Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani ...
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli ...
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo ...
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna ... Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22

Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj ... Hvaležen je, da ste mu odpustili ...«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44

Terezika je začudeno obračala v rokah nepričakovano pismo – vabilo na kulturno prireditev. “Ali naj grem?” se je spraševala. Vabilo je bilo res vabljivo! Slikarja, ki bo razstavljal svoja umetniška dela, osebno ni poznala. Gotovo pa mora biti ugledna osebnost, si je mislila, zato se bodo ob odprtju njegove razstave zbrali ugledni gostje. Ali njej, preprosti in starejši kmečki ženski, v tej visoki družbi ne bo nerodno, se je spraševala.
Toda vabilo je dobila, prireditev bo v kulturnem domu, ki je blizu cerkve, in kmalu po večerni maši. K maši bo seveda šla, kot vsak dan, zakaj se ne bi udeležila še kulturne prireditve? Premagala je vse pomisleke in po maši se je med prvimi znašla v dvorani.
Kmalu so začeli prihajati tuji gostje, ki jih Terezika seveda ni poznala. Ženske v elegantnih oblekah, naličene, moški s samozavestno držo. Očem preproste Terezike ni ušlo, da so bili njihovi medsebojni pozdravi narejeni, vzvišeni. Začutila je, da ne spada v to družbo, vendar si ni upala oditi, ker so se začeli zbirati domačini, ki so Tereziko poznali in seveda tudi ona je poznala skoraj vse, kajti med njimi je bilo precej takih, ki niso prestopili cerkvenega praga niti ob pogrebih znancev. Če bi jo videli, bi morda marsikateri od njih rekel, kaj išče tam! Bilo ji je tako nerodno, da bi se najraje v zemljo udrla. Skoraj jezna sama nase se je spraševala, zakaj je sploh prišla v družbo, kamor ne sodi. Umaknila se je v temnejši kot dvorane, da bi je nihče ne opazil.
Končno se je prireditev začela. Govornik je predstavil slikarja, sledil je krajši glasbeni vložek, nato pa je slikar predstavil motive svojih razstavljenih del. Tereziko je minila vsa zadrega v zavesti, da je zdaj pozornost vseh usmerjena v dogajanje, ki je bilo tudi zanjo zanimivo.
Nazadnje je na oder stopil mlad mož s knjigo v roki. Njegovega imena ni bilo na vabilu, slikar ga je povabil, da s svojim nastopom dogajanje obogati. Z rahlo zadrego je stopil pred mikrofon: »Nocoj sem tukaj med vami, da predstavim svojo pesniško zbirko. Preden sem jo dal v tisk, mi je eden od prijateljev rekel, da pravzaprav to niso pesmi, temveč molitve. Vsaka moja pesem je molitev. Pozno sem našel pot do Boga, toda ko sem se srečal z njim, je moje srce zajela tolikšna sreča, da je nisem mogel zadržati zase, v svojem srcu, moral sem jo izpovedati. V teh mojih pesmih je res moja molitev, moja zahvala Njemu, ki me je poiskal, ki se mi je dal najti.« Potem je nekaj pesmi prebral sam, nekaj pa povabljeni igralki. In res so bile vse bolj molitve kot pesmi.
Tereziki je vriskalo srce. Splačalo se je prestati tisto zadrego, ki jo je doživljala pred začetkom. Zdaj je bila poplačana s tako čudovitim doživetjem ob spoznanju, da Bog deluje, kjer hoče, da deli srečo, ki jo more dati le On. Hvaležna je bila mlademu pesniku za to pričevanje, ga v srcu blagrovala in mu želela, da bi sreča, ki jo je po spreobrnjenju izpovedoval v svojih pesmih, nikoli ne ugasnila.
Ob tem kulturnem dogodku je Terezika spoznala, kako dragoceno je v današnjem svetu pričevanje vernih laikov. Vedno več je takih, ki jih pričevanje duhovnikov ne doseže, ker ne hodijo v cerkev, laik pa lahko z besedo in zgledom oznanja evangelij prav tem.
“Dobri Bog, doslej sem molila predvsem za duhovnike, da bi ljudem pričevali o Božji ljubezni. Zdaj vidim, da so tudi verni laiki Tvoji delavci. Odslej Te bom prosila tudi za dobre in pogumne laike,” je sklenila Terezika, ko je po končani kulturni prireditvi vsa srečna in vesela zapuščala dvorano.
Angelca Škufca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 98.

Ob gradnji plinovoda so nam prekopali vrt.
Trava še ni ozelenela, tudi malinovje ne, suhi štrclji so moleli kvišku in čakali pomladnega sonca, da postanejo muževni. Le nekaj prvih zvončkov je pokukalo na plan.
Dih pomladi v zraku in neutrudljivo kosovo žvižganje me je navdajalo z dobrim počutjem in svežo močjo. Lotila sem se peke.
