Je pač tako: nekateri ljudje hočejo imeti bogastvo, večina pa zna živeti srečno v skromnosti. Jernejčevi so imeli veliko in skrbno obdelano kmetijo, pa samo enega sina. Ne, niso ga razvajali, toda nekih čudnih želja in misli se je nalezel drugje. Rad je namreč gledal televizijo, posebno nadaljevanke o ameriških bogataših in občudoval njihove vile. V sebi je pomislil, da bo tudi on lepega dne bogat. To je kmalu povedal materi in očetu. Začudila sta se: "Mi imamo vsega dovolj, bogataši pa nismo. Ostani v teh mejah!"
"O, ne, nikoli, jaz bom bogataš!" je trmasto vztrajal. Starša sta odnehala, misleč, da je to prehodna mladostniška muha in da bo pozabil. A ni odnehal. Nekega dne jima je povedal: "Obogatel bom z ženitvijo. Oženil se bom z bogatašinjo, živeli bomo v izobilju in ponosna bosta name." Ker sta molčala, je dodal: "To ne bo težko. Le poiskati moram pravo nevesto." Ponovno sta oče in mati odnehala.

+++

V vasi so imeli cerkev svete Ane in poleg nje trgovino. Nedaleč proč so bile šole, od osnovne do treh srednjih - trgovske, gimnazije in šole za tekstilno stroko. V vseh je radovedni fant, iščoč pravo, videl, kako lepa dekleta prihajajo tja. Lahko izbiram, si je rekel in je - iskal.
Ana se mu je zdelo lepo oblečena in pomislil je, da je bogata, ko lahko kupuje v imenitnih prodajalnah. Tudi ona je vrgla oči na postavnega mladeniča, visokega, ljubeznivega in ni odklonila, ko jo je povabil plesat v disko in v slaščičarno. Tam ni skoparil. Znal je prijazno osvajati, bil je nevsiljiv. Mnogi so opazili, da sta postala par. Predstavil jo je staršem in vse je kazalo, da bo mlada ljubezen dozorela v trajno zvezo.
Pa se je pojavila tista Jernejčeva želja po bogastvu. Vprašal je Ano, če mu lahko zaupa, v kateri modni hiši kupuje svoja draga oblačila.
Zastal ji je korak, pogledala ga je smeje, dejala veselo: "V modni hiši? Nobeni! Sama jih šivam!"
"Ssssaaama?" je bil presenečen. "Tako lepo znaš šivati? Kdo te je naučil?" Odgovorila je, da znajo vsi v družini šivati, plesti in izdelovati še marsikaj. Poparilo ga je. Sklenil je, da bo šel v banko vprašat, ali ima in koliko ima na hranilni knjižici. Osebno je ni upal vprašati. Resnično je odkorakal k bančnemu okencu za hranilne vloge. "Ja, gospodična Ana ima hranilno knjižico. Od dne­va, ko je šla v službo. Zelo varčna je." Potem se je zaletel: "Prosim, povejte mi, koliko je prihranila." Uradnica se je razjezila: "Tega pa seveda ne smem povedati!"
Povedala pa je Ani o dogodku, ker jo je poznala. Ana je brž uganila, kako je z zadevo, kaj hoče od nje Jernejc, in je prekinila njuno zvezo za večno.

+++

Mladenič se ni preveč vznemirjal. Ozrl se je pred cerkev in tam zagledal čudovito plavolasko. Po maši je šla domov. Pohitel je za njo, se opravičeval, da je zamudil mašo in jo prosil, naj mu pove, o čem je pridigal duhovnik. To je z veseljem naredila. Obljubil je, da pojde naslednjo nedeljo k maši. Mati in oče sta se začudila in hkrati razveselila, saj sta vedno hodila k maši le onadva, on pa je doma gledal televizijske nadaljevanke o bogatih.
Punca se je imenovala Darinka in je bila trgovčeva hči, prav gotovo ne revna. Tako je ocenjeval Jernejc. Vitka plavolaska se ni razkazovala s svojo lepoto. Bila je verna, kot vsa njena družina, in mladenič se je znal tudi v tem prilizovati in delal se je, da gre prav rad z njo v cerkev. Oče trgovec in mati gospodinja ter njene tri sestre so sprejeli fanta za svojega in samo nekaj tednov je manjkalo do poročnega dne, ko se je zgodilo.
Darinkin oče je v pisarni podpisoval neke papirje, ko je prišel na obisk znanec. Pohitel mu je naproti, da bi ga že na dvorišču sprejel. Jernejc je to videl. Ozrl se je okoli in ni videl nikogar, pa je začel prebirati tiste listine. Bile so iz banke, odkoder je trgovec jemal posojilo z večjo vsoto. Jernejc je razumel: niso bogati. Jemlje posojilo, sicer samo premostitveni kredit, tako je pisalo, ampak Darinke ne bo poročil, ker on mora najti nevesto z bogastvom, ne pa z bančnimi dolgovi!
Umaknil se je. Darinka ni izvedela vzroka, ni pa se stopila od žalosti - saj ni vedela, kaj bi ona, neizkušena, počela na kmetiji. Pa se je zadeva samodejno razvozlala. Ne bo kmetovala pri Jernejčevih.

+++

Tamara je imela hišo sredi vasi in v njej trgovino. Bila je izučena trgovka. Hišo sta ji zapustila dedek in babica.
Jernejc je nekega dne vstopil, da bi kupil darilo za mamo. Bil je presenečen. Nikjer drugje ni videl tako bogato obloženih polic, zamrzovalnih skrinj in vsega drugega. Tamara je pri blagajni preštevala dnevni izkupiček. Bila je sama. Ob pogledu na šop bankovcev je Jernejcu zaigralo pri srcu in rekel si je: "Tu pa je denar!" Za mamo je izbral buteljko z zlato etiketo, kar je pomenilo, da je bilo vino nagrajeno.
To je bil začetek. Zbližala sta se, v prostem času hodila skupaj, a ne v cerkev, pač pa v imenitna gostišča. Ni nasprotoval, ko je ona plačevala, saj je bil prepričan, da je bogata.
Toda že čez tri mesece je ugotovil, da so bankovci bolj drobiž, in ne vreče, polne denarja. Za normalno življenje ne bi nič manjkalo, vendar on je še vedno hlepel po bogastvu. Moral ga je še iskati. Tamara ni bila prava zanj.

