K dopolnilnim uram klavirja je Tina na željo staršev začela hoditi k sestri Juditi. Po dobrem letu pa je že kar težko čakala, kdaj bo lahko pohitela po tistih ozkih samostanskih stopnicah, kjer jo je čakala sestra z nasmehom na obrazu in ji poleg govorice glasbe odkrivala tudi drobne skrivnosti življenja.
Na začetku tiste ure se je Tina obotavljajoče in neodločno usedla za klavir, roki pa je obdržala v naročju.
»Ali nisi predelala zadnje snovi?« jo je sestra previdno vprašala.
»Sem,« je na kratko odgovorila, ne da bi jo po­gledala.
»Nekaj se ti ne pokriva?« je ugibala sestra. Tina je samo skomignila z rameni.
Judita je malo počakala, nato pa primaknila stol h klavirju. »Čakaj, bom za začetek jaz nekaj zaigrala. Kadar gre meni kaj narobe, se zatečem v svet glasbe.«
Prsti so nežno zaplesali med tipkami in prostor so napolnile nežne melodije, ki so postajale vedno glasnejše in prerasle v pravi vihar. Bučni glasovi so se nato počasi umirili in se spremenili v lahen piš vetriča.
Tina je sprva samo poslušala, nato pa začela opazovati sestrin izraz na obrazu.
»Ste se v trenutku odločili, da boste postali sestra?« je butnilo iz Tine, ko je utihnila zadnja nota.
»Kako ti je pa to prišlo na misel?« jo je Judita začudeno pogledala.
»Ko sem vas opazovala med igranjem, je prišlo vprašanje kar samo od sebe.«
»Zanimivo, kaj vse se skriva v glasbi!« je dejala sestra in malo pomislila. »Nisem se odločila na hitro, kaj šele v trenutku. Ampak Bog si je vzel čas in me vztrajno spremljal.
»Bog vas je vztrajno spremljal?« je z začudenim glasom ponovila.
»Tako bi lahko rekla.«
»Tega pa ne razumem.«
»Vidiš, ko sem končala srednjo šolo, sem v sebi čutila povabilo, naj grem za njim. Pa sem se mu izognila in se vpisala na glasbeno akademijo. Ko sem jo končala, sem mislila, da sem dosegla svoj, samo svoj cilj. Pa mi je Gospod zopet predlagal, naj stopim na njegovo pot. Nisem zmogla, čeprav mi je vedno znova prihajal naproti. Nisem se še znala prav pogovarjati z njim, niti ga poslušati. Ko sem naredila magisterij, sem vedela, jasno čutila, da je zame samo ena pot – Njegova.«
»In odločili ste se enkrat za vselej?«
»Upam, zares upam. Ampak na neki način moramo svoje odločitve potrjevati iz dneva v dan. Tudi v našem redu je tako, da se k dokončni odločitvi stopa po korakih.«
»In kako ste vedeli, da ste se odločili prav?«
»Počasi sem sestavljala mozaik svojega poklica, kamenček za kamenčkom. Odločitev pa mi je prinesla mir, sprostitev in novo moč.«
»Veste, jaz pa se ne morem za nič odločiti. Za vsako stvar koga vprašam za nasvet.«
»In potem se nasveta držiš?«
»Dajte no! Same neumnosti mi svetujejo. Kar tako nekaj rečejo.«
»Tudi starši?«
»Njih ne sprašujem. Samo težijo. Razumejo me pa sploh ne.«
»In si jim to tudi povedala?«
»Seveda ne! Še slabše bi bilo.«
»Kolikor jih poznam, mislim, da se motiš. Morali bi se srečati na pol poti.«
»Kje bi se morali srečati?« je Tina začudeno pogledala sestro. »Na pol poti?«
Sestra se je sproščeno nasmejala. Tako prisrčno, da se je zasmejala še Tina.
»Pogovor je srečanje vsaj dveh oseb. Če se pa hočeš srečati, moraš najprej kreniti na pot.«
»Torej gre vendar za kraj!«
»To sem rekla kar tako, v prispodobi. Torej, kreniti moraš na pot. Začeti se moraš pogovarjati. Če spregovoriš prva, lahko tudi izbiraš vsebino, čas in način pogovora.«
»Ampak starši se sploh nočejo pogovarjati. Samo eno in isto trobijo: “Uči se, pospravljaj, ne zamujaj, pazi nase ...”«
»Kot otrok sem si vedno želela pogovorov s starši. Pa je največkrat ostalo le pri željah. Ko sem odrasla, sem spoznala, da so si jih oni želeli še bolj kot jaz. In danes ni nič drugače.«
»Zakaj se pa potem ne pogovarjajo z nami?«
»Ker ne znajo oditi na pot. Samo želijo si. Tudi ti si samo želiš, ne daš pa prilike za začetek pogovora. Ne odideš na pot. Če bi krenila, bi se nekje srečali. Samo hoteti moraš in se zavedati, da so starši v enaki stiski, kot si ti. In da te vsak trenutek čakajo.«
»Ali naj mami rečem: “Nocoj se mi pogovarja?”«
»Ko boš presodila, da je primeren trenutek, ji morda reci: “Mami, ki so bila ti toliko stara, kot sem sedaj jaz, ali si kdaj ...”«
»Dajte no!« jo je prekinila sredi stavka, »rekla bi mi: “Kaj bi pa zopet rada zvedela?”«
»Motiš se, Tina.« je bilo čutiti trdnost v sestrinem glasu. »Mame pogosto občutijo veliko več, kot si mislimo. Mami bi ti zagotovo prisluhnila, malo počakala, nato pa rekla: “Tina, nekaj si me želela vprašati?” Ko bi ti spregovorila, bi tudi mami stekla beseda. Morda bi te še objela, te pobožala po laseh, morda ...«
»To se sliši skoraj prelepo,« je bilo nekaj otožnosti v Tininem glasu.
