Kunigunda je germansko plemiško ime, ki naj bi pomenilo ‘modra bojevnica’. S svetniškim sijajem ga je oplemenitila nemška kraljica in cesarica ter nazadnje redovnica Kunigunda. Rodila se je okoli leta 980 v luksemburški grofovski družine. Vzgojena je bila v samostanski šoli. Dvajsetletna se je poročila z bavarskim vojvodom Henrikom, ki je leta 1002 postal nemški kralj, ona pa kraljica, leta 1014 ju je papež Benedikt VIII. kronal za cesarja in cesarico. Svojemu svetniškemu možu, ki ga je imenovala “ljubi brat in gospod”, je bila modra svetovalka. Njun zakon je bil brez otrok, zato je cesar Henrik za svojega dediča postavil Kristusa. Po njegovi smrti je nekaj časa sama vladala, nato pa vstopila v samostan, kjer je preživela petnajst let. Pred smrtjo leta 1039 je izrazila željo, da jo pokopljejo ob možu v redovni, ne cesarski obleki. (sč)

Sv. Kunigundi je pri nas posvečenih šest cerkva, tri so župnijske in tri podružnične. Svetnica je najbolj češčena v MB nadškofiji, kjer so postavljene vse tri župnijske cerkve: v Zgornji Kungoti (1) (župnija Gornja sv. Kungota), v Gradiški (2) (Spodnja sv. Kungota) in v Gorenjah pri Zrečah (3) (župnija Sv. Kunigunda na Pohorju); ‘mariborska’ je tudi p. c. sv. Kunigunde v Kungoti pri Ptuju (4) (žup. Hajdina). V LJ nadškofiji stoji p. c. sv. Kunigunde na Taboru nad Goričico (Ihan) (5), v CE škofiji pa na Gori – Šentjungert (Galicija).(6) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 3, str. 115

VALBURGA (Valdburga, Valpurgis), sv., † 779, opatinja
Valburga je bila po rodu Angležinja, večino svojega življenja pa je prebila v Nemčiji. Rodila se je okoli leta 710 v svetniški družini: Cerkev namreč priznava svetniško čast očetu Rihardu in njenima bratoma Vilibaldu in Vinibaldu. Vsi štirje so delovali kot misijonarji na nemških tleh. Valburga je bila predstojnica ženskega samostana Heidenheim, kjer je umrla 25. februarja 779.

Po svetnici Valburgi je dobila ime vas pri Smledniku, kjer je tudi pri nas edina cerkev posvečena njej.

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

IME in GOD: Ime Valburga izhaja iz nemščine, zanimanje zanj je pri nas po letu 1970 prenehalo, danes se pri nas tako imenuje le še 62 žena. Še manj je različice imena: Valči (27), Valika (7), Vali (6) …

ZAVETNICA: Sv. Valburga je zavetnica porodnic, kmetov, domačih živali; priporočajo se ji pri kašlju, ugrizih psov, steklini, pri boleznih oči in za dobro rast poljskih pridelkov.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 68-69.

Naloga dvanajsterih apostolov, ki jih je Jezus izbral izmed svojih učencev, je bila oznanjati njegov nauk in pričevati o njegovem vstajenju. Ko so po Gospodovem vnebohodu volili namestnika za izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, je apostol Peter v svojem nagovoru dejal, da mora ‘nadomestni’ apostol izpolnjevati dva pogoja: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Kandidata sta bila dva: Matija in Jožef Barsaba. Po žrebu je Bog izbral Matija. Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kakor to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. Po starem izročilu naj bi oznanjal evangelij najprej v Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti: najprej so ga kamenjali, nato pa s sekiro obglavili, zato ga upodabljajo s sekiro. Za svojega zavetnika so si ga izbrali obrtniki, ki pri svojem delu uporabljajo ostra orodja. Njegov praznik se v vesoljni Cerkvi obhaja 14. maja, pri nas pa zaradi prastare navade 24. februarja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Janez Šubic, Sveti Matija, 1882, olje na platnu, oltarna podoba. Log pri Poljanah, p. c. sv. Volbenka.