+++

Ana, prva, Darinka, druga, in Tamara, tretja, so našle srečo drugje.

+++

Minilo je sedem let. Jernejc je ostal sam. Mati in oče sta odšla kmalu eden za drugim. Za kmetijo je fant bolj slabo skrbel, pa je marsikaj propadlo. Obdeloval je le nekaj njiv, redil par konj in tri krave, stroji so rjaveli in zanemarjena hiša ni bila več topel družinski dom.
Rodila se je nedelja. Vsa s sončnimi žarki presijana in iz zvonika je odzvanjalo konec maše.
Jernejc je pogledal v kuhinjo in videl, da nima niti kruha. Vedel je, da je trgovina z živili dopoldne odprta. Vzel je denar in torbo. Pot mu je prekrižala sestradana mačka. Jezno jo je brcnil. Jernejc je moral mimo cerkve, če je hotel priti do trgovine. Verniki so odhajali, pred cerkvijo pa so še stale tri mlade žene z otroškimi vozički. Prvi je bil moder, drugi temnordeč in tretji svetlozelen. Mamice so se mu zdele znane. Ko je stopal mimo njih, jih je res prepoznal: prva je bila Ana, druga Darinka in tretja Tamara. Ni jih pozdravil, pa tudi one se niso zmenile zanj.
Pomislil je: gotovo se tako vneto pogovarjajo o tistih, ki spijo ali čebljajo v vozičkih. In ni se motil: Tamara je varovala svojo hčerkico, drugi dve pa sinova. Govorile so o tem, s čim jih hranijo, kaj že znajo reči, koliko so stari in koliko sreče prinašajo v družino.
Jernejca je stisnilo pri srcu. Hotel je denar, veliko bogastvo. Izbiral je, sreče pa ni našel.
Ni kupil kruha, ni šel v trgovino, vrnil se je domov. Razjokal se je. "Tako sam sem, velika kmetija propada, nihče me ne pričakuje. O, pač, mucko imam!" se je spomnil. "Mucika, pridi!" jo je poklical. "Mucika, kje si? Pridi, boš vsaj ti z menoj! Muca! Muca! Slišiš?" Nihče se ni odzval, muca ni zamijavkala. Jernejc je zajokal še glasneje: "Odšla je, ker sem jo brcnil in mnogokrat pretepel." Niti mačke ni več v hiši." Da bi vsaj malo pozabil, je legel spat. Sanjal pa je o lepih mladih mamicah s tremi vozički pred cerkvijo.

VOLARIČ, Zlata. (zgodbe). Ognjišče, 2003, leto 39, št. 8, str. 31-32.