»Ko boš stopila na svoj del poti, boš presenečena, kaj vse zmore tvoja mama in kako bogate izkušnje ima.«
Za trenutek sta obe obmolknili. Toda molk je bil navidezen. Nabit je bil z mislimi, da jih je bilo kar čutiti.
»Nič ne obljubim,« je rekla Tina čez čas, »morda bom pa res krenila na pot.«
Sestra ji je odstopila mesto pri klavirju. Tina je popravila note, se s pogledom srečala s sestro Judito, nato pa skladbo, ki jo je vadila doma, odigrala sproščeno in brez napake.

JARC,Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 18

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zelo rada se v svoji starosti - kar precej let je od tega, kar sem si naložila osmi križ - sprehajam ob bližnjem potoku, ki vedno razkošno in sveže šumi. Ob njem rastejo drevesa in gosto grmičevje, kakor njegova straža. Pred kratkim sem tam odkrila nekaj čudovitega: sredi potoka zagledam velik kamen, skalo, ki se je menda kje odtrgala in jo je ob neurju bogve od kje prineslo. Na skali sem zagledala čudovit šop travniških rož vijolično rdeče barve. Kako so vendar zrasle, saj je bilo na tej trdi skali le nekaj mahu in peska in zelo malo prsti. Tistih rož bi bilo ravno za eno vazo. Potoček ta šopek neprestano namaka, zato upam, da bodo rože še nekaj časa ostale sveže in bodo lepo cvetele.
Ta čudež mi je dal misliti, zato bom ta šopek rož na trdi skali primerjala z mojo resnično zgodbo.
***
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Danes ne bi znala povedati, zakaj so včasih rabili tudi tesarja. Moj oče je bil tesar in ta gospod ga je vedno poklical, kadar ga je potreboval in za čuda kar v redu plačeval. Tako sta se nekako zbližala in ker je bil moj oče še kar razgledan, ga je spoštoval. Prestal je prvo svetovno vojno, še prej pa je služil vojaški rok v cesarski Avstriji. Ko se je dogajalo to, o čemer pripovedujem, smo bili v kraljevini Jugoslaviji in ravno v tem času je bilo zelo slabo. Bila je velika brezposelnost in revščina.
Ko mu je nekoč v pisarni izplačal za njegovo delo, je hotel vedeti vse o naši družini. »Poleti še nekako gre, nekaj zaslužim, pozimi pa je hudo, ker zame ni dela in smo brez denarja,« mu je razlagal moj oče.
»Veš kaj, Tomaž, če vas bo pozimi kdaj stiskalo, pošlji svojo punčko, napiši na listek, koliko rabiš - jaz ti bom posodil in poleti boš odslužil z delom,« mu je dobrohotno dejal.
Res je že naslednjo zimo prišla kriza: moja sestra je zbolela za pljučnico in ker oče ni bil zavarovan, je bilo treba zdravnika plačati. Pa še marsikaj drugega je bilo treba.
Tako me je v mrzli zimi oče poslal k temu gospodu. Do tja sem morala hoditi eno uro peš.
Potrkala sem na vrata pisarne, odprla in pozdravila. Boječe sem gospodu izročila listek, ki mi ga je dal oče. Gospod me je premeril od nog do glave, se mi nasmehnil in me vprašal, koliko sem stara. Plaho sem odgovorila, da sem stara že trinajst let in najstarejša od otrok v naši družini.
»Zdaj bova šla najprej v kuhinjo. da boš dobila toplega čaja, saj si vsa premražena.« Kuharica mi ni dala samo čaja, ampak tudi kruh z maslom. Kako hvaležna sem bila za to dobroto in hlastno sem popila in pojedla. Tedaj pa je kot furija privihrala v kuhinjo hčerka. »Kaj pa dela tu ta smrklja?« je zarenčala. »Tiho bodi, Štefi, to je hčerka našega Tomaža.« Tedaj se mi je poblisnilo: aha, to je »pes čuvaj«...
Zdaj me gospod prime za roko in me pelje v svojo pisarno. V kuverto mi da vsoto, ki jo je zapisal moj oče: prelepih petsto dinarjev. »Tukaj se podpiši deklica.« Podpisala sem se v velik dnevnik. Zahvalila sem se, kakor so me starši naučili, in veselo smuknila na zasneženo cesto in čez dravski most. To pot sem tisto zimo napravila še dvakrat. Poleti je moj oče vse pošteno odslužil.
