Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

Fanika je bila najmlajši otrok številne družine. Že od malega je bila nekaj posebnega. Rada se je potepala in prišla domov vsa mokra in blatna, da so se domači večkrat pošalili, da bo postala geometer. A možnosti za študij ni bilo. Družino je prizadel očetov bankrot. Domačija je bila prodana na dražbi. Najstarejša hči je imela srečo: za svojo sta jo vzela premožna teta in stric, ki sta bila brez otrok. Za druge otroke pa se je pričela kalvarija, saj so morali iti služit k bogatim kmetom. Doma sta ostala samo Fanika in Honzi, ki sta celo otroštvo poslušala, kako so nekdaj nekaj imeli in nekaj veljali, zdaj pa so ob vse. V oba se je zažrl občutek krivice, ki se ga nista mogla znebiti vse življenje.
Fanika se je zaljubila v svojega bratranca Cirila in tudi on jo je rad pogledal. Ko je hodila delat na njihovo bogato kmetijo, si je obetala, da bosta enkrat mož in žena, zato je še rajši in še več delala. Toda Ciril se je po desetih letih vročih pogledov rajši odločil za premožno dekle, ki mu ju prinesla bogato doto. Njeni upi so se podrli; vrnila se je domov k staršem, kjer se je še naprej govorilo o krivicah. Brat Honzi je rad molil in se mudil v cerkvi, a oče je zanj odločil, da naj gre v uk za ključavničarja, kar ga pa ni veselilo. Že precej v letih se je naposled poročil, Fanika pa je začutila, da je postala spet odveč. Skrbela je za ostarela in bolna starša in nadvse težko prenašala svakinjo, na katere dom so se zdaj vsi preselili. Zapletali sta se v vedno hujše prepire, zdaj zaradi otrok, zdaj zaradi živine, dela na polju, staršev... Fanika je pobrala svoje stvari in odšla. Postajala je čedalje bolj prepirljiva in ukazovalna in nikjer ni prav dolgo obstala. O Cirilu je večkrat ujela kak glas: ljudje so vedeli povedati, da v zakonu ni srečen. Z ženo tudi nista mogla imeti otrok. Kadar ga je kje srečala, je žalosten povešal glavo in takrat se je vselej na čuden način počutila malo bolje. Nekoč, ko je bil že precej bolan, sta se srečala in dejal ji je: »Veš, ti si bila zame še najboljša.« V teh besedah je dobila nekaj utehe in večkrat je sanjarila, kako lepo bi jima bilo, ko bi bilo drugače ...
Zavedla se je, da ni več mlada. Ali je mogoče, da jih šteje že štirideset?
Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla in zdaj ni imela več izgovora, da je pri starših in da jima streže v njuni starostni onemoglosti.
»Kam zdaj?«
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše ... V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih - ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil - zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
»Kam zdaj?«
Vika in njena hči sta staknili glave in povabili Faniko k sebi. Fanika se ni dala prositi in v nekaj dneh je bil pri sestri. Tu se spet ponovila stara zgodba: vsak dan se je govorilo samo o krivicah, ki so se jim zgodile. O nesrečnem bankrotu, delu pri kmetih, ljubezni do Cirila, o vseh nepoštenih ljudeh, s katerimi je imela opravka ... Kaj kmalu sta si tudi z Viko prišli navzkriž in Fanika se je spet odselila. Zdaj je služila pri nekem kmetu, ki je bil ves dober in zlat, zdaj pri drugi družini ...
In tako je prebila naslednjih deset let. Zdaj, ko je imela denar, si je omislila nov ‘hobi’ - to je postala sodnija. V Ljubljani si je našla advokatinjo, ki je kar čakala, da ji pride v roke ena taka človeška duša, razbolela od krivic. Znala jo je podpihovati in Fanika je postala reden gost sodnih dvoran. Zdaj je tožila enega soseda, zdaj drugega. Denar, ki bi ga lahko koristno uporabila, je znesla na sodišče. Pomagali niso niti dobronamerni nasveti sester in nečakinj niti župnika. Fanika je videla le sodnijo. Nekaj jo je gnalo, dokler ni spoznala, da je edina, ki ima korist od njenih tožarjenj, advokatinja.
