Že kar nekaj časa je sitnaril, naj mu kupijo pametni telefon. »Vsi sošolci ga imajo!« je utemeljeval svojo prošnjo, ki je počasi prehajala v zahtevo.
»Pa saj ga ne potrebuješ,« sta mu ugovarjala starša.
»Vidva nimata pojma, za kaj vse se lahko uporablja in kako prav mi lahko pride.«
Vprašala sta prijatelje in znance in vsak je imel drugačno mnenje, tako da si z njimi nista mogla veliko pomagati. Mark pa je sitnaril in trmaril toliko časa, da sta se ga naveličala in mu za rojstni dan kupila tako želeno darilo. Po dolgem času se je nečesa resnično razveselil. Še onadva sta bila srečna, ko sta ga gledala žarečega od veselja.
Pa njuno veselje ni trajalo dolgo. Mark, ki že dotlej ni bil prav zgovoren, je zdaj večji del dneva preživel s telefonom, druge pri hiši pa je komaj opazil. Kadar jih je slučajno slišal, je na vprašanja odgovarjal le da ali ne, morda še s šur ali ne vem.
»Tako ne gre več naprej!« sta tarnala oče in mama. »Pogovoriti se moraš z njim,« je dejal on njej. »Zakaj pa jaz? Enkrat se pa lahko tudi ti z njim pogovoriš,« je bila žena odločna in mož ni našel pametnega ugovora.
Kar nekaj časa je sina samo opazoval. Stiskalo ga je pri srcu, ko je videl, da mu je več do telefona in računalnika kot do njihove družbe. Ko je nekega dne stopil v njegovo sobo, je Mark ves zatopljen zrl v telefon, da ga niti opazil ni. Izza njegovega hrbta je pogledal v ekran. Vzelo mu je sapo. Nemogoče! »Moj sin gleda take svinjarije!« mu je srce udarilo v glavo. Mark ga je začutil za seboj in na hitro skril telefon. Nastala je mučna tišina.
»Saj se mi je čisto slučajno to pokazalo,« je končno spravil iz sebe Mark in čakal, da se bo zdaj nanj usula ploha.
Oče se je odkašljal, da je pridobil čas. Skozi misli so mu švigale najrazličnejše besede, celega stavka pa ni bilo med njimi. Še enkrat se je odkašljal. »Nekaj bi ti rad povedal,« je počasi začel. Mark se je nemirno presedel. »Moj oče, tvoj ded, se je vpisal v kovinarsko šolo v mestu, prevoza do tja pa takrat še ni bilo. Od doma do šole bi moral pešačiti debelo uro v eno smer. Poiskali so mu prostor v dijaškem domu.«
Malo je počakal, Mark pa ni vedel, kaj mu oče hoče s tem povedati.
»Dom je bil majhen, tudi dijakov ni bilo veliko. Fantje so stanovali v prvem, dekleta pa v drugem nadstropju, vmes pa so bile samo stopnice. Brez vrat. Ko je prišel v dom, mu je upravnik med drugim dejal: “V dekliški oddelek se pride po stopnicah, po katerih pa gredo lahko samo dekleta. Po prvi stopnici je speljana nevidna črta, ki je fantje ne smete prestopiti. Kdor jo prestopi, je v tistem trenutku izključen iz doma. Brez izjeme! Si razumel?” “Razumel,” je dejal, vzel papirje in odšel iz pisarne.«
»Zdaj bo pa priletel plaz očitkov!« je pričakoval Mark. »Oče bo rekel: “Že tvoj ded, da ne omenjam sebe, smo se znali obnašati. Ti pa?”«
Pa je oče le nadaljeval: »Fantje in dekleta so se med seboj dobro razumeli. Po večerji so posedeli v jedilnici, igrali šah ali karte, potem pa odšli vsak v svoje nadstropje. Pri prehodu v drugo nadstropje so še malo poklepetali, nikomur od fantov še na misel ni prišlo, da bi prestopil nevidno črto. Vse dokler,« je oče za trenutek počakal, »ni bil ded v Gasilnem domu sprejet med gasilce. Dobil je novo uniformo. Žarel je od ponosa in komaj čakal, da se postavi pred fanti v domu. Po sprejemu so imeli zakusko. Tudi vino je bilo tam. “Za odrasle gasilce!” so rekli. Toda starejši gasilec mu je nalil kozarec: “Pij sedaj, saj si vendar odrasel!” Menda res, si je mislil in spraznil kozarec, nato pa še enega.
V dom je prišel prešerno razpoložen. Fantje so ga glasno in navdušeno sprejeli. Da je pravi korenjak, so rekli, sam pa je obžaloval, da ni bilo med njimi deklet. “Grem pa jaz k njim, da me vidijo!” je dejal in zakorakal skozi glavna vrata. “Ne nori!” so ga svarili nekateri, drugi pa spodbujali. Malo ga je stisnilo, ko je stal pred prvo stopnico. Hotel se je že obrniti, toda zagledal je fante, ki so stali za njim in čakali, kaj bo naredil. Negotovo je stopil na prvo stopnico, nato pa preskakoval po dve do drugega nadstropja. Hodnik je bil prazen. Vse je bilo tiho, čeprav je bilo še malo pred tem od tam slišati dekliški smeh. “Kje ste vse?” je glasno zaklical, šel po hodniku nekajkrat sem in tja, nato pa se vrnil. Z vrha stopnic je že videl upravnika, ki je stal na hodniku pred prvo stopnico in čakal. Vsak korak je bil težek kot svinec. “Jutri zjutraj se z vso prtljago javi v moji pisarni!” je z nekoliko jeznim glasom dejal upravnik, “danes lahko še večerjaš, čeprav nisi več dijak našega doma.”«
Mark se je nerodno presedel. Oče je čutil, da se ne strinja s to odločitvijo. »Kaj pa bi ti storil na njegovem mestu?« ga je vprašal. Mark je samo skomignil z rameni.
»Na žalost se je to zgodilo prav na začetku zime,« je nadaljeval oče. »Pešačil je nato v šolo dobro uro zjutraj v mrazu in snegu in prav toliko nazaj. Pozno popoldne je prišel domov, pojedel, naredil naloge, pomagal pri vsakdanjih opravilih in šel spat. Vmes jih je še poslušal, da si je vsega tega kriv sam. On pa se je jezil na trdosrčnega upravnika. Dolgo si ni hotel priznati, da si je vso nesrečo zakuhal sam.
»Kaj se ne bi jezil,« je prvič posegel vmes Mark.
»Tako misliš?« ga je vprašujoče pogledal oče in zopet malo počakal. »Ko je nekega dne zjutraj ded hitel proti šoli, je pred seboj zagledal upravnika. Hotel se mu je izogniti, pa je bilo prepozno. “Kakšen pa si?” se je ta začudil. “Kakšen?” je bilo nekaj jeze v dedovem glasu. “Utrujen in blaten.” “Kakšen pa naj bom!” “Po končanem pouku se oglasi pri meni v pisarni,” je bil upravnik kratek. Ded je z zmedenimi občutki gledal za njim. “Le kaj hoče ta nesramnež od mene?” Čez nekaj ur je boječe potrkal na upravnikova vrata. “Veš, zakaj sem te moral odsloviti iz doma?” ga je vprašal, ko je vstopil. “Vem,” je ded tiho odgovoril. “Veš, da si prekršil eno od pravil, ki so del domskega življenja?” Ded je samo prikimal. “Več mesecev časa si imel. Če si to nevidno črto sprejel za del svojega življenja, se lahko vrneš.” Ded je dokaj odločno prikimal. “Vidim, da pošteno misliš in ne pritrjuješ samo zato, ker bi ti bilo to v korist.” Upravnik je malo počakal. “Medtem smo tudi zaprli stopnišče in postavili vrata.” “Zakaj me pa potem sprašujete o nevidni črti?” se za čudil ded. “Ker je nevidna črta v tebi močnejša od ključavnice.“«
Mark je čakal, kaj bo sledilo, oče pa je vstal in šel proti vratom.
»Ali se je vrnil?« je hitro vprašal Mark.
»Ne bom ti odgovoril. Te bom pa vprašal: bi se ti vrnil?«
»Tudi jaz ne morem takoj odgovoriti.«
»Saj veš, zakaj sem ti vse to povedal,« ga je oče vprašujoče pogledal. »Tudi tebi postavljamo nevidne meje. Tvoje morajo postati, da boš vedel, kaj je prav in kaj ne. Potem boš tudi vedel, če je ded vrnil ali ne.«
Preden je oče zaprl vrata za seboj, ga je na dolgo pogledal, da je Mark odmaknil pogled. Šele tedaj je začutil, da bi ga moralo biti pravzaprav neznansko sram. Pred samim seboj, pred očetom in mamo in še pred kom. Ves čas pogovora je upal, da bo oče povzdignil glas in ga začel obsipavati z očitki. Pa se ni zgodilo nič takega. Zato je postal nejevoljen, ko mu je oče začel pripovedovati nekaj o dedu, ki ga je komaj poznal in je živel še v prejšnjem stoletju. In sam nase se je jezil, ko je začutil, da ga je ta pripoved pritegnila. Obsedel je za mizo. Še sam je bil presenečen, da ni vzel v roke telefona in začel nervozno brskati po njem, ampak je v mislih prehodil dedovo pot. Ko je prišel do konca, se mu je zdelo, da ve, kako se je ded odločil.

