S sodelavko Evo sva si med odmorom za malico privoščili kavo.
»Izvoli mandarino, da dobiš potrebne vitamine v telo,« mi je ponudila sadež.
»Hvala, teknilo mi bo malo osvežitve,« sem rekla in takoj začela lupiti mandarino. “Joj, koliko pečk ima vsak krhelj! da jih včasih kar pojem, kot smo nekoč otroci celo češnjeve koščice pojedli, ko smo prišli do kakšnih češenj,” sem se spomnila otroških let.
»Nikar ne jej tega, lahko se ti pripeti kaj hudega,« me je Eva resno opozorila.
»Le kaj je lahko narobe? Ali misliš, da mi bo v želodcu pognala korenine in začela rasti?« sem se šalila.
»To ne, lahko pa ti zaide v slepič. Ti nisem še nikoli povedala zgodbe naše Cilke, tiste, ki se je malo pred tvojim prihodom v službo upokojila?«
»Ne, nisi. Kaj je bilo z njo?«
Začela je pripovedovati: »Cilka je živela v vasi. Kmalu po končani osnovni šoli se je spoprijateljila s fantom iz sosednje vasi. Bila sta lep par in vsi so odobravali njuno zvezo. Potem je Cilka šla na srednjo šolo v mesto. Njen fant je končal poklicno šolo. Nekaj mesecev je bil zaposlen, potem pa je dobil poziv za služenje vojaškega roka.
»Cilka, me boš čakala?« jo je spraševal.
»Veš, da te bom. Kolikor časa bo treba,« mu je obljubila.
Redno so potovala Cilkina pisma do njenega vojaka in vojakova do nje. Njeno šolanje se je zaključilo, kmalu je tudi njen zaročenec prišel od vojakov. Začele so se priprave na poroko. Tedaj pa je Cilka nenadoma resno zbolela. Odpeljali so jo k zdravniku, ki je po pregledu trdil, da je Cilka noseča in zato čuti bolečine v trebuhu.
»Nisem noseča, nemogoče je, da bi bila!« je odločno zanikala Cilka.
Doktor pa je trdil svoje in se je še norčeval z nje.
Bolečine so bile vedno hujše. Cilka je bila na koncu z močmi in tedaj jo je zdravnik vendarle napotil v bolnišnico. Tudi tam so sprva pomislili, da je imel njen zdravnik prav in so jo hoteli prepričati, da je noseča.
»Ne, nisem! Ne morem biti noseča!« se je upirala.
Končno so jo le vzeli zares. jo odpeljali na operacijo in videli, da ima že močno vnet slepič. Njeno življenje je viselo na nitki. Po operaciji so ugotovili, da je v odstranjenem slepiču tičalo zrno kave, ki je povzročilo vnetje. Cilka se je spomnila, kdaj je pila kavo v naglici in pogoltnila nekaj trdega.
Njenemu zaročencu so prišle na ušesa vaške govorice: »Noseča je bila, hotela je odpraviti otroka, pa je šlo nekaj narobe.« Fant je tem čenčam verjel tako močno, da je Cilki brez pomisleka rekel: »Ne bom se poročil s teboj, ker mi nisi bila zvesta. Vrni mi zaročni prstan!«
Cilka je bila vsa obupana. Povedala mu je, kaj je bilo v resnici, pa ji ni verjel. Vrnila mu je prstan, spravila pripravljeno balo, se zaposlila in živela svoje osamljeno življenje.
Ko mi je Cilka to pripovedovala, je rekla: »Eva, težko se je sprijazniti z dejstvom, da mi ne bi bilo treba živeti sami, če ne bi po nesreči pogoltnila tistega zrna kave. Morda pa je bilo tako bolje, ker si ne morem predstavljati, kako bi živela s človekom, ki mi ni zaupal in je bolj verjel vaškim čenčam kot meni. Prepričana sem, da so nekje na svetu roke, ki me objamejo, samo ne vem, kje naj jih iščem.«
Cilka je bila pridna v službi, je nadaljevala pripoved Eva, napredovala je, hodila na seminarje in dodatno izobraževanje. Tam je srečala človeka, čigar roke so čakale, da jo toplo objamejo. Bila sta tik pred upokojitvijo, ko sta se zbližala. Da bi lahko živela skupaj v enem stanovanju in po božji volji, sta se, že upokojenca, odločila za poroko. Morala bi videti Cilko, kako je sijala od sreče, ko je prišla z njim po poroki na obisk. »Zdaj bo prišla moja bala prav. Nisem zaman ure in ure sedela pri vezenju in šivanju ter jo pripravljala. Ko te doleti kaj hudega, ne veš, da je to v bistvu dobro zate. Zaradi naše omejenosti je takrat težko sprejeti, z leti pa se vse zbistri.«
Bila sta lep par dveh zrelih oseb. Skupaj sta hodila k maši, na sprehode, po nakupih. Iz njunih oči je sijala ljubezen in sreča. Po več letih skladnega skupnega življenja je mož zbolel in obležal. Cilka je skrbela zanj, ga negovala s sočutno ljubeznijo. Kmalu je ostala spet sama. Dokler ji je zdravje dopuščalo, je bila vsak dan na grobu ljubljenega moža.
