Justin je med mašo rad opazoval ministrante, ki so s počasnimi koraki stopali okoli oltarja, prinesli na oltar kelih in ga po obhajilu odnesli, podajali župniku vrčke z vinom in vodo, zvončkljali ter brali prošnje. Po tihem si je želel biti eden od njih, zato je bil zelo vesel, ko ga je nekoč po verouku župnik vprašal, če bi hotel postati ministrant. Takoj je prikimal. Župnik ga je potrepljal po rami in ga povabil, naj pride v soboto po večerni maši na srečanje ministrantov.
V soboto je po maši počakal v cerkvi zadaj, da je prišel mimo župnik. »Pa pojdiva,« ga je povabil. Zaklenil je cerkev, nato pa sta odšla v učilnico. Skoraj vse dečke in deklice, ki so v krogu sedeli sredi učilnice in se glasno pogovarjali, je na videz poznal, saj jih je iz tedna v teden opazoval.
Ko sta vstopila, se niso kaj dosti umirili, zato je župnik glasno zaploskal. »Pripeljal sem vašega novega tovariša in našega sodelavca,« je naznanil. »Ime mu je Justin, sicer pa ga verjetno vsi poznate. Pomagali mu bomo, da se čimprej vključi, v našo družbo in se vpelje v ministrantsko službo.« Vsi so veselo zaploskali. »Najbolje bo, da te bomo sproti uvajali, če pa česa ne boš vedel, se obrni na Dominika,« je dodal župnik. Dominik se mu je prijateljsko nasmehnil in mu podal roko. Župnik ga je povabil, naj pride, kadar more, k maši med tednom. »Takrat je največ časa in priložnosti za uvajanje.«
Rad je prihajal. K sreči nikoli ni bil čisto sam, saj se ne bi znašel. Nekateri ministranti so mu pomagali z nasveti, drugi so se samo čudili, kadar ni vedel, kam naj se obrne ali kaj naj naredi. Vesel je bil, kadar je zagledal v zakristiji Dominika, ki ga je skrbno seznanjal z nalogami te službe, pred oltarjem pa mu je včasih namignil, kaj naj naredi. Kmalu mu je postalo vse samoumevno in preprosto. Le nekoliko preživahna se mu je zdela ta ministrantska družba, zato je občudoval Dominika, ki je znal biti razigran, ko je bil čas za to, in resen, ko je prestopil prag zakristije.
Vedno bolj sta postajala prijatelja.
Kadar sta ministrirala skupaj, sta se po maši malo dlje pogovarjala. Ti pogovori so bili vsakdanji, vendar zelo prijetni, saj je lepo govoriti z nekom, ki te pozorno in razumevajoče posluša.
»Me lahko prihodnjo sredo nadomeščaš?« ga je nekega dne prosil Dominik.
»V sredo? Mislim, da lahko.«
Hotel ga je vprašati, zakaj ga ne bo, pa je raje molčal. Že mora imeti pameten razlog, je pomislil.
Čez kakšnih štirinajst dni je Dominik prošnjo ponovil. »Učiti se moram,« je dodal.
»Ti škriplje v šoli?« se je začudil Justin.
Neodločno je odkimal. Kmalu zatem ga zopet ni bilo, ne da bi prosil za zamenjavo. Ko je spet prišel in sta se po maši ustavila, je Dominik dejal: »Verjetno ne bom več prihajal ministrirat.«
Justin ga je vprašujoče pogledal: »Zaradi šole?«
»Saj ni pomembno zakaj,« je Dominik pogledal v tla. Videl je, da je Justina prizadelo. »No, tebi povem: očetu ni prav, da hodimo v cerkev in da sem ministrant. Pa me je mama prosila, če bi zaenkrat nehal ministrirati.«
Justin je strmel v resni prijateljev obraz, njegovih besed pa skoraj ni razumel. »Vedno bom prihajal jaz namesto tebe,« je dejal, ker se mu je zdelo, da bo s tem Dominika še najbolj razveselil.
»Morda bom še kdaj prišel. Vsaj upam.« In Dominik je naglo vstal in dodal: »Samo tebi sem povedal,« je poudaril in z naglimi koraki odšel.
