V mojem otroštvu bi zaman iskali zaraščena polja, zanemarjene travnike, potoke, polne odpadkov. V letih po vojni je skoraj vsaka družina na podeželju, celo tiste brez polja, redila prašička, kravico ali vsak nekaj zajčkov. Meso je bilo redka dragocenost. Zato pa je bila zemlja rednica lačnih ust, obdelana do poslednjega koščka z ljubeznijo in velikim spoštovanjem. Kljub temu, da je tudi na podeželje začela vdirati industrija, je bil vsakdo zaljubljen v svojo zemljo, pa naj je to bila velika kmetija ali pa je bilo zemlje le za predpasnik.
Delavski otroci smo odhajali “na počitnice” k večjim kmetom. Posebno dobrodošli smo bili na velikih kmetijah, ki so ostale brez otrok. Ni nam bilo hudo. Sama sem komaj čakala, da se otresem sitnih sester in brata, ki so kar naprej nekaj zahtevali, in grem tja, kjer sem se kljub napornemu delu lahko pogovarjala s pticami, z rožami in zemljo. “Čudaški, toda priden otrok!” so me pohvalili gospodarji in me domov pospremili z vrečo krompirja, novimi nogavičkami, tisti najboljši celo s kakim svinčnikom in zvezkom za šolo. Nekoč pa sem dobila - saj ne boste verjeli! - čisto pravo knjigo, polno pravljic in celo slike so bile v njej.
Ko sem bila “dodeljena” močni kmetiji, ki je imela travnike v strmih senožetih pod Čavnom, se mi je zdelo kakor v sanjah. Kot mala Heidi sem uživala v svežih jutrih, ko sva z gospodinjo nosili zajtrk koscem, in sem globoko vdihavala vonj po borovcih. Sonce je leno polzelo izza Nanosa in vsako drevo, vsak grm in drobno cvetje ob stezi se je izvijalo iz motnega obrisa v novo, čudežno podobo.
Gospodinje sem se nekoliko bala, ker je bila zelo molčeča. Če je že spregovorila, me je opozarjala, naj pazim, da ne bom kar razlila ali razbila. Ker pa je tudi zame odrezala ogromen kos kruha in me obdarila z dišečimi dobrotami enako kot druge, sem jo skoraj občudovala. Med tem, ko so kosci polegli pod drevo in lačno zajemali, sva medve obračali in raztresali pokošene redi trave in pri tem uživali čudoviti vonj, ki ga po moje doslej še ni uspelo ujeti nobeni kemični industriji. Moja najlepša dolžnost pa je bila prinašanje vode. Posoda za vodo je bila sicer nerodna, narejena iz posebnega lesa, ki je dolgo obdržal svežino vode. Imenovali smo jo “barigla” in posebno pridne gospodinje so jo v senci pod grmom pokrile s čisto krpo, da bi se po njej ne usedali nadležni obadi. Ko sem se spuščala v globel proti izviru z bariglo na glavi, sem se počutila kot kraljica. Vse naokrog temno zelenje, le nad glavo zaplata modrine. Škržati so neutrudno prepevali in dišalo je po svobodnem rastju in neomejenem življenju. Zasanjano sem preštevala smreke in premišljevala, kdaj bom dovolj velika, da bom zlezla na najvišjo slovensko goro, s katere baje vidiš vso Slovenijo. Posledica sanjarjenja o visoki gori je bila nepazljivost in noga se je zapletla v štrlečo korenino. Zgubila sem ravnotežje in se kar nekaj časa kotrljala po strmem bregu, preden mi je uspelo zgrabiti vejo in zaustaviti neprostovoljno kotrljanje. Toda groza! Ob padcu sem spustila bariglo. Ta pa še malo ni bila solidarna z mano. Veselo se je kotalila naprej, naravnost proti skali, pod katero je bil izvirek. Ko sem slišala pok in videla, kako se je mali sodček razpočil na kose, se mi je srce skoraj ustavilo.
Opraskani obraz sem potisnila v travo in glasno zajokala. Malce sem svoj jok utišala, ko se me je dotaknila roka. Senca visoke gospodarjeve postave me je vso pokrila. Da bi se krivde čimprej osvobodila, sem hlipaje iztegnila roko proti skali. “Razbila sem bariglo!” mi je uspelo izhlipati. “Joj, ti ubogi škržatek, vsa si potolčena, pa misliš na bariglo! Ob šmarnem dnevu bom na sejmu v Logu kupil novo. Táko z rožami. Pridi zdaj, da ti pomagam. Umiti se moraš v potoku, saj si taka, kot da bi prišla z ruske fronte. Jaz grem po kanto, bo tudi držala vodo, ne boj se!”
Pomagal mi je do potoka, kjer sem v mrzli studenčnici oplaknila praske. Medtem je natočil vodo v aluminijasto kanto in me potem prijel za roko ter mi pomagal v hrib. Pod drevo je potegnil star koc. “Lezi, alo, saj se vsa treseš!” Iz košare je povlekel čudovito rumeno hruško. V dvomu sem poiskala obraz gospodinje. Ta je sicer gledala nekam namrščeno, rekla pa ni nič. Gospodarju ni nikoli nihče oporekal.
Že dolgo so pobočja Čavna podobna preriji , ker travnikov nihče več ne kosi. Živine je pač vse manj. Toda tudi dobrote, take, ki ti kane v dušo, ko jo najmanj pričakuješ, je na tem svetu, žal, vse manj in manj ...
Vodo si natakamo pri svetleči pipi ali pa jo srkamo iz neprijetne plastike. Vendar ta ne spominja na to, da se je vanjo ujel duh trave in so se z njo spogledovali sončni žarki, ki so se poredno prerinili skozi gosto grmovje ob izvirih. Kako staro “bariglo” bi se morda našlo le v kakšnem muzeju. Še vedno pa obstajajo ljudje, ki se jim ne zdi, da je biti dober celo v tej čustveni puščavi sedanjega časa edino naravno za človeka.
PIZZONI, Jožica, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 104.