Nekoč mi je vdano zaupala: »Gotovo se bova kmalu spet srečala in se združila v večnosti, saj sem že krepko v letih. Nimam več kaj dosti pričakovati od življenja, šla bom k njemu, ki mi je polepšal večer življenja in me rešil bremena samote. Bil je sorodna duša, moje zrno sreče. Škoda, da se nisva srečala že prej, vendar pa sem Bogu hvaležna za teh nekaj let, ki sem jih smela preživeti z njim.«
Kot da je že na pragu večnosti in se ji pred očmi vrstijo ključni dogodki njenega življenja, se ji je spomin vrnil v mladost. Povedala mi je, da se je takrat zaradi tistega nesrečnega zrna kave zbala, da bo morala umreti in se ločiti od svojega fanta, s katerim sta načrtovala skupno prihodnost. Do ločitve je prišlo kljub temu, da je ozdravela. Grenka izkušnja jo je naučila, da ni vedno smrt tista, ki ločuje. Kjer je ljubezen dovolj močna, je niti smrt ne more uničiti. Kjer je slabotna, pa jo lahko uniči že zrno kave!

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 76-77.

Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani ...
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli ...
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo ...
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna ... Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22

Grem po ulici. Tam na križišču pred mestno bolnišnico ga zagledam. Stoji na robu pločnika in vse kaže, da bi rad šel preko ceste na drugo stran. Obstanem presenečen. To je vendar mladi Aljoša. Narkoman že nekaj let. Propadajoč človek, ki se je popolnoma izgubil. Poznam ga od otroštva. Neštete noči ga je mati puščala samega doma in uživala čas, ki se ne vrne nikoli. Ko je nenadoma umrla, je ostal čisto sam. Odrastel je v družbi sebi enakih in postal popoln odvisnik. Bil je lep mladenič.
Stopi korak s pločnika, a se nerodno, preplašeno umakne. Mimo drvijo avtomobili. Naredim korak, dva proti njemu. Saj me sploh ne bo opazil. Mnogokrat me je grobo žalil pred drugimi, a sem pozabil. Mimo hodijo ljudje, kakor da ga ni tam. Mnogi sovražijo te nesrečnike in iščejo izgovore za svojo brezbrižnost. Ne želijo jim pomagati.
Spet obstanem in globoko v meni se oglasi vprašanje o lastni moralni, krščanski odgovornosti. Bom šel hitro mimo njega in pozabil, da sem ga videl? Hudo me je žalil – bom zdaj razglabljal o odpuščanju? Ali nisem tisočkrat slišal tisto lepo misel: »Kar ste storili enemu mojih najmanjših, ste storili – meni!« Približam se mu. Ves se trese. V obraz je bledo siv in sunkovito diha. Hlače ima vse umazane. Morda je stanje tako hudo, da nujno potrebuje zdravniško pomoč? Stopim k njemu. Trepetaje se obrne. Trudoma me prepozna. Čvrsto ga primem za roko in počasi vodim dalje. Globoko v moji duši se prebuja večna resnica, v katero trdno verujem. Bedni Aljoša se znova zamaje in opoteče. Padel bo. Postane me strah in sram obenem. Z vso silo, ki jo še premorem, ga zgrabim za pas. S tresočo roko me objame in se z vso težo svoje bede obesi name. Hudo mi je. Nenadoma pomislim: Ali sploh znam nositi križ? Znam odpuščati in razumeti? S poslednjimi močmi ga privlečem do bolnišnice in tam v sprejemno ambulanto. Znova me pogleda. V teh očeh je nekaj, česar še nisem videl. Kakor da od daleč slišim vpitje in jok in glasno množico. Prijazna sestra me vpraša, če sem njegov sorodnik. Povem, da nisem. Izročim ji svoje podatke in prosim, da me obvestijo o njegovem zdravljenju. Poskrbeli bodo zanj. Utrujen in zbegan odidem. Potem pozabim. Čez nekaj dni zazvoni telefon. Bolniška uslužbenka me vpraša po imenu. Mirno in neprizadeto mi sporoči: »Po nekaj dneh bitke je Aljoša danes zjutraj – umrl.« In doda: »Prosil je, vam sporočimo – da vas ima rad in da je vaš prijatelj ... Hvaležen je, da ste mu odpustili ...«
Sesedem se na stol ob pisalni mizi. Na njej leži prazen list papirja. Zajokam – zanj in zase. Nenadoma me zopet obide misel: Bom znal nositi svoj križ in reči “Dopolnjeno je!”, kadar pride čas? Tam, na drugi strani, me bo čakal Aljoša in vsi, ki sem jih imel rad, da bi bili večno srečni – in ljubljeni.
Aljoša je odšel, moje krščansko poslanstvo se nadaljuje.

Stanislav. Ognjišče (2016) 04, str. 44

Počasi se zlekne po klopi za mizo. Utrujen je in zaspan, po glavi pa mu rojijo temne misli o večnem spancu. Bilo bi enkratno, razmišlja, zaspati za klopjo po kosilu in se nič več prebuditi, medtem ko se oče in mati pogovarjata ob kavi. Umaknil bi se temu prekletemu življenju, tako pa ga moraš vzeti in živeti v enolični vsakdanjosti, se pogovarjati iz enega samega razloga, da pač ne molčiš.
Mati se pritožuje nad vremenom: »Kdaj bo prenehalo deževati, zdaj je že za vse dovolj mokro!«
»Ta teden bo težko kaj z vremenom, ker so ledeni možje,« odgovori oče.
»Kar naj pada, bo vsaj sadje odcvetelo!« naveličano reče Marjan.
»Dež ga zbije na tla,« odvrne nekoliko osuplo mati, »ne da bi odcvetelo in jeseni potem ne bo sadja.«
»Saj je vseeno,« odgovarja brezbrižno, »za čebele je brez vrednosti, samo letajo po njem, namesto da bi šle v gozd na smreke.«
»Kaj pa če smreka ne bo medila?« mu postavi oče vprašanje z izkušenostjo čebelarja, ki dobro ve, kolikokrat je smreka zatajila.
»Potem je pa tako nič!« vrže besedo zaspano z jezika, nadaljnje, ki bi se morale glasiti: saj na tem svetu se nič ne splača, ko je vse en sam nič, pa k sreči obdrži zase. Odvihral je v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Najraje bi se izkričal: vse je nič! Nič nima smisla! Ko bi bilo že enkrat konec te pomladi, ki mi vedno prinaša samo nesrečo.
