Naslov Pomočnica kristjanov hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, vesoljne Cerkve. God Marije Pomočnice kristjanov je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij VII., ko se je 24. maja 1814 iz ujetništva v Franciji vrnil v Rim in je to pripisoval Materi Božji, h kateri so se verni ljudje zatekali v zaupni molitvi. Kot Pomočnico kristjanov pa so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Na pomoč so jo klicali zlasti v hudih časih. Ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi je papež Pij V. naročal vernikom, naj molijo rožni venec, po zmagi krščanskega ladjevja v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je uvedel god Rožnovenske Matere Božje, v lavretanske litanije pa je uvrstil vzklik Pomoč kristjanov, prosi za nas! Ob Marijinem naslovu Pomoč kristjanov takoj pomislimo na baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ki je od leta 2000 narodno svetišče. Po ‘veljavi’ drugo svetišče Marije Pomočnice na slovenskih tleh je župnijska in romarska cerkev na Rakovniku v Ljubljani, katere varuhi so salezijanci – sinovi sv. Janeza Boska, velikega častilca Marije Pomočnice. (sč)
Na sliki: Marijin kip (detajl) v glavnem oltarju cerkve Matere Božje Pomočnice kristjanov na Bregu (župnija Kranj - Drulovka/Breg)

Mariji Pomočnici kristjanov (Devici Mariji Pomočnici, Mariji Pomagaj) je pri nas posvečenih 19 cerkva: pet župnijskih, ena redovna, ena bazilika (narodno svetišče), 12 podružničnih in 36 kapel. – V LJ nadškofiji jih je največ (6); najvažnejša je seveda bazilika in narodno svetišče na Brezjah (1), tri so župnijske: Kranj - Drulovka/Breg (2) Ljubljana - Rakovnik (spodaj) in Ljubno na Gor. (3); Mariji Pomočnici pa je posvečena tudi križniška cerkev (4) (Ljubljana - Sv. Nikolaj); p. c. je na Prtovču (7) (Selca), imajo pa še 11 kapel: Dražica, Plavž, bolnišnica (Jesenice), porodnišnica KR, duh. dom (LJ - Trnovo) Zduša, Bonovec (11), Tamar (12), Dane, pod Bogenšperkom in v Domu za ostarele salezijance na Trsteniku. – V KP škofiji ni nobene ž. c. Marije Pomagaj, imajo pa pet p. c.: Soze (8) (Ilirska Bistrica), Vanganel (9) (Marezige), Log Čezsoški (Srpenica), Vrhovlje (10) (Šmartno v Brdih) in Ratečevo Brdo (Zagorje/Pivki) ter eno kapelo (Idrija). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c., Mariji Pomočnici pa so posvečene pet p. c.: Šmarčina (Boštanj), Rodine (Črnomelj), na Visejcu (Hinje), Gorica (Poljane - Dol. Toplice) in Kovačev hrib (Tržišče); in še devet kapel Marije Pomagaj: Dolenjci (13) (Adlešiči), Globočice in Žejno (Čatež ob Savi), Vinja vas (14) (Podgrad), Stari Log (St. Cerkev), Osrečje (Škocjan/NM), Dol. Orle (Studenec) in v Domu star. Trebnje. – V MB nadškofiji je ž. c. sv. Marije Pomočnice v Puščavi (5), imajo pa še štiri kapele: Starošince (Cirkovce), MB-Pobrežje (15) (pok.), Tolsti Vrh (Ravne na Kor.) in Radehova (16) (Sv. Lenart v Slo. Goricah. – V CE škofiji je ž. c. v Zagorju pri Pilštajnu,(6) p. c. je v Dolenji vasi (Videm - Krško), kapela pa na Šavni peči (Marija Širje). – V MS škofiji je deset kapel sv. Marije Pomočnice: Žepovci (Apače), Bratonci (Beltinci), Filovci(17) (Bogojina), Sr. Bistrica (18) (Črensovci), Ščavnica (19) (Gor. Radgona), Banovci in Lukavci (Križevci/Ljutomeru, Matjaševci (Kuzma), Dol. Petanjci (Tišina) in Nedelica (Turnišče). (mč)

Marija Pomočnica, Ljubljana - Rakovnik

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 5, str. 115

Rodil se je okoli leta 600 v Bretonji. Po vrnitvi z romanja v Rim je prejel mašniško posvečenje, potem pa živel kot puščavnik do leta 669.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 291) lahko preberete več o sv. Joštu.