Delavci so bili trije – eden z rovokopačem, dva z lopatama. Niso govorili slovensko, slišala sem jih. Na sebi so imeli modre delovne obleke, čeznje so si nadeli debele sive brezrokavnike, podložene z jagnječjo kožo. Skuhala sem jim kavo in ponudila zraven še kos jabolčnega zavitka, ki sem ga pravkar spekla. Vidno presenečeni so si vzeli nenačrtovan odmor, se naslonili na rovokopač in srkali vročo kavo. Zvedela sem, da sta dva iz Bosne, tretji pa s Kosova. Smilili so se mi, ko sem videla njihove od mraza pordele in od dela razpokane roke, njihove zgarane in prezgodaj postarane obraze. Morali so si poiskati kruh daleč od doma, a urežejo si ga lahko le tanke rezine. Kdove kakšne načrte so imeli, kaj vse bi lahko postali, če bi imeli možnost in priložnost …
Vrnila sem se k svojemu delu, oni pa na vrtu k svojemu. Čez nekaj časa me je zmotilo trkanje. Odprla sem vrata in pred menoj je stal najmlajši med njimi. S plašnim, negotovim pogledom je lovil moje oči in mi molel pred obraz dlani. V njih je grude prsti pokončno stal zvonček z dvema tankima suličastima listoma. Da ni bilo namerno, da je trasa pač začrtana čez vrt in rovokopač gre pač naravnost … in zvonček se je pač znašel na tej poti … Z lopato ga je izkopal in mi ga prinesel, da ga posadim kam drugam.
Sama nisem vedela, zakaj me je to drobno dejanje tako ganilo, Kdove kakšne skrbi vse ima, zebe ga in ne ve, če bo dobil konec meseca plačo, doma pa obupno težko čakajo njegovo pomoč. On pa se je znal pobrigati za en sam samcati zvonček, čeprav jih bo čez štirinajst dni na vrtu vse belo! Zaskelelo me je v duši, saj smo vedno vajeni skrbeti le zase, srce pa imamo mrzlo in v njem ni prostora za druge, kaj šele za en sam samcat zvonček!
Zajel me je topel občutek hvaležnosti. Za dobre ljudi, Za pozornost. Za zavedanje drobnih, a dragocenih svetlih trenutkov. Tako radi sodimo ljudi po njihovem videzu, imetje po vrednosti, dan po vremenu … Velikokrat bi se morali Bogu opravičiti za vse priložnosti in za ljudi, ki nam jih pošilja na pot, pa jih ne znamo videti v pravi luči.
Zahvalila sem se mu, vzela zvonček iz njegovih rok, šla po motiko v vrtno lopo in ga posadila na okroglo gredo pod japonsko češnjo, ki se že sili z drobnimi svilnatimi listki.
Plinovod je položen in trava bo kmalu prekrila prsteno rano na našem vrtu. Zvonček pa stoji pokončno in rahlo podrhteva v vetriču, ki obljublja pomlad.

KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 4, str. 19

Sedele so za mizo v kavarni in srebale čaj. Zunaj je pritiskal strupen mraz, zato se je v lokalu kar trlo gostov, tudi najbolj zagrizeni kadilci so se danes raje odpovedali cigareti in so kavo pili na toplem. Še Stanka, ki res ni vzdržala brez čika, ni odhajala ven, pač pa se je le živčno poigravala z vžigalnikom.
Tako so se tu dobivale vsaj enkrat na mesec vse tri nekdanje sošolke iz gimnazije, danes pa že žene z družinami in službami. Stanka je bila učiteljica, Vida je plula v komercialnih vodah, Vera pa se je posvetila raziskovalnemu delu.
Prijetno so kramljale, ko so se ozrle proti točilnemu pultu, kjer je s stola padla mlada ženska. Med ljudmi je završalo – “poglejte, kako je pijana in to še dopoldan, pa še ženska, da je ni sram”, so komentirali in gledali, kako se ni in ni mogla postaviti na noge in za nameček je še bruhala.
»Kdor koli je že, moramo ji pomagati, kaj veš, kaj jo je gnalo, da se je napila,« je rekla Vera in vse tri so stopile bliže ter onemele: na tleh je ležala njihova nekdanja sošolka Marjana. Štiri leta so skupaj grele gimnazijske klopi, vsem trem je vedno pomagala pri učenju. Bila je genij, ki je obvladala skoraj vse predmete, po maturi pa kot da se udrla v zemljo.
Obstale so kot okamenele. »Jo poznate?« je vprašala natakarica, »nekam jo moramo spraviti, tu res ne more ležati.« »Jaz je ne poznam,« je rekla Stanka ter pogledala proč. »Tudi jaz ne,« je zviška pribila Vida. »Jaz jo pa,« se jima je v obraz zazrla Vera, »bila je moja in tudi vajina sošolka in zelo dobra prijateljica.« Sklonila se je nad njo, ji obrisala obraz ter ji pomagala vstati, ne meneč se za Stanko in Vido, ki sta osramočeni zapustili lokal.
