šolarja je za njegovo knjižno zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov pri Mohorjevi pripravil Sosedovega sina (1944). V ljubljanskih letih je nastala tudi študija Slovenska mladinska igra. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, ker je bila njihova družina pri partizanih 'slabo zapisana'. Iz Koroške je šel poučevat v begunsko taborišče v Monigu pri Trevisu, od tam pa je prišel v Trst, kjer je neutrudno deloval skoraj do smrti.

Profesor in vsestranski kulturni delavec

»Ni mi bilo žal, da sem odšel, ker sem lahko več dobrega naredil zunaj, kakor bi bil napravil doma,« je povedal v že omenjenem pogovoru za Dom in svet. Njegovo profesorsko delo v Trstu je trajalo 35 let. Ko se je ustalil, je ustanovil družino. Zakonsko zvezo s profesorico Nedo Abram je Bog blagoslovil s štirimi otroki: s sinovi Marjanom, Markom in Ivom ter s hčerko Magdo. Od oktobra 1945 do upokojitve septembra 1980 je bil profesor slovenščine in zgodovine na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois. Nekaj časa je bil tudi ravnatelj na Nižji srednji šoli pri Sv. Jakobu. Dvanajst let (1963–1975) je predaval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Padovi, od decembra 1972 je oboje predaval tudi na Univerzi v Vidmu, tam od leta 1975 tudi srbohrvaški jezik in književnost. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil tudi član komisije za izdajo slovenskih šolskih knjig. Sam in s sodelavci je napisal jezikovne vadnice, berila, pregled književnosti. V letih 1953–1958 je v samozaložbi izdal štiri knjige pod naslovom Vsebine slovenskih leposlovnih del, v katerih je predstavil glavna dela slovenskih pisateljev od Antona Tomaža Linharta (1756–1796) do Mimi Malenšek (1919). Ogromno delo je opravil pri Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki je v letih 1974–1994 izhajal v 20 snopičih in vezani predstavljajo štiri debele knjige. Pri njem je sodeloval od začetka, od leta 1981 pa ga je urejal. Urejal je tudi Literarne vaje, glasilo slovenskih šol na Tržaškem. V reviji Mladika je predstavljal literarno snovanje v zamejstvu in zdomstvu, s svojimi tehtnimi prispevki je redno bogatil koledarje Goriške mohorjeve družbe. Njegova »predavalnica« je bil tudi Radio Trst. In še marsikje drugje bi našli tega moža, ki si je za vodilo vzel Gregorčičevo misel: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, / kar more, to mož je storiti dolžan!«

(obletnica meseca 05_2013)

* 29. april 1896, Rudno pri Železnikih; † 22. junij 1968, Ljubljana

"Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam." Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje.

Duhovnik in profesor s palmo mučeništva

Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. "Reči moramo," je zapisal, "da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja.

To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu." Rodil se je 29. aprila 1896 na Rudnem v župniji Selca nad Škofjo Loko. Njegov oče je bil navdušen sodelavec Janeza Ev. Kreka, zato ni čudno, da sta od petih sinov dva postala duhovnika: ob Jakobu je brat Janez v Ameriki šel k benediktincem kot oče Venceslav. Enega sina je pobrala prva svetovna vojna, dva pa sta bila poročena v domači vasi. Jakob je klasično gimnazijo končal v Ljubljani leta 1915; po štirih letih bogoslovja je bil 1. septembra 1918 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil pet let prefekt v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, obenem pa je študiral slovenščino in francoščino na ljubljanski univerzi. Vmes je bil skoro dve leti v Parizu, kjer se je specializiral za fonetiko, novo znanost o glasovih posameznih jezikov. Po opravljenih profesorskih izpitih je leta 1924 postal na Škofijski gimnaziji suplent, oktobra 1927 pa profesor slovenščine in francoščine. Ob svojem profesorskem delu se je posvečal pripravljanju učbenikov. V javnosti je nastopil z mladino, ki se je zbirala okoli revije Križ na gori, kateri je bil nekaj časa urednik. S pisano in govorjeno besedo se je boril zoper zaostalost in duhovno omejenost. Ko so aprila 1941 Zavode zasedli Nemci, je ostal profesor na škofijski klasični gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani do aretacije konec oktobra 1944. Dva meseca je bil v ljubljanskih zaporih, nato pa je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je dočakal osvoboditev. Od konca aprila 1946 pa do konca oktobra 1952 je delal kot višji znanstveni svetnik pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU. Blagega moža in delavnega znanstvenika so boljševistične oblasti brez vsake krivde za štiri leta in pol spravile v ječo. "V meni se je toliko podrlo vere v človeka in v vrednost dela, da si komaj morem predstavljati, kako naj se človek še česa loti zunaj," je 15. maja 1955 pisal iz zapora v Igu bratu Venceljnu domov. Leta 1958 je postal stolni kanonik. Srce, ki je prestalo toliko hudega, mu je vedno bolj pešalo in 22. junija 1968 je za vedno obstalo. "Vsem vse iz srca odpuščam in prav tako prosim vse, da mi odpuste, če sem jim kdaj kaj hudega prizadel," je zapisal v svoji oporoki.

