“Potrudimo se in ljudem pomagajmo odkriti to, kar je čudovito v krščanstvu”

Gospoda Maksa sem (nevede) obiskal le malo pred 70. rojstnim dnevom. Tako je nova knjiga Pričevalci vstalega Kristusa, ki je izšla pri Ognjišču, nekako počastila njegov jubilej. Ker sva oba ljubitelja knjig, je pogovor zlahka stekel in, ker se poznava, sva se tikala. Čeprav se ima za “preprostega župnika”, je iskrivo odgovarjal na vprašanja.

- V knjigi duhovnih vaj si obravnaval več vrst molitve, zlasti molitev psalmov. Kakšen pa je tvoj pogled na molitev rožnega venca? To molitev nam Cerkev priporoča v mesecu oktobru.
Molitev rožnega venca bi mi morala biti blizu že zaradi tega, ker sem rojen na god Rožnovenske Matere Božje leta 1951. V ozadju molitve rožnega venca vidim sto petdeset psalmov. Toliko zdravamarij so imeli trije deli rožnega venca dokler ni sv. Janez Pavel uvedel še četrti, svetli del. V psalmih se zrcalijo življenjske izkušnje. Ob branju psalmov doživljam Boga, bližnjega in samega sebe. Tudi v molitvi rožnega venca vidim podobo Jezusa Kristusa od njegove mladosti prek javnega delovanja, najtežjih trenutkov njegovega življenja do poveličanja in vse do prihoda Svetega Duha ter poveličanja njegove matere Marije. V svetlem delu rožnega venca vidim Jezusovo bližino človeku: ko je na svatbi v Kani rešil mladoporočenca iz stiske, ko je zmanjkalo vino … Velikokrat gledamo na Jezusa in Marijo abstraktno, pa sta nam tako blizu. Tudi Marija je bila ‘življenjska’, saj je ona prva opozorila na zadrego novoporočencev, da nimajo vina.

- Nekatere odbijata dolgost in ponavljanje pri rožnem vencu.
Meni je rožni venec zelo blizu, čeprav ga včasih težko molim, ker je daljša molitev, in sem raztresen, utrujen, a pri rožnem vencu sem zazrt v Boga in v človeštvo, v dogajanje na svetu. Zazrt sem v svojo župnijo in težave ljudi …
Ko mi kdo omeni dolgost rožnega venca, mu odgovorim, kako dolgo se sodobni človek zadrži pred ekranom televizije, računalnika ali mobilnika. Tam mu ni nič predolgo. Ponavljanje pa je stalnica v našem življenju. Ljudi vprašam: zakaj pa imate vsak dan kosilo? Zakaj ga ponavljate in zakaj potem ne kosite samo enkrat na teden in večerjate enkrat na mesec, da ne bo ponavljanja? Po molitvi rožnega venca smo stalno povezani z Bogom, ki je “Življenje našega življenja”.

Rad premišljujem učlovečenje Božjega Sina. Morali bi ga bolj poudarjati. Zato pričakujem, da bo prišel papež, ki bo praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) razglasil za zapovedan praznik. Samo kristjani sprejemamo to resnico, da se je Bog učlovečil, drugim veram in filozofijam se je zdela ta resnica nesprejemljiva.

- Po slovenskih domovih so v preteklosti vsak večer molili rožni venec. Ali imaš ti kakšne spomine na tako družinsko molitev?
Imam zelo lepe spomine, ker so me starši vzgajali k normalni pobožnosti. Pozimi, ko so bili dolgi večeri in manj dela na polju, smo zmolili ves rožni venec, poleti pa eno desetko. Starši me niso takoj kregali, če sem kot otrok zadremal ali se poigral z bratom in sestro. Pri rožnem vencu mi je bilo lepo, ker sem imel ob sebi starše ter brata in sestro. Tako sem že v otroštvu začel sprejemati krščansko vero, ki mi ni bila vsiljena, čeprav je bila v marsičem tradicionalna. Tradicionalna v zdravem pomenu, da me ni odbijala. Danes opažam, da nekateri starši s svojo napačno vzgojo ‘pomagajo’ otrokom, da postajajo ateisti. S svojo grobostjo ali ko ne dajo zgleda … Sami ne grejo k maši, otroka pa silijo: »Mulc, zgini k maši, da ti bo župnik dal listek!« Ni listek glavni, ampak oče in mati, ki sta pri maši z otrokom. Če so starši z njim pri maši, listkov ni treba. Duhovniki bi se morali potruditi in ljudem pomagati odkriti to, kar je čudovito v krščanstvu.

- V knjigi Pričevalci vstalega Kristusa so predvsem duhovne vaje za duhovnike in škofe. Kaj pa lahko najde v njej laik, ki si želi duhovne poglobitve?
Posamezne meditacije sem skušal tako sestavljati, da bodo nekatera razmišljanja lahko vzeli v roke tudi laiki. Na primer meditacija o Abrahamu, govori o veri, ki je potrebna ne samo posvečenim osebam, ampak slehernemu človeku. Vsak lahko pride v stisko in se mora odločiti ali za Boga ali za kaj drugega. Abraham je postavil Boga na prvo mesto. Podobno je z razmišljanjem o Mojzesu. Dalje o apostolu Pavlu, kako v svojih pismih govori o življenju družine, človekovi sreči, smislu življenja … Tudi razmišljanje o svetnikih je namenjeno vsem ljudem.
S svojimi razmišljanji sem želel biti blizu ljudem, saj sem ves čas svoje duhovniške službe deloval na župniji od (nedeljskega) kaplana, prek župnika in dekana. Srečal sem se z vsemi sloji vernikov (meščani, podeželani, tržani …). Dodobra sem spoznal človeške stiske.

- Zanimivo, da si tudi aktualen, saj v knjigi pišeš o islamu.
Skušal sem najti nekaj vzporednic, ker nekaj sorodnosti med krščanstvom in islamom tudi je (glede molitve, posta in miloščine). Koran je nastal šeststo let po Kristusu. Mohamed je upošteval veliko stvari, ni pa upošteval velike modrosti Svetega pisma (ni nobenega psalma, ni Jezusovega govora na gori, ni Salomonove modrosti, čeprav omenja tako Davida kot Salomona in Kristusa … ).
Mohamed v nas kristjanih gleda vernike, ki verujemo v tri bogove, ne v enega Boga. Ima nas za “trobožce”, ne enobožce. Včasih nas ima za nevernike. Ne more razumeti učlovečenja in pravi, da Bog ne more imeti sina. Nekemu muslimanu sem omenil misel sv. Avguština: Če se že navadna voda razodeva na tri načine kot led, voda in para, kako se ne bi Bog mogel razodevati na tri načine! Pa je Bog, ki je ustvaril vodo in je voda samo odsev Boga, ki je Življenje samo. Avguštin je našel čudovite primere iz narave! Podobno Jezus. Tudi jaz sem skušal pisati preprosta razmišljanja in sem vesel, da ste jih izdali pri Ognjišču.

- Sam praviš, da je nenavadno, da navadnega župnika pokličejo, da ima duhovne vaje za škofe. Kako se je to zgodilo?
Nadškof Zore me je poklical po telefonu. Najprej sem mislil, da bo od mene želel vse kaj drugega. Potem pa je dejal, da so se s škofi dogovorili, da bi vodil duhovne vaje zanje. Vprašal sem ga za vzrok: ali niste mogli nobenega najti, ali pa želite, da vam spregovori nekdo “s terena”? Rekel mi je: »To drugo drži. Da bi župnik spregovoril iz prakse. Škofje smo med ljudmi, a vsega ne vemo. Ti pa si stalno med ljudmi in lahko nam marsikaj poveš, kar bi potem mi lahko upoštevali pri opravljanju škofovske službe. Da poveš lepe stvari, ki jih doživljate duhovniki, pa tudi težke in problematične stvari.«
V dveh premišljevanjih sem škofom predstavil besede sv. Alfonza Ligvorija, ki je škofom svetoval izredno praktične stvari. Nasvete je napisal pred dvesto leti, pa so še danes izredno aktualni. Med drugim jim je svetoval: nikoli ne smete imeti premalo časa za župnike. Oni so vaša desna roka. Raje opustite druge stvari, kakor da bi zanemarjali stik z njimi. Škofom sem skušal iskreno spregovoriti tudi o preizkušnjah, ki jih nekateri duhovniki doživljajo v svoji osamljenosti, ko morajo sami delati vse “od a do ž”. Marsikateri duhovnik o svojih težavah ne želi spregovoriti ne z župljani ne s škofom, ampak trpi sam in nihče ga ne vidi. Popularnih duhovnikov, ki znajo nastopati in biti všečni, je samo nekaj. Veliko duhovnikov pa ogromno naredi, a to ne pride v javnost. Sicer pravi duhovnik, ki dela in gara za Božje kraljestvo, niti ne želi, da se to preveč razglaša. Včasih se pa nanje pozablja. In škofom sem svetoval, naj bodo čim bolj povezani z nami duhovniki. Prav je tudi, da škof brani duhovnika, dokler je mogoče. Seveda ga ne more braniti, če je naredil kaj hudega. V tem primeru mora storiti potrebne korake.

- Pripravil si se na duhovne vaje in jih govoril. Torej nisi knjige napisal v smislu, da si sedel za mizo in začel pisati, ampak si zbral to, kar si že imel pripravljeno. Zakaj si se odločil, da razmišljanja izdaš v knjigi?
Veliko berem. Knjig ne berem površno, ampak s svinčnikom v roki. Profesor, znani psiholog Anton Trstenjak, nam je svetoval, naj ne beremo na hitro, ampak intenzivno: »S svinčnikom v roki podčrtuj, delaj klicaje in vprašaje. Ko sem bral knjigo, je že nastalo polovico moje nove knjige,« je dejal. »Berite pa samo dobre knjige!« je še dodal.
Sam berem in kupujem knjige. Tudi vaše od Ognjišča. Všeč so mi, ker niso drage, da jih ljudje lahko kupijo. Raje imam manj razkošne knjige, a poceni iz z dobro vsebino. Naj tu še dodam, da že dolgo spremljam revijo Ognjišče. Dobival sem jo tudi k vojakom in jo tam bral. V mladostnih letih mi je pomagala na poti vere in pri iskanju odgovorov na življenjska in verska vprašanja.

- V svoja razmišljanja velikokrat vpletaš odlomke iz književnosti. Zlasti slovenske pesnike in pisatelje.
Iz razmišljanj se vidi, da imam rad tudi nekatere ruske pisatelje (Tolstoj, Dostojevski, Solženicin), ki so zelo globoko prodrli v globino človeške duše in njenih problemov. Gradili so na Svetem pismu. Za Dostojevskega je znano, da je imel na nočni omarici Sveto pismo in skoraj vse romane začenja z navedkom iz Biblije. Omenjeni ruski pisatelji so mi všeč, ker niso abstraktni, ampak so blizu človeškemu življenju. Ko berem Cankarja opažam, da so v ozadju omenjeni Rusi, saj je rad bral Dostojevskega in Tolstoja. Ta sporočila sem skušal vključiti v vsako meditacijo. Temelj vsakega razmišljanja je sicer bilo Sveto pismo, kjer so obdelana skoraj vsa človekova izkustva. Pesniki in pisatelji so silno globoko prodrli v temelje človeškega bivanja. Pomislimo samo na Prešerna. Kaj je naredil v Krstu pri Savici! Podal je zgodovino slovenskega naroda, ki je povezana s krščanstvom. Je človek izjemne globine. Čudim se, kako so ga včasih imeli za agnostika, dvomljivca. Res je bil zelo svobodomiseln, a nikoli ateist. V globini je nosil vero v Boga.

- Zanimivo je, da si našel toliko ‘krščanskega’ pri književnikih.
Zelo blizu mi je Župančič, čeprav so ga po vojni pri nas razglašali za brezverca. Ni res! Koliko lepih verzov o veri ima. Pomislimo na pesem Naša luč, kjer pravi “vse je mračno duh nam seva k Bogu pota razodeva”. Ne gre za brezverstvo, ampak za vero, ki jo je znal izredno dobro upesniti. Pravijo, da je obvladal največ besed (okrog osemdeset tisoč, običajno jih človek uporablja pet do deset tisoč). Prav tako mi je blizu Srečko Kosovel. Vedno znova občudujem, kako je tako mlad (umrl je star komaj dva in dvajset let) imel tako globino in tako preroškost. Videl je v prihodnost sveta in človeštva. Kako je že takrat napisal, da Evropa umira! Za Dragotina Ketteja pravijo, da je bil najbolj duhoven. V ciklusu pesmi Moj Bog ima Boga za luč, ko pravi: Luč je samo ena in samo ena več kot enega življenja vredna in več kot ene smrti. V tej pesmi se je izpovedal in pokazal, kdo je in kako je Boga dal na prvo mesto in kako mu je tudi v naravi vse oznanjalo o Bogu.
Omenil sem že Cankarja, imam pa rad tudi Finžgarja. Bil je župnik in mi je tudi zato zelo blizu. Ima izjemno sočen jezik. Zdi se mi, da je v enih črticah premagal celo Cankarja. Ena najčudovitejših črtic je Selskega župnika sveti večer. Ko sem jo prvič prebral skoraj nisem mogel verjeti, kako je on videl trpljenje duhovnika, ki je osamljen. V to črtico je izlil svoje stiske in težave. Dalje premalo poudarjamo Ivana Preglja. Bil je izreden bogoiskatelj. Prebral sem skoraj vsa dela Alojza Rebule. On je po svoje spoštoval pesnika Kocbeka. Tudi jaz ga imam rad, čeprav je bil v odnosu do komunistov naiven, vendar ima zelo lepe pesmi.

- Kdo te je navdušil za branje književnosti in ti v literaturi pomagal odkrivati bogata krščanska sporočila?
Vesel sem, da sem na Poljanski gimnaziji imel profesorico slovenščine, ki si je upala posredovati duhovna sporočila naših pesnikov in pisateljev, čeprav je bil takrat še komunizem. Ni zavračala njihove vere, ampak je povedala tisto, kar je bilo res.

- Če navajaš pesnike in pisatelje, to pomeni, da jih tudi bereš. Danes si ljudje ne vzamejo več časa za branje knjig. Tudi duhovniki vse manj berejo, ker so obremenjeni. Kdaj ti najdeš čas za branje?
Ko sem bil župnik v Ribnici, ki je velika župnija in kjer je bilo ogromno dela, sem težko našel čas za branje. Sem nočna ptica in rad berem zvečer in ponoči. Imam precej ‘kondicije’, da lahko berem do dveh zjutraj. Pišem pa še dlje. Najbrž sem to ‘podedoval’ od očeta, ki je imel manjšo mizarsko delavnico, in ni imel visoke izobrazbe, je pa po težkem delu, ki ga je opravljal čez dan, vsak večer do poznega bral. Tudi mama je rada brala, a jo je oče v tem prekašal. Sedaj v Begunjah lahko več berem, saj najdem kakšen trenutek za branje tudi podnevi. Najbolj pa seveda izkoristim večere. Ne počnem drugih stvari. Računalnik uporabljam samo za pisanje, mi je nekakšen pisalni stroj. Tudi televizije ne gledam veliko. Podobno je s pametnim telefonom. Uporabljam pa ‘klasična’ sredstva za pridobivanje znanja.

- Tako “nabiranje modrosti” se potem pozna pri oznanjevanju, zlasti pri pridigah.
Kljub temu, da ne uporabljam modernih sredstev, razen kar je nujno, se ne ustrašim tistih, ki uporabljajo moderna sredstva za pridiganje. Opažam, kako nekateri duhovniki na hitro natisnejo nekaj s spleta in potem to preberejo. Morali bi vsaj povedati, kdo je tisto sestavil. Jaz pa veliko preberem, potem pa dodam še kaj svojega in potem skušam prosto ali napol prosto govoriti. Seveda mora biti za takim nastopom znanje. Prebrano je treba premisliti (meditirati) in se o tem pogovarjati. Jaz se z duhovniki rad pogovarjam tudi duhovne stvari. Imamo toliko možnosti za srečevanja. Kot dekan sem skušal pri pogovorih na srečanjih vedno vključiti praktično duhovnost. Ne ‘težke’ filozofije, ampak da smo imeli od pogovora neke koristi.

- Ali si zaskrbljen nad to “nebralno kulturo”, ki se ji tudi duhovniki ne moremo izogniti?
Ko pridem na obisk k duhovniku, pogledam tudi knjižnico. Starejši imajo večinoma še precej bogate knjižnice. Kjer duhovnik nima veliko knjig, čutim, da ni globine in da žrtvuje premalo časa za to, da bi “polnil akumulator”, in bi lahko potem dajal. Ljudem lahko daješ, če si si z duhovnim branjem napolnil akumulator. Včasih je večina duhovnikov brala knjige, danes pa ne več. Še vedno velja: povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si. To je škoda za oznanjevanje. Duhovnik mora biti močen v oznanjevanju. Pomislimo na apostole. Ko so imeli veliko dela, so posvetili diakone, ki so skrbeli za praktične stvari, sami pa so se posvetili molitvi in oznanjevanju. Verniki tudi začutijo, ali si dozorel za pridigo, ali si pridigo na hitro sestavil skupaj. Opazijo, če ne govoriš iz srca. Pridige ne more biti brez molitve, saj mora biti pridiga izmoljena. Potem lahko iz duhovnega bogastva daješ ljudem.
Ko sem bil še kaplan, mi je prof. Viktor Korošec, vodilni strokovnjak za babilonsko pravo, predaval pa je rimsko pravo in je prišel vsak dan k maši k sv. Jakobu, dejal: »Pridigajte tako, da bomo poslušali mi, univerzitetni profesorji, in da vas bodo razumele branjevke s tržnice. Le naivni in ‘šlampasti’ ne bodite! Pa podkovani z znanjem morate biti.«

- Poleg branja si tudi sam ustvarjalen. Napisal si več knjig. Med drugim tudi knjigo o stricu, škofu Jožetu Kvasu. Kako in s čim te je on nagovarjal?
Škof Jože kvas je bil brat moje mame. Pretresen sem bil, ko so mi – najbrž sem končeval osnovno šolo – povedali, kako je on sploh lahko postal duhovnik. V družini je bilo osem otrok. Bili so revni. Nikjer ni bilo nobenega denarja. Videli so, da je sposoben in tudi domači župnik je želel, da bi študiral, toda denarja ni bilo nikjer. Zato se je moja mama odločila, da bo šla v zavod Marijanišče kuhat in gospodinjit. Polovico vzdrževalnine je dala ona od svoje plače, polovico pa je dal rojak, kanonik, bolj znan kot skladatelj, dr. Franc Kimovec. Podpiral je tudi druge bogoslovce. Podobno je bilo z menoj. Bili smo revna družina in sta mi pri študiju pomagala domači župnik in duhovnik, ki je stanoval na podružnici. Sledni je ves denar, ki ga je prihranil, dal za bogoslovce. Živel je skromno in podpiral kar pet bogoslovcev.