JARC, Janko SMILJAN. Ognjišče (2016) 09, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Od nekdaj sem rada brskala po starih knjigah, časnikih in vse do danes ta žilica ni zamrla. Pred kratkim sem pri pospravljanju našla torbico, ki sem jo že neštetokrat ‘preiskala’, pa med vedno znova potegne, da sedem in si ogledujem njeno vsebino.
V njej so stari molitveniki, pesmarice in razne druge drobne knjižice naših prednikov. V vseh knjižicah je med listi polno podobic. Starejše ko so, lepše se mi zdijo. Danes bi jim marsikdo rekel ‘kič’, meni pa tako milo pobožajo dušo in srce.
Med njimi sem našla podobico s sliko Ptujske Marije s plaščem iz leta 1964, ko smo obhajali 550-letnico Ptujske Gore. Na hrbtni strani piše: Gorska Marija, / pod sveti plašč zagrinjaš / stoletja že naš rod, / otrok se nas spominjaš, / v bodočnost kaži pot! // Po Mariji k Jezusu!
Ko sem ogledovala to podobico, so se mi misli vrnile nekaj leta nazaj, v dneve, polne stisk, trepetanja za življenja našega otroka, gorečih molitev in prošenj. Takrat se je moj sin boril za življenje po težki nesreči s hudo poškodbo glave. Z molitvijo – najmočnejšim orožjem smo se domači, sorodniki in veliko drugih ljudi borili in prosili zanj. V dneh, ko je nihal med življenjem in smrtjo, smo ga izročali v varstvo Mariji Pomagaj z Brezij.
Tistega usodnega dne sva bila z možem pri sorodnici na Gorenjskem. Skupaj smo šli na Brezje. Pred Marijo smo izlivali svoja srca ter dvigali svoje roke k Njej za življenje naših otrok. Domov sva se vrnila pomirjena. Ob uri, ko se dan poslavlja in prihaja noč, je naš fant doživel to strašno nesrečo.
Brž sem poklicala bolniškega duhovnika. Ko smo naslednji dan popoldne prišli v bolnišnico k našemu sinu, ki je bil v komi, sem na omarici ob postelji zagledala podobico Marije Pomagaj. »Duhovnik je bil pri njem in mu pustil to podobico,« smo bili pomirjeni. Bilo mi je lažje pri srcu, kot da bi velik del bremena odložila na ramena Marije Pomagaj. »Marija, ti boš bedela nad njim in nam ga boš vrnila, če je taka Božja volja,« sem prosila.
Po Božji dobroti in ob zdravniški pomoči je ostal živ. Sprva je bilo okrevanje počasno, kazalo je na hude posledice. Potem pa so se kar čez noč sprožila velika izboljšanja. Prišel je čas, ko se je začel pripravljati, da se vrne na delo. Pred tem je moral opraviti natančen zdravniški pregled. Tako hude poškodbe gotovo pustijo kakšne posledice, in vsi smo bili na trnih, kako se bo izteklo. Če ga bodo spoznali za delo nesposobnega, kam bo šel, kje bo dobil službo? Kako ga bi to psihično prizadelo. Takšna in podobna vprašanja so se nam postavljala. Skrbi so bile velike.
Pri vsakdanji molitvi rožnega venca imamo navado prižgati svečo. Ker je šlo za pomembne življenjske odločitve, sem na večer pred sinovim zdravniškim pregledom prižgala že malo rabljeno svečo s Ptujske Gore. Med molitvijo se je moj pogled ustavil na podobi Marije s plaščem in v srcu sem jo prosila: »Marija pomagaj mojemu sinu, sprejmi ga pod svoj plašč. Tudi vse nas pokrij s svojim materinskim plaščem.«
Tisti hip, ko sem to v mislih izrekla, je sveča brez pravega vzroka ugasnila. Osupnila sem. To je bil Marijin pomežik, odgovor na mojo gorečo prošnjo. Iz mojega srca je privrela zahvala: »Marija, vzela si nas pod svoj plašč, nič več se ne bojim življenja!« Solze olajšanja in sreče so mi stopile v oči.
Sin je uspešno opravil vse preglede ter se z velikim zadovoljstvom lahko vrnil na svoje staro delovno mesto.
»Tisočkrat hvala, Mati Marija, da si ljubeče bedela nad njim in nam ves čas stala ob strani. Pod tvojim plaščem smo varni.«