»Ja, kaj je s teboj, Marjana? Pridi, greva,« ji je šlo skoraj na jok ob pogledu na nemočno prijateljico. »Bom jaz počistila,« je rekla natakarica, vesela, da je predstave konec. Gostje, ki so bili prej glasni in so jo obsojali, so jima naredili prostor in starejši gospod, ji jo je prijazno pomagal spraviti do avta.
Oster mraz jo je na poti iz lokala malce streznil, da je spregovorila. »Pusti me, nimam kam iti, mama me je vrgla na cesto,« je povezovala besede. »K meni greva, če nimaš kam, tako ja ne boš ostala na ulici.« »Pusti me, naj umrem,« je jadikovala dalje. »Saj boš umrla, a ne še danes,« ji je šlo skoraj na smeh.
Potrobila je, ko sta se pripeljali pred domačo hišo, da je mož prihitel po stopnicah. Bila je sobota in tako kot ona ni bil v službi. Začudeno jo je gledal, ko je odprla vrata na sovoznikovi strani. »Pomagaj mi jo, prosim, spraviti ven,« je rekla. Nič ni vpraševal, molče ji je pomagal do kopalnice ter se obzirno umaknil, da jo je slekla, stuširala in oblekla v svojo haljo. »Kako zlatega moža imam,« je hvaležno pomislila. Bil je tih, delaven in pošten ter zelo veren človek. Zelo lepo sta se razumela, da je včasih kar s strahom pomislila, kaj če bi se to nenadoma končalo.
»Je teta bolna?« sta vprašala otroka, petletna Ema in sedemletni Peter, ko jo je, še opotekajočo, kot otroka položila v posteljo v sobi za goste. »Ja, zelo je bolna,« ju je pobožala po laseh. »Pa bo ozdravela?« je vrtala dalje Ema. »Ja, bo, mi ji bomo pomagali, zdaj se pa pojdita igrat, rada bi bila malo z očkom.«
Umaknila sta se, ona pa je prisedla k možu, ki je že skuhal čaj. Molče jo je poslušal, ko mu je povedala vso zgodbo. »Vse drugo razumem, da pa sta jo zatajili Stanka in Vida, ko pa vam je toliko pomagala v šoli, tega ne morem sprejeti.« Trdno ji je stisnil roko in šepnil: »Vera, ti si najbolj plemenit človek, kar jih poznam.«
Ko se je Marjana zbudila in ko ji je povedala svojo žalostno zgodbo, se je odločila, da ji bo pomagala.
Takoj po gimnaziji so se z očetom in materjo preselili, da je bila bliže fakulteti, ker za bivanje v študentskem domu ni bilo denarja. Očetova pokojnina je bila majhna. Bil je invalid in ko je na hitro umrl, si je mati našla drugega, ne vedoč, da je alkoholik. Pa se je začela kalvarija: bil je nasilnež, včasih je udaril tudi njo, ne samo mamo, ki je tudi začela piti. Ona je sicer diplomirala, a službe ni dobila. Da bi šla od doma, ni bilo mogoče, saj ni imela od česa živeti. Doma pa je bil pekel, da je začela zahajati po lokalih in še tisto malo, kar je dobila za kako uro inštrukcij, ki jih je opravila na črno, dala za pijačo. V omami je pozabila na vse gorje. Vedela je, da je slabič – ko je umrl oče, na katerega je bila močno navezana, se je vedno bolj sesipala in tonila na dno. Najhuje pa jo je peklo, ker je zatajila še vero. »Če bi bil Bog, ne bi pustil, da oče umre,« je hlipala. »Trapa, saj si vendar odrasla, otroci razmišljajo bolj pametno kot ti – vsak izgubi starše, ti si izgubila očeta, ko si bila že skoraj pri kruhu,« se je kar ujezila. »Zdaj te bom pa jaz vzela v roke, da se spet postaviš na trdna tla, tudi če bo pot dolga in trnova.«
In je bila res. Mesece dolgo je po koncu zdravljenja hodila z njo na predavanja, jo spremljala na vsakem koraku, jo nekajkrat med zdravljenjem, ko je prišla za vikend ven, našla v lokalu opito, a obupala ni. Borila se je – v začetku sploh ni vedela, kako globoko je že bila na dnu, in ko je uvidela, se je še bolj zagrizla in ji vlivala moč. Vesela je bila moževe podpore, brez njega ne bi zmogla. On je ob njeni odsotnosti poskrbel za otroka in dom. »V najbolj čudnem položaju je nisem zatajila in nočem je pustiti na sredi poti iz hvaležnosti za njeno pomoč, da sem končala šolo in imam danes poklic,« si je dopovedovala takrat, ko so obema klecala kolena pod težkim križem.
Nekaj let kasneje.
Sedita za mizo v isti kavarni in pijeta čaj. Tudi danes je zunaj mraz in lokal je poln. Na kolenih Marjane sedi punčka treh let in se poigrava z njenimi kodri in se spet spusti k ‘teti’ Veri, kot jo ljubeče kliče.