- Imaš nanj kakšen otroški spomin?
Stric je običajno enkrat na leto prišel domov. Takrat so duhovniki malo hodili domov. Doživljal sem ga kot veselega duhovnika. Tudi njegovo škofovsko geslo je bilo: Služiti z veseljem. Ni bil zagrenjen, čeprav je postal duhovnik v težkem obdobju. Posvečen je bil v trenutku, ko so begunci v Vetrinju zvedeli za tragedijo pobitih v Kočevskem Rogu. Če bi šel on z njimi, bi tudi njega ubili. Bil je kaplan v Bovcu. Potem ga je zasliševal Zdenko Rotar in stric je bil nekaj mesecev v zaporu. Da bi ga umaknil pred udbovskim preganjanjem, ga je škof Vovk poslal za župnika v Belo krajino. Po župnikovanju v Stopičah, je postal kanonik v Novem mestu, potem pa je prišel v Ljubljano, kjer je postal pomožni škof.

- Z njim je bila stalno tvoja teta, ki mu je gospodinjila.
Najprej je bila pri njem moja mama. Rada je šla z njim, ker mu je že prej pomagala in on jo je tudi povabil za gospodinjo. Mama je bila edina od sorodnikov pri njegovem mašniškem posvečenju. Potem pa se je brat smrtno ponesrečil v gozdu. In moja stara mama, ki je dobro poznala otroke, je dejala, naj se Micka (moja mama), ki je bolj za kmetijo, vrne domov. Teta Manca (mamina sestra) pa naj gre ‘kuhat’ Jožetu (stricu). In tako se je zgodilo. Sestri je bil vedno hvaležen, ker mu je stala ob strani.

- Škofa Kvasa se spomnim kot izredno dobrohotnega in preprostega človeka.
V bogoslovju so ga imenovali “sveta preprostost” (sancta simplicitas). A ta preprostost in dobrohotnost se je obrestovala. Pripovedoval mi je, da so si nekateri duhovniki upali priti samo k njemu domov, ne na škofijo. Zgodilo se je, da se je cel dan pogovarjal s takim duhovnikom. Včasih je bil po teh pogovorih izredno izmučen. Poslušal je probleme duhovnikov, jih tolažil in spodbujal. To je bila njegova veličina. V tem mi je bil zgled. Naj še dodam, da me nikakor ni silil za duhovnika. Bil je vesel, ko sem mu povedal za svojo odločitev, silil pa me nikakor ni! Na poti duhovništva mi je pomagal. Bil je novomašni pridigar, a mi je dejal: »Nič ti ne bom zameril, če boš dobil koga drugega.« Pa je bil tudi srebrnomašni pridigar.

- O njegovi dobroti pričajo ljudje, ki so povedali, kako so v neki družbi govorili o napakah duhovnikov. On je sredi pogovora vstal in dejal: »Pojdimo raje molit!« Lep poduk. Tudi za naš čas, ko se veliko slabega sliši o duhovnikih in ko tako mediji in ljudje to razglašajo.
Bil je velik v tem, da je v vsakem, tudi problematičnem duhovniku, skušal videti nekaj dobrega. Vedel je, da ni rešitev v tem, da takega duhovnika obsojaš ali mu očitaš, ampak da moliš zanj. Ko je nastopil svojo škofovsko službo nadškof Alojzij Šuštar, je dejal: Molite zame in mi pomagajte! To smo najprej dolžni narediti. Ne obsojaj duhovnika, zlasti če nimaš nobenih dokazov. Pa tudi če imaš dokaze, ni rešitev, da ga obsojaš ali ponižuješ, ampak da mu pomagaš. Pomislimo na Jezusovo ravnanje. Kakšen je bil njegov odnos do apostola Petra, ki ga je zatajil! Ni ga zavrgel, ko je prišel skesan k njemu. Prepričan sem, da bi odpustil tudi Judu Iškarjotu, če bi ga skesano prosil odpuščanja. Duhovniki doživljamo, kako nekatere obsojajo. Menim, da je treba raziskati, kaj je res in kaj ni res, kajti za svoje trditve moraš imeti dokaze. Vedno sem vesel, če so laiki do mene iskreni in mi povedo, če naredim kaj narobe, in se skušam poboljšati. Pomagajo mi, če imajo pravo, dobrohotno kritiko. Ne pa, da kritizirajo brez pravih dokazov in jemljejo dobro ime. Tudi take primere poznamo. Če je pa kateri duhovnik res storil hudo grešno dejanje, mora slediti pokora.
Vedno imam pred očmi Jezusov odnos do otrok, do žena, predvsem pa do grešnih in problematičnih ljudi. Kdor je prišel k Jezusu in je bil skesan, mu je odpustil in mu omogočil, da je začel novo življenje. Prešuštnice, ki so mu jo pripeljali, da bi jo tudi on obsodil, Jezus ni obsodil. Tako ji je omogočil, da se je spreobrnila. Danes pri nekaterih opažam pomanjkanje take drže. Opažam pa veliko trdosrčnost v sodbah in obsodbah. Tudi če ima kakšen duhovnik napake ali probleme, je cela župnija odgovorna, da mu pomaga. Jaz kot duhovnik sem odgovoren za župnijo in da se trudim, da sem dober župnik, obenem pa upravičeno pričakujem, da župljani molijo zame in mi pomagajo ter svetujejo. Prav tako pričakujem, da so dobrohotni kritiki. Duhovniki ne smemo zavreči vsake kritike, saj se moramo zavedati, da tudi verniki marsikaj prav vidijo, a včasih to storijo premalo dobrohotno. To lahko povzroči, da bo tudi manj duhovnih poklicev.
Ko si med ljudmi, kmalu ugotovijo, kdo si. Če začutijo, da si pristen in spoštljiv ter ceniš vsakega človeka, bo to tebe obvarovalo in ljudje bodo dobili boljši odnos z duhovnikom, da nas ne bi tako opravljali in povezovali s slabim. Pogrešam pa tudi, da bi duhovniki sami drug drugega znali dobrohotno opominjati in spodbujati k dobremu. Tako dobrohotno, da se drugi ne bo zaprl, ampak da bo začutil, da si njegov pravi prijatelj in mu želiš pomagati.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 6-10.

slovenski veleposlanik v Rimu

“Osnovna vloga diplomatov je vzpostavljati sodelovanje in mir”

Vsako leto se ob prazniku državnosti oziramo nazaj in se spominjamo pomembnega dogodka – osamosvojitve naše države. K pogovoru smo povabili sedanjega veleposlanika v R Italiji, ki je že od ustvarjanja naše države dejaven v diplomatski službi. Kot študent je bil sodelavec naše revije in dejaven v študentski pastorali.

- Konec junija (25.) praznujemo dan državnosti. Kaj tebi pomeni ta praznik in kako ga praznuješ?
Dan državnosti je zame največji državni praznik, saj se spominjamo dneva, ko so na Trgu republike prvič dvignili slovensko zastavo in razglasili neodvisnost. Zavedam se, da brez prvih demokratičnih volitev, brez plebiscita tudi tega dogodka ne bi bilo, a vendar je bil dvig zastave višek vsega, kar je v osemdesetih letih in že prej vrelo med različnimi stanovi v slovenski družbi in pripeljalo do samostojne Slovenije. V tujini ga običajno praznujem z dogodkom, s katerim obeležujemo dan državnosti, kakor to počnejo druge države. Včasih je to prilika za kakšen državniški obisk. Tik preden sem zapustil mesto slovenskega veleposlanika pri Svetem sedežu, nas je obiskal predsednik vlade in v Vatikanskih muzejih smo odprli Plečnikovo razstavo.

- Kako se spominjaš ‘prvega’ dneva državnosti, ko je bila razglašena neodvisnost. Takrat si opravljal službo svetovalca predsednika vlade.
To je bil zares poseben dan, ki ga ne bom pozabil. Dokaj zgodaj sem zapustil pisarno in tudi kmalu slišal, da so tanki jugoslovanske armade krenili iz Ilirske Bistrice proti zahodni meji. Imel sem nalogo, da grem iskat nekaj uglednih gostov na tržaško letališče, med drugim tudi dr. Štefana Faleža, poznejšega prvega veleposlanika Slovenije pri Svetem sedežu. Ko sem se med drugo in tretjo uro pripeljal do Sežane, je bila cesta do Fernetičev zaprta, ker so jo zasedli tanki. Policija me je pospremila čez maloobmejni prehod v Italijo. Ko sem se pozneje vračal na mejni prehod Fernetiče, je bil ta popolnoma prazen. Vsi uslužbenci so bili v objektih. Italijanski policisti so mi dali vedeti, da nisem normalen, da v takih razmerah vstopam v Slovenijo. Kmalu sem videl, zakaj. Na obeh straneh skalnega useka so bila oklepna vozila jugoslovanske armade s cevmi, obrnjenimi proti prehodu. V avtu sem vozil gospode, stare okrog sedemdeset let. Vprašal sem jih, ali naj ob vseh teh oklepnih vozilih nadaljujemo vožnjo. Vsi so v en glas odgovorili. »Na ta dan smo dolgo čakali. Nadaljujmo pot!« Srečno smo prispeli na slovesno razglasitev.

OD PROSLAVLJANJA V VOJNO
- S tem pa še ni bilo konec ‘dogodivščin’.
Tisti večer se je poleg vseh lepih stvari zgodilo tudi tole: precej pozno smo prepevali pod oknom nadškofa Šuštarja. Takrat so do predsednika vlade pristopili predstavniki obveščevalne službe in mu povedali: tanki so krenili iz vrhniške vojašnice. Praznovanja je bilo v trenutku konec. Šli smo domov in vzeli najnujnejše stvari za naslednji teden ali dva. Nihče namreč ni vedel, kako se bodo stvari odvijale. Iz veselja in praznovanja smo prešli v kruto realnost, a se je vse za nas kmalu dobro končalo. Ko pogledamo grozote, ki se dogajajo v drugih državah, vidimo, kako je bilo pomembno, da je bila Slovenija dobro pripravljena in da nas je mednarodna skupnost podprla.

- Verjetno je še dosti spominov. Ko sva pri spominih – tebi revije Ognjišče ni treba predstavljati, saj si kot študent sodeloval z njo. Pisal si za rubriko šport. Kako se spominjaš tistega sodelovanja?
Ustanovitelj in dolgoletni urednik Ognjišča Franc Bole je bil za vrsto generacij neke vrste ikona sodobnega duhovnika, ki je čutil poslanstvo, da nagovarja mlade in srednjo generacijo ter da krščanstvo obravnava ne samo s teološkega vidika, ampak tudi iz tega, kako nam “teče življenje”. Del tega je bil tudi šport.
Sam sem s športom povezan že od najstniških let. Začel sem v smučarskem klubu Dolomiti v Ljubljani. Kot dijak in študent sem veliko časa preživel v hribih in na smučeh. Zato mi je bil poseben izziv, kako bi to uporabil za sodelovanje pri Ognjišču. Naj povem še anekdoto, povezano s športom. Bral sem Ognjišče in seveda obvezno rubriko šport. Razbijal sem si glavo, kdo je ta Gozdan Sovič, ki piše za to rubriko. Rad bi ga spoznal. Podpisal je veliko člankov o mednarodnih športnikih, o svetovnih zvezdah … Menil sem, da mora izredno dobro poznati svet športa. Kasneje sem izvedel, da je Gozdan Sovič psevdonim za Silvestra Čuka – pa tudi to, da je snov za svoje članke črpal iz raznih italijanskih revij. V študentskih letih pa sem dobil priložnost, da sem lahko za športno rubriko v Ognjišču pisal tudi o slovenskih športnikih. Septembra 1987 sem pripravil prvi prispevek (o blejskih veslačih), naslednje leto pogovor z Bojanom Križajem ... za Ognjišče sem tudi veliko fotografiral. Tega sodelovanja z Ognjiščem, ki se je potem nadaljevalo tudi v devetdesetih, se z veseljem spominjam.

- Pisal si kot študent še v prejšnjem sistemu. Si zaradi tega pisanja imel kakšne težave? Ali morda kakšen privilegij?
Privilegijev nisem imel, ker sem moral vse svoje obveznosti opraviti, če sem hotel redno diplomirati. Moram pa tudi priznati, da se mi zaradi sodelovanja z Ognjiščem ni nič zgodilo. Verjetno smo živeli poseben čas v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg ukvarjanja s športom in pisanja za Ognjišče sem bil v skupini študentov, ki je delovala v okviru Medškofijskega odbora za študente. Organizirali smo številne dogodke od prvega mednarodnega srečanja taizéjske skupnosti v Ljubljani do vsakoletnih romanj za mlade, teološkega tečaja, izdajanja časopisa … Očitno pa, najbrž tudi zaradi tega, ker smo študentske obveznosti redno opravljali, nismo imeli nobenih težav. Hvaležen sem, da mi je bilo dano sodelovati pri omenjenih stvareh.

- Pisanje športne rubrike kaže, da ti je svet športa domač. Bil si dejaven tudi v športnih organizacijah.
Imam rad kolesarjenje, gorništvo, golf, tenis, nogomet in še kaj, a najljubše mi je, ko se spustim po snegu in naredim kakšen zavoj. Od leta 1980 sem dejaven pri smučarskem klubu in od leta 1991 pri Smučarski zvezi Slovenije. Eno obdobje sem bil odgovoren za skoke in nordijsko kombinacijo. Kakšnih petnajst let sem bil član organizacijskega komiteja Planica, tudi predsednik. Ob vrnitvi v Slovenijo se bom spet vključil v delo odbora za skoke in nordijsko kombinacijo in v priprave za svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2023.

VELIKO STIKOV S ŠPORTNIKI
- Delovanje v športu ti je prineslo veliko poznanstev s športniki. Med drugim si prijatelj z očetom znanih skakalcev Prevc. Najbrž pa tudi z drugimi športniki.
Kot sodelavci v športu spletamo prijateljstva vsi. S Petrom, najstarejšim od bratov Prevc, sem imel priložnost več poklepetati v času olimpijskih iger v Vancouvru. Takrat sem bil slovenski veleposlanik v Kanadi. Peter je bil takrat star sedemnajst let. Z Darkom Prevcem, očetom znanih skakalk in skakalcev, sva prijatelja izza študentskih let. Po službeni ali športni dolžnosti sem bil pogosto v stikih npr. z Bojanom Križajem in z drugimi smučarji iz tedanje generacije. Matjaž Vrhovnik je kot smučar odraščal v našem klubu. Preden je Andraž Vehovar začel trenirati kajak, je bil izjemno eleganten smučar, eden od najbolj obetajočih v svoji generaciji.

- Omenil si, da si bil veleposlanik Slovenije v Kanadi. Zdaj si veleposlanik v Italiji, pred tem si bil veleposlanik pri Svetem sedežu (Vatikan). Mnogi, zlasti v Sloveniji, kjer je močna protikrščanska miselnost, menijo, da je to veleposlaništvo nepomembno. Kako ti ocenjuješ vlogo tega veleposlaništva?
Nobene stvari ne moremo pravično oceniti, če je ne poznamo dovolj. Nepoučeni ljudje sprašujejo, zakaj bi imeli diplomatske odnose s katoliško Cerkvijo, saj nimamo odnosov ne z muslimani ali drugimi veroizpovedmi. Vatikan ni samo vrh katoliške Cerkve, ampak je Sveti Sedež tudi subjekt mednarodne skupnosti. V resnici lahko rečem, da je neposrednih vprašanj med Slovenijo in Svetim sedežem relativno malo. Večino zadev se rešuje med papežem in vatikansko kurijo s škofovsko konferenco, oziroma slovenski škofje z nunciaturo v Ljubljani. Sveti sedež se največ časa ukvarja s tistimi vprašanji, ki zadevajo celotno človeštvo: vprašanja miru, razoroževanja, razvojne pomoči … V tem trenutku je najbolj pereče vprašanje, kako priti do prekinitve ognja in vzpostavitve stabilnega miru v Ukrajini. Kako ublažiti posledice te vojne, ki se bodo poznale ne samo na področju miru, varnosti, energetike … ampak tudi na področju prehranske varnosti. Vatikan se ukvarja s številnimi vprašanji, ki presegajo verske teme, ampak obravnavajo vprašanja človeštva. To pa so vprašanja, ki jih obravnavajo mednarodne organizacije kot je na primer OZN.