Skrb za lep jezik in dobre knjige

Za profesorja Šolarja je bil jezik "duhovna vrednota, ki jo more prav negovati in vrednotiti samo, kdor je res omikanega duha". Njegov dolgoletni sodelavec dr. Anton Bajec je ob Šolarjevem grobu dejal: "Po Breznikovi in Šolarjevi zaslugi je postal Šentvid takrat romarska pot za veliko število tistih, ki jim je bila pri srcu usoda slovenskega jezika." Profesor Šolar je bil eden izmed ustanoviteljev Slavističnega društva in pobudnik njegovih načrtov pri raziskovanju slovenskega jezika in književnosti: pravopis, slovar slovenskega jezika, inštituta za slovenski jezik. Slovenski pravopis 1950 je skoraj v celoti njegovo delo, velik delež ima tudi pri Pravopisu 1962. Velikansko delo je opravil pri zbiranju gradiva za Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki ga pa ni dočakal, saj je prva knjiga (vseh je pet in obsegajo nad 5.000 strani) izšla 1970, dve leti po njegovi smrti.

Škofijska gimnazija v Šentvidu, ki jo je ustanovil škof Jeglič leta 1905, je bila prva šola te vrste s slovenskim učnim jezikom. Na škofovo pobudo je Slovensko profesorsko društvo v Ljubljani prevzelo skrb za slovenske učbenike. Pomena tega dela so se slovenski šolniki zavedli šele leta 1918, ko je v novi državi nastala potreba po slovenskih učbenikih za vse razrede. Ko je Jakob Šolar postal profesor v Šentvidu, je skrb za dobro slovensko učno knjigo postala ena njegovih največjih nalog. Posebej je treba poudariti njegovo delo pri slovenskih čitankah.

Znal si je poiskati jezikovno in književno razgledane sodelavce, ki so v nekaj letih sestavili čitanke, ki bi zaslužile, da bi bile v vsaki slovenski hiši na častnem mestu. Šolar je izšel iz družine in okolja, kjer se je veliko bralo, zato je v svojih učencih in v vseh mladih njihovega rodu hotel vzbuditi ljubezen do knjige. Pri Mohorjevi, najstarejši slovenski založbi, je sprožil pobudo za obnovo zbirke Cvetje iz domačih in tujih logov, s katero je hotel dati mladini v roke bogat izbor domačih in tujih klasikov z literarnozgodovinskimi uvodi in opombami. "Vsaka količkaj izobražena družina bi morala imeti svojo knjižnico... Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka."

(obletnica meseca 04_1996)

* 12. februar 1774, Bodrež; † 29. april 1847, Gorica

Kaplan, vikar, kanonik in šolski nadzornik

Zibelka mu je tekla pri Cerovškovih, trdni kmečki hiši v Bodrežu pri Kanalu ob Soči, kjer se je rodil 12. februarja 1774. Starši so poskrbeli za njegovo šolanje (šolal se je tudi sin Tomaž, štiri hčerke pa ne). Po zasebnem pouku v Kanalu je nadarjeni Valentin šel najprej v Trbiž, nato v Celovec in nazadnje v Salzburg, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje (zraven je obiskoval še predavanja iz matematike, naravoslovja, astronomije in filozofije). V duhovnika je bil posvečen 6. januarja 1802; po novi maši je bil nekaj časa kaplan na Nonnbergu (Salzburg). Jeseni jo je peš mahnil proti domu in v šestih dneh prišel v Kanal. Goriški nadškof Inzaghi ga je novembra 1802 poslal na Banjšice nad Kanalom za kaplana. Ni se omejil na duhovniško delo: bil je tudi učitelj, umni kmetovalec, delavec in rokodelec - vse! Tudi kot vikar v Ročinju, kjer je bil od aprila 1809 do julija 1819, je ostal tak. "Med ljudmi je hodil, kot Kristus, njim enak, pomagal jim najprej na telesu, da bi mogel potem njihove duše za božjo čast vnemati" (Marijan Brecelj). Leta 1819 ga je novi škof Walland imenoval za stolnega kanonika in šolskega nadzornika za goriško škofijo. Stanič je bil eden najbolj delavnih in sposobnih škofovih sodelavcev. Bil je vseskozi zdrav. V 73. letu se je pri delu na vrtu gluhonemih pretegnil, ko je hotel prevaliti veliko skalo. Hude bolečine v križu so ga vrgle v posteljo in 29. aprila 1847 je ta neutrudni garač odšel k večnemu počitku.

