Pravili smo mu Retar. Ne morem se spomniti njegovega pravega imena, mogoče ga sploh nikoli ni povedal. Retar je prihajal vsako leto v pozni pomladi. Ponavadi je prišel v dneh po veliki noči, v času, ko so žita že bila v tleh. Retar se je pripeljal s staro, že malo nadušljivo kobilo, ki ji je pravil Roža. Kobila Roža je vse pomladne dni vlekla po cestah lojtrnik, na katerem je bila visoko naložena suha roba. Retarjeva ponudba je bila zelo pisana in zelo priročna. Na vozu so bile vse tiste reči, ki so jih po kmečkih hišah potrebovali: grablje, vile, rešeta in sita, nekaj velikih čebrov in kadi in manjših čebric, pripeljal je tudi ročno pletene pohlebnice, podolgovate peharje, v katere so ženske dajale vzhajati kruh, in vedno tudi nekaj velikih ret.
Od vsega tega koristnega pa sem med vsemi rečni na vozu vedno pogledovala k veliki košari, v kateri so bile reči za nas, otroke. V tisti košari so bili ročno izdelani leseni konjički, z vozom ali brez njega, bleščeče živo rjavo in temno rdeče pobarvani, tako lično izdelani, da sem gledala v tisto kot v čudo. Vsako leto je Retar dodal kaj novega.
»Letos pa Retar zamuja,« je rekla mama, ko smo se na belo nedeljo spomnili nanj. »Prav danes bi moral biti tu!«
In Retar se je res prikazal! Ravno smo sedli h kosilu, ko je prišel. Jedli smo zunaj, v senci pod hruško, tista velika noč je bila topla in bela nedelja za njo prav bleščeče bela, tako je bila obsijana s soncem.
Ko je Retar na dvorišču ustavil, je Roža takoj zarezgetala in zakopala s kopiti, kakor da bi vedela, da je pri hiši, kjer bo dobila kruh in vrečo z rezanico in ovsom in da bo lahko počíla. Kramar je pri nas ostal en dan, včasih tudi dva.
»Kar bliže pripelji, Retar, bliže lopi!« je rekel ata, ko ga je zagledal. »Pa kobilo priveži v stog, k brani, pa sém pridi!« je zaklicala tudi mama. Retar je Rožo potisnil k brani, jo tam privezal, nam pomahal in s hitrimi koraki prišel k mizi. »Bog daj, Bog daj, no, kako smo preživeli leto?« je vprašal in vsem po vrsti stisnil roko.
»O, kar dobro smo jo odnesli, jeseni so bile po dolini poplave. Sem gor k sreči niso segle. Zdaj, spomladi, pa je vse suho. Zdaj, ko bi morala rasti žita, ni dežja!« je rekel oče zaskrbljeno.
»Ja, vsi malo jamrajo, vsi, no, jaz pa sem to leto ostal sam. Ženo je pobrala sušica. Sam sem ostal, to pa je hudo.« Retarjev nagubani obraz se je še bolj potegnil v gube, kar pomračil se je in nekaj časa je bilo okoli mize vse tiho. Slišale so se le čebele, ki so se že spreletavale med vejami hruške. »Ja, taka je božja volja, Retar,« je vzdihnila mama čez čas. »Včasih jo težko razumemo ...«
Vsi smo sklonili glave, Retar pa je še nekajkrat pokimal, nato pa vstal. »Malo ji bom dal jesti pa piti bo tudi morala,« je rekel in pogledal proti naši lopi, kjer je njegova kobila hrzala in obračala glavo, »Zdaj mi je ostala le še Roža ...« Ko je stopil bliže h kobili, je ta zarezgetala in se prestopila. »Oh, Roža moja, dobro, da imam tebe, tebi ni hudega,« je rekel in jo potrepljal po vratu in po črni, košati grivi.
»Ti ji prinesi vodo, jaz grem pa po rezanico,« mi je rekel oče in se takoj nameril na pod. Vzela sem vedro in šla v hlev natočit vodo. Kobili sem nesla vodo, z obema rokama sem držala ročaj velikega pločevinastega vedra, težko je bilo in voda je pljuskala čez.
Ko je Roža pila, pa sem jaz hitro stopila h kraju Retarjevega voza. To leto je bil tako založen in tako poln vsega mogočega, da sem kar strmela. Kakšno razkošje! Kakšen pogled na to barvitost in pestrost! Čisto spredaj so bili naloženi škafi, veliki spodaj, mali v njih, v stožcu. Bili so svetli, bleščeče beli, zraven škafov so bile položene grablje vseh vrst pa vile in rete. Velike, tudi iz svetlejšega lesa izdelane, zraven njih pa so bila naložena sita vseh vrst, največ je bilo majhnih, takih, s katerimi je mama vedno sejala moko za kruh, zraven sit pa so bile naložene košare. Košare so bile spletene iz vseh vrst protja, rumeno belega, temno rdečega, imele so velika ušesa in vedno pri vrhu pisane vzorce. Bili so tudi jerbasi vmes, pa nekaj čisto majhnih, okroglih košaric, ženske so jih rade kupovale okoli velike noči, da so v njih nosile k žegnu. Tudi sama sem imela takšno košarico.
Še posebej pa mi je bila zanimiva košara z igračami. To leto je Retar vanjo naložil vse mogoče, vse tisto, kar je naredil čez zimo. V košari je bilo veliko raznih piščali, vseh vrst vodnih mlinčkov, pisanih pajacev na vrvici, konjičkov in celo raglje so bile vmes. Nikoli pa ni manjkalo konjiča z vprego, pisanega konjiča z risano glavo in pisanim lojtrnikom zadaj. Takega sem dobila za darilo od njega lani. V drugi košari zraven so bili zloženi veliki in mali ribežni, zraven pa lesene kuhalnice in žlice.
Tako sem strmela v vse to, da nisem videla, da je Roža že popila in da mi je prevrnila vedro; toliko, da ni stopila nanj. K sreči je prav v tem prišel oče s poda z vrečo razanice in ovsa čez ramo in hitro pobral vedro in navezal kobili okoli glave vrečo z njenimi dobrotami. »Tako,« je rekel, »zdaj pa, če boš pridna in mi ne boš kopala pod lopo, dobiš na koncu še kos kruha!« In kobila je, kakor da bi tisto razumela, lepo in mirno jedla iz vreče rezanico in oves in zadovoljno prhala.
»Pridite,« sem zaslišala mamo, »bomo jedli!« Takoj sva bila pri mizi. Mamina kuha je bila dobra in bela nedelja je bila za nas še vedno praznik. Rekli smo ji ‘tamala’ velika noč, kar je tudi bila. Jedli smo domačo kurjo juho pa šunko, kuhano posebej za ta dan, na mizi je bila tudi potica in košarica s svežimi pirhi.