Srečala sva se sredi vasi. Bila je čudovita avgustovska nedelja. Nedeljske popoldneve porabim za nujno sprostitev, ko obiščem ljudi, za katere vem, da bodo mojega obiska veseli, mene pa taka srečanja obogatijo z novimi življenjskimi izkušnjami.
Jure je sedel na nizkem zidcu ob potoku in po licih so mu polzele solze. Prisedla sem, in ker ni nič rekel, se mi je zdelo, da mu moja družba ni neprijetna. “Kaj je?” sem ga vprašala. “Nič!” je bil kratek. No, treba bo še malo počakati, da se “skuha” do konca. Molče sva sedela nekaj časa, potrem pa je iz njega izbruhnilo: “Nihče, prav nihče me ne mara! Tadeju sem posodil svojo žogo. Mislil sem, da sva prijatelja, a ni mi je vrnil. Cel teden so se igrali z njo in vsi so mislili, da je njegova. Potem pa je izpuščala in takrat se je Tadej spomnil, da je moja. Taka, prazna, ko ni za nobeno rabo več, je lahko moja!” Dvakrat je jezno posmrkal. “Tako naj nesem domov? Tata mi jo je kupil. Ne vem, kaj bo rekel. Pravi, da brž vse uničim. Tudi kolo se mi je pokvarilo. Skril sem ga v garažo. Ni ga še videl...” Zdaj je dvakrat žalostno posmrkal. Ponudila sem mu robček. Krepko je pihnil vanj in me pogledal. Njegove modre oči so plavale v solzah. Tako, kot tisti dan, ko sva se z Juretom spoznala.
Bilo je po zaključku veroučnega leta. Katehistinja Nadja me je povabila na srečanje vseh otrok, ki so hodili k verouku. V veroučni učilnici smo po tleh razporedili blazine, posedli smo v krog, se prijeli za roke in zmolili uvodno molitev ter zapeli. Otroci so bili zelo živahni. Nadja jih je znala umiriti s pripovedovanjem zgodbe o Janezku, ki se je odpravljal na počitnice in se veselil, da ne bo treba več hoditi k maši, saj so počitnice! Pas mu je mama lepo razložila, da Jezus živi v nas in nas spremlja povsod, njegova ljubezen ne pozna počitnic. Duhovniki bodo maševali tudi med počitnicami, mi pa bomo imeli več časa in se bomo maše še lažje udeležili.
Otroci so se razdelili po starostnih skupinah. Opazovala sem jih, kako pridno so pisali in risali. Nenadoma je k meni stopila Ines, deklica iz skupine najmlajših. “V naši skupini nobeden nič ne dela!” je bila huda. “Kako nihče nič ne dela?” nisem verjela. “Pridi sem, pa boš videla!. Tanja je pojedla čokoladni jajček in zdaj sestavlja igračko, Polona samo čečka po listih, samo jaz se trudim.” Takoj sem se odpravila, da zadevo uredim. Res je bilo tako, kot mi je povedala Ines. Deklica se je odpravila v boj kot kakšen general. Na robu blazine je bil majhen deček. Tiho je sedel in po ličkih so mu polzele solze. “Kako ti je ime?” sem ga vprašala. “Jure,” je dahnil. Njegove plave učke so plavale v solzah. “Zakaj jokaš?” sem ga vprašala. Rekel je, da ne zna hitro brati, deklice v njegovi skupini se vsaka po svoje zabavajo, v drugih skupinah pa vsi pridno delajo. Potem se jaz vzela stvar v roke. Tanji sem vzela koščke plastične igračke iz čokoladnega jajčka in ji obljubila, da ji bomo na koncu vsi pomagali sestaviti igračko. Poloni sem naročila, naj zapiše odgovore na vprašanja, ki sem jim jih prebrala. Jure se je pomiril, ko sem nekaj časa sedela ob njem. Pohvalila sem jih, ko so hitro končali delo in niso bili čisto zadnji. Sledile so igre z žogo. Jure je ves čas spremljal z očmi vsak moj korak. Vedno se je vključil v tisto skupino, kjer sem bila jaz. Postala sva prijatelja. Na koncu smo skupaj zmolil očenaš ter Sveti angel z željo, da bi jih spremljal med počitnicami, jeseni pa jih pripeljal nazaj v naslednje veroučno leto. Tako sva se z Juretom spoznala.
“Mogoče pa žoga ni predrta, ampak je samo spuščala, pa bi jo bilo treba samo napumpati,” sem mu hotela pomagati, kot da se strokovno spoznam na žoge. “Pridi, greva v našo delavnico in bova poskusila.” Še dvakrat je zabingljal z nogami, potem sva skočila na tla in odšla. “Ti, če bo žoga spet dobra, a jo boš še posodil prijateljem?” sem bila radovedna. “Naj si jo kupijo! Ko pa so nesramni in me ne marajo v svoji družbi!” Še je bil zelo jezen. “Najslabši pa je Tadej. Zaradi njega jih bom še dobil od očeta.” “Nič ti ne bo, če se bo dalo žogo napolniti in bo kakor nova!” sem ga pomirila.
V delavnici je delal kompresor. Mož je potreboval samo nekaj trenutkov in žoga je bila spet usposobljena, da poleti v veselje mladih nogometašev. “Jure, kaj pa boš z žogo sam ...?” sem znova poskušala. Pogledal me je in dejal: “Saj res ne morem sam igrati nogometa, pa počitnice so!! In odhitel je z žogo pod pazduho iz delavnice, važen kot pravi nogometaš. Pomahal je možu. “Takoj grem poiskat klapo, gotovo so na igrišču, in bomo eno zaigrali,” je dodal.
“Oh, otroci,” je zavzdihnil moj mož ob spominu na čase, ko je tudi sam letal za žogo in zabijal gole. Jure se je na vratih obrnil k meni: “Ja, hvala. Se vidiva spet pri verouku, saj boš prišla?” je rekel. “No, gotovo se bova srečala že kdaj prej. Zdaj pa lepo uživaj počitnice!” sem mu rekla, ko je hitel po poti med hišami.
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2010) 08, str. 106.