Prijatelj narave in prvi slovenski alpinist

Za gore se je Valentin Stanič vnel kot študent v Salzburgu. Na nižje hribe je postavni mladenič zahajal na svojih sprehodih, na višje pa se je povzpel skupaj z drugimi. Leta 1800 je bil član odprave, ki je štela 62 mož, in ob štirih domačih vodnikih je bil Stanič edini, ki je stopil na vrh Grossglocknerja. "Prezirajoč nevarnost," je zapisal, "sem na vrhu opravil naročene meritve." Kmalu se je na to 3797 m visoko goro odpravil še drugič. Upravičeno mu gre naslov "prvi slovenski alpinist", saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Popisal je (v nemščini) svojo turo na Triglav leta 1808 in na vrsto drugih vrhov v Julijskih in Karnijskih Alpah. Bil je velik prijatelj narave in zelo rad je obdeloval zemljo. Ko je spomladi 1847, po letu strašne lakote, našel prvi klas, ga je prinesel v cerkev, ogovoril zbrane s primernim nagovorom, potem klas vtaknil v monštranco in dal z njo blagoslov. Nobeno oko ni ostalo suho.

Na Banjšicah in v Ročinju je vodil vzorno kmetijstvo; ljudi je poučeval pri poljskih delih, v Ročinju je ustanovil znamenito drevesnico in v kanalskem okraju je sadjarstvo dvignil na visoko stopnjo. Leta 1846 je v Gorici ustanovil društvo zoper mučenje živali, prvo take vrste v Avstriji. Nad Solkanom pod Sveto Goro je dal napraviti korito, da so lahko vozniki svojo upehano živino napajali.

Pesnik in knjigarnar, učitelj in vzgojitelj

Tudi svoje pesniško ustvarjanje je Stanič "podaril" ljudem. Na Banjšicah je za ljudsko petje pisal in prirejal posvetne in cerkvene pesmi. Pogosto je zbiral mladino pa tudi odrasle in jih učil petja ter je z njimi pel. Nekaj pesmi je natisnil sam v majhni tiskarni, ki si jo je napravil na Banjšicah in v Ročinju. Leta 1822 je izdal zbirko Pesmi sa kmete ino mlade ljudi, ki je bila prva v Gorici natisnjena slovenska knjiga. Knjiga obsega 24 pesmi: o kmečkem delu, o kmetovem veselju do dela, o zemlji, ki ni solzna dolina... V duhu razsvetljenstva so bile knjige za Staniča najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem. Oral je ledino tudi na področju šolstva. Na Banjšicah in v Ročinju je tudi na prostem učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Lotil se je tudi cepljenja otrok proti črnim kozam: ker ni imel na razpolago primernega orodja, je to delal kar s trnom.

V Ročinju je leta 1819 sezidal šolsko stavbo in ob njej hišo za učitelja. Tudi v Gorici je kot šolski nadzornik zelo skrbel za šole, pomagal jih je ustanavljati v vseh večjih krajih. Leta 1840 je v Gorici ustanovil zavod za gluhoneme otroke in je zanje s posebno ljubeznijo skrbel kot dober oče vse do smrti - prav dobesedno.

(obletnica meseca 04_1997)

* 11. november 1910, Martinje; † 29. april 1999, Odranci

"Sem duhovnik, to je poklic, ki ga moram živeti"

"Kozar je bil predvsem duhovnik, dušni pastir. K ljudem se je zmeraj odpravil z Gospodom v rokah, oziroma z Gospodom v srcu, zato so tudi besede, ki jih je govoril, bile besede upanja, spodbude, moči," je po njegovi smrti o njem zapisal nečak Lojze, njegov dolgoletni sodelavec in naslednik v Odrancih. Jutro življenja mu je zasijalo na Martinovo, 11. novembra 1910, v Martinju na Goričkem, kjer je preživel otroštvo in rano mladost ob očetu Juriju, materi Mariji in leto dni starejšem bratu Vendelu. Mama mu je umrla komaj triletnemu in namesto nje ga je - kot je izpovedal v svojih dveh knjigah - grela le materina ruta, topla dlan babice Lize in ljubeča skrb tete Julije. V osnovno šolo je hodil Martinju, potem nekaj let nič. Na priporočilo župnika Kuharja ga je oče peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Zadnja dva letnika je končal na Ptuju, ker je bila soboška gimnazija ukinjena. Po maturi se je odločil za duhovniški polic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.

S hvaležno predanostjo Kristus je pel novo mašo 26. julija v podružnični cerkvi sv. Ane v Boreči (zdaj župnija Gornji Petrovci). Sejalec božje ljubezni je bil kot kaplan v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med vojno je doživljal "babilonsko izgnanstvo" na madžarskih župnijah, po štirih letih se je vrnil v domače kraje. Po kratkem postanku v Veliki Polani (župnija je ostala brez pastirja po umoru mučenca Danijela Halasa 16. marca 1945) ga je mariborski škof Tomažič poslal v Odrance z nalogo, da tamkajšnje vernike poveže v župnijsko občestvo, postavi cerkev in župnišče. Vse to je uresničil in odransko občestvo je vodil od leta 1945 vse do upokojitve leta 1991.