Blag veter je zapihal v veje mlade lipe in odnašal s seboj dišeči vonj njenega cvetja. V krošnji je šumelo in slišalo se je brenčanje čebel.

Bila je nedelja, ko sta si Ana in Peter v njeni senci razgrnila odejo in srkala doma pripravljeno limonado z ledom. Senca ni bila še prav velika,saj sta lipo zasadila tisti dan, ko so postavljali temelje za novo hišo, sedaj pa živita v njej dobra dva meseca.

To je bila prva nedelja, ko nista imela obiskov – sorodniki in prijatelji so radi prihajali v njun novi dom. Prav je tako, saj pregovor pravi, da je vrednost hiše v tem, koliko prijateljev jo obišče, in ne v tem, koliko bogastva je v njej.

Mir, ki je zavel tisti dan, bi ju lahko zelo osrečil. Pogovarjala bi se ali pa samo brez besed zrla v sinje nebo. Ana je bila sicer bolj tihe narave, zato pa je bil Peter vedno pripravljen za pogovor. A tokrat kar ni našel prave besede, da bi spregovoril.

Zbiral je pogum, da izpove resnico, ki ga gloda od tistega dne, ko je Ano prvič videl na vlaku in kjer se je začela plesti njuna vez. Začutil je, da je Ana prav takšna ženska, kakršno si je želel: prijazna, previdna z besedami in polna vere vase. V prsih je čutil, kako ga tišči, in v grlu je imel tako velik cmok, da se besede ostale neizgovorjene.

Pogledal je Ano, ki je naslonila glavo na njegovo ramo, kako mirna je in vsa predana opazovanju čudovite, od sonca obsijane narave. Bilo ga je strah, da ne bi začutila, kako mu razbija srce. Pogledal je proti nebu in iz srca mu je privrela tiha prošnja: »Gospod, reši me moje tesnobe! Daj mi moč, da ji odkrijem svojo bolečino.«

In zdelo se mu je, da je njegova prošnja uslišana. Srce se je odprlo in ust so mu prišle besede, ki jih že neštetokrat oblikoval v mislih, a so ostale v njem. Vsako besedo je tehtal in tehtal, ali bo taka, da je ne bi preveč prizadel. Čutil je, da mora biti do nje iskren in ji povedati resnico, ki bo osvobodila oba.

»Draga Ana, dobro vem, kako zelo si želiš imeti otroka. Tolikokrat si me že vprašala, kdaj bo pravi čas, da se odločiva zanj, pa sem ti vedno odgovarjal, da še ni prišel pravi čas. Priznati ti moram, da pri tem nisem mislil na čas, temveč me je bilo sram in strah povedati resnico ... Nikoli ne bom mogel postati oče. V otroštvu sem prebolel bolezen, ki je pustila te posledice ...«

Ob njegovi izpovedi je Ani krvavelo srce, vendar se je trudila ostati mirna. »Marija, pomagaj mi sprejeti božjo voljo po tvojem zgledu,« je molče prosila.

»Ana, oprosti, da ti tega nisem povedal že prej. Priznam, bil sem sebičen, mislil sem le nase,« je iskreno priznal Peter. »Toda tako zelo te ljubim in pomeniš mi vse, zato se ti nisem upal povedati resnice, da me ne bi zapustila ...«

Ana ni mogla spregovoriti, govorile so njene solze. Oklepala se je Petra in mu ihtela na rami. Peter je pri vsej bolečini čutil olajšanje, da se je končno rešil bremena, ki ga je tako dolgo tlačilo in pritiskalo k tlom.