Tako lepo je potovati po naši ljubi domovini. Za vsakim ovinkom te preseneti nov, čudovit svet, da se oko spočije in duša napolni. Viki rad, kadar mu le čas dopušča, zapelje na stranske ceste in občuduje svet okoli sebe. »To je pravi raj,« se ves prevzet pogovarja sam s seboj. »Podeželje se ohranja, polja so obdelana, hiše skrbno obnovljene.« Kadar se odpravijo na družinski izlet svoja doživljanja deli z bolj ali manj pozornimi poslušalci. Rad jih opozarja na cerkve in cerkvice na gričkih, ki s svojo belino krasijo pokrajino. Ko se peljejo skozi vasi, skoraj ni take, da sredi nje ne bi kraljevala cerkev. »Ena od sosednjih hiš mora biti župnišče,« išče s pogledom po stavbah v bližini cerkve.
+++
Ob ‘iskanju’ župnišča pomisli na domačega župnika. Ko je pred leti prišel v njihovo župnijo, je rekel ljudem, naj ga sprejmejo takšnega, kakršen je. »To pa ne bo lahko,« je takrat pomislil Viki in spomnil se je, kako je v neki župniji eden od članov župnijskega pastoralnega sveta nagovoril novega župnika ob njegovem nastopu: “Za vas je vse novo, za nas pa ste novi samo vi!” Njihov župnik je prišel v župnijo brez slovesnega sprejema. S svojo skromno prtljago se je vselil v ne preveč urejeno župnišče, začel opazovati svet okoli sebe in navezovati stike z ljudmi. Po nekaj mesecih se je v pridigi ljudem zahvalil; da so ga sprejeli takšnega, kakršen je, kot jih je prosil ob prihodu.
Rad je med ljudmi in ljudje radi prihajajo k njemu. Z veseljem prihaja na srečanja zakonske skupine, kjer skupaj poslušajo božjo besedo, molijo in se sproščeno pogovarjajo o vzgojnih problemih in njihovih izkušnjah. Vsak nasvet je dragocen, saj je vzgoja doraščajočih otrok iz leta v leto bolj zahtevna.
Nekega večera je stekla beseda o vsakdanjih stvareh. »V četrtek sva šla poslušat Milado Kalezić v Tuhinjsko dolino,« je povedal Viki. »Saj ni bil četrtek!« ga je popravila žena Stanka. »V petek sva šla.« »No, saj je vseeno,« je bil nekoliko nejevoljen Viki. »Čudno,« je pripomnila Anica, »da ne veš, kateri dan je bil. Četrtkov in petkov večer vendar nista enaka. Petkov večer ima poseben čar.« »Res je,« je prikimala Daša. »Midva s Francijem si vedno rečeva: “Hvala Bogu, danes je petek. Dva dni bomo imeli čas sami zase. Brez obveznosti, brez hitenja.”« »Mene v ponedeljek ponovno stisne, ko pomislim, kaj me čaka,« je zavzdihnila Stanka. »Meni pa so ponedeljki najljubši,« je vse presenetil župnik. »Vedno sem imel uradne ure ob ponedeljkih dopoldne in vedno sem se veselil ob misli, da bodo zopet prišli k meni moji farani.« Začudeno so ga pogledali. Kar malo nerodno jim je bilo, ker jemljejo svojo službo skoraj kot breme, on pa jo opravlja z veseljem.
+++
Že prvo leto je naš župnik na začetku šolskih počitnic pripravil oratorij za otroke. Animatorji so se za teden dni dela z otroki pripravljali skoraj pol leta, za pomoč pri izvedbi oratorija pa je prosil tudi starejše župljane. Prvi so priskočili na pomoč člani zakonske skupine. Viki je prevzel skrb za nabavo in razdeljevanje hrane, za prevoz otrok. Vzel je dopust in užival skupaj z animatorji in otroki. Dopoldne mu je minilo veliko hitreje kot v službi. Na kosilo je lahko pomislil šele takrat, ko so bili vsi otroci z animatorji na igrišču. K mizi so sedli vsi sodelavci, Viki je prišel med zadnjimi.
»Kje je pa župnik?« je vprašal, ko je prisedel.
»Pred pol ure so ga klicali v Dom starejših. Ravno pomolili smo. Spet bo imel vse mrzlo.«
»Ali so ga klicali k umirajočemu?«
»Nič ni rekel, samo vstal je in odšel.«
Viki še ni pojedel, ko se je župnik vrnil. Počakal je, da so mu pogreli hrano. Tedaj pa je spet zazvonil telefon. »Takoj pridem,« je dejal župnik in vstal. »Saj ne greste še domov?« je dejal Vikiju, ki mu je samo odkimal, in že je bil pri avtu.
Kar nekaj časa ga ni bilo nazaj. Počasi je stopil iz avta, pogledal, kam je kuharica spravila njegov krožnik, malo pogrel hrano in prisedel. Viki ga je s strani pozorno pogledal. Neki poseben izraz je zaznal na njegovem obrazu.
»To je bil že tretji varovanec Doma, ki sem ga danes pospremil na pot v večnost,« je spregovoril. »To se mi še ni zgodilo. Ta možakar pa je bil nekaj posebnega.«
»Ste ga poznali?«
»Prvič in zadnjič sva se srečala,« se je kar trgalo iz župnika. »Ko sem prišel, mi je sestra, ki skrbi za njegovo sobo in me je tudi poklicala, na hitro povedala, da jo je zjutraj prosil, če mu lahko izpolni dve želji: da bi prišla k njemu njegova žena in duhovnik.«
»Po tem vrstnem redu?«
»Po tem vrstnem redu. Z ženo se nista videla že nekaj let. Nista bila uradno ločena, le na smrt skregana. V Domu ga ni nikoli obiskala, zato je sestra le s težavo našla njeno telefonsko številko. Še težje jo je pregovorila, naj pride k umirajočemu možu.«
»In je prišla?« je pohitel Viki.
»Prišla. Ko sem prihitel pred sobo, je pred njo stala samo sestra. Kmalu je prišla iz nje žena, vsa objokana. “Zakaj me niste poklicali že prej?” je komaj spravila iz sebe. “Ker vas ni nikoli omenil,” ji je odgovorila sestra. “Kdo bi to razumel ... Zdaj hoče naj pride še duhovnik. Tega pa sploh ne razumem!” Ko sem stopil k njegovi postelji, se mi je zdelo, da ne bo mogel spregovoriti niti besedice. Prijel sem ga za roko. Odprl je oči in me nekaj časa samo gledal. “Najprej sem moral urediti z ženo in se ji opravičiti,” je s težavo lovil sapo, “zdaj pa moram urediti še z Bogom.”«
Tudi župnik je težko govoril. Vtisi so bili še preveč sveži.
»Odložil je breme in me hvaležno pogledal,« je čez čas nadaljeval. »Ne vem, od kod je vzel moč, da mi je podal roko in vdano dejal: “Zdaj lahko mirno odidem.” V recepciji so me povabili na kavo. Čez nekaj časa je po stopnicah prišla sestra in se nam pridružila. “Tako umirjenega že dolgo nisem videla. Hude težave smo imeli z njim. Hvala vam. Ni in ni se mogel posloviti s tega sveta. Zdi se mi, da bo zdaj mirno zaspal.”«
»Zdaj razumem,« je dejal Viki.
»Kaj razumeš?« ga je župnik vprašujoče pogledal.
»Od kod ta izraz na vašem obrazu.«
Župnik je z roko podprl glavo. »Nisem vedel, da ne znam skriti tega, kar nosim v sebi.«
»Saj tudi ni potrebno,« je pripomnil Viki.
»Veste, iz takih srečanj črpam moč za suhe dneve,« je s hvaležnim glasom priznal župnik.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 55.