»Kam zdaj?«
Začutila je, da je predmet posmeha vaških otročajev, ki so kričali za njo, ko je z berglo pridrsala mimo hiš. Zdaj se je jezila na otroke, ki so tako nevzgojeni do bolnih in ostarelih.
Stara leta je preživljala v neki podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Vsak dan je morala z nočno posodo do skupnega stranišča mimo vseh otrok, ki so se ji posmehovali ... Kuhala si ni redno, kakšna soseda ji je tu in tam dala kosilo. Skromnega življenja pa je bila tako in tako vajena. Za tisti denar, ki ga je bila pustila na sodniji, bi lahko imela razkošno stanovanje. Rada je brala, poslušala radio in molila. Nekajkrat na leto se je odpravila na obisk k sorodnikom. Zdaj, ko so bili narazen, so si postali bližji. Drug za drugim so pomrli brat in sestre.
Nekaj let pred smrtjo se je Fanika od vsega prestanega trpljenja spremenila. Postala je bolj blaga in krotka. Zgodbe o krivicah je pričela obračati na smešno stran. Poslušalce je večkrat do solz nasmejala s svojimi prigodami in pripovedmi.
Že zelo bolno jo je vzela k sebi nečakinja in ji, stari in onemogli, lepo stregla.
In prišel je čas, ko je zaključila svojo pot na tem svetu. Pokopali so jo v domačem kraju, na hribčku, s katerega se je videla njena rojstna hiša - kraj, kjer se je vse začelo.
Leonida Razpotnik, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 42.

Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren - Cornus - baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti...

KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.

Ljudmila je sedela pri mizi in si zamišljeno podpirala glavo. Pred njo je bilo pismo, ki je čakalo na odgovor, zraven njega pa bel list papirja. Ljudmila je razmišljala: kaj naj napišem? Ne morem se več skrivati, a če povem resnico, morda tvegam, da izgubim staro »novo« prijateljico, ki sem jo spet našla tako nepričakovano, po naključju, a mi njeno prijateljstvo veliko pomeni. In pred njo je zaživel prizor, ko je zamišljeno sedela na hodniku v bolnišnici in čakala na zdravniški pregled. Zazdelo se ji je, da čuti na sebi neki pogled. Ko je dvignila glavo, je opazila, da jo z nasprotne strani neka ženska prijazno opazuje. Pozorno je pogledala tisto žensko, tedaj pa se je ona nasmehnila in pristopila k njej.
Prijazno je vprašala: »Že nekaj časa te opazujem. Kajne, da se ne motim: da si ti, Ljudmila?«
Začudeno je strmela vanjo, tedaj pa jo je kot iz sna prebudil njen nasmeh: »Ali je mogoče? Francka!« je vzkliknila, ko je v njej prepoznala svojo mladostno prijateljico. Dobesedno padli sta si v objem, ne oziraje se na čakajoče okoli njiju. Hitro sta se dogovorili, da po pregledu počakata druga drugo ter gresta skupaj na kavo.
Takrat se nisva mogli kaj več pogovoriti, je v mislih to srečanje obnavljala Ljudmila, ker me je sestra kmalu poklicala k zdravniku, pri katerem sem dobila še več napotnic za razne druge preglede in vedela sem, da me Francka ne bo mogla čakati.
»Prosim, da mi daš telefonsko, da te pokličem, ko bom opravila, ali pa od doma,« sem zaprosila Francko.
»Nimam telefona, izmenjajva si naslove, da ti bom lahko pisala, ko sva se po dolgih letih tako nepričakovano srečali. Res bi rada kaj več zvedela, kako živiš,« je odgovorila Francka. Naglo sem segla v torbico ter ji stisnila v roke listek z mojim naslovom in odhitela po drugih pregledih.