Potem je prišla vojna. Čeprav je bil tisti gospod trden in zaveden Slovenec, ga Nemci za čuda niso izgnali, kakor mnoge druge, in delavci so še naprej imelo delo pri njem. Zvedeli smo, da je na tihem pomagal tudi partizanom.
Ko je bilo vojne konec, pa so že v prvih dneh prišli partizani po tega gospoda, ga odvedli neznano kam, vse njegovo imetje - hišo in žago - pa zaplenili. Nikoli ga ni bilo več nazaj. Ko smo to slišali, nam je bilo hudo. Imeli smo ga radi, saj je na »skali« njegovega navidez trdega srca zrasla najlepša roža, ki se ji pravi - usmiljenje.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2011), 38-39.

Kadar je pogovor nanesel na smrt, si vedno dejal: »Ko bom umrl, naj bo pogreb čisto preprost. Nobenih govorov! Kakšno lepo pesem naj mi zapojejo, pa molite zame.«
Takrat sem ti ponavadi rekla, da ti bom govor spisala jaz in ti ga prebrala še za časa življenja. V mislih sem ga kar nekajkrat pisala, zlasti v teh zadnjih mesecih, ko si bil bolan in sem se bolj kot poprej zavedala, da je življenje na tem svetu minljivo in da prej ali slej mora priti tudi slovo. Seveda ti ga prebrati nisem več utegnila!
Sva pa skupaj mnogokrat obujala spomine. Tiste, h katerim se človek rad vrača, ker ga razvedrijo in mu dajo novo moč in upanje, ko se v življenju kaj ustavi in ne gre, kot bi človek rad. In spomini živijo ter ohranjajo vezi med nami za vedno.
Kot prvorojenka sem pravzaprav imela privilegij, da si bil navzoč ob mojem rojstvu, ker sem bila rojena doma. Ne spominjam se, da bi se kdaj posebej ukvarjal z nami otroki. Si pa znal delo spremeniti v igro in igro v delo. Kjer se je le dalo, si nas otroke vključeval v delo in nam na nevsiljiv način privzgajal veselje in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu.
Dve ali tri letna sem capljala za teboj po hlevu in ko si vse postoril, si se usedel na stolček k zidu, jaz pa sem od nasprotnega zidu tekala k tebi v naročje. Med tvoje razprte roke sem se podajala tako dolgo, da sem se utrudila in zadihana obstala v tvojem objemu.
Menda si mi večkrat rekel, da bi bila prav »fejst« punčka, če ne bi toliko klepetala. Pa vem, da ti je bilo všeč, ker sem te ves čas ogovarjala, saj sem te imela priložnost opazovati, kako potrpežljivo in s kakšnim veseljem si se kasneje pogovarjal z vnuki, ko so bili taki, kot jaz takrat. Sem si pa tvojo pripombo pozneje večkrat priklicala v zavest, saj sem spoznala, da je res bolje, če človek manj govori, predvsem pa, da dobro premisli, preden kaj reče.
Znal si presenečati z drobnimi radostmi. Še majhno si me vzel s seboj v Hrib, kamor sva šla pogledat, če je kostanj že dozorel. Ker nisva imela s seboj košare, kostanja pa je bilo na tleh vse polno, sva ga nabrala kar v tvojo kapo. Kako se mi je zdelo to imenitno!
Tisto zimo, preden sem šla v šolo, si mi obljubil Prvo berilo. Kako težko sem čakala, kdaj mi ga boš prinesel. Še danes živo vidim zavitek na prtljažniku motorja, v katerem je bilo spravljeno. Tisti dan je snežilo in s peči sem opazovala, kako si z njim na motorju zavil za hišo. To je bila moja prva knjiga in preden sem šla v šolo, sem jo znala vso na pamet.
Ko danes predlagam kakšno delo svoji hčerki in se pogovarjava o tem, zakaj ga je treba opraviti in zakaj ravno zdaj, ne morem verjeti, kako si nas znal ti navdušiti za delo. Ob pobiranju krompirja smo tekmovali, kdo ga bo več nabral, kdo bo našel najdebelejšega, kdo najbolj zanimivega s čimveč različnimi izrastki. Tako smo vztrajali pri tem delu dva dni ali še več.
Ko sva s sestro nosili seno iz tiste močvirne Lipalce, je bilo kljub napornemu delu zabavno. Tu pa tam sva kaj stresli na nepravem mestu, ker je katera od naju stopila v pregloboko močvirje, pa smo se vsi smejali. In ko smo obračali ali grabili seno na senožeti nad vasjo, si nas po opravljenem delu povabil v senco pod divjo češnjo. Z grabljami si nam nasmukal temnih plodov, da smo se posladkali. Spominjam se, kako si me pohvalil, ko sem potlačila prvi voz sena.
V najstniških letih si pred nas otroke postavljal večje zahteve. Bil si dosleden in včasih kar preveč strog do opravljenega dela. Ne bom pozabila, kolikokrat sem morala pomesti po hlevu, da si bil zadovoljen. Ali pa dvorišče ob sobotah. Bila sem prepričana, da bolje sploh ne bi mogla opraviti, pa si že našel kaj v kakšnem kotu da sem morala popravljati. V šali si rad dejal: »Otroci morajo delati - četudi škodo!«
Nepozabni pa so bili dolgi jesenski in zimski večeri, ko smo kartali ali igrali šah. Užival si z nami otroki in zato smo se tako radi igrali s teboj,
Ko smo si ustvarili družine in smo odšli vsak po svoje, si nam vsem stal ob strani in nam pomagal, kolikor si mogel. Z nami si delil radosti in bridkosti, ki nam jih je prinašalo življenje. Vedno smo se lahko vračali pod domačo streho, v tvoje in mamino zavetje. Tudi z vnuki in pravnuki si se veselil življenja in jim podaril mnoge dragocene življenjske modrosti.