Tekla sem navzdol. Stopinje so glasno pele po strmi gorski cesti. Za mano je vozil avtomobil. Že od prvega ovinka na vrhu Jelovice me je spremljal. Preskakovala sem z ene strani na drugo, on takisto, trdo za mojimi petami. Znoj mi je tekel po hrbtu od strahu, noge so se mi tresle od bolečin. Vpila sem v noč, nikamor več nisem vedela stopiti. Vse zaman!
Končno je posijala luna. Cesta se je posvetila v njenem soju. Stegnila sem roki proti nji in upočasnila korak. Stopila sem naravnost v mesečino. Premočena in omagana. Avto je, ko me ni več videl, hreščeče odpeljal mimo ...
Takrat pa so se mi noge zataknile v ostri obcestni kamen. »Neeee!« sem zakričala. »Pusti me hoditi! Naprej me spusti!«
Odprla sem oči, nad mano so se sklanjali presenečeni obrazi negovalk. Počasi sem jih razločila, enega za drugim. »Kje pa ste bili?« je vprašala ena od njih. In mi skušala poravnati noge. Te so se mi zvile v neznosnem krču. Stisnila sem zobe in kaplje potu so mi stopile na čelo.
»Doma sem bila,« sem zašepetala. »Tekla sem z Jelovice pred drvečim avtomobilom. Rešila me je luna! Tako lepo srebrno je sijala naravnost vame ...«
Ženska me je zbegano pogledala in skomignila z rameni. Obrazi so se oddaljili od mene, presenečeni, jaz pa sem še naprej ležala tam. Še bolj brez moči ...
»Tudi meni se včasih kaj sanja,« je rekla tista na moji desni. »Vedno sem doma. Pri otrocih. Ali pa na vrtu.« Imela je tri otroke. Dvojčici, stari štiri leta, in najstnika v osmem razredu devetletke. Zbolela je po zadnjem porodu. »Dokler bom na nogah in sama skrbela zase, bo še šlo,« je rekla, vstala in s pomilovanjem pogledala name. Take poglede sem sovražila, vendar sem molčala. Nikoli ji ne bi rekla nič slabega, obe sva bili na isti ladji, le da je bila ona veliko mlajša od mene in s svojo boleznijo šele nekje na začetku. Še vedno je hodila!
Ko sem gledala za njo, v njene majave korake ob podpori bergel, sem pomislila na čas, ko je bilo z menoj še tako. Tako dobro. Zdaj sem hodila le še ponoči, v luninem soju. Vsakič, ko sem se zbudila, sem bila bolj žalostna in bolj razočarana.
»Verjetno ste zdaj v fazi hudega poslabšanja,« je govorila prijazno zdravnica na viziti. »Mogoče se pa še kaj spremeni. Včasih se.«
»Lahko, da boste še stopili nazaj na noge. Vse bova poskusili, da bi!« je govorila z nekim upanjem moja fizioterapevtka. Mlada, lepa ženska, saj ni mogla vedeti, kako mi je. Kako je, ko ni več upanja.
Dvignila me je pokonci in privezana na boke sem zdržala na nogah nekaj minut. Slabost v želodcu, slabost v glavi in bolečine v kolenih ... Klecnila sem spet nazaj, na voziček.
Naslednji dan sem se dvignila sama. Oprijela sem se droga pred seboj, pogledala skozi okno, pa spet sedla. Sedla in se znova dvignila. Štela sem, kolikokrat ...
Zunaj je pred mojimi očmi brnela pomlad. Travnik ob stavbi je bil že ves zelen in v cvetju. Ob kraju je cvetel bezeg in kos se je spreletaval po tleh za zrni, ki so ležala med travami.
Ko sem se utrudila, sem odnehala. Ni več šlo ... Naslednji dan še en poskus! Tokrat koraki. S hojco. Klecavi, počasni, drsajoči koraki. Kakor pri otroku, ki je pravkar shodil. Štejem ... En korak, dva ... Pet korakov. Šest. Sedem in še dva! In potem kmalu spet le še dva in počasi nič več ...
Razočarano sedem in se zapeljem ven, v velik prostor pred telovadnico. Tam sem stisnila zobe in pesti in se trudila, da ne bi mislila na nič ... »Ta čas povsod pospravljajo okoli hiš veje z obžaganih dreves, ženske obdelujejo vrtove, sadijo rože v cvetlične lončke in zvečer hodijo okoli njih in jih zalivajo,« sem se spomnila čez čas. Jaz pa sem hodila okrog le še ponoči. V luninem soju. Vse poti okoli domačije sem prehodila in se zjutraj utrujena zbujala.
Goltala sem tablete, risala sem in sestavljala slike, dvigovala sem roki in molila v nočeh, da bi kaj pomagalo. Edino to mi je še ostalo – molitev. Edina tolažba in tiho upanje ...
»Toliko časa bi pa rada še ostala na tem svetu, da bi videla, kako bo z vnuki,« je rekla velikokrat najstarejša med nami. Prijetna, živahna in zgovorna ženska je bila. Kljub težki bolezni. Včasih mi je prišla pred oči, kakor moja mama. Vsa potrpežljiva in polna upanja. Kadar je zjutraj šla mimo moje postelje, je tudi štela korake.
Pogledala sem za njo in molčala. Saj je dobro vedela, kako mi je.
Hčerka jo je obiskovala vsak dan. Živela je nekje čisto blizu Ljubljane. »Mama, če kaj potrebuješ, povej,« ji je govorila ob njenem vzglavju.
»Jaz sem dobro,« je odgovorila mama. »Kako ste pa vi doma? In kako so otroci? Ali še molijo zvečer, zdaj, ko me ni?«
»Še, mama. Le vedno mi pravijo, če znam kakšno krajšo. Molitvico, mislim.«
»Ja, ja ... Mladi svet zdaj vse pobira z računalnikov, ampak, veš, to ni dobro!«
»Jaz pa znam nekaj kratkega,« sem se oglasila. Kar nenadoma. Zdrdrala sem nekaj, kar me učila moja mama. Lepo staro molitev, čisto kratko, sem povedala zelo na hitro. Ob večerih, ko smo prišli z njive utrujeni od dela in se počasi spravljali spat, je vedno rekla: »Bogu bo všeč, četudi je kratko. Da je le lepo in srčno! In je začela:
Bog je zlat, pojmo spat,
kaj Marija dela, angelce napaja,
gremo še mi, da nas bo napojila
in v sveti raj položila. Amen.
»Lepa molitvica je, kajne, mama?« Mama je prikimala, hčerka pa je vzela iz torbice listek in svinčnik in me prosila, če ji jo narekujem. Ko je vse napisala s skrbno, izbrano pisavo, se mi je zahvalila in mi dala roko.
Obiski so bili mimo in ljudje so se porazgubili po širokem hodniku naprej ven. Legla sem nazaj vznak, strop nad mano je bil siv, siv je bil tudi dan zunaj, čeprav je sijalo sonce, je bil kosov žvižg iz dneva v dan bolj podoben tožbi.
Oglasil se je zvon z Žal. »Verjetno je pogreb,« je rekla ona, na moji desni. »Ne, to uro pa že ne! Sedem zvoni,« se je oglasila druga in se počasi začela oblačiti.
Pred nami je bil nov dan, z malo upanja. Kaj bo prinesel, nisem mogla vedeti. Čakala sem, da me spravijo s postelje in da bom končno zadihala. Na hodniku, med sebi podobnimi.
Dan bo že minil. Tako kot včerajšnji in predvčerajšnji ... Noč pa bo spet prinesla sanje. Upam, da bo tako. In kdo ve, kod bom hodila tokrat.
Popravila sem rjuho, ki mi je zlezla z nog, in se zagledala nazaj v strop. »In vendar je lahko tudi dan nov začetek,« sem si rekla, ko sem spet zaslišala kosov žvižg. »Mogoče bo pa ta, današnji ...«
»Seveda bo! Najstarejša hčerka in vnuk prideta pome!«
Vikende sem vedno preživela doma, med svojimi, ob ponedeljkih pa sem šla spet nazaj. Vsakič z manj volje in upanja ...
Kljub temu pa je bilo takrat življenje še dobro in znosno. Nikoli ne moremo vedeti, kakšne težke preizkušnje nas še lahko čakajo. In vsemu navkljub ostanemo hvaležni, hvaležni za vsak dan, ki nam ga Bog še nakloni ...
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Vroče poletno popoldne. Ulice mesta so skoraj prazne. Moj korak je počasen, brezciljen. Pred seboj zagledam revno oblečeno preprosto žensko, ki ob sebi z roko vleče otroka. Dečku je kakih šest let. Od daleč slišim, kako z milim glasom prosi mamo, naj mu kupi sladoled. Ta mu hoče z nekakšno obupano upornostjo jasno razložiti, da nima denarja. Deček jo stresa z ročico. Obrnem se stran, kakor da danes nisem pripravljen na običajna človeška čustva ...
Drug za drugim pridemo do vogala, kjer stoji majhna slaščičarna. Ustavita se. Tudi sam se ustavim, kakor da neznana sila v meni pričakuje zgodbo. Ženska nemirno seže po denarnico in prodajalcu naroči kepico sladoleda. Deček se zadovoljno smehlja. Stojim tam sredi razbeljene ulice in se spomnim čistosti človeške duše: življenja v skromnosti. Prodajalec da malemu v roke kornet. Deček se obrne in takrat – se zgodi. Nenadoma se mu stvar izmuzne iz roke in sladoled pade predenj na asfalt. Pogledam njegov otroški obraz. Kakor da bo od groze tudi sam padel na tla. Iz njegovih velikih, čistih oči zasije vprašanje. Prvo vprašanje, neznano, strašno in nedoumljivo. Zakaj? Prvi zakaj! Zelo preprosto, pomislim. Zajokal bo. Sram ga je in strah. Se to lahko zgodi prav njemu? Danes ne bo okusil hladnega sladoleda. Mamica se mu približa. Ga bo okarala ali celo udarila? Zdaj se prestrašim jaz. Sunkovito stopim k nesrečnemu dečku. Pobožam ga po skuštranih laseh, se sklonim k njemu in kar morem mirno rečem: »Videl sem, kaj se ti je zgodilo. Vsakomur se lahko zgodi kaj hudega!« Gledam ga. Nič ne odgovori. – Pomislim na svoje življenje. Kako sem odgovarjal jaz v svojem osamljenem in težkem življenju? Je komu prizaneseno? Komu, ki je samo človek; beden in veličasten obenem. Saj vem: vprašanju zakaj bi morali postaviti odgovor zato. A tudi tega ne moremo vedno ...
Z nerodno kretnjo sežem v žep in iz njega izvlečem tisto malo denarja, kar mi je ob koncu meseca še ostalo. »Kako ti je ime?« Komaj izdavi iz sebe: »Matej.« »Na, Matej, tu imaš, pa si kupi nov sladoled. Lahko si kupiš dva in še jutri enega!« V tistih velikih očeh zagori neverjetna sreča. Nasmehne se mi. Doumel je prvo resnico življenja: Ni vse hudo, ni vse slabo, če nam le nekdo ponudi odgovor in pomoč. Kakor da bo poletel, se obrne k prodajalcu sladoleda. Nasmehnem se mu in mu pomaham. Tako hvaležnega pogleda še nisem videl ...
Vroče poletno popoldne je. Odhajam dalje po prazni ulici. Veliki filozof majhnega človeškega življenja. Zadovoljen sem, nekako pomirjen s svojo usodo. Hvaležen za prvo in poslednje vprašanje: poslednje bo gotovo najtežje. Kdo mi bo stal ob strani, ko bom moral odgovoriti nanj?
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 08, str. 19.