Ni mu do ležanja. Spravi se k oknu in opazuje težke deževne kaplje, ki polzijo po steklih. Debele kaplje dežja v valovih zbijajo belo cvetje sadnega drevja, ki se ziblje v sunkih vetra. Oblaki hite raztrgani, tam se je na trenutek pokazal celo košček nebesne modrine. Dež skoro poneha, potem začne zopet vedno bolj padati in polzeče kaplje vzamejo jasne slike onstran stekla, le motni obrisi ostanejo ...
Začne brskati med knjigami, da bi bral, pa se ne more odločiti: Kaj svežega? Ah, ne! Raje kaj poznanega, lepega, da se umirim in sprostim, razmišlja. Išče dalje: Remarque, Čas življenja, čas smrti, Nebesa ne poznajo izbrancev! Ne! Preveč nihilizma! Kaj pa Draga moja Izza? Ne! V senci cvetočih deklet? Ne! Ne! Opusti iskanje po že prebranih knjigah, saj išče le besede, ki bi bile vsaj malo napisane na njegova razpaljena čustva. Pa ravno ta hoče umiriti, že tako si jih je preveč razgrebel in sedaj ga boli. Pozabil bi rad. Pozabiti hočem! si govori. Zato mora biti kaj življenjskega. Na mizi leži Sveto pismo. Oči se mu ustavijo na njem, to bo, kjer koli se bo odprlo, tam bom bral ... Prvo pismo Korinčanom, spev ljubezni, beseda življenja in smrti, zdaj poleg, zdaj daleč, zdaj se mu zdi, da jo ima, pa je zopet nedosegljiva.
Odpre dnevnik, pa ne ve, kaj bi pisal, da je vse skupaj nevredno in življenje nesmiselno ali pa o ... Prebira nazaj, srce je razbolelo od iskanja. Tu je zdaj našel besedo, pred katero beži, katero meša s tisto veliko besedo Ljubezni ... O njej bi pisal, o deklici, ki jo celo v svojih zapiskih skriva pod zaimek ona, ali pa jo imenuje kar deklica. Zdaj ne more več utišati krika srca, ki vpije njeno ime: Mojca! Mojca! ... Zdaj, ko jo izgublja ali pa jo je že izgubil in je krik le še vodilo iskanja, želje po vrnitvi. Ne piše, le razmišljanja se mu pode po glavi kot nevihtni oblaki na popoldanskem nebu: Je sploh kdaj bila moja deklica, ali pa sem si jo le naslikal v sanjah kot svojo? Ali je res vse izgubljeno, ali pa Ljubezen res zmore premagati vse, tudi potrpeti? ...
Počasi se bliža večer. Spomni se na šmarnice in odide proti cerkvi na hribu, čeprav še vedno dežuje. Zdaj mu je edina želja videti njo, njo, deklico ... ve, da bo v cerkvi kljub dežju.
Neki avtomobil ga pošteno oškropi, ko gre ob glavni cesti, tako da se spet slabe volje upira pljuskajočim mislim: Ali ne greš v cerkev samo zaradi nje? Zaradi nje, ki bi jo moral pravzaprav pozabiti in si ozdraviti razbolelo srce. Sedaj sem ji tako samo še neprijetna senca, sitnež, in vsako srečanje mi samo še razboli srce. Pobegniti bi moral, pozabiti! Zakriči si: Ustavi se! Ne nori! Utišaj srce! Bodi močan! Nič se ne zgodi. Koraka dalje, z ihto nizkega oblaka, iz katerega dobesedno lije in ki z veliko hitrostjo drvi čez polje proti hribom v ozadju. Divji veter mu hoče odnesti dežnik, na zahodu pa se naglo veča okno jasnine.
Vzpenja se proti cerkvi, naliv poneha. Ko stopi iz gozda na jaso pod cerkvijo, skozi okno v hitečih oblakih posije rumeno sonce in oblije cerkev in jaso z mehko svetlobo ...
... Pa saj tamle spredaj gre deklica! Hoče pohiteti za kito, ki se lesketa v večerni svetlobi, pa je predaleč. Vsak hip bo na stopnicah in v cerkvi ...
Zruši se v zadnjo klop, poišče z očmi kito in utone v razmišljanju. Molil bi rad, pa se le prepira s Tistim v notranjosti: Samo besede, besede, rad jo imam, razumeš?
– Pa jo res ljubiš? Veš, kaj je ljubezen? Ljubezen ni samo prejemati, ampak tudi dajati!
– Dal bi zanjo vse! Vse bi ji dal!
– Bi res dal vse zanjo, bi ji res vse dal?
– Mir, se počasi izvije iz notranjosti, tega ji ne znam dati, ne morem, ali jo s tem ne izgubim?
– Ljubezen hoče vse!
– Ampak jaz bi rad ...
– Kaj bi rad, sebičnež!
Kako, saj če gledaš tako, potem je vse sebičnost, že to, da nekaj hočeš, da bi nekaj rad, saj izpolnitev želje ti že daje nekakšno lastnino, pa naj bo takšna ali drugačna ... Kdo sploh pozna Ljubezen, ali jo morda le slutimo?
Maši sledi bolj na pol, zdaj bodo že prošnje, in ko duhovnik reče: »Zdaj lahko še vsak sam doda svojo prošnjo«, se besed oklene kot rešitve: Zanjo, Gospod, za Mojco! Prosim te!