Ko se danes oziram nazaj, sem hvaležna. Hvaležna Bogu zate, da sem te imela polnih petdeset let. Sestri in brat nekaj manj, ker so mlajši. Hvaležna tebi, ata, ker si mi v življenju toliko dal. Naučil si me delavnosti, skromnosti, poštenja, vztrajnosti in potrpežljivosti. Ne tako, da bi mi o tem govoril, pač pa s tem, ker si tako živel. Nikoli se nisi pehal za denarjem, delo samo ti je prinašalo zadovoljstvo. Kako neizmerno rad si imel zemljo in kmetijo. In to ljubezen si prenašal tudi na nas otroke. Z njo si nam posredoval tudi zahvalo Bogu, ki nam naklanja vse te darove.
Največ, kar si nam otrokom dal, je bila tvoja ljubezen do naše mame. Greli smo se in rasli ob vajini ljubezni, ki sta jo živela brez velikih besed. Ko si bil že bolan in potreben pomoči, nikoli nisi pozabil vprašati, kako je z mamo, in nam naročal, naj skrbimo zanjo.
Vse to je dota, ki mi je nihče ne more vzeti. Ves čas bolezni sem želela, da ob uri slovesa ne bi bil sam. Bogu hvala tudi za to uslišano prošnjo! In zdaj, ko si sklenil svoje zemeljsko delo, trdno verujem, da si naš priprošnjik pri Bogu, da nam pripraviš prostor za ponovno in trajno snidenje.
SAMOTORČAN, Marta. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str. 28-29.

Nekoč sem že povedala, da k meni, že starki, še vedno radi prihajajo mali otroci, tudi že predšolčki. Olepšajo mi mojo starost. Tako si predstavljam, da sem jaz zima, oni pa pomlad.
Prinašajo mi prve pomladanske rožice: zvončke, trobentice, marjetice ... Najljubše jim je, če se z njimi pogovarjam, seveda silno resno, kakor da bi bili že odrasli. Kadar se dobro počutim, jim pripovedujem najlepše pravljice. Ne takšne, ki jim jih starši kupijo in potem nimajo časa, da bi jih jim prebirali. Moje pravljice niso bile še nikjer napisane. Šle so od ust do ust, iz roda v rod. Ko jim kakšno pripovedujem, nastane v moji kuhinji popolna tišina in njihove očke postajajo vedno širše, včasih so odprta tudi usteca. Tudi oni mi prinašajo novice, ker vedo, da sem dobra poslušalka.
Tako mi je minuli teden Lucija, ki je stara osem let in hodi že v drugi razred, povedala: »A veste, teta, da bomo mi zdaj kar na kupu praznovali? Še teden dni je do tega, ko bom šla k prvemu obhajilu. Veliko se moram še naučiti, tudi pesmice. Takoj zatem imam rojstni dan. Zdaj bom stara osem let.« Nato utihne in nekaj časa premišljuje, potem pa nadaljuje: »Ja, pa še nekaj, teta, vam moram povedati.« »Zdaj sem pa res radovedna,« ji rečem. Lucija zdaj položi prst na usta in bolj šepetaje govori (kakor da bi bila to skrivnost): »Ata in mama se bosta ženila,« kar po domače pove. »Zdaj, ko je moj bratec že velik in hodi v četrti razred, se pa že spodobi.« Pomislim, od kod otroku vse te besede in razmišljanja.
Zdaj spet premor, potem pa vpraša: »Teta Ana, ali bi vas jaz lahko povabila?« »Lepo od tebe, Lucija, da hočeš tudi mene povabiti, a jaz sem stara in bolehna in ne morem več niti v cerkev.« Pogleda me od nog do glave, če je res tako. Tiho se smejim.
Moja stalna obiskovalka je tudi Vesna. Ta ima najbližje do mene, kar od vrat do vrat. Vedno mi prinaša bombone. Jaz vse dobro shranim, in ko ji zmanjka bombonov, ji jih po malem dajem nazaj, pa še drugim otrokom.
In tu je še Barbara. Tudi ona hodi v drugi razred in stanuje preko ceste. Tudi ona rada prileti, a malo manjkrat kakor drugi, ker se pridno uči. Barbara pa me je pred nedavnim najbolj presenetila. V bolnišnici ji je umrla babica. Ko so jo pripeljali domov, ni mogla verjeti, da je mrtva. Njena mamica mi je povedala, da je babico vso pretipala, najbolj po licih. Ko je bila soba polna ljudi, ki so prinašali rože in sveče, sem bila tudi jaz tam. In kaj sem doživela?