Po nekaj dneh sem od Francke dobila prisrčno pismo, ki mi je obudilo spomine na lepo mladost. Joj, kolikokrat sva s Francko skupaj prepevali na koru, kolikokrat sva skupaj z drugimi dekleti pletli vence in krasili oltarje za procesije. Kako lepa je bila tedaj moja mladost! Sedaj pa... Iz Franckinih pisem diha toliko sreče kljub njenemu ne ravno lahkemu življenju. Jaz pa? Kaj mi je ostalo od življenja? Udarci življenja so me strli, da sem čisto na tleh. Res so bili ti udarci težki, a tudi Francki življenje ni prizanašalo, kot pove v svojih pismih, toda ti udarci njej niso vzeli Boga, jaz pa sem mu obrnila hrbet... Ko čutim, kako iz njenih pisem kar izžareva vera v Boga, ji ne smem prikrivati, da sem jaz vero izgubila. Že dolga leta nisem prestopila praga cerkve. Če ji to priznam, se bojim, da izgubim to, kar sem tako nepričakovano našla. Po srečanju z njo kar štejem dneve, kdaj mora spet priti njeno pismo! Če bi imela vero v Boga, bi ga zdajle prosila, naj mi on da pravo misel za odgovor. Čutim, da Francka pričakuje, da tudi jaz njej zaupam, kot zaupa ona meni.
Nekaj dni zatem je Francka dobila od Ljudmile pismo s sledečo vsebino: »Draga prijateljica, blagrujem te, da moreš verovati. Jaz po tolikih udarcih življenja, ki so me zadeli, ne verujem več. Po moje Boga ni, če je, pa ni dober, zato ne morem verovati vanj. Mož si je vzel življenje in po tem strašnem udarcu so me sorodniki zavrgli. Sama veš, da se po tistem nisem nikoli več prikazala v domačem kraju. V življenju sem vse izgubila, kako in v kaj naj torej verujem?«
Francko so te besede mladostne prijateljice boleče zadele. Kako najti besedo tolažbe za take bolečine, se je spraševala. V zaupni molitvi je prosila usmiljenega Jezusa, naj ji On, ki je trpel tudi za ubogo Ljudmilo, navdihne prave besede odgovora za to pismo, ki ga želi napisati Ljudmili v tolažbo.
»Draga prijateljica, prav zato, ker te je v življenju doletela tako boleča izguba moža, da si ostala sama s svojo bolečino, še bolj potrebuješ vero v Boga, ki ti bo pomagal nositi breme življenja. Poveži svoje življenje z Njim, ki je trpel tudi zate, in tvoj križ bo lažji, ker ga ne boš nosila več sama,« je brala Ljudmila s solznimi očmi.
Prijateljska pisma so krožila vse do dneva, ko je Francka dobila od Ljudmile tole priznanje: »Tvoja pisma so tako prepričljiva, da se je v meni že večkrat zbudilo hrepenenje po srečanju z Bogom. Toda kako naj to uresničim? V cerkev si ne upam, ker me je sram pred ljudmi, ko že tako dolgo nisem bila v cerkvi. Po tem tvojem zadnjem pismu sem že prijela slušalko, da bi poklicala gospoda župnika, pa tudi za to mi je zmanjkalo poguma. Že celo desetletje je v župniji, pa ga ne poznam, kako naj ga kličem?«
Francka se je spet zatekla k Srcu Jezusovemu, preden je napisala besede, namenjene župniku župnije, kjer živi Ljudmila. »Poznam neko vašo faranko, ki se je Bogu odtujila, a se želi spet srečati z njim. Prosim, pomagajte ji narediti prvi korak.«
Naslednje pismo, ki ga je prejela Francka, je bilo en sam izliv sreče in veselja. »Bogu hvala, Bogu hvala! Hvala tudi tebi! Sicer ne vem, kaj si storila, a gospod župnik mi je povedal, da me je obiskal na tvojo pobudo. Pogovorila sva se o vsem za dolgi dve desetletji. Potem je obiskal še z Jezusom, ki je sedaj, ko to pišem, še v mojem srcu in bo odslej za vedno. Ne zapustim ga več!«
»Ljubi Jezus, hvala ti, da si me uporabil za orodje svojega usmiljenja, da si mogel priti v to preizkušeno dušo,« je solznih oči šepetala Francka, ko je prebirala to pismo.
V naslednjem pismu je opozorila Ljudmilo, naj se ne meni za začudene poglede ali pikre besede ter gre pogumno v cerkev.
»Hvala, da si me opozorila na to: res so me ženske začudeno gledale in ena me je vprašala: »Kako pa, da si ti prišla k maši?« In sem ji na kratko odgovorila: »Ker sem stara in bolna.« Pa imam od tedaj mir pred ljudmi.
Pisma med prijateljicama se še križajo in utrjujejo njuno prijateljstvo, predvsem pa vero v Božjo Previdnost, ki vodi naše korake.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 53-54.

