Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
»Slovenci so junaki,« je rekel sveti Jurij, posebni zaščitnik kranjske dežele. »Vojaka morajo imeti za zaščitnika.«
»Eh, kaj bi! Reveži so - naj bodo zadovoljni s svetim Alešem,« je dejal neki kraljevski svetnik. Nekdo je hudomušno predlagal svetega Urbana, ki ima oblast nad vinom, neka sveta devica pa je spet rekla: »Oh, večni mučenci so; dajmo jim svetega Boštjana...«
In tako se v nebesih niso mogli zediniti, kdo naj prevzame posebno varstvo nad ubogim slovenskim narodom. Saj sicer sama Mati božja razprostira plašč nad njim, toliko je prošenj s tega koščka zemlje, da mora res imeti pomočnika.
Ta čas pa so se v nebesa dvigale vedno nove molitve. Joj, tako hudo je bilo tedaj pri nas in tako smo bili potrebni pomoči! Od vseh strani naše lepe dežele so vrele. Otroci in starci, možje in žene, kmetje in meščani, delavci in misleci - vsi so dvigali svoje prošnje k Bogu, kakor bi jih nizali z velikega rožnega venca, položenega preko naših mest in vasi.
In ko je bila sila največja, je nebeški zbor nenadoma umolknil. Prav preprost mož je prišel po rajski poti, bolj skromnemu rokodelcu podoben kot nebeškemu svetniku, in vendar so se mu vsi nebeščani globoko priklonili. Kajti bil je sveti Jožef, rednik Jezusov, ki mu je bil sam Bog na zemlji pokoren.
»Jaz bom varoval Slovence,« je zaklical. »Ubogi so, kakor je bila uboga naša družina v Nazaretu; pobožni, kakor mi v Nazaretu; navezani na svoj dom, kakor mi v Nazaretu; z vsemi težavami sveta obloženi, kakor mi v Nazaretu in vendar posebni ljubljenci božji, kajti nad njimi se bodo spolnili vsi blagri pridige na gori. Narod junakov in narod svetnikov, narod ponižanih in prav zato velikih... Marija je z njimi in, kjer je ona, tam sem tudi jaz; in kjer sva midva, je Jezus. Sin ne bo pozabil Matere in ne odklonil prošnje krušnega očeta, katerega je ljubil in ubogal na zemlji...«
In ljuba božja Mati mu je ob teh besedah hvaležno prikimala, Bog pa je blagoslovil odločitev svetega Ženina svoje Matere.

Odslej biva sveti Jožef vedno med nami. Ne ločimo ga od drugih ljudi in ne spoznamo ga, dasi ga morda tolikokrat srečamo v naših družinah, v naših delavnicah, v naših cerkvah. Kolikokrat je tako zelo podoben našim lastnim očetom! Joj, in vendar mnogokrat celo pozabimo nanj! In vendar - morda ga umirajoči spoznajo, ko pristopi k njihovi postelji, da jim dvigne utrujeno dušo v nebeško veselje. Tedaj jim oblije ustnice poslednji nasmeh, dober in spokojen.
Da, sveti Jožef, varuj naše življenje in ne zapusti nas v smrtni uri!

CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 60.

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela ... To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled ...«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.