Cerkev se je spraznila. Odhaja tudi deklica, rad bi pohitel za njo, rekel besedo, pa saj bom samo nadležen kot tale dež, razmišlja, ki zopet začenja. Ah, dež, zmočil ji bo krilo, ko pada tako z vetrom, in zbil vse cvetove s stare jablane. Naenkrat mu je žal za lepoto! Kaj ne moreš sprejeti vsega ob svojem času, kaj drviš za prihodnostjo, ki se spremeni v vsakdan, ko ga začneš živeti. Poleti boš jokal za pomladjo, kot čez kakšno leto za mladostjo, za vsem tem iskanjem, bolečino, ker boš spoznal, da je kljub vsemu lepše, kot pa če bi ti bile izpolnjene vse želje in izravnane vse poti ...
Na križišču stoji križ. Ozre se nanj in pridušeno reče: »Torej, Gospod, omili moje težke kaplje iskanj, da ji ne zbijem cveta mladosti, ampak naj bodo kaplje iskanj kot rosa, ki le poživi cvet ...«
JAVOR, Jani, Ognjišče (2011) 06, str. 52

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Minili so prazniki, s hiš je izginila bleščava in v vse kote je spet zlezel mrak. Kljub mrakobnosti - majhna okna na naši hiši so dajala le malo svetlobe - pa je bilo lepo. Lepo in svetlo. Vse še tako kot pred Božičem, pred Tremi kralji, pred vsem tistim najlepšim. Tisto leto se je prava zima začela pozno. A bila je huda! Kurili smo v peči noč in dan in delali gazi od hiše do hleva, pa skozi dvorišče in do poti k cesti.
Neko tako mrzlo jutro sem čepela ob oknu in risala po šipi različne figure. Bilo mi je dolgčas, babica je utrujena od bolezni spala in nisem si je upala motiti. Njene ure počitka so bile kratke in ves tisti čas sem bila tiho.
Pogledala sem skozi porisano šipo in na ledeni gazi opazila človeka. Pogledala sem malo bolj natančno in stekla v kuhinjo. »Mama, pridi sem!« sem zaklicala.
»Ne vpij! Ne veš, da moraš biti tiho?«
»Mama, Gašper gre! Stric Gašper!«
»Moj Bog, pa v takem!« je rekla mama in sklenila roki. Nisem vedela, ali velja babici na postelji ali vremenu zunaj. Spet je začelo snežiti, vendar tisto ni bilo najhuje. Vlekel je sever, oster kot britev, v vse pore se je zajedal. Kadar je pritisnil, smo kurili ves dan. Ogenj v peči nikoli ni smel ugasniti, celo ponoči ne. K sreči smo že jeseni iz koruzne slame spletli dolge kite in jih v tistem mrazu ovili okrog vrat in oken v hlevu. Hiša pa je imela dober zapah, težka okovana vrata so nas varovala, le na kljuko so se ob hudem mrazu kar lepili prsti. In v takem je prihajal k nam Gašper!
Gašper je hodil domov ob sobotah. Delal je na neki vrtnariji daleč stran. Avtomobila ni imel, avtobusne zveze so bile slabe, njegove noge pa tudi.
»Kako je le prigazil gor, v takem...« je še vedno mrmrala mama in zmajevala z glavo. Gašper je bil njen mlajši brat; bil je brez noge in nosil je protezo ter bil zaradi tega vse življenje nesrečen. Zaradi tistega se mu pri nas ni bilo treba preobuti, lahko je sedel, kamor koli je hotel, pa mu nihče ni tiščal copat v roke.
Kadar je prišel, sem ga bila vesela. Vesela ga je bila tudi babica. Vedno je takrat vstala in sedla. In nikoli ni pustila, da jo podpremo z blazino. Da Gašper ne bi videl, kako je z njo. Gašper je bil njen najljubši sin, pa je dobro vedel, kako je z njo! Vedel je, da se ne bo nikoli več pozdravila in da bo le s težavo naredila še kakšen korak.
Z mano ni dosti govoril, pravzaprav z nobenim od nas, vendar je bil tu in je bil član družine. Tisti obiski so mi bili vedno dragi in dragoceni. Ni mi nosil sladkarij, tudi pestoval me ni in ne razvajal. Samo bil je in to mi je bilo dovolj.
Tisto zimo pa je stopil v hišo s svežnjem v rokah. Z velikim svežnjem, omotanim v rjav papir in zavozlanim z vrvico. Otresel je sneg s plašča, ga otepel še z ramen, potrkal je s čevlji ob prag - vedno je nosil težke, visoko zavozlane čevlje - stopil je v hišo in dal tisti sveženj na klop k peči.
Vsi trije smo pogledali tja, pa spet vanj, rekel ni nobeden nič, bil je čas kosila.
Ko je prišel oče z lesa, smo posedli, pojedli smo in je sonce vstalo izza oblakov nad Jelovico, vsa hiša je bila kar naenkrat ožarjena.
»Kako ti gre, Gašper?« je vprašala babica.
»Dobro,« je rekel ta in mešal po juhi. »Tudi ti si videti bolje...«
Tako je rekel vsakič in vsakokrat se je obraz moje babice razlezel v topel nasmeh. »V taki družini mora biti dobro,« je rekla in pogledala v vsakega izmed nas. Odrinila je krožnik od sebe in se spet nasmehnila.
Nekaj časa smo bili vsi tiho. Le jaz sem skakljala sem in tja in čebljala svoje. Nazadnje sem se ustavila in pogledala v tisti sveženj na klopi. Ko sem videla, da so se vsi zapletli v pogovor, sem sedla zraven in zastrigla z nogami.
Sveženj je bil ovit z debelo vrvico, bil je malo moker na straneh, verjetno ga je Gašper nosil vso pot iz mesta k nam po sneženi cesti in ga prekladal iz roke v roko. Ker ni  nič rekel o njem, kar sedel je tam v kuhinji, je radovednost prignala mamo. »Mislim, da bo tam nekaj zate,« mi je namignila in stopila blizu. Prijela je za tisto vrvico, jo razvozlala in odvila papir.