Neuničljivo upanje na križevem potu gradnje

V zadnjem dnevniškem zapisu 8. maja 1947 je Lojze Kozar strnil svoj križev pot zadnjih let. Tam piše: "Umaknil sem se v Odrance, da tu sprejmem najtežji križ. Po prvem poletu v delu za novo cerkev sledi udarec za udarcem: odklonitev odobritve načrtov po okrožju, zaslišanja, 75-dnevni zapor z vmesnimi postajami: zaslišanja, razprava, obsodba. Nato sledi najstrašnejše: prepoved službe od ministrstva za notranje zadeve. In kakor odmev groma: zaplemba vsega nabranega denarja in materiala za novo cerkev." O tem pripoveduje v svoji knjigi Neuničljivo upanje (Mohorjeva družba, Celje 1990), ki je po sodbi Vilka Novaka, Kozarjevega prijatelja, "dokument tistih časov, ko so se v imenu nekih izmišljenih namenov igrali s človekovo svobodo, ko so plenili med ljudmi zbrani denar in ko so si pretkano, zvito, dejansko pa nesramno nečloveško izmišljali ovire, zahteve, da bi ljudem preprečili, za kar so se odločili". Blagi Lojze Kozar, ki je vse hudo sproti odpuščal, pravi: "Ko sem prišel v Odrance, so bili ljudje zelo enotni, držali so skupaj ... B

rez tolikšne pomoči župljanov gotovo ne bi nikoli naredili tega, kar smo." Najbolj črn dan njegovega življenja je bil 14. marec 1966, ko se je zaradi hudega mraza podrla kupola cerkve, ki so jo gradili po načrtih Plečnikovega učenca arhitekta Janeza Valentinčiča, in pod seboj pokopala osem žrtev. Iz potrtosti so mu pomagali vstati verniki, "ki zaradi nesreče niso postali malodušni, ampak so še bolj zavihali rokave". Cerkev Svete Trojice, ki jo je poslikal Stane Kregar, je bila blagoslovljena 5. novembra 1967, posvečena pa 17. aprila 1977. Po prvotni zasnovi arhitekta Valentinčiča so v letih 2004-2005 na pročelju zgradili tri zvonike, simbole Svete Trojice.

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam"

Lojze Kozar je napisal enajst leposlovnih knjig, dve - Materina ruta in Babičina topla dlan - je izdala založba Ognjišče. Po Francu Saleškem Finžgarju, Ksaverju Mešku in Janezu Jalnu je bil Lojze Kozar edini pravi pisatelj med duhovniki. Na vprašanje, kako je prišel do svojega pisateljskega poklica, je odgovoril: "Niti sam ne vem, kako se je začelo. Željo sem nosil v sebi že izza gimnazijskih let. Ko sem postal duhovnik, je bilo pisateljevanje za nekaj časa potisnjeno ob stran." Vendar pa njegovo pero ni mirovalo, kar dokazujejo pesmi in črtice v Mohorjevem koledarju, z daljšim besedilom pa je nastopil šele leta 1962 ko je kot večerniška povest izšla njegova knjiga Takšen prag. Dogajanje je postavil v svoje goričke kraje. Značilnost Kozarjevega pisanja je tekoče pripovedovanje in lep jezik, predvsem pa vera, da je v vsakem, še tako zakrknjenem človeku, iskrica dobrote. Njegova pisateljska dejavnost ni bila ločena od duhovniške: kar je napisal, je napisal kot duhovnik. V pogovoru za Ognjišče marca 1973 je dejal:

"Pišem vedno zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce." Literarni zgodovinar Vilko Novak, dober poznavalec našega slovstva, zlasti prekmurskega, je zapisal, da se Kozarju kot pisatelju dela krivica, ker pregledi slovenske književnosti njegovega imena ne omenjajo, čeprav je s svojimi knjigami v naše slovstvo prinesel "mnogo novega in veljavnega, novo pokrajino z novimi ljudmi ter drugačnimi zgodovinskimi dogajanji". Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznavanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, zlasti zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega (Materina ruta, Topla babičina dlan). Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla, 29. aprila 1999.

ČUK, Silvester. Lojze Kozar. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 11, str. 40-41.

* 29. april 1865, Kobdilj, † 18. avgust 1962, Gorica

Dvanajsti od štirinajstih otrok

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je 'odslužil cesarja' kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, "vir vsega mojega znanja in kulture". Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894-1917). Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS).

Po njegovih načrtih je bil zgrajen Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri 'vstajenju iz ruševin'. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935-1945 župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost. Naj omenim tri 'njegove' cerkve: župnijsko cerkev v Šempetru pri Gorici, župnijsko cerkev in župnišče v Lokavcu pri Ajdovščini ter cerkev Srca Jezusovega v Gorici.

Maks Fabiani in Jože Plečnik

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865-1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872-1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku.« Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe. Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil 'pesniško' ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano.

Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po 'veliko diplomo za življenjsko' delo je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962.