Usedla se je v avto, motorja pa ni zagnala, ker je čutila, da se tako vznemirjena ne sme podati na cesto. Vse v njej je kipelo, misli pa so prehitevale ena drugo. Znova in znova je obnavljala pogovor z učiteljico Tanjo. Ni vedela, ali naj se jezi nanjo zaradi njenega predloga, ali na sebe, ker je toliko časa upala, da se bo Žanu odprlo, ali na sina, ker je bil premalo vztrajen. »Fant se sicer trudi, toda na vseh področjih ima polno vrzeli,« ji je rekla učiteljica,«ne more slediti pouku. Saj se prizadeva, pa tudi jaz sem se celo leto trudila, vendar …« je nemočno dvignila roke »v četrtem razredu ne bo mogel slediti pouku. Mislim, …« je za hip počakala, »predlagam, da bi Žan tretji razred ponavljal.«
Zdenki je vzelo sapo. »Žan? Ponavljal?« je nemočno ponovila.
»Razumem vas,« je dejala učiteljica, »vem, da vam je to težko sprejeti, toda Žanu primanjkuje osnovno znanje. V tem letu, ko bi ponavljal, bi nadoknadil zamujeno in naslednje leto bi z lahkoto napredoval v znanju.«
»Toda Žana smo na predlog svetovalne službe vpisali v prvi razred s sedmimi leti. Z bratom Nejcem bi tako hodila v isti razred.«
»Vem, gospa, vem in popolnoma vas razumem. Toda vseeno mislim, da bi bilo to za Žana še najmanj slabo. Brat bi mu pri učenju lahko veliko pomagal. Pogovorite se doma.«
Še vedno je nemočno sedela za volanom. Hotela je poklicati moža, pa se je premislila. Tako pomembnih stvari ne moreš reševati po telefonu. Misel, da se bo lahko s Pavletom pogovorila, jo je toliko pomirila, da si je upala zapeljati na cesto.
Komaj je čakala, da je mož prišel iz službe. Skoraj mimogrede je omenila, da je Žanova učiteljica želela govoriti z njo.
»Je kaj ušpičil?« je vprašal Pavle.
»Ne, razred naj bi ponavljal,« ni mogla več zadržati zase.
»Kaj da bi? Ponavljal razred?« se je začudil mož, vendar ne tako močno, kot je pričakovala.
»Ja! Kar ponavljal! Rekla mi je, da ima vrzeli v znanju na pomembnih področjih.«
»Vrzeli? Nekatere stvari mu res delajo težave. Ni predlagala nič drugega?«
»Ne. Da se ji zdi še najmanj slaba rešitev, težko sledi pouku.«
»Če je to edina možnost?« je Zdenka čutila, da se mož nekoliko strinja z učiteljičinim predlogom.
»Si predstavljaš, kako se bo počutil? Nejc je dve leti mlajši, pa bi hodila v isti razred?«
»In kako se bo počutil, če ne bo mogel slediti drugim v razredu? Sicer pa na šoli menda ni samo en tretji razred,« se je spomnil Pavle.
»Saj ne gre samo za isto učilnico!« je bilo čutiti obup v Zdenkinem glasu.
»Ali naj ga potem prepišemo na drugo šolo?«
»Samo še tega se manjka!« se je Zdenka prijela za glavo. Zdelo se jima je, da stojita pred visokim zidom, ki ga ne moreta obiti.
»Katera učiteljica ga bo učila v četrtem razredu?« je vprašal Pavle.
»To ni pomembno. Mislim, da učiteljica Ida.«
»Seveda je pomembno. Morda pa ima kakšno podobno izkušnjo.«
Zdelo se ji je, da se je zid nekoliko razprl. »Do nje stopim,!« se je odločila Zdenka.

Počasi je šla po hodniku, ki je bil poln šolarjev, in mimogrede opazovala slike po stenah. Otroški izdelki. Nekatere so bile prave umetnine. Ustavila se je v kotu, od koder je lahko spremljala dogajanje okoli sebe. Učiteljico Ido je opazila, ko je bila še na drugem koncu hodnika. Zavzeto se je pogovarjala s kolegico. Ko je šla mimo nje, jo je Zdenka glasno pozdravila. Presenetila jo je, ker je takoj stopila k njej. »Bi radi govorili z menoj?« je vprašala. Od presenečenja in zadrege ni takoj našla besed. »Žanova mama sem, je nato dejala.
»Žan naj bi naslednje leto prišel v moj razred,« jo je spet presenetila.
»Menda. Z možem sva mislila, da bi se pogovorili z vami. Učiteljica Tanja je namreč mnenja, naj bi razred ponavljal.«
»In sedaj ne veste, kako bi se odločili,« je razumevajoče dejala.
»Razumeva, da bi težko sledil pouku, če ima res take vrzeli v znanju, ampak bi izgubil še eno leto,« je hitela Zdenka.
»Učna snov je v četrtem razredu zahtevna. Če učenec nima osnovnega znanja, težko sledi pouku,« je odkrito dejala.
»Glejte, z bratom bi bila v istem razredu. Morda imate vi kakšno izkušnjo?
Učiteljica se je zamislila. »Morda pa bi …« je s premislekom rekla.
»Kaj da bi?« je udarilo iz Zdenke.
»Da bi med počitnicami nadoknadil zamujeno.«
»Nadoknadil? Kaj vse naj bi nadoknadil?«
Učiteljica je malo pomislila: »Branje, poštevanka, odštevanje, seštevanje.«
»Samo to?« se je oddahnila Zdenka.
»To je veliko. Zelo veliko. Če vam to uspe, se jeseni z veseljem srečamo.«
»Obljubim, da se bomo vsi potrudili!!« je dejala Zdenka, se nekajkrat zahvalila, nato pa pohitela po hodnikih in v naglici brskala po torbici, da bi našla telefon in poklicala moža.

