Med štirinajstimi svetniki, ‘zavetniki v sili’, katerih češčenje je bilo posebej živo v hudih stiskah poznega srednjega veka, je tudi sv. Katarina Aleksandrijska, zavetnica za zdravo pamet. Legenda, ki so jo z Vzhoda v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju, pripoveduje, da je bila kraljevskega rodu iz Aleksandrije v Egiptu. Bila je nenavadno lepa in pametna. Skušala je spreobrniti cesarja Maksencija. Na njegov ukaz je razpravljala o krščanski veri s petdesetimi učenjaki. Govorila je tako prepričljivo, da se je vseh petdeset spreobrnilo. To je cesarja razkačilo in obsodil jo je na smrt: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. To se ni zgodilo, kajti kolo se je razletelo, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer stoji znameniti samostan svete Katarine. Iz njenega groba je pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. Umetniki jo upodabljajo s kolesom, nataknjenim z meči, zato je zavetnica kolarjev in mlinarjev. (sč)

Na sliki: sv. Katarina Aleksandrijska, gotska plastika iz grajske kapele v Veliki Nedelji, okrog leta 1415, galerijska zbirka ptujskega muzeja.

Sv. Katarini Aleksandrijski je pri nas posvečenih 31 cerkva: osem župnijskih in 23 podružničnih. – V LJ nadškofiji je mučenki Katarini posvečenih največ cerkva (11) – tri so župnijske: Lom (pod Storžičem) (1), Rova (2) in Sv. Katarina - Topol (3); podružnične (8) pa so v Rafolčah (Brdo) (8), v Zaborštu (Dol/LJ), v Mali Stari vasi (Grosuplje) (9), na Bregu (Litija) (10), na Ostrežu nad Prevegom (Polšnik) (11), na Jelovem (Radeče) (12), v Srednji vasi (Šenčur) (13) in na Homu (Zasip) (14). – Tudi v KP škofiji stojijo tri ž. c. sv. Katarine: Borjana (4), Branica (5) in Otalež (6); štiri so podružnične: Preserje (Branik), Veliki Otok (Postojna) (15), Tabor (Štjak) (16) in Medvedje Brdo (Zavratec) (17). – NM škofija nima nobene ž. c., sv. Katarini pa so posvečene štiri p. c.: v Borju-Dobovici (Dole/Litiji) (18), na Šumberku (Sela/Šumberku – nekdaj grajska kapela), na Brezovi Rebri (Semič) (19) in na Frlugi (Sv. Križ - Podbočje), omenjajo se tudi razvaline p. c. na Plešivici (Šmihel/Žužemberku). – V MB nadškofiji je ena ‘Katarinina’ župnijska cerkev (Kapla na Kozjaku) (7) in ena p. c. – v Cirkulanah (Sv. Barbara v Halozah - Cirkulane) (20). – V CE škofiji ni nobene župnijske cerkev sv. Katarine, imajo pa šest p. c.: Kuretno (Laško) (21), Lemberg (Nova Cerkev) (22), Lačja vas (Rečica ob Savinji), Nezbiše (Sv. Ema) (23), Čeče (Trbovlje - Sv. Martin) in na Čreti (Vransko) (24) – V MS škofiji je zavetnici mlinarjev in kolarjev posvečena ž. c. v Lendavi.(spodaj) (mč)

 sv. Katarina Aleksandrijska - LENDAVA

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 11, str. 115

Od leta 1925 je zadnja nedelja cerkvenega (bogoslužnega) leta praznik Kristusa Kralja. Njegovo vesoljno kraljestvo je “kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milostim, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni” (hvalospev).

• Kralju vesoljstva sta posvečeni dve cerkvi v CE škofiji: ž. c. v Hrastniku (1 - CE) in p. c. v Logarski dolini (3) (Solčava). Podružnična cerkev Kristusa Kralja je tudi na Zg. Škofijah (2) (Škofije – KP) in zidana kapela v Zasadih (4) (Križevci/Ljutomeru – MS).

     
1

2                                                                                                            3                                                                    4

M. Čuk., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 98.
 

Doma v Ogleju, enem večjih mest rimskega cesarstva, odkoder so tudi k nam prihajali glasniki Kristusove blagovesti. Ta “zelo krščanski mož” ni hotel odstopiti od svoje vere, zato ga je cesar Dioklecijan dal obglaviti.