Justin je dano obljubo držal, čeprav mu je bilo včasih težko, toda dane besede ni maral prelomiti. Imel pa je občutek, da je bil župnik vsakokrat, ko je namesto Dominika zagledal njega, presenečen. Nekega večera mu je pred mašo bolj mimogrede dejal: »Tvoj prijatelj pa zadnje čase premalo resno jemlje svojo službo.«
Justin ga je začudeno pogledal.
»Ko ga boš videl, mu reci, naj le še pride,« je z nekim razumevajočim glasom dejal župnik.
Justin je prikimal in pohitel k omari z ministrantskimi oblekami.
Tudi njegova mama se je čudila, zakaj mora zadnje čase tako pogosto ministrirati. Justin se je izmotaval kot je vedel in znal. Toda mama je bila bolj vztrajna kot župnik. »Ali je kateri od ministrantov zbolel?« ga je vprašala.
Justin je odkimal.
»Potem pa vprašaj tistega tvojega Dominika, zakaj je tako.«
»Dominik ne prihaja več,« je rekel in takoj začutil, da je povedal preveč.
»Ne hodi več? Mu je župnik prepovedal?«
Justin je spet odkimal.
»Kdo mu pa lahko prepove?« se je čudila.
»Mama ... Ne mama, pravzaprav oče,« se je hitro popravil in se prepozno spomnil, kaj je obljubil Dominiku. Najraje bi se v zemljo vdrl, da ne bi slišal naslednjega maminega vprašanja. Bil je presenečen, ko je mama rekla samo: »Ja, to pa težko razumem.«
»Tudi jaz,« je pohitel Justin in bil vesel, da ga ni vprašala ničesar več.
Ko so na srečanju sestavljali razpored za naslednji mesec, so nekateri predlagali, da bi Dominika kar prečrtali, saj zadnje čase ne prihaja več. »Začasno ga nadomeščam jaz,« ga je malce plašno branil Justin in predlagal: »Morda bi ga na razpored vpisal manjkrat.«
»Dober predlog,« je potrdil župnik.
Ko je Justin nekega večera vstopil v zakristijo, je zagledal Dominika že napravljenega v ministrantski obleki. Stekel je k njemu in ga objel. »Pa si le prišel!« je rekel. Dominik pa je samo prikimal. Župnik, ki je pripravljal kelih, ju je od strani opazoval.
Skupaj sta pristopila k oltarju. Tako lepe maše Justin že dolgo ni doživel. Po maši sta se pogovorila.
»Ali si pobegnil od doma?« ga je vprašal Justin.
Dominik je odkimal.
»Ali oče ve, da si šel?«
Dominik je prikimal in povedal: »Oče mi je danes rekel: ‘Tokrat le pojdi k svojim prijateljem, težko gledam tvoj žalostni obraz’.«
»Samo za danes ti je dovolil?« je hotel vedeti Justin.
»Ne vem,« je bil Dominik kratek. »Celo mašo sem molil.«
»Da bi lahko spet prihajal?«
»Ne. Za očeta sem molil.«
»Potem boš pa lahko še vedno prihajal,« je z neko gotovostjo dejal Justin ter obljubil: »Tudi jaz bom molil zanj.«
JARC, Janko-Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 45.

Mara je bila med oskrbovanci doma za starejše ena najdejavnejših. Pri ročnih delih, pri prireditvah za razne praznike, pri petju – povsod je bila zraven. V dom je prišla pred letom dni in se, za razliko od mnogih drugih, hitro vživela. Prijetna gospa, prijazna, živahna in še kar dobrega zdravja. Le noge ji niso več dobro služile.
Bila je priljubljena med stanovalci in tudi med osebjem. Celo zelo stroga in zadržana direktorica je rada poklepetala z njo. Posebej pa sta se spoprijateljili z negovalko Matejo.
»Vse imam rada, odkar pa imamo v domu Maro, še raje grem v službo,« je govorila možu. »Vedno me spravi v dobro voljo, nič ne tarna, tako je polna veselja do življenja, da jo preprosto moraš imeti rad.«
»Pa vam ni nič dolgčas po domu?« jo je vprašala nekoč.
