"Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji"

Tokratni gost meseca je nenavadni človek z nenavadno življenjsko zgodbo. Večni iskalec izobrazbe in željan spoznavanja tujih kultur je preromal veliko evropskih držav in pristal v Ameriki. Vedno pa je nosil v srcu slovensko domovino in ji posvetil veliko svojih moči z zbiranjem gradiva o Slovencih po svetu.

- V svojem življenju ste srečali veliko ljudi. V gimnaziji ste bili sošolec blaženega Lojzeta Grozdeta. Kako se ga spominjate?
Tega, da je razglašen za blaženega, sem zelo vesel. Hranim fotografijo, kjer smo skupaj slikani pred ljubljanskim muzejem leta 1940 na zborovanju Katoliške akcije (Tomčevih mladcev). Grozdeta takoj prepoznate po njegovih svetlih laseh. Takrat sva imela 17 let. Bil je dva meseca starejši od mene, ker pa je delal šest let osnovne šole, je bil na klasični gimnaziji leto za menoj.

- Nekateri pravijo, da je bil zelo pobožen. Se tega vi spominjate?
Težko rečem. Če imate skupino kakšnih petdesetih fantov, ne morete reči, da je nekdo svetniški. Takrat se mi je zdelo, da smo vsi bolj ali manj enaki. Skupaj smo hodili na duhovne vaje in na duhovne obnove. Enkrat na leto smo imeli zborovanja. Največ smo se dobivali v prostoru, kjer ima sedaj pisarno Ognjišče (takrat je bilo to pritličje Alojzevišča). Tam sem se srečal s Kikljem, ki so ga tudi ubili.

- Kako je odmevala med vami Grozdetova smrt?
Takrat je bilo ogromno umorov in eden ni izstopal. Skozi smo hodili na pogrebe. Bili smo živčni. Zvečer je veljala obvezna zatemnitev. Sta­no­vali smo v veliki hiši in zvečer so morale biti vse luči ugasnjene. Ko sem se po temnih hodnikih vračal zvečer domov, sem se vedno bal in si mislil: Sedaj nekdo stoji v temi in me bo ubil! Ne morem razumeti, da je nekdo, ki je bil prijatelj in je postal član OF, čez noč spremenil odnos do mene ter iz prijatelja postal sovražnik. Tak, da te je bil pripravljen umoriti! Komunisti so tako trenirali ljudi, da bi delali tako, kakor jim bodo ukazali. Bali smo se drug drugega. Bili smo sumničavi: Kdo med nami je vohun! V takih razmerah je bilo izredno težko študirati: Tam so Italijani pobili talce, tam zažgali vas, drugje pa so komunisti ubili tega ali onega. Kako smo bili iz sebe, ko so ubili profesorja Ehrlicha! Še danes slišim strel, ko so ubili Župca. Njega so ubili prvega, blizu našega doma.

- V intervjuju na televiziji ste dejali, da so si vsi totalitarizmi podobni, kar voditelju Ambrožiču menda ni bilo všeč.
Ko pride do totalitarne vladavine, pride na površje človeška gošča in prevzame oblast. Ko sem to rekel, me je zelo grdo pogledal. Gledalci tega niste videli, jaz pa sem. Seveda pa je to res, kajti takrat pridejo na površje najnizkotnejše strasti v ljudeh. V vseh totalitarizmih. In prav ti režimi omogočijo tudi ljudem, ki imajo patološka nagnjenja po ubijanju in mučenju, da jih uresničijo.
Še Stane Kavčič piše svojima sinovoma, naj študirata, ker revolucije niso pogoste. V času revolucije te lahko ta ‘dvigne’ na površje, v normalnih razmerah pa moraš delati, študirati, da nekaj dosežeš.

- Bil ste član Tomčevih mladcev. Nekateri so jih kritizirali, da so bili preveč strogi in organizirani.
To, glede organizacije, so nam očitali pod vplivom komunistov. Nihče v Sloveniji ni bil tako organiziran kot komunisti. Oni so imeli organizacijo in strogo kontrolo ter kazni, če kdo ne bi bil discipliniran. So pa sovražili vsako gibanje, ki bi bilo proti njim in organizirano. Bali so se naše načelnosti. Krščanskih socialistov se niso bali. Imeli smo načela, ki smo se jih držali. V zbirki, ki smo jo izdajali, je izšlo nekaj Ušeničnikovih knjig o načelih. Nismo samo z besedami kristjani, ampak moramo biti tudi v življenju.

- Ta načelnost mladcev je šla do te mere, da niste smeli vstopiti v nobeno vojaško organizacijo.
To je veljalo, dokler smo bili pod Italijani. Leta 1943, ko so prišli Nemci in zaprli univerzo, si moral nekam: ali k organizaciji Todt, kjer so kopali jarke in je bila popolnoma nemška, k partizanom, ali pa k domobrancem. Druge izbire ni bilo.

- Vi ste takrat zapustili Slovenijo.
Leta 1942 sem maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto. Istočasno sem na Teološki fakulteti poslušal predavanja iz filozofije. Leta 1943 sem šel v Trst. Javil sem se h tržaškim domobrancem. Zdelo se mi je, da ne gre samo za protikomunistični podvig, ampak tudi za narodnostni vidik: okrepiti slovensko navzočnost v Trstu. Jaz sem antimilitarist in Bog mi je dal to milost, da nisem imel nikoli puške v roki in nikoli nisem ustrelil z njo. Znal sem se tako ‘izmazati’, da sem samo deloval v kulturi. Vso dijaško dobo sem si želel, da bi šel iz Slovenije in videl kulturo drugih narodov in druge univerze. Revolucija me je dobesedno vrgla iz domovine in mi dala to možnost.

- Niste pa ostali v Trstu.
Ne, zbežal sem z ladjo in prišel v letoviški kraj Riccione. Poleg nas je bilo tam precej goriških duhovnikov. Med drugim tudi msgr. Rudolf Klinec, ki me omenja v svojih spominih. Zvedeli smo, da so pobili vrnjene domobrance. Duhovniki so nastopili proti plesu. Jaz sem se jim pridružil. Zdelo se nam je neprimerno, da bi plesali ob smrti tolikih mladih. Zato sem si ‘prislužil’ neko zbadljivo pesem. Pa naj bo! Tam sem bil do septembra, ko so naši izobraženci odšli v Trst, kjer so krvavo potrebovali slovenske profesorje, jaz pa sem šel po svetu iskat prostor, kjer bi študiral. Prišel sem v Milano, kjer sem prosil, da bi govoril z rektorjem p. Gemellijem. Pri njem je bil nekaj časa v laboratoriju eksperimentalne psihologije Anton Trstenjak. Zato se je zanimal zanj.
Januarja sem po neuspelem poskusu vstopa v Švico prišel v Bologno, kjer so Angleži ravno odprli stavbo, kamor so nastanili študente raznih narodnosti, da bi študirali na univerzi. Tam sem začel študirati. Toda nisem hotel ostati v Italiji, pravzaprav v nobeni državi, ki je naša soseda, saj so to naši zgodovinski sovražniki. V Italiji so takrat univerze čistili fašistov. Seveda so profesorji, če so hoteli biti na pomembnih mestih v času fašizma, stopili v fašistično stranko. Tako so univerzo zapuščali izkušeni profesorji, na njihova mesta pa prihajali mladi brez izkušenj. Tako sem naredil prošnjo in bil sprejet na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji. Tam sem diplomiral iz političnih ved in ekonomije.
In začel pripravljati tudi doktorat.
Ter ga tudi že precej naredil. Potem pa sem dobil vizo za Ameriko. Če bi jo takrat odklonil, bi jo morda pozneje ne dali več.

- V Ameriki ste morali delati, da ste si zaslužili sredstva za študij.
Da, šel sem v tovarno delat. V Ameriki sem naredil magisterij iz ekonomije, doktoriral pa sem v kanadskem Quebecu. Na katoliški univerzi.

- Ob študiju pa ste se vzporedno zanimali tudi za Slovenijo.
Moj ideal ni bil karierizem. Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je v takih težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki, zato sem začel premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini. Vedel sem, da ne morem ustanoviti nekega inštituta ali česa podobnega. Lahko pa zbiram podatke in sicer angleško literaturo o Sloveniji in pa tisto, kar so Slovenci napisali v tujini. Veliko svojega časa sem porabil za to in vse tudi sam financiral. Začel sem tudi objavljati publikacije v angleščini.

- Gre za celo zbirko Studia Slovenica.
Seveda, saj ni bilo nobene knjige o Sloveniji in Slovencih v angleščini. Leta 1958 sem izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah. Nekateri so knjigi oporekali, da ni sistematska, a meni ni šlo za to, da bi na pet sto straneh napisal slovensko zgodovino, ki je ne bi nihče bral, ampak podati Američanom nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino in Slovenijo. Koga pa zanimajo podrobnosti?
Nekateri so mi oporekali, kaj pa je to Slovenija? Jaz sem jim odgovarjal: Prav toliko smo vredni kot Italijani ali Nemci. Nikoli nisem imel manjvrednostnega kompleksa. Imel sem veliko težav pri pridobivanju literature. Največ sem jo dobil, ko sem bil zaposlen v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Je največja v Ameriki, morda celo na svetu.
Druga knjiga v tej zbirki je bila doktorska disertacija Alojzija Kuharja. Pred smrtjo mi je dejal, da bi rad videl, da jo izdam.

- Poleg tega, da ste angleško govorečemu področju predstavljali Slovenijo, ste tudi začelo zbirati gradivo o Slovencih v tujini.
Zbiram to, kar so Slovenci napisali izven meja Slovenije. To je del naše kulture in je zelo važno, da se ohrani. Veliko je izgubljenega, a rešimo tisto, kar se da rešiti.

- Pričakovali bi, da vam bodo ljudje radi odstopali gradivo, a ni bilo tako. Imeli ste velike težave, čeprav je jasno, da se bo v tujini ogromno gradiva izgubilo.
Raje v smeti, kakor da bi dali meni. Še danes je tako. Ne odstopajo gradiva. Običajno je tako, da tisti, ki je gradivo zbral ali ga napisal, tega obdrži do svoje smrti. Ko pa umrje, je nevarno, da se izgubi. Svojci ali pa drugi počistijo sobo in police in najprej odvržejo v smeti papir. Ogromno gradiva se je tako že izgubilo!

- V Ognjišču trenutno objavljamo podlistek priljubljenega pisatelja Karla Mauserja. Nekaj časa je živel v Ameriki. Ali imate kaj gradiva o njem?
On ni nič zbiral in nič hranil. Pripovedujejo, da so se že v taborišču otroci igrali z njegovimi rokopisi. Žal se je tako marsikaj izgubilo. O otrocih se marsikaj govori in ne vem, če je vse res. Eden naj bi celo zašel na kriva pota in naj bi ga ubili.

- Gradivo ste zbirali tudi v Argentini, Kanadi …
Kjer sem lahko kaj dobil. Nekateri ljudje so tako smešni, da rečejo: »To je pa za Arneža! A kaj bo s tem? To je samo zguba njegovega časa in denarja!« Pa ne gre zame. Gre za slovenski narod. Kaj bom jaz s tem počel? S tem imam samo stroške. Že v Ameriki sem moral plačevati stroške za prevoz, še več me je stal prevoz iz Amerike v Slovenijo.

- Da, saj ste zbrano gradivo leta 1991 preselili v Slovenijo.
Začelo se je z mojim ilegalnim vstopom v slovenski parlament, ko je bila 26. decembra 1990 slovesna razglasitev rezultatov referenduma. Na sprejemu sem notranjemu ministru Bavčarju rekel, da bi rad z njim govoril. Sprejel me je in povedal sem mu o nameri preselitve in da gre za literaturo, ki je bila v Sloveniji ilegalna in ni smela prihajati vanjo. On je obvestil vodjo carine o zabojniku z gradivom. Tisti zabojnik je prihajal v Slovenijo prav v času napada jugoslovanske armade na prehod v Rožni dolini pri Gorici. Klical sem in rekel, naj zabojnik počaka na italijanski strani.

- Šlo je torej za odisejado.
V Šmartnem v Brdih so mi dali v najem staro šolo, kamor sem shranil gradivo. Carinikom sem prepovedal, da bi karkoli pregledovali, dokler ne pridem tja. Čez dva dni je prišel neki višji carinik. Sedel je in jaz sem mu dejal: »Toliko let smo mi vas poslušali, sedaj pa vi nas poslušajte.« Razložil sem mu, kaj sem pripeljal. Poslovili smo se in odšel je. V Ljubljani pa je carinik skočil na škatle. Jaz sem mu pa dejal: »A vi boste na škatle skakali? Takoj ven!« On pa: » Vi boste meni ukazovali?« »Da, vam! Če ne greste dol, grem k vodji carine.« Šel je dol in stvar je bila urejena. Ne more nekdo kar skakati po arhivskem gradivu!

- Poleg revij in knjig gre za dokumente, ki so unikatni.
Imam Krekov, Gabrovškov, Kuharjev arhiv. Gre za arhive ljudi predvojne Slovenske ljudske stranke, ki so bili med vojno v Londonu kot slovenski zastopniki v jugoslovanski begunski vladi.

- Osebno ste poznali večino politikov Ljudske stranke. Kateri je bil po vašem mnenju najbolj državniški?
Krek je bil silno mehak. Zelo krščanski, a mehak. Kuhar je bil genialen, izredno izobražen in ga niste mogli ‘prijeti’. Vedno se je izmuznil, pravi diplomat. Pravijo, da je bil najbolj odločen Kulovec, ki pa je bil ubit leta 1941 med bombardiranjem Beograda. Snoj je bil prej predsednik gasilske zveze, kar ni neka funkcija, potem pa minister v povojni ‘socialistični’ vladi. Naši politiki niso bili svetovljani. Premalo so vedeli o francoski, angleški in ameriški politiki. Angleščine ni nobeden znal, razen Kuharja. Zato je on šel v London, kot odposlanec stranke. Kuhar je študiral v Franciji in Angliji.

- Dr. Alojzij Kuhar je bil brat Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja), ki je bil ‘na drugem bregu’, saj je bil komunist. Je kdaj govoril o svojem bratu?
Ko je študiral v Parizu, je bil uslužbenec jugoslovanskega veleposlaništva, odgovoren za sezonske delavce. Zvedel je, da tam okoli hodi njegov brat komunist. Pozneje je pripovedoval, da je imel zaradi tega velike težave, ker so ga prijemali, kako je z njegovim bratom. Pisatelj Voranc ni nikoli hotel imeti stikov s svojim bratom duhovnikom in politikom ljudske stranke. Alojz je pisatelju po vojni pošiljal pakete z zdravili in denar, a mu ni nikoli odgovoril. Duhovnika je bolelo, da brat ni imel cerkvenega pogreba. Pripovedoval pa je še, da je Voranc šel za pogrebom svoje matere z rožnim vencem v roki. Mama je bila namreč Nemka in globoko verna, tudi oče je bil zelo veren.
Kuhar je bil tudi zelo izobražen. Končal je študij iz diplomacije in prava v Parizu, v Cambridgeu pa je doktoriral iz zgodovine.
Že prej je bil v nemški gimnaziji najboljši učenec v nemščini. Boljši kot vsi Nemci. Zato sem tudi v knjigo svojih spominov dal poročilo, kako je šel pred vojno v Nemčijo pod tujim imenom. Izdajal se je za Nemca in vohunil za Jugoslavijo, da bi videl, kaj nameravajo Nemci v Jugoslaviji. To je lahko delal, ker je govoril nemško narečje in so ga imeli za ‘svojega’. Nabral je veliko podatkov. Kaj bi dal, da bi imel v originalu tisto poročilo! Pa ga, žal, ni.

- Napisali ste, da so župnijska oznanila zelo dragocena snov za arhive.
Ker so v njih demografski podatki: kdo je bil rojen, kdo krščen, kdo poročen, kdo je umrl … Tega drugje ne zveste.
Arhiv, ki ste ga pripeljal v Škofove Zavode, ste podarili, da je postal del Katoliškega inštituta.
Od nekdaj je bil moj cilj Katoliški inštitut. Pred vojno je na univerzi študiralo malo ljudi. Dr. Turk, profesor cerkvene zgodovine, si je zamislil Katoliški inštitut kot kolektivno ustanovo proti liberalno-framazoski univerzi, ki bi dala ideje, katoliški nauk …

- Kupili ste tudi hišo v Goriških Brdih in otroke preselili v Slovenijo, da bi se naučili slovensko.
Ženi sem pokazal na primere otrok slovenskih naseljencev, ki so ‘postali’ Američani. Imajo miselnost, ki je popolnoma tuja. Tako bi jaz postal v lastni družini tujec. Jaz doma nisem nikoli spregovoril angleške besede. Dosledno sem govoril slovensko! Danes sva srečna, da se je to zgodilo. Otroci nekaterih slovenskih staršev so se poročili z Afričani, Kitajci itd. in slovenstvo je šlo. Naši otroci so bili mladi, ko so prišli v Slovenijo. Najstarejši sin Janez je hodil v prvi razred. Že v Ameriki sem otroke tudi jaz vzgajal. Tako bi moral najstarejši sin v prvem razredu napisati, oziroma povezati besede: Jaz lahko streljam. Dejal sem mu, naj pri povezovanju besed doda angleški ‘not’: Jaz ne morem streljati. V šoli so mu rekli, da ni prav, a jim je odgovoril: »Takole je ata rekel.« In bilo je v redu. Sem dosledni antimilitarist, proti nasilju. Tudi tu me moti, da že otrokom natikajo titovke in dajejo puške. Namesto, da bi jih učili, kako je lepa narava! Kako naj pričakujemo, da bodo potem ljudje lepo vzgojeni? Pripravljajo jih na nasilje. Če bi se danes začelo partizanstvo, bi bilo še hujše kot takrat. Kristjane bi še bolj preganjali in pobijali! Svojim znancem sem rekel: Če bo kdo prinesel igračo, ki bo orožje ali kaj podobnega, jo bom v istem trenutku uničil.

- Vaši otroci so sedaj v Sloveniji?
Da, v Sloveniji. Ko je najstarejši sin Janez, sedaj je bogoslovec, hodil v šolo, je učiteljica rekla, da ni Boga. On pa je udaril po klopi in dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek in ustanovili sodišče, ki ga je obsodilo. Razrednik je poklical mamo v šolo in ji dejal: »Če bi to vaš sin naredil v Italiji, bi bil izključen iz šole.« Kar pa seveda ni res! Ravnatelj iz Gorice (Italija) mi je dejal, da se ne sme vtikati v nazorske razprtije med dijaki, ker bi mu očitali pristranskost.
Ta karakteristika ga je spremljala. Ko je prišel na gimnazijo, mu je tam takoj rekel sošolec: »A ti si tisti!« Jaz pa sem mu vedno naročal: »Moraš sam razmišljati.« Ko je bil v osmem razredu, sem ga peljal v Ameriko. Tam je eno polletje hodil v ameriško šolo. Dobro se je naučil angleško, vodil sem ga po New Yorku, peljal v Washington. Da je videl, kaj je svoboda, svoboda govora, kaj je res blagostanje itd. Čeprav je bil v nekem oziru revež, ker ni smel o tem z nikomer govoriti. Naročil sem mu, naj ne govori, kaj je videl v Ameriki.

- V Ameriki ste predavali ekonomijo.
Na Saint Joseph College, - katoliški kolegij - sem čez trideset let predaval ekonomijo. Gre za dodiplomski študij. Ko je nastopila v Sloveniji demokracija, sem se upokojil. Ko so me prosili: naj še naprej predavam, sem jim odgovoril: »Ne, sedaj je nastopila zame nova doba. Sedaj se začne zame glavno delo.« Prej sem hodil na obiske k družini, ki je bivala v Goriških Brdih. Izkoristil sem vse počitnice, da sem bil z njimi. Na obiskih nisem nič govoril, ampak poslušal, kakšen je gospodarski in politični položaj. To je bilo zame zelo dobro. Spoznaval sem ljudi. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem poznal ljudi in razmere in sem se hitro znašel. Takoj je bil sprejet zakon o ustanovah, sem registriral Studia Slovenica.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 10-15.

• “Z veseljem bodimo Kristusovi učenci vse življenje”
  Kateheza je umetnost podajanja in pričevanja vere
  Dr. Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada (SKU), je bil sogovornik na temo kateheze, ki v zadnjih letih – ne samo zaradi situacije z epidemijo – doživlja precejšnje spremembe. SKU je pripravil Slovenski katehetski načrt, Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije nov Pravilnik za katehezo, vstopamo v novo katehetsko leto … Vabljeni torej k branju pogovora o pristopu h katehezi, ki nikakor ni omejena samo na osnovnošolce, ampak vključuje vse starostne skupine.
  
  - Glede na to, da bova govorila o verouku in odraščanju v veri, vas prosim, da najprej poveste nekaj besed o svojem odraščanju in spominih na obiskovanje verouka.
  Odraščal sem v tradicionalni družini, kjer je bila prisotna molitev, nedeljska maša. Glede verouka se spomnim, da sem bil v skupini pri s. Mirjam, ki je s posebno toplino predstavljala vsebine vere, vedno je imela zanimive slike, vrtela celo filme, ki jih je imela na filmskem traku. Pri njej sem čutil posebno zavzetost za stvari, ki nam jih je želela posredovati. V višjih razredih sem verouk seveda obiskoval, vendar so bili to časi, ko nas je zanimalo še vse drugo.
  Naslednji močan spomin na katehezo in doživljanje vere so ministrantske duhovne vaje, tudi druženja z duhovniki v poletnih mesecih na kakšnih potepih, kjer ni bilo toliko v ospredju poučevanje o veri, ampak življenje vere; zadosti je bila zavest, da nas je vera povezovala. Še bolj se mi je to utrdilo na tednih duhovnosti v Logarski dolini in Stržišču. V teh krajih sem doživel veselje življenja in vere med mladimi, ko smo se družili, prepevali, se pogovarjali o verskih vsebinah. Vsa ta doživetja in spoznanja so me potem vodila tudi na pot duhovniškega poklica.
  