Iz šumečega papirja je potegnila lutko. Lutka je bila precej velika, bila je iz celuloze in bila je oblečena. V pisana otroška oblačila.
»Kaj vse že danes delajo!« je vzkliknila mama, zvila papir pod pazduho in sijočih oči pogledala v tisto lutko. Jaz sem ostala odprtih ust, brez besed.
Lutka je bila oblečena v kratke, temno zelene hlače, v bledo rumeno pikčasto srajčko, na glavi je imela zelen klobuček.
»Mama, to pa je mali fantek!« sem zaklicala in poskočila. Potegnila sem tisto čudo vseh čudes iz maminih rok, in zajokala od sreče.
Stisnila sem k sebi mrzlo in trdo bleščečo igračo in tekala z njo po hiši. Do tistega dne mi še nihče ni kupil lutke. Imela sem le punčko iz cunj, ki jo je sešila mama. Zdaj pa kar naenkrat to! Tako pisano razkošje!
Med vrata je stopil Gašper. Ni me vprašal, če mi je všeč, le obraz je potegnil v nasmeh, oprijel se je podbojev, da je bolj natančno videl moje navdušenje, in pokimal. Nič si nisva rekla, zamrmrala sem hvala, hvala, hvala in stekla v kuhinjo.
»Janez boš! Moj Janez!« sem vpila tam in dvigovala lutko v zrak.
Čez nekaj dni, ko je Gašper spet šel delat, je prišla v kuhinjo moja babica. Bolj pridrsala je kot prišla, noge je niso več ubogale. Pogledala je vame in rekla: »Zdaj pa je dovolj tega tvojega tekanja sem in tja! Janeza bomo malo spravili, da se ne bo prehitro pokvaril. Ko boš pridna, ga boš spet dobila in se igrala z njim.«
Tako je tudi bilo. Igračo, ki sem jo dobila, sem morala oddati. Mama jo je odnesla na vrh, v prostor, kjer je bilo veliko raznih dragocenosti: steklen Bogec, velik zelen kolač za potico, rezbarije mojega dedka, šatulja z babičinimi broškami, voščene rože z njene poroke, krstna sveča...  Redko kdaj smo zašli tja gor in vse, kar sem prijela v roko, je imelo poseben duh: duh našega skrivnostnega »cimra«.
Malokdaj sem se igrala s tistim Janezom, babica je bila stroga, jaz pa živa in nepredvidljiva. Vedno so se bali zame in za Janeza tudi, da ga ne bi potolkla.
Nisem se veliko igrala z njim, tudi zato ne, ker sem prehitro rasla. Tudi potem, ko babice ni bilo več, ne. In prav zato se je Janez ohranil do danes. Ima malo obtolčen nos in komolce in kolena. Še vedno pa ima tisti svoj klobuček - malo so ga načeli molji - tudi srajčko in hlačke ima še vedno, le vse je obledelo.
Nekaj časa nazaj se je stric poslovil s tega sveta, ki je bil včasih lep, včasih krut, tako kot vsem nam. Prinesli smo lutko s podstrešja, kjer je še vedno spravljena. Obrnila sem jo v rokah in dvignila v naročje. Nekaj lepega je prišlo nazaj, nekaj toplega se me je dotaknilo, in še dolgo je ostalo tako.
Spravila sem Janeza nazaj. Dobro vem, da se nihče ne bo igral z njim. Mladi tako ne bi vedeli, kaj naj z njim. Imajo svoje igrače in računalniške igrice, ki jih osvajajo, vsega je preveč in nič tistega pravega ni. Nič toplega ob tistih igricah, nič, kar bi jih spremljalo tudi kasneje. Čudno se počutim ob vsem tem in se trudim, da bi ta novi, s tehniko obdarjeni svet, vendarle razumela.p
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 54-56.

Čeprav je kazalo, da se zima že poslavlja in da je najhujše mimo, še dolgo ni bilo tako. Krme je po malem že začelo zmanjkovati. Prišel je čas, ko smo morali začeti voziti seno s svisli v rovtu. Z očetom sva šla nekajkrat na teden tja gor, pozno sva se vračala utrujena in prezebla.
Dolgo po svečnici ni bilo nič bolje. Zvečer smo legali spat, slišala sem očeta, ko je utrujen vzdihnil, in mamine pletilke, ki so še vedno zvončkljale na vogalu peči. Večer je bil sivkasto moder, leden, utihnil je lajež psov po vasi, le tu in tam so še zaškripali koraki na poti. Zapozneli ponočnjak je bil največkrat klavec, ki se je vračal s svojim nahrbtnikom in sekiro s svojega zimskega opravila.
Takrat je potrkalo. »Le kdo je tako pozno?« je rekla mama, ki ji ni ušel noben šum v bližini hiše ali hleva. Oče se ni odzval. Preveč utrujen je bil. Potrkalo je še enkrat, tokrat močneje. »Nekdo po vsej sili hoče priti noter!« je rekla spet mama. »Kakšen ponočnjak.«
Ponočnjaki smo pravili tistim, ki so takrat, ko je že vse spalo, hodili po vasi. Nekateri iz navade, drugi pa zaradi dela, ki so ga opravljali.
Spet je potrkalo. Tokrat še močneje. »Če bi mislil krasti, bi prišel potiho...« sem zinila in sedla na posteljo. V oknu se je lesketala luna. Mimo stoga sem videla bežati sence, a tisto so bile srne, ki so vsako noč hodile raziskovat za hrano.
