“Čista, vsa brez madeža * bila si spočeta, * greh in pekel zmagala * v hipu prvem sveta.” Tako verni Slovenci opevamo slavo Jezusove in naše matere. V prvem trenutku svojega spočetja je bila “obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu”. To je kot versko resnico razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854, leta 1858 jo je potrdila Marija sama v Lurdu, ko je Bernardki na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka v prepričanju o popolni svetosti Jezusove deviške Matere. Od leta 1708 se praznik Marijinega brezmadežnega spočetja v vesoljni Cerkvi obhaja 8. decembra. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin Marijinega rojstva. (sč)

Brezmadežnemu spočetju Device Marije je na Slovenskem posvečeno 12 cerkva (8 župnijskih, 4 podružnične) in 16 kapel. V LJ nadškofiji stoji pet cerkva: v Grahovem (1), Kamniku (8), Kokri (2) in na Turjaku (3) so žup., v Škofji Loki (redovna uršulinska cerkev v Blaževi ulici - 9) je podružnična; Brezmadežni je posvečenih še (vsaj) pet kapel. – V KP škofiji je ž. c. Brezmadežne Device Marije v Šmarjah pri KP (5) in p. c. na Gradišču nad Prvačino (10) (Bukovica). – NM škofija ima dve ž. c. Marije Brezmadežne: na Studencu (4) in v Zagradcu (6), redovno cerkev (kapucini) pa v Krškem (11); imajo tudi tri kapele. – V MB nadškofiji so Brezm. Devici posvečene štiri kapele; ž. c. Marije Širje (7) (nad Zidanim Mostom) spada v CE škofijo; p. c. v Sp. Ščavnici (12) (Gor. Radgona) je edina cerkev posvečena Brezmadežni v MS škofiji, kjer stojijo še tri večje kapele: v Bučečovcih, Dobravi (Križevci), Noršincih (Ljutomer) …
Omenimo še tri cerkve in eno kapelo, ki so pri nas posvečene Marijinemu Brezm. Srcu: ž. c. je v Kisovcu (Fatimska Marija – LJ), p. c. pa v Brezovem Dolu (13) (Ambrus – NM), na Pragerskem (Sp. Polskava – MB) … (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), v Rimu končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo ‘plebiscitno’ imenovanje za škofa. Svoje premoženje je razdelil med uboge, verske resnice je posredoval vernikom v odličnih pridigah, krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah, v bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in bil goreč apostol socialne pravičnosti.

Ambroževe misli:
• Če moliš le zase, moliš sicer zase, toda sam. Če pa moliš za vse, bodo molili zate vsi, ker si ti v vseh.
• Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln; kdor pa je poln, lahko druge zaliva.
• Hram tvoje molitve nosiš vedno s seboj, povsod je molitev skrivna in samo Bog je njen sodnik.

več o sv. Ambrožu v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 323-325

• Sv. Ambrožu je pri nas posvečena p. c. v Ambrožu pod Krvavcem (Cerklje – LJ).

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

Sveti Nikolaj je zgodovinsko izpričana osebnost, o njegovem življenju obstaja tudi več legend. Najbolj znana je tista, ki pripoveduje, kako je škof Nikolaj pomagal obubožanemu očetu, ki je imel tri neporočene hčere, a brez dote. Škof Nikolaj je tri večere zaporedoma vrgel skozi okno njihove hiše kepo zlata in dekletom priskrbel primerno doto. Ta legenda je podlaga za navado, da sveti Nikolaj/Miklavž zvečer pred svojim godom prinaša otrokom darove v nastavljene posode. Sveti Nikolaj se je rodil okoli leta 250 v Patari v Mali Aziji staršem po dolgih letih zakona. Ko sta umrla, je podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil med reveže, sam pa je šel v samostan. Okoli leta 300 je postal škof v mestu Mira in tamkajšnjo občestvo vodil skoraj petdeset let. Njegov grob v Miri je kmalu postal sloveča božja pot na krščanskem Vzhodu. Češčenje sv. Nikolaja je razširjeno po vsem svetu. V Rusiji so ga sprejeli za narodnega svetnika. O njegovem češčenju pri Slovencih priča 120 njemu posvečenih cerkva na naših tleh. (sč)

Na sliki: A. Cebej, sv. Nikolaj, oltarna slika, olje na platno, Bizovik, p. c. sv. Miklavža.