  - Na svoji duhovniški poti ste se prav v smeri kateheze še dodatno izobraževali, celo doktorirali iz raziskovanja 50-letnega obdobja kateheze na Slovenskem. Kako je prišlo do odločitve, da se posvetite tudi temu področju?
  Zanimanje za to področje se je začelo že v času študija, pri predmetu katehetika, ki ga je predaval prof. Ivan Rojnik. Pri njem sem videl, da mu to področje in vsebina tega predmeta veliko pomenita. To mi je bila prva spodbuda. Ko sem nato prišel kot diakon in kasneje kaplan na župnijo, sem prevzel nekaj razredov kateheze in ob tem doživljal, da kateheza ni enostavna stvar. V resnici je precej zahtevna.
  Imel sem občutek, da mi nekaj manjka, da bi za dobro izvajanje kateheze moral imeti veliko več znanja. Čutil sem potrebo, da v tej smeri še nadgradim svoje znanje. Po dobrem letu in pol kaplovanja me je poklical nadškof Kramberger in me vprašal, če sem pripravljen iti študirat v Rim. Predlagal je smer katehetika. Tako sta sovpadla njegov predlog in moje zaznavanje potrebe: za dve leti sem šel na študij v Rim.
  V magistrski nalogi sem se najprej ukvarjal s preučevanjem katehetskih tednov, kjer se izobražujejo kateheti. Področje vzgoje katehetov je zelo pomembno, saj je katehet prva metoda in prevedena vsebina kateheze v sodobni jezik. Pri doktorski nalogi pa sem primerjalno predstavil še druge vidike kateheze skozi obdobje 50 let v Sloveniji in tujini.
  dr. Franc Zorec,
  župnik župnij Bakovci in Tišina, je voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada in voditelj Pastoralne službe v škofiji Murska Sobota, hkrati vodi tudi škofijski odbor za katehezo in referat za oznanjevanje v škofiji Murska Sobota. Leta 2013 je doktoriral s področja kateheze, in sicer z disertacijo Petdeset let župnijske kateheze na Slovenskem, njena srednjeevropska primerljivost in smernice za nadaljnji razvoj.
  V Slovenskem katehetskem uradu je dejaven od leta 1995 in je v tem času prispeval veliko člankov, predavanj, nagovorov in pisem s področja katehetike, namenjenih družinam, staršem, katehetom ter duhovnikom. Sodeloval je pri pripravi Slovenskega katehetskega načrta pa tudi pri izdaji še svežega Pravilnika o katehezi, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije.
  
  
  - Lahko izpostavite nekaj ključnih ugotovitev iz teh dveh nalog?
  Mogoče je najbolj presenetljivo, da se določene »težave« pri razmisleku o katehezi v petdesetih letih sploh niso spremenile. Kot pred 50 leti se tudi danes soočamo z občutkom nemoči pri prenosu vere pri osnovnošolcih, ko je kateheza usmerjena le nanje. Da je to premalo, se je kazalo takrat in se kaže danes. Danes lahko osnovnošolce opremimo z vsemi orodji in vsebinami, ki jih potrebujejo v tem času, vendar to ni dovolj, da bi oni lahko samostojno naredili korak naprej in prenesli vero tudi v svoje mladostniško in odraslo življenje. Osnovnošolska kateheza je za kaj takega prešibka.
  Kot danes se je tudi takrat kazala potreba po katehezi za odrasle. O tem je spregovoril drugi vatikanski koncil; katehetski pravilnik iz leta 1971 je poudaril, da je treba katehezirati vse starostne skupine, začenši pri starejših. Vendar je pri tem bila neka nemoč in premik se ni mogel zgoditi. To se mi zdi ključnega pomena še danes. Kako narediti katehezo ne samo za otroke, ampak za vse starostne skupine, predvsem za odrasle?
  Tehnično se je pokazalo, da se stvar dá rešiti, vsebinsko pa je bila kar težava. Zato je plenarni zbor Cerkve na Slovenskem leta 2000 rekel, da je treba ustvarjati dvostebrno katehezo. Prvi steber je osnovnošolska, že vpeljana kateheza, za drugi steber pa naj kateheti in župnija najdejo načine, kako z drugačnim pristopom nagovarjati celotno družino. S tem bi se spodbudilo starše, da živijo, poglabljajo, pričujejo svojo vero in jo v družinah živijo skupaj s svojimi otroki.
  
  - Kaj bi opredelili kot cilj kateheze? Vemo, kam želimo z njo pripeljati oz. usmeriti posameznika v določenem starostnem obdobju?
  Cilj kaheze je srečati Jezusa in živeti življenje z Njim. Tega cilja pa se ne more doseči v prvih 14 letih življenja. Pravzaprav zares zaživimo šele v mladostniškem in kasneje v odraslem življenju, ko se pojavijo različna življenjska vprašanja, situacije in preizkušnje. Vsi ti kasnejši dogodki zahtevajo nov odgovor vere; če ni dodatne katehetsko-verske spodbude, ki bi te situacije opredelila in nagovorila, potem nam za te preizkušnje zmanjka verskih odgovorov. Vera za mladostnika in odraslega nima nobenega pomena, če v njej ne najde pomoči za življenje, odgovorov na iskanje smisla in svojega mesta v svetu.
  Ker vera v otroški dobi ne more podajati odgovorov na vsa življenjska vprašanja, je toliko pomembneje, da takšna vprašanja naslavlja kateheza za odrasle. Gre za pot, ki nas lahko postopno, korak za korakom, v skladu z našo življenjsko situacijo, vodi k cilju: živeti in hoditi z Jezusom skozi celo življenje.
  
  - Kakšno vlogo in naloge ima Slovenski katehetski urad (SKU) in kako poteka delo?
  Prva in bistvena naloga SKU-ja je, da povezuje katehete in jim je na razpolago, če potrebujejo kakšno pomoč. To pomeni, da pripravljamo in organiziramo izobraževanja in jih opremljamo s potrebnimi gradivi.
  Stik s kateheti in priprava katehetskih gradiv sta najpomembnejši pomembni področji dela SKU-ja, saj je vedno treba iskati pristope v katehezi. V koronskem času je bilo treba hitro organizirati katehezo na daljavo, vzpostaviti tehnične povezave, pripraviti gradiva, da so bila na voljo v digitalni obliki, in tako priti naproti katehetom, da se je kateheza lahko izvajala na daljavo. Katehete smo skušali usposobiti, da bi bili na daljavo spodbuda za življenje vere v družinah pa tudi za poglobitev verskega življenja posameznika glede na njegovo stopnjo razvoja in ob uporabi različnih možnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija. Vse pridobljeno znanje na tem področju je sedaj dragoceno in ga skušamo uporabiti pri načrtovanju dela tudi za naprej.
  SKU poleg dela in komunikacije s kateheti skrbi tudi, da se člani SKU-ja izobražujemo, hodimo na mednarodna srečanja in sledimo razvoju pogledov na katehezo v drugih državah in okoljih.
  
  - Kakšen pa je utrip glede kateheze drugod po Evropi oz. svetu in v kolikšni meri je izvajanje kateheze v Sloveniji primerljivo z drugimi državami?
  Določene stvari so primerljive, čeprav se moramo zavedati, da smo v Sloveniji nekoliko posebni. Pri nas ni nobenega verouka v šoli in je treba poučevanje o veri in uvajanje v življenje vere povezati ter združiti na ravni župnije. V večini drugih držav so pouka o veri šolarji deležni že v šoli, in je tako na župnijski ravni treba delati le na tem, kako naučeno povezati z življenjem. Vendar brez težav ne gre nikjer. V tujini na primer opažajo, da verski pouk v šoli odtuji otroke in celotno družino od župnije. V šoli imajo namreč otroci sv. mašo, spoved, pouk o veri, tako da stika z župnijo skoraj nimajo oziroma je ta zelo šibak in vezan le na prejem zakramentov.
  Kljub šolskemu pouku o veri pa v tujini ugotavljajo, da otroci pridobijo malo tega znanja. V tem smo si podobni. Tudi mi smo pogosto prepričani, da mladostniki po devetih letih verouka nič ne znajo.
  Dejansko pa je treba vedeti, da ne gre za uk! Vedno, ko govorim o teh stvareh, želim biti dosleden in uporabljati besedo kateheza, ki pomeni odmevanje vere v mojem življenju, in ne zgolj učenje o veri. Biti veren je kombinacija dvojega: o veri nekaj vedeti, predvsem pa jo živeti. Kjer je verski pouk v šoli, lahko pouk o veri izvajajo učitelji, ki jim je to zgolj služba – v sebi nimajo pričevanjskega elementa. Če pa ni pričevanja vere, se kateheza ne more zgoditi. Tudi pri nas ugotavljamo, da je zelo pomembno, da katehet v sebi nosi močan naboj in željo, da posreduje svojo lastno izkušnjo vere – in da to posreduje celotnemu župnijskemu občestvu. Celotno župnijsko občestvo pa je poklicano, da s svojim življenjskim pričevanjem katehizira svoje člane.

- Če sedaj strneva vse povedano – kaj vse je potrebno, da je kateheza lahko uspešna?
Potrebujemo navdušujočega kateheta, otroke, ki imajo vsaj osnovno zanimanje in željo po spoznavanju vere, ter podporno domače okolje s strani staršev in župnijske skupnosti, v katero kot družina prihajajo.
Poleg kateheze osnovnošolskih otrok je v župniji mnogo priložnosti za katehezo odraslih. Vsaka skupina v župniji, vsako malo občestvo naj bi bilo deležno kateheze: tako pevski zbor, župnijski pastoralni svet, biblična skupina … Vsaka taka skupina naj bi imela tudi katehezo in si tako pomagala pri poglabljanju vere. Ne smemo gledati preozko in misliti, da se kateheza odvija samo med osnovnošolskimi učenci in v veroučnih učilnicah. Pričevanje in posredovanje vere poteka tudi med člani drugih skupin v župniji in v občestvu na sploh. Gre za zavest, da ima vsak kristjan misijonski naboj, s pomočjo katerega lahko izkušnjo vere predaja naprej. Vprašanje pa je, ali so voditelji teh skupin tudi usposobljeni, da lahko izvajajo takšno katehetsko pričevanje.

- Ko govorimo o vlogi katehetov, ki je zelo pomembna, je treba izpostaviti pomen Katehetsko-pastoralne šole. Lahko kaj več poveste o njej? Zakaj je pomembno, da bi jo vsi kateheti opravili?
Katehetsko-pastoralna šola predstavlja prve korake na poti katehetskega poučevanja. Zajema pouk nekaterih teoloških predmetov, da lahko bodoči katehet poglobi poznavanje vsebine vere. Drugi del predstavlja metodološko opremljanje za katehezo.
V sklopu tega opravijo kandidati za katehete nekaj hospitacij pri urah različnih katehetov, zapišejo opažanja in se o njih pogovorijo s kateheti in pozneje z mentorjem. Imajo pa tudi polletno prakso v eni od katehetskih skupin. Spremlja in usmerja jih mentor.
S končano Katehetsko-pastoralno šolo dobi kandidat eno od nujnih kompetenc za pridobitev kanoničnega poslanstva za katehiziranje, ki mu ga ob priporočilu domačega župnika in zglednem verskem življenju podeli krajevni škof za dobo petih let. Po petih letih mora zaprositi za podaljšanje ter predložiti dokazila o svojem katehetskem in verskem življenju.
Letos pa je papež Frančišek uvedel novost in ustanovil službo kateheta, s katero lahko tisti, ki imajo kompetence, po škofu sprejmejo trajno službo in živijo poslanstvo kateheta vse življenje.
Pri kanonični misiji ali pa postavitvi v službo kateheta gre za pomembno poslanstvo, za delovanje znotraj občestva Cerkve, kjer katehet ne dela zase ali iz svojega vzgiba, ampak ga pošilja Cerkev – podobno, kot je Jezus poslal apostole po svetu, da so v Njegovem imenu oznanjali in delali čudeže.

- Kako je z izvajanjem kateheze tam, kjer kateheti nimajo pridobljenega znanja ali celo podeljene kanonične misije s strani škofa in se situacije rešuje tudi bolj prosto?
Glede primernosti posameznih katehistov bi rekel takole: enako težavno je, če se za katehista postavi nekoga, ki ni izobražen, je pa iskreno in praktično veren, ali če se postavi nekoga, ki je katehetsko izobražen, pa ne prakticira vere, niti nima karizme, da bi ta prenos izkušnje vere lahko navdušujoče prenašal. Gre za nujno povezanost dveh močnih področij: znanja in hkrati iskrene osebne vere. Če katero od teh dveh manjka, potem v celotni podobi kateheta gotovo nekaj primanjkuje. O tem zelo natančno govori tudi novi Pravilnik za katehezo.

- Pred kratkim je izšel novi Pravilnik za katehezo, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. Katere novosti prinaša?
Pravilnik je dober in prinaša kar nekaj aktualnih poudarkov, hkrati pa potrjuje smer, ki jo je v našem prostoru začrtal Slovenski katehetski načrt, izdan leta 2018. Eden od njih je tako imenovano »prvo oznanilo« ali kerigma, ki je osrednja vsebina krščanstva. Najpomembnejše oznanilo je, da je Jezus Kristus za nas umrl, bil pokopan in je vstal od mrtvih. To je središčno oznanilo, zato ga je treba večkrat izpovedovati, oznanjevati, da bi se zavedali, kaj ta vsebina pomeni in da smo v tej vsebini naše vere tudi mi odrešeni. Omenjena vsebina je bila včasih premalo poudarjena. Razlagali in pripovedovali smo o različnih prilikah, nismo pa poudarjali te resnice. Zato je treba to pripovedovati na različnih ravneh kateheze – najprej otrokom na njim primeren način, nato v fazah odraščanja v čedalje kompleksnejši obliki, da bo lahko vsebina te osrednje verske resnice odgovarjala na različna življenjska vprašanja ljudi.
V povezavi s tem prvim oznanilom je v novem pravilniku omenjen katehumenatski model kateheze, ki pomeni, da je treba najprej prebuditi zanimanje in interes, željo po veri in verskem poglabljanju. Na tej točki se nam dogaja, da marsikdo vstopi v osnovnošolsko katehezo brez posebne želje ali hotenja po verskem znanju in poglabljanju vere. Mnoge družine po krstu otroka vse do njegovega vstopa v šolo vero odložijo. Mnoge družine z majhnimi otroki ne hodijo k maši, doma ne molijo in se o veri ne pogovarjajo. Tak otrok odrašča v verskem zatišju. Ko začne obiskovati šolo, pa ga pripeljejo h katehezi. Tam vstopi v proces kateheze, ne da bi karkoli vedel o veri in pomenu vere za življenje. Kvečjemu dobi občutek, da je vera za otroke, ki začnejo hoditi v šolo, in se potem s končanjem šolanja tudi zaključi – saj je tudi starši ne živijo.
Pravilnik prinaša še mnoge vsebine, vezane na spoznavanje vere in pripravo na zakramente, pa o mistagogiji in metodologiji kateheze. Povsod je priporočeno katehetovo dodajanje osebne izkušnje vere in pričevanje o delovanju Boga v njegovem življenju. To je tako imenovana narativna metoda. Spomnim se profesorja v Rimu, ki je vedno poudarjal, da je treba pripovedovati in povezati tri zgodbe: Jezusovo zgodbo, osebno zgodbo življenja vere in učenčevo – torej tistega, ki ga imamo pred sabo. Mogoče je to nekoliko težje pri otrocih, vendar toliko pomembneje pri odraslih. Zavedamo se, da smo, kot pravi novi Pravilnik, vsi poklicani k življenju učenčevstva in misijonarstva.

- V tem času, konkretneje leta 2018, je izšel tudi Slovenski katehetski načrt. Kaj prinaša?
Slovenska škofovska konferenca je po izidu pastoralnega načrta Pridite in poglejte naročila Slovenskemu katehetskemu uradu, naj pripravi katehetski načrt. Vse to je zahtevalo proces in čas je tekel. Slovenski katehetski načrt sedaj predstavlja osnovo za pripravo gradiv in doseganje ciljev kateheze glede na različna starostna obdobja: osnovnošolce, mlade, odrasle, posebej so navedeni tudi cilji za družine. Gre za cilje, ki so opredeljeni s stopnjami rasti v veri, in ne le na ravni vsebine znanja. Gre za izzive življenja vere, zapisane v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte:

• k izvirom, ki predstavljajo vsebino verskega življenja;
• poklicanost in poslanstvo;
• živa občestva, kjer smo kot posamezniki povabljeni, da se priključimo nekemu občestvu;
• sočutje in pravičnost;
• sprava in odpuščanje.

Če teh pet področij združimo, dobimo paleto kriterijev, po katerih lahko ocenjujemo napredek posameznikove rasti v veri v različnih starostnih obdobjih.
Na podlagi ciljev in kriterijev v katehetskem načrtu poteka prenova katehetskih pripomočkov. Trenutno je v teku prenova pripomočkov za prvo triletje in gradiv za drugo triletje. Zadnje triletje pa je bilo pred kratkim prenovljeno, vendar zahteva stalno preverjanje in spreminjanje, saj je to obdobje, v katerem so mladi, ki se najhitreje spreminjajo, in je potrebnih največ prilagoditev. Hkrati je to tudi čas, ko poteka priprava na prejem zakramenta sv. birme, in tudi to zahteva toliko večjo pozornost. Vsekakor je ne glede na pripomočke katehet spodbujen, da spremlja posamezno skupino katehizirancev in gradivo prilagodi tako, da bo odgovarjalo njihovi potrebi in stopnji rasti v veri.

- Za konec še vprašanje o Slomškovem bralnem priznanju. Kakšna je za prihodnost njegova vloga v tem pogledu kateheze?
V Slomškovo bralno priznanje je vključenih okoli 3000 predšolskih in osnovnošolskih otrok. Nekateri so v to bralno spodbudo vključeni vseh devet let, spet drugi samo kakšno leto ali dve. Zadnja leta je v slovenskih župnijah začelo svojo pot tudi nekaj skupin odraslih bralcev, ki ob prebranih knjigah skupaj razmišljajo in pripravljajo različne bralne in kulturne dogodke v okviru župnije.
Če sva prej omenjala narativno metodo v podajanju kateheze, ki je pomembna za rast v veri, je potem jasno, da je vloga branja in pripovedovanja o prebranem pomembna za katehezo. Slomškovo bralno priznanje vsekakor močno priporočam in vabim k sodelovanju.
V izboru niso ponujene samo verske knjige, ampak so to zgodbe iz življenja, s pomočjo katerih se lahko razvije pogovor o konkretnih vprašanjih, zagatah, situacijah. Glede na to bi dejal, da je Slomškovo bralno priznanje zelo dobra podporna dejavnosti katehezi, ki ima dobre učinke na otroke in tudi odrasle, saj jih navaja k branju in razumevanju tistega, kar preberejo. Hkrati knjiga vabi člane družine, da lahko nekaj berejo na glas, starši lahko ob prebranem tudi izkoristijo priložnost za razlago ali prebrano podkrepijo s svojo izkušnjo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 6-10.

Pomemben poudarek kateheze je misijonska razsežnost, ki pomeni, da to, kar verujem, tudi pričujem in liturgično obhajam. Na tej točki se mi zdi, da se zalomi že pri starših. Starši premalo pričujejo svojo vero in jo premalo pokažejo otrokom. Če tega ni, je pot vere otrok bistveno težja. Katehet lahko marsikaj stori in pričuje, toda če ni te zaslombe v domačem okolju, če otroci ne vidijo, kako se oče pokriža, kako mama vodi molitev, potem nekaj manjka. Če pa vidijo, kako starša zaupata v Božje varstvo, če se to izraža tudi v družini, je to za otroke nekaj nenadomestljivega.

laiška misijonarka v Etiopiji

“Če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal na ulici”

Ko je misijonarka Polona pred časom obiskala uredništvo Ognjišča, se je najprej zahvalila za pomoč, ki jo je nakazalo Ognjišče za lačne v Etiopiji. Svoje življenje je namreč zapisala Afriki, sedaj Etiopiji in etiopski človek ji je zelo pri srcu. Njen misijonski poklic se je rojeval ob duhovnem vodstvu salezijancev. Z njimi je že dolgo povezana, saj je hodila v rakovniško župnijo, pa v gimnazijo, ki jo oni vodijo … Tudi v Etiopiji dela v njihovem centru.

- Najbrž je bil vaša zveza z Etiopijo g. Jože Andolšek.
Prvič sem od njega slišala za misijonsko delo v Etiopiji. Že od nekdaj sem si želela delati z uličnimi otroki v Afriki. On pa je imel povezave z Etiopijo, saj redno hodi tja. Organizira tudi botrstvo za tamkajšnje otroke. Povezal me je s salezijanci in sedaj delam pri njih.

- Kakšno je vaše delo v skupnosti?
Po izobrazbi sem socialna pedagoginja. Delam in živim v šoli, namenjeni uličnim otrokom na obrobju glavnega mesta Adis Abeba. V centru delujemo kot velika družina in sedaj, ko sem že dolgo časa tam, delam vse. Od prve pomoči otrokom naprej. Skupaj se učimo, animiram odmore z raznimi igrami. Ena najpomembnejših nalog je uprava skladišča. Te sem se otepala, saj sem menila, da sem tam za delo z otroki, a so me prosili, naj to delo sprejmem. V skladišču je veliko stvari in ne morejo ga zaupati domačinom, saj so vsi revni in nastale bi težave … Kljub temu, da smo v Afriki, je tudi tam ogromno birokracije. Za vsako zobno ščetko, ki jo izdam, je treba napisati in izpolniti veliko formularjev.

- Gre za salezijanski center za otroke.
Imenuje se Don Bosco children – Don Boskovi otroci. Otroci pridejo z ulice. Učim v dnevnem centru, ko otroci dnevno prihajajo k nam z ulice. Ker gre za dom, jih učimo vsega od umivanja naprej. Skupaj delamo mnogo stvari: peremo si obleke, skupaj kosimo travo … se zabavamo na igriščih. Ker gre za fante, se ti velikokrat kaj poškodujejo pri športu in jaz jim moram nuditi prvo pomoč. Kajti z njimi imamo najprej neformalni program: naučimo jih higiene, naučiti jih moramo tudi ‘sedenja’ v razredu in obnašanja. Ker se ne morejo samo učiti, imamo tudi nekaj programov, kjer barvamo, kaj izdelujemo … sestavljamo lego kocke … Čeprav so že najstniki, se večinoma prvič v življenju srečajo s temi stvarmi. Ko v dveh mesecih to osvojijo, gredo iz dnevnega centra v dom, ki se nahaja v istem kompleksu. Z vstopom v dom vstopijo tudi v našo drugo šolo. Prva šola, je neformalna, nekakšno uvajanje … V drugi šoli je več učiteljev in se od njih več pričakuje. Preselijo se v posebne spalnice, jedilnico itd, za vse to pa sami skrbijo.

- Ali jih izučite za kakšen poklic?
Imamo različne poklicne šole: mizarsko, kovinarsko, avtomehanično, usnjarsko, frizersko, za pripravo hrane. Poklicne šole so odprte tudi za druge fante, ki niso z ulice. Tudi ti po končanem šolanju dobijo potrdilo, da so opravili poklicno izobrazbo. Med temi je tudi nekaj deklet, ki večinoma obiskujejo šiviljsko šolo in ono za pripravo hrane. Dekleta prihajajo samo od zunaj, v domu so samo fantje. Ti namreč prihajajo z ulice in je z njimi velikokrat precej težav. Najprej fantom pomagamo, da se ‘najdejo’ in oblikujejo. Potem jim pomagamo, da si pridobijo poklic.

- Ali je vaša poklicna šola priznana v javnosti?
Pri nas opravijo državni izpit in dobijo nekakšno diplomo. V našem sistemu je predvideno, da se jim po šoli poišče službo. Pomagamo jim, da dobijo sobo, stanovanje in jim namenimo nekaj zagonskih sredstev.