- Kot veleposlanik R Slovenije si se srečal tudi s papežem Frančiškom in kot diplomat si večkrat poslušal njegove govore. Kako se spominjaš teh srečanj?
Papež Frančišek je z načinom svojega dela in razmišljanja vtisnil svoj pečat Svetemu sedežu. Vsak papež je v svojem obdobju zaznamoval življenje Cerkve. Papež Janez Pavel II., prvi papež Slovan, je kot poznavalec komunizma odločilno prispeval k padcu Berlinskega zidu pa ne samo tistega betonskega, ampak tudi onega v glavah. Benedikt XVI. je velik mislec. V svojem obdobju je odločno začel postopke, ki so bili ključni tudi za pontifikat papeža Frančiška. Začel se je ukvarjati s stvarmi, ki so za Cerkev boleče: ekonomski in pedofilski škandali in podobno. Potem je prišel Frančišek, ki sta ga izjemno zaznamovala življenje in delo v Argentini. Zato Vatikan, Cerkev in svet opazuje skozi ‘argentinske’ oči.
Sam poznaš tamkajšnje razmere, saj si bil odpravnik poslov veleposlanika v Argentini. Najbrž bolje razumeš njegovo pozornost do ubogih, do ljudi na robu?
Kdor je bil v Argentini in kdor je na lastne oči videl razkorak med revnimi in bogatimi in se srečal s številnimi družbenimi vprašanji, ki se tam porajajo, z revščino, ki je tam navzoča, se zaveda, da je vse to Frančiška zaznamovalo, da nenehno poudarja nalogo Cerkve služiti tistim, ki so na robu družbe.

ZAPADEL JE SNEG IN PAPEŽ BO UMRL
- Kaj pa osebna srečanja s papežem?
Naj omenim izredno prijetno doživetje. Ko smo v sodelovanju s kolegi iz Monaka zbirali pomoč za Pedra Opeko na Madagaskarju, smo s predsednikom Borutom Pahorjem, monaškim princem Albertom in s Pedrom Opeko bili pri papežu Frančišku. Pogovarjali smo se, kako pomagati tistim, ki potrebujejo pomoč, da bi se gospodarsko razvili ter zagotovili prihodnost v svojih državah, kar izjemno uspešno počne Pedro Opeka. To srečanje je bilo kmalu zatem, ko je marca v Rimu zapadlo neka centimetrov snega. Papež je sneg v Rimu komentiral: »Tukaj imajo pregovor: “Če v Rimu zapade sneg, potem papež umre.”« Potem pa je dodal: »Ampak to me ne skrbi. Še dobro, da sva dva papeža, imam vsaj petdeset odstotkov možnosti, da preživim.« Skoraj vsako priložnost papež Frančišek izkoristi tudi za kakšno duhovitost.

- Kot slovenski veleposlanik v Italiji imaš drugačne navade. Pozoren si do slovenske manjšine v Italiji. Srečali te bomo na Dragi, kjer se že desetletja zbirajo svobodoljubni in demokratični izobraženci. Prejšnja nedemokratična oblast je ta srečanja nadzorovala. Spominjam se, kako si spremljal prvega slovenskega predsednika demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta na omenjene študijske dneve. Ali od tam izvira pozornost do delovanja manjšine?
Moj odnos do Slovencev izven meja matične države se je začel krepiti že v študentskih letih. Najprej zato, ker imam nekaj sorodnikov v tujini. V medškofijskem odboru za študente smo vzpostavili zelo dober odnos z mladimi iz zamejstva (Italiji in v Avstriji). Na tej osnovi so tudi oblikovali Drago mladih. Tako sem se z veliko večino nekdanjih ustvarjalcev Drage spoznal v poznih osemdesetih letih.
Pomembno je tudi to, da na Slovence, ki živijo v zamejstvu in v tujini, gledamo kot na del narodovega telesa. Ti Slovenci, ki so živeli izven meja matične domovine so imeli to prednost, da so živeli v drugačnem družbenem in političnem okolju. Predvsem pa se mi je zdelo, da je bila Draga prostor svobodnega razmišljanja. Razmišljali so, kako povezati uspešne Slovence z vsega sveta s področja znanosti … V obdobju po letu 1998, ko sem šel v Argentino, sem zamudil študijske dneve v Dragi. Podobno je bilo v ‘kanadskem’ obdobju. Zadnja tri leta pa sem udeležbo na študijskih dnevih jemal kot del moje službene dolžnosti.
Slovenija in Italija sta v zadnjih letih naredili nekaj pomembnih korakov v medsebojnih odnosih, saj je bilo med državama v zgodovini veliko napetosti. Predsednika Borut Pahor in Sergio Matarella sta obiskala kraj, kjer so bili ustreljeni bazovski junaki in fojbo na bazovski gmajni. Kako si spremljal ta proces in kako odgovarjaš skeptikom do teh srečanj?
Slovenija se trudi za dobre odnose z vsemi sosedi. Z nekaterimi so ti odnosi vsestransko odlični, drugje so še kakšna odprta vprašanja. Pri odnosih s sosedami velja: kjer je veliko sodelovanja, se lahko odpre veliko vprašanj. Kjer ni nobenega sodelovanja, je le na videz vse lepo. Italija je naša največja soseda in naš drugi ekonomski partner. Menim, da sta s srečanjem v Bazovici oba predsednika pokazala, ne da je treba zgodovino pozabljati, ne da je treba iz nje kaj črtati, ne da je treba negovati travmo, ampak jo presegati racionalno. Zgodovine se ne da spreminjati, moramo pa se iz nje učiti.

Z ROKO V ROKI – VELIKO SPOROČILO SREČANJA DVEH PREDSEDNIKOV
- Srečanju dveh predsednikov pripisuješ velik pomen.
Zame bo še vedno eden najlepših in najbolj pomenljivih trenutkov, ko sta si predsednika v popolni tišini podala roki in postala pred skupnim vencem na spomeniku bazoviških junakov in pri t.i. Šohtu, ki ni jama, kjer so umrli številni Italijani, ampak je simbol vseh tistih kraških jam, kjer so po vojni umirali tudi Italijani pa tudi Slovenci. Vzrok za to, kdo je takrat končal v jami ni bila nacionalnost, ampak kaj drugega.
Zakaj govorimo o pomenu tega dejanja dveh predsednikov? Oba sta bila vsak na svoji strani, deležna velikih kritik. Veliko lažje je reči: k Italijanom ne gremo in na drugi strani k Slovencem ne gremo … Ker sta vedela, da je sporočilo tega koraka za ljudi pomembnejše kot strah, da bosta deležna kritik, sta naredila to. Lepo je bilo biti slovenski diplomat nekaj dni po zgodovinskem srečanju dveh predsednikov na Tržaškem, ko so številni tuji diplomati čestitali, ker nam je uspelo dati tako pomenljivo sporočilo italijanski, slovenski in celotni mednarodni javnosti. Čestitke so prihajale tudi iz drugih delov sveta, kjer so vedeli, kakšne hude čase preživeli Slovenci na Primorskem in drugje ter kaj so doživeli Italijani tako po kapitulaciji kot ob koncu vojne.
Konec marca letos, manj kot dve leti po tem dogodku, smo podpisali listino o prenosu lastništva narodnega doma v Trstu na Fundacijo narodni dom, ki jo sestavljata obe organizaciji Slovencev v Italiji. To pomeni, da je italijanska država v prej kot 24 mesecih uresničila vse, kar je bilo potrebno, in bo narodni dom spet last slovenske manjšine ter bo namenjen dejavnostim, za katere je bil zgrajen.

- Kar optimistično si opisal sedanje stanje odnosov med Slovenijo in Italijo, toda če gledava v širši evropski prostor stanje ni tako optimistično. Omenil si vprašanje vojne v Ukrajini. Njene posledice se bodo še bolj kruto pokazale v prihodnosti. Kakšno vlogo ima lahko diplomacija pri vzpostavljanju miru?
Nesporno je primarna vloga diplomatov vzpostavljati sodelovanje in mir. Naloga diplomatov je, da ohranjamo govorico, ki mora biti pozitivno naravnana in iskati tisto, kar je med nami dobrega in ne kar je slabega. Staro pravilo je, da je treba biti tudi v zmagoslavju gospod, da premaganega ne ponižuješ, ampak mu omogočiš, da se dostojanstveno umakne. Diplomacija se tukaj sooča z izjemno zapleteno situacijo, ki se kaže na številnih področjih vprašanj miru in varnosti ter vedno bolj energetske in prehranske odvisnosti. Da ne govorimo o tem, da gre tudi za jedrsko nevarnost. Vse to zahteva skupno iskanje rešitev.

Tomaž Kunstelj (1963)
je Ljubljančan. Leta 1988 je diplomiral lesarstvo na Biotehnični fakulteti in se zaposlil kot inženir v tovarni Stol. Leta 1990 je postal kot svetovalec pri predsedniku vlade. Leta 1993 je šel na zunanje ministrstvo, kjer je bil vodja kabineta, pozneje pa generalni sekretar tega ministrstva. 1995 je nastopil delo v Gospodarski zbornici, od tam pa odšel na Ministrstvo za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano. Ko se je leta 1997 vrnil na Ministrstvo za zunanje zadeve, je bil najprej namestnik veleposlanika v Argentini kasneje pa veleposlanik Slovenije v Kanadi in pri Svetem sedežu. Sedaj se izteka njegova služba veleposlanika v Italiji.

B. Rustja. (Gost meseca) v: Ognjišče 6, 2022, str. 6-10.

sodelavka Karitas v Ukrajini

“Nekateri prostovoljci Karitas so med raznašanjem pomoči izgubili življenje”

»Vojne prinesejo veliko slabega, obenem pa se v vojnih vihrah pojavijo ljudje, ki naredijo veliko dobrega,« je ob koncu pogovora svojo izkušnjo dela pri Karitas Mira Milavec, Slovenka, ki dela v ukrajinski Karitas. V tem težkem času ji je s sodelavci uspelo pomagati številnim ljudem. Tudi s pomočjo, ki smo jo zbrali v Sloveniji. Z veseljem je spregovorila za Ognjišče, da bi nas spodbudila, “naj delamo dobro in da bi delali za mir tam, kjer smo”.

- Kako ste prišli vi v Ukrajino?
V začetku maja bo minilo tri leta, odkar sem prišla v Ukrajino. Sem članica gibanja fokolarov (Marijino delo). Ko sem končala duhovno formacijo (vzgojo) v Italiji in Švici, sem bila sedem let na Slovaškem. Takrat sem obiskala našo skupnost v Ukrajini. Nekako sem se počasi ‘privajala’ na ta del sveta. Potem se je pokazala priložnost, da bi dobila službo v Ukrajini. Pred tremi leti smo se v skupnosti odločili, da odpremo fokolar (našo skupnost) v Kijevu. Tako sem se znašla v Ukrajini.
Najprej sem delala kot prostovoljka Karitas, ker nisem znala dovolj jezika. Po nekaj mesecih sem delala še v drugi organizaciji, da bi se čim več naučila in bila bolj koristna v Karitas. Novembra lani sem se vrnila v Karitas in začela delati na projektu nasilje nad ženskami.

- V Ukrajini ste se nepričakovano znašli v vojni. Kako ste to doživeli?
Na dan, ko se je začela vojna, sem bila v Odesi, v največjem mestu na črnomorski obali s pomembnim pristaniščem. Slovensko veleposlaništvo nas je že štirinajst dni pred začetkom vojne obvestilo, naj zapustimo Ukrajino. Ne jaz in ne Ukrajinci, s katerimi sem se pogovarjala, nismo mogli verjeti, da bo prišlo do vojne. Ko pa je prišlo do razglasitve dveh ukrajinskih regij za samostojni državi, se mi je posvetilo: če je Putin sposoben narediti to, bo sposoben še česa drugega.

- Kako da ste bili na začetku v Odesi?
Ravno tisti teden smo imeli v načrtu, da se v Odesi srečamo z direktorji vseh Karitas, ki delujejo v Ukrajini. Ena od točk je bil tudi evakuacijski načrt, če bi se res karkoli zgodilo. Jaz sem podvomila v sam kraj srečanja, saj je Odesa ena od ključnih mest, ki bi ga radi Rusi zasedeli. Sodelavci pa so mi dejali, da moramo podpreti sodelavce v Odesi in odpravili smo se v to mesto. V sredo zvečer smo prišli. Prihajali so direktorji škofijskih karitas centrov, ki jih imamo po Ukrajini. Naslednji dan zjutraj so nas presenetile bombe. S svojim razumom nismo mogli dojeti, da se to dogaja! V trenutku smo se odločili, da se vrne vsak na svoje mesto. Naša skupina se je odpravila proti Kijevu.

- Če prav razumem, ste šli vi v nasprotno smer kot drugi prebivalci prestolnice. Imeli ste ‘prosto pot’?
Seveda smo imeli prosto pot, saj so ljudje bežali iz Kijeva. Kolone so bile v nasprotni smeri. Občutek je nenavaden – vsi bežijo iz mesta, mi pa gremo vanj. Kaj se bo z nami zgodilo, sem takrat premišljevala. Vozili smo se po prazni cesti. Šest ur smo potovali iz Odese do Kijeva. Vreme je bilo kakor da bo konec sveta – nenavadni sivi nizki oblaki … mesto prazno … Začeli smo razmišljati, kako naprej, kaj narediti?
Iz Mariupola so nas že pred mesecem prosili, če bi lahko pomagali spraviti na varno njihovo sirotišnico, če bi se karkoli zgodilo. Že po poti smo skušali urediti vse, kar se je pač dalo urediti. Ko smo prišli v pisarno, so začele tuliti sirene. Naša pisarna je ob rimskokatoliški katedrali, zato smo se zatekli v cerkev in počakali, da nevarnost mine. Po tistem smo se razdelili, kje bomo delovali. Dva sodelavca sta šla na Poljsko, jaz pa sem s predsednikom naše Karitas šla v Zakarpatje.

- Naenkrat ste se znašli v vojni. Nobenega usposabljanji niste imeli, kako ravnati v takih primerih … Na slovenski Karitas so povedali, da so po stiku z vami poslali tja pomoč, ki je po vaši zaslugi hitro prišla do ljudi, ki so je bili potrebni.
Res je, nobenega tečaja in usposabljanja nismo imeli za to. Morali smo se znajti. Kako s humanitarno pomočjo iz tujine, kako s konvoji … Vedeli smo, da veliko držav ni pustilo svojih ljudi v Ukrajino. Torej bi pomoči ne mogli pripeljati do nas. Zavedali smo se, da moramo zato vzpostaviti naše centre blizu meje s Slovaško, Poljsko, Madžarsko … Samo življenje ti pokaže, kaj moraš narediti. Učiš se tudi iz negativnih izkušenj. Iz različnih Karitas so nas začeli spraševati, kako lahko pomagajo. Eno je bila denarna pomoč, drugo pa pomoč v materialni obliki. Ne glede na to, da je v velikem delu Ukrajine še vedno mogoče priti do hrane, zdravil in drugih potrebščin. V delu, ki je oblegan, pa je bilo že od samega začetka hudo in je hudo še danes. Ni se upoštevalo dogovorov o humanitarnih koridorjih.

- Kako je potem prišlo do sodelovanja s Slovensko karitas?
Že prej sem bila v stiku z Jano Lampe, s katero sva že prej sodelovali. Ko je prišlo do vojne, me je poklicala in vprašala, kako lahko pomagajo. Podobno smo v naši škofijski Karitas sestavili ekipo, ki bo pomagala, da bi sodelovanje steklo.

- Na slovenski televiziji smo v začetku vojne videli, kako je pomoč Slovenske karitas prišla v Kijev. Najbrž tudi zaradi dobrega predhodnega sodelovanja in po vaši zaslugi.
Živim v državi, kjer je zelo pomembno, da poznaš ljudi in jim zaupaš. Najbrž je to pomembno povsod, pri nas pa še toliko bolj, da pomoč pride do ljudi in do krajev, kjer je najbolj potrebna. Najbrž ste videli, da do mest, kjer je bila pomoč najbolj potrebna (oblegana mesta), ni bilo mogoče, ker ni bilo vzpostavljenih humanitarnih koridorjev. Da, prvi konvoj smo uspeli poslati do Kijeva. Tam so bili ljudje izredno potrebni pomoči. Naši sodelavci v Kijevu, predvsem duhovniki, so organizirali kombije, ki so vozili do manjših mest v okolici prestolnice. Čez nekaj dni so tudi ta mesta (na primer Buča) začeli oblegati in se ni moglo več do tja. Izkoristili smo tisti trenutek in dostavili pomoč ljudem in bolnišnicam. Dostavili smo jim zdravila in sanitetni material, da bi imeli vsaj malo zalog in da se ne bi zgodilo tako kot v Mariupolu, kamor ni bilo več mogoče dostaviti pomoči. S pomočjo naših duhovnikov in sodelavcev smo bili v stiku z ljudmi. Oni so delili pomoč in po njih je pomoč prišla do potrebnih.

- Duhovniki se niso umaknili, ostali so med ljudmi. Ljudje so se morali večinoma umakniti v kleti in duhovniki so jim marsikje prinašali pomoč in hrano.
V Ukrajini Karitas ni tako organizirana kot na primer v Sloveniji. Tudi rimskih katoličanov je malo, le 1 %. Obstaja tudi grškokatoliška Karitas. Sodelavci so navezali stike z temi župnijami in spraševali, kaj potrebujejo. Potem smo do njih dostavili pomoč, oni pa naprej do ljudi. Ko so se posamezniki obrnili na nas za pomoč, smo jih usmerili k duhovnikom. Naj omenim primer mesta Harkov. Tam sem poznala fanta, s katerim sva bila na tečaju. Povedal mi je, da prostovoljci tvegali življenja, da so jim pripeljali pomoč! Prosila sem jih, če lahko pripeljejo pomoč tudi do naše Karitas. Ko so me pozneje klicali ljudje iz obleganih in bombardiranih vasi v bližini Harkova, sem jih usmerila k našim duhovnikom. Pri njih so dobili pomoč.
Veliko je krajev, ki jih duhovniki niso zapustili, ampak so ostali z ljudmi. Poudariti moram, da ne samo zaradi naših vernikov, ampak tudi pripadnikov drugih ver. V spodbudo mi je, da so v mestu Sumi humanitarno pomoč Karitas delili pravoslavni duhovniki med vse ljudi, ki so jo potrebovali. Kjer je bilo mogoče, so ljudje sami prišli po pomoč. Kjer je bilo bombardiranje zelo nevarno, so jim pomoč tudi dostavljali. To je bilo zelo tvegano, poznam prostovoljce, ki so med raznašanjem pomoči izgubili življenje.