»O, mi je, večkrat! A kaj pomaga, če bi začela jokati in se vdajati domotožju. Še huje bi bilo. Domotožje raje preženem z druženjem, in tako pozabim na vse. Doma sem bila cele dopoldneve sama, ko sta bila hčerka in zet v službi, obe vnukinji pa v šoli. Zdaj ko je hčerki zbolel mož, vem, da se ne more ubadati še z mano. Prehudo bi bilo zanjo: stara ženska in bolnik v hiši. Tukaj mi je res lepo, nič mi ne manjka. Me pa tudi redno obiskujejo, vsak dan pride ena od vnukinj, vmes še hčerka, kdaj pa kdaj tudi sinovi, ki pa živijo kar daleč od doma. Nič se nimam za pritoževati,« se je razgovorila. Mateja jo je molče poslušala, a je vseeno imela občutek, da Mari nekaj vendarle manjka. Včasih je sredi petja utihnila in njen pogled je zaplaval skozi okno proti gori, kjer je bila na drugi strani njena domačija. Takrat so ji oči zalile solze, a se je brž zbrala ter pela ali kaj ustvarjala naprej.
***
Prišel je mesec maj in s skupino žena so vsak večer peli Marijine pesmi. Tako milo so zveneli njihovi glasovi, da so ji prsti obstali na strunah, ko jih je spremljala s kitaro. In spet je Mara otožno gledala skozi okno.
»Zdaj v bregu za našo hišo gotovo že cvetijo šmarnice,« je dahnila, kot da bi govorila sama sebi. »Polno jih je, kot da bi strmino pobelil sneg. In kako dišijo, da bi človek kar legel mednje in vdihaval njihov opojni vonj,« je dodala zasanjano.
»Draga Mara, povejte, kaj vas teži?« je vprašala Mateja in jo objela okrog ramen. »Ali si želite iti pogledat domov?«
»Ne, Mateja, sem bila prejšnji mesec, pogrešam pa večerne maše. Vsaj enkrat na teden me pelje vnukinja, tukaj si sposodiva voziček, pa greva. Peš ne zmorem v cerkev, čeprav je tako blizu. Hvala Bogu, da po hiši še zmorem brez njega. Pogrešam te majske večere, ko sem vsak večer šla k šmarnicam. S kakšnim veseljem smo prepevali Marijine pesmi! Maj je zame najlepši mesec. To pa res pogrešam,« je rekla tiho.
»Jaz vas bom peljala,« se je brez pomišljanja odločila Mateja.
»Tega ne moreš, službo imaš,« je bila presenečena Mara.
»Vozila vas bom tisti teden, ko sem v službi dopoldne, za druge bom pa poiskala koga drugega, da vas bo vozil zdaj v maju, pa tudi potem še kdaj, če boste želeli med tednom k maši,« ji je dopovedovala. »Zame to ne bo težko. Doma hitro postorim, kar je treba, saj sva zdaj z možem sama. Otroci so že na svojem, mož je v pokoju, pa tudi rad priskoči na pomoč, kjer je treba. Tudi jaz grem rada k maši, tako pa bova šli vsak večer in bo obema lepo.«
»Ne, Mateja, tega ne morem sprejeti od tebe. Saj si že tako preveč skrbna zame. Kako naj ti povrnem?«
»Moja draga Mara, s svojo toplino in s svojim pogumom mi dajete veliko več, kot morem dati jaz vam. Vsem nam lepšate dneve, tudi jaz bi rada vam polepšala kak trenutek.«
***
»Mateja, ali res vozite vsak večer Maro k maši? Ali ni za vas to preveč, da se še po službi razdajate za naše stanovalce?« jo je že tretji dan ustavila direktorica.
»Da, res jo vozim ta teden in to je zame veliko veselje, ne pa breme. Razbijam si glavo in se sprašujem, kdo jo bo vozil naslednji teden. Kaj če bi jo vi, gospa direktorica?« je rekla, kot bi ustrelila.
»Jaz? Kako si to predstavljate? Potem bodo kaj takega hoteli še drugi. Ne, to ne pride v poštev,« je zmajala z glavo direktorica.
»No, mislila sem, ker živite sami in ste že večkrat potožili, kako pusti so vaši večeri, bi vam bilo to v veselje, Mari pa še bolj. Mislim, da zdaj, v teh časih, to ne bo ogrozilo vašega položaja v službi. Premislite,« se je obrnila, direktorica pa je z odprtimi usti gledala za njo.
»Naslednji teden bom jaz vozila Maro k šmarnicam,« jo je poklicala k sebi med službo.
»Juhu!« je zavriskala Mateja, »saj sem vedela, da pod svojo navidezno trdoto skrivate mehko srce,« je rekla in odhitela k Mari.