- Govorite o otrocih z ulice. Zakaj jih je toliko na ulici?
Glavi razlog je revščina. Otroci iz cele države prihajajo v glavno mesto. Ko pridejo k nam, jih poskušamo tudi povezati z njihovimi družinami, ki so lahko daleč na podeželju. Kdo od salezijancev je že dejal: če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal tako kot oni. Na podeželju je namreč velika revščina. Otroci preprosto zapustijo dom, ker mislijo – in tako tudi slišijo–, da se v mestu več dobi, je več možnosti … Kakšni sanjajo tudi o tujini. Gre za ‘klasične’ sanje o lepšem življenju. Po drugi strani je to tudi smiselno, saj se v mestu nekako znajdejo, čeprav je življenje na ulici izredno ubogo in težko. Najdejo si kakšno delo, spijo v jaških ali na pločnikih. Z vrstniki si ustvarijo nekakšne skupine in si med sabo pomagajo. Preživijo na različne načine. Vsak prinese kakšno stvar, ki jo je pridobil na nelegalen način ali z delom. So nosači, čistijo čevlje, prosijo po ulici, kaj prodajajo … Kar dobijo, potem zvečer pripravijo. Ker na podeželju ne morejo početi nič tega, so otroci samo ‘breme’ v družini. Ko jim je nekako deset let, se v skupinah, običajno po trije, odločijo in odpravijo na pot od doma. Nekateri pridejo iz oddaljenosti tudi do 1000 kilometrov! V mestu se začnejo preživljati in nekateri si tudi kaj prihranijo. Ko pridejo k nam, jim odpremo bančni račun, da nadaljujejo z varčevanjem. Revščina je glavni razlog, da so otroci na ulici. No, nekaterim umrejo starši, ampak tudi v tem primeru postanejo še bolj revni … Lahko je vzrok tudi nasilje v družini. Zgodi se, da umre eden od staršev. Pride drugi starš, ki je nasilen … Tega je v Afriki precej. Podobno sem doživljala tudi v Keniji, kjer sem delovala prej. Veliko je mater samohranilk, ki ne morejo same vzdrževati otrok. Ne samo v Afriki, povsod po svetu zaznavamo to težnjo, da gredo ljudje v mesta, da bi lažje preživeli. Seveda pa ostanejo na obrobju.

- Kako pa pridete v stik z otroki na ulici?
Salezijanci in socialni delavec hodijo ponoči na ulice in se pogovarjajo z njimi in jim predstavijo možnost šolanja in pridobitve izobrazbe pri njih. Povejo jim, da si bodo s tem omogočili življenje, ne pa samo preživetja, kar jim omogoča ulica. Policija jih na ulici preganja. Pravijo, da spijo v jašku, pa pride policija in jih začne pretepati s pendreki … Nanje gledajo kot na kakšne smeti, pa ni tako. Mnogi od teh fantov niso kriminalci, ampak so se po spletu okoliščin znašli na ulici.

- Najbrž je za vas zadoščenje, ko vidite, da se ti fantje uspejo izučiti za poklic in se postavijo na noge.
Seveda. Sama sem videla precej salezijanskih ustanov po svetu, a zdi se mi, da ta uporablja najboljšo metodo. V Keniji sem bila tudi pri salezijancih, kjer pa imajo drugačen sistem. Pri njih so naredili osnovno šolo, nekateri tudi srednjo. Toda potem se mnogi vrnejo na ulico, nekateri tudi domov, a večina nima kam iti. Medtem ko se tu naučijo poklica in pridobijo določene spretnosti.

- Delovali ste v Keniji. Kako se je rojeval vaš misijonski poklic?
Obiskovala sem gimnazijo Želimlje in dobila izkušnjo, kako salezijanci pomagajo mladim, da nekaj naredijo v življenju. Takrat sem se odločila, da bom tudi jaz pomagala mladim, ki so v težavah. Zato sem se odločila za študij socialne pedagogike, nato pa sem delovala pri Skali, ki se ukvarja z ulično vzgojo in mladimi na obrobju. Kot študentka sem bila tam prostovoljka, potem pa sem bila zaposlena na Skali. Med študijem sem delovala na Nizozemskem, kjer salezijanci pomagajo ilegalnim migrantom. Tam sem se srečala z drugimi kulturami, tudi z afriškimi, in med ljudmi s tega okolja sem se dobro počutila. Veliko so mi pripovedovali o Afriki in o državah, od koder so prihajali. In takrat sem začutila željo, da bi šla tja delovat. Ko sem delala na Skali, sem šla na dopust v Tanzanijo. To, kar sem videla, se me je zelo dotaknilo. Zato sem čez leto ‘ponovila’ obisk v Afriki, kjer mi je misijonar Danilo Lisjak, ki sedaj deluje v Ugandi, pokazal več misijonov. Obiskala sem ga, ko je ravno začel gradnjo. Ogledala sem si sirotišnico v Gomi (Kongo), kjer je deloval prej. Videla sem razliko med revnimi v Evropi in med revnimi v Afriki. Vedno težje mi je bilo delati z revnimi v Sloveniji, ker sem videla, kaj je zares revščina v Afriki. Zato sem se odločila, da bom nekaj let posvetila delu s temi revnimi.

- In potem odločitev za Etiopijo?
Jože Andolšek me je usmeril v to delo. Najprej sem šla leta 2011 v ta center, kjer sedaj delam. Za tisti čas sem doma pustila službo. Takrat je bilo zelo zapleteno priti tja in tam delovati. Moral si pridobiti prav delovno dovoljenje. Dobila sem ga, a ga potem niso podaljšali. Zato sem iz Etiopije šla naravnost še v Kenijo, kjer sem z lahkoto dobila dokumente za delovanje. Če v Keniji rečeš, da delaš “pri don Bosku”, je tudi v uradih lažje. Medtem ko so bili v Etiopiji na uradu za tujce muslimani, ki menim, da so zavirali stvari. V Keniji sem delala kot prostovoljka, nisem še bila laiška misijonarka. Ko sem se vrnila iz Kenije, sem dobila službo v vzgojnem zavodu Planina, kjer sem delala tri leta. Želela sem imeti službo in delati doma, ampak me je vseeno vleklo nazaj v Afriko. Videla sem, kako dobro v Sloveniji država poskrbi, tudi za revne ljudi, v primerjavi z Afriko. Vmes sem doživela še razlitje slepiča na Nizozemskem. To ni zapletena operacija, ker sem pa odlašala, je postalo nevarno. Spoznala sem, da je moje življenje končno, da je življenje samo eno in v njem moraš delati to, kar želiš in kar tvojemu življenju daje smisel. To je botrovalo moji življenjski odločitvi, da grem v Afriko in sicer v center v Adis Abebi, kjer pomagajo otrokom. Zaplet s slepičem sem imela marca 2018, januarja 2019 pa sem odšla v Etiopijo kot laiška misijonarka.

- Torej je šlo tokrat zares, saj ste šli v misijone “z mandatom” Cerkve.
Da, prejela sem misijonski križ. Misijonsko središče ima veliko programov, s katerimi pomaga (na primer botrstvo). Ni pa bilo tam nikogar, ki bi sledil tem sredstvom. Moja želja je bila, da bi delala v centru, kjer sem sedaj in da pomagam Misijonskemu središču, ki prek botrstva zbira sredstva za otroke v Etiopiji. V Sloveniji imamo več kot 800 botrov, ki pomagajo etiopskim otrokom po celi državi, da se lahko izobražujejo. Te otroke poskušam tudi obiskati in o njih zbrati podatke ter jih posredovati botrom, da vedo, kaj se dogaja s sredstvi, ki jih namenjajo za pomoč. Mi pa to jemlje čas, ker moram biti v pisarni, a bi bila raje delala z otroki v centru …

- Pouk poteka v angleščini?
Angleščine ne znajo ravno dobro. Etiopija ni bila kolonija, če izvzamemo italijansko okupacijo, in imajo odpor do tujih jezikov. Z otroki govorim v njihovem jeziku. Gre za težek jezik in vem, da govorim ‘polomljeno’, a glavno je, da se morem z njimi sporazumeti. Imajo tudi svojo pisavo, ki ima 200 črk. Učim jih tudi angleščino, toda napredujejo zelo počasi. Srednje šole in fakultete pa so v angleščini. Zanimivo je, da imajo v njihovem jeziku nekaj italijanskih besed. Italijani so bili tam edini tujci. Tako na primer avtu rečejo “makina”, pnevmatiki pa “goma”, kar je iz italijanščine.

- Etiopija je prva krščanska država v Afriki, saj je Apostolskih delih opisan krst dvornika etiopske kraljice. Danes je v Etiopiji koptska Cerkev z bogato tradicijo in svojo umetnostjo. Koliko pa je katoličanov? Kako je z versko vzgojo vaših otrok?
Katoličanov je zelo malo, komaj kakšen procent, v večini so kopti, precej pa je muslimanov. K nam prihajajo otroci različnih ver. Že od začetka naše ustanove velja načelo, da oznanjamo vero s svojim življenjem, s pričevanjem. Ne skrivamo, da smo katoliška ustanova, nimamo pa verskega pouka, kajti če bi ga imeli, bi imeli težave z državo. Ta velikokrat išče kakšne ‘napake’ …
Z otroki molimo pred jedjo in na začetku dneva, toda tisti, ki ne želijo, ne molijo. S tem se učijo strpnosti, da nekdo drug veruje ali drugače veruje in drugače moli kot on. Vedo pa, da so salezijanci katoliški duhovniki, da sem jaz misijonarka … Imamo veliko moralne vzgoje in vzgoje za vrednote. Nekajkrat na teden imamo nekakšno moralno vzgojo, nagovore, namenjene vsem. Skupaj praznujemo verske praznike. Muslimanom damo možnost, da gredo za njihove praznike v mošejo. Tisti dan jim pripravimo praznično kosilo. Sicer doslej v Etiopiji ni konfliktov med verami, ampak živijo v sožitju. Zanimivo mi je, da si naši fantje zelo radi obesijo rožni venec ali križ okrog vratu. Skratka, v Etiopiji je ljudem normalo, da si veren, da častiš Boga.

- Imajo tudi zelo stare cerkve in bogato krščansko tradicijo, tudi tradicijo svoje krščanske umetnosti …
Njihove cerkve so zelo lepe. Imajo bogato tradicijo praznovanja. Krščanske praznike obeležijo na svoj način. Poznajo praznične obleke za obisk cerkve, posebne sveče, pripomočke za molitev … Obiskala sem Lalibelo, kjer je več cerkva vklesanih v skalo in je zanje to romarski kraj. Iz Adis Abebe sem se tja že pred časom vozila dva dni.

- … in najbrž ugotovila razliko med glavnim mestom in podeželjem.
Ogromna razlika je med Adis Abebo in podeželjem. Ko prideš v glavno mesto, si rečeš, pa saj jim ne gre tako slabo. To je moderno mesto. Dovolj je stopiti v podzemsko železnico in vidiš ‘modernost’. Nasprotje je veliko. So ena najhitreje razvijajočih se držav, ampak revežem to nič ne pomaga. Okrog 80 % ljudi živi v skrajni revščini. Živijo na področjih, kjer je strašna suša in ne morejo nič pridelati. Poleg tega so plemenski spori, oziroma vojne. V regiji, kjer živi pet milijonov ljudi, že nekaj časa divja vojna. Uporniki iz tiste regije so v sporu z vlado v Adis Abebi. Težko je dobiti podatke, kaj se tam resnično dogaja, saj je to za zaprto območje. Več mesecev se tja ni dalo niti poklicati po telefonu. Zanesljivo vemo, da je tam veliko revnih ljudi. Vojna ustvarja begunce. Menda je že milijon ljudi pobegnilo s svojih domov. Mnogi tudi v sosednji Sudan. Napovedujejo humanitarno katastrofo. Na tistem področju je poslanstvo salezijancev pomagati revežem. Sedaj nima nihče nič, da bi pomagal. Včasih me ljudje sprašujejo, če je potrebna kakšna pomoč ali kakšno pomoč potrebujemo. Brez dvoma je sedaj velika potreba po hrani za te ljudi. Cena hrane bo sedaj poskočila … (Kako pomagati, si lahko ogledate v posebnem okvirčku – op. B. R.) Konfliktov v Etiopiji ne manjka. Lani julija so bili nemiri v Adis Abebi. Množica je protestirala. Bili so pred našimi vrati s palicami v rokah. Uničevali so avtomobile in razbijali. A nikakor ne bi rada, da dobite napačen vtis o Etiopcih. To so zelo srčni, prijazni ljudje. Zelo verni.

RUSTJA Božo (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 6-10.

POMOČ ETIOPIJI
Razlogov za lakoto v Etiopiji nikoli ne zmanjka, v letu 2020 pa se je stanje močno poslabšalo in bojijo se, da se bo ponovila situacija iz osemdesetih, ko je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi. Že zaradi pandemije covid-19, ki je ekonomsko oslabila državo in predvsem najrevnejše prebivalce v državi, ki so zaradi ukrepov postali še revnejši. Poleg tega je bilo več lokalnih nemirov in nekateri so se končali s požigi premoženja in pridelkov. V začetku meseca novembra 2020 pa se je situacija močno zaostrila. Že dlje časa traja konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na severu države, ki se je novembra razplamtel v vojno in traja že več mesecev. Humanitarna kriza bo trajala zelo dolgo.
Kdor bi želel pomagati misijonu Polone ali lačnim v Etiopiji, lahko sredstva nakaže na spodnji naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana; št. računa: SI56 0201 4005 1368 933 BIC: LJBASI2X; namen: lakota Etiopija, koda namena: CHAR referenca: SI00 249204
Kdor ni vešč elektronskega plačevanja, lahko pokliče na Misijonsko središče (tel.: 01/300-59-50) in mu bodo poslali položnico.

zgodovinar

“Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost”

Slovenci smo razdvojen narod. Zgodovinar Jože Možina je v svoji obsežni knjigi Slovenski razkol raziskal, kako je do te razdvojenosti prišlo, in kar je še važnejše, na koncu knjige pokaže, kako iz nje. Ob izidu knjige, “na katero smo čakali desetletja”, kakor sam pravi, smo ga povabili za gosta.

- Napisal si obsežno znanstveno monografijo, ki ji bo morda kdo očital, da razdvaja, da ločuje. Kako odgovarjaš na te očitke?
Značilno je, da se ti očitki pojavijo vedno, ko ni protiargumentov, s strani takih, ki želijo, da se boleča zgodovinska dejstva ne razkrijejo. V zadnjem delu knjige poudarim, da gre v tej monografiji za resnico. Resnica pa je začetni kontekst sprave. Slednje ne more biti brez resnice. Zato te očitke zavračam. Obenem pa vidim, kako ta knjiga učinkuje na ljudi tako po številnih odzivih bralcev kot tudi na predavanjih. Vidim, da jih gane, pretrese, a tudi pomirja in jih spravlja same s seboj. Predvsem tiste, ki so trpeli, ne da bi se jim kdo opravičil za trpljenje, ki je ostalo v njihovih družinah, bodisi da so ga prestali sami ali pa njihovi svojci.

- Nisi se šele s to knjigo začel ukvarjati z narodnim razkolom, ampak že prej. Kako se je začelo? Končno ne izhajaš iz ‘domobranske’ družine, ampak iz primorske partizanske družine?
Na Primorskem je bilo praviloma tako, da so ljudje vsaj od začetka sodelovali s partizani v duhu gesla “samo, da se rešimo Italijanov”. Naša družinska bilanca je sicer taka, starega očeta Karla po mamini strani so že pred vojno obsodili na 5 let konfinacije zaradi protiitalijanskega delovanja fašisti, starega očeta Franca so leta 1944 zaradi ovadbe, da dela za partizane zaprli nacisti, po vojni pa so očeta Franca, ki je povedal, kar jim gre, zaprli še komunisti. Imamo pač nekaj uporniškega duha v genih.
Sicer pa me je že konec osnovne šole zanimalo, zakaj se je v Sloveniji med vojno zgodil tak razkol, ali drži, da je bila komunistom nasprotna stran tako zločesta? Doma sem slišal drugače in v tistem času so mi prišle v roke emigrantske knjige prek družinskih prijateljev v zamejstvu. Zaradi ene od takih knjig je na primer pisatelj Drago Jančar pristal v zaporu. Tudi v srednji šoli in pozneje na fakulteti je bilo stalen predmet mojega zanimanje vprašanje: kdo je začel? Naposled sem se s to ključno temo slovenskega zgodovinopisja soočil v tej knjigi.

- Ali je zaradi tega tvojega zanimanja prišel do tebe arhiv stražarjev? Kako je do tega prišlo, da si dobil ta arhiv in kaj je to v tebi sprožilo?
Brez dvoma gre pri tem za srečno okoliščino, za poseben blagoslov. Stražarji so bili predvojna akademska elita. Najbolj izobraženi in najbolj politično agilni katoliški mladeniči, ki jih je okrog sebe zbiral karizmatični duhovnik profesor dr. Lambert Ehrlich. Med drugim se je že na pariški mirovni konferenci bojeval za slovenske meje in je veljal za strokovnjaka tudi na tem področju. Arhiva sicer nisem našel jaz, sem ga pa prvi konkretno uporabil. Desetletja je bil zakopan, potem odkopan, shranjen in imel sem priložnost, da sem ga temeljito pregledal in pomembne stvari vključil v knjigo.

- Si našel v njem kaj, kar je presenetljivega, novega?
Našel sem niz fascinantnih dokumentov. Gradivo v njem ni cenzurirano. Gre za nikoli videno gradivo, korespondenco protikomunistične strani, iz katere je razvidna zmeda ob soočenju z revolucionarnim udarom. A v tem arhivu je tudi zaplenjena osebna korespondenca Zdenke Kidrič in Edvarda Kardelja. Iz nje se vidi, kako je Kardelj naročal posamezne umore v Ljubljani. So rokopisi vosovskih likvidatorjev, ki opisujejo posamezne umore. So težko berljivi, ampak sem se potrudil in zverziral, da sem jih uspel prebrati predvsem kot povečane kopije na računalniku. Med gradivom so tudi fotografije in drugo gradivo, ki dokazujejo nasilje italijanskega okupatorja zlasti na Dolenjskem: streljanje talcev in požiganje vasi. Številne še neznane fotografije kažejo na to, kako je bilo slovensko civilno prebivalstvo žrtev tako revolucije kot nezaslišanega italijanskega terorja.

- V tem arhivu si našel tudi dnevnik Cirila Žebota. Najbrž je bila tudi ta najdba presenečenje. V čem je pa ta dnevnik zanimiv?
Ciril Žebot je bil sin predvojnega mariborskega podžupana, ki je umrl v Dachauu. Bil je nacionalno zelo ozaveščen in zelo inteligenten. Potem ko so komunisti ubili Lamberta Ehrlicha sta s Francem Casarjem vodila stražarsko gibanje. Bil je najmlajši doktorant v takratni kraljevini Jugoslaviji in je že 26–leten začel predavati na pravni fakulteti. Že konec tridesetih let in zlasti med vojno si je dnevno zapisoval pomembne stvari. To ni dnevnik, ki bi ga pisal za javnost, zato je kot vir še toliko več vreden. Zapisoval si je posamezne dogodke in osebna občutja. Iz teh je razvidno, kako so bili ‘narodni izdajalci’, kakor so katoliške akademike okarakterizirali komunisti, izrazito narodno zavedni, stremeli so za svobodno Slovenijo in demokracijo. To je dejstvo. Ker so prestavljali ‘konkurenco odporu’, so postali prve tarče komunistov. Komunistom je bil razdor v narodu model uveljavljanja svoje volje in oblasti in teror je bilo sredstvo, ki so ga ustvarili, da so lahko naredili to, kar so.

- Mnogi poudarjajo zanimiv slog pisanja v tvoji knjigi. Najbrž je k temu pripomogla tvoja bogata novinarska izkušnja. Je ta zanimiv slog tudi vzrok za uspeh knjige? Iz tiskarne namreč prihaja že tretja izdaja, dvakrat so knjige praktično v enem tednu dni pošle. Najbrž nisi pričakoval takšnega uspeha?
Vedel sem, da si knjiga zasluži velik odmev. Takega založniškega uspeha pa nisem pričakoval. Zakaj se je to zgodilo? Gotovo je tudi slog pisanja, oprema knjige, zlasti pa šokantna vsebina – prvič objavljeni dokumenti, fotografije, grafi, – so tisto, kar je kot novost v slovenskem zgodovinopisju, pripomoglo k uspehu. Vprašal si glede sloga pisanja. Na besedilu sta v daljšem obdobju delala dva lektorja, Kristina Pučnik in – ravno včeraj sem ga srečal – Stanko Maršič. In oba sta me opozorila, da se knjiga izredno dobro bere in sta bila tudi med prvimi, ki sta osupnila nad vsebino in ‘padla’ v zgodbo. To mi je dalo gotovost, da je knjiga res dobro napisana. Po prvih 40 straneh, ko sem jo pisal še kot doktorat, je moj slog pisanja zelo pohvalil dr. Mitja Ferenc. Res, novinarska izkušnja, ko je potrebno napisati jasno in natančno, mi je tu zelo koristila.

- Ali si se načrtno ‘spustil’ na zanimiv poljuden slog ali pač imaš tak slog pisanja?
Knjiga je znanstvena monografija, opremljena z recenzijami. S tega vidika je strokovno delo. Glede na to, kar mi praviš ti in številni drugi, pa je očitno prišel do izraza moj osebni slog – stvaren jezik z lastno poetiko izražanja. Kar veliko sem bral pa tudi literarna sfera mi ni tuja.

- V knjigi opisuješ nastanek vaških straž. Nekateri očitajo Cerkvi, da je odločilno pomagala pri ustanavljanju te formacije in silila ljudi, naj stopijo vanjo. Dokumenti in pričevanja kažejo, da je začetek vaških straž popolnoma drugačen.
To je eno ključnih vprašanj. Izvorno vrednostno izhodišče pri pisanju te knjige ni bila nobena ideologija ali kaj podobnega, kar je bilo značilno za zgodovinska dela pred letom 90. Moja knjiga v smislu vrednotenja medvojnega dogajanja temelji na zornem kotu slovenskega civilnega prebivalstva, ki se je med vojno znašlo v stiski. V knjigi pride prek dokumentov neposredno do izraza, da so imeli takrat praktično vsi prebivalci Ljubljanske pokrajine, ki je osnovni predmet zanimanja knjige, vključno z duhovniki, izrazito odklonilen odnos do italijanskega okupatorja. Navajam tudi posamezne primere. Italijani so bili na slabem glasu tudi zaradi preganjanja primorskih Slovencev. Pri Nemcih je druga zgodba. Kajti zlasti številni komunisti so se zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom nad njimi navduševali. Po slabem letu ‘blage’ okupacije, za katero so se Italijani odločili, pa ne iz dobrih namenov, se začne teror. Sproži ga revolucionarno gibanje na pritisk komunistične partije. Tako se konča “idila blage okupacije”. Okupator se začne maščevati partizanom, predvsem pa civilnemu prebivalstvu, do katerega je imel lahek dostop. Ljudje so najprej trpeli zaradi revolucionarnega nasilja, potem pa zaradi okupatorskega terorja. Edina avtoriteta, ki je ostala v mnogih krajih, je bil župnik. Ljudje so se obračali na duhovnike – poznamo izredno ganljive prošnje – za posredovanje. Duhovniki, tudi škof Rožman, so se v prvi dobi te zaostritve (zgodaj spomladi leta 1942) ukvarjali predvsem z reševanjem ljudi.
Že po rimskem pravu in po naravnem zakonu ima vsak neodtujljivo pravico, da se, če ga napadejo oboroženi ljudje, tudi sam brani z orožjem. In prav do tega je prišlo v krajih, ki jih v knjigi podrobno opisujem. Ljudje so se na začetku spontano uprli revolucionarnemu nasilju, mimo volje duhovnikov in tudi brez vednosti okupatorja. Imamo primer begunjskega župnika Viktorja Turka. Bil je pogumen, sposoben duhovnik, prihajal je v konflikt z italijanskim vojaštvom, ti so ga dvakrat javno oklofutali. Na začetku je s simpatijami gledal na partizansko gibanje. Bil je naročen na Slovenskega poročevalca. Ko začnejo komunisti pobijati njegove župljane: mlada dekleta, fante, beračico, ponekod njegove sobrate duhovnike …, se je seveda obrnil proti njim. Na prošnjo ljudi je sodeloval pri nastanku obrambe za zaščito ljudi pred vsemi, ki so jih ogrožali. Na zaslišanju to tudi jasno pove.

