»Neuk, bosonog, brez načrtov, predan pa navdihu milosti prisluškuje evangeliju brez predsodkov, tako zares, da ga pretrese nekaj stavkov in že gre, da jih uresniči v življenju … Njemu je evangelij pomenil toliko, kolikor ga je prevedel v življenje. Zato je ta prevod tako razumljiv za učene in preproste, ne samo za kristjane, ampak tudi za pogane.« Tako je Franc Sodja na kratko predstavil Frančiška – asiškega Ubožca, čigar lik spada med najbolj mikavne v vrsti svetnikov katoliška Cerkve. Frančišek se je rodil leta 1182 v mestu Assisi. Oče je bil trgovec in sin naj bi ga nasledil. Ko mu je bilo dvajset let, je vse, kar je imel svojega, razdal revežem, bogata oblačila je vrnil očetu ter se umaknil v samoto. Preživljal se je z darovi, ki jih je priberačil. Njegovemu zgledu so sledili številni njegovi prijatelji in tako je nastala prva Frančiškova družina, ki se je naglo večala. Leta 1223 je papež potrdil Frančiškovo Vodilo – redovna pravila. Leta 1224 je Frančišek dobil znamenja Kristusovih ran, ki jih je nosil do smrti 3. oktobra 1226. Pred obiskom sestre Smrti je zložil Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je Zemlja, naš skupni dom, kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje,« piše papež Frančišek v svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod. (sč)
Na sliki: Stane Kregar, sv. Frančišek, sgrafito, zvonik ž. c. sv. Cirila in Metoda, Ljubljana Bežigrad, 1967.

Na Slovenskem imamo sv. Frančišku Asiškemu posvečenih pet cerkva (dve župnijski, dve samostanski, eno podružnično) in dve kapeli. V LJ nadškofiji je asiški Ubožec zavetnik župnije Ljubljana – Šiška. (spodaj) – V KP škofiji sta dve samostanski cerkvi sv. Frančiška: v minoritskem samostanu v Piranu (2) in v Vipavskem Križu (3); podružnična cerkev pa je na Janeževem Brdu (4) (Prem). – V MB nadškofiji je sv. Frančišku Asiškemu posvečena cerkev v Mariboru – Radvanje (1), njegova kapela pa je tudi v Mariji ob Bistrici (Muta). – Kapela sv. Frančiška Asiškega je tudi v župnišču v Trebnjem (NM škofija).

ZAVETNIK
Sv. Frančišek je zavetnik ubogih, socialnih delavcev, varuhov stvarstva, trgovcev, krojačev, tkalcev, trgovcev s platnom, z lanom in tapetami; frančiškanov; je priprošnjik proti glavobolu in proti kugi

Hvaljen, moj Gospod, / v naši sestri zemlji, / ki kakor mati nas hrani / in nam gospodinji / in prinaša različno sadje / in pisane rože z zelenjem. (iz Frančiškove Sončne pesmi)

 Ljubljana - Šiška

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

Angel spremlja slehernega človeka od začetka do konca njegove življenjske poti. Že od nežnega otroštva se jim priporočamo z zaupno molitvijo: Sveti angel. Mnogim kristjanom je misel na angele varuhe v veliko oporo pri resnem prizadevanju za življenje po evangeliju.

Angeli so prvi nosilci čistega odrešenjskega veselja, so dovolj močni, da prenesejo Božje veselje: vzdržijo pogled tako v brezno temine kakor tudi v žareči sijaj Božje radosti. (Erich Schick).

Ob vseh tvojih poteh ti stojijo ob strani angeli, kakor jim je bilo ukazano. (…) V vsakem kotičku imej spoštovanje pred svojim angelom! Kako neki bi si upal storiti v njegovi navzočnosti kaj takega, česar bi si ne upal storiti v moji navzočnosti. (sv. Bernard)

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 194-195.

Svetim angelom varuhom sta pri nas posvečeni dve ž. c. (Kašelj - Zalog pri Ljubljani – LJ /levo/ in Otlica – KP) ter ena kapela (Mozelj – NM).