Dolgo časa sta molčala. Potem pa je Ana dvignila glavo, ga pogledala v oči in dejala: »Imava drug drugega, Peter. Zaupajva v Boga. Pustiva, da čas naredi svoje – tudi čudeži se godijo, le verjeti je treba. Morda je čudež že to, da sva se spoznala in da sva danes eno. Ostaniva povezana v božji ljubezni in bova močna.«

Tako močno sta se objela, da sta komaj dihala. Peter je s poljubi posušil Anina solzna lica. Pri srcu mu je bilo lažje: Ana ve resnico in v moči ljubezni jo bosta lahko nosila ... Ljubezen dela čudeže. Morda se res lahko zgodi.

Irma

»Pa boš res lahko sama?« je že nič kolikokrat to popoldne mama vprašala Minko. »Če misliš, da te bo strah, lahko pokličem katerega od pastirjev, da bo pri tebi vsaj tako dolgo, da pomolzeš.«
»Le zakaj, bom že zmogla sama, strah pa mi bo pregnal Runo,« se je delala pogumno, čeprav jo je malce stiskalo pri srcu, ko je pomislila, da bo nocoj prvič sama preživela noč v koči na planini. Čeprav je bilo v bližini še nekaj planšarij, jo je vendarle bilo malce strah.
Mati je morala naslednje jutro k zobozdravniku, pa se je odločila, da zapusti planino že pred nočjo. Tukaj je pasla že dolga leta, Minka pa ji je vsake počitnice hodila pomagat. Po napornem študiju in mestnem vrvežu se je tukaj lepo odpočila in si nabrala moči za nove napore. Sicer si je privoščila še kakšen dan morja, a je bila ob materi in v družbi drugih pastirjev zelo zadovoljna. Ob koncu tedna, ko nista imela službe, sta prihajala tudi oče in brat, da je bila vsa družina skupaj.
»Krave bodo tako kar same prišle v stajo, so tako navajene, saj jih v koritih vedno čaka kak priboljšek. Ti samo zapri leso, priveži vse štiri molznice in jih pomolzi. Mleko pride iskat sirarka, sva že dogovorjeni,« ji je še naročala mama pred odhodom. Zdaj je bilo bolj malo molže, ker je bilo več krav pred telitvijo.
Stala je na pragu in čakala, da pride čreda s paše. S strahom je pogledovala proti zahodu, kjer so se začeli zbirati črni oblaki.
“Nevihta bo!” je pomislila z grozo. Nevihte pa je je bilo na planini silno strah, kajti strela je udarjala v bližnje skale, da se je vse treslo. Kar oddahnila si je, ko so krave začele prihajati v stajo.
»Pohiteti moram, da pomolzem, preden začne padati.« Odšla je po posodo za mleko in pogledala proti kravam. »Joj, vodnice Sare z zvoncem pa ni!« se je prestrašila. »Bo že prišla, preden pomolzem, in bo počakala pred leso, saj je Sara pametna krava, ki je prepasla že petnajst planin, in ne bo šla nikamor,« je hitela z delom. Ko je končala in stopila ven z mlekom, je bil prostor pred leso še vedno prazen. »Sara, Sara!« je začela klicati, toda brez uspeha.
»Si pa pridna, da tako sama vse postoriš,« jo je pohvalila sirarka, ki je prišla po mleko.
»Saj ni tako težko. Skrbi pa me krava vodnica. Vedno pride prva, nocoj pa je še do zdaj ni,« se je potožila Minka.
»Nič ne skrbi, bo že prišla, saj bi bil še dan, če se ne bi napravljalo k nevihti. Mislim, da se je samo malce zamudila. Krava pač ne gre s paše, dokler ni popolnoma sita, vaša vodnica ni prav mlada in je tudi za pašo že bolj počasna,« jo je skušala pomiriti sirarka.
Minka je stopila v kočo, si zavrela lonček mleka in venomer hodila k oknu gledat, če je krava že prišla.
Grmelo je vedno bližje in kmalu se je ulilo. Stoječ ob oknu si je mašila ušesa, da ne bi slišala treskanja. Ob vsakem blisku se je pokrižala in spet zatlačila prste v ušesa. Čeprav se je že čisto stemnilo, je še vedno zrla ven, v besnečo nevihto. Od strahu je trepetala, po licih pa so ji tekle solze.
Ovčar Runo, zvesti pes, ki je ležal pri njenih nogah, je vstal, se leno pretegnil, zazehal in ji obliznil roko, kot bi jo hotel opogumiti. Pobožala je prijazno žival in spet gledala v noč.
Kot je nevihta bliskovito prišla, je tudi hitro prenehala. Začelo se je jasniti in na nebu so se prikazale prve zvezde. Vzela je baterijo in odhitela do lese, a krave ni bilo od nikoder. Da se ji ni kaj pripetilo, je pomislila, na robu planine so grdi prepadi, sicer so zavarovani z žično ograjo, toda v nevihti se lahko zgodi nesreča … Da bi šla kravo kar zdaj iskat, je bilo brez smisla, treba bo počakat jutra.
»Runo, pridi, greva!« je poklicala psa in stopila iz koče. Na gričku nedaleč proč je stala kapelica Marije Snežne, ki je kraljevala nad vsemi planinami. Varovala je pastirje in živino ter prijazno sprejemala obiskovalce, ki so prihajali v planine.
Minka se je rada ustavljala ob njej, zatekala se je k Mariji, jo prosila za pomoč in tudi veselje je delila z njo. Od kapelice se je vedno vračala polna zaupanja.
Ko je prišla do kapelice, je z baterijo osvetlila podobo Marije Snežne ter pokleknila in nebeško Mater prosila za pomoč. Od hudega niti moliti ni mogla, toda čutila je, da ji Marija vidi v srce in bo tudi tokrat uslišala njene prošnje.
Pomirjena se je vrnila v kočo in utrujena zaspala. Bila je trdno prepričana, da bo zjutraj vse dobro. Ko se je pričelo daniti, je skočila iz postelje in pohitela k staji. Pred leso je stala krava vodnica, ob njej pa teliček. Zavriskala je od veselja, odprla leso ter kravo s teličkom spustila k živalim v staji. Z jutranjo molitvijo na ustnicah se je hvaležno ozrla proti kapelici.
»No, kako je bilo? Si preživela?« je vprašala mama, ki se je okoli poldneva vrnila iz doline.
»Sare ni bilo sinoči in šele nekje proti jutru je prišla,« je povedala, »in sicer s teličkom.«
»Ja, pozabila sem ti povedati, da se lahko zgodi kaj takega. Naša krava vodnica se rada umakne na samo, kadar teli. Verjamem, da si bila v skrbeh, pa še nevihta je bila,« je mama brala njene misli. Objela jo je in stisnila k sebi. Pogledal ji je v oči in jo vprašala: »Pa si bila tam, kamor greš vedno, kadar te kaj skrbi ali veseli?« Minka je molčala, samo prikimala je.
KUMER, Anica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 46-47.