- Duhovniki so v času okupacije reševali ljudi pred okupatorskim nasiljem in maščevanjem. Mimogrede izhajava iz sosednjih vasi. Naš župnik je večkrat rešil vas pred nemškim maščevanjem.
Enako velja za župnika iz Sv. Križa na Vipavskem Andreja Simčiča, ki je rešil posamezne ljudi ob požigu vasi Cesta. Črniški dekan Alojzij Novak je reševal ljudi, ki so stali že v vrsti za streljanje. Takih primerov je veliko od Primorske do Dolenjske in Štajerske. Revolucionarji so s prizorišča incidentov in nasilja vedno zbežali in civilne ljudi, ki so jih okupatorji namenili streljanju so potem reševali le duhovniki. To je dejstvo.

- Vendar jim je revolucionarna stran to štela v zlo, češ, da sodelujejo z okupatorjem …
Da, to je neverjetno! V arhivu sem našel zapis partizanskega zaupnika, ki opisuje župnika v Želimljem. Po partizanskem napadu so Italijani zajeli talce iz vasi in jih vodijo proti Velikim Laščam. Župnika takrat ni bilo doma. Ko se vrne in izve, kaj se je zgodilo, pohiti za njimi in svoje farane v zadnjem hipu reši pred streljanjem. Šlo je za moške in starejše fante. V partizanskem zapisniku o tem dogodku piše: Vedeli smo, da ni vreden zaupanja!
Pomeni, da za revolucionarje ni bila vrednota, da je ljudi rešil! Danes se nam zdi neverjetno, a komunističnemu vodstvu je bilo v interesu, da se ustvari kaos – ne glede kdo ga bo povzročil, ker je kaos, nasilje, humus, kjer lahko uspeva revolucionarno gibanje, ki ga zanima absolutna oblast.

- Omenjal si že stražarje, kar kaže, da so bile še druge katoliške organizacije in združenja. Kristjani so bili pred začetkom druge svetovne vojne razdeljeni, med njo še bolj. Kako usodna je bila to razdeljenost?
Zelo zahtevno vprašanje. Skupina krščanskih socialistov je bila v bistvu odpadnik iz tega tabora, če gledamo politično. Zelo zgodaj so začeli paktirati, celo kolaborirati s komunisti. Edvard Kocbek je v svoji mesijanski drži prestopil mejo katoliške formacije. Ko začneš tolerirati umor iz političnih namenov, je konec.
Ta razdeljenost se je odražala v tem, da so porabili veliko časa za medsebojne prepire. Upor, ki so ga začeli komunisti, je na začetku pritegnil tudi mnoge kristjane, ki so bili podobno kot liberalci (ne pa tudi komunisti) prvenstveno domoljubno orientirani. Ne smemo pozabiti, da je prav Cerkev gojila ljubezen do naroda. Vendar se ost partizanskega upora ni usmerila proti okupatorju, ampak so bile prve žrtve med slovenskim civilnim prebivalstvom. To kažejo podatki, ki so uradni in so tudi objavljeni v knjigi. Na slovenskih tleh je vojna trajala štiri leta, vendar je revolucionarno gibanje bilo v neki svoji fanatični obsedenosti prepričano, da bo konec vojne leta 1942 in morajo pohiteti in izkoristiti priložnost ter narediti vse, da bodo prišli na oblast.

- Omenil si Edvarda Kocbeka. Zgrozim se, ko berem njegove besede ob Ehrlichovem umoru, kako kot kristjan zagovarja umor. Oni so to poimenovali likvidacijo. Pokojnega pisatelja Alojza Rebula, ki je Kocbekov dnevnik v najhujšem času preganjanja Kocbeka prevedel v italijanščino in je besedilo dobro poznal, so se te besede tako dotaknile, da je v znamenito knjižico ob Kocbekovi sedemdesetletnici, ki sta jo izdala z Borisom Pahorjem in si nakopala bes jugoslovanske oblasti, o tem napisal cel esej.
Na splošno je Kocbek kot politik odigral negativno vlogo med drugo svetovno vojno. Bil je slepo zaverovan v komunistični novi red, pa tudi svojo veljavo in ambicijo. Do partije je prevzel izredno naivno držo misleč, da ga bo upoštevala oz. nagradila. Toleriral je umore in druge zločine. Za partijo je bil Kocbek pomemben, da je preko njega vzpostavila most do ljudskih množic. Slovenci namreč niso bili navdušeni nad komunizmom. Zato so na mitingih porivali v ospredje Kocbeka, da je govoril, da nova oblast ni proti veri … Skratka sadil je tiste rožice, ki so jih komunisti zanj vzgojili.

- Nekateri pravijo, da je bil naiven?
To zame ne bi bila olajševalna okoliščina. Bil je tudi častihlepen, samovšečen in končno tudi omejen, če upoštevamo, da so temeljne revolucionarne namene komunistov bolj razumeli preprosti kmetje kot on sam. Revizijo medvojnega dogajanja je začel šele novembra 1945, ko se je kot minister za Slovenijo vozil po Beogradu v limuzini in je ugotovil, da je nepomemben in da ga je partija odložila na stranski tir. Takrat je začel klopčič vrteti nazaj.

- Omenil si že umor Lamberta Ehrlicha (1878 –1942). V svojem dnevniku tudi Kocbek piše o njem. Ta umor lepo kaže na pokvarjenost revolucionarjev, ki so ob duhovniku Ehrlichu ubili njegovega spremljevalca in v prvem sporočili napisali, da so ubili izdajalca Cirila Žebota, v drugem sporočilo pa so sporočili, da so ubili izdajalca Rojica ...
Rojic je najin primorski rojak iz Zalošč. Z Ehrlichom je bil tisti dan čisto slučajno. Vse obtožbe, ki so najprej veljale za Žebota, so komunisti potem prepisali kar Rojcu! Še isto popoldne so spremenili »komunike«.To pokaže, na kakšen način so delovali. Ehrlicha niso »naključno« umorili. Imel je izreden politični čut in bil zelo pogumen. Da bi bil protislovensko oz. izdajalsko usmerjen je popoln nesmisel. Izredno si je prizadeval za ljudi, ki so jih okupatorji zaprli zaradi partizanskih napadov in provokacij. Po partizanskem napadu na preserski most, so Italijani zaprli večjo skupino civilistov, grozila jim je smrt. Cerkev si je do Vatikana – imeli so dober kanal z Državnim tajništvom – prizadevala, da jih reši. Bojevali so se za vsakega zaprtega! Ehrlich je takrat odkrito očital italijanskim okupatorjem: ubijate in mučite naše ljudi, ki niso odgovorni za ta dejanja. Vzpostavite red, ali pa dovolite, da se ljudje oborožijo sami.« Tega pa so se komunisti zbali, da bo Ehrlich to dosegel. Spomenico je sestavil 1. aprila 1942, sredi maja so ga že umorili. Zanimivo je, da je bila najina rojakinja šolska sestra Darinka Bajec iz Skrilj v času Ehrlichovega uboja na Streliški ulici, in videla, kako se je še Ehrlich še premikal, ko je bil smrtno zadet. Pripovedovala je o ganljivem prizoru, ko so ga ljudje zasuli s cvetjem …

- V knjigi opisuješ tudi nastanek vaških straž. Prve so nastale v Št Vidu nad Cerknico. Tam so se najprej domačini oborožili sami, brez Italijanov. Če prav razumem niso “sprejeli orožje od okupatorjev”?
Ne, niso, delali so na svojo roko. Prvi upori, ki jih opisujem v knjigi, so se zgodili spontano mimo vsake avtoritete ali politične oblasti. Konec aprila 1942 se je morilska skupina – imenovala se je udarna patrulja in jo je vodil Stane Semič Daki – odločila, seveda po povelju nadrejenih, da na Vidovski planoti ubije župana in še štiri vplivne ljudi. Uspe ubiti tri ljudi, župana in še dva. V knjigi imam pričevanje, kako so ubili očeta pred otroci. Vaški fantje so zato sklenili, da morajo tej tolpi preprečiti, da prihaja v njihove vasi. Organizirali so se v Makovčevi hiši in odbili prvi prihod partizanov. Z branilci vasi je bil tudi kaplan Pezdir, ki je fantom govoril, naj ne streljajo na partizane, ker so “naši bratje”. Zato so streljali v zrak, da so jih pregnali. Ti so se pozneje vrnili z večjo skupino. Tudi tokrat so jih videli od daleč in bi jih lahko presenetili, saj so imeli strojnico, a jim je to preprečil kaplan, ki je spet dejal, naj ne streljajo, saj so “naši ljudje”. V vojaškem smislu je bila to naivnost, ki se je kasneje maščevala saj je revolucionarna stran to izkoristila.
Branilci vasi so se tudi bali Italijanov, kajti zavedali so se, da so v nevarnosti, če pridejo Italijani in jih najdejo oborožene. Zato so prišli do dileme, da ne morejo braniti vasi pred partizani in Italijani, ker ne bodo zdržali in morajo prositi Italijane za dovoljenje. Niso bili v gozdu, braniti so morali vas. Revolucionarno gibanje omenjenih branilcev vasi ni mogli dobiti. Zato je kot talke zajelo njihove sestre, ubilo mamo enega od braniteljev, oropalo njihove domačije …

- Drugi zanimiv primer je Doprepoljska dolina, kjer so ženske, ne moški(!), šle prosit Italijane za orožje. Zakaj, pred kom naj bi se branili?
Iz tega vidimo, da so se ljudje znašli v brezizhodnem položaju. Kaj je te preproste krščanske ženske spodbudilo, da so šle po enem letu okupacije Italijane prositi za orožje?! V knjigi to podrobno pojasnim. Italijani so se iz manjših krajev umaknili v večje in pustili ogromno ozemlje. Na to »prazno« območje so prihajali partizani in ga imenovali »osvobojeno ozemlje«. »Osvobojeno« pa je bilo zato, ker se je od tam umaknil okupator.
Na južnem delu doline so revolucionarji hoteli pokazati, kako bo po vojni zagledala ljudska oblast, kako bodo volitve … Tudi Edvard Kocbek je bil v tistem času na tem ozemlju. Ljudem ta oblast niti malo ni bila všeč. Tudi zato, ker je bila nasilna. Italijani so vedeli, da so partizani v tem delu doline in so s topovi na slepo streljali na te vasi. Ljudje so brezuspešno prosili partizane, naj ne prihajajo v njihove vasi, da jih Italijani ne bodo napadali. V tem obupu, ko so bili ljudje talci Italijanov in partizanov, se je 66 žensk zgodaj zjutraj izvilo iz vasi Kompolje in uspelo priti do poveljnika italijanske garnizije... O tem vemo več, ker so župnika Mrkuna prosile za prevajanje in ta je zabeležil pogovor med njimi in Italijani. Ženske so zahtevale, naj jih Italijani zaščitijo, če tega ne zmorejo, pa naj dajo njihovim možem orožje, da se uprejo revolucionarnemu nasilju. 

- Kot kaže so Italijani z zadovoljstvom gledali na razprtije med Slovenci, tudi sami niso nič naredili, da bi prebivalstvo branili pred revolucionarnim nasiljem.
V knjigi pišem, da je bilo v začetku Italijanom kar po volji, ko je revolucionarni tabor začel napadati tradicionalnega. Zato revolucionarnega nasilja niso aktivno zatirali. Kaže pa, da kasneje tega niso znali več obvladati. V italijanskem arhivu sem našel nekaj izredno zanimivih stvari. Med drugim tudi trditev poveljnika Ljubljanske pokrajine generala Robottija, da so komunisti zanje prehodnega značaja, ogrožujoči za italijanski prestiž pa so nacionalisti (katoličani in liberalci). Vedel je, da so komunisti internacionalisti. Očitno so jih zato tudi bolj tolerirali. Robotti je bil proti temu, da se oboroži tradicionalne Slovence. Kasneje, ko so že pol leta obstajale vaške straže, je njegov naslednik dejal: Pazite, vaške straže so dvorezni meč! Lahko udarijo tudi po nas. In kaj se je zgodilo ob kapitulaciji Italije? Takrat Italijani niso kolaborirali z vaškimi stražarji, ampak z revolucionarji proti protikomunističnim borcem.

- Posebno poglavje v knjigi predstavlja genocid nad Romi. Zakaj genocid?
Sedaj lahko z gotovostjo trdimo, da je revolucionarno gibanje od maja do julija 1942 pobilo vse romske družine, ki so jim prišle v roke, od nekajmesečnega otroka do devetdeset letnega starčka. Včasih so nekateri dvomili, da je vse to res. Danes so odkrili grobišče, v katerem je 50 žrtev, od tega 25 žensk oz. 25 otrok. To pomeni, da so pobili cele družine, od prvega do zadnjega. V en grob so vrgli celo psa. Pomorili so jih na grozovit način, brez strelnega orožja. Zadnji tak pomor je bil nad Mavrlenom v Beli krajini, kjer je bilo umorjenih več kot 70 Romov, o tem imam v knjigi tudi pričevanja.

- Danes je veliko gibanj, ki brani romske pravice. Nisem pa zasledil, da bi katero od teh obsodilo ta genocid.
Prav v takih primerih vidimo vso dvoličnost tudi trenutnih mnenjskih gibanj, ki jih plačuje država. Zgražajo se nad tem, kako so nacisti preganjali Rome, medtem ko vlada molk nad večjim številom Romov, ki jih je pobilo revolucionarno gibanje. Še več! Ljubljanski župan ni dovolil, kljub trem prošnjam, pokop Romov iz Iške na Žalah!
Podobno je glede Judov. Obsojamo holokavst. Stranka SD zelo rada govori o tem preganjanju, obenem pa ima sedež v bivši judovski vili. Gospa Erika Fürst, zadnja preživela Judinja iz Auschwitza, govorila je tudi v  oddaji Pričevalci, je povedala, da zasramovanja kot Judinja ni bila deleža pred vojno, ampak po njej – v komunizmu.

- Omenila sva že zanimiv slog tvojega pisanja. Gotovo mu dajo poseben pečat osebna pričevanja, vzeta tudi iz oddaje Pričevalci. Kako si prišel na idejo za to oddajo?
Običajno v zgodovinskih knjigah pričakujemo dokumente. Zgodovinarji smo tako usmerjeni, da česar ni v dokumentih, to se ni zgodilo. V knjigi je veliko, tudi novih dokumentov. Iz njih je razvidno, kaj se je zgodilo, iz pričevanj pa veje čustvena resonanca. Ta je izrazito pomembna, da ta čas razumemo. Zato sem v knjigo kot dodaten vir vključil pričevanja.

- Od kod torej ideja za oddajo?
Danes moram reči škoda, da se mi ta ideja ni porodila še prej. Toda prej so bile tehnične možnosti drugačne. Prve oddaje sem pripravil leta 2013, ko sem bil na obisku v Argentini in posnel kakšnih dvajset pričevanj, sedaj jih je prek 200. Za dokumentarni film produkcija traja najmanj tri mesece, kajti vključiti moraš fragmente posameznih izjav različnih ljudi in obdelaš neko temo. Gre za zahteven proces, ki terja veliko časa in denarja. Kje dobiti programsko okno, kjer bi bilo objavljeno linearno pričevanje ljudi, ki sicer ne bi nikoli prišli pred kamero. Meni je generacija, ki je preživela vojno, izrazito dragocena za nas, da nam pomaga razumeti, kaj se je zgodilo in da mi tega ne bi ponavljali. Poznavanje zgodovine ni zapravljanje časa za preteklost, ampak investicija za prihodnost.

- Kdaj so pa nastopila nasprotovanja oddaji?
Takoj ko so začeli nastopati prvi pričevalci, so poskušale ‘napredne sile’ predvajanje Pričevalcev zaustaviti. Nekajkrat celo na zelo grob način. Vendar je bila takrat svobodna javnost, ki ni obremenjena z ideološkimi privilegiji, že toliko osveščena, da mi je pomagala, da smo oddajo ohranili. Če bi bilo odvisno samo od takratnega vodstva RTV, oddaje ne bi bilo več.

- Najbrž je gledanost oddaje velika, a menim, da bi bila še veliko večja, če ne bi bila tako pozno. Marsikdo mi reče, da je ne more gledati zaradi prepozne ure. Zlasti starejši so prizadeti, ker niso vešči spleta, da bi si oddajo tam ogledali.
Mislim, da je to greh do naših gledalcev. Če po eni strani razumemo pozno uro zaradi formata oddaje, a to, da je oddaja po enem tednu zaklenjena na spletu, čeprav nobena uredba tega ne zahteva, je preprosto nagajanje gledalcem, ki so naročnino že plačali. Tudi ponovitve oddaje niso ob nekih normalnih urah ali celo več mesecev izpadejo. Če se gledalci čutijo prikrajšane, je prav, da se obrnejo na vodstvo in zahtevajo svoje pravice.

- Orkestriranega nasprotovanja je bil deležen tudi tvoj pogovor z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom, kjer sta govorila o drugi svetovni vojni. Ali si po izidu knjige že doživel podobna nasprotovanja?
Odkrito in argumentirano ne. Morda tudi zaradi izkušnje, da so jo številni napadi na moje delo slabo končali predvsem za tiste, ki so jih sprožili. Poglejte, kje sta danes Tit Turnšek ali Boris Kobal, ki sta grmela z mitinga, ki so ga proti oddaji uprizorili v Kopru?
Knjigo sem napisal premišljeno, na strokoven način, vse temelji na dokumentih in vse je podprto z opombami, ki jih je več kot dva tisoč osemsto. Nihče ni napadel knjige po strokovni plati. Bilo je nekaj pritlehnih poskusov omalovaževanja, a še to na osebni ravni. Zelo je značilno, da ko ne morejo spodnesti vsebine, poskušajo blatiti s pomočjo svojih hlapcev ali zavistnežev.
Tudi s pogovorom z dr. Dežmanom je bilo podobno. Govorili so: vse je laž! Vendar do danes še niso povedali, kaj od povedanega ne drži. Mogoče bi bilo, da bi gost povedal nekaj, kar ni točno, ampak do danes še niso povedali, kaj naj bi to bilo! Vem pa, kaj jih je v resnici zmotilo – resnica. Iz partizanskih dokumentov izhaja, da so vsaj štirje narodni heroji vpleteni v poboje Romov, ki sva jih prej omenila. V dokumentih je napisano, da so o tem pisali oz. prejemali poročila. In ti ljudje so po vojni napredovali in ustvarili lepe kariere. Vprašal sem se, ali so ti ljudje združeni z vrednotami narodno osvobodilnega boja, saj so še zmeraj narodni heroji. In glede tega Zveza borcev še ni odgovorila.

- Koliko dominantnih medijev te je ob izidu knjige intervjuvalo?
Javna televizija je o izidu poročala, saj je poročala tudi o veliko manj odmevnih dosežkih različnih sodelavcev. Bilo bi izredno nenavadno, da bi tokrat ravnali drugače. Drugi mediji pa izid popolnoma ignorirajo. Na Delo sem na njihovo prošnjo poslal recenzijski izvod, a v dveh mesecih še niso uspeli napisati recenzije.
Se je pa ob izidu pokazalo še nekaj. Ne glede na ignoranco dominantnih medijev – očitno niso več tako dominantni – kajti po družbenih omrežjih in po katoliških ter alternativnih medijih so ljudje izvedeli za izid knjige. Še ena zanimivost. Potem ko so prišli prvi izvodi med ljudi, so pogosto isti ljudje naročali še po en izvod knjige. To pomeni, da se knjiga prodaja sama po sebi.

- Dejal si, da zgodovino proučujemo zaradi prihodnosti. Travme iz preteklosti se prenašajo na potomce. V slovenskem primeru to gotovo drži. Smo razdvojen narod. Kako prekiniti prenašanje travme v prihodnost?
Ta tema Slovence izredno zanima. Med nastajanjem knjige sem tudi s pomočjo žene Katarine prišel do epigenetskih raziskav. Te dokazujejo, da se travmatične izkušnje naših prednikov ne prenašajo le prek vedenjskih vzorcev, ampak se vtisnejo v genski zapis. To pomeni, da lahko vnuki trpijo zaradi travm starih staršev, ki jih sami niso doživeli in svojih prednikov še poznali niso. Vsem nam je razvidna boleča nestrpnost in konfliktnost v slovenski naciji. Sam to vidim tudi kot posledico molka, zamolčanih in nepredelanih travm, o katerih moramo spregovoriti in jih raziskovati. Ko o tem govorim na predavanjih, ljudje natančno vedo, o čem govorim in čutijo ta problem. Vidim, da sem se ga lotil na pravi način, to mi potrjujejo tudi številni bralci knjige Slovenski razkol. S travmami, ki jih sam nisi doživel, ampak čutiš njihove posledice v svoji družini, se lahko soočiš tako, da spoznaš zgodovino. Kot je na ravni vsakega posameznika predelovanje tistega, kar te teži, edina pot do rešitve, podobno velja za družino in narod. Ta pot je popolnoma skladna s krščanskim sporočilom. Kristus se je sam poimenoval Pot, Resnica in Življenje. Resnica je v sredini, je osrednja poanta in vrh njegovega imena. Med potjo in življenjem je Resnica kot most.

 

dr. Jože Možina (1968)
je doma iz Dobravelj na Vipavskem. Po srednji šoli je študiral zgodovino in sociologije kulture. Doktoriral je leta 2016 na Univerzi v Ljubljani s tezo Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora. Znanstvena monografija Slovenski razkol je razširjena in predelana doktorska disertacija, plod 20 letnega raziskovanja in zbiranja gradiva.
Več o knjigi, ki je trenutno v ponatisu, o njenih predstavitvah, o avtorju in možnosti naročanja si lahko preberete na strani https://jozemozina.si/.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 3, str. 8-13.

pisatelj, Prešernov nagrajenec

Vesel sem, ko si mladi upajo odpreti srce in spregovoriti o ljubezni

Ko duša potrebuje nekaj lepote, ji privoščim pesem Ferija Lainščka. Njegova poezija je ena sama ljubezen. Igrivo zlaga tudi narečne verze. Življenjska modrost, ponižnost in skromnost so vrednote, objete v besede romanov, ki bralca odpeljejo med lirska občutja ljudi iz Panonske nižine. Jeseni je izšel prvi roman iz avtobiografske trilogije otroštva aktualnega Prešernovega nagrajenca. Zato začnimo tam, v blatu in revščini, ki je zaznamovala pisateljevo otroštvo.