- Razumljivo je, da so se ljudje zatekli v kleti, saj so ponekod ruski vojaki ubili vsakogar, ki so ga videli na ulici.
Žal je to res. Ljudje, ki so bili brez vode, so pogumno šli ponjo. Ukrajinci so namreč zelo pogumni. Šli so po vodo in izgubili so življenje. Ni bilo pa povsod tako. V mestu med Bučo in Černobilom so ljudje lahko šli v trgovine kupovat in ruski vojaki nisi streljali nanje. Dokler so imeli še signal, sem govorila s temi ljudmi.

- V Kijevu so delovale slovenske Marijine sestre, ki so se umaknile v Zakarpatje, kjer pomagajo beguncem. Sodelujete tudi z njimi?
Seveda. Prvi dan vojne sem najprej klicala njih, da sem zvedela, če so na varnem in kako jim lahko pomagam. Povedale so, da so na poti v Zakarpatje. Z njimi smo v stiku. Pomoč, ki prihaja preko Slovenske karitas, je namenjena tudi sestram. One so bile že prej v stalnem stiku z bolnišnicami in dobro vedo, kje je sedaj potreba po zdravilih in sanitetnem materialu.

- Kaj sedaj najbolj potrebujete?
V zadnjem času so se ruske enote umaknile iz okolice Kijeva. V tamkajšnjih krajih so bili ljudje mesec dni brez oskrbe s hrano. Trgovine so bile že po enem tednu čisto izpraznjene. Na tistem območju najbolj potrebujejo hrano. Tudi v drugih naših centrih najbolj povprašujejo po hrani. V vseh teh mestih ni vode, ni elektrike … Povprašujejo po konzervah, ki jih lahko pogrejejo. V vaseh je stanje še slabše. Ljudje se znajdejo, kot vedo in znajo. Zato zelo povprašujejo po hitro pripravljeni hrani. V drugih mestih, kjer še padajo bombe, in so ljudje v zakloniščih, nas tudi največ sprašujejo po hrani. Bolnišnice so nas prosile za oskrbo z zdravili in sanitetnim materialom. Imamo novo sodelavko, ki sprašuje bolnišnice, kaj potrebujejo in potem jim skušamo to na kakršen koli način dostaviti. Pred časom so v enem od mest bombardirali železniško postajo. Teden dni pred tem smo uspeli tamkajšnji bolnišnici dostaviti sedem palet sanitetnega materiala. Nikoli ne veš, kdaj se zapre pot, da oskrbiš ljudi in bolnišnice. Zato smo hvaležni Slovenski karitas pa tudi zdravniški zbornici in vsem, ki zbirajo zdravila in sanitetni material. Mislim, da iz Slovenije pride največ ‘medicinske pomoči’.

- Že do sedaj je vojna zahtevala precej žrtev. Srečujete se z ljudmi, ki so izgubili svoje družinske člane. Srečujete se z ljudmi, ki prihajajo z območji, ki jih je zapustila ruska vojska, ki je tam zagrešila množične poboje. Najbrž se je težko srečevati s temi ljudmi?
Osebno sem se precej pogovarjala z ljudmi ob evakuaciji. Ko se pogovarjaš s z njimi, moraš razmišljati s trezno glavo in se včasih odločati celo namesto njih. V takih trenutkih je to zelo težko. Spomnim se dneva, ko sem v petih minutah morala vzeti svoje stvari. Nisem vedela, kaj naj vzamem, kaj je najbolj pomembno. Skoraj vse moje stvari imam še vedno v Kijevu. Zato vem, da je tem ljudem potrebno res pomagati. Povedati jim moraš, kaj morajo narediti takoj, kaj pozneje … Nekaterim smo pomagali priti iz obleganih mest, vsem pa nismo mogli.
V zadnjem času se srečujem tudi z ljudmi, ki imajo svoje najbližje na bojiščih. Tri tedne sem živela s 17-letnim dekletom, katere mama je zaposlena v vojski kot medicinska sestra. Vsak dan jo je prosila: »Mama, vrni se!« Mama je na področjih, kjer potekajo boji in hčerka je v strahu, če bo preživela. Včeraj sem s to mamo govorila tudi jaz. Čudim se, kako premorejo ti ljudje tako velik pogum, takšno zaupanje. Govorila mi je: “Kmalu bo konec, vojna se bo končala in srečali se bomo” … Ko gledam novice o vojni, nisem gotova, če bo res tako.
Številni ljudje nas tudi prosijo, naj molimo zanje. Ko bombardirajo kakšno mesto ali ko potekajo boji, nas prosijo: “Molite, da moj mož ne bo umrl v bitki” … Ko sem obiskala begunske centre na zahodu, sem občudovala hvaležnost ljudi, da so ostali živi. Ne mislijo na to, da imajo domove požgane, zbombardirane … Hvaležni so, da so ostali živi!

- In ti ljudje so preživeli travmatične trenutke.
Otroci, ki pridejo iz obleganih mest na zahod, ne morejo verjeti, da se lahko sprehajajo, da je varno, ko hodijo po ulicah … Znanki psihologinji sem povedala za begunske centre in sedaj hodi tja, da jim nudi psihološko pomoč. Že prostovoljcem, ki delajo z begunci je težko, ker ne vedo, kako se pogovarjati s temi nesrečnimi ljudmi in kako pristopati k njim. Tudi tiste, ki so samo teden preživeli v obleganem mestu pod bombami, to zaznamuje. Podobno opažam tudi že pri sebi. Pri nas pogosto tulijo sirene in ta zvok povzroča v meni strah. Čeprav pri nas ni bombardiranj in bojev in ne preživljam takih strahot, kot jih nekateri že dva meseca.

- Ljudje se vračajo v okolico Kijeva. Ko se vrnejo, mnogi dobijo popolnoma porušene domove. Tako da zanje ni konec skrbi, saj se soočajo z novimi težavami.
Da, ljudje se vračajo, a ni gotovo, kaj tam najdejo in kako se bo njihovo življenje odvijalo naprej. Za Ukrajince je značilno, da se želijo vrniti na svoj dom, da želijo živeti na svoji zemlji. Večinoma se vračajo ljudje, ki vedo, da njihove hiše še stojijo. Prej se običajno pozanimajo pri sosedih.
Prvega marca bi morali odpreti karitasov materinski dom v mestu južno od Kijeva, ki so ga tudi bombardirali, a je dom ostal nepoškodovan. Vanj smo sprejeli ljudi, ki so ostali brez strehe. Tudi v notranjosti so organizirani centri, kamor se ti ljudje lahko zatečejo, če so ostali brez doma. Videla sem hiše, ki so popolnoma izropane, v zidovih so luknje od obstreljevanj, a mnogi ljudje ostajajo tam.

- Omenili ste že, da je v Ukrajini več Karitas. Vi, rimski katoličani imate svojo, pa tudi grkokatoličani. Kaj pa pravoslavni?
Imamo dve Cerkvi, dve škofovski konferenci in tudi dve katoliški Karitas. Grškokatoliška Karitas je veliko večja, ker je tudi njihova Cerkev številčnejša. Ima centre v mestih, kjer jih mi nimamo. Njihov center v Mariupolu je bil bombardiran in življenje je izgubilo nekaj sodelavcev Karitas. Ta novica nas je zelo prizadela, saj smo spoznali, da humanitarni delavci nismo zaščiteni. Že pred vojno sem bila v stikih s pravoslavno Karitas Kijevskega patriarhata. Tudi sedaj nas prosijo za pomoč. Nimajo tako razvejane mreže kakor mi, a vseeno skušajo pomagati.

- Omenili ste optimizem, ki ga premorejo Ukrajinci. Prepričani so, da bo vojne kmalu konec ...
Rekla sem že, da sem bila v stiku z medicinsko sestro, zaposleno v ukrajinski vojski. Težko sem razumela, da me ona opogumlja, da bo vsega konec in da se kmalu srečamo in bo vse v redu. Takih ljudi je veliko. Sami ste opazili, koliko beguncev se vrača na svoje domove. Tudi jaz srčno upam, da bo tako, čeprav ni obetov, da bo kmalu zavladal mir. Res pa je, da je pri Bogu vse mogoče in On more spremeniti srca vseh ljudi, ki se bojujejo.

- Če bi se sedaj končala vojna, bi bilo veliko težav, veliko pomanjkanje. Zato bo tudi v prihodnosti potrebna pomoč …
Ljudje so razseljeni. Prizadete so tudi Cerkve. Ta vojna ni prinesla razdora samo med državami, ampak tudi med Cerkvami. Največja Cerkev v Ukrajini je Pravoslavna cerkev moskovskega patriarhata (pod ‘oblastjo’ moskovskega patriarha). Družine so razbite. Žene in otroci so odšli, moški so ostali. Sam Bog ve, koliko družin se bo spet združilo, koliko mož bo preživelo. Veliko stavb je porušenih. Ne gre samo za materialno porušene domove, ampak ljudje smo navezani na dom, na rojstni kraj … Jaz sem bila doma v Kijevu. In težko razumem, zakaj ne morem domov. Jaz sicer svojega doma nisem gradila, drugi ljudje pa so ga. Včeraj sem govorila z ženo iz Harkova. Zaradi bojev, ki tam potekajo, sem ji govorila, naj zapusti dom in si reši življenje. Odgovorila mi je: »Odločili smo se, da ostanemo. Imam stare starše priklenjene na posteljo. Sin je vojaški obveznik. In jaz sem tukaj doma! Kam naj grem?« Zanjo lahko molim, da bi ostala živa. Ljudje se vračajo na domove, ker hočejo biti bližnjim v oporo in jim s svojo vrnitvijo dajati upanje. Ko sem klicala ljudi, ki so ostali v okupiranih mestih, so se zahvaljevali, da smo jih poklicali, da smo z njimi in da niso sami, pa čeprav so bili fizično sami, a jim je naš klic veliko pomenil. Tudi gospa, ki sem jo poklicala v Harkov, me je ob koncu prosila, naj bi se slišali vsak dan, da ne bo sama. Človek potrebuje bližino. Tudi če je vse porušeno, bodo ljudje pripravljeni živeti v nižjem standardu kot sedaj, samo da bodo skupaj, da bodo na svojem domu in da bo zavladal mir.

- Moški, ki so vojni obvezniki, ne smejo zapuščati države. Ali ostanejo v svojem kraju ali na svojem področju in se tam bojujejo?
Moški, stari med 18 in 60 let res ne smejo zapustiti države, ne ostanejo pa vedno v svojem mestu. Odidejo tja, kjer jih potrebujejo. Že omenjena medicinska sestra je odšla na bojišče, kjer je največ ranjencev … Tudi same družine ne vedo, kje so njihovi moški, ker je nevarno govoriti o tem. Vendar je veliko ljudi v stiku s svojimi, ki se bojujejo. Čeprav v najbolj obleganih mestih telefonske linije ne delujejo (na primer na vzhodu).

- Torej vam tudi v prihodnosti ne bo zmanjkalo dela, saj bo še veliko stisk ljudi.
Dela se ne bojim. Bolj se bojim tega, kaj vse se lahko še zgodi. Želim, da bi zavladal mir in da bi se ta vojna končala. Zidove se da na novo pozidati, človeških življenj pa ne moreš obuditi. Papež Frančišek lepo pravi, naj se ne navadimo na vojno. Res se na vojno ne moreš navaditi. Na bombe se ni mogoče navaditi! Na sirene se ne moreš navaditi! Zato prosim vse ljudi, naj ne preslišimo papeževega klica in storimo vse, da se ta vojna konča. Čaka nas še veliko dela. Zlasti karitativne delavce, ki bomo morali pomagati pri obnovi. Pa ne samo pri obnovi mest, ampak tudi pri obnovi človeških življenj. V ljudeh bo ostalo veliko posledic vojne.

Mira Milavec (1980)
je doma iz Studenega pri Postojni. Po opravljeni srednji šoli v Ljubljani je študirala turizem v Portorožu in stanovala v tamkajšnjem župnišču pri župniku Francu Prelcu, njegovem bratu duhovniku Milanu in sestri Kristini. Tam je dobila prve nastavke za delo v Karitas, saj so se s to dejavnostjo ukvarjali v portoroškem župnišču. Njihova odprtost je bila Miri dobra popotnica za življenje.
Prek domačega župnika Marjana Jakopiča je spoznala duhovnost Marijinega dela. Potrebovala je veliko let, da je odgovorila na Božji klic. Ljubezen, ki jo je prejela v družini in sodelovanje v župniji ji je pomagalo pri tem. Pol leta je preživela na Irskem in spoznavala življenje Bogu posvečenih ljudi v okviru Marijinega dela. V Rimu se je udeležila pogreba svetega papeža Janeza Pavla II. in takrat so jo nagovorile besede: “Pridi in hodi z menoj.” Leta 2009 je odgovorila na Božji klic in po bivanju v fokolarinski skupnosti v Planini odšla na triletno formacijo v Italijo in Švico, od tam pa v na Slovaško in pred tremi leti v Ukrajino.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 6-10.

okoljevarstveni strokovnjak

“Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja”

Epidemija koronavirusa, ki v teh dneh razsaja po Sloveniji in po vsem svetu, kaže tudi na človeško nemoč in na to, da človek ni absolutni gospodar narave. O tem smo se pogovarjali z dr. Mihaelom Tomanom, ki raziskuje predvsem vode in opozarja na človekov neodgovoren odnos do narave ter kliče k ozaveščanju o tej problematiki.

- Najbrž tako kot človek in kot profesionalec spremljate širjenje koronavirusa. Nas ga je lahko strah?
Strah je povezan s tistim, česar s človeškimi čutili ne prepoznamo. Strah v zvezi z koronavirusom primerjam z atomsko energijo in sevanjem. Nimamo čutil, da bi zaznali sevanje, saj ga ne vidimo, ne diši in ga ne slišimo. Zaznamo ga šele, ko pride do nesreče. Podobno je s tem virusom, ki je drugačen kot drugi virusi. Ne prepoznamo njegovih nevarnosti.
Pri preprostih organizmih je razvoj eksponenten. To pomeni, da se iz nekaj organizmov zelo hitro razvije nekaj milijonov. Trčimo na problem prenosa virusa. Če tega ne poznamo, se ne ščitimo pravilno. Me je pa nečesa strah: tako Slovenci, Italijani pa sploh, smo ljudje, ki kršimo pravila. Zdaj se je jasno izkazalo, da je stvar prešla v pandemijo, ker se ljudje v začetni fazi niso držali pravil. Ljudje smo danes ob vseh informacijah prepričani, da vsi vse vemo. Usodna napaka je, ko trdimo: jaz pa že vem, kaj je zame dobro. Te drže pa nas je res lahko strah. Ljudje, ki imamo stik z drugimi, bi morali strokovno ozaveščati druge. Podobno je z ozaveščanjem glede onesnaževanja okolja. Potrebno je ozaveščati ljudi o problemu. Med izvrstne ‘ozaveščevalce’ spada tudi papež Frančišek. Tudi za to veljajo besede: pojdite in učite.

- V zgodovini je bilo že ogromno epidemij. Ali se lahko kaj naučimo iz teh izkušenj, čeprav je sedanji virus malo drugačen?
Seveda so bile v zgodovini že številne nadloge, kakor so to takrat imenovali. Če pogledava v cerkveno rabo, so te nadloge celo prišle v litanije. Saj molimo: kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod! Sedaj smo to spremenili: nalezljivih bolezni, lakote in vojske … To pomeni, da se je to vedno dogajalo in da so se ljudje zavedali te nevarnosti. Razlika je v tem, da se v dobi globalizacije z nekim virusom vsi srečamo. Spomnimo se španske gripe, ki je bila ena zadnjih nadlog v Evropi ob koncu prve svetovne vojne. Še danes ne vemo natančnega števila umrlih. Najbrž jih je okoli 50 milijonov.
Primerjave ni. Najprej ne zdrži primerjava zdravstvenih sistemov. Ni primerjav glede poznavanja. Danes vemo, kaj so mikroorganizmi, kako se razmnožujejo, kje se jih da zaustaviti. Pri španski gripi tega niso vedeli. Danes eno žarišče bolezni pomeni planetarno žarišče in smo priče pandemije. Takrat je bila gripa lokalizirana, omejena na Evropo, saj so ljudje malo potovali.