Barbara sedi sredi sobe na stolu ter glasno in razločno moli rožni venec. Vsi so se čudili tej vnukinji, da je znala tako lepo moliti. Ko je ob koncu vsake desetke molila: »Bog daj naši babici večni mir in pokoj,« nobeno oko ni ostalo suho, tako nedolžno in prisrčno je izgovorila te besede. Vsi so jo pohvalili, kasneje tudi jaz.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 85.

Skavtski voditelj Luka je skrbno izbiral točke za orientacijski pohod. V svojem nekajletnem življenju med skavti je to področje preučil in prehodil po dolgem in počez, zato ga je dobro poznal in vedel, da bodo izvidnice iz voda Srnic lahko izpeljale uspešen orientacijski pohod. Zaradi odsotnosti vodstva voda se je po krajšem premisleku odločil, da bo tokrat njihova vodnica Ana. Presodil je, da je že nekajkrat pokazala vodstvene sposobnosti in ima tudi občutek za prostor. Sporočil ji je, naj po svoji presoji pripravi vse potrebno za orientacijski pohod v okolici Travne vasi. Določi naj, kje se bodo zbrale, na zemljevidu naj pregleda začrtano pot in računa na morebitne ovire. Ano je zaupana ji naloga presenetila, vendar jo je z veseljem sprejela. S pomočjo zemljevida sta skupaj z očetom, ki je te kraje dobro poznal, pripravila podroben načrt. Ko je naslednji dan Kaji mimogrede omenila, da je Luka tokrat izvedbo pohoda zaupal njej, jo je ta začudeno pogledala. »Zakaj pa tebi? Je imel pa zelo slab dan!« Hotela je še nekaj dodati, pa se je samo naglo obrnila in odkorakala proč.
Ano je zabolelo, rekla pa ni nič.
***
Zbrale so se na končni avtobusni postaji. Dobre volje in nasmejana so se dekleta podala na pot. Kmalu so zapustile asfaltirano cesto in krenile naprej po širokem kolovozu. Čez dobre pol ure so bile že daleč nad mestom in hitele po stezi, ki se je ovijala okoli obsežnega travnika.
»Sedaj, zgodaj spomladi, ne bomo naredile škode, če jo mahnemo kar čez travnik,« je predlagala Ana in vse so strinjale. Kot vedno so se živahno pogovarjale in se smejale.
»Glej, ura!« je zaklicala Tončka in pobrala zapestno uro. Vse so se ozrle v njeno roko.
»Še vedno teče,« je prisluhnila Mojca. Vse so začudeno gledale v nepričakovano najdbo. Da je ura moška, so ugotovile, in da se pozna, da je nekdo že dolgo časa ni imel na roki.
»Pasek je pa zapet,« je opazila Kaja. Zamislile so se. »Čudno, kako bi lahko nekdo izgubil zapeto uro?« so premišljevale.
»Nekomu je morala pasti iz žepa,« je glasno sklepala Ana.
»Na zimski čas je nastavljena,« je ugotovila Mojca.
»Kmetu, ki je jeseni delal na travniku, je verjetno padla iz žepa na srajci,« je misli vseh povzela Tončka.
»Ampak kateremu?« so se zamislile.
»Moramo ga poiskati!«
Zakorakale so do najbližje hiše, do kmetije. Nekaj časa so hodile okoli poslopij, da so srečale starejšega moža, ki je ravno stopil iz hleva in jih je začudeno gledal. »Ste se zgubile?« jih je ogovoril.
»Ne,« so nekoliko v zadregi začele, »samo rade bi vprašale, čigav je tisti travnik.«
»Čigav? Kar naš je. Zakaj vprašujete?«
»Nekaj smo našle ...« je mencala Ana.
»Našle?« se je začudil. »Morda uro?« je previdno dodal.
Vse so glasno pritrdile.
»Kaj res? Uro ste našle. Vedel sem, da sem jo moral tam zgubiti. Ves travnik sem stokrat prehodil, pa je nisem našel. Ve ste jo pa!«
Ana mu je izročila uro. Mož jo je vzel v svojo veliko dlan in jo pobožal kot otroka. Solze so se mu začele nabirati v očeh. »To je zadnje darilo moje pokojne žene. Tako mi je bilo hudo! Vse drugo bi manj pogrešal ... In ve ste jo našle! Kaj naj vam dam?«
»Nič ni treba,« so hitele, »in malo se nam že mudi.«
Ne, ne. Tako pa ne bo šlo.«
Pohitel je v hišo. Ko se je vrnil, je v veliki plastični posodi prinesel še v embalaži zavite piškote, dva litrska pomarančna soka in plastične kozarce. »To sem našel. Saj veste, moški ne znamo postreči.«
Z veseljem so segle po piškotih in mu razlagale, kako so ugotovile, da je morala ura pasti iz žepa, ko se je pri delu sklanjal. »Sedaj pa moramo hitro iti naprej,« so rekle.
»Da bi kar tako odšle, potem ko ste našle moj največji zaklad! Morate pogledati moje ovce in telička, ki je pred nekaj dnevi prišel na svet.«
Dekleta so radovedno stopila za njim. Pri skednju so jih izza ograje opazovale ovčke in nekatere so skozi late stegovale gobčke.