»Drug teden vas bo vozila k šmarnicam sama direktorica,« je privihrala v jedilnico, da je Mari padla žlica iz rok in še juha se ji je zaletela, ker jo je pozabila pogoltniti.
»Pa naj še kdo reče, da na svetu ni več dobrih ljudi,« je rekla, ko je prišla do sape. »Ja, in tudi čudeži se še dogajajo,« je pokazala na direktorico, ki je šla mimo po hodniku.

A. Kumer, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81-82.

»Naberite mi šmarnic, ko imate urne noge, jaz sem pa že star in se ne morem plaziti po grmovju,« nam je naročil po popoldanskem nauku, ko smo se lovili po hribu.
Oh, mi pa ničesar rajši kot to! Odšli smo v Muren potok, nato pa čez hrib in nazaj v dolino v Široki potok. Tam smo našli nekaj šmarnic, a so bile drobne, listi pa rumenkasti od suše, ker je sonce tisto leto hudo pripekalo že zgodaj spomladi.
Že z manjšim navdušenjem smo se napotili v Črni potok. Tam je bilo res precej listja, a le malo drobnega popja od šmarnic.
***
»Kaj če bi šli v Pečnik, tam je osojno, morebiti pa so lepše šmarnice v rebri, kakor pa proti soncu?« vprašam Kovačevo Anico.
»Kar pojdita vedve, če hočeta, mi gremo domov! Če jih tu ni bilo, jih tudi tam ni!« se odločijo ostali.
Pa sva res šli sami. Med strmimi pečinami nad Pečnikom sva našli čudovito lepe šmarnice. Velike kakor manjši zvončki, živobele z velikimi svežimi listi. Vrgli sva vsaka svoj šopek z ovenelimi listi in s slabotnimi zakrnelimi cveti stran in hiteli nabirat to lepoto.
V grmovju je zasikalo, za skalo zašumelo, pa se nisva menili za to. Kmalu sva imeli polno naročje svežih rosnih šmarnic.
Zbežali sva mimo nevarnih skal in se oddahnili, ko sva prišli iz grmovja na odprto trato.
***
»Ali te je bilo kaj strah?« me je vprašala Anica.
»No, malo pa že – kdo ve, koliko gadov je med temi pečinami?«
»Oh, mene pa je bilo pošteno strah,« prizna Anica. »Pa ker ti nisi zbežala, tudi jaz nisem.«
»Ančka, Ančica, veš, kaj ti povem prav odkritosrčno, kakor pravijo naša stara mati. Pravzaprav sva bili neumni, kaj! Lahko bi naju uklal gad. In potem mežnar ne bi postavil teh šmarnic na oltar, ampak bi nama jih položili na pare! Nikoli več ne grem tja gor in nikomur ne povejva, kje sva jih našli, da ne bodo otroci lazili za njimi.«
»Prav imaš, kar tiho bodiva. Gori med to skalovje gotovo tudi jaz ne grem nikdar več!«
Res nisva nikoli več nabirali šmarnic v Pečniku.
Tako lepih, kakršne rastejo tam, v tisti črnici med skalami, pa tudi nisem še nikjer videla, tudi na vrtovih ne.

M. Brenčič - Jelen, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81.
knjiga: M. Brenčič - Jelen, Sedem ključavnic, Ognjišče 1995

Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj ... vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo ... Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.

Za večino ljudi je bil prvi torek v juniju (2008) čisto navaden delovni dan. Lep dan, ravno prav topel in obsijan s soncem. Sonce in sreča pa sta bila tudi v mojem srcu. Pa ne zaradi prostega dne, v službi sem namreč vzela dopust, ampak zaradi milostnih trenutkov, ki so mi polnili srce. Z Darjo sva bili tako polni veselja, da sva ga hoteli deliti še s kom. Nisva mogli domov, kjer ni bilo nikogar, s katerim bi delili veselje in srečo, zato sva zavili na kavo, da s svojo vrstnico, ki jo je služba ‘privezala’ za točilni pult, delili svojo prekipevajočo srečo.
Kot apostoli, ko so na binkošti prejeli Svetega Duha in so se brez bojazni podali med ljudi, s takim žarov sva tudi medve navdušeno razlagali, kaj sva pravkar doživeli.