Na slovenskem ozemlju je sv. Nikolaju posvečenih 120 cerkva: 36 župnijskih in 84 podružničnih. – Največ ‘Miklavževih’ ž. c. je v LJ nadškofiji (11):  Babno Polje, Bohinjska Bistrica (2), Dol. Logatec, Janče, Lipoglav, Litija, Ljubljana - Sv. Nikolaj (1), Ovsiše, Sava, Sorica in Zapoge; imajo pa kar 33 p. c.: Hudi Vrh (Bloke), Paka (Borovnica), Dvorje (Cerklje na Gor.), Zabreznik (Čemšenik), Podgora (Dobrepolje - Videm), Mevkuž (Gorje), Slivnica (Grahovo), Visoko (Ig), Brdo (Ihan), Podgorje (Kamnik), Gozd (Križe), Bizovik (Ljubljana - Štepanja vas), Vrh (Moravče), Strahinj (Naklo), Dvor (Polh. Gradec), Renke (Polšnik), nad Mačami in na Možjanci (Preddvor), Močilno in Sava (Radeče), Godešič (Reteče), Praprotno Brdo (Rovte), Golica (Selca), Jeprca (Sora), Ulaka (Sv. Trojica nad Cerknico), Cerovo (Šentjurij/Grosupljem), Čolnišče (Šentlambert), Gradišče (Šentvid/Stični), Greben (Šmartno v Tuhinju), Bela (Špitalič), Hlevni Vrh (Vrh Sv. Trije Kralji), Kureno (Vrhnika) in Sp. Bitnje (Žabnica). – V KP škofiji je sv. Nikolaj zavetnik desetih ž. c.: Ankaran (8), Avber, Breginj (4), Budanje (5), Cerovo, Golac, Kred, Podbrdo, Podsabotin in Suhorje; prav toliko (10) je tudi p. c.: Plužna (Bovec), Landol (Hrenovice), Slo. Gračišče (Kubed), Krstenice (Kanal), Koper (sv. Miklavž), Gabrovica (Osp), Jazne (Otalež), Nanos (Podnanos), Neblo (Šlovrenc), Palčje (Trnje). – NM škofija ima tri ž. c. sv. Miklavža: Adlešiči (7), Metlika (11) in Novo mesto - stolna župnija (3); kar 22 pa je p. c.: Sela (Ajdovec), Dol. Kronovo (Bela Cerkev), Boštanj (sv. Miklavž), Stražnji Vrh (Črnomelj), Vrh (Fara/Kočevju), Kostanjevica na Krki (sv. Miklavž), Vel. Podlog (Leskovec/Krškem), Martinja vas (Mokronog), Stranska vas (Novo mesto - Šmihel), Sp. Čačič (Osilnica), Žuniči (Preloka), Gradnik (Semič), Mala Gora (Stara Cerkev), Pangrč Grm (Stopiče), Brezovo (Sv. Križ - Gabrovka), Gradec (Sv. Križ Podbočje), Budna vas (Šentjanž), Gorjanci (Šentjernej), Otok, (Škocjan/Novem mestu), Podturn (Toplice), Gradenec (Žužemberk), Žužemberk (Miklavž). – V MB je sv. Miklavž zavetnik šestih ž. c.: Majšperk, Sv. Miklavž ob Dravi (10), Sv. Miklavž/pri Ormožu (6), Šmiklavž/Slov. Gradcu) (9), Vuzenica in Zavrč; imajo še tri p. c.: Koritno (Čadram - Oplotnica, Sele (sv. Miklavž) in Falski Grad (Sv. Marija v Puščavi). – V CE škofiji imajo štiri ž. c. sv. Miklavža: Polje ob Sotli, Sevnica (13), Sv. Miklavž nad Laškim (14) in v Žalcu (12);  14 pa je p. c.: Celje - Sv. Cecilija (Sv. Miklavž), Vrba (Dobrna), Drevenik (Kostrivnica), Planina (Ljubno ob Savinji), Ljubija (Mozirje), Šmiklavž (Nova Štifta), Podvin (Polzela), Lemberg (Sladka Gora, Vinarje (Slivnica/Celju), Tisova Gora (Sv. Jurij ob Taboru), Planinska vas (Sv. Vid na Planini), Sotesko (Šmarje/Jelšah), Loke (Trbovlje - Sv. Martin), Plešivec (Velenje - Sv. Martin) in Stari Grad (Videm - Krško). – V MS škofiji sta sv. Nikolaju posvečeni dve ž. c. (Dolenci in stolna v Murski Soboti-spodaj),  v Selu (Kančevci) (15) pa imajo pa tudi p. c. (mč)

Stolna cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 12, str. 131.

Sveti Saba (Sava) se je rodil leta 439 v Kapadokiji v Mali Aziji. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo, kjer je ustanovil samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, ki je postal zibelka meništva v Palestini. Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva.