Vedela sem na klopi ob peči in vezla prtiček. Vzorec na tkanini je bil živahen, pravi spomladanski. Vijoličasto cvetje, prepredeno z zelenjem in živo rumenim sončnim žarkom na sredi, je kazalo na lep izdelek.
Delala sem ob večerih, ko je bil mir. Slišala se je samo stara ura na steni. Tiktakala je enakomerno, drsajoče in zamolklo bíla. Ko je odbila enajst, sem pospravila prejice in blago ter šla spat. Vsa s tistim pisanim vzorcem v sebi.
Ko sem izvezla še zadnjo rožo, sem zadovoljno ugotovila, da je prtiček vendarle lep. Preprost in lep. Opran se je bleščal še bolj; dišal je, kakor bi cvetje na njem oživelo.
»Vidiš, kako lepo ti je uspelo! Saj znaš! Lep prtiček bo za velikonočno košarico. Ali pa za na kakšno majhno mizo,« je govorila mama in ga obračala v rokah.
Tisto leto se ji je vid že zelo poslabšal, tresle so se ji roke, tako, da ni mogla več vdeti niti, pa je prenehala s šivanjem. Tudi z vezenjem. Čeprav je bilo prav vezenje zanjo neko posebno opravilo. Mogoče kar malo preveč gosposko za kmečko žensko, ki je imela dovolj drugega dela.
Mama je poleg drugega vsako zimo spletla vsaj deset parov nogavic, tudi rokavice in šale je pletla, celo kape. Vezenje je vedno prišlo na vrsto šele proti koncu zime, ko je že vse drugo opravila. Ko je zašila srajce in vse tako, kar danes sodi le še v vreče komunale in na odpad. Ko sem jaz prevzela tisti prtiček, sem mrmrala sama pri sebi, da bi lahko počela kaj drugega. Pisala sem zgodbo, neko kratko prozo za v tednik, mama pa je kar vztrajala pri tistem prtu.
»Pa naj bo,« sem se nazadnje vdala in šivala. Rezala in polagala sem prejico na vzorec in toliko časa delala, da sem dokončala.
Mama je nataknila očala, pazljivo je obrnila še nekajkrat prtiček v roki, ga spet pogledala, mi pokazala nekaj napak, in ga odložila. »Sem vedela, da ga boš do velike noči naredila! Sem vedela!« je rekla veselo. »Za belo nedeljo ga bomo dali na mizo, ko pride Miha v vas.« Miha je bil njen brat in zelo ga je imela rada.
Tako je prtiček stal na košarici z žegnom, na mizici s pirhi in tudi ob obisku njenega brata je bil še pogrnjen.
Bela nedelja...
Nedelja po veliki noči je bila tisto leto res bela. Lahko bi ji rekli celo zlata! Sonce je sijalo, cvetele so rože in trave so dišale. Vse je bilo omamno in lepo. Metulji so letali po travniku, ščebetale so ptice in ljudje so hodili okrog lepo oblečeni in prijazni. Čebele, ki so šumele na zgornjem robu našega travnika, tam, kjer je stal čebelnjak, so se vračale v panje, polne sladkosti. Vse okrog je bilo vznemirljivo in sladko. Hodila sem počasi po travniku navzgor in nabirala rože. Nobenih lepših nisem poznala, kot so bile te z našega travnika. In kako lepo so se ujemale s tistimi na prtu na mizi!
Šopek sem vtaknila v vazo in ga postavila na sredo prta. Čakale smo obiske.
Miha je prišel na obisk, tako kot vedno na ta dan. In mamin obraz je sijal od veselja, da smo se ga nalezli tudi drugi okoli mize.
»Danes si pa pogrnila nekaj posebnega,« je rekel nazadnje Miha. Pogladil je s prsti po mizi in nalil. Domači mošt, ta čas zlato rumen. »Kje pa si dobila tako pisan prt?«
»To je pa domače delo!« je rekla mama ponosno. In kar malo zmedeno. Moški po navadi niso gledali pogrinjka. Bolj tisto, kar je stalo na mizi. »To je pa Irena zvezla. Že pozimi,« je rekla.