»Pričakujejo, da bodo dobile kakšen priboljšek,« jim je pojasnil in jim pokazal telička. Dvignil ga je v naročje in jim prigovarjal, da ga lahko pobožajo.
Bolj previdno so se ga dotikale. »Zdaj pa moramo res pohiteti!« je rekla Ana. »Noč nas bo ujela.«
»Kam pa greste?«
»Do Travne vasi moramo priti, potem pa nazaj do avtobusne postaje. Na orientacijskem pohodu smo. Malo že zamujamo.«
»Poznam bližnjico do Travne vasi. Mimogrede boste tam,« jim je pokazal stezo.
Mračilo se je že, ko so odšle. Hitele so po poti, ki jim jo je pokazal prijazni in hvaležni kmet, Travne vasi pa od nikoder ...
»Saj sem ti rekla, da nisi sposobna,« je Kaja glasno zabrusila Ani, ki ji je vrnila jezen pogled.
Hitele so. Ko so se že zbale, da so nekje zgrešile bližnjico, so opazile razsvetljeno okno. Stekle so. Sprejele so jih prijazne hiše in napol razsvetljena cesta. Ko je bila za njimi zadnja hiša, so zagledale celo vrsto uličnih svetilk. Še nekaj minut in bile so na avtobusni postaji.
Ana je, tako kot ji je naročil, poklicala Luka: »Zaključile smo z orientacijskim pohodom.«
»Pošteno me je že skrbelo,« je resno dejal.
Ana mu je razlagala, kaj vse se jim je dogajalo. Luka je pozorno poslušal. »Vsega sicer ne razumem povsem,« je nato dejal, »zdi pa se mi, da ste odkrile stvari, s kakršnimi se ne srečaš na vsakem pohodu. Mislim, da ste dobro izkoristile dano situacijo. Ugotovile ste, čigav je najdeni predmet, in znašle ste se tudi na nenačrtovani poti. In niste se zmedle, ko vas je ujela noč. Zelo sem zadovoljen.« Zadnji stavek je povedal tako glasno, da so ga slišala vsa dekleta. Ponosno so se spogledale, le Kaja je gledala v tla in zmajevala z glavo. Ana se je naredila, kot da tega ni opazila, in skrila svoje občutke za nasmehom na obrazu. Bila je vesela in žalostna obenem in komaj je čakala, da se doma pogovori z očkom in mamico.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 3 (2023), 84-85.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sedela je nasproti zdravniku, kot da bi obe čakali smrtno obsodbo. Stala sem za njo in v mislih prosila Boga, da le ne bi bilo najhujše.
»Hudo ste bolni, nujna je takojšnja operacija,« je počasi previdno dejal zdravnik.
Nisem videla njenega obraza; z očmi sva se ujela z zdravnikom, naj ji, prosim, prizanese s podrobnostmi. Preveč bi bilo to zanjo. Pred šestimi leti je izgubila sina in še vedno se je borila s tem, da ni hujšega za mater kot stati ob preranem grobu lastnega otroka. Z njim je izgubila del sebe.
Noge so se mi tresle, vame je udarilo z vso silo, znašla sem se v temni soteski bolečine in nemoči. Ali ji bom zmogla biti trdna opora? Ji bom lahko pomoč v trpljenju, o katerem se mi takrat še sanjalo ni? Na poti domov me je tolažila misel: Tudi če bi hodil po temni dolini, ne bom se bal, ker si Ti z menoj. V mojem srcu pa kamen, žalost in dvom: Ali je res vse, kar je prišlo od Gospoda, tudi k njemu namenjeno? Zaman sem poskušala trpljenje osmisliti, prosila sem Boga, naj nam ne vzame še naše ljubljene mame. Zdi se mi, da je ona svojo bolezen sprejela lažje kot jaz … znala je … bila je prekaljena v hudem, zaupala je v Božjo previdnost. Kljub molitvi, veri, zaupanju so bile moje noči brez spanca. Morda bi takrat še sama zbolela, toda imela sem svojo družino, bolnega očeta, sestro, prijatelje in sorodnike, ki so mi bili blizu te dni, in moža, ki je z mano čutil hlad neprespanih noči.
Ko sem nekega jutra odhajala v službo, sem – kot vsak dan – pogledala proti gori, proti naši prijazni romarski cerkvi na Vitovljah. Svetila se je v soncu in se kopala v barvah čudovite jesenske narave. »Mati, pomagaj!« sem prosila. Naprej moram … zate, mama, za vse, ki me imajo radi. Dopovedala sem si, da nam je vse to namenjeno, da mora bolečina izzveneti do konca in mi je nihče ne more odvzeti. »Ko se vrnem domov, poromam k njej. Kot moja mama, me tudi ona čaka.«
Sonce je bilo že zelo visoko, počasi sem stopala od postaje do postaje križevega pota, ki stoji ob poti k cerkvi. Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, s trnjem kronan bil, ki je za nas težki križe nesel … Zdrava, Marija, milosti polna … Zdelo se mi je, da se vzpenjam na goro, ki je sveta, da prihajam k Materi, da bi pozabila dneve, ki so minili kakor brez blagoslova, z željo, da začutim Njen objem, trden, dobrotljiv, poln upanja in tolažbe. Med vejami borovcev je bila tišina še bolj tiha, notranji mir je dobival svoj pomen.