Retar je zadovoljno pokladal roke okoli krožnika in si tu in tam obrisal usta. »Pri vas pa še nisem šel mimo, da se ne bi najedel,« je rekel čez čas. »Dobri ljudje ste, Bog naj vam povrne!«
»Nič nimamo zato manj,« je rekla mama. »Čeprav ni vedno toliko na mizi. Danes je za nas še vedno velika noč, pa sem spekla potico in tudi nekaj pirhov smo še pobarvali. Na belo nedeljo ne smejo manjkati! Prazniki tako ali tako prehitro minejo. Pa tako lepi so!«
»Oh, pa kako lepi! Kako je bilo lepo doma, ko je moja še živela,« je spet začel Retar in odložil žlico. »Letošnja zima je bila zame žalostna, ampak ko grem po svetu, malo pozabim.«
Vsi smo mu prikimali. Ko smo pojedli, je mama odnesla posodo, Retar pa se je presedel, čisto na kraj klopi se je spravil, potegnil iz žepa pipo in tobak, nabasal svojo čedro in prižgal. Vonj mi je bil prijeten, kolikokrat sem se po tistem spomnila nanj. Mnogokrat!
»No, zdaj se bomo pa še malo zmenili o moji robi,« je začel Retar in potegnil vase dim in spet izpuhnil, da se je pokadilo v vrh naše hruške. »Nekaj boste kupili, nekaj vam bom dal, pa smo spet opravili za eno leto!« Počakal je še toliko, da se je vrnila mama, potem pa se je začela kupčija in barantanje. Tisti dan smo kupili vile, dva škafa, koš za nošenje trave, kupili smo dva jerbasa in dve pohlebnici. Pleteni sta bili iz koruzne slame in protja. Mami pa je podaril dve kuhalnici in košarico.
Jaz sem ves ta čas, ko so Retar in starši brskali po vozu, stala ob kraju in čakala. Kdaj bom na vrsti. Od Retarja sem že dobila konjiča z vozom, ragljo in piščal, kaj bo pa tokrat? »Zate imam pa letos nekaj posebnega. Počakaj, boš videla,« je rekel, se pripognil, z eno roko se je oprijel lojtrnika, z drugo pa zatipal v košaro z igračami. Ko se je zravnal, mi je ves vesel položil v naročje orglice. Velike, pisane orglice. »Na,« je rekel, »kadar boš najbolj vesela ali pa najbolj žalostna, sedi in si zaigraj. Vedno pomaga!«
Obstala sem in ostrmela. »Ali znaš narediti tudi orglice? Sam?« sem izjecljala in jih stisnila v naročje. »No, ne čisto sam,« je rekel Retar. »V vasi eden dela harmonike in tako. Pa sem mu jih naročil. Tako velikih se v štacuni ne dobi!«
»Seveda ne,« sem zašepetala, prijela orglice z obema rokama in jih takoj nesla k ustom. Pihnila sem in poskočila. Ni mi šlo najbolje ...
»Ali mar ne znaš igrati na orglice?« je rekel Retar. »Pri nas vsak otrok to zna. Saj ni težko.«
Še sem poskusila, lepo so zapele, a vse se je hitro končalo. »Počakaj, pokazal ti bom,« je rekel in jih nastavil na usta. Zaigral je neko melodijo, poznano in žalostno, tako lepo je zaigral, da smo se kar spogledali in molčali. Retar pa je igral naprej, z nekim posebnim zanosom, tiho so zvenele orglice v nedeljski popoldan, v lep praznični dan, tako lep, da me je kar stiskalo v prsih od sreče in navdušenja. Ko je odložil orglice na mizo in jih potisnil proti meni, mi je resno rekel: »Ko pridem prihodnjo pomlad, pa le glej, da boš znala igrati! Vsaj pet pesmi se nauči! Celo leto imaš čas.« Vzela sem orglice in mu prikimala.
Retar je počasi vstal od mize, se zahvalil za kosilo in nameril h kobili. »Da bi mi le Bog ohranil še malo zdravja in to mojo žival, da bova lahko spet šla na pot. Pa ne vem. Božji načrti so včasih drugačni od naših ...«
»Kar zdrav se mi vidiš, tudi kobila ni še tako stara, da ne bi zmogla tvojih fur okrog,« je rekel oče. »Le dobro skrbi zanjo, pa bo.«
»Saj to tudi jaz mislim,« je rekel Retar. Odlomil je kos kruha, ki mu je ostal od južine, in ga nesel kobili. »Tako rada ga ima,« je rekel. »Raje ga sam ne jem, samo da ga Roža dobi kakšen grižljaj.«
Mama se je vrnila iz kuhinje, prinesla v papir zavit kos mesa, kruh in pirhe in postavila predenj na mizo. »Za malico bo,« je rekla. »Da ti ne bo treba tako hitro ustavljati.«
Retar je potegnil iz žepa ruto, rdeče pikčasto, tako je nosila naša mama, zavozlano zad na tilniku, razgrnil jo je po mizi in nanjo lepo naložil kruh, slanino in pirhe, vse skupaj je povezal, naredil je vozel na vrhu in pokimal vsakemu posebej. »Tale ruta je od moje rajne, povsod me spremlja,« je rekel in se nasmehnil. »Hvala vam, Bog lonaj,« je nazadnje stisnil skozi orumenele zobe in šel h kobili. Ko je sedel na voz, nam je pomahal in meni še enkrat zaklical, da naj igram, da naj si tudi kaj zapojem zraven in da mi zaradi tega ne bo nikoli hudo. Pomahala sem mu nazaj in gledali smo za njim, dokler se ni skril za ovinkom.
»Težko je zlezel na voz, zelo težko. Ne vem, če bo Retar drugo leto še lahko šel okrog,« je menila mama. Oče je molčal in ji samo prikimal.
Ko se je popoldan nagnil v večer in se je čez Dobravco oglasil zvon, praznično in veselo, sem stekla na hribček nad hišo, sedla tam v travo in zaigrala. Seveda mi ni šlo najbolje, vendar me tam nihče ni slišal. Počasi, počasi pa sem le spravila skupaj star, lep napev in orglice so glasno in prijetno zazvenele. Kljub melodiji pa ni bilo nič lepšega od tistega zvonjenja domačega zvona čez dobrave in tople misli, da sem doma. Enkrat vmes sem pomislila na Retarja, ki je kar povsod doma, in če je zato tudi res srečen, potem pa sem nanj pozabila.
Bil pa je tisto leto res zadnjikrat pri nas ...
Ko so se mladi lotili obnove hiše in so pospravljali po podstrešju, mi je najmlajši vnuk prinesel orglice. Stare, zaprašene so bile, že leta ni nihče igral nanje. »Ali so tvoje orglice?« je vprašal. »Ja, pa so res! Lej no, lej, kje pa so bile?« »V omari na vrhu, tam, kjer smo zdaj podirali. Omaro smo odnesli dol, pa sem jih našel. Kdo pa ti jih je dal?« »Retar, potujoči kramar ... Ne vem, kako naj ti povem ... Včasih so spomladi prihajali s konji in prodajali suho robo po vaseh in tako ...« »S konji? Zakaj pa ne s terencem?« »Terenskih vozil takrat še ni bilo ...« »Aha ... No, če hočeš, jih spravi, te orglice. Saj jih nimam kaj rabiti!«
Vzela sem jih in spravila. Bog ve zakaj. Fant tako nikoli ne bo igral nanje, ga druge reči zanimajo. Motorji in računalniške igrice. Tudi govoriti o tem, kako ta skromna igrača lahko razveseli in melodija velikokrat potolaži, ni vredno. Mi ne bo verjel. Zdaj še ne. Mogoče kasneje, ko bo starejši. Ta današnji rod je pač drugačen in razumeti ga je treba. Na to hitro, prehitro spreminjanje sveta pa tako ali tako ne mrem vplivati ...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2012) 05, str. 24

Bil je lep pomladni dan, ko sta se mlada zaljubljenca z roko v roki sprehajala po mestu. Njuna ljubezen je bila mlada in sveža, kot zelenje, ki je kukalo iz zemlje, poganjalo na drevju in grmovnicah. Nasproti jima je prišla mati z dvema otrokoma. Večji se jima je že od daleč smejal in ju veselo pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!«, kot da se poznajo že od nekdaj. Pritekel je k njima in presenečenega fanta prisrčno objel okrog kolen in še naprej pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!« Fantu je bilo nerodno in skušal se ga je čimprej otresti. Mati je videla, da mladeniču ni všeč otrokov objem in na silo ga je odtrgala od njega. Rekla je: »Oprostite!« in se z otrokoma oddaljila od mladega para.