»A tako...« so zamrmrali vsi okoli mize in pogledali vame. Malo sem zardela in uprla oči v šopek na sredi. Potem smo jedli, se pogovarjali in čas je počasi predel. Nobenemu se ni nikamor mudilo. Kar sedeli smo in se napajali s tisto belo ali zlato nedeljo.
Naslednji dan sem pospravila prt, pobožala sem ga, preden sem ga položila v predal, rožam sem zamenjala vodo in spet sedla k pisanju. Prazniki so minevali.
Te dni sem spet brskala po omari in našla tisti prt. Razgrnila sem ga na kolenih in ga stisnila k sebi.
»Prt? Star prt? Kaj mi pa ta bo... Zakaj sem ga sploh shranila...« Vzorec na njem je že zbledel, prejica se je tu in tam odtrgala in razcefrala. Mame ni več. Tudi Miha ne bo več na obisk...
Zunaj je siv in mrzel dan. Čebelnjak vrh travnika se je podrl. Panji so se izgubili. Prazni. Po travniku bodo še letali metulji. Tudi rože bodo spet zacvetele, kot vsako pomlad. Škoda, ker več ne morem tja. Do njih... Ampak šopek mi bo pa že kdo naredil! Morda vnukinja? Položila sem prt nazaj v predal, tako, kot to naredim vsako leto po veliki noči, in si rekla, tudi tako, kot vsako leto: »Vseeno ga bo treba enkrat spet oprati, zlikati in pogrniti z njim mizo. Kdo pa se bo oziral na vzorec in potrgano prejico! ogrnila bom z njim mizo, mogoče pa letos za binkošti...«
In pomlad bo, četudi kisla in mrzla, nekje na koncu vendarle lepa!

ŠKRINJAR, Polona, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 52.

Globoko sklonjena nad motiko je hitela prekopavat sveže zorano zemljo, da ji je znoj curkoma lil po obrazu.
Pomlad se je prebujala in sonce je imelo že neverjetno moč. »Kar premočno za ta čas,« je pomislila. »Nevarno je, da se vreme obrne, se ohladi,« je pogledala proti severu, kjer se je pričelo nevarno oblačiti. Še bolj je pohitela, v želji, da pripravi njivo, kjer bodo posadili krompir.
Vse okrog je vladala tišina in v hipu se je v tem čudovitem pomladnem dnevu počutila tako zelo sama. Obrnila se je na cesto pod sabo in ga v mislih zagledala, sedečega na vozičku, kako jo opazuje pri delu in jo vsakih nekaj minut pokliče. Mora mu popraviti šal okrog vratu, mu prestaviti roko ali nogo, pogrniti odejo, ki mu je zlezla z nog, v katere ga je vedno zeblo - njenega moža, ki ga je bolezen že pred leti priklenila na voziček. V mislih je podoživela trenutke, ko je pred letom dni prekopavala prav na tej njivi, le da je bila lani pomlad malce bolj pozna. In tudi tisti dan je sonce prijetno grelo, zato se je odločila, da pelje moža ven, da je lahko še kaj postorila, saj ni mogel biti sam v hiši.
Ob njem je bila noč in dan, vsako uro, vsako minuto. Nobenemu od drugih domačih ni zaupal, da ga ne bi pustili samega, samo njej, posebej zadnji dve leti. Če ga je le malce pustila samega, ga je zgrabil tako obupen strah, ker si sam ni mogel nič pomagati. V takih trenutkih se je spomnila besed, izrečenih pri poroki: »... v dobrem in v hudem, dokler naju smrt ne loči...« Kako je bila vesela, da se je te obljube tako lahko držala in mu potrpežljivo stala ob strani. Vedela je, da bi bil tudi on tak do nje, če bi bila ona na njegovem mestu.
Kako neskončno ga je imela rada in kako zelo ga je občudovala, ko je s tako vdanostjo nosil ta križ, saj je bilo njegovo življenje v teh zadnjih letih en sam veliki teden. Vedela je, da vso to neizmerno moč črpa iz globoke vere. Je pa čutil, da se njegova trnova pot počasi bliža koncu.