Heli.(zgodba), v: Ognjišče 8 (2019), 94.

Nedelja je. Cerkev je danes polna. Čudno apatično ozračje. Trudim se, da bi bil zbran. Krotim misli, ki hočejo pobegniti nekam daleč od Boga. Drobno zacinglja zvonček, ki naznanja začetek svete maše. Bo to samo še ena pobožna formalnost tega malce zmedenega in odtujenega verskega občestva? Kakor ponavadi stojim zadaj. Rad imam pred seboj vso cerkev in ljudi, ker tako čutim nekako totalnost prostora in dogajanja.

Med ministranti zagledam duhovnika, moža bolj majhne postave, srednjih let. Vznemirjeno se zdramim. Če se še tako trudim, da bi oznanjevalce božje besede cenil enako, mi to ne uspe. Ne iščem nikakršne podobnosti z medijsko razvajenim ali zastrupljenim gledalcem oziroma poslušalcem. vendar globoko v svoji kulturni podzavesti pričakujem, da se času primerno govori o Bogu, o naši veri, o smislu življenja. Sleherni duhovnik, ne glede na svojo izobrazbo, pa ima svoje sposobnosti in tudi posebnosti. Veliko bolj je pomembno, kako vernikom predstavijo stare in večne resnice iz evangelijev. Lahko mahajo z rokami in na ves glas govorijo. Lahko tiho in zdolgočaseno ponavljajo deset stavkov. Ali ni pomembno, da nam govorijo tako, da zares prisluhnemo, da pride beseda do srca, da premislimo, kar smo slišali...

Začne se pridiga. Duhovnik pogleda po ljudeh, kakor da ne zna začeti. Nestrpno čakam. Govori z nekakšnim dialektom, pogovorno, kot da smo v prijateljskem krogu. Oznanjevalec božje ljubezni! Bog nas ljubi takšne, kakršni smo! Zaradi te ljubezni je naše življenje čudovito. Vse dogodke nam ponuja iz te enkratne perspektive teologije božje ljubezni. Govori resnično nam: izgubljenim, zdolgočasenim, digitaliziranim ljudem, ki sramežljivo hlastamo prav po tem - po Ljubezni. Besede so izbrane. Zdaj je psiholog, potem je teolog, potem čisto navaden človek, tako zelo podoben vsem nam, ki smo prišli v cerkev iz navade ali po dolžnosti, a zelo malo iz potrebe, da bi se vsaj za hip znova pobrali, sestavili.

Požiram njegove izbrane, natanko premišljene besede, misli, ki so tako preproste, lepe. Včasih se sam v sebi nasmehnem, ko zaslišim znane besede velikih duhovnih pisateljev in psihologov sodobnega sveta, ki sem jih prebral v mnogih knjigah - a vsi jih niso. To apatično, enolično nedeljo nam govori o človeškem upanju. Vidim vernike v hrbet, a razločno čutim, kako so zbrani, kako požirajo, kako čudežno hrano, besede o ljubezni, o vztrajanju, o odpuščanju. Nobenega dolgočasja. Polnost trenutkov, ki so kakor biseri sredi razpadajočega sveta.

Svojo pridigo zaključi nenadno, nepričakovano. Gleda ljudi in na koncu reče zelo preprosto in naravnost: "Ljudje, ne se bati! Bog vas ima rad!" Grobna tišina. In potem, kakor udarec na gong: "Glavo pokonci!" Ljudje nekako otrpnejo. Nekaj sekund potrebujejo, da doumejo. Potem se spogledajo. Drug drugemu nekaj rečejo, se zadovoljno nasmehnejo. Sam sebi rečem: Hvala Bogu! To nedeljsko mašo si bom zapomnil. Res ni prav, a ko se bo naslednjič oglasil zvonček, bom razočaran, če ne bom zagledal, kako malo zaletavo, nerodno prihaja ta nenavadni oznanjevalec božje ljubezni.

Odhajamo potolaženi, zbrani in veliko bolj veseli, kot smo prišli. Da, veseli. Čudovito veselje je v meni. Glavo pokonci, malodušni, ravnodušni...

Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2006) 09, str. 56.