Misli so mi uhajale na vse prizore življenja s tabo, moja mama, na tvoje zadnje romanje k Vitovski Materi ob velikem šmarnu, ko niso zmogla več poti in te je moj mož peljal skoraj do vrha. Kljub krhkemu zdravju si želela priti gor, kot bi slutila, da bo to tvoje zadnje romanje.
Pol ure počasnih korakov in že sem zagledala ozek obok, vklesan v skalo, ki te potegne v objem cerkve, nekaj stopnic in svetišče, ki te izroči Materi v varstvo. Z leve strani oltarja zre vate obraz Marije, te čudežne žene molka, ki ni vklenjen v noben čas … Vedno znova začutiš, da si tukaj pričakovan, da si ljubljen, da ti bo lažje, da boš zmogel. V ušesih ti odmeva mogočno zvonjenje ob praznikih. Pesem romarjev Marija, skoz' življenje voditi srečno znaš, ti pelji skoz' trpljenje življenja čolnič naš. In tudi če ne zmoreš pesmi, molitve, na oltar polagaš svoje prošnje, želje, zahvale, Njej izročaš svoje drage, svoje življenje.
Danes je navaden dan in cerkev je zaprta, tudi stemnilo se bo prav kmalu, toda človek bi kar ostal tukaj. Kdor enkrat doživi in začuti ta blagoslov, se vrne. Ko stopiš iz cerkve, te ob lepem vremenu objame morje sonca in svetlobe ob čudovitem razgledu po dolini vse do morja in Alp. Tukaj se spočijeta duša in telo.
Moje zemeljske mame že skoraj devet let ni več, še tisto jesen smo jo pokopali. Zapustila nam je resnično velike stvari, ki jih človek bolj jasno vidi, čim dlje živi.
Nebeška Mati na Vitovskem hribu ostaja z nami. Vedno več romarjev sprejema, vsak prinaša svojo zgodbo. Tudi vedno več mladih prihaja k Njej, da z Njo deli svoje veselje ali skrbi. Vsakdo se lahko vse dni v letu poda na Vitovlje – kot samoten romar, kot pohodnik ali skupaj z drugimi, ko so tukaj večkrat v letu svete maše.
Pri Materi bo doživel njeno bližino, mir in tolažbo, ki je v naših dneh vsem tako potrebna. Jaz prihajam s prošnjo zase, da bi zmogla s tiho vdanostjo in trdnim upanjem moliti za vse svoje drage, za moja otroka, za bolne in trpeče, za mlade, za duhovnike, za našo dolino in domovino. Da bi z odprtim srcem znala slišati in razumeti, kar nam brez besed sporoča Božja Mati: »Ne bojte se, z vami sem, vse bo dobro!«

M. Mlečnik. (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2013), 50-51.

Poznega nedeljskega popoldneva sem stal na vrhu hriba nad našo domačijo. Po dolgi in naporni nočni vožnji sem se zjutraj vrnil domov in si želel najprej ogledati posestvo in se nadihati svežega zraka. Nad mano je bilo jasno nebo. Obraz sem nastavil sončnim žarkom, ki so me prijetno greli. Pihljal je rahel severnik in mi kuštral lase. V nosnicah sem zaznal prijeten vonj po smrekovi smoli. Tu pa tam se je čulo ptičje petje. Vrhovi dreves, v katere se je zaganjal veter, so narahlo šumeli. V globeli spodaj je enakomerno žuborel potoček. Pogled na prostrano posestvo, ki se je razprostiralo daleč naokoli, me je vsega prevzel. Stara kmečka hiša, širne njive, travniki, pašniki, vinograd in gozd - vse me je zaprosilo: “Ostani z nami za vedno!” V meni se je prebudila dolgo zatajevana ljubezen do domače grude, ki sta mi jo starša vsadila v srce v najzgodnejših letih mojega življenja in sta jo negovala vsa leta moje mladosti.
Odrastel sem v zdravega in močnega kmečkega fanta, zakoreninjenega v domu in v domačem kraju. Verjel sem v srečno bodočnost in z upanjem zrl v svet. V svoji mladostni nepremišljenosti sem zahrepenel po lažjem in boljšem življenju. Odšel sem od doma in bil prepričan, da bom v širnem svetu našel srečo.
Domov sem prihajal nekajkrat na leto. Včasih me je spremljalo kakšno dekle, zadnje čase pa sem prihajal sam. Starša sta me z veseljem sprejemala. Odkar je pred letom dni nenadoma umrl oče, me je mati ob vsakem obisku skušala pregovoriti, naj se za vedno vrnem domov. Jaz pa sem ostal pri svoje in zaradi tega sva se z materjo večkrat sprla, za kar pa sem največ kriv jaz.
Ko sem pred nedavnim ostal brez dela, sem sprejem materino povabilo in se po desetih letih za vedno vrnil domov. Glavni vzrok za mojo vrnitev pa je bil drugje...
Bitje ure na zvoniku farne cerkve me je spomnilo, da je čas za kosilo. Po stari navadi smo imeli pri nas ob nedeljah kosilo točno opoldne. Ko sem vstopil v hišo, sem se prestrašil. V kuhinji ni dišalo po nedeljskem kosilu, miza je bila prazna, za njo pa je nemočna sedela mama. Opazil sem njen bledi obraz in zaslišal njeno težko dihanje in jasno mi je bilo, da je z njo nekaj narobe. “Ko se ne bi ti tako dolgo potikal po svetu...”