Že ko sta na sveti večer gledala po televiziji polnočnico, je zašepetal: »Veš, to je moj zadnji Božič.« In ko sta si voščila novo leto, je rekel: »Drugega boš pričakala sama.« Na velikonočno jutro je vložil vse svoje moči, da je posedel med otroci in z njimi užil žegen. Še nikoli poprej se ni zgodilo, da bi poiskal vsak pomemben dan, da je bil med njimi. Poslavljal se je tudi ta dan: od pomladi, od sonca, od ptic.
Ozrl se je v napušč pri hiši, kjer so prve lastovke hitele popravljat gnezda. »Tako kmalu so se vrnile letos, menda ja še ne bo pritisnil mraz,« se je čisto raznežil ob pogledu na zveste ptice, ki so se vsako pomlad vračale. Čeprav je imel rad vsako živo bitje, je do lastovk čutil neko posebno ljubezen. »Bolj zveste so kot ljudje,« je rad rekel. »Drugo leto vas ne bom več gledal. Vaš dom vas bo pričakal brez gospodarja,« se mu je zatresel glas. Dušila se je v solzah rekoč: »Ne govori tako! Še veliko pomladi je pred tabo; tak viharnik, kot ti, ne klone tako kmalu.«
»Sama veš, da ni res. Oba sva dovolj pametna, da veva, kaj je res. Toliko se pogovarjava, nič ni prikritega med nama, tudi resnica o smrti ne. Samo to te prosim: obljubi, da boš, tudi ko me ne bo, ostala zvesta tej domačiji kot so ji zveste lastovke. Pomagaj otrokom ohraniti dom, za katerega sem izgorel.«
Molče je prikimala in mu močno stisnila dlan. Tako globoko sta verovala drug v drugega in si zaupala, da nista potrebovala veliko besed. Trpljenje v tej bolezni ju je povezalo v enega človeka.
»Daj mi, prosim, pest zemlje,« je stegnil roko. Sklonila se je, pobrala malo prsti in mu jo položila v dlan. Z okornimi prsti je stisnil grudo, jo ponesel proti obrazu in globoko vdihnil njen opojni vonj. Potem mu je roka omahnila in na odprto dlan so kapljale solze in močile zemljo, ki se je vsipala v naročje. Kolikokrat jo je vdihaval, ko je stopal za plugom, rezal brazde in se veselil nove žetve, ki je dajala kruh. Koliko ljubezni in moči je pustil na tej strmih, trpežnih njivah. Zdaj pa sedi tu ves nemočen, strt od bolezni, in k sebi stiska s solzami namočeno kepo rodne grude.
Pokleknila je k njemu, mu položila glavo v naročje in na ves glas zajokala. Z okorno roko jo je pobožal in skušal zadušiti solze, ki so mu še vedno tekle po licih. Kot bi se jih sramoval, on, ki je vse junaško prenašal.
V srcu ji je vstala tožba zoper Božjo pravičnost: »Le zakaj on, zakaj ga tako kmalu kličeš k sebi, Gospod? Vzemi raje mene, on ima v sebi veliko več moči in poguma,« je premlevala v sebi in ni našla odgovora.
Danes ve, da je sama sebe spoznala na jesen, ko je ostala sama, ko je mož izbojeval svoj poslednji boj.
Kot da ji je pustil svojo moč in odločnost. Vdano je sprejela njegovo smrt, čeprav neizmerno žalostna. Vedela je pa eno: on je imel ob sebi njo, vsak trenutek, do zadnjega, ona pa ne bo imela njega, ko se bo poslavljala od pomladi, od lastovk, od opojno dišeče zemlje.
Edino, kar jo je osrečevalo, je bila zavest, da izpolnjuje obljubo, ki mu jo je dala tistega sončnega pomladnega dne, ko sta poslednjič skupaj gledala lastovke, ki so se, zveste, vrnile nazaj.

ANA, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 61-62.

Pomlad na koledarju, pomlad v vejah dreves, med travnimi bilkami, v nasmehu mojih učencev. Pomlad kot vsako leto. Pa vendar drugačna pomlad. Za eno leto smo starejši, zrelejši, pogumnejši.
Zdaj jo nosimo v srcih, v očeh, na dlaneh in ponujamo svoje sanje. Hrepenenja in želje ostajajo v skritih kotičkih. Morda se izpolnijo prav to pomlad. Kdo ve. Morda ve veter, ki v tihih majskih nočeh stresa bele listke s cvetočih dreves, morda vedo pisani metulji, ki se razposajeno pode po tratah, ali beli oblaki, ki jih veter cefra v oblačke...