Pri pojasnjevanju sva prehitevali ena drugo, si skakali v besedo, si pritrjevali in brez pravega reda je iz naju vrelo vse doživeto. Dobili sva kavo in ta naju je za kratek čas utišala, da sva lažje uskladili misli in besede o milostnih trenutkih, ki smo jih doživeli vsi v naši farni cerkvi, v katero je danes prišla na obisk Fatimska Marija Romarica.
Mogoče sva v taki polnosti doživljali tudi zato, ker sva se že prvo soboto v januarju začeli pripravljati na ta dogodek. Z družino iz sosednje vasi, ki naju je sprejela v svoj dom, smo začeli pobožnost prvih petih sobot v zadoščenje Marijinemu Srcu. Poleg tega smo se vsakega 13. v mesecu zbrali v topli kuhinji k molitvi rožnega venca in litanij. Kar veliko truda in prilagajanja je bilo potrebno, da smo uskladili svoje urnike ter vztrajali in nestrpno pričakovali Marijo Romarico. Bili smo presrečni, da bo prišla tudi v našo majhno podeželsko župnijo.
Trinajstega maja, ko smo zadnjič skupaj molili pred prihodom Marije v Slovenijo, je naša gostiteljica poskrbela še za lepo presenečenje. Ko smo po molitvi posedeli pri prigrizku in sladkih dobrotah, je vsak prejel v dar sliko klečečih in v molitev zatopljenih pastirčkov pred Fatimsko Marijo. Lep spomin, ki bo živel v meni kot dragocen zaklad in me spominjal na skupno pripravo na ta čudoviti obisk, ki je verjetno tudi zato bil tako zelo poseben in milosten.
Kako lepo je bilo danes, na dan obiska, opazovati množico ljudi, ki se je prišla poklonit Mariji!
Počasi, zadržano smo se malo pred osmo zjutraj začeli zbirati in kot so v čudenju pred sto leti to doživljali pastirčki v Fatimi, v dolini Irija, tudi mi nismo mogli takoj dojeti veselja, da se to dogaja nam, da v našo faro prihaja tako velika Gostja.
Zbrani pred cerkvijo smo molili Mariji tako ljubo molitev – rožni venec in zapeli še pesem Trinajstega maja, ko je prispela pričakovana Gostja. V procesiji in s prižganimi svečkami smo počastili Marijo in jo spremljali v našo cerkev, okrašeno, kot se spodobi za velike slovesnosti.
Velike bele pentlje z modrino v sredini so krasile pročelje klopi, na katerih so bile knjižice z izbranimi Marijinimi pesmimi, ki jih je za to priložnost dal natisniti naš župnik.
Verniki, ki smo cerkev napolnili kot ob nedeljah ali velikih praznikih, smo zbrano sodelovali pri sveti maši. Tako kot se je praznično odeta cerkev dotaknila naših čutov, se je naše dotikanje milostnega kipa dotaknilo naših duš. Naših src pa se je še posebej dotaknilo osebno pričevanje našega župnika, ki je svojo izkušnjo posvetitve Mariji in čudežne rešitve iz rok satanista delil z nami. Kip Fatimske Marije, ki ima na sebi vidna znamenja boja z nožem na življenje in smrt, je bil kot dokaz postavljen na Marijinem oltarju, kar je vtisnilo v nas poseben pečat. Ob tem smo globoko občutili resničnost besed, da tistemu, ki ga Marija varuje, ne more nihče škodovati.
Ob pesmi Jaz sem otrok Marijin so do kipa Fatimske Marije stopili tudi vsi naši šolarji, ki so bili tega dne pri pouku. Pohiteli so s šolsko malico in prosti čas odmora izkoristili za počastitev drage Gostje. Na koncu so se šolarjem pridružili še najmlajši, ki ta dan niso bili v vrtcu. Iz varnega naročja staršev ali babic in dedkov so nežno božali Marijo in ji pošiljali poljubčke. Če se kdo do sedaj še ni zavedal prisotnosti živega Duha, ki ga je na nas razlivala Marija, je zdaj, v tem svetem in ganljivem trenutku lahko začutil Marijino bližino. Tudi v Fatimi so bili otroci tisti, ki jim je Marija prišla najbližje. Tako so bili za nas trenutki srečanja nedolžnih otrok z nebeško Materjo, tisti, ki so se zapisali v naša srca. Nemalo solz ganjenosti se je utrnilo v tem posvečenem trenutku.