Počitnice so minile. Ko so šli otroci spat, se je mama kar naprej zadrževala pri njih. Pokrižala je Nejca, Klaro in Uršo, potem pa se usedla rob Žanove postelje in ga prijela za roko. »Pomoli, nato pa hitro zaspi, da boš šel jutri v šolo spočit.«
»Misliš, da sem se dovolj naučil?« je zaskrbljeno vprašal.
»Veliko, zelo veliko si se učil in tudi naučil!«
»Če mi vi ne bi pomagali, bi kar odnehal,« je odkrito priznal.
»Naredil si, kar si mogel in mi s teboj. Zdaj pa zaspi.« Pokrižala ga je , nato pa sta skupaj prosila Jezusa, da bi v te šolskem letu stal ob strani. Popravila mu je vzglavnik, ga še enkrat pokrižala, mu naročila, naj se priporoči angelu varuhu ter tiho odšla iz sobe.
Žan dolgo ni mogel zaspati. Počitniški dnevi so se mu kar vrteli pred očmi. Sam ni vedel, kdaj se je v njem naselil v njem mir, da so ga objele sanje.

Razposajeno so se pozdravljali. Žan se je razveselil sošolcev in sošolk kot že dolgo ne. Le za hip je pomislil, da bi lahko prišel med neznane otroke.
Učiteljica mu je določila prostor v drugi vrsti. Čeprav je doslej sedel v zadnjih klopeh, se je prav imenitno počutil. Sem in tja je hotel z učiteljičinega obraza razbrati, če ga gleda kaj drugače kot druge, pa ni opazil nič posebnega.
Ko so se naslednji teden pri naravoslovju in tehniki učili, kako se gibljejo živali, je vzela učiteljica učbenik in začela listati po njem. »Naj nekdo prebere, kaj o tem piše na strani 17.« Pogledala je po razredu in se ustavila na Žanu. »Pa nam ti preberi,« je rekla. Čutil je, da ga ni izbrala kar tako. Vsa kri mu udarila v glavo. Pa se je spomnil maminih besed: »Ko boš kaj vprašan, se spomni, kako smo se trudili cele počitnice.« Pogledal je učiteljico, ki se mu je spodbudno nasmehnila, in odprl učbenik. Stisnil je pesti in začel brati. Ni šlo brez napak in zatikanja, vendar se ni ustavil kot lani. Po nekaj vrsticah je malo počakal, da se je umiril, nato pa samozavestno bral naprej. Oddahnil se je, ko je prebral do konca. Učiteljica je rekla samo “dobro” in začela z razlago. Žana je malo presenetilo, da ni ocenila njegovega branja, vesel pa je bil, ker je rekla “dobro”. Na koncu ure se mu je, vsaj tako se mu je zdelo, zadovoljno nasmehnila.
Kadar je bilo vprašanje namenjeno celemu razredu in je znal odgovor, je dvignil roko. Na začetku bolj plašno, potem pa, ko je učiteljica večkrat tudi njega izbrala, da odgovori, je začel dvigati roko bolj samozavestno. Saj je že lani znal kdaj pravilno odgovoriti, toda vedno se je bal, da morda nima popolnoma prav, in je roka obmirovala. Ko pa je nekoč ob nekem vprašanju dvignil roko samo on, se je oglasila Sara: »Gospa učiteljica, kaj je letos z našim Žanom? Čisto se je spremenil in skoraj vse zna.« Sošolci so ji pritrjevali.
Učiteljica Ida je s pogledom premerila razred. Nekaj posebnega je bilo na njenem obrazu. Rekla je: »Vesela sem, da ste to opazili. Žan se je res spremenil. In veste, zakaj? Ker se je cele počitnice učil in njegovi domači z njim. Več zna zaradi vztrajnega dela.«
Žanu je postalo nerodno, da je povesil pogled, potem pa je z zaupanjem pogledal učiteljico.
»Koliko ur na dan ste se učili?« ga je vprašala.
»Ne vem. Veliko. Še ko sva z mamo plavala v morju, me je spraševala poštevanko.«
»No, koliko je sedem krat osem?« ga je vprašala učiteljica
»Šestinpetdeset!« je ustrelil.
»Potem pa res znaš celo poštevanko.«
Žan je komaj čakal, da bo konec pouka in bo odhitel domov. Da vsem in vsakemu posebej pove, kako srečen je in kako jih ima rad.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2017) 3, str. 55