V naših srcih se prebuja, prepeva in odmeva do vseh, ki znajo prisluhniti tihim vzdihom osamljenih src.
Pomlad je v njenih očeh, njenih kretnjah, krepi njeno voljo, s katero se vsak večer z vozička dvigne na hoduljo in naredi krog okoli zavoda. Da ohrani kondicijo, da se ji misli za leto dni vrnejo nazaj, ko jo je na tej vsakodnevni poti spremljal Peter. Zdaj jo opravi sama. Peter je že lep čas doma. Vsak drugi večer se pokličeta po telefonu, saj je Peter strašno len za pisanje. Še kartice ji ne utegne poslati. Zato pa si vse in še več povesta po telefonu...
Pomlad čuti kot napad virusa Lidija. Tako zelo si želi doživeti, občutiti, dajati ljubezen. Tisto pravo, najnežnejšo, skrivnostno, najlepšo prvo ljubezen.
Za Manco so vsi letni časi enako dolgi, lepi in brezskrbni; tisti, ki jih preživi v zavodu, poletje pa... Takrat mora domov. In tja se ne vrača rada - čuti, da je odveč mami, sestrama, ki jo vidita samo v poletnih počitnicah, in ne more z njima na bazen, za Savo, še po stopnicah na dvorišče bloka ne... Zato Manca ne mara preveč pomladi. Saj za pomladjo pride poletje...
Vsi jo čutimo in doživljamo: kot upanje, zaupanje, kot nekaj lepega, velikega - in tudi kot utrujenost v kosteh in včasih tudi v mislih...

Zdenka, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 62.

Nemirno je hodila po stanovanju in pogledovala na veliko stensko uro, ki se je, kot se ji je zdelo, danes tako počasi premikala naprej. Komaj je čakala, da bo šla k šmarnicam in vsaj v cerkvi našla svoj notranji mir. Prvič po treh letih, odkar je spoznala Mateja, se z njim po enem letu poznanstva poročila in mu pred štirimi meseci rodila hčerko Urško, je podvomila vanj in bolj ko si je dopovedovala, da ni res, bolj je črv dvoma glodal v njenem srcu.
Že nekaj dni je opazovala, kako zamišljeno zre predse, in ko ga je vprašala, kaj ga teži, je le zamahnil z roko, češ nič.
Še ko je danes zjutraj odhajal v službo in obe, njo in dojenčico, pokrižal v slovo, je opazila njegovo napetost. Potem pa ji je opoldne napisal sporočilo na mobitel: »Danes me ne bo pravi čas domov, pojdita z malo zvečer sama k šmarnicam, jaz pridem kasneje. Zbogom – vajin Matej.« Ko bi jo vsaj poklical, tako pa samo sporočilo – to ni bilo v njegovi navadi, vedno sta se pogovarjala. Ni ji dalo miru in je poklicala v službo, kaj če še dela; obupno je zaposlen, odkar je prišel za vodja računalniškega servisa. Pa se je oglasila samo čistilka. »A, Mateja iščete? Oh, on je odšel že ob dveh, jaz sem pravkar prišla in sem ga videla. Pa ne, da se bojite, gospa, da je odšel s katero naših punc, kar pa ne bi bilo čudno, saj je prijeten gospod in naša dekleta kar norijo za njim,« je hitela opravljat. Stisnilo jo je pri srcu in čeprav je čutila zlobo v njenih besedah, je ostala še bolj nemirna.