»Zakaj si se bal tega otroka? Mar se ti ni zdel srčkan s svojimi malimi očki nad okroglimi lički in prijaznim nasmehom? Otroci s to prizadetostjo so dobrovoljčki in vse ljudi imajo radi,« je fantu razlagalo dekle.
»Nikoli ne bi maral imeti takega otroka, ki bi silil v ljudi in objemal vse po vrsti in me smešil pred njimi,« je odvrnil fant.
Dekle ni hotelo drezati vanj in je obrnila pogovor v drugo temo. »Ko boš imel svoje otroke, boš govoril drugače,« si je potihem mislila.
Kmalu sta se poročila in si obljubila zvestobo v dobrem in hudem. Žena je težko pričakovala spremembo v svojem telesu in jo po dolgem letu tudi pričakala.
»Noseča sem, otroka bova dobila,« je vsa srečna povedala možu.
»Kdaj boš lahko opravila tisti test?« jo je vprašal. »Čimprej uredi to zadevo, da bova videla pri čem sva,« je dodal.
»Čemu bi opravljala test, saj rezultat ničesar ne spremeni. Otroka bom rodila, pa če je zdrav ali ne. V nobenem primeru svojega otroka ne bom umorila,« je bila mlada žena odločna.
Ker je ni nehal nadlegovati s testom, je vendarle šla, da bi ga pomirila in mu povedala, da je vse v redu. Rezultat pa ni bil tak, kot ga je želela in pričakovala. Otrok bo prizadet! Vendar je vztrajala pri svojem, da bo tega otroka imela!
Mož pa jo je neprestano silil, naj že enkrat gre in odpravi otroka, dokler je še tako majhen, ko še nič ne čuti in je samo skupek celic. »Ne maram, da bi me kdo pomiloval: revež, kakšnega otroka ima!« je govoril.
»Zaradi tistega usodnega 21. kromosoma ne bom ubila svojega otroka. Nikoli!« je odločno povedala.
Spoznal je, da je ne bo pregovoril in ji zagrozil: »Otrok ali jaz! Odloči se«!
»Izbrala bi oba, a če je samo ena možnost, izberem nebogljenega, nedolžnega otroka. Pojdi, ti kar pojdi, če si taka reva! Nekoč boš obžaloval ta korak, kot bi jaz obžalovala, če bi se otroku odrekla in ga ubila!«
Spravil je skupaj svoje reči in dobesedno izginil iz njenega življenja.
Rodila je prikupnega fantka z značilnimi potezami prizadetosti. Sprejela ga je z vso ljubeznijo in ga imela rada tudi namesto očeta, ki se je ustrašil in pobegnil pred lastnim otrokom.
Fantek je lepo rasel in se razvijal, čeprav malo počasneje kot večina otrok. S svojo prisrčnostjo in dobrovoljnostjo je postal njen zlati sonček in smisel njenega življenja.
Lepo v miru in ljubezni sta živela mati in sin, dokler ni prišla kruta diagnoza: mati ima hudo, neozdravljivo bolezen. Kaj naj stori? Kaj bo z njenim otrokom? Naj poišče očeta, s katerim se vsa ta leta nista videla na slišala, saj je odšel na drugi konec sveta? Sinu je vedno govorila o očetu lepo, gotovo ga bo otrok imel rad; če se je oče v tem času kaj spremenil, bo tudi on svojega otroka vzljubil.
Uspelo ji je dobiti naslov svojega moža in napisala mu je dolgo pismo, polno resnice, upanja in zaupanja. Ni bilo besede, s katero bi ga žalila, mu očitala, ker je strahopetno zbežal pred težavami.
Odgovora poštar ni prinesel. Po nekaj tednih pa je na vrata potrkal njen mož, oče njunega sina. Iz potez obraza je spoznala, da sta v njegovem srcu trpljenje in bolečina.
»Prav si imela: obžaloval sem svoj pobeg vsak dan, iz leta v leto, čeprav sem mislil, da se bom pred tem skril na drugi konec sveta. Vendar sem vso težo sramotnega dejanja nosil s seboj. Odlašal sem z vrnitvijo iz strahu, da me ne bosta sprejela po vsem, kar sem vama hudega storil. Kako naj se ti zahvalim za tvoje besede odpuščanja, ki so mi vlile pogum, da sem se odpravil na pot. Zdaj sem tu, da prevzamem svoje mesto moža in očeta.«
»Nikoli nisem nehala obžalovati trdih besed, s katerimi sem te takrat pognala v svet. Morala bi ti pomagati, da bi skupaj premagala strah pred nejasno prihodnostjo. Oba sva bila preveč ponosna, brez ponižnosti pa ni prave vere in tudi ne moči. Zdaj sva v preizkušnji oba dozorela in spoznala, da se moraš s strahom spopasti takoj, dokler ni tako velik, da te preraste in ga je težko premagati … Nimam več veliko časa, bolezen naglo napreduje. Moje poslanstvo se končuje. Zdaj si ti na vrsti, da gresta s sinom na skupno pot. Po Božjem načrtu je vsak človek enkraten. Večina ljudi s svojo enkratnostjo ne izstopa iz množice že na prvi pogled. Najin sin pa ni tak: s svojo posebno in nenavadno enkratnostjo izstopa iz množice večine. Takega imej rad! Takega nama je Bog zaupal!«
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 47-48.

Pri sv. Tereziji Deteta Jezusa se mi je v srce posebej vtisnila njena močna navezanost na očeta. Pravila mu je ‘moj kralj’ in se ob njem počutila kot mala kraljična, kot jo je njen očka ljubeče klical. Bila je njegova ljubljenka in zaklad njegovega srca. Lahko sem si predstavljala to močno vez med očetom in njegovo najmlajšo hčerko in se vanjo vživela.
Tudi sama sem se namreč ob svojem očetu tako lepo počutila: ljubljena, varna, ponosna, morda celo nekoliko vzvišena nad starejšimi brati in sestrami – kot kraljična.