Stopal je po hodniku mimo vrtečih se vrat doma starejših občanov. Za vsakimi vrati druga usoda, druga trpljenja, drugačno gledanje na iztekajoče se življenje. Namenjen je bil do balkona na koncu hodnika, kjer so imeli oskrbovanci organizirano skupino. Od daleč je slišal slabotne glasove starostnikov, ki so peli slovensko narodno pesem. Vse vrste misli so mu šle po glavi. Kaj jim bo povedal, kako bi storil zanje kaj, kar bi jim koristilo, saj zato je bil tam.
Preko javnih del so ga zaposlili kot pomočnika glavne delovne terapevtke. Vedeli so, da dobro igra kitaro in lepo poje, da ima rad starejše ljudi in da rad pomaga drugim. Za majhno plačilo je hodil po sobah, bral starejšim časopise, jih tolažil in se pogovarjal z njimi. Tudi prinesel jim je marsikaj.
Prišel je do konca hodnika na zastekljen balkon, kjer so neprijetne vonjave po domski hrani popustile in kjer so se s pesmijo trudili starostniki. Drobne zgubane ženice so sedele na udobnih stolih, postavljenih v vrsti. Tudi nekaj možakov je bilo tam. Delovna terapevtka je vodila petje, ženice so kar z nekaj veselja prepevale pesem, ki so jo poznale že od mladosti.
Le ena je sedela sama na invalidskem vozičku ob oknu. Ni pela, zmajevala je z glavo in takoj mu je padla v oči. Približal se ji je in sedel na stol poleg nje.
»Zakaj pa ne pojete?« jo je obzirno vprašal.
Ona je odgovorila: »Oh, kako trpim, kako trpim.«
Bil je navajen videti trpljenje in nikoli mu ni bilo vseeno. Prizadelo ga je. Toda na obrazu te ženice ni bilo videti toliko trpljenja kot v njenih besedah. Še jo je ogovoril, ona pa je kar naprej ponavljala: »O, kako trpim, o, kako trpim.«
Kljub temu se mu je zdela razumna, pa je tvegal in ji rekel: »Pa darujte svoje trpljenje v kak dober namen – morda za vaše otroke ali za vaše vnuke.«
Utihnila je in dolgo gledala skozi okno. On se je pridružil tistim, ki so peli, in gledal, kakšne izraze so imeli na obrazih. Zdelo se mu je, da je bilo na obrazu marsikatere ženice več trpljenja kot v tisti, ki jo je gledal skozi okno. Ko je že pozabil nanjo, se je ozrl in glej: ženica se je pridružila pevcem. Obrnila je voziček in začela peti z njimi. Rahel nasmeh, kar zadovoljstvo, je bilo čutiti na njenih ustnicah in njen obraz je kljub gubam žarel v veselju.

TROBIŠ, Smiljan. Ognjišče (2013) 02, str. 23

Med hitenjem po opravkih me je zmotil prijateljičin SMS: »A boš imela čas, da se še pred prazniki dobiva za ‘en kofé’?« Razveselila sem se tega povabila, čeprav sem imela goro nujnih opravkov. Iskreno povedano, se mi je kar fino zdelo, da ob vsem svojem pomembnem delu želi nekaj svojega prostega časa deliti z mano. Sicer je bilo potrebo kar nekaj usklajevanja, saj sva imeli obe precej natrpane urnike, toda naposled se nama je uspelo srečati. Prve besede, ki mi jih je namenila, so bile: »A veš, da se mi prav fino zdi, da si kljub svojemu pomembnemu delu, za katerega vem, ga nimaš malo, vzela čas zame.« Presenetila me je in v smehu sem ji povedala, da sem jaz pomislila popolnoma enako, ko sem dobila njen SMS.
Kasneje sem razmišljala o tem, kako si ljudje razporejamo čas. Na prvo mesto postavimo stvari, ki so nam pomembne. Sledijo manj pomembne stvari in zadnje stvari, za katere pravimo, da nam časa zmanjka. To navadno pomeni, da nam niso tako pomembne – če ne bi jih uvrstili višje in zanje našli čas. Določena vabila na obisk ali druženje sem primorana zavrniti, ker nimam dovolj časa za vse. Ampak, če sem čisto iskrena, navadno zavrnem tiste ljudi, ki mi ne pomenijo prav dosti. Posedanje ob kavi in večno vzdihovanje nad brezupno slabimi razmerami ni nekaj, kar bi me izpolnjevalo, razveselilo in sprostilo. Za takšna srečanja mi navadno ‘zmanjka časa’. Za srečanja z ljudmi, ob katerih se sprostim in nasmejem, pozabim na delo in skrbi, se lahko pogovorim in zaupam ... za takšna srečanja sem pripravljena prilagoditi svoje delo in najti čas.
Ko ljudje rečejo: »Nima časa moliti in iti k maši,« to navadno pomeni, da druge stvari postavijo pred svoj odnos z Bogom. Saj ne rečem, vsakemu se kdaj zgodi, da mu za kaj ali za koga res zmanjka časa. Smo le vpeti v službo in kup obveznosti, ki so povezane z našim obstojem (nihče si ne more privoščiti, da bi mu zmanjkalo časa za plačilo položnic). Ves preostali čas organiziramo glede na to, kaj nam je pomembno. Mati lahko reče: »Nimam časa iti k frizerju, ker moram v šolo na govorilne.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v šolo na govorilne, ker moram iti k frizerju« In kristjan lahko reče: »Nimam časa iti k maši, ker grem v kino.« Lahko pa reče: »Nimam časa iti v kino, ker grem k maši.«
Kako bomo razporedili svoj čas, za koga si ga bomo vzeli in za koga ne – je odvisno od nas.

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 37

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50