Kadar si v ihti današnjih dni želim pričarati sproščeno, igrivo srečo, spokojno varnost, mir in željo, da bi za vedno ostalo tako, mi je treba le zakorakati v nedeljo otroških let.
Že ob sobotah, ob treh ali štirih popoldne, je na Vihru zvonilo. To je bilo vsem znamenje, da je minil delovni teden. Začele so se priprave na praznik ali nedeljo. Ženske so po hiši pospravljale in pometale, moški so počistili pred hlevom, za podom, pred kaščo, pripravili krmo za živino. Obred se je končal s pripravo praznične obleke za naslednji dan.
Najraje smo hodili k prvi, zgodnji maši, ki se je brala že ob šesti uri, pa naj je bilo pozimi ali poleti. V ranih letih sem mašo doživljal po svoje. Predstavljal sem si, da je cerkev kraj, kjer so nebesa odprta, in stojimo pred velikim, živim Bogom. V skrivnosti Božjega sveta so nas uvajali salezijanski duhovniki. Kako zanimive pridige smo poslušali! Vse pa so se stekale v naročje Božjega stvarstva, v srečo Božjih otrok. Vrhunec mi je bilo vedno tisto lepo slovesno petje očenaša. Duhovnik je pel v latinščini, po koralnem napevu. Kakor da smo pred samimi nebeškimi vrati, izza katerih poslušamo vrisk Božjih angelov pred nebeškim prestolom. Če sem zdaj, pol stoletja po tistem, kdaj žalosten, samo oči zaprem in že zadonijo tisti blagi: »Pater noster qui es in coelis, … adveniat regnum tuum …« – in v temo dneva posije onstransko veselje.
Doma boljše kosilo, počitek, ki smo ga ves teden pričakovali – in samo tisto delo, ki smo si ga želeli – igranje. Saj nam je ves teden dišalo, pa zanj ni bilo časa. Že mladi smo morali poprijemati za delo. Ob nedeljah smo bili prosti. Kaj vse smo počeli! Naredili smo si leseno kolo. Res je teklo samo navzdol, a smo se na njem vsi naučili voziti. Starejši brat je postavil vrtiljak: kol v zemljo, nanj kolo z voza, nanj dolgo lestev. Na obeh straneh kolesa je morala biti enako dolga. Na njenih koncih smo se vozili. Vselej po dva. Tretji je v sredini kolesa poganjal in lestev se je pridno vrtela. Pod hruško dišečko smo si napravili gunco: na vejo smo pritrdili oba konca, privezali vrv, na spodnjo stran pa deščico. In je šlo … Z nožki – k fantiču spada vendar tudi nožek, smo si rezljali razne okraske in figurice. Pa sankali smo se pozimi na doma izdelanih saneh, poleti pa z desko po mahu čez senožeti. Le preglasni nismo smeli biti. Vragolije bi motile nedeljski mir, kar ne bi bilo prav.
Posebno doživetje mojih mladih nedeljskih dni je bilo, ko sva z očetom odšla na poletni obhod grunta. Vselej sva obšla vse njive. Oče je opazoval, kako klasi žito, kako uspeva koruza, krompir in bob. Rad sem capljal ob njem. Skrbno sem pazil, kdaj se bo odpravil. Ko sem videl, da je vzel palico v roke, sem vedel, da gre po njivah. Stekel sem k njemu, ga prijel za mezinec leve roke (v desnici je imel palico) in sva šla. Vso pot mi je razlagal skrivnosti narave. Narava mu ni pomenila nekaj slučajnega, delo mrtve prirode, ampak neprestano Božje ustvarjanje, Božji dar tega trenutka, namenjen vsem nam. Razlagal mi je mlado rast ali prepeval. Kako rad je zakrožil o Kranjčičevem Juriju ali tisto Polje, kdo bo tebe ljubil. Kako mu je vrela iz srca! Tudi koroške je imel zelo rad. Ob telovem je vselej zažvižgal Danes praznujemo.
Ti obhodi so mi bili prva šola. Takrat sem imel komaj štiri, pet let. Tu so kali moje ljubezni do zemlje in vsega, kar na njej klije, tu je vzklila moja vera v Boga – Stvarnika in Dobrotnika. Tu so tudi temelji moje ljubezni do domovine, do slovenstva.
Ko sva neke nedelje tako hodila mimo Rebri in Cline, od koder se tako lepo razpre pogled proti Zaplazu, Okrom, Zaloki, Prelesju, Kalu, Osredku, Leskovcu in tja do našega Vihra na vzpetine, ki jih krasijo cerkve in cerkvice, sem ga vprašal:
»Ata, zakaj je toliko cerkva po naših hribih in gričih?«
Malo je postal, kakor da tehta, kako bi mi odgovoril, kakor da se boji, da njegov odgovor ne bo dovolj dober.
Končno mi je takole odgovoril: »To bo od tod, ker hočejo ljudje imeti Boga blizu, blizu, kakor je bil nekoč v raju. Ja, to je zaradi domotožja po raju, ki smo ga bili zapravili.«
Premolknil je in pristavil: »Nekoč se nam bo izpolnila tudi ta želja, ko bomo prišli v nebesa.«
Zamislil sem se in te besede zaklenil globoko v srce.
Rad sem imel očeta. Tako močan, pošten in spoštovan je bil. Kako varnega sem se počutil ob njem. Od tistih let naprej so v meni nerazdružljivo povezani očetov lik, nedeljski mir in Božja navzočnost med nami.