(obletnica meseca 08_2012)

* 27. april 1903, Škofja Loka, † 20. januar, 1989, Buenos Aires

"Vsa zemlja je že sita krvi: od severa do juga, od vzhoda do zahoda teče kri - kri človeška. Grozna mora je legla na vso zemljo, v najnižje doline, na najvišje gore in vrhe, ki tlači nas, uboge zemljane, uboge zemljane do tal, do zemlje in - pod zemljo. Ves mir je izginil iz človeških src..." Tako je 29. avgusta 1917, v tretjem letu prve svetovne vojne, v spominsko knjigo svojemu prijatelju in rojaku Francetu Planini (kasnejšemu priznanemu slovenskemu geografu) zapisal tretješolec Tine Debeljak, ki mu je bilo tedaj dobrih štirinajst let. Njegove misli o krvavi moriji vojne razodevajo presenetljivo zrelost za dečka te starosti. Morebiti pa so slutnja še hujše morije - druge svetovne vojne, ki je usodno vplivala na njegovo življenje. Bil je profesor in priznan kulturni delavec, toda po zmagi "rdečih" je moral zaradi "napačne barve" zapustiti ljubljeno domovino. Novo domovino je našel v Argentini, kjer je bil glavni ohranjevalec slovenske besede in slovenskega duha. Spominjamo se ga ob dvajseti obletnici smrti.

Od doma in po svetu - s Škofjo Loko v srcu

V svojem zapisu ob stoletnici rojstva dr. Tineta Debeljaka v slovenski reviji Duhovno življenje, ki izhaja v Argentini, Metka Mizerit pove, kaj ji je rekel, ko se je srečala z njim po svojem prvem obisku v Sloveniji. "Pa ste bili v Škofji Loki?" Ko mu je povedala, da ni bila, je dejal: "No, potem niste bili v Sloveniji." Škofja Loka je namreč njegovo rojstno mesto, kjer se je rodil 27. aprila 1903 v starodavni mestni hiši. Sin Tine (1936) je na simpoziju o očetu, ki so ga pripravili oktobra 1990 (pod komunističnim režimom je bil "izbrisan") v Škofji Loki, pričeval: "Moj oče je bil ves navezan na svojo rojstno Loko. Ni je pozabil, čeprav je že kot mlad fant odšel iz nje v šole, dalje v službo, še dalje kot begunec, na drugo celino.

Petdeset let je ni gledal s telesnimi očmi, a videl jo je jasno z duhovnimi, s tretjim očesom spomina in ljubezni." Oče, kmečki sin, se je s pridnostjo povzpel do trgovca z živili. V družini, ki je bila globoko verna, se je rodilo štirinajst otrok, doraslo jih je deset in vsi so študirali. Tine je obiskoval klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, Po maturi z odliko se je vpisal na slavistiko v Ljubljani, kjer je končal dva semestra, potem pa je študij nadaljeval in končal (1927) v Pragi. Po odsluženju vojaškega roka je v Krakovu študiral poljsko in slovansko književnost. Po vrnitvi je bil nekaj let profesor v Nikšiču. Leta 1934 se je poročil, dve leti zatem je doktoriral. Tega leta je sprejel tudi uredništvo revije Dom in svet in ga urejal do konca leta 1944. Med vojno ni poslušal ukaza partije o kulturnem molku in zato je padel v nemilost. Maja 1945 se je z množico beguncev umaknil v Avstrijo, od tam je odšel v Italijo, potem pa v Argentino, kamor je prišel 10. marca 1948.

Pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik...

Ob imenu dr. Tineta Debeljaka je poleg teh oznak naštetih še vrsta drugih. "O vsaki bi lahko napisali posebno razpravo, saj je povsod zapustil pomembne sledove svoje izjemne ustvarjalnosti" (Jože Dolenc). Pesniti je začel že v gimnaziji. Svoje pesmi je objavljal v dijaškem listu Mentor, v revijah Križ na gori in Mladika, predvsem pa v Domu in svetu. Kot pesnik je "spregovoril" predvsem kasneje, kot begunec. Leta 1946 je v Rimu nastalo njegovo najpomembnejše pesniško delo - ep "Velika črna maša za pobite Slovence"; navdih zanj je dobil, ko je v velikem tednu obiskoval rimske bazilike. Po sodbi Tarasa Kermavnerja sodi Maša med besedila, ki so najbolj pristno izrazila strašen čas in človekovo izgubljenost, ranjenost in veličino v njem. Pesnitev je kot prva leposlovna knjiga v Argentini izšla leta 1949 pri založbi Svobodne Slovenije pod psevdonimom Jernej Kalin.