Sv. Joštu je na Slovenskem posvečeno 14 cerkva (2 žup., 12. podr.) in dve večji kapeli. – V LJ škofiji je sveti puščavnik zavetnik cerkve na Joštu (3) (KR – Šmartin) in v Šentjoštu nad Horjulom (pokop) (4); večja kapela je pod vrhom Kuma (Dobovec) in v vasi Hrib (Loški Potok). – Štiri Joštove cerkve so v KP škofiji: ž. c. v Črnem Vrhu nad Idrijo,(1) podr. pa v Trebenčah (5) (Cerkno), v Landolu (6) (Hrenovice) in Gor. Vremah (7) (Vreme). – NM škofija ima p. c. sv. Jošta v Gor Laknicah (Mokronog) in v Šentjoštu (9) (Stopiče). – V MB škofiji sta sv. Joštu posvečeni p. c. v Sp. Javorju (8) (Javorje) in v Vinarju (10) (Prihova). – V CE škofiji ima sv. Jošt svoj dom v ž. c. pri Sv. Joštu na Kozjaku,(2) in treh p. c.: v Reštanju (Koprivnica), na pobočju Lisce (11) (Razbor pod Lisco) in v Rovtu pod Menino (12) (Šmartno ob Dreti).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99.

Škof iz italjanskega mesta Gubbio, ki ga je leta 1155 rešil pred cesarjem Friderikom Rdečebradcem.

Sv. Ubaldu je posvečena p. c. v Orehku (Cerkno – KP).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107
 

Generalni vikar praške nadškofije, ki je leta 1393 umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Cerkve na Češkem.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 287-289) lahko preberete več o svetniku.

Sv. Janeza Nepomuka naj bi v Vltavo vrgli 20. 3. leta 1393, njegovo truplo pa so iz reke potegnili 17. 4. Zato ponekod po Evropi njegov god obhajajo 20. 3.

Pri nas obhajamo njegov god 16. 5. – nekdaj so namreč mislili, da je bil to njegov smrtni dan. Tudi v Pragi je bil to pomladni praznik, na katerega je prihajalo na stotisoče ljudi, ki so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, na katerih se je rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo (Niko Kuret).

Mučencu je pri nas posvečenih šest cerkva (dve žup., 4 podr.) in pet večjih kapel. – V LJ nadškofiji je ž. c. v Novi Oselici (1) in kapela pri gradu Zg. Tuštanj (Vrhpolje); v KP škofiji pa p. c. v Rakuliku (3) (Hrenovice) in kapela v Idriji. – V MB škofiji sta dve p. c.: v Bukovcu (4) (Zg. Polskava) in na Šentjanžu (5) (Radlje ob Dravi); pokop. kapela pa pri Sv. Križu nad MB. – V CE škofiji ima Janez Nepomuk svoj dom na Volčjem (6) (Sromlje). – V MS pa je svetniku posvečena ž. c. v Razkrižju (2), večji kapeli sta v Hrastju - Moti (Kapela/Radencih) in v Moti (Ljutomer).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99.

Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Francek in Jacinta, brat in sestra, sta bila takrat stara devet, oziroma sedem let in Marija jima je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi: Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež sv. Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Lucija je umrla leta 2005 v starosti 94 let. Ob zadnjem Marijinem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je zgodil čudež s soncem: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. “Bolje je, da gremo domov,”« sem rekla sestrični in bratrancu, “bliska se. Najbrž bo nevihta.” In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala in se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: “Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.” “Odkod si?” sem jo vprašala. “Iz nebes.” “In kaj želiš od mene?” “Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.” “Bom šla tudi jaz v nebesa?” “Da, boš.” “In Jacinta?” “Tudi ona.” “Pa Francek?” “Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev”.

Fatimski Mariji je pri nas posvečena župnijska cerkev Marijinega Brezmadežnega srca (Fatimske Marije) v Kisovcu (levo); zidani kapeli pa sta v Grušovcu (Črešnjice – CE) in v Ključarovcih (Križevci/Ljutomeru – MS) (v sredini)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče.

Prvi izmed ‘ledenih svetnikov’ (sledijo mu še Servacij, Bonifacij in ‘mokra’ Zofka).

Premožni mladenič iz Rima, ki je spoznal kristjane, jim pomagal, sam postal kristjan … in za vero dal življenje pod cesarjem Dioklecijanom ...

Sv. Pankracij je zavetnik otrok, posebej prvoobhajancev, mladih rastlin in cvetja.

Sv. Pankracij ima pri nas šest ‘svojih’ cerkva; tri so župnijske: (z leve)  Stari trg/SG (nad krajem – MB), Gor. Ponikva (pri Žalcu – CE) in Griže (CE).

Prav toliko (3) je tudi podružničnih:(z leve) Klanci pri Danah (Stari Trg pri Ložu – LJ); Radelca (Remšnik – MB) in Lemberg (Sladka Gora – CE).

Čuk M.,Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107

"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.

Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99