- Povojna revščina vašega doma, ki jo opisujete, je tako grozna, da iz nje ni videti poti. Pa vendar ste jo premagali, kako? Zdi se neverjetno …
Dolga leta se o tem nisem spraševal. Zdelo se mi je, da se pač vsak človek mora po svoje znajti in poskrbeti zase. Naneslo je tako, da sem se šele ob snovanju romana Kurji pastir, v katerem se vračam v čas zgodnjega otroštva, zopet ustavil ob tem in, zdi se mi, našel pravi odgovor. Tistim, ki romana niso prebrali, se bo morda zdel tak odgovor poetičen, a je zame še kako pomemben in ga lahko razumem tudi povsem konkretno. Mami in očetu je očitno uspelo čez vse tisto, kar smo takrat doživljali, zgraditi nekakšen nevidni most, po katerem sem lahko počasi lezel v drugačno prihodnost in zaživel običajno življenje. Zelo sem prepričan, da je bil ta most zgrajen iz ljubezni.

- Kako vas je domače okolje še zaznamovalo?
Veliko tega bi lahko zdaj naštel in marsikaj bom v romanih, ki bodo, upam, sledili, še skušal opisati. No, najpomembneje pa se mi vendarle zdi, da sem se že zgodaj naučil kljubovati brezupu. To mi je kasneje v življenju veliko pomagalo. Tega sem se gotovo nalezel od staršev. Kljub temu da sta začenjala iz nič in jima ni zmeraj uspevalo, nista nikoli izgubila upanja. Mami je pri tem pomagala vera, oče pa je bil samosvoj, zagrizen in neukrotljiv borec za preživetje ter na nek način tudi idealist. Čeravno sta si bila kar različna, je bila to kombinacija, ki je pomagala, da sta vztrajala, tudi ko se od daleč ni zdelo razumno in bi vsi drugi odnehali.

- Kurji pastir je prvi del trilogije vašega otroštva – kako obujate spomine, ki narekujejo zgodbo?
Izkušnja s spominom in pripravami na ta roman se mi zdi res zanimiva, zato jo bom skušal opisati. Bil sem prepričan, da je moj spomin na zgodnje otroštvo zelo natančen in zanesljiv, zato sem verjel, da ne bom imel težav. Že kmalu pa sem začel ugotavljati, da temu še zdaleč ni tako. Spomnimo se sicer mnogih utrinkov in marsikaj je res živo vtisnjeno, a ko je treba vse to povezati v zgodbe, se zavemo tudi slepih peg, praznine in lukenj v spominu. Sam imam očitno tudi zelo selektiven spomin, ki je naravnan tako, da se lepega in dobrega spomnim, vse tisto grdo in slabo pa raje potlačim. Tak spomin je sicer po svoje zdravilen. Marsikaj slabega tako ostaja skrito, številne stiske potlačene in mnoge zamere izbrisane. To je kajpada blagodejno in verjetno tudi koristno. Sem človek, ki ne goji zamer. Vendar je za pisatelja, ki želi napisati roman o svojem otroštvu, lahko to tudi velika težava. Priznati moram, da me je ta ovira osupnila in tudi prestrašila. Nisem se želel sprijazniti s tem, da je lahko kaj mojega za zmeraj izgubljeno. Spraševal sem pri ljudeh, ki se tistih časov še spomnijo. Iskal sem še druge rešitve, a le malokaj iz mojega zgodnjega otroštva je kje dokumentirano. Do šestega leta starosti, recimo, so se ohranile le tri fotografije … No, in tako sem se naposled odločil, da bom za vračanje v lastno otroštvo uporabil metodo aktivne imaginacije, ki sem jo sicer že poznal, saj sem jo uporabil pri nekaterih prejšnjih romanih. Gre pravzaprav za staro meditacijsko metodo, ki jo je utemeljitelj analitične psihologije Carl Gustav Jung znova aktualiziral in uporabljal pri svojih iskanjih. Najpreprosteje jo morda opišem, če rečem, da gre za eno izmed tehnik, ki nam pomagajo videti, da obstaja v nas še neka neznana stran. Na ta način sem torej podrezal pod naplavine svojega selektivnega spomina in se soočil z marsičim, kar je bilo doslej tam skrito, zastrto in potlačeno. Spoznal sem, da še zdaleč ni bilo vse tako lepo, kot sem doslej nosil v spominu. Vendar so se mi ob tem odstrle in napletle tudi številne zgodbe. Ugotovil sem, da se v tem spominskem omrežju nahaja veliko več, kot lahko izpišem v enem samem romanu …

- Vaša starša sta bila dobra pripovedovalca, ob njiju ste se učili poslušanja. Kako vas je to pospremilo na pisateljsko pot?
Oče in mama sta bil res dobra pripovedovalca. Oče je znal splesti zanimive zgodbe iz vsega, kar se mu je kdaj v življenju zgodilo, mama pa je poznala tudi velik del tukajšnjega ljudskega izročila. Na vasi pa so živeli še tudi drugi ljudski pripovedniki, ki sem jih prav tako pogosto poslušal. To se mi zdi res dragoceno in mislim, da je zelo vplivalo name. Morda sem postal pisatelj ravno zato, ker sem v otroštvu veliko poslušal.

- Ali ste svojima otrokoma tudi radi pripovedovali?
S hčerko, ki smo jo vpisali vrtec šele, ko je bila stara štiri leta, sva se resnično veliko pogovarjala, saj sem bil na nek način varuška. Sin, ki je skoraj celo desetletje mlajši, pa je že bolj otrok računalniške generacije.

- Pravite, da se brez navdiha in Božje iskre ne da ustvariti prav ničesar literarno vrednega, kaj šele presežnega. Kakšno podobo ima vaš Bog?
Najprej mi zdaj pridejo na misel verzi iz pesnitve Hiša svetega Nikolaja, ki sem jo posvetil svoji pokojni materi. Naslovil sem jo po zavetniku farne cerkve v naši vasi, v katero sva, ko sem še živel tam, z materjo skupaj zahajala. »In še, če je mogoče, naj ne bom več gluh za glas, naj ne bom na dvoje,« se glasi eden od verzov. Skozi to pesnitev namreč preseva tudi moje bogoiskateljstvo. To je značilno še za nekatera druga moja dela, v nekaterih pa je tudi posebej tematizirano. Taka pisateljska vprašanja in tudi odgovori seveda niso preprosti, zato tudi zdaj težko odgovorim poenostavljeno. Razdvojenost, ki jo je čutiti v tem verzu, morda najlažje razložim, če si pomagam z mislimi Carla Gustava Junga. Večina ga seveda pozna kot tvorca analitične psihologije, sam ga prebiram predvsem kot misleca in mistika, ki mi je v življenju veliko pomagal. Po eni strani Jung razmišlja o Bogu kot o nezavednem arhetipu in pravi, da je od nekdaj zapisan v naši duši. Torej obstaja že pred zavestjo in zato ne more veljati za iznajdbo zavesti. Obenem pa je pri Jungu najti tudi napotek, da je bolje in pametneje Boga zavestno priznati, sicer bo na njegovo mesto stopilo nekaj drugega, praviloma nezadostnega in neumnega. Tako razmišljanje mi je blizu. V enem izmed intervjujev sem v teh dneh spontano izrekel misel, ki jo lahko zdaj ponovim, ker sem potem o njej veliko razmišljal. »Greh se začenja s skušnjavo, literatura pa slej ko slej z dvomom.« Besedni ustvarjalci smo na nek način zmeraj iskalci. Drugače verjetno ne more biti.

- Preplet mitskega in krščanskega v vaših delih je mamina dediščina. Kako razumete ta preplet?
Tudi o tem je seveda mogoče razmišljati na različne načine. »Natura non facit saltus,« pravi latinski pregovor. Narava se spreminja postopoma in ne dela skokov. Tako je razmišljal že Aristotel in te njegove misli so kasneje našle potrditev v Darwinovem pozitivizmu. Antropologi o človeku razmišljajo podobno in po svoje se da to prenesti tudi v prostore duhovnosti. Palimpsesti prvotnosti so vsaj deloma zmeraj razvidni. Na podlagi vsega tistega, kar preseva skozi čase, se da marsikaj razumeti. Lahko bi dejal, da je pred ciljem zmeraj pot, ki jo je treba prehoditi. Tudi to je lahko arhetip, ki se dotika naše skupne usode. O tem pišem v romanu Ki jo je megla prinesla. Duhovnik Jon Urski je premeščen v odročno vas, kjer je cerkev porušena, vaščani pa so izgubili vero. Spremljamo gradnjo oziroma obnovo cerkve, pa tudi duhovnikov spopad z demoni in brezverstvom. Vem, da so ta roman brali različno in na več načinov interpretirali, a na koncu se tam zagotovo pokaže, da je pot očiščenja zmeraj težavna in spoznanje ni nekaj samo po sebi umevnega.

- V slovenskem literarnem prostoru se zdi, da se mitsko in krščansko izključuje. Kot da se avtor mora odločiti za eno stran in jo nato braniti …
Ne želim se izrekati o drugih, a zase vem, da mi je tako pozicijo uspelo preseči. Prizadevam si za svobodno in vseh spon osvobojeno mišljenje. Le tako je možno ohranjati tisto, čemur običajno pravimo pisateljska distanca. Pri mojem načinu ustvarjanja je to tako rekoč nujno. Pa še nekaj je, brez česar kot pisatelj ne morem. V dialogu s svojimi literarnimi junaki moram tvegati, slediti izzivom, sprejemati odgovornost, prenašati obrekovanja, hoditi po težji poti, kljubovati večini in si upati še marsikaj takega, kar se morda na prvi pogled ne zdi smiselno. Moji literarni junaki namreč še zdaleč niso le nekakšne figure, ki bi se jih dalo prosto pomikati po imaginarni šahovnici, temveč imajo svobodno voljo. Včasih se zato zgodi, da literarni junak in njegova usoda pisatelja kratko malo premagata. Mogoče bi lahko tudi dejal, da ga na neki način presežeta. Takrat imam običajno občutek, da je nastal dober roman. Razumem reklo, ki pravi, da so knjige lahko kdaj pametnejše od njihovih avtorjev.

- Prešernova nagrada je veliko priznanje. Vaši bralci smo rekli »končno«, kaj pa je rekel Feri?
Besedo »končno« sem v teh dneh ob čestitkah res pogosto slišal, a sem jo raje preslišal. Te nagrade nisem pričakoval. Zato se mi verjetno zdi nekako kar pravočasno, saj še zmeraj lahko upam, da mi je preostalo dovolj časa za ustvarjanje. Sicer pa sem se je resnično zelo razveselil in jo sprejemam s spoštovanjem do vseh, ki so jo že prejeli. Dobil sem jo za svoje delo, ki sem se mu že zdavnaj zapisal z dušo in telesom. Ustvarjanje je postalo moj način življenja. Vse, kar sem še počel, je bilo vsaj na nek način s tem povezano. Moji najbližji, pa tudi prijatelji in sodelavci, so morali včasih res potrpeti, ko me je kaj preveč obsedlo, ali me kar posrkalo. Bila so obdobja, ko sem pisal vse do jutra. Ko se je žena zjutraj odpravljala v službo, me je našla še budnega in lahko sva skupaj popila kavo.

- Kako je ta mejnik pomemben za Prekmurje in prekmurske ustvarjalce? Poleg vas je nagrado Prešernovega sklada prejel tudi slikar Sandi Červek.
To je vprašanje, na katerega vam ne znam odgovoriti. Nikoli nisem imel občutka, da je moje ustvarjanje v tem okolju deležno kake posebne pozornosti. Niti si tega nisem želel. Vesel sem pravzaprav, da je Murska Sobota mesto, v katerem lahko mirno živim svoje vsakdanje in običajno življenje. Srečujem seveda posameznike, za katere vem, da so moji bralci, in z njimi tudi rad klepetam, sicer pa mi ustreza, da nisem preveč vključen v tukajšnje javno življenje. Vsekakor pa želim dodati, da sem se nagrade slikarja Sandija Červeka zelo razveselil. Njegovo delo namreč spremljam in ga res občudujem. Cenim, da je ves ta čas ostal zvest samemu sebi in da je še zmeraj iskalec. Prijatelja sva še iz ljubljanskih let, oba sva se vrnila domov, najina dela potujejo po svetu, midva pa morda malce manj. Ustvarjava, dvomiva, vztrajava in še zmeraj verjameva, da je mogoče z besedo in sliko izraziti tudi tisto nekaj več …

- Zanimiva je ta vaša ponižnost, ki je skorajda pozabljena vrednota. Od kod izhaja in kako se je ohranila?
Sprašujete me o nečem, česar se sam pravzaprav ne zavedam. Želim si le, da bi znal biti hvaležen, za vso to lepoto, ki mi je na tem svetu dana, in spoštljiv do ljudi, ki so res dobri in srčni. Mama mi je, recimo, pogosto pravila, da je dobrota sirota, potem pa se je spet le še bolj razdajala. Bilo je pač v njeni naravi, in v tem je najverjetneje ves odgovor. Čeprav je mogoče tudi res, da ima človek, ki se zaveda svoje majhnosti, malce drugačen odnos do sveta kot pa nekdo, ki o tem niti ni premislil. Besedno ustvarjanje pa je vsaj na nek način vendarle tudi nenehno spraševanje in samospraševanje. Napisal sem trideset romanov in se ob tem srečal s številnimi usodami mojih junakov. Če pomislim – koliko želja, upov, stremljenj, hrepenenja, razočaranj, nemoči, padcev in žalosti sem pravzaprav podoživel! Pa kakšne vse ljubezni in koliko smrti sem skušal nekako razumeti. Ne zamišljam si, da bi lahko po vsem tem gledal na svet drugače, kot iz te neke perspektive mravlje. Še posebej tu v Panoniji, sredi te širne ravnice, kjer se človek lahko res počuti majhnega. V pesmi o tem pravim: »V ravnici se zvezde spustijo med šaš in trstiko. Še luno dosežeš, če stopiš na večjo krtino. V resnici si majhen kot mravlja in še se ponižaš, ko sredi brezpotja zaslišiš nebeško tišino.«

- Ljubezen v vseh oblikah najde mesto tudi v vaših besedah. Neminljiva in brezpogojna pa je ena – ljubezen do otroka. Kako »odraste« ljubezen do otrok? Dozori? Se postara?
Ljudska modrost pravi: »Majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi.« Ne rečem, da ni v tem kdaj tudi kančka resnice, a to besedo »skrbi« bi kar nekako odstranil. Ali mogoče drugače postavil. Vsekakor sem z usodo obeh svojih otrok zelo povezan. Rečem lahko, da diham z njima in jima zmeraj skušam po svojih močeh pomagati, nikoli pa nisem tega doživljal kot breme. Zdi se mi preprosto samo po sebi umevno. Ne želim si niti zamišljati, da bi lahko bilo drugače. Kako pa ljubezen do otrok »odraste«? Ne vem. Meni se je zdelo v času njunega odraščanja pomembno to, da sem ju skušal zmeraj sprejemati taka, kot sta. Nisem jima želel vsiljevati svojih želja in pričakovanj, ju usmerjati nekam, kamor nista želela. Naravno se mi je zdelo, da si sama najdeta pot, po kateri bosta hodila, in le upal sem, da se bosta ob tem dobro počutila. Vesel pa sem seveda tudi, da smo tudi zdaj, ko sta že res odrasla, še zmeraj zelo povezani. To me navdaja z radostjo in res osrečuje.

- Kako ujamete ravnovesje med osebno rastjo, modrostjo, ki jo želite deliti, in zgodbo?
Veliko sem razmišljal o tem, kaj me pravzaprav sproža. Nikoli nisem pisal po naročilu, še manj pa zato, ker bi se mi zazdelo, da je pač čas za novo knjigo. Romanov sem se zmeraj loteval, ko me je nekaj posebej zanimalo in sem želel o tem izvedeti več. Če se je med pisanjem to res zgodilo, če sem imel občutek, da me je vse skupaj vsaj malce premaknilo, sem bil zadovoljen. Lahko sem upal, da bo tudi bralcem zanimivo in se jih bo dotaknilo. Sčasoma se je to spremenilo v nek samosvoj postopek, ali pa je pač narekovalo mojo osebno poetiko. Priprave na roman so iz leta v leto vse daljše, postajam vse bolj dosleden in zahteven. Belina papirja, ali pač praznina ekrana, se mi zdi nekaj, kar mora zastavljati prava vprašanja in najdevati poštene odgovore. Tudi o dobro izpisani romaneskni zgodbi, o kateri sprašujete, sem si sčasoma zgradil neko predstavo, ki ji želim zadostiti. Po horizontali mora namreč roman dovolj razgrniti socialni in družbeni kontekst dogajanja in poskrbeti, da bralec lahko začuti in razume duh časa. Na vertikalo, ki je seveda vezana na romaneskne junake, na njihove vzgibe, stremljenja, dejanja, usode, pa je pripeto vse tisto, kar je Jung imenoval duh globine. Po tem se vidi, kako globoko in kako visoko avtor sploh lahko seže. A res dober roman je po mojem prepričanju tisti, v katerem sta horizontala in vertikala v idealnem razmerju. To je seveda zelo strog kriterij, ki mu le malo sodobnih romanov sploh lahko zadosti. Je nekak moj ideal, ki se mu tudi sam želim zmeraj znova približati. Včasih mi uspe bolj, včasih mi spodleti, je pa med mojimi deli tudi nekaj romanov, s katerimi sem povsem zadovoljen.

- Prihajata pomladna zavetnika zaljubljenih, sv. Valentin in sv. Gregor. Motiv prve ljubezni, prvih korakov na skupni poti dveh je v vaši poeziji zelo pogost – zakaj?
Skoraj vsi moji romani so tudi zgodbe o ljubezni, poezija pa je pravzaprav le še ljubezenska. Že pred desetletji sem nekako spoznal, da živimo v času, ko je tematiziranje ljubezni pravzaprav še najbolj angažirano dejanje. Na večni tehtnici dobrega in zla je namreč ravno ljubezen tista metafizična utež, ki pomaga na strani dobrega. Če je ne bi bilo, bi se že kmalu spet pobarbarili. Zato rad parafraziram Johna Lennona in na svojih nastopih pogosto rečem: »Dajmo priložnost ljubezni.« V zvezi s tem tudi nekako ne prenesem ironične distance ali cinizma. »Ljubezen je treba ljubiti,« sem zapisal v eni izmed svojih pesmi, ki je namenjena mladim. Rad jim nekako nevsiljivo namignem, da je ljubezen res nekaj najlepšega, kar se nam lahko v življenju zgodi. Vesel sem, ko si upajo odpreti srce in o tem spregovoriti.

- Kot ženska moram vprašati: kako uspete tako pronicljivo oblikovati pesmi, katerih lirski subjekt je ženska?
To je vprašanje, ob katerem sem zmeraj malce v zagati, saj si nanj še vedno ne znam prav odgovoriti. Dolgo časa se tega ženskega lirskega subjekta v svoji poeziji niti nisem povsem zavedal. Potem me je med obiskom na šoli neka deklica vprašala, če ji lahko povem, kako je biti ženska. Nehote me je s tem spravila v zadrego. Rekel sem le, da seveda ne vem, kako je biti ženska, in si tudi ne domišljam, da bi lahko to sploh občutil. Kasneje sem o tem veliko razmišljal. Zopet sem si lahko še najbolj pomagal z Jungovimi spoznanji. Verjetno je res tako, da sem se sčasoma naučil prisluškovati tudi tisti ženski polovici svoje duše, ki si jo moški običajno zastiramo. Morda je k temu kaj prispevala tudi mama, ki me je nekako branila pred nekdanjo vaško patriarhalnostjo in je zmeraj pravila, da tudi dečki lahko jokajo in pokažejo svoja čustva. No, kakor koli že, danes sem vesel, da je tudi to značilnost mojega opusa. Mislim, da lahko na tak način bolj občuteno doživljam svet ter ga celoviteje opisujem.

- Pred epidemijo ste veliko nastopali z Ditko, ki je uglasbila tudi vašo poezijo. Kako doživljate oder, nastopanje?
Prav Ditka me je pred leti prepričala, da sem iz majhnih klubskih prostorov, v kakršnih običajno potekajo literarni večeri, stopil na veliki koncertni oder in začel pred tako številno publiko pripovedovati svojo poezijo. Zame je bil to težek korak, saj sem do tedaj bolj malo recitiral in sem se veliko bolje počutil, če so mojo poezijo pripovedovali tisti, ki to počnejo bolje. No, potem pa sem nekako kar sam sebe presenetil. Šlo mi je veliko bolje, kot sem pričakoval, in sčasoma sem začel na teh najinih literarno-glasbenih nastopih res uživati. V nekaj letih sva večkrat prepotovala Slovenijo. Srečanja s poslušalci, med katerimi je bilo tudi veliko mojih bralcev, so bila res prijetna. Glasbenici Ditki, s katero sva kmalu postala tudi dobra prijatelja, sem za vse to res hvaležen. Bogatejši sem za neko novo izkušnjo, ki si je sam nisem znal zamisliti. Veliko mi pomeni, ko vidim, kako zelo imajo ljudje radi poezijo. Srečen sem, da je ljubiteljev poezije v resnici veliko veliko več, kot običajno mislimo.

- Ali se veselite časov, ko se bodo poti znova odprle? Vas oder vabi?
Ja, z Ditko pripravljava nove skladbe in upava, da bova lahko kmalu spet skupaj stopila na oder. Pogrešam ta živi stik s poslušalci in bralci, ki sem se ga kar nekako navadil.

PEZDIR-KOFOL, Marjetka; ERJAVEC, Matej (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 6-10.

nekdanji pastor

“Sprejetje krščanstva me je stalo izgona iz domače hiše”

Večkrat občudujemo Božje delovanje v zgodovini. Božje delovanje pa lahko občudujemo tudi v življenju tokratnega gosta meseca Izeta Veladžića, ki je kot muslimanski najstnik spoznal Kristusa, postal binkoštni pastor in se v zrelih letih pridružil katoliški Cerkvi. Seveda se za temi skopimi oznakami skriva ogromno zanimivih, presenetljivih, pa tudi bolečih dogodkov, po katerih je Bog na nenavaden način vodil njegovo življenje.

- Izhajate iz Bosne in vaša družina je prišla v Slovenijo, kjer je našla drugi dom. Kako se spominjate svojih otroških let v muslimanski družini?
Iz Bosne so me dobesedno prinesli. Z družino smo prišli na slovensko obalo leta 1959 in sicer prav zaradi mene. Bil sem prvi otrok. Nekako v prvem razredu osnovne šole sem zbolel za TBC (tuberkulozo). Tega nihče ni opazil, dokler se nisem nekoč zgrudil. Takrat zdravila za to bolezen še ni bilo. V tistem času je Jugoslavija prejela antibiotik iz programa UNRA. S tem zdravilom so najprej zdravili otroke. Po prvi terapiji so me poslali na zdravljenje v Bračak na Hrvaškem. Tam sem se nekako izlizal. Zdravnik je staršem svetoval, naj se preselimo nekam na morje, da se moje zdravje nekoliko utrdi. Moj oče je bil v Dekanih pri Kopru eno leto prostovoljno graničar (obmejni stražnik) in je lahko ostal tu. V okolici je opravljal priložnostna dela. Tako so se starši odločili za Slovenijo, za nas takrat sanjsko deželo. Starša sta toliko bolj pazila na moje življenje, ker jima je po mojem rojstvu umrlo več otrok v zgodnji dobi.