Po letih trpljenja, po letih križevega pota, sta obraza prijateljic nasmejana in kar žarita. »Le kaj bi bila jaz danes, če me ne bi ti takrat pobrala.« pokaže Marjana proti točilnemu pultu. »Pustiva zdaj to,« reče Vera in spet stisne k sebi prijateljičino razigrano hčerko. »Ne obujajva spominov, danes je nama obema lepo, obe imava službo, družino, glejva naprej. Vsaka stvar se zgodi z namenom, ti si v skupini ozdravljenih alkoholikov našla moža, ki te razume, ker je prehodil precej pred tabo isto pot. Danes stopata skupaj po novi, drugačni poti, pravi.«
»Ti me nisi zatajila, oni dve pa sta me, izgubili pa sta tebe. Pa še nekaj sem našla – našla sem pot nazaj k Bogu. Redno hodimo v cerkev in mala že moli Sveti angel.« S solzami v očeh sta zrli druga v drugo, hvaležni Bogu, da se je vse izteklo tako.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 03, str. 38

Bili smo večja družba deklet in fantov, ki smo hodili skupaj tudi v šolo in k verouku. Po končani osnovni šoli smo se vozili v mesto, se sestajali pri mladinskem verouku, peli v našem zboru ob spremljavi domačega ansambla takratne uspešnice Pesem vesela naj Gospoda slavi … in podobne. Skupaj smo šli tudi na ples, saj smo bili mladi. Nekaj bolj pridnih za učenje je šlo naprej v šolo, drugi pa smo se že zaposlili.
Vsako leto so gasilci v našem kraju priredili veselico. Dokler sem bila v osemletki, se je nisem udeleževala, ko pa smo s prijatelji “pogledali v svet”, smo bili redni gostje na njej.
Tako tudi tistega leta.
»Pozno je, gremo domov!« so začeli nekateri priganjati.
»Nikakor! Ravno sem se dobro razmigala in razživela. Še malo ostanimo,« sem ugovarjala. Spomnila sem se, da me jutri čaka odgovorno delo in rekla sama pri sebi: “Morda bi pa morala res domov in se dobro naspati … Malo bom še tukaj. Ravno igrajo mojo najljubšo pesem, moram jo slišati do konca.” Teh mojih najlepših pesmi pa ni bilo konca in z nekaterimi iz skupine sem uživala v petju in plesu.
Že se je začel ponedeljek, delovni dan, ko sem šla domov in se spravila k počitku. Bila sem vsa razigrana od plesa in glasba mi je odzvanjala v glavi, da dolgo nisem mogla zaspati. Nazadnje me je le odneslo v svet sanj, kjer je bilo prav tako prijetno kot prejšnji večer na veselici.
Ko sem se zbudila, je sledil šok. Vsi avtobusi so odpeljali. Brat je z avtom odšel v službo že pred nekaj urami. Nikogar ni bilo, ki bi me lahko peljal na avtobus v sosednem kraju. Če grem peš, gotovo ne bom prišla pravočasno na sestanek. “Kaj naj storim?” sem razmišljala. “Mlekar!” se mi je posvetilo. On bo zdaj prišel v našo vas po mleko, odpeljal ga bo v mlekarno in me spotoma odložil na avtobusni postaji.
Pohitela sem na vas, kjer so se že zbirale gospodinje z vedri svežega mleka. Moje noge niso bila prav nič podobne tistim zvečer, ko so tako lahkotno in veselo plesale. Od sramu so bile trde in so mi skoraj klecale.
»O, si tudi prinesla mleko!« so se začele smejati žene, ki so dobro vedele, da mi nismo imeli svoje zemlje in živine.
»Ali si bila na veselici? Moralo je biti lepo. Tako glasno so igrali, da sem lahko plesala kar v kuhinji,« je rekla ena od njih.
»Zaspala si in avtobus ti je odpeljal. Prepozno si šla spat, kajne ampak luštno pa je bilo!« so mi privoščile. Takih in podobnih opazk ni manjkalo.
Končno je prišel mlekar in brž so mu povedale, da bo imel mlado sopotnico in naj pazi, da jo srečno pripelje. Dekle je izmučeno od plesa, neprespane noči in skoraj brez glasu od petja.
Joj, kako mi je bilo nerodno! Splezala sem v kabino tovornjaka in se globoko oddahnila. Najhuje je za menoj, sem si rekla, samo še nekaj kilometrov vožnje in rešena bom!
Namesto na glavno cesto je mlekar zavil proti sosednji vasi. »Veš, mleko začnem pobirati v vaši vasi,« ji je rekel, »potem pa grem še po drugih vaseh.« Na kaj takega nisem pomislila.
Kakšna pokora za predolgo veseljačenje! Gospodinje cele doline bodo videle, da sem zaspala in zamudila avtobus. Nasmihale so se mi, jaz pa sem bila čisto majhna in se skrivala, kolikor se je dalo.
Na naslednji veselici sem bila med prvimi, ki je šla domov spat, saj me je tisto pobiranje mleka močno streznilo.

Heli.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 79-80.