• Mučencu Krizogonu je posvečena žup. cerkev v Hrušici, kraju na meji med Istro in Brkini (KP škofija).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Klemen Rimski je bil tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Gotovo je osebno poznal apostola Petra in Pavla in se navzel njunega apostolskega duha. Krščansko izročilo 4. stol. je v zgodovinski okvir vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu na polotok Krim, kjer je bil obsojen na težaško delo v kamnolomu. Sotrpinom je s čudežem pomagal pogasiti hudo žejo, zato so ga pogani utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 skozi naše kraje ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja.

Na Slovenskem je svetniku posvečenih pet cerkva (vse v LJ nadškofiji – domnevno ob poti svetih bratov v Rim): župnijska stoji v Bukovščici nad Selško dolino (1), podružnične pa na Rodinah (2) (Breznica), v Mojstrani (3) (Dovje), v Suhadolah (4) (Komenda) in Tupaličah (5) (Preddvor). (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 11, str. 99.

Rimska mučenka iz prvih krščanskih stoletij. V poročni noči je zaročencu Valerijanu, ki je bil pogan, razodela, da Božji angel čuva njeno deviško čistost. Valerijan se je z bratom Tiburcijem spreobrnil in pokopaval mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana in skupaj z njima je bila obsojena na smrt tudi Cecilija.

Dobro peti v hvalo Boga se pravi: peti radostno! Kaj pa se pravi radovati se? Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. (…) Vriskanje pa pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za veselje, kot neizrekljivi Bog? (sv. Avguštin)

Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja. (Konstitucija o svetem bogoslužju)

ZAVETNICA
Sv. Cecilija je zavetnica glasbe, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in drugih glasbenih instrumentov pa tudi pesniki.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 292-293

 Mučenki sv. Ceciliji sta pri nas posvečeni dve cerkvi: ž. c. je v Celju (žup. sv. Cecilija – kapucini), p. c. pa je v Loki pod Kraškim robom (Predloka – KP)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

Spomin na posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že v otroštvu. Povod za ta praznik pa je bila posvetitev bazilike sv. Marije Nove v Jeruzalemu (543).

• Marijinemu darovanju je pri nas posvečena p. c. v Štajngrobu (Nova Štifta – CE) - levo in hišna kapela šolskih sester de Notre Dame v Trnovem (Ilirska Bistrica – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 11, str. 99.
 

Sv. Maver je bil škof v Poreču, ki so ga na poti v Rim ujeli in ga usmrtili okoli leta 300.

Sv. Mavru Poreškemu so pri nas posvečene tri cerkve, vse na Primorskem (KP škofija). Ž. c. sv. Mavra stoji v Izoli (sozavetnika sv. Donat in Sikst II.), kjer ga častijo v spomin na čudež na njegovo priprošnjo leta 1380, ko je mesto rešil pred Genovežani. P. c. sv. Mavra sta na Mostu na Soči in v Rjavčah (Pregarje). (mč).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je po moževi smrti odrekla blišču in se z veliko vnemo posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je bolnikom potrpežljivo stregla. Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas.

ZAVETNICA
Sv. Elizabeta Turinška je zavetnica Karitas, svetnega – tretjega Frančiškovega reda; vdov in sirot, beračev, pekov, čipkaric; zagovornica po nedolžnem preganjanih, priprošnjica bolnikov in vseh, ki so v stiski.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 283-284

Na ozemlju Slovenije stoji pet cerkva sv. Elizabete Ogrske (dve ž. c. in tri p. c.). Dve sta v MB škofiji: ž. c. v Slovenj Gradcu in p. c. v Pohorju v Halozah (Sv. Barbara v Halozah - Cirkulane). Ž. c. sv. Elizabete je tudi v Ljubnem ob Savinji (CE), p. c. pa sta na Podrebri (Polhov Gradec – LJ) in v Malem otoku (Postojna – KP).

 Ljubno ob Savinji (1), Mali otok (Postojna-2), Pohorje v Halozah (Sv. Barbara v Halozah-3) in Podreber (Polhov Gradec-4)

 Slovenj Gradec

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115