Kip, ki je bil pred nami, je vidno znamenje nevidnega, delo človeških rok in samo bledi odsev Lepote. Bil je deležen nežnih dotikov otroških pa tudi naših rok. Bili smo prepričani, da je ta kip samo za naše čute – oči, dotaknili sta se nas ljubezen in vera, saj smo gledali s srcem.
Sedaj ostajajo lepi spomini, fotografije in lep občutek pristnega stika z Marijo.
Polni iskrenega veselja in nežne hvaležnosti v srcih smo ob enajstih pomahali Mariji v slovo, se zahvaljevali za milosten, zelo lep in ganljiv, čeprav kratek obisk. Od Marije smo se poslovili z željo, da svoje romarsko poslanstvo osrečujoče nadaljuje v sosednih župnijah.
Marija je naša Mati, je Mati nas vseh, zato si je ne lastimo, se je ne oklepamo kot razvajeni otroci. Iz srca želimo, da svoje milosti in svojo materinsko ljubezen razliva tudi drugod, še posebej tam, kjer se ji zaupno priporočajo in jo častijo z molitvijo rožnega venca. S to molitvijo spremljamo Marijo na njeni poti z ljubljenim Sinom v veselju, trpljenju in slavi.
Papež sveti Janez Pavel II. je po svojem obisku v Sloveniji pred tridesetimi leti dejal: »Ko še imam pred očmi očarljive in včasih ganljive prizore te prelepe dežele in njenega ljudstva, bi rad ponovno zaupal njegove upe in pričakovanja presveti Devici Mariji, da bo po delovanju Svetega Duha velikodušno vstopalo v tretje tisočletje in postajalo vedno bolj dežela vere, svetosti in miru.«
Zato sva z Darjo sklenili, da bova do trinajstega oktobra še naprej vsakega trinajstega v mesecu z družino iz sosednje vasi molili skupaj in tako do konca spremljali Marijino romanje po naši lepi domovini, mladi državi Sloveniji, da na nas in na našo deželo razlije svoj materinski blagoslov.
Katarina

Ognjišče (2016) 10, str. 24

Kristina je s tesnobo v srcu stopala proti bližnji župnijski cerkvi, ki ji je bila nekoč tako draga. Da, nekoč, še pred nekaj leti, ji je bila ta pot nadvse ljuba, zdaj pa bolj iz navade, še bolj pa zaradi mame, gre k večerni maši na »čisto navaden« delavnik.
Kaj imam od maše? Kaj je v veri sploh resničnega? Takšni in podobni dvomi so jo mučili vsa ta leta, odkar se je iz domačega kraja preselila v mesto, v stanovanje, kjer je od treh deklet samo ona še zahajala k maši. Sostanovalki Sandra in Ines sta se tej njeni zvestobi posmehovali. V času, ki ga je Kristina po njunih besedah »neumno zapravljala«, sta se onidve zabavali, se učili ali spali.
Skrivnost Jezusove navzočnosti v svetem Rešnjem telesu in vprašanje Božje dobrote spričo vsega zla, ki ga Bog dopušča, sta bili verski resnici, ki ju Kristina ni mogla razumeti in sprejemati. Če je Bog res tako dober, zakaj mi ne odgovori, ko ga kličem, ko ga v stiski prosim? Če je pravičen, zakaj se nevernim ljudem pogosto godi bolje kot tistim, ki verujejo vanj in se trudijo po veri tudi živeti? Zakaj? Kdaj bom zbrala toliko poguma, da bom prelomila s preteklostjo in se izenačila z večino mladih? Tako je razmišljala Kristina, ko se je počasi bližala cerkvi. Tedaj ji je prišlo na misel, s kakšnim veseljem je včasih brala berilo pri sveti maši. Kaj ko bi ga brala tudi danes? Pospešila je korak, da bi prišla še dovolj zgodaj v cerkev in bi ji župnik prinesel knjigo beril ter bi, kot nekoč, stopila za ambon in morda doživela vsaj drobno iskrico tistega veselja, kot ga je doživljala nekdanje čase zlasti ob mladinskih mašah. Toda ko je prišla v cerkev, jo je čakalo razočaranje. Knjigo beril je že imela Marička, starejša ženica, ki je že dolga leta redno prihajala k večerni maši. Prvi hip je bila Kristina prizadeta, potem pa jo je obšlo nekakšno zadovoljstvo ob misli, da imajo morda le prav tisti, ki trdijo, da je vera le tolažba za stare ljudi, saj mladih v cerkvi ni bilo.