Počasi se zlekne po klopi za mizo. Utrujen je in zaspan, po glavi pa mu rojijo temne misli o večnem spancu. Bilo bi enkratno, razmišlja, zaspati za klopjo po kosilu in se nič več prebuditi, medtem ko se oče in mati pogovarjata ob kavi. Umaknil bi se temu prekletemu življenju, tako pa ga moraš vzeti in živeti v enolični vsakdanjosti, se pogovarjati iz enega samega razloga, da pač ne molčiš.
Mati se pritožuje nad vremenom: »Kdaj bo prenehalo deževati, zdaj je že za vse dovolj mokro!«
»Ta teden bo težko kaj z vremenom, ker so ledeni možje,« odgovori oče.
»Kar naj pada, bo vsaj sadje odcvetelo!« naveličano reče Marjan.
»Dež ga zbije na tla,« odvrne nekoliko osuplo mati, »ne da bi odcvetelo in jeseni potem ne bo sadja.«
»Saj je vseeno,« odgovarja brezbrižno, »za čebele je brez vrednosti, samo letajo po njem, namesto da bi šle v gozd na smreke.«
»Kaj pa če smreka ne bo medila?« mu postavi oče vprašanje z izkušenostjo čebelarja, ki dobro ve, kolikokrat je smreka zatajila.
»Potem je pa tako nič!« vrže besedo zaspano z jezika, nadaljnje, ki bi se morale glasiti: saj na tem svetu se nič ne splača, ko je vse en sam nič, pa k sreči obdrži zase. Odvihral je v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Najraje bi se izkričal: vse je nič! Nič nima smisla! Ko bi bilo že enkrat konec te pomladi, ki mi vedno prinaša samo nesrečo.
Ni mu do ležanja. Spravi se k oknu in opazuje težke deževne kaplje, ki polzijo po steklih. Debele kaplje dežja v valovih zbijajo belo cvetje sadnega drevja, ki se ziblje v sunkih vetra. Oblaki hite raztrgani, tam se je na trenutek pokazal celo košček nebesne modrine. Dež skoro poneha, potem začne zopet vedno bolj padati in polzeče kaplje vzamejo jasne slike onstran stekla, le motni obrisi ostanejo ...
Začne brskati med knjigami, da bi bral, pa se ne more odločiti: Kaj svežega? Ah, ne! Raje kaj poznanega, lepega, da se umirim in sprostim, razmišlja. Išče dalje: Remarque, Čas življenja, čas smrti, Nebesa ne poznajo izbrancev! Ne! Preveč nihilizma! Kaj pa Draga moja Izza? Ne! V senci cvetočih deklet? Ne! Ne! Opusti iskanje po že prebranih knjigah, saj išče le besede, ki bi bile vsaj malo napisane na njegova razpaljena čustva. Pa ravno ta hoče umiriti, že tako si jih je preveč razgrebel in sedaj ga boli. Pozabil bi rad. Pozabiti hočem! si govori. Zato mora biti kaj življenjskega. Na mizi leži Sveto pismo. Oči se mu ustavijo na njem, to bo, kjer koli se bo odprlo, tam bom bral ... Prvo pismo Korinčanom, spev ljubezni, beseda življenja in smrti, zdaj poleg, zdaj daleč, zdaj se mu zdi, da jo ima, pa je zopet nedosegljiva.
Odpre dnevnik, pa ne ve, kaj bi pisal, da je vse skupaj nevredno in življenje nesmiselno ali pa o ... Prebira nazaj, srce je razbolelo od iskanja. Tu je zdaj našel besedo, pred katero beži, katero meša s tisto veliko besedo Ljubezni ... O njej bi pisal, o deklici, ki jo celo v svojih zapiskih skriva pod zaimek ona, ali pa jo imenuje kar deklica. Zdaj ne more več utišati krika srca, ki vpije njeno ime: Mojca! Mojca! ... Zdaj, ko jo izgublja ali pa jo je že izgubil in je krik le še vodilo iskanja, želje po vrnitvi. Ne piše, le razmišljanja se mu pode po glavi kot nevihtni oblaki na popoldanskem nebu: Je sploh kdaj bila moja deklica, ali pa sem si jo le naslikal v sanjah kot svojo? Ali je res vse izgubljeno, ali pa Ljubezen res zmore premagati vse, tudi potrpeti? ...
Počasi se bliža večer. Spomni se na šmarnice in odide proti cerkvi na hribu, čeprav še vedno dežuje. Zdaj mu je edina želja videti njo, njo, deklico ... ve, da bo v cerkvi kljub dežju.
Neki avtomobil ga pošteno oškropi, ko gre ob glavni cesti, tako da se spet slabe volje upira pljuskajočim mislim: Ali ne greš v cerkev samo zaradi nje? Zaradi nje, ki bi jo moral pravzaprav pozabiti in si ozdraviti razbolelo srce. Sedaj sem ji tako samo še neprijetna senca, sitnež, in vsako srečanje mi samo še razboli srce. Pobegniti bi moral, pozabiti! Zakriči si: Ustavi se! Ne nori! Utišaj srce! Bodi močan! Nič se ne zgodi. Koraka dalje, z ihto nizkega oblaka, iz katerega dobesedno lije in ki z veliko hitrostjo drvi čez polje proti hribom v ozadju. Divji veter mu hoče odnesti dežnik, na zahodu pa se naglo veča okno jasnine.