Na slovenskem ozemlju je šest cerkva, ki so posvečene ‘nadomestnemu’ apostolu sv. Matiju; dve sta župnijski, štiri so podružnične. V ljubljanski nadškofiji je sv. Matiju posvečena p. c. v Zalogu (2) (žup. Cerklje na Gorenjskem). Koprska škofija ima dve ‘Matijevi cerkvi’: župnijsko na Slapu pri Vipavi  in podružnično v Drežniških Ravnah (4)  (žup. Drežnica). Druge tri cerkve sv. Matija so v novomeški škofiji: župnijska je na Bučki (1), v JV delu Krškega gričevja, podružnični pa na Zajčjem Vrhu (3) (žup. Stopiče) in na Lazih (4) (žup. Toplice - Dolenjske Toplice). V Gorenji Topli Rebri (žup. Hinje) so tudi ruševine nekdanje kapele sv. Matija, ki je bila požgana med vojno. (mč)
Tone Kralj, Sv. Matija izbran za apostola, 1967, freska, ž. c. Slap pri Vipavi. (6)

Slap pri Vipavi, žup. cerkev sv. Matija

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 02, str. 115.

Praznik sedeža apostola Petra nas spominja na to, da je Kristus sezidal svojo Cerkev na Petru - Skali, in ga postavil za vrhovnega pastirja svoje črede. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež. Že od 4. stoletja so obhajali spomin delovanja apostola Petra najprej v Antiohiji (18. januarja), nato pa v Rimu. Po novem koledarju je ostal samo praznik z imenom Sedež apostola Petra brez omembe kraja. Za verne ljudi je to dan molitve za papeža, prvega pastirja Božjega ljudstva nove zaveze. (sč)
Na sliki:  Arnolfo di Cambio, sv. Peter apostol (13. stol.), kip v Baziliki sv. Petra, Vatikan.

Ob prazniku sedeža apostola Petra smo poiskali vse cerkve na naših tleh, ki so posvečene ‘prvaku apostolov’ – 62 je vseh, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27)  (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR - Šmartin). – V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11),  Šempeter (spodaj)  in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28)  (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter - Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 - posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20)  in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč)

Apostol Peter, Šempeter pri Gorici

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 2, str. 115.

Leta 1854 je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: “da je bila Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeže izvirnega greha”. Štiri leta zatem je to potrdila Marija sama. To je storila v neznatnem francoskem mestecu Lurd pod Pireneji, za glasnico svojega sporočila pa je izbrala štirinajstletno Bernardko Soubirous, preprosto deklico iz revne družine. Leta 1858 se ji je osemnajstkrat prikazala. Prvič se je to zgodilo 11. februarja in na ta datum obhajamo god Lurške Matere Božje. Med šestnajstim prikazanjem, 25. marca 1858, je Marija na Bernardkino vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Bernardki je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, naj sezidajo na tem kraju kapelo.« Duhovniki in svetni oblastniki so imeli Bernardko za lažnivko, počasi pa so spoznali, da je njeno pripovedovanje resnično. Leta 1862 so začeli graditi prvo cerkev in Lurd je kmalu postal najbolj obiskana božja pot v Evropi, kamor se vsako leto zgrinja okoli tri milijone romarjev z vsega sveta.
Med romarji je veliko število bolnikov. Med desetim prikazanjem je pred lurško votlino začel izvirati studenec lurške vode, ki jo po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 1992 god Lurške Matere Božje razglasil za Svetovni dan bolnikov. V Lurd, ki ga je imenoval “svetišče človeškega trpljenja”, je romal dvakrat: leta 1983 je bolnike, “najodličnejše lurške romarje”, prisrčno nagovoril, 15. avgusta 2004 pa jim je, kot eden izmed njih, vlival moč in zaupanje s svojo navzočnostjo, s svojim zgledom, kako prenašati križ bolezni in trpljenja, “kakor in dokler hoče Bog”. (sč)