V naš hram učenosti, našo krajevno osnovno šolo sem vstopila eno leto prej kot Metka. Šola ni bila posebno velika in mnogo priložnosti se nama je ponujalo za srečanje in pogovor, a jih iz nekega neznanega razloga nisva izkoristili. Samo radovedno sva se pogledovali. Verjetno sva obe v sebi čutili nekakšno naklonjenost, magnetično privlačnost, a hkrati tudi neko nevidno oviro.
Po končani osemletki sem odšla v šolo v mesto. Naslednje leto se je tudi Metka pridružila vozačem iz našega kraja v mesto in nazaj. Skoraj redno sva bili na istem avtobusu. Še vedno si nobena ni upala narediti prvega koraka za zbližanje.
Neko čisto navadno jutro sem še vsa zaspana čakala na avtobus. Nenadoma je završalo in začelo močno deževati. Večkrat sem bila mokra do kože in od takrat sem vedno nosila zložljiv dežnik v torbi. Kar se da hitro sem ga odprla, se ozrla naokrog in zagledala Metko, kako stoji brez vsake zaščite na dežju. Stopila sem do nje.
»Ni ravno velika ta moja marela, a vsaj glavi bova ohranili suhi,« sem se pošalila in jo vzela pod svoj dežnik. Ploha je hitro, kot je prišla, tudi odvihrala naprej. To ploho je poslal Bog kot po naročilu, da naju je končno spravil pod isto ‘marelo’. Postali sva nerazdružljivi, tiščali sva skupaj na avtobusu, v cerkvi in pri mladinskem verouku. Skoraj ves prosti čas sva preživeli skupaj.
Kolikokrat sva se do solz nasmejali, kako sva se bali druga druge, samo postrani sva se gledali. Obe bi radi navezali stik, a nisva imeli poguma.
»Zdela se si mi tako nedostopna in ponosna,« mi je rekla.
»Ti pa meni, Metka, zato se ti nisem upala približati. Bala sem se, da me ne boš sprejela, da me boš imela za navadno vsiljivko.«
Na koncu sva ugotovili, da nisva bili tako ponosni in nedostopni, samo strah pred zavrnitvijo je bil premočan.
Končali sva šolanje in se zaposlili. Obe v istem mestu, Metka v banki, jaz v neki šoli. Najin odnos se ni spremenil, le časa nisva več imeli tako veliko kot prej.
Kot običajno sva se slišali tudi do tistega usodnega dne. »Po službi se dobiva na običajnem mestu in potem bova šli gledat tisti novi film, ki ga tako hvalijo,« sva se dogovorili.
Ob določeni uri sem bila na dogovorjenem mestu. Avtobusi so prihajali in odhajali, ljudje so hodili sem in tja, le Metke ni bilo od nikoder. Minilo je pol ure, minila je ura. Čakala sem, se sprehajala gor in dol po postaji.
»Morda ima z blagajno kakšne težave in ne more priti, dokler jih ne bo rešila in bo vse štimalo.« Čakala sem jo še nekaj časa, potem sem se razočarana odpravila proti njeni banki.
»Dober dan! Je Metka še v službi?« sem vprašala uslužbenko.
»Ne, ni je več. Danes je imela dopoldansko izmeno in je že pred tremi urami odšla.«
»Le kaj se je zgodilo? Še nikoli me ni pustila na cedilu. Če ni mogla priti, mi je vedno pravočasno povedala, da sem lahko šla na prvi avtobus. Morda je morala domov, lahko je doma kaj narobe? Mogoče bo prišla na večerni avtobus in mi vse pojasnila,« sem razmišljala, ko sem brez cilja tavala po mestu in zapravljala čas do odhoda avtobusa.
Prišla je na večerni avtobus. Že od daleč se mi je vsa srečna smehljala. Veselje je žarelo od nje, lica so ji pordela in oči so se ji nenavadno svetile. »Tomaž me je povabil v kino! Bila sem tako presenečena, da sem te čisto pozabila poklicati. Oprosti! Tako lepo in zabavno je bilo z njim. Tudi jutri se po službi dobiva!« mi je hitela pripovedovat.
Ko mi je to povedala, sem tudi jaz zažarela – od jeze. »Zaradi fanta, s katerim delaš že skoraj dve leti, pa te ni še nikoli opazil, sem te dve uri čakala in se potikala po mestu vse popoldne?« Počutila sem se izigrano in odrinjeno. Moj ponos je bil ranjen, bila sem zelo prizadeta.
Najino prijateljstvo se je začelo krhati. Prišlo je tako daleč, da se več let nisva ne videli ne slišali. Medtem se je Metka poročila s Tomažem in živela sta v mestu. Tudi jaz sem se zaradi poroke preselila k možu v sosednjo dolino.
Moje misli so bile pogosto pri njej. Vest mi je očitala, da ni prav, da sva se tako razšli. Čutila sem, da moram storiti prvi korak, a sem odlašala iz dneva v dan, iz leta v leto. Samo na njen dom bi morala iti in njen brat bi mi dal njen naslov.
Neke lepe nedelje je bila v moji stari župniji velika slovesnost. Otroka sta bila še majhna in z možem sva skrbno pazila vsak na enega. Sredi množice sem zagledala Metko, ki je za roko držala svojega malega sinčka. Pozdravili sva se in v najinih očeh so se lesketale solze ganjenosti ob snidenju. Nisva mogli dosti govoriti, bilo je sredi molitve. »Pokliči me!« sem ji zašepetala. Pokimala je.
Dolgo sem napajala svoje srce in tolažila očitajočo vest s tem kratkim, a zelo čustvenim srečanjem in čakala na njen klic, ki ga nikoli ni bilo. Do mene pa je prišla strašna novica: »Metka umira, raka ima!« Bolečina mi je presunila srce, obtoževanju ni bilo konca: “Zakaj se nisi potrudila in prišla v stik z njo, dokler je bil čas. Zakaj nisi premagala tistega trapastega ponosa? Zakaj? Zakaj?”
Ko sem si končno vse uredila in jo hotela obiskati, je bila Metka že v mrliški vežici. Kupček pepela v prelepi žari, obdani z neštetimi cvetovi, poleg pa slika, iz katere me je Metka prijazno gledala in se mi smehljala. Bolečina v meni je bila neznosna. Jokala sem in jo prosila odpuščanja za izgubljeni čas, ki ga nisva preživeli skupaj, pa bi ga lahko; za vse besede tolažbe, ki bi jih ji rada izrekla ob njeni kruti bolezni in trpljenju, pa me ni bilo zraven, za topel stisk roke, do katerega ne bo nikoli več prišlo, za objeme prijateljice ...
Obiskujem grob svojih staršev, Metka počiva nekaj vrst naprej. Rada se ustavim ob njenem preranem, vedno lepo urejenem grobu in molim za njeno dušo. Prosim jo odpuščanja, ker toliko let nisem bila sposobna premagati svojega napuha, jo poiskati, si olajšati dušo in srce. Prevelik strah pred ranjenostjo je bil v meni. Zaprla sem se vase in skrila svoja čustva pred drugimi. A nehote sem se s tem sama najbolj ranila. Še zdaj me skeli ta rana v mojem srcu. Očitam si, zakaj nisem poiskala poti do Metke. Pa tako malo bi bilo treba storiti, samo en korak – prvi korak.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 45.