Tudi s prozo se je Tine Debeljak ukvarjal že v dijaških letih. Dijaška revija Zora mu je kot petošolcu objavila njegov zapis Poetična proza o Koroški, Prozne sestavke je pisal tudi kasneje v Argentini. Veliko kulturno nalogo je opravil kot prevajalec. Znal je vse slovanske jezike in iz njih prevajal. Pomembno je bilo tudi njegovo uredniško delo pri reviji Dom in svet, ki ga je sprejel leta 1938, ko je pretila nevarnost, da jo Katoliško tiskovno društvo, njen lastnik, ukine zaradi Kocbekovega članka o Španiji. Zaradi svoje spravljive narave je imel moč osvajati ljudi in tako je v DS obdržal večino starih sodelavcev in odkril nove (Balantiča, Hribovška). Revijo je urejal pod italijansko in nemško okupacijo do konca izhajanja leta 1944.

Patriarh slovenske emigracijske književnosti

S tem naslovom je dr. Tineta Debeljaka "odlikoval" pisatelj Alojz Rebula. Po prihodu v Argentino, ko si je služil kruh najprej kot pomivalec steklenic v farmacevtskem laboratoriju, potem pa kot uradnik v cementni tovarni, je Tine Debeljak kmalu postal tajnik pri Društvu Slovencev, kasnejši Zedinjeni Sloveniji. Bil je tudi med ustanovitelji Slovenskega planinskega društva. Najpomembnejše pa je bilo njegovo organizacijsko delo pri Slovenski kulturni akciji. Dolga leta je bil njen predsednik in v tej vlogi je uredil vrsto knjig in napisal o njih temeljite študije. Vse svoje življenje je bil Tine Debeljak pokončen demokrat. Svoje kulturne in politično-ideološke članke (vseh je bilo nad 900) je objavljal v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih (pod komunističnim režimom je bilo to pri nas "strupen" in "smrtno nevaren" tisk). Veliko je pisal tudi v versko revijo Duhovno življenje, zlasti članke kulturne in verske vsebine, predvsem ob obletnicah rojstva ali smrti znanih književnikov. Bil je tudi profesor. Na podružnici Katoliške ukrajinske univerze je za Ukrajince v španščini predaval slovanske književnosti, za Slovence pa zgodovino, slovensko in primerjalno književnost. "Za nas Slovence je bil srce in duša te ustanove. Odličen profesor, ki je obvladal svojo snov tako, da je kar kipelo iz njega. Študentje smo občudovali njegovo znanje, še bolj pa ljubezen do slovenskega jezika in slovenstva sploh" (Metka Mizerit). Ko se je njegova življenjska pot 20. januarja 1989 končala, je med našimi rojaki v Argentini zazevala velika praznina.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 1, str. 76.

* 28. april 1909, Beltinci; † 8. oktober 2003, Ljubljana

Mladost v varstvu Bogu posvečenih sorodnikov

Zadnja leta svojega dolgega življenja - izteklo se je v 95. letu - je Vilko Novak preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami), kamor so ga sprejeli na priporočilo tedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta. Tja je nekako spadal zaradi svojih ožjih sorodnikov: strica Ivana Baša, bogojanskega župnika in graditelja tamkajšnje cerkve - Plečnikovega bisera, drugega strica Jožefa Baša, ki je umrl kot bogoslovec, ter dveh tet redovnic. Duhovniki so sicer tudi vse življenje bili njegovi prijatelji. Rojen je bil 28. aprila 1909 v Beltincih; od šestega do dvaindvajsetega leta je živel pri stricu Ivanu Baši v bogojanskem župnišču. Tam je spoznaval prekmurske duhovnike in veliko delo njihovih prednikov za ohranitev jezika in narodnosti od Mikloša Kuzmiča ter bogojanskega rojaka Jožefa Kosiča do Ivanocyja in njegovih učencev. Njegov oče je bil vzgojen v katoliškem okolju, čeprav je bil sin trdega goričkega evangeličana, a poročen s katoličanko. Novakov dedek po materi je bil sodelavec beltinskega župnika Marka Žižka, velikega narodnjaka. Od leta 1891 je bil poverjenik Mohorjeve družbe, ki je leta 1896 imela v župniji že 115 udov! V hiši svojega strica je mladi Vilko imel branja na pretek. "Odkril sem prekmurski Kalendar Srca Jezušovega od 1904 dalje in mesečnik Marijin list, ki ga je namesto obolelega J. Klekla st. štiri leta urejeval Ivan Baša. Prebiral se tednik Novine - in tako ob knjižnem jeziku in slovenski kulturi spoznaval tudi prizadevanje prekmurskih duhovnikov, da bi ohranili ljudstvu njegov jezik, ga poučevali in zabavali. Tako je bila nezavedno že zgodaj določena moja prihodnost, moja ljubezen in moja strokovna usmerjenost."