P. Krnc: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 82.
(iz knjige: P. Krnc: Ata nam je povedal, Družina 2008).

Jerica je bila hči verne družine v hribovski vasi s prelepim razgledom po okoliških hribih in dolinah. Že kot otrok je občudovala cerkve in kapelice, posejane tam okoli. Rada je poslušala glas zvonov. Kmalu je za vsakega vedela od katere cerkve prihaja. Tudi v njihovi vasi so imeli majhno cerkev, posvečeno Mariji, Kraljici rožnega venca. Nekajkrat na leto je bila v njej sveta maša. Takrat sta jo z mamo skrbno počistili in okrasili. Med tem opravilom ji je mama pripovedovala, kar je kot preprosta kmečka žepa sprejela od svojih staršev in si je zapomnila od nedeljskega popoldanskega nauka v cerkvi. Veliko je vedela tudi iz knjig, ki jih je, posebno v zimskem času, ko je bilo zunaj manj dela, rada brala, tudi naglas, da je poslušala vsa družina.
Kadar je ura v zvoniku dopoldne odbila devet, je vedno, pri vsakem delu, za hip zastala in molila k Svetemu Duhu.
»Mama, kaj je to, da vedno moliš ob deveti uri?« jo je nekega dne vprašala Jerica, ker ni videla nikogar, ki bi redno molil ob devetih dopoldne. Molili so angelovo češčenje ob zvonjenju opoldne in zvečer.
»Jerica, saj si slišala v cerkvi, da so po bili po Jezusovem vstajenju in vnebohodu apostoli z Marijo zbrani v dvorani zadnje večerje in združeni v molitvi pričakovali obljubljenega Svetega Duha. Na binkoštni praznik ob deveti uri se je Sveti Duh prikazal v podobi plamenov nad glavami apostolov in Marije. Zato se ob deveti uri spomnimo prihoda Svetega Duha s prošnjo, da bi razsvetlil tudi nas,« ji je razložila mama. Jerici se je to vtisnilo globoko v srce. Od svoje mame je prevzela to pobožno navado. Kjerkoli je bila in kakršnokoli delo je opravljala, se je za trenutek ustavila in prosila: “Pridi, Sveti Duh, bodi gost moje duše.”
V dekliških letih je Jerica večkrat šla na duhovne vaje, ki so jih pripravile redovnice v svojih hišah. Med njimi se je počutila prijetno, srečno in blaženo. “Kamor se ozrem, čutim prisotnost Svetega Duha,” je spoznala. In obhajala jo je misel, da bi se redovnicam pridružila.
Začela je resno razmišljati o odhodu v samostan in bila je že skoraj odločena za ta korak. Nekega dne pa je spoznala Naceta, ki je v njej prebudil veliko ljubezen in željo po družinskem življenju. Molitvi k Svetemu Duhu ob deveti uri je dodajala prošnjo, naj jo razsvetli, da se bo prav odločila, po kateri poti naj gre v življenju. “Ne vem, če je prav, da se Bogu darujem samo na pol,” je razmišljala. Kmalu je v svoji notranjosti zaslišala jasen glas, da ni poklicana v redovno, ampak v družinsko življenje.
Poročila se je z Nacetom. Po poroki sta željno pričakovala otroka, pa ga dolga leta nista dočakala. »Z vajinim zdravjem je vse v redu,« so jima zagotavljali zdravniki po pregledih.