- Pojdiva na vaše področje, s katerim se ukvarjate – na okoljevarstvo. Pred časom ste že opozorili, da tretjina moških v Evropi (najbrž tudi v Sloveniji) ni reproduktivno sposobna. Ne more imeti otrok. Najprej: imamo za Slovenijo kakšne raziskave o številu takih moških?
Posredne raziskave imamo, neposredne pa iz različnih razlogov niti niso mogoče tudi zaradi etičnih zadržkov. Gre za to, da so spolne celice – v večini primerov gre za moške spolne celice –, degenerirane, drugače spremenjene ali ne nosijo dovolj genetskih informacij ali pa je preprosto njihovo število premajhno.
Vzroki so povezani z okoljskimi spremembami. Preprosto povedano gre za kemizacijo okolja. To smo pa ustvarili ljudje, ki smo sposobni sintetizirati, umetno narediti praktično katerokoli snov. Samo na področju organskih snovi danes v svetu kroži preko 80 000 novih snovi, ki jih je sintetiziral človek. Za te narava nima mehanizmov, da bi tisti organizmi, ki jih razumemo kot bakterije in razgrajevalce, te snovi prepoznali in jih razgradili do preprostih anorganskih snovi. Da je zadeva še težja, jih prepoznajo samo v enem delu in razgradijo te organske snovi do takih snovi, ki so še bolj problematične. Rečemo jim kancerogene (rakotvorne) in mutagene (povzročajo spremembe v genetskem materialu). Te snovi vplivajo na spolne celice in sicer na moške. Tako je uspeh reprodukcije – združitve dveh spolnih celic vprašljiv. Če pa do njega pride, so tudi poškodbe.
Poskuse, ki sem jih zadnja leta delal na drugih organizmih, kažejo pri organizmih, kot so vodne bolhe, na reproduktivno zmanjševanje, na zmanjšano rast mladorojenih organizmov, na anatomske spremembe (mladice rib imajo nerazvito oko, so depigmentirane, so majhne rasti, so reproduktivno nesposobne …). Če potegneva vzporednico med živalsko in človeško celico, ki sta v osnovi enaki, lahko sklepamo, kako je s tem pojavom. Posredno pa nam kažejo podatki, da ima vse več parov težave s plodnostjo. Tradicionalno so vedno za to obtoževali ženske, kar pa ne drži. V večini primerov so bili za pomanjkanje potomcev krivi moški.

- Kot vzroke za to omenjate motilce endokrinega sistema.
Najprej se je ta problem pokazal pri uporabi zaščitnih sredstev, ki jih poznamo pod izrazom pesticidi in podobno. Uporabljamo jih proti organizmom, ki smo jih imenovali škodljivci. Označili smo jih za škodljivce in jih hočemo pobiti. Pri tem se je pokazal resen problem, o katerem je govorila znamenita knjiga Nema pomlad (Silent spring). Zakaj nema? Ker so spomladi umolknile ptice. Umolknile pa so, ker ni bilo več razmnoževanja. Te snovi so tako vplivale na njihov reproduktivni material. Ta knjiga je prva opozorila, kaj napačno delamo v okolju in kar se bo kot bumerang vrnilo k nam. Knjiga je bila napisana v osemdesetih letih, danes se to že izkazuje kot realnost.
Snovi, ki sem jih omenil in so proizvod človekove tehnologije ter nam olajšujejo življenje, delajo življenje lažje in dobesedno ‘lepše’ (kozmetika), smo poimenovali hormonski motilci ali strokovno motilci enokrinega sistema. To pomeni, da vplivajo na endokrini sistem, na žleze z notranjim izločanjem. Te pa so v metabolnem in reproduktivnem smislu najpomembnejše. Izločajo tudi spolne hormone. Hormonski motilci zmanjšujejo proizvodnjo teh hormonov. Posledica tega je manjša reproduktivna sposobnost moškega spola.
Hormonski motilci, če preprosto ponazorim, delujejo po sistemu ključ – ključavnica. Hormonski motilec, torej snov, ki smo jo mi proizvedli, je nekakšen ključ, ki odpira ključavnico namesto pravega hormona. Ko je nepravi ključ v ključavnici (hormonski motilec), pravi ključ ne more več noter. Hormonski motilci pridejo prej in pravemu ključu zaprejo pot v ključavnico.

- Kaj pa kontracepcijske tablete?
Ustvarili smo tudi umetne hormone z namenom preprečevanja reprodukcije. Te hormone zaradi majhnega izkoristka pri človeku izločamo v obliki urina v okolje, zlasti v vodo. Ta protispočetna sredstva v vodi delujejo enako kot na jajčno celico – preprečujejo spočetje. Tako s preprečevanjem razmnoževanja človeštva vplivamo na vso naravo.
Motilci so tudi težke kovine (krom, kadmij, svinec, cink, baker, živo srebro). Velik del teh snovi – z njimi živimo in jih proizvajamo, da nam je življenje lepše in da smo lepši – je v farmacevtskih proizvodih (zaščitne in lepotne kreme, pasta za zobe…). Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja.

- Tega se večina ljudi ne zaveda.
Ne, večina ljudi ne ve, kaj spere s telesa pod prho in kaj izloči iz telesa. Vzemiva ostanke zdravil. V razvitem svetu ljudje, stari nad 70–let, jemljejo v poprečju približno pet različnih zdravil. Ta vsebujejo učinkovine, aktivne snovi. Antibiotik vsebuje snov oksitetraciklin OTC. Samo nekaj odstotkov te snovi organizem uporabi za delovanje (odstranitev mikro organizma). Vse drugo gre v obliki urina v kanalizacijo in posledično v okolje. Rezultat tega so mega bakterije, ki jih je vse več v našem okolju in ki so neobčutljive na antibiotike, ker jim jih vsak dan po malem ‘doziramo’ v okolje, kjer živijo in se adaptirajo. Kemizacija je zato eden resnih okoljskih problemov v našem času.

- Ali ta problem kaj rešujemo?
Težko je, ker je uporaba omenjenih sredstev postala že naš način življenja. Problem tudi težko rešujemo, ker je v ozadju ogromen kapital, povezan s kmetijstvom (zaščitna sredstva), farmacijo (zdravila in lepotilna sredstva) …

- Ste podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda. Opozarjate na onesnaženost voda. Omenjene težave pa niso vezane samo na vodo.
Vse, kar se dogaja na kopnem, se znajde v vodi. Zato sem prej omenil, da postajajo naši domovi izjemna žarišča za onesnaževanje voda. Voda po naši uporabi izhlapi, pade kot dež, ujame se v podtalnice in mi jo počrpamo in pijemo. Strupene snovi sproti doziramo in te snovi ostajajo. Vse, kar izločimo, se v vodnem okolju zadrži. V morjih, ki sprejemajo vse vode sveta, ostajajo vse snovi.

- S tem v zvezi se pojavlja vprašanje rib. Ali jih vi jeste?
Ribe so na vrhu prehranske verige. Naj ponazorim: v jezeru so alge, ki iz vode poleg hranilnih snovi sprejmejo tudi nevarne snovi. Če je v vodi 1 enota nevarnih snovi, jih je v algah že 10 enot. Alge poje vodna bolha (majhen rakec) in s tem prevzame vse, kar je ta alga imela. Nevarne snovi se še akumulirajo, torej se tudi povečujejo. V vodni bolhi ni več 10 enot, ampak že 50. Z njo se hrani majhna riba. S to ribico se prehranjujejo večje ribe, ki jih potem lovi človek. Če to preneseva na morje, je princip zelo podoben. Pomislite na zelo veliko ribo, na tuna, morda celo na tistega, ki živi v okolju, kjer je koncentracija nevarnih snovi celo nad dovoljeno (na primer metilno živo srebro, ki ga imamo tudi v severnem Jadranu). Tu živita plenilski ribi kot sta brancin in orada. Če je v vodi koncentracija tega nevarnega strupa ena enota in ker vemo, da se strup akumulira in povečuje, potem vemo, da ga bo največ v omenjenih plenilskih ribah. Zato se jaz na morju prehranjujem s sardelami, ki so še na začetku prehranjevalne verige. Če jem orado, je ne jem vsak teden, da bom zmanjšal vnos nevarnih snovi. Tunov se bom izogibal, sploh tistega iz Mehiškega zaliva, za katerega velja prepoved izvoza v Ameriko zaradi vsebnosti težkih kovin in metilnega živega srebra. Večina teh tunov zato najde pot v Evropo. Pomislite sedaj na študente, ki jim je tunina na testeninah vsakodnevna hrana. In naj dodam, da gre za mlado populacijo. In vračava se k začetnemu vprašanju o reproduktivni sposobnosti …

- Živo srebro je bilo tudi predmet vašega znanstvenega proučevanja. V severnem Jadranu je več živega srebra, ki ga tja prinaša Soča.
Idrija je naravno nahajališče zelo posebne kovine v tekočem stanju. Drugo največje nahajališče na našem planetu. V pet sto letih je bilo proizvedeno veliko živega srebra za različne namene. Posledica te proizvodnje je bila sprostitev 37.000 ton živega srebra v okolje. Tako v kopno okolje, kot v vodo. Konkretno v reko Idrijco, ki je pritok Soče, ki se izliva v Jadransko morje. Elementarno živo srebro je strupeno, če je v hlapih. Zato so umirali idrijski rudarji.
Živo srebro v vodnem okolju je danes toliko večji problem, ker je vodno okolje tudi organsko onesnaženo (zaradi kanalizacije). V okolju, kjer so organske snovi, zmanjka kisika. Tam se pojavijo žveplaste bakterije, ki pretvorijo to živo srebro v organsko obliko, ki ji pravimo metil živo srebro. To je pa eden od najnevarnejših strupov, ki ga znajo narediti mikroorganizmi. Ta se akumulira v ribe. Njegova vsebnost v hrani pa vpliva na živčni sistem. Poznavanje tega se je pojavilo v japonskem mestu Minamata. V tamkajšnjem zalivu so prebivalci lovili ribe. Hipoma je umrlo tisoč ljudi, ki so se prehranjevali s temi ribami. In rojenih je bilo 30.000 otrok z nevrološkimi motnjami (mongoloidnost in druge). To je ena najbolj tragičnih zgodb predelave živega srebra v naravi. Podobno se dogaja v usedlinah reke Soče, kjer ni kisika in v usedlinah v severnem Jadranu. Od tam metilno živo srebro preko prej naštetih organizmov prehaja v ribe. Pri nas še danes raziskujemo vsebnost živega srebra in pri meritvah, ki smo jih mi delali, je koncentracija v ribah nad dovoljeno mejo. In to je posledica naravnih procesov.

- Dejali ste, da ste zaskrbljeni, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, da pravzaprav še ne poznamo vseh slabih učinkov nevarnih snovi, zlasti ko te učinke ‘seštejemo’. Kaj se predvideva o teh učinkih?
Če se izrazimo v jeziku mladih, govorimo o koktajlu, če se izraziva v jeziku starejših, pa govorimo o kompotu. Imamo mešanico vsega, s katero dobimo boljši okus. Omenjene snovi delujejo sinergistično, kar pomeni, da vsaka posamična snov deluje manj nevarno kot skupaj. Redki so primeri, ko to deluje antagonistično, da ena strupena snov blokira drugo.
Zakaj tako težko prepoznavamo okoljske probleme? Zato, ker nas nič ne ubije takoj. V našem času umiramo ‘na obroke’, kronično. Tudi medicina govori o kroničnih boleznih in v večini primerov ne pozna vzrokov. Nevarne snovi potrebujejo določeno koncentracijo, da se ‘izrazijo’. Če govoriva o mladih. Vsak dan pijejo ustekleničeno vodo v plastiki. Pili jo bodo 50 let. Prišli bodo v fazo kroničnosti, ker se jim bodo te snovi v zelo nizkih koncentracijah, ki so v plastenkah, nabirale v telesu. Večina sodobnega onesnaževanja se akumulira.

- Da, plastika je problem zase. Grozljive so že fotografije, kaj povzroči plastika živalim! Kaj pa majhni, mikroskopski delci plastike?
Res je grozno gledati vso tisto plastiko. Pri izlivu Donave skoraj ne vidite vode, toliko plastike plava po njej! Plastika je sestavljena iz spojin, ki sicer razpadejo, samo čas za razpad je dolg. Poznamo mikro in nanodelce plastike, ki jih ne vidimo. Po nekaterih podatkih so nanodelci plastike navzoči v vseh pitnih vodah, ki so ustekleničene, kar je zelo zaskrbljujoč podatek. Nano plastika je mutagena, kar pomeni, da deluje tako, da spreminja naš izvorni genetski material v celicah. Posledično to pripelje do rakotvornosti. Torej je tudi kancerogena. Plastika je tudi akumulativna in jo zato uživamo tudi s hrano, v kateri so nanodelci. Zato je v Sloveniji nepotrebno, da uživamo vodo iz plastenk, ker imamo še vedno kontrolirano neoporečno pitno vodo.
Skrbi nas vsebnost mikro in nano plastike. Raziskovalci oceanov govorijo, da to zna bistveno spremeniti diverziteto (vrstno pestrost) v oceanih. To je povezano s kislostjo. Alarmantne so zgodbe o zakisanosti oceanov in z njo povezanim propadanjem koralnih grebenov, ki so veliki proizvajalci kisika. Zakisani oceani imajo tudi manj planktona, ki prav tako proizvaja kisik. Skratka, kar se nam zgodi v kopalnici, se odrazi v oceanu!

- Omenjate, da v Sloveniji lahko pijemo vodo iz pipe. Pitna voda je veliko bogastvo in skrbi zanjo bi morali posvečati več pozornosti. Reciva, da bi vas kot strokovnjaka vprašali za presojo kanalizacije, ki jo gradi ljubljanska občina čez vodovarstveno območje. Kako močno bi se vam kot strokovnjaku zatresla roka, če bi morali podpisati dovoljenje? Ali bi ga sploh podpisali?
Naj jasno povem: ne bi podpisal! To sem jasno povedal tudi v eni od oddaj na televiziji. Vedno se moramo vprašati, kaj pa se lahko zgodi? Če se zgodi onesnaženost na omenjenem primeru, onesnažimo vodni vir. Vemo, da tehnika ni stoodstotna. Vsak stroj se lahko pokvari, vsak spoj lahko poči. Tako lahko poči spoj med cevmi in vedno so na kanalizacijskih sistemih kritični spoji, ne pa cevi. Če pride do tega, imamo onesnaženo podtalnico. Že tako slovenska podtalnica postaja slabša zaradi dogajanja na površini. Nisva omenila kmetijstva, ki je eden največjih onesnaževalcev (umetno gnojenje in zaščitna sredstva, s katerimi moramo ‘pobiti’ vse žuželke in glivice …). Če se onesnaži podtalnica, gre za popolnoma drugačno zgodbo, kot če se onesnaži površinska tekoča voda. Govorimo o zadrževalnih časih snovi. V podtalnicah je ta čas nekaj sto let! To pomeni, če danes prenehamo uporabljati neki pesticid, se čez 25 let nič ne pozna. To dokazuje eden od pesticidov, ki smo ga že nehali uporabljati pred desetletji, a ga še vedno lahko najdemo v podtalnici. Glede omenjenega kanala imam pa še druge zadržke.

- Papež Frančišek je napisal okrožnico o varstvu okolja. Kako vi gledate na to njegovo ekološko prizadevanje? Nekateri mu namreč očitajo, da to ni ‘njegovo’ področje?
Vidim ga kot enega od vodilnih osebnosti sodobnega časa, ki ga poslušajo ljudje različnih pogledov in prepričanj. To pomeni, da pri ljudeh, ki jih cenimo, spoštujemo tudi njihova mnenja in besede. Tako mnenje deluje kot ozaveščanje. Danes so problemi v zvezi z okoljem, tudi okoljske nesreče, tudi stvar neozaveščenosti. Zato se mi zdi papežev pristop izjemnega pomena. Nenazadnje govori o tem, kako varujemo živo naravo. To ima pa tudi verski, religiozni pomen – žive narave, življenja nismo mi ustvarili! Če pogledamo s krščanskega vidika, je neodgovorno ravnanje z naravo greh. Jaz nisem gospodar narave. Študentom jasno razložim svoj pogled s primerom iz Geneze. Mi nismo več del narave. To se je pa zgodilo takrat, ko smo hoteli naravo vzeti zase. Ta narava je bilo drevo, ki je bilo za nas prepovedano, a smo ga izkoristili. Zato smo bili kaznovani in se pravi, da nimamo pravice gospodariti nad naravo, kakor nismo imeli pravice, da bi utrgali prepovedan sad z drevesa sredi raja. Zato zame zgodba o izgonu iz raja pomeni, da smo si raj hoteli prilastiti. Danes rečemo, da gremo v naravo. Kako greš v naravo, če si del nje? Kako boš gospodaril nad naravo, saj ni tvoja! Mi samo upravljamo z njo.

- Očitno za vas ni problem nasprotja med znanostjo in vero.
Ni mi problem povezati znanost in vero. Saj je bilo na neki način že vse povedano. Pomislimo samo na prva poglavja Geneze. Bila so nam dana navodila, a smo jih vedno znova prekršili. Prvi prekršek je opisan v začetku Svetega pisma. Saj vemo, da ne gre za sad in drevo, ampak da je to samo prispodoba, ki jo moramo širše razumeti. Gre za nespoštovanje narave in okolja. Morali smo ven iz tistega, kar smo si hoteli prilastiti.
Prepričan sem, da je glede okolja še premalo ozaveščanja. Nekoč sem že izjavil in so drugi potem povzeli, da se okolje varuje tudi s prižnice. Kot moram spoštovati sočloveka, moram spoštovati živo naravo. Naravo lahko občudujem, gledam, raziskujem, ne smem je pa zasužnjiti. Današnji sistem pa deluje v smislu zasužnjevanja. Govorimo o dobrinah. Voda je naravna dobrina, a ne samo zame, ampak za vse. Žal pa zaradi človeškega delovanja vse boj postaja tudi smrt. Vzrok te smrti je naša želja podrejati si nekaj, kar ni moje. Sporočilo Geneze je jasno: Tisto drevo in tisti sad ni bil moj!