Bil je delavec. Po vzoru svojega zavetnika sv. Jožefa je s trdim in poštenim delom služil kruh za svojo družino. Delo v gozdu in pozneje na železnici ni bilo lahko. Dan za dnem je v vsakem vremenu prehodil petnajst kilometrov po progi. Domov je prihajal utrujen, pa ga je pogosto čakal kateri od vaščanov. Zdaj ta, da je odslužil za košček zemlje, kjer smo imeli krompir, zelje, fižol in drugo, zdaj drugi, da je odslužil oranje ali konja, s katerim je pripeljal drva. Včasih pa ga je čakal kdo, ki je potreboval pomoč pridnih rok.
Ko je prišel domov še iz te dodatne službe, je bil čisto izžet. Vendar pa ni bilo večera, da se me bi spustil na kolena in skupaj z družino molil rožni venec.
Izšel je iz velike družine. Bil je navezan na svoje brate in sestre. Dva mlajša brata je vzela vojna. Kadar je pogovor nanesel nanju, se mu je ob pogledu na sliki v okvirju na steni oko orosilo in glas se mu je zatresel.
Kako hrepeneče je mislil na svojo družino, ko je bil vojni ujetnik v daljni Nemčiji. Ponoči je spal v barakah, podnevi je delal pri kmetih. Vsaj jesti je dobil, ponekod več, drugod bolj malo. Delal je rad in je užival pri delu, ki ga je od doma dobro poznal.
Kot vojak je doživel številne grozote, ki so ga globoko zaznamovale. Šele čez leta, ko je čas počasi celil rane, so se nočne more umikale v pozabo.
Pri štiridesetih letih sem resno zbolela. Takrat je bil naš oče že star in onemogel. Nič več ni šel iz hiše. Dolgo se nisva videla. Kadar sem se počutila malo bolje, sem ga poklicala po telefonu. Ko sem končno zapustila bolnišnico, sem se najprej ustavila pri njem. Odkar smo v naši družini odrasli, smo nekako sramežljivo pozabili na izraze nežnosti, tedaj pa me je oče močno stisnil v objem. Počutila sem se kot takrat, ko sem ga kot majhna punčka čakala pri vaški kapelici, ko se je vračal z dela. Vedno me je objel, me vzel na kolo in me varno pripeljal domov.
Kadar sem le mogla, sem ga obiskala. Nekoč, ko sem že sedela v avtomobilu, mi je nekaj prišepnilo: “Vzemi s seboj rožni venec!” Ko sem prišla k očetu, mi je potožil, da je izgubil rožni venec. Dala sem mu svojega. Prepričana sem, da je na tem rožnem vencu prebiral jagode za moje zdravje in za vse svoje otroke. Držal se je svetopisemske modrosti: “Izlivaj svoje srce pred Gospodom! Svoje roke dvigaj k njemu za življenje svojih otrok.”
Bil je očetov pogreb. Srce se mi je trgalo v bolečini, ko so krsto spustili v grob poleg naše mame. Tedaj si je med temnimi oblaki utrgal pot svetel sončni žarek in posijal prav tja, v sveži grob. Se je sonce prišlo poslovit od pravičnega?
Potolažil me je ta žarek, dal mi je novo upanje, utrdil je mojo vero. Oče, spet se bova srečala, ko se bo tudi moje romanje končalo.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 92.

Rozalka je sedela v svojem najljubšem prostoru, v udobnem naslanjaču ob topli peči s pletenjem v rokah. Ob njej je igral radio, naravnan na Radio Ognjišče. Zaslišala je napoved njej priljubljene oddaje Klepetalnica med nami in vami. Napovedovalka je povedala: »Danes se bomo v naši klepetalnici pogovarjali o posojanju denarja. Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, povejte nam ali ste že komu kaj posojali, in kakšne izkušnje imate. Ali so vam posojeno vrnili?«
Rozalka je pozorno prisluhnila in takoj so se v njenem srcu obudili že davni spomini. Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko so se vaška dekleta zbrala, da spletejo nekaj vencev in z njimi okrasijo mlaj ter vhodna vrata hiše, kjer bo konec tedna ohcet. V soboto bo namreč njihov vaščan pripeljal na svoj dom nevesto iz sosednje vasi.
Pred šrango bo ženin moral odkupiti nevesto v sosednji vasi, kot je v tem kraju navada, dekleta pa so hotela mladi nevesti z venci pokazati, da jo z veseljem sprejemajo v svojo vas. Po končanem delu se je Rozalka odpravila proti svojemu domu. Prav kmalu je zaslišala, da jo nekdo kliče. Ozrla se je in se začudila, ko je videla, da hiti za njo Martin – fant, ki bo v soboto ženin.
»Rozalka, nekaj bi te prosil,« je z vidno zadrego spregovoril Martin, ko je ob Rozalki stopil s kolesa.
Rozalka ga je vprašujoče pogledala: »Na dan z besedo! Če bom le mogla, bom ženinu rada ustregla,« je z nasmehom hitro pregnala Martinovo zadrego.
Martin je povedal, kaj ga žuli. »Ne skrbi me poroka, moje zadrege je kriva šranga. Saj nisem na praznem, toda zvedel sem, da se fantje iz sosednje vasi pogovarjajo, da mi šrango tako zasolijo, da bom moral izprazniti denarnico do zadnjega beliča, Jaz pa bi se rad malo postavil pred njimi, da me niso čisto izsušili. Rad bi jim pokazal, da mi je še nekaj ostalo v denarnici. Če imaš, te lepo prosim, da mi posodiš. V denarnico bi bankovce zložil tako, da bi čim več zgledalo. Če bom imel za plačilo šrange še dovolj svojega, ti bom vrnil takoj po poroki, če pa bi mi res zmanjkalo, pa ti vrnem ob prvi plači,« je obljubil Martin.
»Nič se mi ne bo mudilo, saj veš, da jaz nimam redne plače in moram vedno imeti pri roki nekaj za vsak slučaj. Jutri pridi. Nekaj imam res, a ne doma, ampak pri prijateljici, in ti bom lahko dala,« je pojasnila Rozalka.
»Hvala že vnaprej. Nikoli ne bom pozabil, da si mi pomagala v zadregi,« je dejal Martin ter se veselo odpeljal.
Ko je zdaj Rozalka poslušala Klepetalnico, je prva gospa, ki se je oglasila, rekla, da še vedno velja star pregovor: »Če si hočeš dobiti sovražnika za vse življenje, potem posojaj.« Rozalka je iz lastne izkušnje bila nasprotnih misli.
Ni se več dobro spominjala, ali ji je Martin posojeni denar vrnil takoj po poroki ali malo kasneje. Svojo obljubo je držal. Ob tem je v Rozalki dozorelo življenjsko spoznanje. Ona je ostala vaška teta, ki je bila pogosto potrebna kakšne pomoči. Ni lahko prositi, ko pa ima vsakdo svoje skrbi in stroške. Nikoli pa ni zaman prosila Martina za kakršno koli pomoč. Še več: Martin ji je pogosto sam ponudil pomoč. »V trgovino grem,« se je oglasil pri njej. »Ali kaj potrebuješ, lahko ti pripeljem.« Tako si je Rozalka z malim, le nekajdnevnim posojilom pridobila dobrotnika. Od tiste poroke je minilo veliko let, Martin je že dedek, toda svojo dobroto je ohranil vse življenje.