MARIJA, KRALJICA ANGELOV

Edina cerkev (podružnična) Marije Kraljice angelov pri nas je na Drtiji (Moravče – LJ); v karmeličanskem samostanu v Mirni peči pa je tudi kapela.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115
 

Rodila se je 3. januarja 1873, 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan, 30. septembra 1897 je umrla. Leto dni po njeni smrti so bili objavljeni njeni zapiski v knjigi z naslovom Povest duše. Njena glavna misel je “pot Božjega otroštva”, pot, ki pelje k Bogu tako, da se zaupno in brez pridržka prepustimo Božjemu usmiljenju kot se otrok prepusti ljubezni svojih staršev. V njenih zapiskih je živo čutiti pojmovanje Boga kot očeta. Pokazala je, kako je v malem svetu mogoče živeti veliko življenje. »V srcu Cerkve hočem biti ljubezen.« Leta 1925 je bila razglašena za svetnico, papež sv. Janez Pavel II. je potrdil njeno “malo pot Božjega otroštva” in jo leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico.

Edina cerkev sv. Terezije Deteta Jezusa pri nas je župnijska cerkev Ljubljana - Kodeljevo (LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 10, str. 99. 

Sv. Hieronim se je rodil okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.
Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.
Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.. (sč)

Na sliki: Tomaž Perko, sv. Hieronim, oltarna slika, p. c. sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos).

Na Slovenskem je sv. Hieronimu posvečenih devet cerkva (ena je župnijska, osem je podružničnih). Šest jih stoji v koprski, dve v ljubljanski in ena v celjski škofiji.
Na ozemlju Škofije Koper, pretežno v njenem južnem delu, je sv. Hieronimu posvečenih kar šest podružničnih ali romarskih cerkva. Zato smo v letu 2019, v spomin na 1600. obletnico svetnikovega odhoda v večno domovino, želeli v večjem številu obiskati vse naše njemu posvečene cerkve in s tem nadaljevati izročilo naših prednikov, ki so gojili veliko spoštovanje in pobožnost do slavnega cerkvenega učitelja, kar dokazujejo tudi svetišča, ki so jih zgradili njemu in Gospodu v čast in slavo. Povsem verjetno pa je tudi, da smo kje resnično stopali tudi po poti, po kateri je nekoč stopala tudi Hieronimova prašna noga. Tudi nam in naši pobožnosti do sv. Hieronima namreč veljajo besede, ki jih pisec pisma Hebrejcem posveča svojim naslovljencem: 'Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam govorili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero. Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke. Različni tuji nauki naj vas ne zavajajo!' (Heb 13,7-9). Vsega naštetega se namreč lahko učimo tudi od sv. Hieronima: Goreče ljubezni do Božje besede, zvestega upanja do konca, žive in globoke vere v Boga in Cerkev. Tudi on je namreč, kakor pravi Sirah o kralju Salomonu, 'izlival modrost kakor Nil!' (Sir 47,14).
Srečanja so se odvijala na zadnjo soboto v mesecu od aprila do avgusta in na zadnjo nedeljo v septembru, od vigilije pred belo nedeljo v aprilu do vigilije pred godom sv. Hieronima, ki je 2019 bila na zadnjo nedeljo v septembru. Odziv pohodnikov in romarjev je daleč presegel naša pričakovanja, saj ni bilo tako malo niti tistih, ki so se udeležili vseh shodov in tako ustvarjali nekakšno jedro skupnosti častilcev sv. Hieronima. Resnično, kakor pravi kralj David v psalmu (122,1-2: 'Veselil sem se, ko so mi rekli: V hišo Gospodovo pojdemo! In naše noge so stale že pred tvojimi vrati, Jeruzalem!') (koprski škof Jurij Bizjak)

več o shodih:

Sveti Hieronim in naš čas. Zbornik. Urednik Rafko Valenčič. Koper: Ognjišče, 2020.

ČUK, Silvester. Naš sveti Hieronim. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 50-67.

Kratka predstavitev Hieronimovih cerkva:

– podružnična cerkev sv. Hieronima na Nanosu (žup. Podnanos) - stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra


– podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami (žup. Knežak) - je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja.




– podružnična cerkev sv. Hieronima, Čelje (žup. Prem) - je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. 