Doktor slavistike, potem pa še doktor etnologije

Po prvi svetovni vojni je bilo Prekmurje po tisočletnem madžarskem gospostvu priključeno Sloveniji. Oktobra 1919 so odprli v Soboti slovensko gimnazijo in s tem je bila Prekmurju dana možnost, prvič v zgodovini, priti do lastnih izobražencev, šolanih v slovenskem jeziku. v slovenski kulturi. Vilko je na tamkajšnjo gimnazijo odšel jeseni 1920 in začel se mu je odpirati slovenski svet znanja. Z očmi in ušesi je poslušal profesorja Franca Sušnika, ki ga je učil slovenščine. V Soboti je Vilko končal pet razredov gimnazije, preostale tri razrede pa v Ljubljani. Po maturi je na ljubljanski univerzi študiral slavistiko, kjer je leta 1933 diplomiral in se usposobil za gimnazijskega profesorja. To službo je opravljal petnajst let in sicer v Mariboru, Soboti, Kranju, spet v Soboti, med vojno v vojvodinski Senti, ponovno v Soboti in Kranju ter končno v Ljubljani. Vmes je na univerzi v Budimpešti leta 1944 obranil doktorsko tezo Štefan Kuzmič, slovenski prevajalec Biblije, leta 1947 pa je na univerzi v Ljubljani dosegel doktorat iz etnologije s tezo Ljudska prehrana v Prekmurju. Leta 1955 je bil Vilko Novak izvoljen za docenta na oddelku za etnologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1965 za izrednega profesorja, leta 1972 pa za rednega profesorja. Leta 1975 je bil upokojen, vendar je nekaj let še predaval. Dolga leta je bil edini redni učitelj na oddelku in vsi tedanji diplomiranci med slovenskimi etnologi so se strokovno oblikovali pod njegovim vodstvom. Po njegovi sodbi je bila etnologija od nekdaj ena najbolj humanističnih znanosti, saj razglaša enakost vseh ljudstev, ki imajo vsa svojo kulturo in niso "divjaki, primitivni".

Bil je glasnik svoje ljubljene slovenske krajine

"Moje življenje in delo določata rodna pokrajina in moj rod," je dejal v pogovoru za Družino ob svoji osemdesetletnici. Svet onkraj Mure, ki mu danes pravimo Prekmurje, je nekdaj nosil lepo ime Slovenska krajina in njej je posvetil večino svojih del. "Med štirinajstimi Novakovimi samostojnimi publikacijami se jih kar devet nanaša na prekmursko oziroma porabsko problematiko," je zapisal etnolog Slavko Kremenšek. "Znanje madžarskega jezika, ki je bolj redko med slovenskimi izobraženci, mu je omogočalo celovit vpogled v literaturo in vire, ki se nanašajo na njegovo rodno Prekmurje in na Slovensko Porabje." Bil je izredno plodovit pisatelj. Jože Zadravec v spominskem zapisu v prekmurskem koledarju Stopinje (Novak je bil njegov zvest sodelavec) našteva: njegove bibliografske enote vsebujejo pesmi, poročila, preglede prekmurskega slovstva (Izbor prekmurske književnosti, 1936; Izbor prekmurskega slovstva, 1976), ljudsko izročilo (Štefan Kuhar, Ljudsko izročilo Prekmurja, 1988), preglede kulture in omike, vrednotenje za Prekmurje in Porabje najpomembnejših osebnosti iz preteklosti, slovar stare knjižne prekmurščine, vrelce duhovnosti (Slovenske ljudske molitve, 1983), najstarejše prekmurske rokopisne pesmarice (Martjanska pesmarica, 1997), orise verskih in narodnostnih tokov ob prelomu stoletja, obsežne preglede etnološkega gradiva. "Sodil je v generacijo, ki si je naložila nalogo, približati slabo poznano Prekmurje ostali Sloveniji" (J. Zadravec).

Leta 2000 je izbral "nekaj pesmi vsega življenja" in jih v samozaložbi izdal v knjigi s pomenljivim naslovom Zbogom, življenje. To življenje, ki je štelo nad štiriindevetdeset rodovitnih let, se je izteklo 8. oktobra 2003.

(obletnica meseca 05_2009)

* 19. januar 1876, Prem pri Ilirski Bistrici, † 26. april 1899, Ljubljana

Dediščina po materi čustvenost, po očetu vedrina

"Vsi Kettejevi sodobniki poudarjajo, da je bil Kette človek izrednih lastnosti. Globok in bister um, skromnost in prisrčnost so se družili z mladeniško možatostjo," piše France Koblar. "Že z domačo vzgojo je dobil precejšen del omike. Njegova velika čustvenost je bila dediščina po zgodaj umrli materi, z leti je prevladovala očetova zunanjost, živahnost in življenjska širina." Njegov oče Filip, po rodu Vrhničan, je bil učitelj in organist; ko je služboval na Premu, se je poročil z Ano Valenčičevo iz Ilirske Bistrice in 19. januarja 1876 se jima je rodil sin Dragotin (Karel). Kot štiriletnemu dečku mu je leta 1880 umrla mati za jetiko. Oče se je še isto leto vnovič oženil s Frančiško Fatur, ki je za Dragotina lepo skrbela. Družina se je večkrat selila.V Zagorju na Pivki je Dragotin preživel otroštvo in pod očetovim vodstvom končal osnovno šolo. Oče je bil središče društvenega življenja v Zagorju in okolici in sin ga je kasneje skušal posnemati.