»Ne, Matej mi že ne bi napravil kaj takega,« si je dopovedovala. Matej, njen Matej, njen dobri mož. Bil je njen prvi fant, so ji misli splavale nazaj, ko sta se kot študenta spoznala v Ljubljani. Mogoče ju je povezovalo to, da sta bila oba s podeželja, sicer vsak z drugega konca Slovenije, a oba v velikem mestu kar malce izgubljena. In zbližala in povezovala ju je tudi vera. Že nekaj mesecev sta bila par, ko jo je Matej neke lepe majniške nedelje povabil v svoj domači kraj, da jo predstavi svojim staršem. Tako lepo so jo sprejeli, kot da bi se poznali že od nekdaj, in ko je zvečer rekla, da bo šla k šmarnicam v njihovo cerkev, po šmarnicah pa se bosta odpeljala nazaj v Ljubljano, je pristopil k njej njegova mati, jo stisnila k sebi in rekla. »Kako sem vesela, da je naš Matej našel verno dekle. Vedno sem se bala, da v velikem mestu izgubi vero. Zdaj vem, da je Bog uslišal moje molitve.« In ko sta po šmarnicah stopala peš čez polje proti njihovemu domu, je obstal in rekel: »Počakaj me tukaj, takoj se vrnem!« In že je stekel čez hribček. Gledala je za njim, in ko se je čez malo časa vrnil, je v eni roki držal šopek dehtečih šmarnic, v drugi pa škatlico. Pokleknil je pred njo in tiho vprašal: »Marija, ali hočeš postati moja žena?« Vzela je šmarnice in še preden je odprla škatlico, misleč, da je v njej prstan, je že hotela reči, da prstana ne mara, pa je v njej zagledala čudovit rožni venec. Zakopala je obraz v opojno dišeče šmarnice, na srce pa stisnila rožni venec in dahnila: »Hočem!« »Kupil sem ga pred nekaj leti v Lurdu in ga hranil za mojo bodočo ženo, če mi jo bo Bog poslal v moje življenje,« je rekel v zadregi.
Šmarnice so še dolgo dehtele v njeni študentski sobi, rožni venec pa jo je spremljal povsod. Ko se je tresla pred izpiti, ga je stisnila v dlan in že je bila močna in zbrana. Tako jo spremlja še danes. vedno ga nosi v torbici za božji blagoslov na vseh poteh in za spomin na tisto majniško nedeljo in čisto ljubezen, ki se je rodila na lep in danes tako redek način. In čez eno leto sta se v maju tudi poročila.
Tako se je zatopila v spomine, da jo je zdramil šele jok male Urške. Hitro jo je stisnila na prsi, jo podojila, oblekla in odpeljali sta se v cerkev. Mala ji je mirno spala v naročju, ni je prebudilo niti glasno petje, ona pa se niti v cerkvi ni mogla zbrati. Še majniške pesmi, ki so ji bile od vseh najlepše, ji danes niso šle iz grla. Misli so ji znova in znova uhajale, kod hodi Matej ...
Doma je položila Urško spat, sama pa kar v temi sedela v dnevni sobi, niti televizorja ni prižgala, in tiho jokala predse. Hitela si je dopovedovat, da ne sme dvomiti v zvestobo može, a so ji spet in spet zvenele v ušesih besede “naša dekleta iz pisarne norijo za njim”, kot da jih ji prišepetava sam peklenšček ...
Končno je pozvonilo. Skočila je pokonci, prižgala luč in odklenila vrata. Na pragu je stal Matej in v roki stiskal velik šopek opojno dišečih šmarnic. Samo strmela je vanj – še nikoli se ji ni zdel tako lep, na njegovem licu je igral širok nasmeh, oči pa so zrle tako toplo in ljubeče, da so ji klecnila kolena.
»Danes je tri leta, odkar si mi obljubila, da boš postala moja žena, pa sem se peljal na Štajersko, da ti naberem šmarnic, ker vem, kako rada jih imaš.«
Še nikoli v življenju je ni bilo tako sram misli, da je podvomila vanj, kot v tem trenutku.
»Pa ja nisi jokala?« jo je pogledal v oči, vse rdeče od solz. »Sem,« je dahnila, »nisem vedela, kje si in s kom.«
»Oh, ti moja ljubosumna ženkica,« se je zasmejal. »Nisem ti povedal, ker sem te hotel presenetiti, sem ti napisal samo sporočilo. Spodaj v avtu imava celo košaro dobrot od moje mame, da boš res verjela, da sem bil doma,« jo je podražil.
Zarila je obraz v šopek in srce ji je napolnila ena sama velika hvaležnost, da ji je Bog naklonil tako čudovito družino in kar je privrela iz njenega srca pesem zahvale. »Jutri zvečer pojdemo spet vsi trije skupaj k šmarnicam,« se je nasmehnil Matej. »In postavimo na Marijin oltar ta šopek v zahvalo, da nas je združila,« je rekla in se sklonila nad zibelko, v kateri je spala Urška, sad njune ljubezni.

KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 05, str. 36