Ob prazniku Lurške Matere Božje smo poiskali cerkve in kapele, ki so pri nas posvečene ‘lurški Gospe’ Njenih cerkva pri nas je osem, dve sta župnijski, šest podružničnih, poleg teh je še (vsaj) 23 večjih kapel, nekaj naravnih votlin in številne kapelice. – V LJ nadškofiji je Lurški Materi Božji posvečena ž. c. na Polšniku, (1) omenimo pa še osem večjih lurških kapel: ob ž. c. v Šmartinu/Kranju,(8) v Godiču (Mekinje),(9) Kamniški Bistrici (Stranje),(10) Zagradu (Svibno) (11) in v Podgori (Zlato Polje);(12) manjše kapele so na Rakovniku (LJ - Rakovnik), v Dol. Lazih in v Sušju (Ribnica), na Jančah … – V KP škofiji sta p. c. Lurške Matere v Logu pod Mangartom (pok.) (2) in v Mali Pristavi (Šmihel),(3) lurška kapela je v Podgrajah,(13) naravne ‘lurške’ votline pa v Kanalu ob Soči, (24) Lipici (Lokev),(26) Plačah (Vip. Križ),(27) ob poti na Mirenski Grad (Miren) … – V NM škofiji je Lurški Materi Božji posvečena ‘južna’ cerkev v Rosalnicah - Tri Fare (Metlika) (4); med kapelami je najbolj znana v “dolenjskem Lurdu” – na Rakovniku (Šentjernej);(18) večje so še v Jelševniku (Črnomelj),(14) na Kamenici (Metlika),(15) v M. Mraševem (Sv. Križ - Podbočje),(17) med cerkvijo in samostanom pri Sv. Lenartu v Novem mestu (16)… manjše pa v Tuševem Dolu (Črnomelj), v Ivanjšah (Kostanjevica na Krki). - V MB nadškofiji sta dve ‘lurški’kapeli: v Vel. Brebrovniku (Sv. Miklavž/Ormožu) (19) in manjša v Zg. Jablanah (Cirkovce) … – Največ cerkva Lurške Matere Božje je v CE škofiji. Največja je župnijska in božjepotna v Brestanici, še tri so podružnične: Migojnice - Gradišče (Griže),(5) nad Ogečami (Sv. Marjeta/Rimskih Toplicah) (6) in Podlog pod Bohorjem (Sv. Vid na Planini). (7) Večje kapele so v Zvodnem (CE - Sv. Jožef) (20), v Koprivnici (21)  in na Svetih Gorah (Sv. Peter pod Sv. Gorami) (23); na ozemlju škofije je tudi Lurška jama (Zagorje/Lesičnem).(25) – V MS škofiji sta Lurški Materi posvečeni dve kapeli v Beltincih (Rousova (22) in Sršova). – Kapele Lurške M. Božje so tudi v novomeški in brežiški bolnišnici in v Domu Janka Škrabana v Beltincih. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 2, str. 98-100.
 

Pogumna mučenka iz Aleksandrije v Egiptu (+ok. 250), ki je zgorela na grmadi, še prej pa so ji s surovimi udarci izbili zobe. Njeno podobo najdemo tudi v naših cerkvah – s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi. – Je zavetnica zobozdravnikov in priprošnjica zoper zobobol.

Sv. Apoloniji je pri nas posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu (žup. Predloka – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Venec mučeništva je prejela za časa rimskega cesarja Dioklecijana (304). Po legendi o njenem mučeništvu jo upodabljajo kot mlado dekle, ki drži v desni roki palmov list, simbol mučeništva, v levi pa meč, s katerim je bila umorjena. Ob njej stopa majhen deček, ki nosi v rokah košarico s cvetjem. Zato jo častijo kot zavetnico nevest in cvetličarjev. – Ime Doroteja prihaja iz grščine in pomeni ‘dar Božji’.

Sv. Doroteji sta pri nas posvečeni dve cerkvi; župnijska v Dornavi pri Ptuju (CE) in podružnična v Kostanju (žup. Šmartno v Tuhinju – LJ) desno spodaj..

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115

Naši predniki so svetnika častili, ker sta bila briksenška škofa in pod duhovno in svetno oblastjo škofov iz Briksna sta bila dolgo časa tudi Bled in Bohinj z okolico. Sveti Ingenuin (Genuin) je živel v 6. stol. (+ ok 598), sv. Albuin (Albin) pa štiristo let pozneje. – Sv. Ingenuin je zavetnik rudnikov.

 Edina cerkev, ki je pri nas posvečena sv. Ingenuinu in Albuinu je žup. cerkev na Koroški Beli (LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 2, str. 115-116