- Koliko ste bili vzgojeni v veri? Ali so takrat muslimanske družine iz Bosne svoje otroke vzgajale v veri?
Oče je vojna sirota. Malo pred koncem vojne so mu očeta ubili (dobesedno zaklali) sosedje, ki so bili druge vere. Pri štirinajstih je odšel od doma, saj je bila mati vdova z osmimi otroki. V nekem rudniku je raznašal vodo za rudarje. Kot vojak je bil graničar in kuhar. Potem se je javil za prostovoljstvo na italijanski meji. Takrat so zavezniki premikali mejo proti Debelemu rtiču. Pripovedoval nam je, da je prišlo tudi do spopadov. Ampak o tem se ni govorilo. Marsikateri graničar se ni vrnil živ domov.
Že v ‘rudniškem obdobju’ so ga v zaščito vzeli ‘tovariši’. Reven mlad fant brez prave izobrazbe zanje najbrž ni bil težak plen. Postal je prepričan partijec. ‘Verjel’ je v to, kar so ga učili. Zato jaz nisem hodil k verouku. V domači džamiji sem bil samo dvakrat, ko so ženske pele pesmi v čast Mohamedovi materi. Kakšne posebne vernosti med muslimani na vasi ni bilo.
Pod turško tiranijo so bili ljudje prisiljeni menjati vero glede na oblast. Bili so nekakšni “kriptopravoslavci” (skriti pravoslavci). Znali so se vesti kot muslimani in kot pravoslavni. Tako so se izognili preganjanju. V Bosancih je bilo vedno močno prepričanje, da je Bog samo eden. Ljudje različnih ver so znali živeti v sožitju. Ko so naši ljudje prišli v Slovenijo, so popolnoma opustili versko življenje. Še eno doživetje. Enkrat na leto so se muslimani zbirali v Kopru. Tudi jaz sem šel tja in opazil, kako pred telovadnico, kjer je bilo srečanje, moški preklinjajo in prostaško govorijo. Potem naj bi vstopili v telovadnico in molili. Meni se je to priskutilo in sem še to minimalno ‘versko prakso’ opustil.

- Srečali ste se s krščanstvom. Kako je do tega prišlo?
Srečanje je bilo prav nenavadno. Nekje med sedmim in osmim razredom osemletke smo šli na šolski izlet k Sv. Urhu pri Ljubljani. Cerkev je bila oblepljena s fotografijami zelo nebratskega ravnanja v bratomorni vojni oz. revoluciji. Slabi fantje so bili kristjani, domoljubi pa mladi revolucionarji. Domov smo se vrnili jezni kot sršeni in že naslednji dan se nihče več ni opredeljeval kot vernik. Tudi jaz ne. Ko je učiteljica vprašala, kdo hodi v cerkev in k verouku, je samo ena sošolka odgovorila, da obiskuje verouk, čeprav so ga tudi drugi.
Takrat sem na revijo Tovariš naslovil prošnjo, da mi kdo od bralcev pošlje kakšno lepo razglednico, da se malo razgledam po svetu. To je prebral binkoštni pastor Mihael Kuzmič in mi poslal razglednico Osijeka, zraven pa še Evangelij po Janezu in nekaj drobnih tiskovin. Radoveden kot sem, sem se takoj lotil branja. Ko je prišel na vrsto Evangelij, je bilo že poletje. Torej preberem do polovice, do starih, zarjavelih sponk. Med branjem me prešine misel (trinajstletnika!), da je to sveta knjiga in bi jo moral prebrati na kolenih. Torej pokleknem poleg stola in preberem do konca. Nekako sem imel v podzavesti, da se morajo muslimani, preden vzamejo Koran v roke, skopati. Tako spoštujejo svoje svete spise.
Jezus je naenkrat postal moj heroj in Winnetuja nisem potreboval več. Zaslutil sem, da je branja verjetno še več, zato sem odšel k župniku v Hrvatine pri Kopru in ga prosil, ali mi posodi Sveto pismo. Najprej me je prepričeval, da to še ni zame, ker gotovo ne bom ničesar razumel, na koncu pa je le popustil in mi ga posodil. Tako sem spoznal še evangeliste Mateja, Marka in Luka. Janeza sem bral nenehoma. Jezus mi je bil všeč. Mlad, moder, odločen. In vsakomur je povedal svoje. Tudi jaz bi bil tak. Minevali so tedni in jaz sem bil vse bolj Jezusov.

- Zanimivo, da vas islam ni pritegnil.
Nisem se hotel identificirati z islamom, ker so tukajšnji muslimani nudili zelo slabo podobo vernikov. Na slovensko obalo so prišli po vojni iz svojih porušenih vasi in marsikdo naravnost s paše. Bili so agresivni, z domačini in tudi med sabo so se tepli. Skoraj ves moški svet je bil vdan pijači in kockanju. Iz številnih družin so prihajali glasovi o nasilnih očetih ter o pretepenih materah in otrocih. Govorica je bila prostaška, polna kletvic. Bil sem trdno odločen, da bom živel drugače. Za silvestrovo sem na povabilo ljubljanskega pastorja šel k njim. Imeli smo skoraj celonočno bogoslužje. Posebno sem užival v pesmih, ki so jih peli skupaj in posamično. Domov sem se vrnil drugače razpoložen. Ko me je mati zagledala, je takoj dejala: “Ti si postal kristjan!” Avgusta naslednje leto sem se dal naskrivaj krstiti in zaradi tega sem bil izgnan iz domače hiše. Ko sem končal šolo in prinesel domov zelo lepo spričevalo, to očeta ni zanimalo, ampak mi je samo dejal, naj naslednji dan zapustim hišo. Starše sem kasneje še obiskoval, domov pa nisem vrnil za stalno nikdar več.

- Postali ste binkoštnik. Nekoč ste dejali, da bi postali katoličan, če bi prej spoznali katoličane?
Postal sem kristjan. Takrat nisem vedel, kakšne so razlike med krščanskimi ‘bratranci’. Nikdar nisem rad govoril, da sem binkoštnik. Zame je bilo pomembno to, da sem Jezusov. Katoličane sem poznal, samo podoba o njih je bila taka, kakršno so mi naslikali “evangelizatorji revolucije”. Nezaupanje do katoliške Cerkve sem nosil v sebi vsaj še trideset let.

- Gotovo je pri spreobrnjenju v krščanstvo pomembna še ena stvar: družina, oziroma vaša žena, saj je bila članica binkoštne Cerkve.
Moja žena je v tej skupnosti odraščala od zgodnjega otroštva. Jaz sem odhajal v Prekmurje z mladimi iz ljubljanske skupnosti. Tam sva se spoznala. Veliko Mure je moralo preteči, da sva se videla tudi s fantovskimi in dekliškimi očmi.

- Niste se pa samo pridružili krščanstvu, ampak ste postali tudi binkoštni pastor.
Že zgodaj sem začel govoriti s prižnice, kakor smo mi temu rekli. Velikokrat sem pričeval o svojem spreobrnjenju. Sem se pa zelo bal, preden sem javno nastopil. Zavedal sem se, da moram odgovorno govoriti, ker so moji poslušalci verni in bodo moje besede vzeli zares. Po dolgih letih pridiganja in ko se je skupnost binkoštnikov na obali povečala, smo poiskali prostore in ‘pristali’ v Izoli. Gospodovo večerjo pa so morali imeti pastorji, ki so prihajali iz Prekmurja. Kar pa je bilo za starejše naporno, zato so potem za pastorja izbrali mene, da smo lahko obhajali Gospodovo večerjo.

BINKOŠTNIKI
Binkoštna cerkev je v bistvu binkoštno gibanje, ne Cerkev. Tudi med seboj so bratje govorili o gibanju. Dejansko so bili evangeličani, med katere se je odpravil ameriški pridigar, madžarskega rodu. Ta se je na poti k sorodnikom na Madžarsko mimogrede ustavil v Veščici pri Murski Soboti. Od tam je bila njegova žena. On je odšel naprej k svojim, ona pa je ostala pri svojih. Svojim evangeličanskim sestram je povedala o novem duhovnem gibanju, ki naj bi bilo obnovitev delovanja Svetega Duha, kot je zapisano v Apostolskih delih (2,4). Bilo je leto Gospodovo 1933. Kmalu so se novi binkoštniki ločili od Evangeličanske cerkve in šli na svoje.

- Pozneje ste začeli opozarjati na nevarnost sekt. V čem vidite njihovo nevarnost za današnje krščanstvo?
Sekte ali ločine v tem času lahko primerjamo s Covidom. Ustanovitelji in voditelji so pogosto zanesenjaki, ki jih vodita domišljija in napuh! Nekateri izkoriščajo lahkoverne. S podaniki ravnajo, kakor se jim zahoče. Ljudi oropajo osebne svobode, pa tudi imetja. Sam sem postal pozoren, ker so se vedno znova ‘zaletavali’ med vernike, da bi jih odvlekli v svoje ‘varstvo’. Mislim, da sem imel tudi nekaj daru za ‘prepoznavanje’. Moj prvi vtis je bil vedno pravilen. Sprva sem jih mirno sprejemal, potem sem se zamislil in sem takim ljudem takoj dal vedeti, da sem jih prebral in nisem dovolil, da bi se pogovarjali z našimi ljudmi. Sekte so sovražno naravnane proti Cerkvi. Cilj njihovega delovanja je razdiranje Cerkve.

- Je to ‘sektaštvo’ navzoče tudi pri ‘tradicionalnih’ Cerkvah?
Sektaštvo najdemo povsod. Ljudje podobnih interesov se pač zbirajo v majhni skupini in zahtevajo, da jih upoštevajo. Skrbi me podtalno delovanje znotraj Cerkve, ko si recimo nekdo domišlja, da ima posebne darove in pod krinko ne vem kakšne posvečenosti vara ljudi – jih, kot pravi, ozdravlja, izganja hudiča (bolje reči 'zganja hudiča'), ali preprosto vedežuje. Včasih gre celo za okultna dejanja. O tem se v Cerkvi ne govori, razen morda v bolj strokovnih krogih.

 

IZET VELADŽIČ (1952)
izhaja iz Bosne, kjer je bil rojen v okolici Bihaća v družini z muslimansko tradicijo. Leta 1959 se je družina preselila v Slovenijo, kjer je opustila še to tradicijo. Osnovno šolo je obiskoval na Koprskem, nato pa končal še trgovsko in poslovodsko šolo. Kot najstnik je prišel v stik s krščanstvom, se krstil pri binkoštnikih in postal tudi njihov pastor. Poleg službe pastorja je opravljal različne zaposlitve. Kot pridigar je nastopil v različnih binkoštnih skupnostih v Italiji, v vseh državah nekdanje Jugoslavije, na Švedskem, kjer je nekaj časa tudi živel, na Slovaškem, Češkem, Belgiji …. Stalno se je izobraževal in prebral je veliko komentarjev Svetega pisma bodisi protestantskih, anglikanskih, katoliških in pravoslavnih.
Pozneje se je približal katoliški Cerkvi in končno tudi vstopil vanjo. Je poročen in z ženo Ido imata dva sinova in dva vnuka. Ko sem ga vprašal, kako želi, da ga predstavim, je nekoliko v šali dejal, da kot dolgoletnega naročnika Ognjišča in kot diplomanta štiriletne katehetko-pastoralne šole in dveletne biblične smeri te šole v Ljubljani. »To šolanje mi je najbolj koristilo, da sem lahko preveril svoje znanje pri nekom, ki je zares kompetenten,« je označi to svojo izkušnjo.

 - Počasi ste se bližali katoliški Cerkvi. Ko smo poslušali vaše nastope in predavanja, smo lahko občudovali, kako poznate Sveto pismo, katoliško Cerkev, kako berete knjige, ki izhajajo pri katoliških založbah in kako pozitivno gledate na katolištvo. Kako je potekalo to vaše približevanje Cerkvi?
V Cerkev so me ‘zrinili’ prav moji binkoštni bratje. Začelo se je zaradi slabih, nekulturnih medsebojnih odnosov. Vsa tako imenovana srenja “biblijskega krščanstva” se vere uči zgolj iz Svetega pisma. Prepričani so, da jih uči Sveti Duh. Tako vsaka misel, ki se nekomu porodi med branjem, že sodi v “razodetje”. Vsak dan se pojavljajo novi nauki. Mene je zmotilo to, da se niti z dvema ne morem pogovarjati o isti zadevi. Vsakdo ima svoje ‘razodetje’ in gorje človeku, ki mu ne bi prikimal. V hipu iz brata nastane ne-brat. Iz prijatelja ne-prijatelj. Drugo boleče spoznanje je bilo, da ni nobenega spoštovanja avtoritet. Verniki so se do svojih starešin vedli preveč “po domače”. Mene je motilo, ko me je nekdo namesto pozdrava sunil v rebra. Šlo je tako daleč, da sem se bal srečanja z njim. In sem rekel: Si predstavljaš katoliškega duhovnika, ki gre skozi cerkev k oltarju, spotoma pa ga sune v rebra kdor koli hoče? Ali pa da sredi maše nekdo vstane in zakriči: “To ni tako!” Dejali so mi: “Ti hočeš biti kakor katoliški farji?” In tako se je začelo. Govorili so, da sem simpatizer katolištva in celo katoliški vohun! Primerno temu so se do mene vedli. Začelo se je dogajati, da so me neki dežurni “varuhi čistega nauka” (beri 45.000 naukov) dnevno opozarjali na nevarnost katoličanov. Bilo mi je že vsega dovolj. Lahko sem se jih otresel samo tako, da smo se razšli. V glavnem so bili ikonoklasti. Češčenje Marije je veljalo kot malikovanje. Ne vidijo, da so sami “bibliolatri” – malikovalci Svetega pisma. ‘Biblija’ je Božja beseda … Resnica, da je Jezus živa Božja Beseda, je ušla našim mislim. In tudi to, da je Božja Beseda – Oseba, ne pa knjiga.

- Končno ste dejansko postali katoličan. Tudi tukaj sta delala skupne korake z ženo. Kaj je dokončno odločilo, da ste se odločili za ta korak?
V bistvu sem ostal kristjan. Jaz nisem zgolj prestopil v katoliško Cerkev, ampak sem nadaljeval svojo hojo za Kristusom v družbi, ki mi odgovarja. Takoj po upokojitvi so se naše binkoštne skupnosti polastili tisti, ki so jo ves čas spodkopavali. V slabih dveh mesecih je postala nasprotje tistega, v kar sem jaz vložil svoja najboljša leta. Z ženo Ido nisva mogla tega gledati. Bila sva deležna celo javnih žalitev. Enkrat sva se komaj vrnila domov. Jokala sva celo pot, tako da nisem videl ceste pred sabo. Doma sva še dolgo jokala. Oba sinova sta prišla k nama in sta naju držala za roko, dokler se nisva do konca izjokala. Potem sva začela zahajati v okoliške cerkve naokoli: Markovec, koprska stolnica, Semedela, Strunjan. Hudo je, da po petdesetih letih služenja nimaš več kam v cerkev. Želel sem živeti v skupnosti s kristjani, imeti kam iti, skratka nekam pripadati. Sreča, da sem poznal skoraj vse duhovnike na slovenski Obali in širše, zato ta sprememba ni bila težka, kot je bilo hudo biti zavržen od svojih.
Po tolikih letih sem vsega vajen. Lahko brez težav grem v katero koli cerkev. Če ne bi bilo tega poznanstva s katoličani in tukaj ne bi bilo katoliške cerkve, bi se udeležil pravoslavne liturgije. Tiste moje binkoštne cerkve, v kateri sem zaživel krščanstvo, ni več. To je zdaj New age, novi gnosticizem, to je odpadništvo, najmanj pa krščanstvo.

- Vaš korak je seveda toliko bolj nenavaden, ker danes številni ljudje kritizirajo Cerkev, papeža, škofe in duhovnike …. Kako ste vi sprejeli te kritike? Kako vplivajo na vas?
Že zgodaj sem spoznal, da so povsod tako dobri kot slabi ljudje. Na vse ugovore proti Cerkvi sem poiskal odgovore že prej in sem postal apologet (zagovornik) Cerkve. Kar nekaj družinam in posameznikom, sem svetoval, naj se vrnejo v svojo cerkev. Že dolgo sem govoril, da mi (binkoštniki) nismo nič boljši od katoličanov niti niso katoličani nič slabši od binkoštnikov. Idealne Cerkve po merilih puritancev ni. Zdi se, da je Jezus zadovoljen s tako Cerkvijo. Ne smemo pozabiti, da smo kristjani kljub slabostim vendarle močni v Kristusu. Naše slabosti so použite v Gospodovi smrti in vstajenju. Ne moremo pričakovati, da bodo neverni ljudje to razumeli, saj tudi kristjani komaj sledimo Božjim skrivnostim.

- Kako pa odgovarjate tem kritikom katoliške Cerkve?
Odgovarjam, da pač še niso videli hudiča. Naj opazujejo življenje v ločinah in bodo spoznali, da je katoliška Cerkev rajski vrt.

- Sedaj ste član katoliške Cerkve in jo vidite ‘od znotraj’. Kaj pa bi ji danes svetovali kot njen član, ki jo ljubi? Kaj vas moti in kaj vam je v veselje?
Prej sem mislil, da vem o katoliški Cerkvi veliko. Zdaj spoznavam, da ne vem skoraj nič. Ne razlikujem praznikov in postov in vsega običajnega življenja. To spremlja moja Ida. Njeni starši so bili sprva katoličani in oni so ohranili nekaj tradicije. Jaz sedim in gledam.
O nasvetih bi težko govoril. Kaj pa naj svetuje nekdo, ki je življenje preživel nekje na stranskem tiru krščanstva? Imam pa nekatere izkušnje, ki jih drugi katoličani nimajo, tudi duhovniki ne. O tem bi lahko kaj povedal. Naj omenim samo eno: Že dalj časa opažem, da se katoličani ne znajo braniti. Nasprotniki postavljajo zmeraj ista vprašanja. Nanje bi lahko naštudirali standardne odgovore, da bi vsi odgovarjali enako.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 6-10.

pisatelj, časnikar, publicist

“Priča smo hudi intelektualni praznini in edinstveni medijski neuravnoteženosti”

- Za začetek morda nekaj uvida v vaše otroštvo: Kako ste doživljali svoje odraščanje, kakšni časi so to bili?
Glede časov najbrž ne morem povedati drugega: bili so težki. To sem kot otrok čutil v obnašanju staršev, ki so morali prenašati vse nadloge in pritiske, ki jih je izvajala na vaško življenje socialistična oblast, saj se je šla prisilno oddajo in rubila, tudi zapirala, grozila s kolektivizacijo in z nasilno vzgojo zlasti mladim vsiljevala marksistično-ateistični nazor. A med odraslimi je prepričala le redke posameznike, ki so postali glasniki občinskih oblasti. V ljudeh je to povzročalo nemir in zaskrbljenost, kar se je odražalo tudi v izseljevanju: celo več mojih sošolcev se je nekaj let po osnovni šoli odločilo za pobeg v Avstrijo. Doma je življenje potekalo s starimi navadami in obredi, kjer se vloga Cerkve ni zmanjšala. Medtem ko se spomnim župnika Alojzija Šoštaréca, ki nas je med osnovno šolo izredno ljubeznivo in prizadevno imel pri verouku v naši kapeli v Gomilicah, pa tudi Ivana Jeriča, znamenitega turniškega župnika, po vojni nekaj časa zaprtega, ki je rad obiskoval mojega starega očeta, cerkvenega ključarja – pa so mi moji osnovnošolski učitelji ušli v pozabo. Verjetno razumljivo: ves šolsko-izobraževalni svet, v katerega so me ujeli, mi je bil tuj. Doma so moji predniki še za časa Madžarske imeli poleg narečnih slovenskih tiskov tudi knjige Mohorjeve družbe – in duhovni značaj, se pravi kultura te resničnosti, jim je bila mnogo bližja kot nova ideologija, ki ni bila življenjska. Vsi so radi brali, moja mati je pred vojno bila članica ljubiteljske gledališke skupine v Turnišču, stara mati mi je že v predšolski dobi ob večerih brala zgodbe iz Svetega pisma. To so bila velika, nepozabna doživetja, za katera verjamem, da v mladem človeku lahko oblikujejo temelje etično-kulturne zavesti. Ko sem se nato v gimnaziji v Murski Soboti intenzivno ukvarjal z opusom Dostojevskega, bi skoraj lahko rekel, da moj vrednostni nazor v velik meri temelji na teh dveh virih. Tretji je na Besedi nasploh, v kateri se je utelesil »vidni svet«– a to je že onstran vprašanja …

- Kako velik preskok je bil takrat za vas priti v Ljubljano kot študent in kakšna so bila vaša pričakovanja in upi v študentskih časih – ob dejstvu, da ste študirali germanistiko in slavistiko?
Bilo mi je 18 let, ko sem se vpisal na Filozofsko fakulteto, a nisem imel ne štipendije ne stanovanja. Nekaj denarja mi je dal oče, sicer pa sem dve leti živel med gradbenimi delavci tedanjega Gradisa in Tehnike. Veliko jih je bilo iz naših krajev in Medžimurja in radi so me radi sprejeli medse; pri enem izmed njih sem uradno stanoval na Fužinah v mrzli, nedokončani novogradnji, velikokrat prespal tudi v delavski baraki in bil postrežen z njihovo hrano. Nepozabno! Čez dan sem bil na predavanjih, študirati pa skušal v veliki čitalnici NUK-a; kljub vsemu sem redno opravljal izpite, po prvem letniku pa našel nekaj kolegov, ki jih je zanimala kultura, začel sem pisati prikaze knjig in kmalu so se mi odprla vrata na radiu, kjer mi je pesnik Ciril Zlobec rad objavljal knjižne ocene in me dobro honoriral. Ker sem, menda v zadnjem letniku, honorarno delal na SAZU pri pripravi besedišča za Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), se je moj finančni položaj izboljšal. Tudi zato se mi je krepilo prepričanje, da se moja eksistenca lahko udomači le v svetu literature.