• ‘Patriarhu menihov’ je posvečena ž. c. v Podgorju nad Kraškim robom (upr. Predloka – KP) /levo/ in kapela na pok. v Padni (Krkavče – KP). God sv. Sabe obhajajo tudi cistercijani v Stični.

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.
 

Sv. Bass iz Nice je pri nas manj znani svetnik in mučenec iz 3. stoletja, ki je deloval na Azurni obali in umrl († 250/251) pod cesarjem Decijem. Je zavetnik mesta Cupra Marittima v Italiji, kjer hranijo njegove relikvije.

• Sv. Bassu je pri nas posvečena p. c. v Kopru – Prešernov trg (Koper - Marijino vnebovzetje).

M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.
 

Svetnico so v srednjem veku prišteli k štirinajstim pomočnikom v sili. Iz njene legende izvira njeno zavetništvo; v zvezi s stolpom, kelihom in hostijo, z njeno nasilno smrtjo in naglo smrtjo njenega očeta, ker jo je lastnoročno obglavil, so se k njej zatekali rudarji, vojaki, vsi, ki jim grozi nagla smrt. Še danes se ji priporočamo za srečno zadnjo uro.

ZAVETNICA
Sv. Barbara je zavetnica rudarjev, arhitektov, gradbenih delavcev, zidarjev, krovcev, tesarjev, kamnosekov, livarjev zvonov, zvonarjev, kovačev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev; deklet, ujetnikov, trdnjav, … V veri v mogočno priprošnjo svetnice je naš narod z mnogimi drugimi evropskimi narodi uvrstil sveto Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili. Priporoča se ji zlasti za srečno zadnjo uro. Ko se bliža huda ura, se kmet obrača k njej, naj odvrne neurje, strelo in ogenj od njegove domačije, … je priprošnjica v stiski.

VREMENSKI PREGOVOR
Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča, kuri nam v dolgi zimi peči in ognjišča.

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 318-319

Zavetnici rudarjev je pri nas posvečeno 16 cerkva (dve žup., 14 podr.) in dve kapeli. – V LJ nadškofiji so tri p. c. : na Ravniku (3) (Hotedršica), na pok. v Loškem Potoku (4) in na Sv. Barbari (5) (Škofja Loka). – Štiri p. c. sv. Barbare stojijo v KP škofiji: na Studencu (9) (Hrenovice), v Hudajužni (8) (Podbrdo), Zajelšju (6) (Pregarje) in na pok. v Knežaku (7). – V NM škofiji sta ‘Barbarini’ cerkvi p.c. na Okrogu (16) (Šentrupert) in na Druščah (Škocjan/NM). – Največ cerkva sv. Barbare je v MB nadškofiji: ž. c. sta v Cirkulanah (1) (Sv. Barbari v Halozah) in v Zg. Koreni (2) (žup. Sv. Barbara v Slov. Goricah); p. c. pa v Malahorni (10) (Čadram - Oplotnica), za Kalvarijo (12) (MB - Sv. Janez Krstnik/stolnica), v Zagradu (15) (Prevalje) in na Zg. Legnu/Gradišču (13) (Šmartno/SG) … – V CE škofiji sta priprošnjici v sili posvečeni cerkvi v Rovišču/Blatno (14) (Pišece) in na Vinskem vrhu (Šmarje pri Jelšah), kapela pa v Trobnem Dolu (Sv. Rupert nad Laškim). (Čuk Marko)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Rodil se je 7. aprila 1506 na gradu Javier (Ksaver). Pri devetnajstih letih je šel študirat na slavno pariško univerzo Sorbono. Obetala se mu je sijajna prihodnost. Tedaj pa je srečal svojega rojaka Ignacija Lojolskega. Bil je med tistimi sedmimi možmi, ki so se 15. avgusta 1534 v cerkvi na Montmartru posvetili Bogu in položili temelje Družbi Jezusovi. Leta 1540 je papež na prošnjo portugalskega dvora poslal v Indijo jezuitske misijonarje, ki jih je vodil Frančišek. Na indijska tla so stopili 7. aprila 1541. Takoj se je vrgel na delo. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec nove vere, so mu rekli, da bi novo vero poznali Kitajci, če bi bilo to res. Prizadeval si je stopiti na Evropejcem prepovedana kitajska tla, toda 2. decembra 1552 ga je na otoku Sancian, na pragu Kitajske, pobrala mrzlica. Papež Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa). (sč)