Vzpenja se proti cerkvi, naliv poneha. Ko stopi iz gozda na jaso pod cerkvijo, skozi okno v hitečih oblakih posije rumeno sonce in oblije cerkev in jaso z mehko svetlobo ...
... Pa saj tamle spredaj gre deklica! Hoče pohiteti za kito, ki se lesketa v večerni svetlobi, pa je predaleč. Vsak hip bo na stopnicah in v cerkvi ...
Zruši se v zadnjo klop, poišče z očmi kito in utone v razmišljanju. Molil bi rad, pa se le prepira s Tistim v notranjosti: Samo besede, besede, rad jo imam, razumeš?
– Pa jo res ljubiš? Veš, kaj je ljubezen? Ljubezen ni samo prejemati, ampak tudi dajati!
– Dal bi zanjo vse! Vse bi ji dal!
– Bi res dal vse zanjo, bi ji res vse dal?
– Mir, se počasi izvije iz notranjosti, tega ji ne znam dati, ne morem, ali jo s tem ne izgubim?
– Ljubezen hoče vse!
– Ampak jaz bi rad ...
– Kaj bi rad, sebičnež!
Kako, saj če gledaš tako, potem je vse sebičnost, že to, da nekaj hočeš, da bi nekaj rad, saj izpolnitev želje ti že daje nekakšno lastnino, pa naj bo takšna ali drugačna ... Kdo sploh pozna Ljubezen, ali jo morda le slutimo?
Maši sledi bolj na pol, zdaj bodo že prošnje, in ko duhovnik reče: »Zdaj lahko še vsak sam doda svojo prošnjo«, se besed oklene kot rešitve: Zanjo, Gospod, za Mojco! Prosim te!
Cerkev se je spraznila. Odhaja tudi deklica, rad bi pohitel za njo, rekel besedo, pa saj bom samo nadležen kot tale dež, razmišlja, ki zopet začenja. Ah, dež, zmočil ji bo krilo, ko pada tako z vetrom, in zbil vse cvetove s stare jablane. Naenkrat mu je žal za lepoto! Kaj ne moreš sprejeti vsega ob svojem času, kaj drviš za prihodnostjo, ki se spremeni v vsakdan, ko ga začneš živeti. Poleti boš jokal za pomladjo, kot čez kakšno leto za mladostjo, za vsem tem iskanjem, bolečino, ker boš spoznal, da je kljub vsemu lepše, kot pa če bi ti bile izpolnjene vse želje in izravnane vse poti ...
Na križišču stoji križ. Ozre se nanj in pridušeno reče: »Torej, Gospod, omili moje težke kaplje iskanj, da ji ne zbijem cveta mladosti, ampak naj bodo kaplje iskanj kot rosa, ki le poživi cvet ...«
JAVOR, Jani, Ognjišče (2011) 06, str. 52

V mrzlo sivin prvih zimskih dni je stopala Nardinova Marička. Vračala se je domov.
Marička Nardin je bila kuharica. Svoje prve kuharske sposobnosti je začela uveljavljati v menzi podjetja, kamor ji je uspelo priti že ob prvem iskanju zaposlitve. Marička je dobila delo tudi zato, ker je bila takrat še zelo mlada. Bila je čedna. Ne lepa! Le prikupna in zelo ponižna. Nikoli ni ničemur oporekala. Nikoli se ni pritoževala. Vse je sprejemala tako, kakor sprejemamo križe, ki so nam usojeni. In katerih se v življenju ne moremo ubraniti.
Marička je bila natančno taka kot večina deklet, ki so takrat prihajale s podeželja. Bila je bistra. Delavna. In poštena. Živela je skromno. V delavski menzi. In v kuhinji. Večino dneva. Stanovala je v kleti velike predmestne hiše, nedaleč od tovarne, v kateri je delala.
Maričkino pravo življenje so postale kastrole in lonci. Pa kozarci. In jedilni pribori. Najprej medeninasti, potem pa vedno boljši. Počasi se je začela prilagajati ljudem, ki naj bi bili več vredni od nje. Dolgo časa so ji to potuhnjeno vlivali v dušo, da je začela tudi sama tako misliti. Da so oni zgoraj, visoko nad njo, ona pa zelo nizko. In da zato mora biti ponižna, če hoče obdržati delo in preživeti.
Marička je tu pa tam malo postala v svojem naletu. Toliko, da si je obrisala obraz. Premočen od potu. Prt, ki bi jo malo očistil, kakor Veronikin Kristusa, ji je ponudil le malokdo. Postaje križevega pota, ko je lahko zajela sapo, pa so bile kratke.