Tak je spomin na posojilo denarja poštenjaku v srcu Rozalke, ki je oživel ob radijski klepetalnici. Niso pa tako lepi spomini na vse njene dobrote, ki jih je izkazala drugim. Na žalost še vedno velja star pregovor: »Dobrota je sirota.«
Angelca Škufca

Ognjišče (2014) 02, str. 50

Vsak večer, kadar sta mamica in očka v službi popoldan, čuva in da spat svoji dve vnučki Leno in Matejo babica Neža. Ko Lena pride iz vrtca, Mateja pa iz šole, sta do večera sami, le kdaj pa kdaj pokuka v stanovanje babica zaradi varnosti, čeprav je Mateji že petnajst let, pa vendarle, da ja ne bi bilo kaj narobe. Še sreča, da stanujejo v isti hiši in da sta tako starša mirna in brez skrbi v službi. Oba delata v tovarni in včasih, ko pride veliko dela, delajo tudi ob sobotah, kdaj pa celo ob nedeljah – ‘na štiri izmene’, rečejo. Takrat gredo k maši samo one tri in pomolijo tudi za starše.
Zvečer, ko je treba iti spat, Mateja odhiti v svojo sobo, Lena pa posedi ob babici. Prebere ji pravljico za lahko noč, potem pomolita in Lena utone v sladke sanje. Najraje posluša Zvezdico zaspanko.
»Pa saj ne moreš skoraj vsak večer poslušati ene in iste pravljice!« jo je pred nedavnim opozorila babica.
»Kaj pa si ti poslušala, ko si bila majhna?« jo je nekoč vprašala Lena.
»Veš, Lena, meni je babica umrla, ko sem se komaj rodila. Odpeljali so v taborišče, bilo je namreč med vojno, in od tam se ni več vrnila. Mama pa zame ni imela časa, oče je bil tudi v vojski, potem še pri vojakih in za vse je bila sama. Pet otrok nas je bilo pri hiši in zvečer smo pri mizi zmolili rožni venec, potem me je položila v posteljo, me pokrižala in odšla. Dolgo sem se spraševala, zakaj mi ne pove pravljice ali zapoje uspavanko za lahko noč, pa sem šele pozneje spoznala zakaj – preutrujena je bila za pravljice, peti pa ni mogla, preveč je bilo žalosti v njenem srcu. Pa sem si pravljice izmišljala kar sama, jih pisala v zvezek, pa ne samo pravljice, tudi druge zgodbe, Pa še kakšno pesmico sem zlila na papir. Ko boš večja, ti jih bom dala, da jih prebereš,« jo je pobožala po licu.
»Veš, babica, ko bom jaz tako velika kot Mateja, mi ne boš več brala za lahko noč, takrat bom že imela fanta, kot Mateja. Vsak večer se pogovarjata po telefonu,« ji je pošepetala mala.
Otrpnila je – Mateja, pa fanta! »Moj Bog, saj ima šele petnajst let!« je z grozo pomislila in na mah ji je postalo jasno, zakaj se vsak večer, kadar so same, zaklene v sobo.
Kar pognala se je kvišku, pobožala Leno, ki je že zaspala, in stopila do Matejinih vrat. Prisluhnila je – razumela ni nič, slišala je le šepetanje in hihitanje. Potrkala je. »Mateja, odpri!« je rekla napol tiho. »Ne morem, babica, telefoniram,« se je oglasilo dekle. »Odpri, boš pozneje govorila naprej,« se ni dala. »Te bom poklicala kasneje, mi babi nekaj teži,« je rekla in odklenila vrata.
Vstopila je, kot da je prvič v njeni sobi, njen pogled je objel prostor. Nekaj posterjev, polica s knjigami, televizor in računalnik, nad posteljo pa gobelin angela varuha, ki ga ji je izvezla ona, na nočni omarici pa v majhnem okvirju slika, ki jo je Mateja hitro skrila pod blazino.
»Je to tisti fant, ki si se z njim pogovarjala, ko sem ti prišla težit?« jo je pogledala. Dekle je zardelo in povesilo glavo.
Babica pa je stopila k oknu, vzela s police lonček z vijolicami in sedla na njeno posteljo. Molčali sta. Ona je strmela v cvetove, dekle pa vanjo. Potem je odtrgala cvet, ki se še ni razprl, samo popek je šele bil, ga nekaj časa držala med prsti, potem pa ga spustila na tla in stopila nanj.
Dekle je začudeno strmelo vanjo, potem pa vsa osupla vprašala: »Zakaj si utrgala cvet in ga pohodila – niti razcvetel se še ni, kaj šele, da bi bil suh?«
»Mateja, ti si kot ti cvetovi, kot ta cvetni popek, komaj začela živeti. Šele čez čas boš razprt cvet, potem pa odcvetel, suh, kot sem jaz zdaj. Če ne boš pametna in previdna, te bo nekdo prezgodaj utrgal in te onesrečil, preden boš dorasla, kot sem jaz utrgala ta cvet. Prezgodaj, veliko prezgodaj je zate, da imaš fanta. Lahko imaš prijatelje in prijateljice za pogovor in poštena druženja, za kaj več pa ne. Počakaj, da odrasteš; še prekmalu boš okušala težo življenja, ob večerih pa raje preberi kaj lepega, namesto da večne čase telefoniraš!«
»Ali naj berem pravljice?« se je zasmejala čisto otroško, iz srca. »Ali pa ti jaz preberem katero,« jo je stisnila k sebi. »Tisto o Zvezdici zaspanki, kot Leni vsak večer,« sta obe prasnili v smeh.
»Babica, oprosti za tisto, da mi težiš, zelo te imam rada in skušala te bom ubogati,« je rekla. »A vseeno sem zaljubljena malce vanj,« je vzela sliko izpod blazine. »Zelo dober fant je,« ji je pokazala najstnika, nekaj starejšega od nje. »Tudi veren je, hodi k veroučni skupini, skavt je, po gimnaziji bo študiral geografijo,« je hitela naštevat.
»Te bo že minilo, Mateja, saj te razumem. Tudi meni je bil eden všeč, ko sem bila tvojih let, pa sem to vedela samo jaz, nihče drug, tudi on ne.« »Je bil to dedek? jo je vprašala. »Oh, kje pa!« se je zasmejala. »Ko sem odrasla, mi pa ni bil čisto nič všeč, preveč se je postavljal z neumnostmi. Še danes ga včasih vidim. Nikoli ga ne bi hotela imeti za moža. Tvoj dedek je čisto nekaj drugega, tvoj dedek je to, kar sem iskala in tudi našla. Zato ne hiti. Počakaj, da se razcvetiš kot ti cvetovi.« Vstala je, jo pokrižala, kot prej Leno, in tiho odšla. »Babi, hvala,« je zaslišala za sabo, »hvala, ker si mi zaupala, da si bila tudi ti v mojih letih taka.«
»Moj Bog, kako te včasih življenje preizkuša in kako hitro gre vse naprej. Najlepše je bilo Mateji takrat, ko sem ji še brala Zvezdico zaspanko. Pa tudi meni – nič me še ni skrbelo zanjo,« si je obrisala solze in utrujena legla k možu, ki je mirno spal. Ona pa je še dolgo v noč molila, da bi se vse srečno izteklo – kot v pravljici.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

Na prijaznem gričku zunaj vasi je stala hišica, v kateri je živela stara Micka. Vaščani so ji pravili teta Micka. Živela je bolj samotarsko življenje. Sicer blizu vasi, se je le malo družila z ljudmi. Pozorno pa je spremljala vlake, ki so vozili po dolini blizu njenega doma. Najsi je bila na svoji njivici, pred hiško ali kje drugje, je prenehala z delom, se ozrla za vlakom in v mislih prosila: »Ljubi Bog, ti veš, kdo se zdaj vozi s tem vlakom, ki brzi mimo mene. Morda je obtežen s skrbmi in bolečinami, mogoče je poln veselja in upanja – ti, Gospod, vse spremljaj in blagoslavljaj!«
Najbolj pa je bila Micka pozorna na urnik večernega vlaka. Ko je pripeljal mimo, je odložila kakršno koli svoje opravilo, oblekla plašč – pozimi toplega, poleti le kaj lahkega – da je zakril njeno skromno,a vedno snažno obleko, in odšla k sveti maši. Vedela je, da ima ravno toliko časa, da bo prišla dovolj zgodaj do cerkve. To se je dogajalo dan za dnem.