Vrata so se spet zatresla. Ker je bilo vse okrog tiho, se je slišalo kakor bobnenje. »Grem pogledat, kdo je,« je rekel oče nejevoljno in vstal. Za njim je vstala mama, v nekaj minutah smo bili vsi trije v veži, na vratih. Ko je oče odklenil, sem stopila korak nazaj. Na pragu je stal moški, velik, plečat človek, s širokokrajnim klobukom na glavi. »Dober večer!« je pozdravil. »Bog daj!« Vsi smo v en glas zamrmrali isto. »Ali misliš, da smo gluhi! Da...« Oče je takoj za tem utihnil.
Moškemu za hrbtom je stala ženska. Majhna, okrogla, ovita z zeleno volneno ruto. V roki je držala velik slamnat cekar, segal ji je skoraj do tal. Tudi njeno rožasto, živopisano krilo ji je segalo skoraj do tal. Izpod njega so gledali črni gumijasti škornji. Bila je...
»Noseča je,« je rekel moški malo tišje in mirneje. »Pa sem mislil... Bog ve, kaj lahko pride... Skrbi naju prespati na skednju. Imate v hiši kaj prostora? Ni važno, kje, vse imava s sabo. Koc in rjuho, da bo le toplo.« Oče in mama sta se spogledala, jaz sem stopila korak nazaj, pogledovala sem v ledene sveče, ki so visele z naše strehe, pa spet v njeno rožasto kiklo, s katero ni mogla več zakriti svojega stanja.
»Se bo že našlo kaj, da bosta legla,« je zamrmral oče, ko je dolgo gledal v mamin napeti obraz. Ta se je po njegovih besedah razlezel v nasmeh, lica so ji pordela in oči so ji takoj postale budne in tople. Take, materinske.
Moški in ženska sta stopila v kuhinjo. Tam je bilo še vedno toplo. Ogenj v štedilniku je ugasnil, a tlela je žerjavica in na robu je stala pikasta skodelica z mlekom. Skodelico mi je prinesel decembra Miklavž, bila je moja najljubša. Mama je prijela za skodelico, prinesla je kruh na mizo, ga odrezala zajeten kos in vse skupaj potisnila pred žensko. »Le jej! Današnji je, v krušni peči pečen. In mleko je tudi še toplo,« je rekla in šla spet k štedilniku. »Tudi nekaj slanine je še ostalo od večerje,« se je spomnila in tudi tisto prinesla na mizo. »Jejta!«
Zdaj se je primaknil bliže k ženski tudi moški. Vzel je iz žepa pipec in zarezal v meso. Z rezilom je nosil koščke v usta in mlaskal z jezikom. Bila sta res lačna. Ženska si je hitro razvezala ruto, razmršeni lasje so ji padli na ramena. Prijazno je pokimala mami in nadrobila kruh v mleko. Ko sta se najedla, je mama kruh, ki je ostal na mizi, potlačila ženski v cekar. Ta ji je hvaležno pokimala, moški pa je vstal in se razgledal po kuhinji.
»Bova kar tu prespala,« je rekel. »Zelo toplo je, v nahrbtniku imam koc, razgrnil ga bom po tleh, pa bo...« »Na tleh? Na tleh pa ona ne bo mogla spati! Kako se bo pa zjutraj dvignila? Kako bo vstala? Nemogoče!« je rekla mama. »Tu bova, pa konec besedi!« je trmasto vztrajal moški. Ko je slekel suknjič in odložil klobuk na vogal mize, se mi je videl še bolj črn. Poraščen in črn. Nosil je črne hlače, prevezane s širokim, temno rdečim pasom.
Nekaj časa je obračal glavo sem in tja, nazadnje pa je zapičil oči v našo kredenco. »Nože brusim po hišah,« je rekel. »Dober posel je to, zdaj pozimi. Tako lažje preživiva. Prinesi jih, ti jih bom nabrusil za klanje,« je rekel mami. »Nabrusil sem jih že sam,« je zamrmral oče. »Vsako leto jih.« »Letos ti bom pa jaz pokazal, kako to gre. Gospa, prinesi vse nože na mizo!« Moški je sedel okobal na klop, vrgel nahrbtnik pred noge, ga razvezal in vzel iz njega brus in nekakšno krpo. Mama je odprla predal pri kredenci in prinesla na mizo nože. »E, gospa moja, skrhani so! Skrhani!« je rekel, ko je potegnil s palcem po rezilih. Mama se je obrnila, jezno pa je pogledala, drugega nič. Nikoli ji nihče ni rekel gospa, tudi marala ni tega, a pri teh popotnikih je bilo, zgleda, to v navadi. »Še papir mi daj,« je rekel moški, ki njene jeze sploh ni opazil. »Cajtenge!« Mama je prinesla star časopis in človek je pričel.
Brus je enakomerno drsel po rezilu naših nožev, da je cvililo. Ščemelo mi je v glavi in bolelo v čeljustih. Bilo mi je kot takrat, kadar je učiteljica v šoli potegnila s kredo po suhi tabli. Cviljenje, tiho, mučno cviljenje...
Moški je vsak nož posebej vzel v roke, si ga najprej ogledal in nato začel. Ko ga je obdelal, ga je obrnil k luči, da se je zabliskalo, se zadovoljno zarežal in segel po drugega. Nisem si mislila, da imamo toliko nožev! Moralo bi mu jih že kdaj zmanjkati, pa mu jih ni... Končno je le prišel zadnji. Moški je obrisal v krpo vsak nož posebej in jih zavil v časopis. »Na, gospa, zdaj bodo rezali, da bo kaj! Vse zajce in kure boš lahko poklala z njimi,« je rekel zadovoljno in se spet zarežal. Izbuljila sem oči in debelo požrla slino. Bilo me je strah... Moški se je sklonil, potlačil svojo krpo in brus nazaj v nahrbtnik ob nogah in začel vleči ven odejo in rjuho.