Leta 1888 šel v Ljubljano na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je prepisal na učiteljišče, da bi čimprej prišel do kruha, kajti oče je zbolel za jetiko, ki ga je leta 1891 pobrala. Za Dragotina se je zavzel trgovec Janez Valenčič, materin brat, zato se je Dragotin vrnil na gimnazijo, skrbnik je namreč hotel, da bi nečak postal duhovnik. Mladi dijak, ki se je že uveljavljal kot pesnik, ni ustregel njegovim načrtom. Kot petošolec je napisal pamflet Naš Mesija, uperjen proti ljubljanskemu škofu Missiu. Dobil je neprimerno v vedenju. Sorodniki so mu ustavili podporo; ker ni mogel plačati šolnine, so ga odslovili z gimnazije. Ob podpori prijateljev je mogel nadaljevati gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1898 maturiral.

"Bodimo delavni, ker delo je življenje"

"Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega," je o Ketteju povedal prijatelj Ivan Cankar. Živel je v zelo težkih, preživljal se je s poučevanjem in pisanjem v razne liste, ob šolskem delu je veliko bral in študiral. Njegovi zapiski kažejo njegovo zgodnjo zrelost. "Bodimo delavni, ker delo je življenje... Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo." Novo mesto je Dragotina pritegnilo s svojo ljubko okolico in mu navdihnilo mnogo lepih pesmi. Maja 1897 se je zaljubil v Angelo Smoletovo, hčerko sodnega svetnika. To idealno in neuslišano ljubezen je izpovedoval v svojih pesmih. Sicer pa je bil tudi drugače nesrečen: leta 1897 je bil pri vojaškem naboru potrjen za triletno vojaško službo, ki so mu jo odložili do mature, po maturi 1898 pa je moral v Trst, da odsluži rok kot navaden vojak. Toda vojaško življenje ni prijalo ne njegovemu značaju ne njegovemu zdravju. Zbolel je za jetiko (kot mati in oče!); 15. marca 1899 so ga odpustili iz vojske. Odšel je v Ljubljano k prijatelju Josipu Murnu v staro cukrarno in med njenimi mračnimi zidovi je ta svetli pesnik 26. aprila 1899 umrl. Umirajočemu Ketteju je Župančič v neodposlanem pismu izpovedal o sebi in Cankarju: "Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva, a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo - ti hodiš trdno in varno; mi se motimo - ti prerokuješ." Ob prvi obletnici njegove smrti je Anton Aškerc uredil prvo izdajo Kettejevih Poezij.

"Velikega pomena za nas je narodna poezija"

Kette je začel pesniti zelo zgodaj: ko mu je bilo osem let, je napisal prvo pesem očetu za god. Njegov pesniški razvoj obsega tri razdobja: ljubljansko (zgodnje), novomeško (izredno plodno) čas pred odhodom v Trst. Slovstveno se je izobraževal sam in sicer tako, da je veliko bral, mnoga dela v izvirniku, zato se je poleg ruščine naučil še francoščine, italijanščine in nazadnje še angleščine. Vendar se je zavestno odpovedal vsakemu posnemanju, odklanjal je tedaj modno zahodnjaško dekadenco. "Ugajala sta mu mir in ubranost starih mojstrov, antike in Goetheja... Poezija mu je morala biti čustveno pristna in temperamentna, a hkrati tudi preprosto zdrava, zato je črpal zanjo pobudo ne le v sebi, ampak tudi v naravi in pri ljudstvu" (Joža Mahnič). Zapisal je: "Velikega pomena za nas je narodna poezija. Kajti mi smo kolikor toliko pokvarjeni, narod ne še tako; on še misli in čuti, kakor je prav." Že v začetku v Kettejevi poeziji prevladujejo ljubezenski motivi, ki dozorijo v novomeškem obdobju, ko ga navdihuje ljubezen do Angele. Kettejeva lirika doseže najlepši razcvet v sonetnih ciklih, nastalih v zadnjih počitnicah na Notranjskem, deloma v Trstu. V treh tednih je ustvaril kar sedem ciklov s 45 soneti. Cikel Moj Bog razodeva duševno stanje pesnika, ki intuitivno spet išče Boga, "katerega je v mladosti doživljal predvsem v stoterih lepotah narave in neuničljivih energijah vesolja" (J. Mahnič). Kette se je v javnosti oglasil najprej v mladinskih listih Angelček in Vrtec s svojo prozo za otroke. Značilne odlike njegovih del te vrste, med katerimi je zelo znana Pravljica o šivilji in škarjicah so pravljična fantazija, razgibana zgodba, tehtna življenjska modrost in prikupna vzgoja. Tako zna nagovoriti otroke umetnik z otroškim srcem, kar je bil Kette.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 1, str. 38.