- Ob koncu 60. let vam je bila dana možnost, da ste dva semestra študirali v Heidelbergu v Nemčiji. Kaj vam je dal ta čas, ko ste lahko izkusili študentsko življenje v tujini in ko ste lahko s tujega zrli nazaj proti domu?
Še danes ne razumem prav, kako se mi je to posrečilo … Pri prof. dr. Dušanu Ludviku - tudi sam je bil pesnik - na germanistiki sem se nekako izkazal v njegovem seminarju o stari visoki nemščini, kjer smo govorili o znamenitem epu Nibelungenlied. Ob tem me je vprašal, ali bi hotel na poletni tečaj nemščine na Dunaj – kmalu zatem pa je izšel sicer vsakoletni razpis Nemške akademske službe za izmenjavo študentov in znanstvenikov, ki je vabil interesente na enoletni študij v Zvezno republiko Nemčijo za študijsko leto 1967/68. Po navodilih dr. Ludvika sem napisal vlogo – bila je sprejeta! Bil sem neznansko presenečen, kajti mojo vlogo je odobrila tudi fakulteta, ne glede na dejstvo, da nisem bil član nobene in nikakršne organizacije, kar je bil navadno pogoj za odhod v tujino. Sam nisem bil nikjer, v višjih letnikih sem samo pisal – za radio in v Tribuno. Tako sem se po nasvetu dr. Ludvika odpravil v Heidelberg, ves živčen in radoveden. Slednjemu je bilo kmalu zadoščeno. Univerza v Heidelbergu je najstarejša univerza v Nemčiji – ustanovljena leta 1386, znamenita po svetovno znanih profesorjih, zlasti filozofih, eno od središč nemške romantike itd.: tu sem stanoval v Študentskem domu, prejemal mesečno 400 DM štipendije, kmalu pa srečeval študente iz mnogih držav, med predavatelji pa so bila velika imena nemške kulture in znanosti, med njimi filozof, utemeljitelj moderne hermenevtike H. G. Gadamer, med germanisti Arthur Henkel, sam pa sem se najraje udeleževal seminarja o nemški romantični poeziji. Toda ni bilo izjemno poslušati samo Gadamerja in Henkla ter diskutirati o romantični poeziji – pomembno je bilo tudi dogajanje med študenti. Leta 1968 so izbruhnile velike študentske demonstracije in kmalu zajele pol Evrope, tedanjo zahodno Nemčijo še zlasti burne, seveda tudi v Heidelbergu. Bil sem v družbi nemško-francosko-angleške skupine študentov, ki je sodoživljala in burno komentirala dogajanje, a živela življenje, kakor so ga prakticirali komilitoni skozi stoletja: med srečanji v historičnih kavarnah in nočnih lokalih neskončne, vroče debate o politiki, umetnosti, zgodovini, univerzi, vzgoji, religiji. Bilo je vsega, kar je prinašal študentski upor: od smisla revolucije, spolnosti, poezije do vere, do ekstrema so bili prignani pojmi o prevratu, ki so ga zahtevali skrajneži. Na tej točki sem bil za druščino zanimiv, saj sem ji opisoval nesvobodo totalitarne oblasti – torej so me imeli radi za preverbo svojih stališč. Takšnih debat nisem doživel nikoli več, iz njih sem se naučil, kaj je demokracija v odprti družbi, na univerzi pa poslušal, zakaj je umetnost umetnost. Zato pravim, da je bil Heidelberg moje največje kulturno doživetje. In nekaj od tega je napisanega v moji knjigi Dvojni svet.

- V čas samostojne Slovenije ste vstopili kot urednik kulturne rubrike v takratnem osrednjem dnevniku Delo. Dogajanje na tem delovnem mestu kot tudi siceršnjo delovno in kulturno klimo ste opisali v knjigi Na slepem tiru … Kako bi strnjeno predstavili glavne točke tistega časa in nestrinjanja ter v kakšnem odnosu je bil takratni tisk do poslavljajočega se režima?
Pri Delu sem se zaposlil jeseni l. 1970 po vrnitvi iz Heidelberga in odsluženi vojaščini, kulturni urednik pa bil od jeseni leta 1988 do sredine maja 1991. Pri tem moram reči, da so me na to mesto izvolili novinarji rubrike, kar se je zgodilo prvič v Delovi zgodovini - sicer je urednike pravzaprav nameščala tedanja Socialistična zveza; to je bil že čas dramatičnega razpadanja režima in ta zveza ni imela več prave kontrole nad kadrovsko politiko. Tako sem bil prvi, ki ni bil marksist oz. partijec na pomembnem uredniškem mestu osrednjega časnika. A kot urednik sem bil v čedalje večjih težavah: Delo je takrat sicer podpiralo politiko večje demokracije, ob drugem tudi osamosvajanje, toda za pravi pluralizem v samostojni državi ni imelo posluha, branilo je privilegije sicer prenovljene partije – a kar je zadevalo mene: s svojimi idejami o pluralizmu našega časnika nisem uspel. Delo je bilo od začetka osrednji nacionalni časnik, toda vodili so ga kadri, ki so branili njegovo usmeritev, ki je bila povsem v prid nekdanjim, čeprav reformiranim režimovcem. Kot urednik največjega nacionalnega časnika sem se zavzemal za pluralizem pri sestavi uredništva in odprtost za vse kulturne, politične in druge tokove v novi demokraciji. Tega koncepta niso sprejeli, zato sem bil prisiljen odstopiti. Dejstvo je, da je časnik približno tak še danes – kot so vsi drugi, čeprav manjši. Ideologi tranzicijske levice so si znali krivično prilastiti glasila, ki smo jih tako ali drugače vsi plačevali. Žal takrat Demos ni imel moči, da bi uravnotežil prizorišče javnih občil.

- Če navežem vprašanje - v času, ko se pogovarjamo o pluralizmu, o javni RTV, o novi medijski zakonodaji – v kolikšni meri lahko vlečete vzporednice s tedanjim časom?
Težko bi govoril o vzporednicah … Razen da tranzicijska levica svoje privilegije tudi na medijskem področju brani tako srdito kot pred tremi desetletji. Najbrž so več kot zadovoljni, da v izbiri večjih občil ni kredibilnega dnevnega glasila t. i. konservativnega značaja, ki bi lahko pomembno sooblikovalo javno mnenje. Družabni mediji z blogi in tviti ali kar je še sporočil t. i. »nišnih« medijev ne morejo nadomestiti resnih analiz, pogovorov, ocen itd. v tiskanih občilih. To se je, kot je bilo brati celo v nekih tujih glasilih, potrdilo zlasti v teh kriznih časih, ko se je povpraševanje po dobrem tisku povečalo – kar pomeni, da je v času slike še vedno zelo pomembna tudi pisana/tiskana beseda. Če ob tem pomislim le, koliko zanimivih knjig kljub vsemu izhaja pri nas na vseh področjih – od literature, teologije do družbenih ved in znanosti, a njihove novosti in značilnosti ne morejo preko javnosti do pravega sovpliva na ravnanje države in posameznika: ob tem človeka lahko obide le slaba volja.

- Kot urednik različnih tiskanih medijev imate gotovo mnenje o današnji medijski krajini pri nas. Kako bi jo opisali? Glede na vaše izkušnje iz let osamosvajanja je tudi danes videti, da se mnogi ne morejo strinjati, da moramo imeti v praksi uresničeno idejo idejnopolitičnega in pluralnega novinarstva, ali kot ste še zapisali, da je še danes pluralnost možna le znotraj njihovega edino-uma.
Ob povedanem bi dodal, da se danes medijsko neravnovesje zdi zacementirano. V preteklosti sta bila omembe vredna dva poskusa, da bi ga spremenili, namreč dnevnika Slovenec in Jutranjik; prvi je propadel po nekaj letih izhajanja, drugi ni preživel dobrega meseca dni. Eden izmed razlogov za to je bil v slabem vodenju, a tudi dejstvo, da nista imela državne podpore, priznati pa je, da za dolgoročnejšo aktivnost tudi ni bilo zadosti novinarjev. Tako smo zdaj v hudi intelektualni praznini, v edinstveni medijski neuravnoteženosti, ki je ne more rešiti ne vlada ne državni zbor. V tem ko npr. v Nemčiji tudi znani levičarski filozof Jürgen Habermas sprejema uravnoteženost (leve, desne) medijske scene, še več, predlaga celo, da država finančno podpira ene in druge, če bi zaradi zmanjševanja naklade zašli v krizo. Kolikor vem, v Sloveniji ni t. i. levičarja s podobno mentaliteto. Kaj šele več njih; nasprotno, sprevrženo krotovičijo še tistih morda 10 odstotkov glasil, ki niso naše »leve« orientacije, čeprav vedo, da so jih takšna (po njihovi »oceni« slaba) pravzaprav sami priklicali v javnost. Kako lahko drugače kot včasih tudi nepremišljeno reagira tihi človek, ki ga kar naprej prizadevata krivica in zlo in se nima komu pritožiti?

- Če preideva na področje literature – kako je pri vas prišlo do literarnega ustvarjanja? Kakšni vzgibi so vas vodili, da ste se lotili pisanja?
Preprosto: po dobrem pisanju spisov v šoli, tj. zlasti v gimnaziji, me je vleklo višje in za svoje veselje sem oblikoval predvsem zgodbe, po prihodu v Ljubljano pa sem začel pisati tudi dnevnik, ki sem se mu s prekinitvami dolgo posvečal. Ob tem me je v moji dejavnosti zmerom znova zanimalo vprašanje, zakaj je neki tekst dober, zakaj slab: s pisanjem ocen oz. knjižne kritike - o njej mi je ob drugih veliko povedal Švicar Emil Staiger, literarni zgodovinar in teoretik - sem na ta vprašanja pogosto prejemal odgovore, a pravega vendar nikoli. Zato sem vzporedno s »kritiko« pisal eseje, potopise in kratke zgodbe, vmes širše zajete pripovedi. Motivi za to so prihajali iz doživljajske gostote in navzkrižij življenja, a tudi iz narave – fascinirala so me najprej doživetja ravnine, tj. njenih neskončnih pojavnih oblik z nedoumno globino, pozneje seveda tudi svet, ki sem ga srečeval in me je vznemirjal na svoj način.

- Ob pregledu vašega ustvarjanja človek nehote opazi, da kot Prekmurec v različnih obdobjih in v različnih knjigah dajete velik poudarek glasovom iz zamejstva – s Tržaškega področja kot tudi s Koroškega … V mislih imam predvsem knjigi o pisateljicah in pisateljih s Tržaškega, nekaj teh je tudi v pred kratkim izdani knjigi Izrečeno in zamolčano ... Kako to, da vas je ravno ta del onkraj meje toliko pritegnil?
Prihajam s kosa zemlje s skupnostjo ljudi, ki dolgo ni bila primerno priznana. To me je - na zunaj sicer neopazno - prizadevalo. Iz sočutja do manjšin se mi je zato zdelo, da sem dolžan »dati jim besedo za javnost«. Lahko rečem, da sem bil za to hitro poplačan: v njih sem srečal vrednote, ki so me bogatile. V 80. letih prejšnjega stoletja sem napisal knjigo o najmanjšem slovanskem narodu, tj. Lužiških Srbih, ki so takrat živeli v Nemški demokratični republiki in ki je izšla tudi v njihovem jeziku, napisal pa sem tudi veliko različnih poročil, ocen in intervjujev o Slovencih na Koroškem, dve knjigi o slovenskih literatih v Italiji, članke o rojakih na Madžarskem in na Hrvaškem, tudi o Rusinih v Vojvodini in na Hrvaškem. Seveda so bila to predvsem literarna srečanja, a v skrajni posledici srečanja s človečnostjo.

- Pri nas se zdi, da se z izjemo omembe Borisa Pahorja in letošnje obletnice Koroškega plebiscita v matici zelo malo govori o tem skupnem narodnem in jezikovnem prostoru. Doživljate tudi sami tako in čemu bi to pripisali?
Pogosto se mi zdi, da matica, posebno »centralna provinca«, tj. pokrajina s prestolnico, nima dovolj posluha za rojake onkraj državne meje. Če slovensko skrb za rojake zunaj države primerjam s skrbjo, ki jo izpričuje hrvaška država (da ne govorim o Madžarski) za svoje ljudi po svetu, je moj občutek upravičen. Ne more biti vse prepuščeno le »osebni iniciativi«; svoboda, ki jo ima pri tem posameznik, je hvalevredna in veliko jih je onstran in tostran meje, ki sodelujejo s predstavami, javnimi diskusijami ter s tem živijo življenja skupnega kulturnega prostora – toda politika države je videti še pomembnejša, da namreč s svojimi ukrepi v okviru pristojnosti varuje pravice svojih rojakov na tujem, doma pa v svojih državljanih utrjuje zavest o skupni pripadnosti zlasti jeziku in kulturi, posebno v šolah – in kar postaja vedno bolj pomembno: podpora čezmejnemu sodelovanju na gospodarskem in še kakšnem področju. Tega desetletja ni bilo v pravi meri, zato se mi zdi zavest o skupnosti Slovencev ne glede na državne meje šibka in terja več angažmaja države, da se stanje izboljša.

 

JOŽE HORVAT
doma iz Prekmurja, je diplomiral iz germanistike in slavistike na ljubljanski univerzi. Dolgo let je bil časnikar pri dnevniku Delu, na prehodu v samostojno Slovenijo je bil tudi urednik kulturnih strani. Kasneje je urejal tudi otroško revijo Kekec, dnevnik Slovenec, revijo Zvon, nakar je bil do upokojitve zaposlen na ministrstvu za kulturo.
V slovenskem novinarstvu je pustil močan pečat, predvsem tudi s svojimi intervjuji s pisatelji. Ljubezen do pisanja se ni ustavila samo v novinarskem žanru, ampak je avtor tudi številnih knjig - nekatere prav tako v slogu intervjuja - med katerimi omenimo Še enkrat o deveti deželi (v kateri se pogovarja s Petrom Handkejem, pisateljem in njegovim osebnim prijateljem), v dveh knjigah Navdih in besede, kjer so v ospredju literarni pogovori s tržaškimi besednimi ustvarjalci.
Je prav tako avtor romanov Dvojni svet, ki pripoveduje njegovo heidelberško zgodbo iz let 1967/68, Obrazi prostora, kjer pisatelj zna v zgodbi, razpeti med Nanosom in Ljubljano ustaviti pogled na naravo in s tem tudi čas. Omenimo lahko še delo Bela Lendava, pa delo Domorodje, kratko prozo o štirih ljudeh, ujetih v štiri zgodbe v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah. Za konec omenimo še njegovo zadnje delo Izrečeno in zamolčano, kjer so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi.

 

- Ko govoriva o literaturi in literarnih ustvarjalcih, ne morem mimo omembe vašega prijateljevanja in srečevanj z dobitnikom Nobelove nagrade za književnost Petrom Handkejem. Kako je prišlo do vajinega prvega srečanja in kako to, da sta ostala v stikih in kakor je brati v knjigi Še enkrat o deveti deželi, sta se še kasneje večkrat srečala?
Kot časnikar pri Delu sem imel veliko intervjujev ne le s slovenskimi, ampak tudi s tujimi avtorji. Tako je prišla vrsta tudi nanj … V prejšnji državi so v Sloveniji prevedli veliko njegovih del, s katerimi je zaslovel v nemško govorečem prostoru in drugod. Sicer pa je bila njegova mati koroška Slovenka in torej on sam slovenskega rodu, kot tak pa se je na avstrijskem Koroškem zelo zavzemal za spoštovanje pravic slovenske manjšine, slovensko pišoče avtorje pa pri nemških založbah priporočal za izdajo njihovih prevodov (neredko je tudi sam prevajal njihove slovenske tekste). In kar je še pomembno: v mnogih njegovih proznih, dramskih in drugih delih nastopajo njegovi slovenski predniki, ki kot taki s svojo kulturo in jezikom govorijo o slovenstvu tujemu bralcu. Sam je rad obiskoval Slovenijo in doživljaje v njej pogosto prenašal v svoje pisanje. Vse to in kakovost njegovih knjig me je privlačila: v časih pred prelomom sem bil pogosto v njegovi družbi, bil je nevsiljiv, pozoren in tenkočuten sogovornik. Tak je ostal tudi potem, ko ob razpadu Jugoslavije Sloveniji ni priznal pogojev za samostojno državo. Sicer sva še zmeraj v stiku, a se že nekaj let nisva srečala. Tudi lanska Nobelova nagrada, ki so mu jo mnogi spodbijali, saj je bil med vojno v Bosni na Miloševićevi strani, tega z izjemo telefonskega pogovora ni omogočila … A ostaja pomemben za slovensko kulturo; še vedno jo na svoj način podpira, njegov veliki opus pa priča o njenih sledovih …

- Bi omenil še vašo zadnjo knjigo Izrečeno in zamolčano. V njej so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi. Ko smo na pragu praznovanj 30-letnice slovenskega plebiscita in samostojne države – je lahko to tudi neke vrste popotnica temu jubileju? Bi sami izpostavili kakšno posebno rdečo nit iz te knjige?
Morda to, da govori o avtorjih in njihovih pojmovanjih literature in svojih del, o kulturnopolitičnih tokovih in razmerah v Sloveniji predvsem po osamosvojitvi. Ponuja enega od pogledov na stanje kulturne zavesti v kulturi, stanje, kakor sem ga zaznaval med dvojnim doživetjem: doživetjem del teh avtorjev in njihovih osebnosti. Zdelo se mi je, da bi to utegnil biti zanimiv dokument o naših v veliki meri pomembnih pisateljskih imenih, čez katere je šel duh časa. Hotel sem, kot si domišljam, čim bliže k uganki pisateljstva, ne da bi se spuščal v avtoritarno vrednotenje – no, morda me je tu in tam zaneslo, kajti sicer upam, da se mi je posrečilo odslikati del podobe slovenske literarne scene v nekem času. K temu lahko dodam, da sem se pri svojem dnevniškem zapisovanju zgledoval po francoskem avtorju Julienu Greenu, ki je menda 70 let pisal dnevnik, pred smrtjo pa je svojemu posinovljencu naročil, naj iz zapisov izloči vse, kar je napisano zlobno, a pusti tisto, kar je strašno – strašno, da je resnično. Seveda mislim, da česa »strašnega« v mojem pisanju ni, zlobe pa še manj …

- Poleg urednikovanja in literarnega ustvarjanja ste dejavni tudi kot kritik in polemik – tako v političnih kot kulturnih vsebinah. Ker smo v mesecu novembru, ki je tradicionalno rezerviran za promocijo knjige tudi s pomočjo knjižnega sejma, bi vas vprašal, kako vidite področje knjigotrštva pri nas in ali vidite prihodnost bolj pesimistično ali bolj optimistično, kar zadeva knjigo.
Pravzaprav me knjiga kot artikel oz. blago, ki se dobro prodaja, nikoli ni preveč zanimala ali privlačila: to so se mi videle knjige, ki na eni strani parazitirajo na raznovrstni estradi, na drugi na filozofskem esejizmu in zdaj zlasti na politiki. Prava knjiga se pač vsebinsko ukvarja z nečim, česar druge mišljenjske/intelektualne dejavnosti ne tematizirajo: morda s preteklostjo in sedanjostjo notranje človeške zgodovine. Prvo prinaša spomin, drugo življenje duše. V teh knjigah vidimo resničnost, ki bralca osvobaja etične in estetske prikrajšanosti, ki je vsakdanjost ne more dati. Ta vrsta knjig je zdaj v nekem domačem eksilu, toda ne verjamem, da je to njena usoda. Po zasičenosti trga in s tem človeka z njo kot blagom bodo ljudje spet odkrili vrednote, ki so bile skoraj nasilno izgnane ali pozabljene. V kulturi/umetnosti so nova obdobja svoje novosti pogosto utemeljevala na dosežkih preteklosti.

- V lanskem letu je bila predstavljena raziskava o knjigi in branosti v Sloveniji. Takrat ste razvili kar nekaj razlogov, zakaj je stanje takšno, kot je. Velik del stanja pripisujete tudi politizaciji umetnosti, ki naj spreminja svet, pozablja pa se na umetniško vrednost knjige. Zakaj prihaja do tega in ali je posledica tega tudi dejstvo, da ob osrednjem kulturnem prazniku besede v februarju Prešernove nagrade običajno ne prejemajo ustvarjalci besede, ampak raznovrstni umetniški performerji, da ne rečem provokatorji …?
… zakaj bi zapravljali čas z branjem, saj knjiga bralcu večidel ne ponuja podobe sveta, ki ga sam morda zaznava, a ga ne more videti v totalu – sveta, ki se mu razodene s pripovedovalčevo imaginacijo in poezijo notranjega življenja v zastrtem, odrinjenem zasebju? Knjig te vrste je malo, pa tudi če jih je še kaj: v času hitrih medijev bralci izražajo potrebo po drugačnih delih – knjigah, ki odslikavajo javno škandalozen, trenutno razburljiv pojav, ki bi prej sodil v rumeni tisk, a je to za mnoge prav tako umetnost, saj bralca prevzame in ga omamlja. V času karkolizma – kot bi dejal pisatelj Zorko Simčič - v sodobni zahodni družbi in tako tudi pri nas umetnost izgublja starodavna pravila, v kulturi se agresivno uveljavlja zgolj »napredna etika« tudi slovenskih novolevičarjev s teorijami recimo o antropologiji, ki počiva na povsem nepreverjenih dejstvih. To v praksi pomeni, da je umetnost vse tisto, kar razgrajuje duhovno izročilo in uvaja revolucijo v svet, ki temelji na tem izročilu. Pravzaprav – revolucija sama velja za umetniški akt, se pravi performans, ki noče več biti sredstvo grobe politike, temveč je njen presežek ... S tega vidika je »razumljivo«, da beseda, kaj šele Beseda, iz katere je vse nastalo, ne sme imeti mesta v javnosti, saj ni progresivna in človeka ne ozavešča v duhu novouporniške ideologije. Tako se zdi normalno, da Prešernova proslava ne sme biti proslava še tako visoke tradicije oz. umetnosti, ampak provokacija in v skrajni posledici sredstvo za prevzgojo »neukega« občinstva.

- Gotovo bi se dalo kaj povedati tudi na temo vloge in poudarka umetnosti – če je nekoč bila njena osrednja vloga, da je dvigala človekovega duha, ga plemenitila, se danes zdi, da je vsakršna ustvarjalnost prehitro označena za umetnost, četudi gre za dvomljivo estetsko vrednost … Smo torej priča dejstvu, da čedalje težje do nas prihaja kultura, ki ima plemenito vrednost?
Kulturo s plemenito vrednostjo, kot pravite, hrani zlasti preteklost. Današnja kultura pod streho naših dominantnih medijev je skrajno revna, celo novi levičarji z njo niso zadovoljni. Ko so v teh – v veliki meri »njihovih« – medijih ukinjali kulturne strani, se nihče izmed njih ni kritično oglasil, kaj šele demonstriral. Ne le, da so sila redke tehtne informacije o sodobnih umetniških vrhovih v tujini, bralec se ne more seznaniti niti s tem, kako je z ustvarjalnostjo na Slovenskem: že leta nimamo npr. književne kritike, medtem ko se število nagrad za najboljše knjige skoraj vsako leto povečuje – groteskno! Pri tem pa pozoren ljubitelj knjig vendarle lahko ugotavlja, da med obilno, pretirano visoko število novitet zaide tudi kako zelo kakovostno delo domačega avtorja. To je tista knjiga, ki sodi med dela, ki lahko plemenitijo človekovega duha; kajti težko da bi ena sama opravljala to funkcijo: biti jih mora več in raznolikih, svoj čar pa izžarevajo leta dolgo. Pri tem bi svojo vlogo morala opravljati šola – a tudi tu je očitno kriza: šolarje v višjih razredih branje čedalje manj zanima. Najbrž tudi zato, ker večina učiteljev ne najde pravega načina, kako mladim približati umetniško vredno knjigo.