Po nedeljski maši je h kaplanu Juretu stopilo pet srednješolcev, članov mladinske veroučne skupine: »Gospod Jure, dajte nam kakšen nasvet, kam bi odšli za teden dni, te počitnice so enostavno dolgočasne.«
»Ali ne greste na morje?« je bil začuden kaplan Jure.
»Ne,« je zagodrnjal Tone, »samih nas starši ne pustijo, skupaj z njimi pa ne maramo iti. Mi vsi čutimo, da pač ne gremo več skupaj. Siti smo poležavanja na plaži, kopamo pa se lahko kje blizu v reki. Najraje bi se odpravili nekam v hribe, napravili kakšno lažjo turo. Morda bi lahko tudi komu kaj pomagali,« so govorili vsevprek, da je komaj prišel do besede.
»Mogoče pa bi šlo,« je dejal po kratkem premisleku. »Zmenil se bom z gospodom župnikom, če je lahko brez mene nekaj dni, vi pa se pogovorite s starši. Nekaj sem vam že hotel predlagati, a sem mislil, da vas bolj vleče morje kot pa hribi. Če se dogovorimo, lahko odrinemo že jutri, saj za cel teden napovedujejo lepo vreme. Zvečer se slišimo,« jim je obljubil.
»Ja, in kam bomo šli?« so bile vse oči uprte vanj.
»To pa naj bo presenečenje. Kot ste vi danes presenetili mene, vas hočem jutri presenetiti jaz. Povem vam le, da vzemite s sabo spalne vreče, dobro obutev, najbolje planinske čevlje – in to je to. Z enim avtomobilom vas peljem jaz, z drugim pa ti, Tomaž, ki že imaš vozniški izpit.« Zvečer so se slišali in se dokončno dogovorili, zjutraj zarana pa so se zbrali pred župniščem ter se odpeljali v neznano.
Zgodaj dopoldne so prispeli v prijetno gorsko vasico in se ustavili pred manjšo domačijo.
Iz hiše sta stopila mož in žena ter začudeno gledala prišleke.
»Joj!« je vzkliknila gospodinja. »Jure, ti! Saj te že nisem videla od nove maše, od tega pa je že sto let!« se je pošalila ter smeje objela kaplana Jureta. Gospodar pa ga je trepljal po rami.
»Pripeljal sem vama pomoč, če jo potrebujete. To so fantje iz moje veroučne skupine. Radi bi se naužili svežega zraka, pa smo prišli k vam,« jih je začel predstavljati. »Nič vama ni treba skrbeti za nas, se bomo že znašli. Spali bi kar na skednju, kuhat pa vama bomo pomagali. Če imate še kaj za sušit, bomo to z veseljem storili. Vmes bi pa vsak dan naredili kakšno majhno turo. Zjutraj bi imeli pri vašem križu mašo, potem pa šli z božjim blagoslovom v nov dan,« je hitel razlagati, da si dobra človeka ne bi delala skrbi.
Z njima se je spoznal neko poletje, ko je tod okrog planinaril. Zajela ga je noč in ni mogel več do planinske koče, pa sta mu ponudila prenočišče. Odtlej se je vračal k njima vsako leto, malo je hodil plezat, vmes pa je pomagal pri košnji, saj sta ostala sama na manjši kmetiji. Vsi njuni otroci, pet sta jih imela, so odšli v mesto, pa so vsake roke prišle prav. Tako so se med njimi spletle prijateljske vezi. Še več: Juretu sta bila ta dobra človeka kot stara starša, katerih že dolgo ni imel več.
Fantje so se takoj znašli in si razdelili delo. Tone, ki je hodil v gostinsko šolo, je šel za materjo Mino v kuhinjo, Anže, bodoči mehanik, se je vrtel okoli traktorja, bodočega veterinarja Jerneja so zanimale ovce, Andrej in Matjaž, ki sta obiskovala vrtnarsko šolo, pa je pritegnil velik vrt, poln zelenjave.
Dnevi so hitro minevali. Zjutraj, potem ko so pri križu ob domačiji imeli mašo, so šli na krajše pohode, potem pa so se zapodili na travnik in pomagali spravljati seno. Proti večeru so se vsak dan odpravili v vas ter v edini gostilni naročili sok in sladoled ter se družili s prijaznimi domačini. Bližal se je konec tedna in s tem tudi konec teh bogatih počitniških dni.
»Jutri se vračamo, danes pa vas vabim na neki skrit kraj,« je rekel Jure v soboto zjutraj fantom. Molče so mu sledili po gozdu med stoletnimi smrekami in prišli na rob, kjer je v temačni globeli šumel potok. Previdno so se spustili tja dol ter kot začarani obstali: ob potoku je stal star mlin, mlinsko kolo je mirovalo in na prvi pogled se je videlo, da že dolgo nihče ni speljal vode nanj, da bi zavrtelo kamne, ki bi mleli zlatorumeno zrnje.
Z nogo je odrinil vrata, da so grozljivo zaškripala, in vstopil, za njim pa fantje. Z roko je pred sabo ometal pajčevine, se povzpel na vrh in pogledal skozi lino, edino odprtino, skozi katero je prodirala svetloba, da je bil prostor manj mračen. Tudi streha je že kazala prve luknje. »Še kakšno leto, pa se bo pogreznil vase ta mlin, mesto moje življenjske odločitve,« je pomislil.
»Vsako leto sem zahajal sem,« je spregovoril, ko so posedli na staro klop pred mlinom, »a vanj sem vstopil samo enkrat: tisto leto, ko sem se moral odločiti med študijem bogoslovja ali česa drugega. Kot da bi begal pred samim seboj, sem odtaval v to globel in v mlin. Objela sta me hlad in mrak. Ko sem stopil ven in se zazrl v svetlobo nad to mračno in skrivnostno sotesko, me je obšla misel: moja duša je bila doslej kot ovita v mrak, čas je, da spustim vanjo svetlobo božje milosti. Nič več nisem omahoval, v tej svetlobi sem jasno videl pot, po kateri moram, da bom srečen. In tako ima ta soteska posebno mesto v mojem srcu. Nikomur še nisem govoril o tem, vi ste prvi in tudi prvi, ki sem vas pripeljal sem.« Molče so ga poslušali in se vsi zavedli, da tako lepih počitniških dni, posebej pa današnjega, morda ne bodo nikoli več imeli. Kaplan Jure pa je v njihovih srcih postal še bolj njihov.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 08, str. 70