Povesil sem pogled kot obsojenec, ki se je zavedel svoje krivde za storjene prestopke, in osramočen povesil glavo. V hipu je v meni splahnila vsa drznost, ki me je obšla vselej, ko sem se pripravljal na oster besedni spopad z materjo. Težka jeklena pest se je oklenila mojega srca in ga stiskala tako močno, da sem komaj še dihal. Obšla me je slabost. Skozi zamegljene oči sem videl mater, ki je počasi vstala od mize in se s tresočimi koraki napotila proti oknu, na katerega sem se naslanjal. Pričakoval sem njenih ostrih besed. Toda mati je molčala. Obrnila se je proti meni , svoje oči je uprla globoko v moje in najina pogleda sta se za trenutek ujela. Potem se je zazrla skozi okno. Zvedavo sem sledil njenim očem. Njen pogled je zataval proti dolini pod našim hribom. Izza hriba se je videlo zgornji del strehe skromne stare domačije. Tam se je materin pogled ustavil, Tedaj me je še bolj stisnilo pri srcu zaradi močnih čustev, ko so me vezala na to domačijo, in ki jih nikoli nisem mogel pregnati iz svojega srca. Zaprl sem oči in moje telo se je upognilo, kakor da bi mi neka neznana teža padla na pleča. Pritekle so mi solze. Ko so se ustavile na ustnicah, sem okusil grenkobo, kakršne še nisem okusil nikoli dotlej. “Sin... tam... tam je tvoja sreča...”
Polglasne besede, ki so v presledkih privrele iz materinih prsi, so se kakor meč zarezale v mojo staro srčno rano. Materin glas je bil žalosten. Videti je bilo, da se komaj še drži na nogah. Njena desna roka se je počasi premaknila na levo, srčno stran prsi.
Dobro sem razumel pomen materinih besed. Hotel sem jo nekaj vprašati, a nisem mogel spraviti besede iz sebe. Takrat pa se je mati zazrla v moje še vedno solzne oči in slutil sem, da je morala začutiti mojo neizmerno duševno stisko. Materine očitajoče besede sem še prenašal, čeprav včasih z veliko težavo, njen pogled pa me je zdaj tako prizadel, da sem zgubil vso moč in se zrušil. Brez besed sem zbežal iz hiše kot pregnanec. Na pragu sem se ustavil in nekajkrat globoko vdihnil, nato pa se napotil po bližnjici v dolino.
Trdno odločen, da naredim konec svojemu dosedanjemu načinu življenja, sem naglo stopal po vaški poti. Poln nekega novega, doslej meni neznanega hrepenenja, sem se približeval hiši, katero sva malo prej z materjo od daleč opazovala...
Pozno popoldne sem se počasi vzpenjal proti svojemu domu. Ob meni je veselo stopalo dekle in se me trdno oklepalo. Od daleč nama je z okna naše hiše pomahala mati in s kretnjo roke pokazala, naj stopava hitreje. Moj obraz je bil vesel, oči sijoče od neizmerne radosti, in korak lahek, kakor da je z mene odpadlo vse breme mojih zadnjih desetih let. Globoko v svojem srcu pa sem zdaj začutil srečo, ki sem jo po širnem svetu dolgo zaman iskal.
SITAR, Nives. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 56-57.

Njegova prijateljica je bila že dolgo v grdi, težki depresiji. Klicala ga je po telefonu. Zlomljen glas, počasne besede. Rekla je, da vse dni čepi v kotu in bulji v zrak. Njena mama pa tako potrebuje pomoč pri hišnih delih!
Rekel ji je: »Depresija je prikrita agresija, ki si jo obrnila vase.«
Priznala je, da je strašno jezna na več ljudi, posebno nekomu se želi maščevati.
Dejal ji je: »Odpusti! Potrudi se in moli za to! Dokler ne boš odpustila, te bo mučila depresija. Tisti človek, ki mu nočeš ali ne moreš odpustiti, ima moč nad tabo. Ko odpustiš, boš svobodna in vesela.«
Prepričeval jo je, priporočal ji je, naj moli očenaš, molitev, ki od nas zahteva, da odpustimo sebi in drugim, kakor Bog odpušča nam. Če smo jezni, moramo moliti za sovražnike.
Po tem pogovoru mu je rekla, da se že bolje počuti in da bo razmišljala v to smer. Sam pa se je spraševal, če vse odpustil vsem in sebi. Obujal je spomine na ljudi, ki je bil kdaj jezen nanje. Spomnil se je marsičesa in vse izročil Bogu. Veliko olajšanje je prišlo vanj.
NI nehal misliti na prijateljico: ali ji je uspelo odpustiti, ali res razmišlja v to smer, ali res ne more iz tega, kar jo je težilo, kakor je rekla. Spodbudil jo je: pot je dolga in cesta se vleče. Tudi ona zdaj hodi po poti odpuščanja, a čaka jo je še veliko dela.
ARHAR, Vojan. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 37