- Vi se ukvarjate predvsem z naravoslovnimi znanostmi, vaši predniki so znani po drugem. Eden od njih dr. Lovro Toman (1827–1870) je izobesil prvo slovensko zastavo v Ljubljani.
Lovro Toman je imel več vlog v zgodovini. Jaz živim v hiši, kjer je bil on rojen in kmalu bomo praznovali 300-letnico freske na tej hiši. Bil je prvi slovenski poslanec v dunajskem parlamentu. Zaslužen je, ker je v Slovenijo ‘pripeljal’ južno železnico prek Ljubljane do Trsta. Kot slovenski poslanec je prvi izobesil slovensko zastavo. V preteklosti so pozabljali, da je to naredil prav on. V Kamni Gorici ima spomenik, na katerem je pomenljivo sporočilo o vstajenju, vzeto iz ene njegovih pesmi: Kdor v grobu spi je srečen, al' probud je večen. Po njem so poimenovali tudi park v Ljubljani. O njem mi je veliko pripovedoval že stari oče, rojen leta 1878. Lovro Toman se je družil s Prešernom, moj sosed je slikar Matevž Langus, ki je portretiral veliko sodobnikov. Prešeren in Čop sta bila velikokrat gosta v Kamni Gorici. Ti ljudje so umrli nekaj časa pred rojstvom mojega starega očeta, tako da mi je on pripovedoval zgodbe o njih skoraj ‘iz prve roke’.
Lovro je tudi pesnil in bil je velik ljubitelj rastlin. Kaže, da sem nekaj te ljubezni podedoval tudi jaz. Profesionalno se sicer res ukvarjam z vodo, a ljubiteljsko sem botanik.

- Torej ste ljubezen do vrta podedovali od njega?
Kaj je on zasajal, ne vem. Gotovo pa je bil ljubitelj rastlin. Njegova žena je bila Josipina Turnograjska. Po stari mami pa izhajamo iz Prešernovega rodu. Nekaj predmetov te stare mame smo zato izročili muzeju.
Vrt je moja velika sprostitev. Koliko napetosti sem ‘sprostil’ na vrtu! Vse funkcije, ki sem jih imel na fakulteti niso častne, ampak delovne. Zadnje dni je zaradi koronavirusa ogromno dela. Stalno sem na sestankih. (Pogovor je potekal 12. marca). Na fakulteti je zaposlenih nad 600 ljudi! Skratka služba, ki prinaša veliko napetosti.

- Bili ste dekan Biotehniške fakultete, sedaj ste njen prodekan. Nikoli niste skrivali svojega verskega prepričanja. Ste imeli zaradi tega težave?
Raziskoval sem na kemijskem inštitutu in tam magistriral, še prej ko sem šel k vojakom. Direktor inštituta je bil na neki način svobodnjak, ne zadrt človek. Vodja moje enote pa profesor, ki mi je dejal: “Vem, kdo ste. Poznam vaše starše. Vedeti morate, kaj družba pomeni. Če smo mi spoštljivi do nje, bo tudi ona do nas.” Trudil sem se biti spoštljiv do vseh. Moj neposredni vodja je pred mano predaval na fakulteti. Velikokrat me je povabil k sebi domov. Ko sem prišel k njemu in sva skupaj delala, je imel na mizi Družino. Bil sem začuden nad tem in mu to tudi dejal, saj je vodil partijsko organizacijo na inštitutu. Odgovoril mi je: “Mladi mož, a se vam zdi to kaj spornega?” – “Nikakor ne, saj jo imamo tudi mi doma,” sem odgovoril. “Vem to. Jaz sem lahko dober samo, če vem, kaj drugi misli. Berem eno in drugo,” je odvrnil. Bilo je v začetku osemdesetih let. Potem me je pa poklical direktor in me “kot intelektualca” povabil v “napredno organizacijo”. Dobro se spominjam te besedne zveze. “Morali boste biti družbeno aktivni. Vidim, da raziskujete …” To je pomenilo, da bi se moral vpisati v partijo. Šel sem k mojemu profesorju in mu zaupal, kaj so mi predlagali, a ne jaz ne moji domači bi tega ne prenesli. “Kaj naj naredim, saj bi jaz rad raziskoval naprej?” sem vprašal. “To je pa zelo preprosto. Imamo različne družbenopolitične organizacije,” je odvrnil. Tako sem postal predsednik sindikata na inštitutu. S tem ‘sindikalnim’ podpisom sem brez problemov raziskoval. Moral sem hoditi na sestanke na občino in ta mi je dala za to priznanje. In tako sem pri vsakem napredovanju napisal med ‘reference’ občinsko priznanje za družbenopolitično delo … Črki zakona je bilo zadovoljeno, nikjer pa ni pisalo, kdo pravzaprav sem. Zato sem še danes hvaležen mojemu profesorju, ki je imel na mizi Družino, za njegovo odprtost.
Podobno se je ponovilo pri vojakih. Imel sem že skoraj 28 let, major, ki me je kot magistra znanosti poklical na pogovor in bil samo leto starejši od mene, mi je tudi predlagal vpis v partijo. Spet sem se izgovoril: “Če mami to sporočim, bo od žalosti umrla.” On pa je čisto resno odgovoril: “Tega pa potem res ne smemo narediti.” Postala sva najboljša prijatelja in bil sem edini v kasarni, ki je smel ob nedeljah dopoldne (!) k maši v katoliško cerkev v Pljevlji. Cenil me je, čeprav je bil pravoveren partijec. V takih srečanjih prepoznavam Božjo previdnost, ki me je vodila. Končno sem dokaj zgodaj, ni mi še bilo 40 let, postal redni profesor.

- Seveda ste morali tudi trdo delati za to napredovanje.
Trdega dela sem bil vajen že od doma. To ni bilo vprašanje. Vidimo, kako je pomembna družina. To bi prav v današnjem času zelo rad poudaril. Prvo in najvažnejšo vzgojo dobiš v družini! In to poskušam tudi jaz posredovati naprej.
Dovolite še eno zanimivost iz osebnega življenja, ki dokazuje, kako sem srečeval vedno ‘sorodne duše‘. Bil sem na strokovnem izpopolnjevanju na Danskem, kjer sem spoznal predstojnika oddelka, kjer sem jaz raziskoval. Konce tedna sva preživljala skupaj. Tudi na njegovem domu. Imel je rad živali in kmetijo. Izjemno sva se ujela. Ob nedeljah sva skupaj hodila k maši, sicer v luteransko cerkev. Tam sem se spoprijateljil še z drugimi verniki. Ko sem po štirih letih odhajal, so pripravili posebno bogoslužje v angleščini, da so mi izkazali pozornost. Ko spoznaš drugačnost, znaš ceniti in spoštovati svoje. Bivanje v tujini ti da širino. Naučiš se strpnosti. Obojega nam danes manjka.

 

dr. Mihael Toman (1953)
je doma iz Kamne Gorice na Gorenjskem, kjer tudi stalno prebiva. Po gimnaziji v Kranju je nadaljeval študij na Biotehnični fakulteti, kjer je diplomiral leta 1978. Zaposlil se je kot asistent–stažist na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in leta 1982 magistriral, leta 1987 pa doktoriral. Leto kasneje je bil habilitiran kot docent za Ekologijo vodnih ekosistemov. Leta 1993 je postal izredni profesor, 1998 pa je bil izvoljen v rednega profesorja za Ekologijo in varstvo voda.
Več let se je strokovno izpopolnjeval na Univerzi v Københavnu. Njegova bibliografija vsebuje več kot 100 enot, predvsem z naravovarstvenega področja. Je prodekan Biotehnične fakultete, bil pa je tudi njen dekan. Prejel je zlato plaketo Univerze v Ljubljani in zatrjuje, da mu je pedagoško delo v veliko veselje. Ima družino in tri odrasle otroke.
Ima pa še poseben odnos do revije Ognjišče, ki jo je prvič srečal pri stricu duhovniku. »Rad sem bral odgovore na vprašanja. Pritegnili so me potopisi. Enega, iz Svete dežele, se še posebej spominjam. Bil je objavljen tudi zemljevid Svete dežele, ki sem ga izrezal iz revije. Stric je imel pisalni stroj in določene članke sem si iz revije prepisal na stroj, čeprav še danes ne vem, zakaj.«

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str. 8-13.

“Hieronimova pisma so več kot njegova osebna izkaznica”

Ali lahko besedila, stara malo manj kot dva tisoč let, še nagovorijo današnjega človeka? Ko si boste prebrali pogovor s tokratnim gostom, patrologom (strokovnjak za cerkvene očete), boste spoznali, zakaj morejo. Obenem nam predstavlja sv. Hieronima, enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov, ki je bil rojen na ozemlju današnje Slovenije. Brat Miran je namreč bedel nad prevodom Hieronimovih pisem, zbranih v treh knjigah na 1500 straneh.

• Nekaj časa sva bila sošolca na fakulteti in zato predlagam, da se tikava. Si strokovnjak za cerkvene očete, pisce iz prvih stoletij krščanstva. Najbrž je bil zanje postni čas velikega pomena?
Cerkveni očetje so živeli v času, ko se je cerkveno leto, kakor ga poznamo, šele postopno razvijalo in postni čas še ni bil tako točno zamejen. Vse se je začelo okrog velike noči.

• Torej so poznali središčnost velike noči kot glavnega praznika.
Seveda. To je bil tudi glavni dan za krščevanje katehumenov, ki so se tudi več let pripravljali na ta dogodek. Še posebej intenzivna pa je bila ta priprava v zadnjem obdobju pred veliko nočjo in k tej stopnji je bil pridan tudi post. Že eden najstarejših krščanskih spisov Nauk dvanajsterih apostolov (Didahe) pravi, naj se pred krstom postita tako krščenec kot krščevalec. Sicer ni zapisano, kako dolgo naj traja ta post, gotovo pa so ga jemali zelo zares.

• Kaj pa menihi v puščavi? Ti pa so poznali zelo stroge poste.
Tisti, ki so se odločili za radikalno asketsko življenje, so se odločili za vseživljenjski post. A tudi tu so poznali zmernost in niso podpirali asketskih pretiravanj. Zaužili so pač tisto, kar so v tistem času tam pridelali. V puščavi res niso imeli velike izbire hrane.

• Si profesor patrologije, vede o cerkvenih očetih, ki so živeli v prvih stoletjih krščanstva. Postavlja se vprašanje: zakaj bi se ukvarjali s spisi, ki so takrat nastali, saj so oni živeli v popolnoma drugačnem času kot živimo mi?
Gre za pisce, ki so prvi dobili v roke Sveto pismo, ki je temelj naše vere. Oni so ga dokončno izoblikovali. Njim gre zasluga za kanon Svetega pisma (kaj spada v sveto knjigo in kaj ne), oni so po navdihu Svetega Duha presodili, da imamo štiri evangelije, ne pa deset ali celo več! Prav tako so oni Sveto pismo prvi razlagali.
Res so živeli v drugačnem okolju, toda človeška narava je enaka takrat in danes. Nekatera vprašanja, s katerimi so se ukvarjali oni, so aktualna še danes, čeprav so okoliščine drugačne. Lahko nam pomaga, če vidimo, kako so oni iskali in našli odgovore v svojih okoliščinah, da najdemo odgovore za današnje razmere. Naj omenim samo dve vprašanji: splav in vloga ženske v družbi in Cerkvi. S tem so se ukvarjali že oni in se mi še danes.

• Prebral sem, da je njihova veličina tudi v tem, da so sporočilo Svetega pisma, napisano v semitskem okolju, prenesli v novo grško- rimsko kulturo.
Da, oni so prvi prenesli sporočilo Svetega pisma v novo, grško rimsko okolje. Govorimo o prvi inkulturaciji evangelija, to je prenosu v povsem drugačen jezikovni, družbeni in miselni okvir. To še zdaleč ni bilo samoumevno niti enostavno.

• Govoriva o prvih stoletjih krščanstva. Sveti Hieronim, česar pisma si ti uredil, pa je živel pozneje.
Živel je na koncu četrtega in v začetku petega stoletja. Uvrščamo ga v zlato dobo patristike.

• Si urednik treh obsežnih knjig njegovih pisem, ki štejejo skupaj kar 1500 strani. Ena od teorij pravi, da je rojstni kraj sv. Hieronima na jugozahodu današnje Slovenije. Ti si v spremni besedi v knjigi pustil to precej odprto. Za katero teorijo najdeš največ razlogov?
Sv. Hieronim je samo enkrat omenil svoj rojstni kraj. Ta Stridon ali te Stridone so bile mejno mesto, confinium, rimskih provinc Dalmacije in Panonije. Ali pomeni, da je mesto ležalo na meji teh dveh provinc ali na tromeji, kje se ta meja Italije stika z Dalmacijo in Panonijo? Slednje je najbolj verjetno. Naj pojasnim s primerom iz sodobnega zemljepisa, da nam bo bolj domače. Če rečem, da je neki kraj pri meji med Italijo in Slovenijo, je to lahko Kranjska Gora ali pa Ankaran. Tak podatek je torej precej širok. Zato je logično, da razumemo Hieronimove besede tako, da je njegovo mesto bilo blizu italijanske meje z Dalmacijo in Panonijo. In ta tromeja je bila nekje na Snežniku. Tako lahko imamo za njegovo domovino pokrajino zahodno od Snežnika ali, kakor pravi dr. Rafko Valenčič, da se njegov rojstni kraj nahaja nekje v trikotniku med Reko, Postojno in Oglejem.

• Torej je imel koprski škof Jurij Bizjak upravičen razlog, da je sv. Hieronima izbral za zavetnika koprske škofije.
Vsekakor, saj je njegov rojstni kraj lahko na njenem ozemlju. Zanimivo je, da si ga zelo lastijo Hrvati, ki postavljajo njegov rojstni kraj v Istro, Kvarner, Bosno in celo v Štrigovo, nedaleč od Ljutomera. A nič manj ga lahko imamo za svojega Slovenci.

• V prid “slovenski teoriji” lahko štejemo dejstvo, da je papež Benedikt, ko je govoril o sv. Hieronimu, dejal, da je bil doma iz Ljubljane.
Ta izjava ne spada ravno k papeški nezmotljivosti, prej k simpatičnim spodrsljajem. Verjetno je izpustil besedico “v bližini”. Je pa Hieronim bil povezan z Emono. V nobeno drugo mesto, izvzamemo seveda Rim in Oglej kot metropoli, ni tako pogosto pisal. Emona je v antični literaturi znana po tem, da je sv. Hieronim njenim prebivalcem namenil več pisem. Pisal je emonskim devicam, Emončanu menihu Antoniju … Da ne pozabim: od lani imamo v Ljubljani tudi Hieronimovo ulico, ki povezuje Emonsko ulico in Rimsko cesto in je blizu – kako simbolično – novemu NUK-u, kjer bodo našle mesto tudi njegove knjige. Še ena sodobna povezava: vsako leto imamo v emonski antični krstilnici ob godu sv. Hieronima mašo, seveda v latinskem jeziku.

• Sv. Hieronim je pomemben zaradi prevoda celotnega Svetega pisma v latinščino.
Brez zamere, ampak tu je na mestu pojasnilo: on je dal latinskemu prevodu Svetega pisma vrhunsko obliko in ga umestil v versko, kulturno in literarno dediščino Evrope. Že prej so namreč prevajali Sveto pismo v latinščino, a iz grškega prevoda. Teh prevodov je bilo veliko in bili so različne kakovosti. Znano je, da je sv. Avguštin prenehal brati Sveto pismo zaradi slabega jezika. Hieronim se je lotil tega projekta, ki so ga pozneje poimenovali Vulgata, to je splošno sprejeti prevod. Začelo se je tako, da mu je papež Damaz naročil, naj revidira prevode evangelijev. Potem šele ga je zagrabila tako imenovana “hebraica veritas – hebrejska resnica”. To pomeni: res je tisto, kar je hebrejsko. Opazil je, da obstajajo v Stari zavezi precej različne prevodne rešitve. Postavilo se je vprašanje: kateri prevod je boljši? Odgovor je bi jasen: Tisti, ki je bližje hebrejskemu izvirniku. Torej res je tako, kot je v izvirniku. Tako se je on, ki je obvladal hebrejsko, loti prevajanja iz izvirnika, iz hebrejščine. Drugi latinski prevodi so bili namreč iz grškega prevoda. Ta pa je že bil odmik od izvirnika. Poleg tega so obstajali že trije grški prevodi, ki so se med seboj razlikovali. Zato je Hieronim prevedel vso Staro zavezo iz hebrejščine. Ostane grški del Stare zaveze, ki ga je, kakor pravi, pregledal v naglici. Ostane še lep del Nove zaveze. Zanj si strokovnjaki še niso edini, kdo je opravil prevod. Ali je to naredil on sam ali njegovi prijatelji ali celo njegovi nasprotniki. Ostaja dejstvo: to, kar je Hieronim zastavil, se je uveljavilo kot standardni prevod, ki je dobil ime Vulgata, kar pomeni razširjeni, splošno sprejeti prevod, nikakor pa ne vulgaren. Ta prevod je bil temelj poučevanja latinskega jezika ves srednji vek. Postal je temeljno literarno in versko besedilo, ob katerem se je pozneje oblikovala tudi književnost v sodobnih ljudskih jezikih. Prva natisnjena knjiga je Gutenbergova Vulgata. Prevodi v mnoge književnosti se začenjajo ravno s prevodi Svetega pisma. Tudi prvim prevajalcem Svetega pisma v slovenščino Vulgata ni bila neznana, čeprav sta Trubar in Dalmatin imela pred seboj tudi izvirnik in nemški prevod.

• Torej je Hieronim dal pečat evropski in na neki način svetovni kulturi.
Gotovo. S tem delom je postal eden od očetov Evrope. Zaznamoval je evropsko miselnost in evropski besednjak.

• Sv. Hieronim je pisal tudi razlage svetopisemskih knjig, vi pa ste se odločili, da izdate njegova pisma. Zakaj taka odločitev?
Pisma so najbolj pestra literarna zvrst in iz pisem vidimo vso širino Hieronimovega značaja in delovanja ter njegovih načrtov. Pisma zajemajo večji del njegovega življenja. Obsegajo prijateljska, uradna, eksegeze (razlaga Svetega pisma), prevodi, nekakšne okrožnice, tolažilna in polemična pisma … Imamo tudi pisma z napotki za vzgojo. Razlage Svetega pisma pa so že načrtovane za prihodnja leta.