»Je že Božja volja, da ostaneva sama in svoj čas, ki ga imava na razpolago veliko več kot starši z otroki, posvetiva Bogu, Cerkvi in ljudem.« Bila sta res dejavna člana župnijskega občestva, priskočila sta na pomoč, kjer je bilo potrebno.
Ko sta že skoraj opustila misel na potomce, se je pod srcem Jerice nepričakovano oglasilo novo življenje. Bila sta presrečna in Bogu sta se zahvaljevala za ta izredni dar. Jerica je vsak dan ob deveti uri molila k Svetemu Duhu. Tudi Nace se ji je zdaj pridružil in občudoval predanost svoje žene.
Prišel je čas poroda. Nace je odpeljal svojo Jerico v porodnišnico in prosil babico, da mu sporoči, ko bo otrok rojen. Skrbelo ga je, ker Jerica ni bila več mlada in že na pragu možnosti materinstva. Dobil je sporočilo: »Danes ob deveti uri ste dobili krepkega, zdravega sina. Čestitam! Oba z mamico sta v redu!«
»Ob deveti uri? Neverjetno! To je dar Svetega Duha in odgovor na vse molitve moje drage Jerice ob tej uri. Hvala, Sveti Duh!« se je zahvaljeval, ko je šel v cvetličarno po velik šopek rdečih vrtnic, Jerici najljubših rož, ki ga je prinesel v porodnišnico ob prvem obisku.
»Kako si lepa, Jerica! Sreča ti sije iz oči, materinska sreča!« je dejal in pobožal svojo ljubljeno ženo. Vzel je v naročje težko pričakovanega otroka, solze sreče in veselja so mu kar same tekle po licih.
»Vidiš, Bog je izpolnil najino dolgoletno željo in uslišal najine molitve. Ko je prvič zajokal najin sin, sem se zahvalila Svetemu Duhu z majhno zamudo po deveti uri. Poslala sem mu pozdrav in mu posvetila najinega Jožefa. Počutim se kot svetopisemska Ana, ki je prav tako dobila sina Samuela po dolgih letih in ga posvetila Bogu,« je Jerica vsa iz sebe govorila Nacetu.
Ko je Jožef odrasel in končal osnovno šolo, je staršem dejal: »Čutim, da me Bog kliče, da postanem duhovnik.« Jerica in Nace sta od sreče zajokala, objela svojega sina in mu dala starševski blagoslov. Od takrat sta ga še bolj goreče spremljala z molitvijo, da bi dosegel cilj in postal dober duhovnik.
Prišel je dan mašniškega posvečenja in nove maše. Njuna sreča je dobila zlato krono.
»Gospod mi je naklonil milost, da sem postala mati, moje materinstvo je dopolnil s tem, da je sina poklical v svojo službo. Tolikšne sreče si niti v sanjah ne bi upala prositi Boga.«
»Draga žena, to je odgovor Svetega Duha na tvoje molitve ob deveti uri. Tudi meni je odgovoril na moje molitve s tem, da sem dobil ženo – verno, dobrotljivo, potrpežljivo, skromno in Bogu vdano,« je ganjeno izpovedal Nace.
»Lepo bi bilo, da bi Jožef imel novo mašo v domači fari ob deveti uri,« je prišlo na misel Jerici. »Tako bi se ob uri Svetega Duha zahvalil Bogu za milost duhovništva.«
Tako se je tudi zgodilo, saj je bila tudi zanj, ne le za njegove starše, posebno za mater, deveta ura na poseben način posvečena. Kot duhovnik je posnemal svoje starše: kadar je le mogel, se je ob deveti uri s kratko molitvijo priporočil in zahvalil Svetemu Duhu.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 80-81.

Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44

Truden je že bil ubogi romar; opiral se je na popotno palico, ko se je bližal naši vasi. Morda je bil na poti v večni Rim ali k svetemu Jakobu v Kompostelo - eden mnogih, ki potrkajo na vrata in poprosijo v božjem imenu hrane in prenočišča na sveti poti. Toda zakaj se mu je tako opotekala noga? Joj, desna noga mu je bila obvezana s platnom in ko si je ob potoku obveze snel, se je pokazala velika rana pod kolenom. In kužek ga je spremljal, ki je venomer mahljal z repom; kasneje so pravili, da mu je nosil v gobcu hlebčke rumeno zapečenega kruha, lepega in dobrega, kot bi ga sami angelci spekli.
Bil je že med prvimi vaškimi hišami in mislil si je: dobri ljudje me bodo sprejeli; nasitili me bodo ter mi prevezali rano; spočil se bom do jutra, nato pa bom nadaljeval svojo pot.
Toda - kako da ni bilo nikogar na pragih hiš? Kako, da so bila vsa vrata zaprta? Glej, na durih prve hiše je naslikan z apnom velik bel križ. In na druga in tretja vrata - drugi in tretji križ - vse do zadnjih onkraj vasi... Joj!
Kdo so ti črni možje s kapucami in kakšen tovor peljejo na vozu? Mrtva trupla, polna gnojnih ran in spačenih obrazov, leže na njem...
Kdo joka v hiši? Kdo kriči za hlevom? Nekdo se je zgrudil sredi njive. Ni pesmi pri nas, ni več veselja... Joj!
Kajti obiskala nas je grozna božja poslanka in njeno žezlo gospoduje nad nami. Njen zakon je smrt in kuga je njeno ime...
Cerkev je na stežaj odprta; spokorna molitev doni iz nje. In vstopil je romar vanjo, za njim je stopical kužek. Ljudje so rekli: »Kdo je ta tujec, ki se ne boji stopiti v našo sredo?« In strmeli so vanj.
Župnik je bil že zdavnaj mrtev, žalostne molitve je molil stari cerkovnik. - Tedaj se je obrnil romar k ljudem: »Ali verujete v božjo pomoč?«
Jok je odgovoril njegovim besedam. »Nihče drug nam ne more pomagati...«
Z dvignjenimi rokami je romar pokleknil na sredo cerkve in molil. Ko je vstal, je bila moč na njegovem obrazu in oblast v njegovih rokah. V vse štiri strani sveta je zaklical: »V imenu vsemogočnega Boga - kuga, prenehaj! Naj se ti zlomi meč in žezlo stre!«
In glej - bolniki so dvignili glave in umirajoči so spet odprli oči. Gnojne bule so izginjale kakor pomladanski sneg; tiho veselje je spet zraslo v nas. Ali nismo rekli: »Kdo je ta božji prijatelj, ki ukazuje celo kugi?«
Bilo pa je rečeno: »In v katero koli mesto pridete... ozdravljajte bolnike, ki so v njem...«
Oh, šele tedaj - res prej skozi solze nismo videli - smo ga spoznali po rani in kužku. Bil je sam sveti Rok, veliki zavetnik bolnikov.
Slišal pa sem to legendo v starem stolpu, ki je bil ves potopljen v lep, sončen dan.