Sveta maša se je pričela. Ko je bil čas za berilo, je Marička stopila k ambonu in z jasnim glasom razločno pričela z branjem. Nekako sredi berila pa se ji glas zatresel, njen obraz je prebledel, oprijela se je ambona. Župnik je takoj opazil njeno slabost: pomagal ji je do sedeža ter berilo sam prebral do konca.
Kristina je stari ženici privoščila to slabost, češ: kaj pa se sili k ambonu, da bi brala, če tega ne zmore! Toda to grdo misel je hitro odgnala, ker se ji je dobra ženica zasmilila. Zaskrbljeno jo je opazovala ter bila pripravljena priskočiti na pomoč, če bi se ubožica od slabosti zgrudila.
Sveta maša se je nadaljevala. Ko je prišel čas obhajila, je duhovnik s ciborijem v roki stopil k ubogi Marički, ki je vstala in spoštljivo prejela sveto hostijo. Tedaj se je zgodilo nekaj presenetljivega. V trenutku, ko je sveto hostijo zaužila, se je na njen obraz povrnila zdrava barva, povrnil se je nanj tudi njen vedri, prisrčni nasmeh, ki je bil za to dobro ženo tako značilen. Kristina si je pomela oči. Ali vidim prav? se je spraševala. Ne, ni mogoče, da bi se Marička pretvarjala: ko je prejela Sveto Rešnje telo, je bila v hipu rešena vse slabosti. Mrtvaška bledica se je spremenila v rožnato zdravo barvo!
»Ljubi Bog, to je tvoj odgovor na moje očitke, da mi ne pomagaš v mojih dvomih. Zdaj vidim, da nam odgovarjaš o pravem času in na tak način, kakor ga posamezna duša potrebuje,« je razmišljala Kristina, ko se je tisti večer vračala od maše. S trdnim sklepom, da se bo vere še tesneje oklenila in jo poglobila.

ŠKUFCA, Angelca, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 55-566.

Mama, mama! Tvoja podoba. Tvoje blage oči. Resnoben obraz. Dolgi lasje, spleteni v kito in zviti na vrhu glave. V meni si in te nosim s seboj, kjerkoli že sem, karkoli že delam. Mama! Kaj vse si mi dala! Slike se mi vrstijo pred očmi. Slike iz meseca maja. Kdo bi te mogel naslikati, ko prihajaš s polja?! Samo srce objame te svete trenutke in jih skrije. Pa ne na površje, prav na dno. Ne dajem teh slik na ogled. Ne, nikomur. Mama, tvoja podoba je samo zame. V majskih dneh ta podoba še jasneje zaživi. Tako močno, da me kar srce zaboli.
Vračaš se s polja, sonce je že nizko, za teboj se spušča za daljne griče. Tvoj korak je počasen in truden. Motiko držiš na ramenih, skoraj boš pri meni, ki te čakam na dvorišču. Pohitim, stečem. Toda ne proti tebi, prav v nasprotno smer zdrvim. Proti vaški cerkvici. Ni daleč od naše domačije. Primem za vrv in pozvonim. Zvonim in zvonim. Zvonim k šmarnicam. Nato se pridružim otrokom, ki se počasi zbirajo pri cerkvi. Koliko otrok se nas nabere! Koliko veselja in navdušenja! Šmarnice bodo!
Otroci posedemo na stopnice pred cerkvijo. Klepetamo, se smejimo. Čakamo. Kmalu začnejo prihajati tudi odrasli. Pride tudi mama. Ko pride mama, se šmarnice začnejo. Začetek šmarnic ni vsak dan ob istem času. Niso vezane na točno uro. Mama pride in šmarnice se začnejo. Mama namreč vodi šmarnično pobožnost. Njene besede so blage, zgodbe zaživijo pred našimi očmi, molitve poletijo proti stropu cerkve, še više se dvignejo, prav pod nebo, prav k Mariji. K Tebi, Marija! Kdo pa je vsak dan v maju popeljal trudne kmečke korake v vaško cerkvico, če ne Ti, Marija?!
Vračava se domov in primeš me za roko. In tvoj pogled ni več utrujen in korak ne počasen. Obraz je mehak in svetal.