• Če lahko tu povem osebno izkušnjo. Na ustnem delu mature sem dobil v prevajanje pismo, ki ga je pisal Leti, mami deklice, in ji dajal napotke za njeno vzgojo. Spominjam se stavka, da poganstvo “trpi osamljenost”. Torej je krščanstvo takrat že prevladovalo.
Vodilna miselnost je že bila krščanska. Še vedno je bilo precej poganov, a niso več imeli toliko besede. V pismih se pokaže njegova osebnost, pa tudi pestrost njegovega delovanja: od eksegetskega, meniškega, prijateljskega vzgojnega. Njegova pisma so več kot njegova osebna izkaznica. V pismih je človek najbolj oseben, največ pove o sebi, tudi med vrsticami.

• Pri Hieronimu občudujem, koliko stvari je napisal. Poleg prevajanja Svetega pisma še toliko drugih spisov …
Hieronim je živel v samostanu in tam je imel sodelavce, nekakšno skupino, ki je bila ‘zaposlena’ pri njem. Večino svojih del je tako narekoval sodelavcem.

• Prevajal je iz hebrejščine in se je je tudi naučil.
Tako je; in zanimivo je, zakaj? Ne iz radovednosti niti ljubezni do Stare zaveze, ampak zato, da bi premagoval telesne in mesene skušnjave. Ko je šel prvič v puščavo, je preganjal skušnjave s tem, da se je učil hebrejsko. Dobil je učitelja in očitno je bilo to njegovo učenje koristno zanj pa tudi za vse nas, ko je pozneje prevajal iz hebrejščine. Tudi pozneje je v Betlehemu, kjer je preživel polovico življenja, ohranil stike z judi. Bodisi s pokristjanjenimi judi kot tudi z rabini. Če je bil pri kakšnem težkem jezikovnem vozlu v dvomih, jih je povprašal. In tam jih je imel pri roki.
Tudi iz tega vidimo, da je zelo resno vzel svoje prevajalsko delo. Danes bi rekli, da se je posvetoval z ljudmi, ki jim je bila hebrejščina materin jezik.
Pri prevajanju je bil zelo natančen. To vidimo tudi iz dopisovanja. Nekatera pisma so na videz zelo dolgočasna, povedo pa veliko o prevajanju. Obstaja pismo, ki govori o prevajanju kot takem in v njem razlaga prevajalska načela. Pomenljivo pa je tudi pismo gotskima klerikoma. Poslala sta mu kup vprašanj o prevodu psalmov. Zanimala so ju točno določena mesta. Hieronim jima je po vrsti pojasnjeval mesta in utemeljeval svoje prevajalske izbire. Pismo tako dobro pokaže, kako natančno je prevajal. Zanimivo je, da se je še po dolgem času spominjal, zakaj je prav tako prevedel določene izraze.

• Ne samo sv. Hieronim, tudi ti si imel celo skupino, ki je prevajala njegova pisma.
Res je, a to ni bil moj bežigrajski samostan, ampak prevajalska ekipa dvajsetih prevajalcev. Eden od njih je že davno pokojni. Moj častitljivi predhodnik profesor Franc Ksaver Lukman je tretjino pisem že prevedel in so izšla v dveh knjigah med drugo svetovno vojno. Knjigi sta danes težko dostopni, ker je najbrž precej naklade po vojni končalo v papirnih mlinih. Lukmanov prevod je potreboval tudi jezikovne posodobitve. Nekaj posodobitev smo naredili že pred leti s študenti, ko smo pripravljali spletni ‘ponatis’. Do konca sem besedila posodobil jaz. Imel sem še osemnajst drugih sodelavcev, od Prešernovega nagrajenca akademika Kajetana Gantarja, ki je prevedel največ pisem, pa vse do obetavnih študentov, ki so prevedli eno ali dve pismi. Celotno besedilo sem potem še sam pregledal in uredil. Poenotiti sem moral besednjak in opombe.

• Pisma so torej prevajali različni avtorji.
Pisma so tudi sicer zelo različna in zato niti ni moteče, da so jih prevajali različni prevajalci. Vsak prevajalec je prevedel zaokroženo besedilo. Če bi šlo za enovito besedilo, bi bilo verjetno moteče, tako pa ni …

• Presenetilo me je veliko število prevajalcev iz latinščine. Velikokrat slišimo, kako vse manj ljudi pozna ta jezik …
O, še več jih je! Nekateri se zaradi prezaposlenosti niso mogli odzvati vabilu. Res pa je, da se je v času, ko sva midva študirala, latinščini slabo pisalo, potem pa so tudi za klasične jezike nastopili boljši časi. Izziv je brati ne le prevode klasikov, pač pa tudi izvirnike!

• Dotakniva se še tvojih začetkov ukvarjanja s klasičnimi jeziki. Prve letnike na teološki fakulteti sva bila sošolca. Vendar si ti takrat študiral kot izredni študent in si na filozofski fakulteti študiral francoščino in latinščino ter še grščino zraven.
Vedno se pohvalim s tem, da sem bil tvoj sošolec (smeh). To je bil res izjemen letnik: Iz njega je, če upoštevamo, da si tudi ti predaval, izšlo pet profesorjev teološke fakultete (še Maksimilijan Matjaž, ki je tudi celjski škof, Mari Osredkar in Ivan Platovnjak). Da o navzočnosti v medijih niti ne govorimo: poleg tebe so še Franci Trstenjak, direktor radia Ognjišče, Zoran Kodela, direktor TV Exodus, Vid Stanovnik, urednik verskega programa na Televiziji Slovenija in ne nazadnje jaz, ki tudi vodim založbo Brat Frančišek in po malem svetim pri omenjenih sošolcih.
A če se vrnem k študiju. Da, študiral sem vzporedno teologijo in jezike, samo vrstni red je bil drugačen. Prva je bila latinščina, druga francoščina in naknadno še grščina.

• Na filozofski fakulteti si tudi diplomiral.
Na latinščini je bil naslov moje naloge Razvoj izbranih besed od klasične do cerkvene latinščine. Na francoščini pa sem diplomiral iz misleca Pascala. Kot zanimivost naj dodam, da sem tudi pri grščini napisal nalogo o mučencu in filozofu Justinu ter Marku Avreliju, čeprav formalno nisem diplomiral.

• Imaš izrazit čut za jezike, da si jih šel študirat.
Jeziki so me zanimali že kot otroka in sem se naučil cirilice še preden sem šel v šolo. Sicer pa se me je letošnji Prešernov nagrajenec, profesor Kajetan Gantar zapomnil, da sem si prišel pred služenjem vojaškega roka sposodit Cezarjev spis o galskih vojnah in ga odnesel s seboj k vojakom, da bi ga tam preštudiral. To je bilo namreč domače branje v prvem letniku.

• In ti ga je uspelo prebrati? Končno bi se pri Cezarjevem opisu vojn v Galiji lahko naučil tudi kaj vojne strategije.
(smeh) Nekaj sem pa vendarle prebral. Kljub temu, da sem bil vpisan na filozofski fakulteti in še nisem vstopil k frančiškanom, so me oficirji ‘pogruntali’. V meni so zaslutili ‘popovski’ poklic, a kakih posebnih težav zato nisem imel.

• Oficirji so imeli kar prav, saj si vstopil v samostan in bil posvečen v duhovnika. Zakaj prav k frančiškanom?
Potem ko sem diplomiral na filozofski fakulteti, sem leta 1986 vstopil k frančiškanom in dokončal še teološko fakulteto.

Odraščal sem ob frančiškanih. Frančiškan me je krstil, frančiškan me je pripravil na prvo obhajilo in birmo, ministriral sem pri frančiškanih. Prepoznal sem, da ta red ustreza mojemu karakterju. Je pa tudi res, da sem ob vsaki fazi odraščanja imel ob sebi pravega duhovnega spremljevalca za tisto obdobje. Če tega ne bi bilo, je vprašanje, če bi postal frančiškan. Iz tega dejstva sem prepoznal, da me je Božja previdnost pripeljala v ta red.

• Tvoji duhovni spremljevalci so tudi prepoznali, da lahko tvoj talent za jezike koristno uporabiš za poglabljanje v teologijo in tako so te poslali na študij cerkvenih očetov v Rim.
Predstojniki so prepoznali moje sposobnosti in hrepenenje ter me poslali študirat tisto, kar sem tudi sam želel študirati – cerkvene očete. Znanje jezikov pa so v samostanu izkoristili tudi zato, da so mi dajali vedno kaj v prevajanje.

• In znanje jezikov ti je pri študiju zelo koristilo.
Seveda, saj je treba najprej prebrati njihova besedila. Da ta besedila lahko razumeš, moraš poznati njihov jezik. To pa so latinščina, grščina, sirščina …

• Si se učil tudi sirskega jezika, saj so v tem jeziku pisali cerkveni očetje?
Veliki Franc Ksaver Lukman je napisal, da se je trikrat učil sirščine in jo trikrat pozabil. Ker se jaz ne morem primerjati z njim, sem se učil sirščine in jo pozabil samo enkrat. Se jo pa sedaj uči br. Jan Dominik Bogataj in vesel sem, da bomo kmalu imeli nekoga, ki bo obvladal ta jezik. On obiskuje v Rimu isti patristični inštitut kakor jaz in stanuje v istem samostanu. Tako upam, da bo raziskoval tudi sirske cerkvene očete, kajti že moj predhodnik Lukman je zaslutil njihov pomen.

• Ampak ali ni že vse to gradivo natisnjeno?
Kje pa! Vedno se odkrije še kaj novega v starih knjižnicah. Tako so na primer pred desetimi leti našli Razlage evangelijev Fortunacijana Oglejskega, pripravili kritično izdajo in imamo že prevod v slovenščino, prvi za angleščino.

• Poleg tega, da prevajaš iz klasičnih jezikov cerkvene očete, si prevedel tudi nekaj del o cerkvenih očetih iz živih jezikov in celo nekaj leposlovja.
Prevedel sem nekaj strokovne literature, zlasti za uporabo študentov: Padovesejev Uvod v patristično teologijo in Hammanove Korenine naše vere. Prevedel sem tudi knjigo Bernanosa Pod Satanovim soncem, čudovit ‘duhovniški’ roman.

• Si profesor na teološki fakulteti, prevajalec in kaplan za Bežigradom. Pa tudi sicer dejaven. Kje vse?
Na Radiu Ognjišče imamo vsak mesec katehezo o cerkvenih očetih. Pri Družini urejam molitveno- bogoslužno revijo Magnificat in vanjo skušam vnesti čim več patrističnih ‘draguljev’, odlomkov iz spisov cerkvenih očetov. Na Mohorjevi sem urednik zbirke Cerkveni očetje. Sodelujem tudi pri pripravi novega misala. Frančiškanska založba Brat Frančišek, kjer sem ravnatelj, v zadnjem času ni tako dejavna kot nekoč. Rad bi se lotil še Avguštinovega dela O Božjem mestu. Vsak večer pa se že od adventa 2020 dalje srečamo na Zoomu za kratko molitev. In če smem, bi povabil še bralce Ognjišča. Vstop je na spletnem portalu župnije Ljubljana Bežigrad. V postu ‘hodimo’ po rimskih stacijonskih cerkvah.

• Sicer bi te rad vprašal še to, kakšne ali katere so te cerkve, ampak saj jih bodo bralci sami našli. Hvala za ta prijeten pogovor, ki nam je pogled usmeril h krščanskim koreninam, zdaj pa grem brat kakšno Hieronimovo pismo. Katero predlagaš za začetek?
Enajsto in dvanajsto seveda, ker sta poslani v Emono. Pa še na spletu sta dostopni.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 6-10.

“Bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do redovništva”

‘Beli menih’ p. Branko bo v februarju najprej praznoval na svečnico, ki je dan posvečenega življenja, ne bo mogel tudi mimo 11. februarja, dneva bolnikov. Sam namreč zatrjuje, da ga je prav bolezen pripeljala v redovništvo. Danes opravlja službo župnika v Stični. Ob redovnih obveznostih pa se posveča tudi fotografiji, ki je zanj neke vrste meditacija.

- Vsakega izmed nas oblikuje družina, v kateri je zrastel. Kako je oblikovala tebe? So mogoče že v njej ‘pognale’ prve kali duhovnega poklica?
Doma sem iz župnije Šmarje pri Jelšah. Jaz sem prvi otrok, za mano je sestra ter še deset let mlajši brat. S sestro sva se prepirala, pa ne iz hudobije, ampak je šlo za neko igrivost. Ko so naju ločili, pa sva komaj čakala, da bova spet skupaj. V mojem otroštvu smo živeli v vasi, ki je uro hoda oddaljena od župnijske cerkve. Živel sem v razumevajoči družini, ki je živela iz vere. Iti ob nedeljah k maši ni bilo nikoli vprašanje. Nedelj sem se veselil ne samo zaradi maše, ampak tudi zato, ker smo bili kot družina skupaj. Na poti v cerkev sem očeta marsikaj spraševal. Oče mi je pojasnjeval in meni se je zdelo, da ata vse ve. Je pa res ogromno bral. Ura hoje do cerkve tako sploh ni bila dolga.

- Šli ste v vsakem vremenu …
V dežju smo držali v eni roki dežnik, v drugi pa čevlje in hodili smo bosi. Ko smo prišli do potoka že blizu cerkve, smo si tam umili noge, obrisali in se obuli ter šli k maši. Nazaj domov pa spet bosi.

- Kako je zorel tvoj duhovni poklic?
Kolikor se spominjam, nisem premišljeval o duhovniškem poklicu, čeprav sem se vedno dobro počutil v duhovniški družbi. Ko je za žegnanje prišlo več duhovnikov, sem jaz ministriral in bilo mi je zelo lepo. V višjih razredih me je župnik povabil tudi na kosilo in sem se izredno dobro počutil, ko sem poslušal pogovore duhovnikov. Všeč mi je bila njihova duhovitost.

Ko smo v šoli morali napisati, kaj bi radi postali, sem napisal geometer, pek in še en poklic. Zadnje leto šole pa sem nameraval iti v gimnazijo. Učitelji so začutili, da bi morda lahko postal duhovnik in so me poskušali malo ovirati. Nižali so mi ocene. Nekoč je šel na govorilne ure oče, čeprav je običajno hodila mama. Razrednik mu je začel dopovedovati, da nisem sposoben, da bi šel na gimnazijo in da tam ne bom uspel. Takrat je ata izrekel besede, na katere sem še danes ponosen: »Če imamo otroka radi, moramo biti pripravljeni tudi na njegove neuspehe in jih sprejeti. Ne smemo čakati samo uspehov.« Ob njih sem kar zrastel. Toda v šoli še vedno niso bili zadovoljni, ampak so me poslali še na posebno testiranje v Celje k psihiatru. Psihiatrinja, ki me je sprejela, je poznala očeta, ker je v hišo, od koder je bila doma, nosil pošto. Na vse mogoče načine me je testirala, na koncu mi je dejala: »Glede na to, da si invalid in da imaš epilepsijo, je zate najboljše, da greš v gimnazijo.« Zanimivo je, da mi v šoli niso nikoli povedali rezultatov tega testiranja.

- Lahko bralcem poveš, kako si postal invalid?
Ko mi je bilo enajst let, sem na slamoreznici pomagal pripravljali krmo za krave. Slamoreznica mi je odrezala štiri prste na desni roki.

- Osnovni šoli je sledila gimnazija.
Najprej sem imel namen iti v Celje. V sedmem razredu sem bil s svojim sošolcem na duhovnih vajah na Mirenskem Gradu. V osmem razredu pa še enkrat. Lazaristi so izbirali fante, ki v sebi čutijo kal duhovnega poklica, da bi ostali pri njih. Povabili so me, da bi stanoval pri njih, obiskoval pa poljansko gimnazijo. To bi bilo zame lažje kakor da bi se vozil iz Šmarja v Celje. Starši so se strinjali, vendar me v gimnazijo niso sprejeli, ker sem imel prenizke ocene. Iskal sem že, na katero drugo gimnazijo bi se vpisal. Zadnji teden so me lazaristi obvestili, da so dodatno vpisali še dva dijaka. Tako sem stanoval v Šentjakobu ob Savi in obiskoval prva dva letnika gimnazije.
Takrat pa se je spet pojavila epilepsija. Lazaristi so mi dejali: »Ti si zelo bolan. Ne boš mogel postati duhovnik. Pojdi domov in se poroči ter pomagaj očetu.« Zelo težko sem slišal te besede. Ata je prosil, če bi me vseeno obdržali in bi nadaljeval šolanje, pa se lazaristi niso strinjali. Šolanje sem nadaljeval na poljanski gimnaziji, stanoval pa sem privatno. Sodeloval sem v srednješolski veroučni skupini, ki jo je vodil p. Silvin Kranjc.

- Po končani gimnaziji si se vpisal v bogoslovje in na teološko fakulteto, kjer se je spet pojavila bolezen.
Prišel sem do tretjega letnika. Pred izpiti v tretjem letniku pa sem spet zbolel. Ravnatelj Vinko Vegelj mi je povedal, da sem imel kar sedemnajst epileptičnih napadov v enem dnevu. Šlo je za res hudo obliko. Bil sem popolnoma onemogel. Niti roke nisem mogel dvigniti. Tedaj mi je ravnatelj dejal, naj preneham študirati. Predlagal mi je, naj grem v Stično, kjer ustanavljajo verski muzej in v katerem bom lahko vodnik. Če bom bolj zdrav bi se pa lahko vključil v samostansko skupnost. Pa mi njegov predlog ni bil nič všeč. Nekajkrat sem že povedal, da bi takrat ravnatelja udaril, če bi ga mogel, pa ga nisem, ker nisem mogel niti roke dvigniti.
Vendar sem skušal tudi to sprejeti. Ker sem bil bogoslovec mariborske škofije, sem šel še na pogovor k škofu Krambergerju. Lepo me je sprejel in mi dejal. »Pojdi v Stično, Branko, in sprejmi ta križ. Kaj če ga nosiš zame?« Njegove besede so mi šle do srca in sem šel v Stično.