Čeprav je bila Micka bolj samotarska, je imela zelo rada otroke. V žepih njenega plašča je bilo vedno nekaj bombonov, za kar so dobro vedeli vaški otroci in jo ob njeni večerni poti k maši radi počakali.
Nekega dne jo je ob poti čakala mala Brigita, ki jo je radovedno vprašala: »Teta Micka, zakaj pa imaš ti dve imeni?«
»Zakaj imam dve imeni?« se je začudila Micka. »Kako to misliš?«
»Veš, naš ata je rekel, da si tecalka, jaz pa vem, da si Micka, zakaj si tudi tecalka, kot je rekel naš ati?« je bila radovedna Brigita.
Micki je rdečica zalila zgubani obraz. Naglo je potegnila ruto prek čela, da otrok ne bi opazil njene zadrege, in odgovorila: »Jaz sem Micka, zate, ki si majhna, sem teta Micka, in nobenega drugega imena nimam,« ter hitro, kolikor so jo nesle ostarele noge odšla proti cerkvi.
Micka je brž uganila, da se v tej otroško izgovorjeni besedi skriva grda žaljivka tercijalka, s katero so že nekdanje čase hudobni ljudje zmerjali ženske, ki so bile pobožne in so rade hodile v cerkev. Ta beseda ji je bila grda že od otroštva in to, da so jo vaščani vzdeli njej, jo je res prizadelo.
Mala Brigita je s prstkom v ustih začudeno gledala za odhajajočo teto Micko. »Le kaj je narobe, ponavadi mi je teta dala bombonček, danes, ko sem jo vprašala, zakaj ima dve imeni, pa je postala huda?« ni mogla razumeti deklica.
Micka se tudi v cerkvi ni mogla umiriti. »Le kaj sem ljudem napoti? Jaz pustim druge pri miru, naj tudi drug pustijo mene,« je šepetala namesto molitve.
Ko je naslednji dan zaslišala večerni vlak, ko je bil čas, da se preobleče in gre k maši, je jezno zagodrnjala: »Ne grem, da me ne bodo zmerjali s tercijalko!« Pograbila je sekiro ter odšla zadaj za hlev, kjer je imela kup drv, in jih je začela cepiti. To je opravljala jezno, skoraj togotno in se ob tem jezila na ljudi, ki jim je napoti, čeprav nikomur nič noče. Delo ji kar ni šlo od rok in kmalu se je naveličala ter odšla v kuhinjo, da si skuha večerjo, nakrmi kravico in zajčke.
Pogledala je na uro. »Ravno zdaj bi prišla od maše,« je pomislila. Še enkrat je šla v tisti kot za hlevom in se zastrmela v kupček razcepljenih drv.
»Za tale kupček drv sem zaradi besede nedolžnega otroka izdala tebe, ljubi Jezus,« je skesano šepetala. »Kaj pomeni ta kupček drv v primerjavi s sveto mašo?« se je spraševala. »To, kar se mi je danes zgodilo, se ne bo nikoli več!« je trdno sklenila.
ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 92.
OP: fotografija Sonje Kamplet je samo ilustracija in ne predstavlja ljudi iz zgodbe

Življenjska pot Angelce se je začela v samotni hribovski vasi. Mladost je preživljala s petimi sestrami in z dvema bratoma ob skrbni mami in delavnem očetu. Oče jih je kmalu zapustil. Vsako nedeljo, ko so šli v dolino k maši, so obiskali tudi njegov grob. Vse sestre in en brat so odšli po svetu, ob ostareli materi sta ostala doma samo ona in starejši brat. Tudi Angelca bi rada šla v svet za svojimi sestrami, si ustvarila družino in bi za večje praznike prišla na obisk v svojo rojstno vas. Življenje se je zasukalo drugače: mati je bila bolehna, brat s srčno napako od rojstva in ni imela srca, da bi ju zapustila.
Po končani osnovni šoli je našla zaposlitev v tovarni v več kilometrov oddaljenem mestu. Samotna pot do tja je vodila skozi gozd. Ob poti nobene hiše, nobenega človeka. Delala je v izmeni. Vsak dan je hodila v eno smer v temi: zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Težko je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Tedaj je brat napregel konja in ji naredil ozko gaz, po kateri je hodila.
Angelca ni bila strahopetna, saj je bila gozda vajena že od mladih nog. Tudi hoje je bila vajena. Strah jo je bilo samo tiste dni, ko je dobila težko prisluženo plačo in je z njo morala po tisti samotni poti priti domov. Brat je vedel za njeno stisko in ji je večkrat prišel naproti. Kako prijetna je bila hoja v dvoje! Ko bi le večkrat hodil kdo z njo po teh samotnih stezah!
Nekoč je srečala fanta – lovca iz sosednega kraja. Del poti je šel z njo. Kmalu njuna srečanja niso bila več naključna, ampak dogovorjena in redna. Če ga ni bilo, se je spraševala, kaj je z njim. Tako prijetno se je bilo z njim pogovarjati, tako prijazen in razumevajoč je bil. Zbližala sta se tako zelo, da je pod srcem začutila utrip novega življenja. Ko je bila trdno prepričana, mu je povedala. Mislila je, kako bo vesel. Pa ni bil! Osupnil je, postal redkobeseden in mrk in kar hitro se je poslovil. Bolelo jo je, a se je tolažila, da moški to sprejemajo drugače kot ženske – matere.
Potem ga ni bilo več na samotno pot. “Kaj ga je zadržalo, da ga že ves mesec nisem videla? Moram sem pozanimati,” je razmišljala Angelca. V tovarni je ujela pogovor dveh sodelavk, ki sta bili iz njegovega kraja. »Ali veš, da je Reparjev Janko šel od doma? Kar čez noč je izginil. Menda je šel v Nemčijo, od tam pa misli iti v Ameriko. Kaj ga je pičilo, saj nikoli ni govoril, da bi šel od doma in pustil kmetijo bratu.«
Prebledela je in slabost jo je obšla, ko je slišala ta pogovor. Njen Janko, njena ljubezen, njene sanje – vse se je v trenutku sesulo. Ostalo pa je dete pod njenim srcem. Kaj naj stori? Ne more za njim, pa tudi noče, saj je dovolj zgovorno povedal, da mu ni zanjo in za njunega otroka. Odpovedal se jima je, zato je pobegnil v tujino.