Emilijan Cevc

Ognjišče (2008) 08, str. 60

Včasih, ko kaj mrzlično iščem, si rečem: “Staraš se! Vsi stari ljudje kar naprej nekaj iščejo, kot je to počela teta Ivica.”
Druga svetovna vojna je pri nas povzročila veliko gorja in mnoge je odgnala od doma. Množica njih je morala bežati, da si je rešila golo življenje. Nekateri pa so šli za njimi, da je ostala družina skupaj – ali za večji kot kruha.
Tudi v našem sorodstvu je bilo nekaj na silo izgnanih, med njimi teta Ivica. Proti koncu vojne je zbežala na Koroško, od tam pa v daljno Ameriko.
Domov si dolgo ni upala priti, ko pa so se časi in ljudje nekoliko umirili in so nehala preganjanja in zasliševanja, je tudi ona prišla domov. Večkrat je bila nekaj tednov gost v naši hiši.
Ko je tako prihajala leto za letom, smo opazili, kako postaja stara, zmedena, pozabljiva. Strah, ki ga je vse življenje nosila v sebi, je počasi plahnel.
Tisto leto je bila pri nas celo poletje. “Rada bi bila pokopana v domači zemlji,” je vedno govorila.
Pripravili smo ji sobo kot običajno in dobro jo je napolnila s svojimi stvarmi.
»Kaj pa je, teta, kaj godrnjate, je kaj narobe?« sem jo vprašala nekega dne, ko je bilo iz njene sobe slišati prerekanje, čeprav je bila v njej sama.
»Spet je bil tukaj!« je rekla skoraj smeje.
»Kdo? Nikogar nisem videla priti v hišo,« sem se začudila.
»Njega ne moreš videti,« mi je odgovorila teta.
»Kdo pa je in kako veste zanj?« me je zanimalo.
»Tisti od spodaj je. Spet mi je skril očala,« je bila teta odločna v svoj prav.
»Bog ve, kje ste jih spet pustili,« sem jo hotela pomiriti, saj nisem mogla verjeti da bi Tisti od spodaj hodil k njej prestavljat in skrivat njene stvari.
»Dobro se spominjam, da sem jih odložila na omarico, zdaj jih je pa nekam skril!« se teta ni dala.
Taki in podobni pogovori so bili na dnevnem redu. Po nekaj mesecih prerekanj o Tistem od spodaj sem začela tudi sama vse pogosteje za vse nerodnosti in nezgode kriviti njega: če mi je prekipelo mleko, če se je kaj prevrnilo, če nisem našla, kar sem iskala ...
Čas, ki ga je teta Ivica odmerila bivanju pri nas, se je iztekel. Na prvi šolski dan v septembru smo jo pospremili na letališče in vso pot je lilo kot iz škafa. Spet je bil kriv Tisti od spodaj. Odletela je v svoj dom v Ameriko, mi pa smo se vrnili v svoje vsakdanje življenje.
Otroka sta šla že zgodaj zjutraj v šolo, mož še pred njima v službo in ostala sem sama v hiši. Pogrešala sem teto in tisto njeno večno iskanje nečesa.
Bilo je jutro v pozni jeseni in bila sem sama doma. Skuhala sem si kavo, vzela v roke pletenje in v miru začela plesti nogavice, saj so se bližali mrzli dnevi. Nenadoma je v tišini prazne hiše nekaj zaropotalo. Zamolklo, od daleč je bilo slišati nenavaden glas, kot da bi prihajal iz neke zaprte posode. Odložila sem pletenje, po glavi pa so se mi začele poditi razne misli. “Kaj je to? Kaj pa če je Tisti od spodaj?” Srh me je spreletel in lasje so se mi naježili.
Previdno sem začela preiskovati prostor za prostorom. V pritličju nisem opazila nič nenavadnega. Glas pa je še vedno prihajal in zdaj sem vedela, da iz kletnih prostorov. S težkimi nogami in srcem, ki je divje razbijalo v prsih, sem se oprezno spustila po stopnicah. Ropot je utihnil, se spet oglasil in bil vedno bližje. Na hodniku sem postala in prisluhnila. Nobenega dvoma ni bilo – moj strah je bil v kmečki peči!
Približala sem se. Za vratci, skozi katere se peč kuri in je napeljan dimnik,je nekaj plahutalo in se zaletavalo v kovino vrat in železni zaslon, ki loči notranjost peči od dimnika. Moj strah je bil velik in nisem se mogla odločiti, ali bi sploh odprla in pogledala v peč. »Moram, saj ne bom mogla ves dan prenašati tega ropotanja in se tresti od strahu. Teta Ivica mi je čisto zastrupila misli s Tistim od spodaj. Saj vem, da je ta prisoten, pa menda se ni kar naselil v našo hišo. Še malo, pa se bom bala lastne sence!« sem si dajala poguma in se tolažila.
»Sveti križ Božji! Marija Pomagaj!« sem poklicala pomoč in odločno prijela za ročko ter odprla vratca. V prostoru pred vhodom v peč je bilo nekaj črnega, sajastega, le dvoje rumenih očes se je svetilo iz tistega kupčka in me srepo gledalo.
“Tresk!” sem hitro zaprla vratca. Vsa sem se tresla in mrzel pot me je polil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Po nekaj trenutkih mrzličnega razmišljanja mi pride na misel: “Mar ni bila tista črna kepa , ki čepi tamle v temi, podobna ptiču?” Ob tem spoznanju mi je malo odleglo, da ni nisem več tako panično begala z mislimi.
Za vsak slučaj sem šla odpret vhodna vrata. Svetloba je prišla v prostor. Nekoliko bolj pogumno in odločno sem še enkrat odprla tista nesrečna vratca in hitro stopila na stran. Iz peči je planil in veselo odletel črn, sajast ptič in s seboj skozi vhodna vrata odnesel iz hiše tudi moj strah.
“Neumnica! Toliko strahu si zaužila zaradi enega ubogega ptiča, ki je padel skozi dimnik v peč. Teta Ivica te je čisto poneumila; še nekaj tednov njene šole, pa bo tudi pri tebi vsega kriv Tisti od spodaj, sem se jezila nad svojim paničnim obnašanjem.
Kaj pa, če le ima povsod prste oziroma kremplje zraven? Ko nekaj izgubiš ali ti gre kaj narobe, si slabe volje, se zadiraš na druge, morda začneš celo preklinjati – in Tisti od spodaj je dosegel svoj namen.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 68.