Na začetku novega šolskega leta, še posebej prvo nedeljo v septembru, je pri nas bolj svečano in živahno. Takrat pride večina osnovnošolcev k sveti maši, pri kateri prosijo za blagoslov v novem šolskem letu, ki je pred njimi. Vsi molimo za božje varstvo in vodstvo pri učenju in za modrost ter potrpežljivost tako učencev kot učiteljev.
Ob tem dogajanju mi vsako leto lepo iz spomina privrejo občutki, ki sem jih doživljala, ko sem tudi sama obiskovala osnovno šolo. Eden najlepših spominov pa je povezan z letom, ko sem postala prvošolka.
Spomladi tistega leta, ko sem šla v šolo, so se vsi domači malo bolj ukvarjali z mano. Želeli so, da poznam vsaj kakšno črko, če ne že vseh, da bi se mogoče znala vsaj podpisati, če že ne z imenom in priimkom, da bi znala zapisati vsaj svoje ime. Priznam, da me ni preveč vleklo sedeti za mizo in pisati, pri tem pa se držati mej spodnje in zgornje črte. Veliko truda so vložili, jaz pa sem si prizadevala po najboljših močeh in jim s tem želela izkazati svojo hvaležnost in poplačati njihovo prizadevanje.
Nekega dne sva v kuhinji ostali sami s teto. Prisedla je k meni za mizo in mi rekla: »Rada bi ti pokazala nekaj več kot so črke. Vsi poudarjajo samo pisanje. Meni pa se zdi tudi matematika zelo pomembna.« Prijela je mojo roko, jo položila na mizo in mi razprla prste. Začela je šteti: »Ena, dva, tri, štiri, pet.« Pri štetju je vsakič s svojim kazalcem pokazala na moj prst. Večkrat sva to ponovili, šteli od leve proti desni in od desne proti levi.
»Vidiš, vedno je enako!
Potem mi je skupaj stisnila dva prsta in tri prste, tako da je bil med obojimi rahel razmik.
»Sedaj imaš tukaj dva prstka in tukaj tri, vsi so še vedno tvoji in še vedno jih je pet.« Zopet sva jih prešteli od ena do pet.
»Pa če tako narediva z desne proti levi ali z leve proti desni, vedno je enako. Vedno bo v tvojem življenju dva plus tri ali tri plus dva pet.«
Bila sem očarana in šokirana obenem. Pretreslo me je neko globoko spoznanje, kar močno za mojih dobrih šest let in pol.
»Veš, ko je Bog ustvaril svet, je vanj položil neke zakonitosti, ki bodo veljale za vse večne čase, saj je Bog večen, pisavo pa si je človek izmislil kasneje.«
Teta je odšla, jaz pa sem obsedela za mizo kot vkovana in telo je trepetalo ob globokem spoznanju čudovitega Razuma – večnega Boga in ob misli, kako je moja teta (pa ne vem, če je sploh imela vse razrede osnovne šole) pametna. Takrat sem začutila, kako globoka je njena vera in kako je povezana z Bogom. Spoznala sem, da pozna še nekaj več kot Sveto pismo, ki ga je nam otrokom tako rada razlagala ob dolgih jesenskih in zimskih večerih. Vsakokrat, ko smo čakali, da se vsi vrnejo domov in bomo skupaj molili rožni venec, smo se otroci zbrali pri njej na topli krušni peči. Vzela je debelo Sveto pismo s slikami, ki je bilo stisnjeno med rdeče platnice, na katerih so bile zlate črke, v njem pa je bilo veliko barvnih slik. Prebirala nam je zgodbo za zgodbo, nam razlagala in vedno znova ponavljala, kar smo želeli vedeti. Napeto smo jo poslušali. Zdelo se nam je, kot da pripoveduje pravljice, tako neverjetne stvari smo slišali. Bili smo premajhni, da bi dojeli vso zgodovino odrešenja.
Tisti trenutek, ko me je obšlo spoznanje, da ne pozna samo zgodb iz Svetega pisma, ampak o Bogu ve še mnogo več, se je v meni zgodil neki premik, ki je v meni utrdil prepričanje o pravem znanju moje tete, da sem sklenila: »Vse, kar bo o Bogu povedala moja teta, bom verjela.« Takrat se mi je Bog prvič razodel.
Od takrat verujem. Verujem globoko v svojem srcu. Vsa moja bit veruje. Ne verujem zato, ker bi to zmogla iz svoje pameti ali spoznanj, veliko stvari presega moj razum. Verujem, ker se mi je Bog tako čudovito razodel po moji teti in lahko občudujem in se čudim, kako je lahko vse tako dovršeno ustvaril.
Zaradi teh nekaj prvih petih minut preproste matematike, katere zakonitosti bodo veljale vse večne čase, verujem. In kljub bolj ali manj goreči zavzetosti za sodelovanje v cerkvi nisem nikoli podvomila. Iz srca Bogu hvala!
V času šolanja sem slišala tudi za učenjake, znanstvenike, fizike in kemike, biologe in razne strokovnjake. Nič mi ni omajalo vere, saj mi je že teta razložila, da so vsi talenti, ki jih imamo in so jih ti učeni ljudje prejeli, dar Boga.
Z leti so prišla še druga močno podkrepljena spoznanja, da naravni zakoni ne morejo obstajati sami od sebe – tudi jih niso iznašli fiziki, matematiki in drugi znanstveniki. Vsi ti veliki možje so zakonitosti zgolj odkrili, zakoni sami pa obstajajo že od začetka in kažejo na Zakonodajalca – na Veleum.
Bog se po ljudeh, ki jim je naklonil modrost, razodeva. In večji ko je modrec, bolj se čudi in občuduje čudovito, brez napak ustvarjeno stvarstvo. Ljudje smo tisti, ki se v svojem napuhu hočemo postaviti nad Boga in v svojem egoizmu in pohlepu pustošimo in uničujemo našo Zemljo.
Tako me tudi v preteklih komunističnih časih, ko so hoteli postaviti znanost na mesto vere in Boga ter so se iz vernikov norčevali, to sploh ni prizadelo. V sebi sem bila trdno prepričana, da vse deluje samo zato, ker je te zakonitosti ustvaril Bog.
In Bog je dober in Bog je večen! Učitelj, ki me je tedaj hotel prepričati drugače, je samo človek, ki bo po nekaj letih dela odšel v pokoj in ne bo imel več moči nad mano ali drugimi učenci, Bog pa je večen.
Smilil se mi je učitelj, ki je živel v taki zmoti in zaslepljenosti in zvečer sem zanj tiho molila, da bi se mu odprle oči in bi spoznal vso veličino Boga.
Bogu se zahvaljujem za neizmerno srečo, ki sem jo doživela pred dobrim letom. V naši molitveni skupini se je pojavil nov obraz – obraz učitelja, za katerega sem mnogo, mnogo let molila. Srečna se Bogu zahvaljujem, da ga je obsijal s svojo ljubeznijo in mu podelil milost spoznanja, da bo dve plus tri vedno pet.
Katarina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 44.