“Kako sem bila zaslepljena! Zakaj nisem poslušala mame? Zdaj je za vse prepozno. Moram živeti dalje, moram sprejeti tega otroka in delati pokoro za svoj greh!” je sklenila Angelca. Veliko je prestala, preden je to dete prišlo na svet. Rodila je punčko – Veroniko, najlepšega otroka, kar jih je kdaj videla. Njena mama in brat jo z veseljem sprejela in jo imela rada.
Angelca je še naprej vsak dan hodila po samotni stezi na delo in z dela. Med potjo je prebirala jagode rožnega venca: za svojo Veroniko, svoje sončece, ki je sijalo stricu in stari mami. Molila je zase, da bi ji Bog pomagal hčerkico vzgojiti v pametno, pošteno in verno dekle.
Leta so tekla. Veronika je hodila z gručo otrok po cesti na eno stran, mama Angelca pa po svoji stezi v službo na drugo stran. Vsaka v svojo dolino.
»Hvala ti, o Bog, za mojega brata. Tudi njemu je moja Veronika olepšala samoto. Ne pogreša očeta, saj jo ima stric rad, kot da bi bila njegova hči. Ne bi mogla imeti boljšega očeta. Varuj jo, mati Marija, gotovo ima tudi ona mesto, ki ga ji je nebeški Oče pripravil v svojem načrtu, čeprav ni bila v načrtu svojega zemeljskega očeta. Dobri Bog, ne prištevaj mu tega greha, ker naju je zapustil prav takrat, ko sva ga najbolj potrebovali. Ti veš, v kakšni stiski je bil, in česa se je ustrašil, da je šel raje v tujino za hlapca, namesto da bi bil doma gospodar,« je molila Angelca.
Veronika je zrasla v lepo dekle in napočil je trenutek, ko se je poslovila in odšla v mesto v šolo. Z njo je odšel del življenja. Stara mama je obležala, brat je sklonjen hodil okrog hiše, Angelci pa se je zdela pot v službo vedno daljša.
Vsake stvari je enkrat konec in prišel je dan, ko je šla zadnjič po tistih samo njenih stezah v službo. “Ravno pravi čas,” si je rekla, “saj komaj še zmagujem to dolgo pot. Zdravje mi ne služi več kot nekoč. Zdaj, ko bom doma, bom lahko odvzela bratu kakšno breme z ramen. Toliko let mi je pomagal, nikoli mu ne bom mogla povrniti vse njegove dobrote. Še več bom molila in skupaj bomo molili za našo Veroniko, da se v mestu ne izgubi.”
Veronika je dokončala šolanje, dobila službo in ostala v mestu. Kmalu je pripeljala domov fanta – resnega, vernega, poštenega. Sledila je poroka in začeli so prihajati otroci.
»Vnuki, moji zlati vnuki! Kako me ima Bog rad, da mi je naklonil tako bogastvo!« se je veselila Angelca.
Težko jih je čakala in napeto poslušala, kdaj se bo na klancu zaslišal ropot njihovega avtomobila. Radi so prihajali in pomagali pri delu njej in bratu, mama pa je že uživala večni pokoj ob očetu pri cerkvi spodaj v dolini.
Angelca je bila presrečna, ko je videla odraščati svoje štiri vnuke. Radi so jo imeli in ob njih je pozabila na vse bridke ure, ki jih je prestala zaradi svoje mladostne ‘napake’.
Najstarejši vnuk je že zaključil osnovno šolo.
»Kam se boš pa sedaj usmeril?« so ga spraševali. »Nikoli nisi omenil, kam te vleče srce. Ali si se že odločil?«
»Sem,« je odgovoril. »Želim postati duhovnik. Že dolgo slišim v sebi Gospodov klic: “Hodi za menoj – pojdi po svoji neizhojeni stezi, a hodi za menoj!”«
Zdaj je vedela, da ji je Bog odpustil. Čutila je, da so bile vse dolge ure hoje v samoti in molitvi rožnega venca prinesene pred Božji prestol.
Kot starček Simeon je tudi Angelca hvaležno vzkliknila: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojo služabnico v miru, kajti moje srce je okusilo in videlo tvoje usmiljenje!«
Heli, Ognjišče (2017) 05, str. 56

Ko je Ema v Družini prebrala vabilo na romanje po Slomškovih poteh od Celovca mimo Beljaka, čez Korensko sedlo do Bleda, se je v trenutku odločila: »Grem!« Že vrsto let je v sebi nosila željo, da bi prehodila to pot.
Skupina petih pohodnikov jo je že čakala pred stolnico v Celovcu. Ema je začutila njihove vprašujoče poglede. Bila je vsaj dvajset let starejša, z velikim nahrbtnikom, njihovi pa so bili komaj omembe vredni. Ko je povedala, da ni vajena daljših poti, sta se vodja Vid in njegova žena Milena spogledala. »Težka bo!« so govorili njuni pogledi.
»Nahrbtnik bo pa malo pretežak,« je previdno začel Vid. »Dva para čevljev in še velik del prtljage bomo med potjo pustili pri mojih znancih.«
Odšli so v stolnico, zmolili desetko in krenili na pot.
Kar z lahkoto jim je sledila, po nekaj kilometrih pa je začela malo pešati in čutila je, da so zaradi nje upočasnili korak. K sreči so se po Vrbskem jezeru peljali z ladjico. »Verjetno si je tako tudi Slomšek skrajšal pot,« je dejala Milena, ki je sploh veliko vedela o Slomšku in ji je lajšala pot s pripovedovanjem o njem.
Prenočišče so poiskali v Beljaških Toplicah. »V tem kraju sem se rodila,« je povedala Ema med večerjo. »Tik pred koncem vojne in dve uri pred letalskim napadom.« Vsi so prisluhnili. »Osebje v porodnišnici je bilo do moje mame zelo neprijazno in žaljivo. Zlasti še, ko jim ni uspelo, da bi me zamenjali z novorojenčkom z zajčjo ustnico. “Videla sem, da sem rodila deklico!” je hlipala mama. Vsem sva bili odveč.«
Besede so se trgale iz nje. »Moj oče je bil nekaj tednov pred tem iz delovnega taborišča v Celovcu prestavljen v Trst. Z mamo sta si lahko le dopisovala. Nikoli več se nista videla. Ostala je sama z mano. Med neprijaznimi ljudmi. Ni videla drugega izhoda, kot da se vrne domov. Peš. Čez Korensko sedlo.«
»Zato si se nam pridružila?« je Milena glasno izrekla, kar so čutili vsi.
»Da prehodim in podoživim mamino in svojo pot,« je bilo več vedrine v Eminih besedah. »Mama je vzela na pot samo očetova pisma. Po vojni jo je nova oblast neprestano zasliševala, zato jih je v strahu sežgala. Samo eno kuverto imam v spomin na očeta,« je zamišljeno dodala.