Sv. Frančišku Ksaveriju je pri nas posvečenih 11 cerkva (3 žup. in 8 podr.) in dve kapeli. – Največ cerkva (5) stoji v LJ nadškofiji in vse so podružnične: v Podslivnici (4) (Cerknica), Starem Kotu (5) (Draga), nad Sajevcem (6) (Ribnica), na Vrhniki (7) in na Logu (8) (Železniki). – V KP škofiji sta zavetniku misijonov posvečeni dve ž. c.: v Gor. Trebuši (1) (oskrb. Most na Soči) in na Lozicah (2) (oskrb. Podnanos). – Tudi NM škofija ima tri cerkve sv. Frančiška Ksaverija: na Mirni Gori (9) (Semič), v Dolenji Stari vasi (10) (Šentjernej) in romarsko na Veseli Gori (11) (Šentrupert); na ozemlju škofije sta še dve Frančiškovi kapeli: v Kočevju in v Zadercu (Stari trg/Kolpi). – V CE škofiji je sv. Frančišku Ksaveriju posvečena ž. c. v Radmirju.(3) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

Apostola Andreja omenjajo evangeliji ob treh priložnostih: ko so učenci na Oljski gori Jezusa spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema (Mr 13,1); ko je Jezus nasitil pet tisoč mož, mu je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8–9); ko so pogani želeli videti Jezusa, mu je Andrej to željo sporočil (Jn 12,22). Doma je bil iz Betsajde, brat Simona Petra. V zbor svojih apostolov ga je Jezus poklical prej kot Petra. Po poklicu je bil ribič in družil se je z učenci Janeza Krstnika. Ta je nekega dne pokazal na mimoidočega Jezusa; “Glej, Božje Jagnje!” in Andrej je šel za njim (Jn 1,36.40). Ko so Jezusa prijeli, je strahopetno zbežal. Po prihodu Svetega Duha je deloval v Mali Aziji, nazadnje je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je umrl kot mučenec na križu v obliki črke X. Njegove posmrtne ostanke so leta 357 prenesli v Carigrad, ki se je oklical za ‘drugi Rim’, češ da je tam ustanovil Cerkev ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Postal je zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. (sč)
Na sliki: Križanje sv. Andreja, oltarna slika v ž. c. sv. Andreja na Vačah.

Pri nas je apostolu Andreju posvečenih 51 cerkva: 17 župnijskih, 34 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji so sv. Andreju posvečene ž. c. v Goričah (1),  Mošnjah (4)  in na Vačah, imajo pa še 15 ‘Andrejevih’ p. c.: Rečica (Bled), Ravno (Jezersko), Podkoren (Kr. Gora (11),  Kašelj (LJ - Kašelj/Zalog), pri Krašcah (Moravče) (12),  Gosteče (Sora), Zg. Poljane (Stari trg/Ložu), Gor. Otave (Sv. Vid nad Cerknico), Planina (Šentjošt nad Horjulom), Hrastov dol in Sobrače (Šentvid/Stični), nad Zmincem (Šk. Loka), Sr. Gameljne (Šmartno pod Šm. Goro), Brest (Tomišelj) in p. c. sv. Andreja v trgu (Tržič). – V KP škofiji ima sv. Andreja za zavetnika pet ž. c.: na Gočah (3),  v Gorjanskem, v Opatjem selu, Prvačini(2) in v Ročinju (5); na Primorskem pa je zavetnik tudi osmim p. c.: Zakriž (Cerkno) (13), Svino (Kobarid), sv. Andrej (Koštabona), Gluho Vrhovlje (Kožbana), Slovenska vas (Pivka), pri Velikem Otoku (Postojna), Merče (Povir) in Popetre (Truške). – NM škofija ima dve ž. c., posvečeni apostolu Andreju: Belo Cerkev (9) in Poljane - Dol. Toplice, našteli pa smo še šest p. c. : Zajčje Polje, skupaj s sv. Valentinom (Kočevje), Suhi Potok (Mozelj) (14), Kleče (Stara Cerkev), Kalvarija (Stari trg ob Kolpi), Mali Orehek (Stopiče) (15) in Dalce (Sv. Duh - Veliki Trn), ter kapela v Kočevski Reki. – V MB nadškofiji je zavetniku posvečenih pet ž. c. Črneče (skupaj s sv. Jakobom), Makole (6), Sv. Andraž v Halozah (Zg. Leskovec) (7), Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci) (spodaj)  in Svečina (8), imajo pa še eno p. c.: Brda (Šmartno/Slov. Gradcu. – V CE škofiji imajo dve ž. c. sv. Andreja: v Belih Vodah in Sv. Andražu nad Polzelo (10); v škofiji so tudi štiri p. c.: Skale - Dramlja (Bizeljsko), sv. Andrej (Olimje), Šalek (Velenje - Sv. Martin) (16 spodaj)  in Bistrica (Zagorje/Pilštanju). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Andrejeve’ cerkve. (mč)

Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 11, str. 131.