– župnijska cerkev sv. Hieronima, Kozana v Goriških Brdih - omenjena 1505, po prvi svetovni vojni uničena, obnovljena in povečana - ostal je baročni oltar, oltarna slika (sv. Hieronim s Svetim pismom v roki, sv. Avguštin, nad njima Mati Božja z Detetom) je iz leta 1714 (1939 preslikana), zvonik je ločen od stavbe (beneški slog - osnurtek arhitekt Jože Plečnik), leta 1956 povišan ...








– podružnična cerkev sv. Hieronima, Bošamarin (žup. Koper stolnica) - zgrajena leta 1738, do konca druge svetovne vojne je bila v privatni lasti ... nad zahodno, trikotno fasado je zvonik na preslico. Pod njim je vrezan križ, skozi katerega v notranjost proseva svetloba, pred fasado je vhodna lopa na betonskem podstavku, z dvema zidanima stebroma. Sliko svetega Hieronima je obnovila slikarka Mira Ličen. Cerkvica je bila prvič obnovljena 1982 (oče Bojan), zadnjič pa leta 2012 (Jože Pegan).




– pokopališka cerkev sv. Hieronima, Topolovec (žup. Sočerga) - pravokotna stavba pokrita zdvokapno streho, ki je bila sprva zložena iz kamnitih plošč. Po podatkih iz leta 1886 naj bi bila cerkev leta 1883 restavrirana in blagoslovljena ter imela en zvon. Nastanek cerkve istrskega tipa, ki je tu regionalno pogojena, sodi v romansko dobo, Napol porušena in skoraj povsem izropana cerkvica je v Hieronimovem letu (2019) vendarle dočakala boljše čase. Na pobudo koprskega škofa Jurija Bizjaka je bila obnovljena streha in notranjščina.





– podružnična cerkev sv. Hieronima, Ivanje selo pri Uncu (žup. Unec) - zgrajena v 16. stoletju kot protiturški tabor in prvotno zidana v gotskem slogu, prvič omenjena leta 1526. V zgodnjem delu zvonika je na prednji strani vzidana plošča z letnico 1796, ko so jo predelali v baročnem slogu. V cerkvi sta dva poznobaročna lesena oltarja.







– podružnična cerkev sv. Hieronima, Petkovec (žup. Rovte) - prvič omenjena 1526, barokizirana je 1721. Okrog cerkve je nizko obzidje, kar verjetno dokazuje, da je cerkev služila kot tabor pred Turki. kip Matere Božje. Večina kipov je iz druge polovice 18. stoletja, v niši nad stranskim vhodom pa je starejši lesen kip Žalostne Matere Božje iz 16. stoletja. Zvon iz leta 1757.

– podružnična cerkev sv. Hieronima, Tabor pri Vranskem (žup. Vransko) - poznogotska cerkev iz prve polovice 15. stoletja (ostanki gotskih oken). V 18. stoletju je bila cerkev podaljšana proti zahodu. Prizidana sta bila zakristija in zvonik. Ostanki taborskega obzidja s stolpom datirajo v začetek 16. stoletja. V notranjščini se je ohranil gotski obok in oprema iz 19. stoletja.





– cerkvi v Jasenu pri Ilirski Bistrici in v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino).
Izročilo in sledi povedo, da je cerkev sv. Hieronima stala tudi v Jagrščah na Cerkljanskem. Stavba je v ruševinah, kaj več podatkov o njej nimamo.

V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem.

Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju.

zbral in izbral Marko Čuk

GABRIJEL pomeni po hebrejskem deblu ‘Božji mož’ ali ‘Božji junak’. V Stari zavezi je omenjen le v Danielovi knjigi, v Novi zavezi pa Gabrijel oznani rojstvo Janeza Krstnika in Jezusovo rojstvo. Najprej in najbolj pogosto so ga upodabljali v zvezi z Gospodovim oznanjenjem Mariji. Pri oznanilu rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju se angel predstavi: »Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom. Poslan sem, da spregovorim s teboj in ti sporočim to veselo novico.«
Češčenje nadangela Gabriela se je uveljavilo po 10. stoletju, šele papež Benedikt XV. je njegov praznik leta 1921 raztegnil na vso Cerkev in določil, naj se povsod praznuje 24. marca, dan pred praznikom Marijinega oziroma Gospodovega oznanjenja. Pij XII. je leta 1952 nadangela Gabriela razglasil za nebeškega zavetnika radia in vseh sredstev družbenega obveščanja. V ljudski vernosti pa so nadangela Gabriela kot svojega zavetnika že prej častili sli, poštni uradniki in raznašalci časopisov.