- S tem se dotikava tudi duha sodobnosti, za katerega ste zapisali, da je v ospredju ob umanjkanju greha, umanjkanju kesanja samo še užitek. Ali ni preveč črna vaša napoved, da bomo morebiti sredi tega uživanja celo umrli v neki prijetni apatičnosti? Je prihod virusa lahko rešitev, ali kot ste zapisali: kapljica k treznjenju?
Tu bi bila na mestu poglobljena meditacija o duhu časa, ki knjigi ne pripisuje več tiste visoke vrednosti in pomena. Kaj je tisto, kar je bila nekoč? To se pravi, zakaj za mnoge ni več tako dobra in s tem privlačna? Zanimivo se zdi, da se tega vprašanja nekako dotika Goethe v pogovoru z Eckermannom, ko razpravljata o Shakespearu. Eckermann meni, da je ustvarjalnost angleškega genija tudi posledica bogatega, tvornega ozračja, v katerem je živel – nemški klasik se s tem strinja, saj meni, da v tedanjih razmerah - pogovarjata se okoli leta 1824 - v časih destruktivnih časopisov, takšen začudenje zbujajoč pojav, kot je bil Shakespeare, ne bi bil možen. In Goethe še dodaja, da nekdanje nemoteno, nedolžno in vztrajno ustvarjanje ni več možno, češ v petdesetih različnih krajih vsak dan izhajajo kritiški listi, opravljanje pa, ki ga zbujajo v občinstvu, duši zdravo rast. »Kdor se danes pred tem ne zapre in se siloma ne izolira, je izgubljen, kajti prek občil prihaja do množic večinoma negativno estetizirajoča in kritizirajoča nekakšna polkultura,« ki pa da je za ustvarjalni talent samo pršeč strup, ki razkraja kreativne energije. – Če so torej mediji že v Goethejevih časih prinašali v javnost le polkulturo: kaj bi lahko rekli šele danes? In v Sloveniji? Ko se zdi, da v njih ni več niti »polkulture«, marveč pisanje, ki kulturo pojmuje predvsem kot boj za abstraktno novo družbo in novo antropološko identiteto za svobodnega človeka, ki je v svojih dejanjih lahko brez krivde in greha ... To slednje sicer ni nekaj povsem novega; že v Bratih Karamazovih, velikem romanu Dostojevskega, eden izmed bratov zatrjuje, da je človek rojen za upor in mu te svobode ni mogoče odvzeti. V marksističnih revolucijah je ta upor, kot je znano, doživel demonski razmah – in danes v razmerah pandemije se protesti na Zahodu neredko znova sprevračajo v požige in krvavo nasilje. V Sloveniji sicer krvavega nasilja med petkovimi demonstracijami ni, a je nespregledljivo njihovo verbalno početje, ki zbuja strah. Strah posebno v času, ko človeka navdaja z grozo neobvladljivi covid-19. V tem vzdušju sem v nekem komentarju malce pregnano zapisal, da bomo v veselem uporu, ki ne priznava ne greha ne krivde, lahko celo umrli veseli: zapisal kot kapljico k treznjenju od blodne omame, v katero nas silijo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 8-13.

urednica kuharic

“Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod”

Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci. Tokratna gostja, ki je uredila knjigo Zmeraj s. Vendelina (izšla je pri Ognjišču), poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru bo odkrila, zakaj.

- Pri Ognjišču je izšel ponatis knjige Zmeraj s. Vendelina. Pripravili ste jo skupaj s šolsko sestro Vendelino. Ta knjiga ni prva, ki ste jo pripravili s to sestro.
Ne, prva je Kuharica sestre Vendeline, s podnaslovom slovenska meščanska kuhinja. To je debela knjiga s 1300 recepti. Spraševala sem se, kako naj jo urediva. Nato sem ji predlagala, da knjigo zasnujeva po jedilnikih.

- Kako ste prišli na misel za izdajo te kuharice?
S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili izredno obiskani. Delala sem na Domusu (prej Centralni zavod za napredek gospodinjstva), kjer sem urejala priročnike. Potem sem ustanovila svojo založbo, saj sem imela 25 let prakse z izdajo knjig. Menila sem, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo. Izgovarjala se je: »Imam tečaje, kjer mlade naučimo, kako naj kuhajo. Koliko rodov je že šlo skozi tečaje!« »Ampak knjiga je nekaj drugega!« sem dejala. »Ne, imam ogromno dela s tečaji!« In ga je imela res, saj je imela veliko tečajev. Poleg tega je gradila. Zgradila je več samostanskih hiš in objektov. Imela je ogromne energije, čeprav je bila drobna! Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!« Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala.

- In začelo se je sodelovanje.
Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. V sedemdesetih letih je bila popularna jušna kocka, ki sva jo iz receptov odstranile.
Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.
Še ena anekdota o modrosti s. Vendeline. Prišla je neka novinarka. Dejala je: »Moj mož ima zelo rad kašo s slivami. Jaz jo naredim zelo dobro. Toda mož bo vedno rekel: “Ampak mama je naredila drugače, še boljše!” Kje pogrešim?« Vendelina je mirno dejala: »Pustite ga! Nikoli ne boste skuhali boljše, saj veste, kako je, zmeraj bo trdil, da je mama skuhala boljše.«

- S knjigami ste mnoge recepte iztrgali pozabi ….
Da, in zato sem zelo zadovoljna, da sem iztrgala pozabi narodno bogastvo. Tudi to nas ‘naredi’ narod. Velikokrat me pojezi, ko slišim: mi smo tukaj na sredi in smo od vsakega nekaj pobrali. Kaj smo pobrali? Mi imamo krasno, bogato osnovo. Jasno je, če si pameten, kaj tudi pobereš od drugih.
Moj pokojni mož je bil ambasador v Strasbourgu. Pripravili so tudi razstavo v hodniku Sveta Evrope. Razstavo so šele postavljali. Na panojih so bile opisane čudovite stvari, ki jih ima Slovenija. Glede kuhinje pa je pisalo, da imamo malo italijanske, malo avstrijske, malo madžarske kuhinje! Namesto da bi se predstavili s svojo kuhinjo, ki jo imamo, smo evropski javnosti razlagali, kako smo mešanica vsega …
Vplivi so prišli pozneje. Naj samo pomislim na mojo mladost, ki sem jo preživela v Dekanih pri Kopru. Naša kuhinja ni bila tako mediteranska, ampak bolj celinska. Kakšna stvar je že pljusknila z morja, ampak sicer smo imeli štruklje, mineštre, jote, domače rezance (domačo pašto) …

- Opisali ste, kako ste pripravili ogromno delo s Kuharico s. Vendeline, s 1300 recepti. Zakaj ste se pa odločili za drugo knjigo Zmeraj s. Vendelina? To smo sedaj ponatisnili.
Kolikor se spominjam, je bila to zadnja knjiga. Natisnjeno naslovnico sem prinesla pokazat s. Vendelini in je je bila zelo vesela. Isto leto je umrla. Vmes sva pripravili knjigo receptov za sladice. Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.
Nekoč sem sestri dejala za neki recept, da je težak. S. Vendelina pa je samo dejala.: »Ah kaj. Nič ni težko! Vse je napisano. Greste za štedilnik in kuhate.« Od takrat tudi jaz zagovarjam to načelo. Greš k štedilniku in kuhaš. Če ti prvič ne uspe, ti bo drugič ali naslednjič.
Nisem pristaš tega, da vse do grama tehtamo. Sicer pa Slovenci mislimo v dekagramih, ne v gramih. V trgovini naročite ‘10 dek’ salame, ne sto gramov. S prevodi kuharic – v tujini imajo grame – so prišli ti grami tudi k nam. Prevajalci in uredniki se niso trudili, da bi to spremenili. Tudi s. Vendelina je imela recepte v dekagramih.

- S. Vendelina je bila šolska sestra. Te sestre so imele veliko gospodinjskih šol in prirejale veliko kuharskih tečajev. Tudi ona je vodila kuharske tečaje, ki so bili zelo obiskani.
Obiskani tako zelo, da so ženske morale dve leti čakati na tečaj! Ona se je posvetila predajanju kuharske umetnosti na tečajih. Vendar bi vse to bogastvo šlo v pozabo, če ga ne bi zbrali v knjige.

SESTRA VENDELINA
S. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.

- Šolske sestre so menile, da daje družini pečat preudarna in skrbna gospodinja in dobra kuharica. Skozi zgodovino so prav take žene reševale tudi naš narod. Sestre so menile, da bodo zato z vzgojo takih žena reševale družino, ki je temeljna celica naroda. V tej zavesti smo tudi mi izdali to knjigo in upamo, da bomo še drugo. Vzdušje v družini se ustvarja tudi pri mizi, pri obedu. Se vi strinjate s temi mislimi šolskih sester?
Popolnoma se strinjam. Poudarjala je, da mora v družini vladati ljubezen in ko kuhaš, moraš kuhati z ljubeznijo in postreči z ljubeznijo. Tudi je poudarjala, da je treba pripravljati obroke, da se ob njih zbere družina in takrat reši kakšen problem. Pomislimo samo na nedeljsko kosilo, ki ga poznamo skoraj po celi Sloveniji: goveja juha, pražen krompir, meso iz juhe ali pečenka ter solata. To je klasika. Danes po mnogih družinah na hitro pojedo, čeprav si mislim, da še marsikje kuhajo. Kako mladim predstaviti to kot vrednoto, ko gredo pogosto jest ven, ko otroci jedo v šoli, starši pa v službi. Upam, da zvečer kaj skuhajo in skupaj pojedo. Po visokem številu ločitev bi sklepali, da manjka skupnih obedov. Seveda ni dovolj samo obed, med katerim naj se družina pogovori …

- Napisali ste tudi ‘svojo’ kuharico – to je Sončna kuhinja, v kateri opisujete testenine in njihovo pripravo od A do Ž. Dolgo ste živeli v tujini in se srečali s tujimi kuhinjami. Vas je urejanje kuharic spodbudilo, da ste napisali še ‘svojo’ kuharico.
V tujino sem šla z možem, ki je bil dopisnik iz tujine. Ko sem šla v Francijo, sem bila že urednica za priročnike. Predlagali so mi, da ostanem v službi, ampak da delam ‘od doma’. Poiskala sem francosko klasično kuharico, kot je pri nas tista s. Vendeline, da sem jo prevedla. Avtorica kuharice z nad 700 stranmi z naslovom Znam kuhati, je bila takrat še živa. Stanovala je v ‘nobel’ delu Pariza in sem jo tudi obiskala. Tudi ona je svojo kuharico namenila družinam. Gre za tipično francosko kuhinjo. Morala sem priti do francoske filozofije in njihovega načina kuhanja. Oni kuhajo vse na maslu in na račji, gosji maščobi. Pravijo, da ima ta podobne sestavine kot oljčno olje. In res imajo malo kardiovaskularnih obolenj. Prevajanje kuharice je bil obenem izpit iz francoske kuhinje in iz prevajanja, saj gre za poseben jezik in strokovne izraze.

- Po bivanju v Parizu ste bili v Rimu in pozneje izdali kuharice s s. Vendelino. Kaže, da ste se potem čutili toliko ‘suvereno’, da ste napisali Sončno kuhinjo.
Sončno kuhinjo sem napisala v sodelovanju z gospo Valentino, Slovenko iz Idrije, ki je živela v Rimu. Zgodaj se je poročila z italijanskim častnikom ter se odselila v Italijo. Ohranila pa je stik s slovenščino in jo stalno izpopolnjevala. Tudi ona je imela celo škatlo receptov, jaz pa sem to urejala, ko sem bila že v Ljubljani. Kdor ima rad testenine, je ta knjiga zanj nepogrešljiva.

- Sončna kuhinja vam je bila domača, saj ste se že kot otrok srečavali s ‘pašto’, kakor na Primorskem rečemo testeninam.
Seveda mi ni bilo tuje. Z veliko omakami lahko pripraviš testenine. Kuhanje testenin je veliko lažje kot določene stvari v francoski kuhinji, ki je bolj zapletena.

- Omenil sem vaše bivanje v tujini. Ste v tujini, poleg jezikov, izpopolnili tudi svoje kuharsko znanje? Študirali ste namreč jezike, med njimi francoščino in italijanščino!
Da, glede jezikov boljše kombinacije ne bi mogla imeti. Tudi mož je študiral jezike in spoznala sva se kot študenta francoščine.

- Se bivanje v tujini pozna danes v vaši kuhinji?
Določene stvari sem posvojila, čeprav zelo poudarjam domačo kuhinjo, ki nas je oblikovala. To je osnova, potem pa dodajam. Če se mudi, skuham testenine. Od receptov iz okolice Rima zelo rada naredim testenine s slanino, potem druge, kjer dodajo še paradižnik… V mojem otroštvu smo doma kuhali dve, tri vrste testenin. Od francoske kuhinje sem ohranila recept petelina z vinom. Tega je sicer rad pripravljal moj mož.

- Kako sta se potem z možem razumela v kuhinji?
Dejala sem mu, da v kuhinji ‘komandiram’ jaz. Bil je zelo sposoben in je stvari hitro razumel. Zato me je vprašal: “A suženj pa sem lahko?” In tako je lupil krompir in pripravljal stvari. Prepustila sem mu palačinke in pohanega piščanca. Mi je pa zmeraj pomagal pri kuhinji in upošteval najin dogovor, da sem v kuhinji glavna jaz. Iz francoske kuhinje rada pripravim teletino v beli omaki. Zelo uporabljam omake. Večkrat rečem: če bi delala v restavraciji, bi bila kuharica za omake. Zelo rada naredim sufle ali kipling, ki mora biti visok. Če ‘rata’ visok, je to ponos gospodinj.

- Sprehajate se med različnimi kuhinjami in jih poznate. Ali smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo?
Seveda, imamo veliko stvari, na katere smo lahko ponosni. Še kako se lahko postavljamo. Nekaj jedi smo zaščitili. Še več bi jih lahko. S s. Vendelino sva predstavili veliko jedi. Restavracije, zlasti v Ljubljani, ponujajo veliko domačih jedi in turisti zelo radi posegajo po naših jedeh. Pomislite na naše štruklje, na naše obare. Da o potici niti ne govorim. Poglejte štruklje – so brez maščobe, brez cvrtja … Jaz pogosto naredim smetanove štruklje.
Morda še o pripravi hrane. Včasih je bilo veliko več truda. Pomislimo, koliko truda je bilo, ko ni bilo še mešalnikov. Sedaj sem poenostavila kuhinjo. Vračam se k temu, kar je kuhala moja stara mama. Večkrat so gospodinje šle po vrtu, videle, kaj imajo in potem iz tistega skuhale. Poleti je bila mineštra bolj zelenjavna, pozimi so kuhali joto. Poleti je niso.
Težko razumem nekatere ljudi, ki hodijo v razne tuje restavracije, ko imamo pa mi tako dobro kuhinjo. Prav tako težko razumem, da jemo toliko tujih stvari, uvoženih iz daljnih dežel. Zakaj? Je res treba celo zimo jesti eksotično sadje? Vitamine lahko dobimo tudi drugače. Odkar imamo hladilnike, se preveč ‘nažiramo’. Vse moramo imeti na zalogi. Nič nam ne sme zmanjkati. In ker imamo vsega v hladilniku, jemo preveč.

- Vaše vračanje v otroštvo vam je navdihnilo idejo, da bi napisali knjigo receptov z jedmi, ki ste jih jedli v otroštvu.
Napisala bi preproste recepte, pa ne samo preproste, in jih povezala z resničnimi zgodbami iz otroštva.

- Celo življenje ste se ukvarjali s knjigami in tudi sedaj ste obkroženi z njimi. Vendar sega ljubezen do knjige v vaše otroštvo.
Imam ogromno knjig. Ko sem bila še majhna, mi je oče bral romane. Dolge romane. Vse dokler ni postal hripav. Potem sem brala sama. Mami se je branje zdelo potrata časa. Zvečer sem brala in ko sem slišala, da prihaja mama, sem odložila knjigo na posteljo in se delala, da sem med branjem zaspala. Mama je potem samo ugasnila luč.
Še en dogodek iz zgodnjega otroštva. Mama mi je kupila dve italijanski slikanici: eno o piščančkih, drugo o račkah. Slovenskih knjig se takrat med vojno pri nas ni dobilo. Brati sem se naučila pri teti, ki je bila samo nekaj let starejša. Gledala sem privlačne slike in razbirala črke. Brala sem črko za črko, a nisem nič razumela. Poznala sem vse črke, nisem pa odkrila nobenega pomena. In takrat sem prvič odkrila, da to ni moj jezik. Nekakšno prvo zavedanje, da sem Slovenka.

- Pri prevajanju ste morali zelo paziti na jezik, saj gre za strokovno prevajanje.
V vsaki stroki moraš paziti, da razviješ jezik. Najprej sem se zapičila v olivno olje. Kjer raste oljka, rečemo oljčno olje. Jezim se, ko ljudje nekritično uporabljajo tujke. Ko sem prevajala iz francoščine, sem prevedla veliko izrazov. Za mnoge stvari imamo lepe slovenske izraze (tudi pri kuhanju) in uporabljajmo jih! Premalo damo na razvoj strokovnega jezika. Če izgubimo svoj jezik, nismo nič! Imam rada tuje jezike, saj sem jih študirala, in prav ob stiku z njimi sem spoznala vrednost svojega jezika.

- Tudi praznike zaznamujemo s hrano. Kaj bi bila naša velika noč brez velikonočnih jedil. Nekaj podobnega je z božičem.
S s. Vendelino sva pripravili knjigo božičnih jedil. Izbrskala sem stare običaje ob praznikih in jih uvrstila v knjigo in jih tako delno oživila. Zanimiv je običaj – pri nas ga nismo poznali – da so za sveti večer dali na mizo vse, kar želiš, da bi se ti dobrega naredilo. In ljudje so mizo res popolnoma napolnili. In te stvari (denarnica za denar, ključ, da bo varna hiša …) je potem obsijala božična svetloba. Za božič je morala biti miza izredno bogato obložena, tako da ni bilo prostora, da bi dal nanjo še en kozarec. V Istri smo se dan pred božičem postili in znana je bila jed bakala – namaz iz polenovke in oljčnega olja. Še sedaj imam jaz postno večerjo: bakala, polenta, zelje in miške. Za veliko noč poznamo tipične jedi. Zanimivo, da so pri nas pripravili jagnje ali pa kozlička. Kot v Svetem pismu.
Včasih sem pripravila božično mizo za dvanajst ljudi. Danes je to zame preveč in tega ne delam več. Tako mi ostane več časa za duhovno pripravo na praznik.

- Velikokrat sva se v dosedanjem pogovoru dotaknila vašega moža Andreja Novaka. Napisal je prvo knjigo o Janezu Pavlu II v slovenščini.
Bil je dopisnik Dela iz Rima. Dejali so mu, da bi bilo dobro, če bi napisal knjigo o papežu. Hodil je na pogovore najprej v Slovenik, kjer so bili slovenski duhovniki, ki so študirali v Rimu. Obiskoval pa je tudi razne ljudi v Vatikanu, od kardinalov navzdol. Imel je dostop do mnogih ljudi, tudi ključnih ljudi pri Svetem sedežu.
Spominjam se atentata na Papeža Janeza Pavla II. Stanovali smo blizu Vatikana in gledala sem televizijo. Kar naenkrat vidim, da so streljali na papeža. Poklicala sem moža, ki je delal v kabinetu. Samo pogledal je in vzkliknil: “O, joj!”, si oblekel suknjič in stekel na Trg sv. Petra. Bil je strašen dogodek.

- Mož je še mlad umrl in ostali ste vdova. Najbrž vas je ta težka izkušnja zaznamovala.
Izredno. Vedno sem mislila, da imam za seboj tako močan steber, da se mi ne more nič zgoditi. Mož je bil močan človek. Hotela sem ustanoviti svojo založbo. On mi je dejal: “Ti si iz trgovske družine in imaš več smisla za posel kot jaz. Kar naredi. Jaz te bom podpiral.” Mislila sem si, da se mi nima kaj zgoditi, ker imam moža, pa je tako mlad umrl, prav v mandatu, ko je bil prvi slovenski ambasador pri Svetu Evrope. Izredno so ga spoštovali. Neki ambasador mi je dejal: “Če vašega moža ni, ne sprejmemo nobenega važnega sklepa.” Bil je izreden logik.

- Rekli ste, da je bil prvi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope.
To je bilo zanimivo. K nam (v Ljubljani) je prišel Dimitrij Rupel in dejal, da je sedaj čas, da Jugoslavijo v Svetu Evrope zastopa Slovenija. Želel je, da gre tja moj mož, da bo v ključnem času osamosvajanja Slovenija imela tam svojega človeka, ki bo lahko diplomatom razlagal stališča Slovenije. Žal je Andrej umrl, ne da bi opisal tisti turbulentni čas. Jaz sem ga podprla, ker sem menila, da mora to narediti za Slovenjo. Ob osamosvojitvi Slovenije je zapustil jugoslovanski generalni konzulat, ker “to ni več predstavništvo moje domovine”. Potem je začel predstavljati interese Slovenije in delati za to, da bi Slovenijo sprejeli v Svet Evrope. ‘Uradoval’ je v eni sobici, kjer niti ležišča ni imel. Pa je uspel! Uradno ga tudi diplomati ne bi smeli sprejemati, ker še nismo bili člani, a ker so ga poznali od prej in ga cenil, so se z njim pogovarjali.
Po smrti sem ostala sama, Najmlajša hčerka je bila v gimnaziji, sin pa na podiplomskem študiju v tujini. Nobeden še ni bil pri kruhu. Z vsemi močmi sem se posvetila založbi. Nekaj let sem bila sama. Potem se mi je pridružil sin Luka. Založba je hitro rastla. V začetku smo izdajali veliko priročnikov, pozneje tudi leposlovje. Prej sem izgubila moža kot očeta. Oče me je spodbujal in z njim – bil je trgovec – sem se veliko pogovarjala. Imeli smo štiri knjigarne … Založba je rastla vse do ekonomske krize 2008. Morali smo zapreti knjigarne in založbo ter odplačevati kredite. Morala sem zagrabiti in voditi založbo. Ko gledam nazaj, se čudim, da mi ni bilo težko. Zaupala sem, da bo šlo.
Pogovarjal se je Božo Rustja

 

EDVINA NOVAK
rojena v Dekanih pri Kopru, je odraščala v trgovski družini, študirala je francoščino in italijanščino. Poročila se je z Andrejem Novakom in zgodaj ovdovela. Več let je z možem preživela v tujini (Pariz, Rim, Strasbourg). Urejala je priročnike na Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva in prevajala kuharice ter skupaj s s. Vendelino izdala več kuharic, ki so doživele tudi več izdaj. Ustanovila je svojo založbo VALE NOVAK, a so jo morali ob gospodarski krizi zapreti. Kljub starosti še vedo načrtuje. Rada bi napisala knjigo z recepti iz svojega otroštva in z zgodbami, povezanimi z recepti.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13. Fotografije Benjamin Pezdir.