Ded je ves sključen sedel na pručki pred hišo.
Rada sem ga imela in še ga imam rada, kako tudi ne, saj je on vedno imel še stokrat bolj! Vem, da me je imel od vseh vnukinj in vnukov najrajši. To pa vem zato, ker brez mene ni šel nikamor. Čakal me je, da sem pojedla kosilo, in sva šla. Čakal me je, da sem prišla iz šole, in sva šla. Čakal me je, da sem pritekla iz trgovine, in sva šla.
Šla sva v vinograd: on je nesel šapo, jaz pa v cajnici malico za oba. Zanj tudi pol litra belega, domačega. Vode pa nisva nesla od doma, saj sva se ustavila ob Katenčku, izviru hladne studenčnice. Tam sva sedla, nalila vode v steklenico, naredila požirek in klepetala. Prisluhnila sva ptičjemu petju, šelestenju dreves in vsem glasovom narave. Spet naredila požirek – vodo sva zajemala v dlani in opazovala sem mehurčke, ki so nastajali na gladini, ko je voda curljala skozi prste. Ded je odganjal muhe in z očmi božal čebele, ki so se pasla po cvetovih rastlin ob potoku. Potem si je zadal motiko na ramo in sva šla naprej. Bil je že malo zadihan, ko sva se za hip ustavila pri svetem znamenju ob robu sosedovega vinograda. Glasno sva se pokrižala, ded je vedno dodal kakšen vzklik v čast Materi Božji. Nikoli mi ni bilo dolgčas na tej poti.
Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca.
Opazovala sem ga, ko je delal. Vedno je imel priprta usta in ob najmanjšem naporu je rahlo potisnil jezik iz ust, kot da bi si tudi z njim pomagal pri delu. Vedno je kaj počel in vsega se je lotil. Treba je bilo narediti lestev. Zakaj pa ne? Zakrpati streho nad hramom, nasaditi motiko, vile. Treba je bilo iz vrbovih šib splesti nahrbtni koš, oplesti flaškon in še marsikaj drugega. Tudi na vrtu je bil pravi mojster. Več let je delal ‘na mandriji’, kot je pravil, na Sardiniji. Tam so sejali cele njive radiča, solate, korenja, peteršilja. “Od vidga do vidga,” je pravil, je bil na njivi. Na svežem zraku. Zvečer pa utrujen za umret. To svoje znanje, izkušnje je prenesel na svoj domači vrt ter na svoja sinova in hčerko. Tako je ljubezen do zemlje prehajala iz roda v rod.
Najbolj pa je moj ded užival pri delu s čebelami. Naravnost oboževal jih je. O njih mi je pripovedoval s takšnim spoštovanjem kot o ničemer drugem. “Čebelice umrejo, ne poginejo,” je govoril. “Kapo dol pred njimi, neutrudno delajo cele dneve, dan za dnem.” Ko je rekel ‘kapo dol’, je res snel z glave baretko, od katere se je ločil samo med spanjem. Za svoj prvi panj je sam ulovil čebelji roj v škatlo od čevljev, ko je bil star dvanajst let. Od takrat je bil stalno povezan s čebelami. Številni čebelarji so poznali mojega deda, spraševali so ga nasvete. Vabili so ga na svoja srečanja. Svoje izkušnje jim je z veseljem posredoval.
Najraje pa se je ukvarjal s svojimi ljubljenkami. Na glavo si je poveznil čebelarski klobuk s tančico, si nataknil rokavice in stopil v čebelnjak. Tam je pregledoval satovje in se pri tem pogovarjal s čebelami, ki so mirno letale okoli njega.
Hvaležno so mu vračale njegovo ljubezen in skrb. S svojim medom so skrbele tudi za naše zdravje. Ded je bil vesel, da sem rada imela med. Jedla sem ga z maslom namazanega na kruhu, raztopljenega v čaju ali mleku.
Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš.
Tudi v novem okolju so se čebele dobro počutile, ded je bil zadovoljen. Tisto leto so nanosile veliko medu, tako da je ded z njim razveselil tudi bolj oddaljene sorodnike. Tako mu je narekovalo srce. Ponosna sem bila na svojega deda.
Zdaj je ded opešal. Sedi na pručki pred hišo in tiho razmišlja. Njegov čebelnjak je osamel, panji so prazni. Na bližnji cvetoči lipi brenčijo čebele, a nobena ni od njegovih. Ded je dvignil glavo in s pogledom božal svoje drobne prijateljice. V njegovem srcu nikoli ni zamrla ljubezen do njih, kakor ne bo nikoli zamrla moja ljubezen do njega, mojega zlatega deda.
BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče 2015, 8, str 50-51