»Če je pa tako, da bosta spala kar tu, na tleh, grem pa po pernico,« je rekla mama. Ostala sem odprtih oči in ust. Na pernici že dolgo nihče ni spal, če pa je, je bil to zagotovo le njen brat, njen ljubljeni edini brat, in nihče drug.
Ko je mama izginila skozi vrata, se je ženska obrnila k meni, prijela je mojo roko in obrnila dlan proti luči. »Ali ti preberem tvojo srečo, mala?« Obstala sem. »Nič se ne boj, ti boš še srečna v življenju in tudi žalostna,« je začela. Oče je grdo gledal, meni se je potila roka, olajšano sem zavzdihnila, ko je vstopila mama s pernico. Ženska je pri priči spustila mojo roko, z moškim sta stopila vsak na svojo stran, napela sta rjuho čez ležišče in ga pokrila še s kocem.
»Gremo spat,« je rekel oče. »Jutri morava spet po seno na rovt.« Pokimala sem mu in se obrnila k hiši, naši največji sobi, kjer smo spali. Bila je topla, imela je veliko kmečko peč v kotu. »Čakajte!« je zavpil moški za nami. »Da vas ne bo strah imeti tuje ljudi po streho, vam bom pustil svojo osebno izkaznico!« Očetu je pomolil majhno knjižico, kakršne so bile takrat osebne izkaznice. »Ne rabim tvoje osebne, zaupam vama,« je rekel oče in jo položil nazaj na mizo. Šli smo spat, bila je že pozna ura.
Ko sem legla, dolgo nisem mogla zaspati. Pred očmi so se mi bliskali noži, šumelo mi je v ušesih in babičine zgodbe o krvoločnih morilcih in tolovajih, ki so kradli po hišah, so mi stopile v glavo. Premetavala sem se sem in tja in se zavijala v rjuho, jo vsa zbegana vlekla k bradi in prisluškovala h kuhinjskim vratom, če bi se tam kaj zganilo. Pa se ni. Vse do polnoči, ko sem končno trdno zaspala.
Ko sem zjutraj prišla v kuhinjo, je bila ta prazna. Pernica je zvita ležala na klopi. Nobenega sledu o naših ponočnjakih. Samo listek je bil na mizi, odtrgan s časopisa. »Bog vam povrni, dobri ljudje,« je bilo načečkano na njem s svinčnikom. Z okorno, krevljasto pisavo, komaj čitljivo. Nič drugega.
Pomlela sem tisti listek v roki, prebrala še enkrat in ga položila nazaj na mizo. »Nič nisem slišala, kdaj sta odšla,« je rekla mama na tisto. »Moraš si misliti, pa s tako žensko gre po hišah. Nože brusit.« »Življenje je težko,« je rekel oče in se sklonil nad svoj zajtrk.
Ko smo pojedli, sva spet šla. Na rovt, v mrzlo, ledeno jutro.
Zarja nad Jelovico je bila tistikrat tako lepa, kot še nikoli. Tako škrlatno je sijala, prav kraljevsko, vse okrog se je lesketalo, tudi poti mimo smrek me ni bilo strah. »Saj smo vendar dobri ljudje in vse bo dobro,« sem premišljevala in molče hodila ob konju, prav do svisli.
Zima je v gori še kar trmasto vztrajala, po drugi strani, po sončnih legah, pa so se že kazale suhe zaplate spočite zemlje. Torej bo le prišla pomlad... Vse se je ujemalo s tem lepim, mrzlim, a upanja polnim jutrom...

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 45, št. 3, str. 52-54.

Barbara se je previdno spuščala po strmem, z vejevjem poraslem pobočju in pazila na vsak korak. Na razmočenih tleh bi ji kaj lahko zdrsnilo, tega pa si ni niti najmanj želela. Pogledala je na uro in zavzdihnila: »Še lani je bilo tod okoli polno zvončkov!« Z roko je sproti odmikala veje pred seboj in se ozirala naokoli. Mora priti do zvončkov! Jutri bo materinski dan. Sama je mami že kupila darilo: čudovito belo orhidejo. Njena mama je bila zaljubljena v lončnice in Barbara je vedela, da bo orhideja ravno pravo darilo zanjo.
Tudi Marušina mama je imela rada rože. Pa ne tistih iz trgovine, temveč čisto navadne travniške rože. In prav zaradi tega se je Barbara zdaj plazila med grmovjem. Skušala se je spomniti kraja, kjer sta lani z Marušo nabirali zvončke. Njena sošolka Maruša je že poldrugi mesec ležala v bolnišnici zaradi komplicirane poškodbe kolena. Prav včeraj ji je potožila po telefonu, da bo letos prvič, ko mami za njen praznik ne bo mogla podariti zvončkov. »Ko bi le imela starejšega brata ali sestro! Štiriletne sestrice pač ne morem poslati po zvončke, petmesečnega bratca še manj,« se je skušala pošaliti.
Barbara se je že hotela ponuditi, da ji bo ona prinesla zvončke, a si je premislila. Z grenkobo v srcu se je spominjala dneva, ko je Marušo prvič obiskala v bolnišnici. V njeno sobo je vstopila v trenutku, ko sta se Marušina starša ravno odpravljala proč. »Ti? Si pa upaš! Le oglej si našo Maruško: komaj štirinajst let je stara, pa je že vsa polomljena. Bog ve, kakšne smuči si ji posodila,« ji je očital. »Ampak, oči! Povedala sem ti, da niso bile krive smučke,« je Maruša jezno posegla vmes. A Barbara je že tekla po stopnicah.