Ko je državo oplazila prva gospodarska kriza, je bila Marička že v zrelih letih. V fabrikah so se kar naenkrat začeli ukinjati različni odbori in komisije. Delavske menze so izginile. Ukinile so se malice in delavec je spet sedel tja, kamor ga je posadila nova oblast. Nazaj za stroje. Malo postaran. Malo omagan. Naveličan tistih od zgoraj in po malem že lačen. A je vseeno utihnil! Utihnil v nekem sindikatu, ki ga pravzaprav ni bilo. Ne tam, kjer bi ga potreboval. Ukinili so se prevozi na delo. Počitniški domovi so se razprodali. Kuhinje pa ena za drugo zaprle …
Tudi v podjetju, kjer je delala Marička, so kuhinjo zaprli in ostala je brez dela. Upehana, izgarana in nesrečna je obstala nekje na sredi: med upokojitvijo, presežkom in nekakšnim čakanjem. Čakanjem z veliko časa in malo denarja. Marička Nardin, nič drugačna in nič slabša od večine slovenskih delavk, je začela iskati delo na črno. Delo, ki bi jo nekako zavarovalo. Zaščitilo pred tistim, česar v novi državi na začetku nihče ni upal na glas priznati. Pred stradanjem!
Marička je bila srečna, da je sama. Da nima družine. Ne otrok ne vnukov. In ne moža, čigar usoda bi bila podobna njeni.
Pa je šla. Od hiše do hiše. Ne prosit! Spraševat. Dobila je nekaj priložnosti, a bile so kratkega veka. Toliko je zaslužila,da je preživela. Nekaj let.
Po petih letih pa je Marička vendarle dobila pravo delo. Vzela jo je privatnica z oznako Začeti takoj! Delo je bilo nekaj krasnega. Če je temu sploh rekla delo! Bila je zgolj čisto lepa služba!
Marička Nardin je pri mestni gospe dobila v oskrbo prelep vrt novo zrasle vile. Zlatega prinašalca. Se pravi psa z rodovnikom. In gospejinega moža. Gospoda Martina. Človeka, ki je le pogojno še živel tam. Toliko, da prihajanja in odhajanja svoje prezaposlene soproge, menedžerke novega, sodobnega podjetja, največkrat niti opazil ni!
S hišo, kamor se je vselila, je prišla nova priložnost. Te priložnosti pa je bilo Maričke, navajene le kuhe in pomivanja, sprva malo strah. Kmalu pa se je, takšna kot je bila, z vso ihto zagnala v svoje novo delo. Tako, da je tudi Martin, postarani, razvajeni in že kdaj odpisani vodja delavnice, v novi služkinji kmalu zagledal zelo uporabni, le malo preveč hrupni delovni stroj.
Marička je grmela in šumela s sesalcem po hiši kakor neurje. Vsak dan je sesala prah. Tam, kjer je bil. In tam kjer ga po njegovem sploh ni bilo. Prah pa je bolj čutila pridna Marička! Bila je prepričana, da je samo zato pri hiši, da drgne. Od jutra do večera. Ves tisti čas, ko se psu, zlatemu prinašalcu z rodovnikom, ni ljubilo ven. Sploh nikamor.
Ko je končala s sesalcem, je začela kuhati. Predano in z mirom. Tu je bila še zmerom dovolj okretna in iznajdljiva. Tako da si je Martin, lepo zaobljen in ves polizan, od navdušenja brisal brado. In govoril ženi nasproti mize: »Mhm, je dobro! Take kuhinje pa od moje mame sem ni bilo!« Žena je kislo pokimala. Njemu in Marički za hrbtom. Zamahnila je z roko, da je prišel na mizo še posladek. Naročila je še pranje in likanje. Vsak dan več. In vprašala po Amorju. Kako mu je. Ubogemu kužku! Potem je šla.
Pes je ležal na zofi. Dvigoval je uhlja in zehal. Debel. Sit. In po pasje srečen.
Tako je tudi Marička v novi, srečni družini tudi sama postala srečna. In zadovoljna. In želela si je, da bi ta sreča trajala.
Vendar ni!
Marička Nardin je začela posedati. Najprej le tu in tam. Zatem pa vedno bolj pogosto. Morala je! Ker jo je stiskalo pri srcu. Že velikokrat prej je zaznala tisto pekočo bolečino, a je izginila. Vedno je minila sama od sebe. Tu, v tej novi službi, pa ne! Kar naenkrat ne več!