Po vasi je završalo: »Naša upokojena učiteljica Tina bo morala v dom ostarelih! Druge poti ni. Le kdo bo skrbel zanjo, ko nima nikogar svojih?« Zakaj se pa ni poročila, precej fantov je bilo, ki bi jo vzeli za ženo. - A kaj, ko je tičala samo v šoli in cerkvi. - Zdaj pa nima nikogar, prav ji bodi! - Tako so modrovali nekateri, ki je niso marali. Na srečo je bilo teh samo nekaj, večinoma družine, katerih otroke, zdaj že odrasle može in žene, je učila in jim je zapisala zasluženo negativno oceno ali kakšen opomin.
V ta nekdaj odročni kraj je prišla takoj po končanem šolanju. Rodila se je v preprosti kmečki družini na obronkih Pohorja. Med vojno, ko so k nam vdrli Nemci, so jih hoteli izseliti, ker so se na samotni kmetiji oglašali tudi partizani. Ko prišli nemški vojaki, da jih odženejo z doma, se je mati tako prestrašila, da je v trenutku dobila popadke. Ko so videli to ženo, kako se zvija v porodnih bolečinah, je bil komandant tako uvideven, da jih je pustil pri miru. Bog ve, kaj se je zganilo v tujcu. Morda se je spomnil na svojo ženo ali na mater, da je bil tako usmiljen. Po nekaj urah je na svet privekala deklica – po petih dečkih – in zadnji otrok.
Ker je bila edina deklica in tak drobižek, so jo po malem vsi razvajali. Ko je z odliko končala osnovno šolo, se je oče odločil, da jo da v šole. Vedel je, da želi postati učiteljica. »Za kmetijo tak drobižek ni, v tovarni bi bilo tudi pretežko zanjo, bolje, da se izšola,« je rekel, čeprav je vedel, kako težko bo plačeval zanjo. To je vedela tudi sama, zato se je zagrizla v študij in z odliko končala tudi učiteljišče. Za njo so bila leta, polna odrekanj; ko je držala v rokah diplomo, je bilo vse pozabljeno.
»No, zdaj pa, če pristopiš k nam, je mesto učiteljice na naši šoli prosto,« je potrkal po mizi ravnatelj njihove šole.
»Kam k vam?« je vprašala začudeno.
»Ja, v partijo vendar!« je skoraj jezno rekel ravnatelj. »Menda ja veš: če hočeš dobiti dobro službo, je treba imeti rdečo knjižico.«
»Potem pa sem se šolala zaman, svoje vere ne bom zatajila nikoli,« je bila odločna.
»Če si pa tako trmasta, ti ne morem pomagati! Ker sva bila s tvojim očetom v osnovni šoli sošolca, dobiš mesto učiteljice, vendar ne pri nas. Si boš že še premislila, ko boš daleč od doma, kajti trmi sledi kazen!«
Poslali so jo na čisto drug konec naše domovine, v hribovsko vas na Gorenjskem. Tam je dobila učiteljsko stanovanje. Že od otroških let je bila vajena skromnosti, kar jo je tukaj čakalo, pa je bilo obupno. Pri vseh oknih je pihalo, pod je bil poln špranj in ponoči so po njej skakale podgane. Pokrita čez glavo je v strahu čakala, kdaj bo katera skočila na odejo. Otroci so ji povedali, da je prejšnja učiteljica dobesedno pobegnila.
Ona pa je bila kljub vsemu zadovoljna, da ima službo, da niso bila zaman vsa odpovedovanja staršev, da se je izšolala za poklic učiteljice. Poučevala je prve štiri razrede, štiri višje razrede pa je imela starejša učiteljica, ki se je v vasi omožila in je prihajala poučevat od doma. Kar dobro sta se ujeli. Bila je mirna, resna žena, zelo stroga, a pravična. Sprva sta imeli bolj uradne, službene stike, kasneje pa jo je večkrat povabila k sebi domov. Imela je odraščajoče otroke, mož je bil gozdar in imeli so umirjeno življenje. Čeprav je prišla od drugod, je kmalu pognala korenine. Ljudje so jo spoštovali.
Tudi njo so ljudje hitro sprejeli, zlasti revnejši, ki so videli, kako je skromna. Z njihovo pomočjo je uredila svoje stanovanje, da skozi okna ni več pihalo in je bila varna pred podganami.
Otroci so jo imeli radi. Z njimi se je družila tudi izven šole. Kuhala jim je čaj iz zelišč, ki jih je poleti skupaj z njimi nabirala po planinskih pašnikih. Pozimi je ob peči sušila njihove kape, rokavice. Skratka – bili so njeni otroci in posvetila jim je vso ljubezen. Prav zato nikoli ni čutila potrebe in želje po svoji družini.
Prav vsa se je razdajala zanje. To je bilo njeno poslanstvo, ki ga je opravljala z veseljem in jo je osrečevalo. Tudi ko se je upokojila, so jo pustili v stanovanju, v katerem je živela vse od dneva, ko je prišla v to oddaljeno vas. Sčasoma ga je prenovila in posodobila, da je bila na toplem in čistem. Niti najemnine ni plačevala, edino tekoče stroške. Hotela ga je kupiti, pa ga občina ni marala prodati. »Dokler bo hotela, naj bo tam,« so odločili. Župan je bil njen nekdanji učenec. Še bi lahko bila, a so jo izdale stopnice, ki jih je vedno težje premagovala. Noge je niso več ubogale, še je hodila, a vedno težje.
»Kako bomo pomagali naši Tini?« se je ozrla po nekdanjih sošolcih Marjana, ki jih je na hitro sklicala skupaj. Osem se jih je zbralo v vaški gostilni, vsi, ki so imeli družine v vasi, drugi so se razkropili po svetu. Kar nekaj njenih nekdanjih učencev je iz te skromne vaške šole odšlo v mesto na srednje šole in od tam na univerzo in delovali v različnih poklicih.
Spogledali so se in se začeli izgovarjati: »Jaz ne morem, pri nas je tako,« in tako naprej, čeprav niti eden med njimi ni živel tako, da ne bi mogel poskrbeti za to skromno in tiho ženo vsaj tako dolgo, dokler se bo lahko še sama uredila.
Razočarana je povesila roke in glas ji je zamrl, ko je skoraj neslišno vprašala: »A med nami res ni nikogar, ki bi se zavedal, kaj je bila tiha Tina za nas, za to vas, za otroke, za proslave, za pevske zbore, tudi za cerkev – za vse ... Jaz nisem pozabila, koliko dobrega je naredila zame. Ko sem šla študirat v Ljubljano, mi je kupila vse, česar mi moja mama ni mogla, in ves čas študija me je podpirala. Ne samo mene, ampak tudi marsikaterega med vami. Po njeni zaslugi smo iz vaških otrok postali šolani ljudje. V našo vas je prišla za kazen, ker ni hotela vstopiti v partijo. Tiha in skromna, kot je bila, je pokazala, da je močna, ko si je v tistih težkih časih upala odločno povedati, da ni naprodaj in da vere ne bo nikoli zatajila. Hvaležna sem, da me je učila ne le z besedami, ampak predvsem z zgledom. Zato bomo zanjo poskrbeli mi – jaz in naša družina. Nisem cel dan v službi, hčerki tudi ne, mož pa je že upokojen. Vsi skupaj bomo zmogli,« je dejala in srečanja je bilo konec.
Razhajali so se zamišljeni, z občutkom krivde. Gledala je za njimi. Po svoje jih je razumela, saj ima vsak svoje breme in svoje skrbi. Na misel ji je prišla ljudska modrost, da starši spravijo do kruha deset otrok, deset otrok pa ne zmore poskrbeti za starše. »Tako kot mi za eno Tino!«