Te podobe! Kako se vtisnejo v srce! Drage matere in očetje, dajmo otrokom takšne podobe! Dajmo jim vere! Popeljimo jih od migetajočih slik raznih ekranov ven... V majsko podobo, ki ne izgine. V majsko sliko, ki ostane. Ki mora ostati, da bosta ostala tudi vera in upanje.

MARINČIČ, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 53.

Sedela je na tleh sredi sobe. V rokah je držala knjigo in jo počasi listala. Oh, kdaj jo je nazadnje prebirala? Pozabila je že, da jo ima. Čakala jo je skrita v zaboju pod njeno posteljo. Danes jo je ponovno odkrila. »Naši vzorniki« - naslov je krasila še podoba svetega Štefana. Bila je knjiga o svetnikih. Dobila jo je tistega daljnega leta, ko je prvič obiskovala šmarnično pobožnost v njihovi cerkvi. Bilo ji je komaj enajst let.
Nekega dne sta se z babico odpravili na sprehod kot že mnogokrat prej. Veliko sta si imeli povedati. Sredi poti se je babica ustavila: »Veš, jutri se začne mesec maj in z njim se prično šmarnice.« Mateja ni še nikoli slišala za to pobožnost. Pozorno je prisluhnila babici, ko ji je pripovedovala o lepih Marijinih pesmih, o litanijah in še o marsičem, kar pri šmarnicah doživiš.
Naslednji večer sta se odpravili v cerkev. Ko sta prispeli, je bilo tam že mnogo otrok in mladih. Mateja je bila presenečena. Pri maši nikoli ni bilo toliko otrok. Kaplan je v svojem dolgem črnem oblačilu pred oltarjem brenkal na kitaro in vse spodbujal k petju. Tudi pesmi so bile Mateji neznane. Zvonec je naznanil začetek maše. Po cerkvi se je razlegla pesem Spet kliče nas venčani maj. Mala glavica je z zanimanjem spremljala vsak trenutek. Takih svetih maš ni bila navajena. Čudovite pesmi, množica otrok... Namesto pridige pa je župnik povedal zanimivo zgodbo o mladem fantu Dominiku Saviu. Da bodo podobne zgodbe poslušali ves mesec, je rekel. Ko je končal, je kaplan zaigral na kitaro in otroci so v en glas zapeli O Marija, o Marija, kako si lepa ti! Po končanem obredu so se otroci zbrali pred cerkvijo in počakali, da so ministranti razdelili listke s sliko svetega Dominika. Tudi Mateja je dobila listek. Skrbno ga je shranila. Tako tudi vse druge listke, ki jih je dobila v mesecu šmarnične pobožnosti. Na koncu meseca je bila med tistimi redkimi, ki so imeli zbrane vse listke. Gospod kaplan jim je pri verouku povedal, da ima presenečenje za vse, ki so redno prihajali k šmarnicam. Presenečenje je bila knjiga Naši vzorniki. Takrat se je Mateja prvikrat srečala z mnogimi svetniki: Štefanom, Bernardko Lurško, Ivano Orleansko. Vsak večer je pred spanjem vzela knjigo v roke in jo prebirala. Občudovala je njihovo zvesto vero, njihov pogum. Ta knjiga jo je vzpodbudila, da je segla še po drugih knjigah o svetnikih. Njeno navdušenje se ni poleglo še vse leto. Naslednje leto je komaj čakala na mesec maj in šmarnice. K šmarnicam je povabila še prijateljico in tako vsakodnevna pot v mesto in nazaj ni bila več dolgočasna. Nič več ji ni bilo tuje pri maši. Tudi Marijine pesmi je že vse znala. Po šmarnicah sta s prijateljico zavili na sladoled. To je postalo njuna navada, ki sta jo ohranjali vsa leta, ko sta hodili k šmarnicam. Pozabili je nista niti takrat, ko sta kot animatorki k šmarnicam spremljali skupine birmancev.
Ni se mogla prav spomniti, kdaj je nehala hoditi k šmarnicam. Kot študentko jo je še kdaj ob večerih zaneslo v cerkev. Zdaj pa že dolgo ni bila pri šmarnicah. Ob obujanju spominov ji je postalo toplo pri srcu. Nekaj časa je listala po knjigi, nato pa jo je položila nazaj na njeno mesto in se lotila svojih opravkov. Njen obraz pa je še ves dan sijal v veselju lepih spominov.

PORI, Ajda, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 52-53.