Po uvedbi nove ureditve bogoslužja (1969) je praznovanje vseh treh nadangelov združeno na današnji dan.

ZAVETNIK: Nadangel Gabrijel je zavetnik poštnih uslužbencev, zbiralcev znamk, telekomunikacij in informiranja (od leta 1951); priprošnjik proti neplodnosti v zakonu.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 186-188.

Na Slovenskem sta nadangelu Gabrijelu posvečeni dve podružnični cerkvi: na Planici (Stara Loka – LJ) - /levo spodaj/ in v Zapotoku (Lig-Marijino Celje – KP).

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

V Svetem pismu so od angelov po imenu predstavljeni samo trije Božji poslanci s posebnimi nalogami: Mihael, Gabriel in Rafael, zato jim pravimo nadangeli. Nadangela Mihaela (“Kdo kakor Bog?”) najpogosteje upodabljajo kot bleščečega vojščaka, ki stoji na glavi zmaja-satana in ga peha v peklensko brezno. Prerok Daniel imenuje Mihaela ‘velikega kneza’, ki je zavetnik izraelskega ljudstva in se zanj bojuje; v Novi zavezi pa je prikazan kot angel Jezusovega občestva, njegove Cerkve kot dedinje starozaveznega izvoljenega ljudstva. V tej vlogi nastopa v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma, kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli doseže sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je navdihovalo tudi znano molitev k sv. Mihaelu kot zavetniku vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Na nekaterih upodobitvah ima v rokah tehtnico, s katero po ljudski veri ‘vaga duše’. Po preureditvi svetniškega koledarja od leta 1969 skupaj z nadangelom Mihaelom 29. septembra častimo tudi nadangela Gabriela in Rafaela. (sč) (sč)

Na sliki: Sv. Mihael ‘vaga duše’, kip z oltarja v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov, Kranj - Drulovka/Breg.
 

Sv. nadangelu Mihaelu je pri nas posvečenih 66 cerkva: 27 ž., 39 p. in 5 kapel. V LJ nadškofiji naštejemo šest ž. c.: Bloke, Dovje, Grosuplje (3),  Ljubljana - Barje (2),  Mengeš (1) in Rovte, poleg teh pa še deset p. c.: Završje (Dobovec), Zg. Duplje (Duplje), Samotorica (Horjul), Iška vas (Ig), Kranj - Drulovka/Breg (sv. Mihael), Peške Kandrše (Peče), Jakovica (Planina/Rakeku, Moše (Smlednik), Dol (Sora) in Olševek (Šenčur) in kapelo v Sostrem (pokopališče). – V KP škofiji je devet ž. c. sv. Mihaela: Biljana, Gorenje Polje, Kamnje (5), Kobjeglava, Krkavče, Lokev, Skopo, Šmihel (4) in Tinjan, prav toliko (9) pa imajo tudi p. c.: Selo (Batuje), Erzelj (Goče), Šmihel (Hrenovice) (12),  Male Loče (Hrušica), Dol. Zemon (Ilirska Bistrica), Strmec (Log pod Mangartom), Šmihel (Šempas) (13), Lipa (Temnica) in Ljubinj (Tolmin); in dve kapeli: v Movražu in Izoli. – V NM škofiji so sv. Mihaelu posvečene tri ž. c.: Čatež - Zaplaz, Novo mesto - Šmihel (ovitek) in Šmihel pri Žužemberku (7), Mihaelovih pa je še 14 p. c.: Borovec (Banja Loka), Kompolje (Boštanj), Dol. Radulje (Bučka), Cerina (Čatež ob Savi), Nova Gora (Črmošnjice), Desinec (Črnomelj), Velika Goba (Dole/Litiji), Polom (Hinje), Papeži (Osilnica), Nova Gora (Poljane - Dol. Toplice), Vavpča vas (Semič), Dečja vas (Trebnje), Mali Gaber (V. Gaber) in Damelj (Vinica). – V MB nadškofiji so nadangelu Mihaelu posvečene tri ž. c.: Črešnjevec, Radlje ob Dravi (6) in Žetalah; p. c pa so v Framu (pokopališka) in Razvanjah (Hoče); imajo tudi dve kapeli: v Jarenini (kostnica) in v Libeličah. – V CE škofiji najdemo pet ž. c. sv. Mihaela: na Pilštanju (9),  v Pišecah, Šmihelu nad Mozirjem (8) in na Vranskem (11);  p. c. pa so v Šmihelu (Laško) (14), Radmirju (Sv. Mihael), na Sladki Gori (Sv. Mihael) in v Stari vasi (Videm – Krško). – v MS škofiji je sv. Mihaelu posvečena ž. c. v Veržeju (10).  (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 9, str. 131.