A. Kumer. (zgodbe), v: Ognjišče 9 (2023), 82-83.

Tisto poletje sva vse popoldneve preživeli skupaj. Sosedje so imeli veliko dela na kmetiji in s prenovo hiše, zato so me prosili, da čuvam njihovo šestletno Patricijo. Čas sva preganjali z raznimi igrami, ki sem si jih sproti izmišljala. Ko mi je zmanjkalo idej, sem ji pripovedovala pravljice. Če je bilo slabo vreme, sva se usedli za mizo, iz domače knjižnice sem izbrala otroško knjigo in sem ji jo prebirala. Prosila me je, naj jo naučim brati in seštevati. Vprašala sem jo, koliko jabolk je na mizi in začela je šteti: en, dva, tri. V zvezek je pisala črke. Pohvalila sem jo, da je dobra učenka in naj se nič ne boji iti v šolo. Rada je prihajala k meni.
Nekega dne nisem vedela, kaj bi počeli, zato sem se odločila, da greva na sprehod. Živeli smo blizu gozda. Šli sva po ozki stezi in spotoma nabirali jagode in borovnice. Bilo je po dežju, zato je bil zrak svež. Videli sva tudi srne, ki so bežale pred nama. Prelep dan je bil. Poznala sem vsak kotiček gozda, zato sem s seboj vzela žogo, da bi se žogali na jasi ob sosedovem vikendu. Tam se mi je zdelo kot v pravljici, tako blizu pa tako daleč od resničnega sveta. Samo nekaj korakov in bil si na začaranem mestu. Tam je čas tekel drugače. Tja sem hodila, kadar sem se hotela umakniti od vsakdanjosti ali karkoli razmisliti. V klepetu z malo Patricijo sva prišli do jase. Ustavili sva se pred njo in obstali. Začudeno sva se zagledali v rjavo morje. Nisem mogla verjeti svojim očem: jasa je bila polna dežnikaric, gob, ki smo jim po domače rekli marele.
»Patricija, ali veš, kaj je to?«
»Marele.«
Tudi ona je poznala te gobe, ki so vedno rasle po dežju, vendar toliko marel na kupu še nisem videla. Vprašala sem jo, če jih lahko prešteje.
»Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset … ne znam več,« zato sem nadaljevala sama – tja do triinštirideset. Ja, točno triinštirideset dežnikaric sem naštela. Ker se tam nisva mogli igrati, sem se usedla na prag vikenda in ob tla tapkala žogo. Razmišljala sem, kaj bi lahko naredili. Naberiva gobe, odnesiva jih domov in jih bom ‘spanirala’! Utrgala sem dve veliki gobi in ju podala Patriciji, potem pa utrgala še dve zame in odnesli sva jih domov. Pripravila sem jih za očeta in mamo, za Patricijo in zase za popoldansko malico. Kako so bile dobre! Mama me je pohvalila, da tako dobrih še ni jedla. Bila sem ponosna nase in s tem ponosom sem odpeljala Patricijo domov.
Stekla je k dedku in že od daleč vpila: »Marele, marele … na jasi pri vikendu! Klara pekla!« Dedek se je čudil, saj je bil zaverovan v časopis, zato me je vprašal, kaj pripoveduje mala. Povedala sem mu o gobah na jasi in da sem jih nekaj ‘spanirala’ za malico.
Kot vsak dan smo se dogovorili, da naslednji dan Patricija spet pride k meni v varstvo. In naslednji dan je res prišla. Rekla sem ji, da ji najprej preberem pravljico, potem pa stopiva do jase in nabereva nekaj gob za malico. Dopovedovala mi je: dedek pobral gobe, prodal, jedel … vendar se nisem zmenila za to. Mislila sem si: otrok je otrok, ne ve, kaj govori. Sama sem se počutila že skoraj odraslo, saj sem tisto leto zaključila osnovno šolo. Vzela sem košaro za gobe, mama me je opozorila, naj jih naberem samo toliko kot včeraj, da bo ostalo kaj še za druge, in stopili sva proti gozdu. Sproti sva spet zobali jagode in borovnice. Ko sva prišli do jase – pa šok! Dvakrat sem morala pogledati, si pomencati oči, ali vidim prav. Jasa je bila zelena, poteptana, niti ene gobe ni bilo več! Bila sem vsa iz sebe, da mi je košara padla iz rok in sesedla sem se na tla. S Patricijo sva se spogledali in rekla je: »Dedek!« Takrat so mi prišle do možganov njene besede po poti. Dedek je pobral čisto vse gobe. Sedela sem na tleh, trgala travo in jo grizljala. Tako sem se veselila malice, ki bi jo pripravila za družino. Grenkoba, žalost, vsi znani in neznani občutki so me preplavljali. Ni več gob, ni več gob, ni več gob, se mi je bliskalo pred očmi. Sosed, ki sem ga poznala celo svoje življenje, je pobral vse gobe. Za prodajo, so odmevale Patricijine besede. Jedli smo jih, je odzvanjalo nekje. Koliko časa sem pretresena sedela tam na tleh, ne vem. Lahko je bil samo hip, ko je Patricija rekla, da lahko greva k dedku po gobe.
»Otrok moj,« sem jo v obupu objela, »nikamor ne greva. Tukaj bova, dokler ne zrastejo druge gobe,« sem se kruto pošalila. Vedela sem, da teh gob še precej časa ne bo.
Patricija me je nemo opazovala. Morda je opazila moj obup, ne vem, saj je rekla: »Igrajva se!« Tisti dan se nisem mogla. Sedela sem tam in strmela v jaso, kot bi čakala, da zagledam gobe in je to samo privid. Potem sem vstala, z eno roko pograbila košaro, z drugo Patricijo in stopili sva proti domu.
Mama naju je pozdravila že na pragu in vprašala, kje so gobe. »Ni jih več,« sem rekla. Mama je ostala brez besed, tudi v njenih očeh sem zaznala razočaranje. Tisto popoldne sem se le malo ukvarjala s Patricijo, bila sem preveč potrta. Mučila me je misel: Patricijin dedek je pobral vse gobe.
Ko sem jo proti večeru peljala domov, dedka ni bilo. Za mizo v kuhinji je sedela njena mama, pred njo pa velik kup marel. Tistih marel, ki sem se jih tako veselila.
»Patricijo sem pripeljala,« sem medlo rekla.
»Je kaj narobe?« je vprašala njena mama.
»Nič ni narobe,« sem naredila vesel obraz.
»Jutri grem v mesto,« sem si izmislila, »imam nujne opravke.«
»Kaj pa naslednji teden?« me je vprašala.
»Ja, naslednji teden pa lahko,« sem ji odgovorila z mislijo, da sta samo še dva tedna, potem pa bom tako ali tako šla v šolo in tudi Patricija bo začela hoditi v šolo in ne bo več potrebovala mojega varstva.

ŽITNIK, Stanka. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 45.