Tako je nekega dne, omagana od drgnjenja in sesanja in tekanja za psom, kar naenkrat sedla. Kar ‘cepnila’ je na stol, kakor rečemo. Tam je najprej malo pogledala okrog, ali je kdo v bližini. Nato pa zadremala. V njen prijetni, že kar malo lenobni dremež so prišle sanje. Sanjala je o domu. O materi, ki je že kdaj počivala pri Sveti Trojici. O očetu, ki ga nikoli ni poznala. In nazadnje o ljubi domači hiši. Nekje v hribih pod Jelovico je samevala. Prazna. In verjetno prav tako brez sape in življenja, kakor je bila zdaj Marička sama … »Če bo še tako hudo, bom šla domov! Domov, ja! Tam se bom pozdravila,« si je rekla, ko se je zdramila. »Bog ve, kako je zdaj tam? Bog ve!«
Pa je še dolgo ostalo tako, kot je bilo. Marička je pospravljala in kuhala. Vmes malo postala. Se prijela kdaj pa kdaj za srce. Tako kot naredimo, kadar nam to nagaja. Vozila je okrog razvajenega psa. In stregla žlahtni gospe. Vsega naveličani že. Lastnega podjetja. In svojega soproga. Le da nobenega od njiju ni mogla pustiti …
Marička je velikokrat, tako mimogrede, odžebrala svoja leta. Garaška leta! Kakor jagode na paternoštru so bila. Razmišljala je, kolikokrat je padla na kolena, pa spet vstala. Včasih lačna, včasih ponižana, A vstala je! Zdaj pa se ji je kar naenkrat zazdelo, da ji zmanjkuje sape. Ni več videla izhoda! Preračunala je, da si tudi s svojo skromno pokojnino, če jo bo dočakala seveda, ne bo preveč opomogla… Nekje na svojem, kje naj bo to njeno sploh še bilo, bi mogoče preživela. Toda kaj bo, če bo zbolela… Zares?
Pa se je nekega dne odločila. Dokončno! Da gre domov! V tisto staro hišo pod Jelovico da gre. Pogledat, kako je zdaj tam. Saj tako nima nikjer nič svojega…
»Marička, zdaj nas ne moreš zapustiti! Zdaj, pred praznik!« je zajavkala gospa. Vsa v solzah. Ko je slišala, da ta odhaja. »Tako smo se te navadili! Tako dobro si skrbela za našega Amorja! Za hišo! In za Martina tudi!« je govorila. »Kaj bomo brez tebe?«
»Kaj vem…« je postajala neodločna Marička Nardin. Ampak počasi in vztrajno je grizljala naprej svoje. Da gre. In da se ne bo več vrnila.
Res je šla! Še isti mesec. Iz velike, bleščave vile. Šla je puklasta od dela. Z bolečim križem. Bolnim srcem. In pekočimi stopali. Naravnost domov. Tam, doma, pa ni bilo več tako, kot je imela v spominu. Namesto nizkih, prijaznih hiš z lesenimi balkoni in hlevi, v katerih je mukala sita živina, je prišla v skoraj nepoznano vas.
Okoli nje so se dvigovale visoke, gorenjsko bahave hiše. Okrašene s kičastimi zvezdicami in bleščavimi jelenčki. Na dvoriščih sto stali lepi avtomobili. Tudi celo po dva ali trije na enem dvorišču! Fantički so čivkali namesto v piščali vsak v svojo mobitel. In se vozili skozi vas, kot na dirkališču je bilo. Ženske so sedele v kuhinjah ob kavici Hlevi so bili na novo pobeljeni. Večinoma prazni.
Marička je stopila iz avta, počasi, korak za korakom je šla in se nazadnje ustavila pred nizko, napol podrto hišo. Pogledala je navzgor. Po Nardinovem. Sklonila je glavo in se pokrižala. Pokleknila je na ledeno mrzel beton pred hišo in zagreto in hvaležno zmolila očenaš v zahvalo, da se je vrnila.
Dvignila se je in stopila v hišo. V Nardinovi hiši se ni nič spremenilo. Bilo je kakor po materini smrti. Vse na svojem mestu. Prašno, pogrnjeno. Pajčevine na vratih in okoli oken. Od križa v kotu do stare slike so se vlekle.
Marička je stopila k sliki. Obrisala je prah z nje. In črkovala ganjeno: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«
Ko je tisto prebrala, je sedla za mizo. Naslonila vroče čelo na roke, žuljave in rdeče od pranja in pomivanja, in zajokala. Spet je vstala. Šla še enkrat s prsti po tisti lepi hišni podobi. In rekla: »Pa sem spet tu! Tu, od koder sem šla!«
V hiši je sijala luč. Vsak, ki je šel mimo, se je obrnil tja. K Nardinu. Sijala je vso noč. Kakor za verne duše. In še ves naslednji dan. Ko je soseda pozno popoldne vstopila v hišo, je dobila Maričko na tleh. Ležala je počez po izbi. V rokah je držala materin molitvenik. In glava ji je trdo počivala na njem.
»Uboga Marička!« je zgroženo rekla ženska. »Da je prišla sem umret! So pa govorili, kako je bogata in je zato ni domov …«
Zvečer je pri Sveti Trojici zazvonilo. Navček je zapel čez vas. In mila pesem je, takrat že s svetom in z Bogom spravljeni Marički, prinesla mir.
Marička Nardin je srečno zaspala. Na zadnji postaji svojega križevega pota. In hiša, tako kot prej, je spet ostala zaprta in sama.

P. Škrinjar, (zgodba), v: Ognjišče 3 (2017), 44.