Bila sta brata dvojčka, rojena v Arabiji. Prejela sta krst in se izučila za zdravnika. Svoj plemeniti poklic sta opravljala v Siriji. Smatrala sta ga za Božji dar, zato sta zdravila zastonj. Njuno največje plačilo je bilo, če so ozdravljeni bolniki postali kristjani. Umrla sta mučeniške smrti pod cesarjem Dioklecijanom (leta 303). Krščanski Vzhod ju je začel častiti kmalu po njuni smrti. Upodabljajo ju kot mlada zdravnika. V roki držita stekleničko z zdravili in zdravniško orodje ali Merkurjevo palico z dvema kačama, ki je bila od nekdaj znamenje zdravnikov. (sč)

Sveta brata sta pri nas zavetnika devetih cerkva (3 žup. in 6 podr.). Štiri stojijo v KP škofiji: v Koštaboni (1) žup., v Malovšah (4) (Črniče), v Vel. Bukovici (5) (Il. Bistrica) in v Podbrjah (6) (Podnanos). Tri cerkve stojijo v NM škofiji: žup. in romarska je na Krki na Dol.(2), podr. pa na Dolžu(7) (Stopiče) in v Gor. Gradišču (8) (Šentjernej). – V MB škofiji je p. c. sv. Kozme in Damijana v Stražišču (9) (Prevalje); v MS škofiji pa stoji njuna ž. c. v Kuzmi.(3) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99.

Antona M. Slomška (* 1800) na kratko predstavljamo kot šolnika in pedagoga, pisatelja in pesnika, življenjepisca in kritika, učitelja materinega jezika, borca za našo narodno enakopravnost, rodoljuba in domoljuba, govornika in pridigarja, ekum. delavca in učitelja slov. ljudstva, škofa in blaženega. Od svoje smrti (pred 160 leti) živi v svojem narodu kot svetnik in prizadevajmo si, da Cerkev po svetem očetu ta žarek Božje svetosti tudi potrdi in ga prišteje med svetnike.

Bodi v svoji besedi resničen, v dejanju pravičen! Skrbi, da boš več dobrega storil, kakor govoril. Varuj se prilizovanja, izogibaj se psovanja in zasmehovanja. (bl. Anton Martin Slomšek)

več o bl. Antonu Martinu Slomšku v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 176-177.

• Na Slovenskem imamo tri Slomškove cerkve: ž.c. so leta 2008 postavili v Mariboru (Košaki – MB, sp. desno),  podr. pa sta v Rečici  (Sv. Jedert nad Laškim – CE - zg. levo) in Gor. Bistrici  (Črensovci – MS). Kapele bl. Slomška so v Ardru (Sv. Duh Veliki Trn – NM), v MB bogosl. semenišču; v MS škofiji pa v Križevcih/Ljutomeru in Hraščicah (Beltinci). – V CE škofiji sta tudi dve župniji bl. Slomška, ki še nimata svoje cerkve: v Celju  (ust. leta 2005 – salezijanci) in v Velenju (bogoslužje v cerkvi sv. Andreja v Šaleku).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče 9 (2022), 99.