Sveti Ani se priporočajo naše sestre, ko iščejo poštenega moža, matere se zatekajo k njej v dneh pričakovanja in nato ji izročajo svoje otroke v varstvo. Ljubimo jo kakor drugo nebeško mater, kakor nebeško babico, ki nam je rodila Najčistejšo med ženami - Mater samega Boga.
Prav na njen praznik je umirala mlada mati v naši vasi. Tako lepo so peli zvonovi iz daljave, romarji so hiteli mimo nas in nihče ni vedel, da preži smrt nekje za oknom ene izmed hiš, da se že bliža njenemu pragu, da že odpira vrata izbe, da steza roke proti postelji... Le mlada mati jo je videla in smrtni pot ji je stopil na čelo, otrok v zibelki, star komaj dva dni, pa je v sanjah zajokal.
Smrt se je bližala med pesmijo zvonov.
»O, sveta Ana, ne zapusti me, ne daj, da bi postal otrok sirota...«
Počasi je stezala smrt suhljato roko. Nič strašnega ni bilo v njenem obrazu, bila je le božja poslanka.
Toda zakaj ji je roka obstala, zakaj se ji je sloko telo sklonilo?
Sama smrt je pokleknila sredi izbe na tla.
Svetla žena je stala ob bolničinem vzglavju in roka ji je počivala na čelu mlade matere. »Pojdi v miru, božja smrt,« je rekla. »Tvoja ura še ni prišla.«
Bolnica je slišala njene besede in čutila njeno tolažečo dlan.
»Kdo si, ki si mi prihitela na pomoč?«
»Sveta Ana sem, zavetnica mater...«
In ni bilo več smrti v ubogi izbi, le nebeška svetloba in velik mir in daljno zvonjenje od romarske cerkve.
Otrok je odprl oči in ni zajokal.
Mati je bila rešena.
Če ne verjamete, poglejte v cerkvi svete Ane spominsko podobo, ki visi za velikim oltarjem. Tam je vse to naslikano.
In stari ljudje vam bodo to potrdili, če vas vera sama ne bo prepričala.
O, Marijina mati je velika priprošnjica pri Bogu!

Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 07, str. 60.

S sinom in nečakinjo smo se povzpeli na najvišji vrh v našem kraju. Z njega je čudovit razgled na našo dolino in še daleč naokrog. Ko se premakneš čez vrh na drugo stran, te čaka podobna slika sosednje doline. Pri tem premiku kar nekaj časa hodiš po gozdni poti. Ko smo se vračali, smo izbrali drugo pot.
Spuščali smo se po gozdni vlaki in na odcepu krenili desno na kolovoz, ki pa ga je bilo kmalu konec. Kam zdaj? Predlagala sem, da gremo nazaj, od koder smo prišli. Sin pa je vztrajal, da gremo kar naprej, povprek čez hrib.
»Ne zapuščajmo utrjenih poti!« sem bila odločna. Nič ni pomagalo, sin je trmasto vztrajal pri svojem. In smo se podali navprek. Nenadoma sem se zapletla v vejo, skrito v listju, in grdo padla. Močno me je zabolela noga, bala sem se, da je zlomljena, kar ob moji osteoporozi ne bi bilo nič čudnega.
Sin je prebledel in mi pomagal na noge. Pohlevno je sprejel moj predlog glede poti. Opirajoč se na močno palico sem odšepala nazaj, sin in nečakinja pa sta mi vsa zaskrbljena sledila. Prišli smo na utrjeno pot, ki smo jo prej zapustili, in po dobrih petih minutah smo prišli do našega avta.
Zvečer me je noga še precej bolela. Z ledom sem hladila buško in jo mazala. Zjutraj me ni skoraj nič več bolelo, sploh nisem  več šepala. Začela sem premišljevati, kako je mogoče, da je oteklina tako hitro uplahnila, da noga niti ni črna in ne boli.
Spomnila sem se! Na pobočju gore stoji cerkvica svete Ane. Ustavili smo se pri njej, ker se mi je zdelo, da sva pri mojih tolikih obiskih pri njej, z Marijino materjo že stari prijateljici.
Ko sem pri cerkvici kukala skozi ključavnico, sem govorila: »Vidiš, sveta Ana, pa sem po dolgih letih še enkrat prišla k tebi. Neštetokrat sem te gledala iz doline in te v težkih nosečnostih, ki se vse niso srečno končale, prosila za pomoč. Glej, danes me je moj sin pripeljal k tebi! Hvala ti zanj! Hvala ti za hčerko! Hvala tudi za moje angelčke, katerim sem z vsakim dnem bližje, in komaj čakam, da jih prvič vidim in objamem! Hvala ti za tvojo pomoč in tolažbo, ki je napolnila moje srce, ko sem pogledala na goro in med smrekami videla vrh zvonika. Včasih mi je ugoden veter prinesel na uho tudi glas zvona, ki mi je v tvojem imenu govoril: “Zaupaj, vse bo dobro. Ne smeš obupati in viharji življenja te bodo zlomili. Kolikokrat je v to mojo cerkvico udarila strela in jo poškodovala. Obnovljena stojim tukaj kot svetilnik. Stojim na kraju, kamor so se v tabor zatekali ljudje, ko so bežali pred Turki. Ljudje so trpeli, vendar so vztrajali, borili so se, zaupali v Boga ... Že več kot štiri stoletja poslušam molitve in prošnje ljudi obeh dolin in jih posredujem usmiljenemu in vsemogočnemu Bogu. Veruj in zaupaj tudi ti!”«
V ključavnico sem še zašepetala: »Sveta Ana, prosim te, da nas tudi danes srečno pripelješ domov, v dolino.«
In uslišala me je! Dopustila je, da sem se spotaknila ob tisti skriti veji in s tem omehčala sinovo trmo, da smo šli po poti, ki sem jo izbrala jaz, in smo kmalu prišli do avtomobila. Bog ve, kako bi se končalo, če bi obveljala njegova?
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.