»Sedaj vse razumem,« je dejal Vid, »ampak pot je vendar naporna.«
Zjutraj je imela Ema težke noge. »Hoja vse uredi,« jo je opogumljala Milena in odšli so na pot. Ko je bilo že nekoliko utrujena, so zagrizli v strmino proti Korenskemu sedlu. V obupno strmino. Vsak korak je bil težak . “Le kako je mama zmogla to pot,” se je vedno bolj čudila. Mesec dni po porodu, v negotovosti, kaj se dogaja z očetom, v zmedi ob bližajočem se koncu vojne, skoraj brez hrane in v raztrgani obutvi. Večino vrednih predmetov, ki jih je še imela, je zamenjala z mleko že v Beljaku, zadnje pa med potjo, saj ga je sama izgubila že po nekaj dneh. “Ali sem se na poti ves čas od lakote jokala?” se je spraševala. “Le od kje je mama dobivala moč, da je zmogla ta strašni breg?” Sočutje in spoštovanje do mame sta se utrjevala z vsakim korakom. Prav čutila je, kako blizu sta si postali. S celim telesom jo je čutila, prav tako kot jo je takrat čutila mama, ko jo je nosila v naročju.
Od časa do časa ji je uspelo, da je na kratko zbrano molila, sicer pa je samo prosila: “Jezus, daj mi moči, da ne omagam! Prosim te! Pri tebi je vse mogoče.”
Sem pa tja je slišala kakšen pogovor, sicer pa so si vse povedali s kretnjami in pogledi. Končno, končno se je pot nekoliko zravnala. Pripeljala jih je do cerkvice na Strmcu. Kakšno olajšanje! Kot da ji je padla teža z nog. Kar ni mogla verjeti, da je resnično premagala ta strašni klanec. »Mamin klanec!« si je rekla in v sebi je čutila neizmerno srečo.

Malo pred mejo na Korenskem sedlu je začelo deževati. Najprej rahlo, nato pa vedno močneje. Ni odprla dežnika, ampak je uživala v dežnih kapljah, ki so ji polzele po obrazu in ji hladile razgreta lica.
Zatekli so se pod veliko streho, ki je pred leti varovala carinike pred dežjem in soncem. Pripeljala se je skupina motoristov. Tako prešerno razigrani so bili, da je pozabila na boleče noge. »Le kako so lahko ti cestni divjaki, ki se jih med vožnjo kar bojim, tako simpatični!«
Ploha je šla kar prehitro mimo. Ravne poti po Poljani je bilo malo, nato so se začeli spuščati. Ema je najraje hodila zadnja, da je bila lahko z mislimi pri mami. »Stiskati jo je moralo pri srcu, saj ni vedela, kje bo našla zavetje zase in zame.« Selili sta se od znancev do sorodnikov. Šele po letu dni je mama s težavo našla službo. Cele dneve je bila zdoma, zato je Emo vzela k sebi teta in pri njej je ostala do odhoda v šolo. Navezala se je nanjo in jo vzljubila. Kot da je njena mama. Ko je prišla mama na obisk, je bila zbegana. »Katera je prava?« je takrat premišljevala. Tej razdvojenosti se je pridružilo še boleče zapostavljanje okolice, ker je bila nezakonski otrok.
Z vstopom v šolo se je preselila k mami, ki je bila zelo skrbna, toda prave topline je pri njej pogrešala. “Verjetno zato, ker je njej mama umrla pri devetih letih. Služila je pri tujih ljudeh in je bila prikrajšana za ljubezen in nežnost. Česar sama ni prejela, ni mogla dajati,” je v mislih mlela Ema. Med počitnicami je pri teti šla k prvemu svetemu obhajilu. Tudi pozneje je samo pri njej hodila v cerkev in še to bolj naskrivaj, ker je mama zaradi neprestanih pritiskov tedanjih oblasti skrivala svoje prepričanje.
Kljub skromnim sredstvom ji je mama omogočila šolanje na srednji in nato še na višji šoli, da bi ji omogočila boljše življenje kot ga je imela sama. Ob prvi možnosti se je zaposlila, da ne bi bila še naprej mami v breme.
“Ti moj Blaž!” je Ema z veseljem pomislila na svojega moža in korak ji je postal lahkotnejši. “Začel me je spodbujati, naj nadaljujem študij na visoki šoli.” Nista bila ravno mlada, ko sta se spoznala. Da sta namenjena drug drugemu, sta začutila ob prvem srečanju. Pomislila sta na poroko. Cerkveno seveda. Toda ona ni vedela, ali je krščena ali ne. »Verjetno,« je menil župnik, »toda papirjev nimate.« In so jo krstili pogojno in prejela še zakrament svete birme.
Ustvarila sta si svoj svet, v katerem sta se dopolnjevala. Doživljala sta lepe in težke trenutke. Takrat, že v zrelih letih, je Ema prvič resnično doživela, da je sposobna in vredna spoštovanja. Začela je slikati, nadaljevala je učenjem harmonike. Že v otroških letih je rada igrala svojim vrstnikom, zdaj pa z njo razveseljuje varovance v domu starostnikov.
“Nič, kar je lepega, ne traja dolgo,” je predla misli naprej. Kot strela z jasnega je udarila Blaževa bolezen. Rak. Operacija, terapija, nihanje med življenjem in smrtjo. Dnevi so se vlekli v neskončnost. Takrat je šele spoznala, kako zelo rada ga ima. Toliko kot takrat, ni še nikoli premolila. Saj ji tudi sicer ni bilo težko skleniti roke, ampak tedaj je gorela v molitvi. Občutila je krhkost tega sveta in moč duhovnega. Prijateljstvo z Bogom je postalo bistveni del njenega življenja. “Ali je mama slutila, da se z očetom nikoli več ne bosta srečala?” se je spraševala, ko je skušala slediti drugim. “Mama je celo življenje pogrešala moža, jaz pa tako zelo očeta.”
Pot proti Podkorenu je postala položnejša, da so se noge spočile. Izogibali so se glavni cesti in občudovali svet okoli sebe. »V kakšen raj nas je postavil ljubi Bog!« so bili polni hvaležnosti.
V Mojstrani so še enkrat prespali. Za Emo je bilo romanje pravzaprav končano. Pot, ki jo je kot senca spremljala od otroštva naprej, je postala resničnost. Sedaj ve, da je težka, nič več pa se je ne boji. Kako lahkoten je bil njen korak skozi dolino Radovne proti Bledu. Preplavljali so jo občutki sreče, zmage in hvaležnega spoštovanja mame. “Ti si junakinja!” je govorilo vse v njej. “Z menoj v naročju si zmogla to naporno in dolgo pot.”
Ob zahajajočem soncu so stali na terasi blejskega gradu in strmeli v jezero pod seboj. Tako lepega Bleda Ema še ni videla.
Vid, ki med hojo skoraj ni govoril, je bil prešerno razpoložen. »Hvala Bogu, srečno smo prišli na cilj. Samo naj mi še kdo reče, da se z voljo ne doseže vse!«
»Z božjo pomočjo je vse mogoče,« ga je doživeto dopolnila Ema.

JARC, Janko-Smiljan. Ognjišče (2016) 06, str. 56
zgodbo Mamina in njena pot najdete tudi v knjigi Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 144-149.