Od takrat sta se z Marušo pogovarjali le po telefonu, saj si Barbara ni želela ponovnega srečanja z njenimi starši. Maruša je sicer zatrjevala, da je očetu žal za besede, ki jih je bil izrekel. Prosila jo je, naj jo vendarle obišče. Barbara je nekajkrat res že stala pred bolnišnico, a si je v strahu, da bi utegnila srečati Marušinega očeta, vselej premislila.
Nenadoma je presenečena obstala in zrla v belo preprogo pred seboj. Našla je zvončke! To bo Maruša presenečena, se je v mislih veselila in hitela nabirat drobne cvetlice. Skušala si je predstavljati Marušin nejeverni pogled, ko bo med vrati zagledala bolniško sestro s šopkom zvončkov v roki.
Nenadoma se ji strašno mudilo. Ko se je s hitrimi koraki bližala bolnišnici, jo je preplavil občutek neizmernega veselja. So bile temu vzrok te drobne cvetlice, ki jih je uspela nabrati in jih je zdaj tako ponosno stiskala v desnici?
Čez nekaj trenutkov je že stala pri bolniškem pultu. S pogledom je zaobjela šopek, ki ga je stiskala v roki, in se nasmehnila. Zagledala je sestro, ki ji je prihajala nasproti. Sestra si je z občudovanjem ogledovala šopek.
»Ravno prav si prišla. Maruška mi je pravkar zaupala svojo veliko željo. Res nisem pričakovala, da se ji bo ta želja izpolnila!«
Barbara je opazila, s kakšnim zanimanjem jo sestra ogleduje.
»Ti si gotovo Barbara,« je rekla.
»Kako pa veste?« se je začudila Barbara in vprašujoče gledala v nasmejani obraz prijazne sestre.
»Kako ne bi vedela?! Maruška kar naprej govori o tebi. Barbi gor, Barbi dol. Skoraj vse vajine dogodivščine poznam.« Nato je z desnico pobožala drobne cvetove. »Obiskov še ni konec, Barbara. Prepričana sem, da bo danes nekdo zelo vesel.«
»Pa je še kdo pri njej?« je negotovo vprašala Barbara.
»Kolikor vem, danes ni bilo še nikogar. Zdaj najbrž tudi nikogar več ne bo. Le še deset minut časa imaš. Pohiti! Jaz bom poiskala primeren kozarec za te tvoje zvončke.«
»Barbi?!« je presenečeno vzkliknila Maruša, ko je med vrati zagledala prijateljico. »Tako zelo sem te pogrešala!«
»Tudi jaz tebe, Maruša,« je Barbara stopila bliže k postelji. »Kako je?«
»Sem se že privadila. Ampak zanima me, kaj skrivaš za hrbtom?«
Barbara je stegnila desnico in napeto opazovala prijateljico, ki ob pogledu na šopek ostala brez besed, potem pa glasno vzkliknila: »Zvončki! Nabrala si zvončke. Oh, Barbi …«
»Natrgala sem jih za tvojo mamo, da jutri ne bo ostala brez tvojega darila.«
»Ljuba Maruška, danes je bil na cesti takšen zastoj …«
Barbara se je sunkovito obrnila in prebledela. Pri vratih je stal Marušin oče. »Pozdravljena, Barbara,« je dejal prijazno ter Maruši pritisnil na lice glasen poljubček.
»Oči, ne izdaj mami, da imam zvončke zanjo. Jutri mora obvezno priti ona. Če ne bo varstva za Grega in Tajo, boš ti popazil nanju.«
»Lahko se zaneseš, Maruška. Zdaj pa le še kakšno minuto poklepetajta. Mene gotovo ne bosta pogrešali.«
»Oči, nekaj si pozabil,« ge je opomnila Maruša, ko se je napotil k vratom.
»Nisem pozabil, Maruška. Vem, mladi dami sem dolžan opravičilo.« Globoko je vdihnil, stopil k Barbari in ji položil roko na ramo. »Ne jemlji si k srcu besed, ki sem jih izrekel, ko sva se nazadnje videla. Žal mi je zanje. Samo zaskrbljen oče sem bil, pa sem za Marušino nesrečo. Oprosti, če sem te prizadel.«
Barbari je postalo prav nerodno. Takega razpleta niti v sanjah ni pričakovala.
»Ali si zdaj sem ogledati ta tvoj komplicirani zlom?« je vprašala Barbara, ko sta ostali sami.
»Če imaš sposobnost videti skozi mavec, kar izvoli,« je resno dejala Maruša. Nato sta obe prasnili v smeh,
Vrata so se široko odprla. Sestra je prinesla kozarec z vodo, kot je bila Barbari obljubila.
»Kako ste vedeli, sestra Roza?« je bila presenečena Maruša.
»To deklico sem srečala na hodniku, ko je hitela k tebi. Toliko lepega si mi pripovedovala o Barbari, da sem jo takoj prepoznala. Šopek, ki ga je držala v roki, je gledala s tolikšno ljubeznijo, kot da bi šlo za najdragocenejše darilo na svetu!«
»Saj tudi je dragoceno. Darilo za mamo je,« je ponosno dejala Maruša.
Sestra Roza je postavila stol poleg Marušine postelje in sedla. »V tej sobi sem opazila nekaj, kar je veliko dragocenejše od tega šopka,« je rekla mehko.
»Še dragocenejše?« sta se začudili dekleti in se ozirali na vse strani.
»Kaj bi lahko bilo to, sestra Roza?« je postala nestrpna Maruša.
Sestra Roza je stisnila dekleti k sebi. »O vama govorim. O vajinem čudovitem prijateljstvu. To je tista dragocenost, tisti nebrušen dragulj, ki sta si ga danes znova podarili.«
Ko je prijela za kljuko, sta jo še slišali reči: »In tako za še en list obogatili mojo knjigo spominov.«

KORENČAN, Palmira Melihen, Ognjišče (2017) 3, str. 55