- Vendar ne, da bi postal menih.
Ne, takrat sem si mislil, da bom naprej študiral, če se mi bo zdravje izboljšalo. Vsakokrat ko je prišel škof Kramberger na srečanje slovenske mladine, sem ga vprašal, ali bom lahko nadaljeval študij. »Če ti bo zdravnik dal tako spričevalo, boš lahko,« je bil njegov odgovor. Tega spričevala pa ni hotelo biti …
Vključil sem se v tukajšnje življenje. Najprej sem delal v vrtu, v knjižnici. Bil sem vratar. Za tri leta sem popolnoma odložil študij. V tistem času je prišel v Stično na duhovne vaje pomožni škof Stanislav Lenič. Opat mi je dejal, naj mu jaz ministriram. Cel teden sem škofu pomagal. Vprašal me je, kdo sem. Povedal sem, da sem bogoslovec in da sedaj pavziram ter čakam, da se mi bo zdravje izboljšalo in bom lahko nadaljeval študij. Zgleda, da je govoril z opatom Antonom Nadrahom in mu predlagal, naj vstopim k njim, da ne bom izgubljal let. P. Anton mu je odgovoril, da me je že povabil, a da jaz ne želim vstopiti. Po škofovem odhodu me je opat spet poklical na pogovor in mi ponovno predlagal, naj vstopim k njim. Takrat mi ta misel ni bila več tako tuja in prosil sem še za dan premisleka. Drugi dan sem vabilo sprejel. Pustil sem odprto, ali bom pater (duhovnik) ali brat. Svoje duhovništvo sem položil na oltar in dejal: Jezus, če ti hočeš, bom postal duhovnik. Če ni tvoja volja, ne bom postal.

- Sledila je vzgoja za redovništvo.
Sledil je enoletni noviciat in uvajanje v samostansko življenje. V tistem času je stopil v noviciat še en novinec. Pravzaprav je on začel noviciat že pred mano. Ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da ga je Bog poslal zato, da je ‘predramil’ tudi mene.

- In postal si duhovnik.
Po redovnih zaobljubah sem začel naprej študirati. Izpite sem delal veliko boljše kakor prej. Danes vem: če bi postal duhovnik, ko sem jaz želel, bi najbrž bil plitek duhovnik. Tu sem pa duhovno zorel. Leta 1990 sem bil posvečen v duhovnika.

- Zanimivo je, da se je potem tudi tvoje zdravje izboljšalo.
Po novi maši sem imel samo še en napad, potem pa nikoli več. Ta bolezen je bila neke vrste Božja roka, ki me je pripeljala do Stične. Sicer je bilo prej v meni preveč ponosa in napuha in moje želje, da hočem postati duhovnik. Bolezen me je vrgla na tla in ko sem bil na tleh, brez moči, sem lahko prosil: “Jezus, pomagaj mi. Naredi, kakor ti hočeš.”

- Lahko rečemo, da se ti nisi ‘odločil’ za redovništvo, ampak so te razmere pripeljale do redovnega poklica.
Zdi se mi, da takrat, ko sem bil še bogoslovec, nismo preveč prijazno gledali na redovnike. Tudi meni so se zdeli nekoliko manj vredni. Bog me je vodil, da sem postal tisto, ker sem prej malo cenil.

- Po posvečenju si v samostanu opravljal različne službe.
Že kot bogoslovec sem ob koncih tedna vodil obiskovalce po samostanu. Posebej ob sobotah. Včasih sem po osemkrat naredil krog po samostanu z obiskovalci. Kot duhovnik sem pomagal na župniji: p. Janeza sem nadomeščal pri verouku in mu pomagal pri obiskovanju bolnikov na prve petke. Bil sem samostanski blagajnik, čez nekaj let sem postal samostanski ekonom in prevzel skrb za gospodarsko plat samostana.

- Kar ni malo. Samo površino streh samostana je treba pogledati …
Saj sem opatu dejal, da nimam izkušenj z ekonomijo. Njegov odgovor je bil: “Saj ti bo Bog pomagal. Mi pa tudi.” In nekako sem se ujel tudi v tej službi. Ko so drugi prevzeli to službo, sem postal subprior, opatov drugi namestnik. Pozneje sem postal kaplan, ko je bil p. Maksimiljan izvoljen za opata, pa župnik.

- Vzporedno z redovnim življenjem pa poteka tvoje ukvarjanje s fotografijo. Med drugim si prispeval fotografije za koledarja Ognjišča leta 2019 in 2022. Večkrat na naše uredništvo pošlješ svoje fotografije. Kako se je začelo tvoje zanimanje za fotografijo?
Tudi fotografiranje ima korenine v domači družini, pri očetu. Oče je bil poštar in je v torbi imel vedno fotoaparat. Fotografiral je ljudi in jim potem prinesel slike. Tudi mene in sestro je velikokrat fotografiral. Kot otrok sem s spoštovanjem in občudovanjem gledal ta fotoaparat. Zato je v meni tlela želja, da bi tudi jaz fotografiral in morda imel celo svoj fotoaparat. Nisem pa nikoli nadlegoval očeta, naj mi ga pokaže. V šoli sem učitelju pomagal v temnici. V gimnaziji sem varčeval za aparat in potem sem si kupil rabljen fotoaparat in z njim fotografiral razred na primer na izletih. V bogoslovju sem uporabljal aparat fotokluba. Sem pa že takrat začel varčevati za boljši fotoaparat in z varčevanjem nadaljeval, ko sem prišel v Stično. S sestro sva šla v Avstrijo in kupila nov fotoaparat, ki je bil res zelo dober. Ko sem prišel domov in ga pokazal očetu, me je vprašal, koliko stane. Povedal sem mu in oče je samo dejal: »Kaj se ti je zmešalo? Pa saj to je več kot ena krava!«
V Stični sem nadaljeval s fotografiranjem in se vključil v fotoklub Kočevje. Nekajkrat na leto smo se člani dobivali in si ogledovali fotografije drug drugega in si svetovali, kaj bi lahko še izboljšali. Začel sem pošiljati fotografije tudi na razstave in v Ameriki sem dobil prvo nagrado. Do danes sem prejel veliko nagrad. Do 250 sem jih vpisoval, sedaj jih ne štejem več.

- Na Ognjišče si pošiljal fotografije tudi zato, ker se iz študentskih let poznaš z našim urednikom Markom Čukom.
Da, z njim sva se dobro razumela in ko imam kaj dobrih fotografij, mu jih pošljem.

- Zanimivo je, da si se lotil tudi novih tehnologij, saj fotografiraš tudi z dronom.
Duhovni pomočnik v Grosuplju je imel dron. Pripravljal sem reportažo o nastajanju naših jaslic in povabil sem ga, da bi nekajkrat posnel samostan iz zraka. Zdelo se mi je zanimivo, a si drona nisem upal niti prijeti v roke. Gospoda sem povabil, naj pride še spomladi in posname nekaj fotografij, ko je vse zeleno.
Ko je prišel, mi je dal v roko napravo, ki upravlja z dronom. Dokler je bil v zraku, sem kar fotografiral. Ko je naslednjič prišel, mi ga je pustil, da sem spet sam fotografiral. Postajalo mi je vse bolj všeč in potem mi ga je pustil tukaj, da sem ga uporabljal. Samostan se z zraka vidi čisto drugače. Nazadnje sem si sam nabavil dron in delal posnetke z njim. Najprej sem se doma držal, potem pa so me prijatelji povabili, da smo šli fotografirat tudi drugam.

- Naredil si tudi izpit za upravljanje z dronom.
Lani je bilo mogoče začeti usposabljanje za upravljanje z dronom preko spleta. Najprej moraš osvojiti snov, da lahko delaš izpit. Dobiš tudi natančna navodila, kje smeš in kje ne smeš snemati in na kaj je treba paziti.

- Lahko bi govorili o duhovnosti fotografije, saj je fotografija neke vrste meditacija. Če fotografiraš naravo, se zavedaš, da jo je Bog ustvaril in jo občuduješ …
Na ta svoj hobi sem skušal vedno gledati tudi z duhovnega vidika. Ni mi bila prva stvar zbiranje fotografij in nagrad, ampak sem zmeraj odkrival Božje stvarstvo. Če sem fotografiral kakšno ptico, sem šel raziskovat, kako ta ptica živi. In ko jo potem občuduješ na fotografiji, kako je čudovito ustvarjena, ti to lahko postane nekakšna meditacija, hvalnica Bogu, kako čudovito je vse ustvaril.

- Ko listam letošnji koledar, opazim tudi nekaj ptic in drugih živali. Za take fotografije je treba veliko potrpljenja.
Marsikdaj je treba dolgo čakati. Ko sem fotografiral ptice v bližnjem gozdu, sem marsikdaj po štiri ure sedel pri – 7 stopinjah in čakal. In lahko si tisti dan posnel vrhunsko fotografijo, lahko pa nobene dobre! V koledarju je tudi lisica. Najprej sem jo zaman čakal v enem gozdu, potem so mi prijatelji povedali, da imajo prežo in v njeno bližino prihaja lisica. In tam sem jo potem ujel v objektiv. Skobec, ki je tudi v koledarju, je nenadoma priletel. Uspel sem narediti nekaj posnetkov, potem pa je odletel in ga ni bilo več. Sedel je na bližnjem drevesu in opazoval, kako so hodili ptiči jest. Naenkrat je zavreščalo. Pravzaprav nisem videl nič, ko sem se pa približal, sem v snegu zagledal kaplje krvi. Izredno hitro je prišel, zgrabil ptiča in odletel. Komaj sem dojel, kaj se je zgodilo. S člani fotokluba sem tudi potoval po Evropi in tudi tam naredil precej posnetkov.

- Vrniva se k redovnemu življenju. Sam si dejal, da kot mlad nisi ravno najbolj prijazno gledal na redovnike. Samo predstavljaš si lahko, koliko predsodkov ima današnji človek do redovnikov, zlasti če ni bil versko vzgojen. Kako danes gledaš na pomen redovništva, ko že skoraj štiri desetletja bivaš v Stični?
Redovništvo se mi zdi privilegiran stan v Cerkvi, kjer imajo redovniki malo več časa, da se družijo z Bogom. Duhovniki na župnijah so zelo vpeti v pastoralno delo in imajo zelo malo časa, razen če se strogo držijo reda, za osebno molitev in premišljevanje. Medtem ko imajo redovniki več možnosti za to. Seveda imajo zato pred Bogom večjo odgovornost.
Skušal sem se poglabljati v duhovno življenje. Novince sem več let poučeval o redovni zgodovini. Tudi na ta način sem globlje spoznaval redovništvo in zato danes gledam na redovništvo popolnoma drugače. Danes sem vesel, da sem tukaj.

- Samostan Stična je imel v slovenski zgodovini pomembno vlogo, vendar ga najbrž večina ljudi pozna prav po lekarni, dediščini p. Simona Ašiča. Morda se komu zdi čudno, vendar so bili menihi skozi zgodovino odprti za stisko bližnjega tudi na ta način, da so zdravili in pomagali.
Da, to je bilo že od vsega začetka. Ko sem študiral redovno zgodovino, sem videl, da so bili tudi puščavniški očetje, na primer sv. Anton, odprti za stisko bližnjega. Ko je videl, da je suša, je z brati posejal pol več žita in ga potem z ladjami poslal nižje v Egipt, da so ga lahko škofje delili ljudem za hrano. Tudi sv. Bazilij je skrbel za bolnike in gradil sirotišnice. Hotel je stanovati med bolniki. Ubogi, bolni in zapostavljeni so bili vedno skrb redovnikom. Včasih je veljal predpis: kolikor je patrov v samostanu, toliko bolnikov morajo oskrbovati. Tudi tukaj v Stični so imeli neke vrste ubožnico, stavbo za bolnike in onemogle, čeprav danes ne vemo, kje je točno stala. Nekateri bratje so imeli več talenta za zdravilna zelišča in so jih nabirali in na ta način pomagali ljudem. Tako tudi naš p. Simon Ašič. Jaz sem ga še poznal in videl sem, kako je ljudem pomagal. Predvsem pa je bil človek poslušanja. Človeka je najprej poslušal, da je izpovedal svojo bolečino. Videlo se je, da so odhajali domov z lažjim srcem. Vedno je tudi molil za ljudi, ki so prihajali k njemu. Tudi ljudem je priporočal molitev, saj je recepte sklepal z nasvetom: “Pa Bogu se priporočite.”

- Cel zahod trpi zaradi pomanjkanja redovih poklicev. Kako je pri vas?
Tudi mi nismo nobena izjema. Tudi pri nas občutimo pomanjkanje. Pri mladih, ki prihajajo, opažam neke vrste nestanovitnost. Najprej se navdušijo v slogu: “To je edina pot zame. To sem spoznal prek interneta!” Ko živijo nekaj časa v samostanu, pa nekako uplahne prvotno navdušenje. Vsakdo prinese s seboj sebe, svoje probleme. Če beži pred tem, kar nosi s seboj, potem se v samostanu bolj na trdo sreča s seboj. Če teh stvari ne znaš sprejeti in z Božjo pomočjo predelati, pregnesti z milostjo, te odnese. V samostanu ne moreš biti iz svoje volje, ampak te tukaj lahko drži samo Božja milost. P. Antonu je neki mož dejal: “Tu ste samo možaki, kako da se ne pobijete med seboj?” Tukaj vidimo moč Božje milosti in človeškega sodelovanja z njo. Z njo je mogoče, da živimo skupaj!

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 6-10.

Univerzitetrni profesor in prevajalec

"Moja  vera je  pripomogla  k odločitvi  za  študij  klasičnih jezikov"

 O  veliki noči, največjem krščanskem prazniku, se nas bodo še bolj dotaknile besede tokratnega gosta meseca, dr. Kajetana Gantarja,: "Klasični tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Pravi kristjan ima vizijo odrešenja." Pogovor s klasičnim filologom in prevajalcem, ki je razčlenjal odnos krščanstva do poganske kulture, bo tudi nam pomagal pri soočanju naše vere s sodobnim poganstvom, v katerem živimo.

- Ste podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti s posebno skrbjo za humanistične vede. Tudi sicer ste svoje življenje posvetili tem vedam. Ali jim naša družba posveča dovolj zanimanja in jim daje dovolj podpore?
Če primerjamo, koliko denarja priteka iz raznih državnih virov za eno ali drugo področje, in kakšen ugled in kakšne položaje uživajo humanistične, kakšen pa druge vede, potem vidimo, da ima naš čas večji posluh za praktične (tehnične, naravoslovne, medicinske) vede kot za humanistične. Pod izrazom humanistične vede v strogem pomenu imam v mislih tiste vede, ki obravnavajo in raziskujejo človeka kot posameznika (individuum), njegovo psiho, njegov jezik in kulturno ustvarjalnost. Tudi iz učnih načrtov vidimo, da so humanistične vede zapostavljene in odrinjene na rob.
Da pa ne bi bil do naše družbe krivičen, moram reči, da tudi v preteklih obdobjih ni bilo dosti drugače. Pod humanistične vede sodi tudi ustvarjalnost pesnikov in pisateljev in ti so vedno bili na robu, kar zadeva družbeni prestiž. V ponazoritev samo en primer: ko so pred sto leti ustanavljali klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, je bila vladajoča liberalna občinska oblast temu zelo nenaklonjena. Poudarjali so, da potrebujemo tako šolo kot je srednja tehnična šola.

- V današnjem svetu ste kar nekoliko "eksotično bitje". Svoj kruh ste si služili kot profesor na Filozofski fakulteti, kot predavatelj grške in latinske književnosti. Latinščino ste študirali v dokaj nenaklonjenih časih za ta jezik.
Izraz "eksotičen" bo kar pravšnji. Res, na univerzo sem se vpisal v petdesetih letih, ko so začeli latinščino izrivati z gimnazij. Prva leta po drugi svetovni vojni je še obstajala klasična gimnazija. V prvi letnik klasične filologije se nas je vpisalo samo šest študentov in profesor je prvo uro dejal: "Kruha ne bo. Premislite, če se ne bi vpisali kam drugam!" Nič kaj spodbudno, ne.

- Zakaj ste se potem odločili za ta študij? Kako, da sta vas klasična jezika tako prevzela?
Najbrž čudoviti gimnazijski profesorji vnamejo v mladem človeku prvo iskro navdušenja za določen predmet, oziroma študij. Najprej sem med vojno hodil na škofijsko klasično gimnazijo, kjer je bil zelo strogi profesor Alojzij Strupi, ki pa nas je izredno veliko naučil in vedno sem čutil, da z dušo in srcem gori za latinščino. Zelo je vplival name Božidar Bajuk, oče Andreja Bajuka, ki nam je nekoč predaval o študiju klasične filologije. In takrat sem začel sanjati o tem študiju. Po vojni sem kljub odsvetovanjem še naprej gojil misel na študij klasičnih jezikov.
Pri izbiri študija ne morem še mimo enega vzroka. Kot kristjan se nisem mogel strinjati z materialistično miselnostjo, ki je takrat vladala. Kot vernik sem vedel, da moram biti v družbi dejaven proti tej miselnosti. Če bi šel študirat filozofijo, bi moral "prežvekovati" marksistično filozofijo. Bil sem dober tudi v matematiki in sem dosegal dobra mesta na republiških tekmovanjih. Toda vedel sem, da bom lahko največ vplival na družbo, če bom študiral klasično filologijo. Vodilni ideologi so imeli neko spoštovanje pred to vedo, saj so kar pospeševali prevajanje besedil iz klasične grščine. Radi so citirali klasične avtorje in gledališča so jih uprizarjala. Spoznal sem, da bom lahko skozi prevode antičnih umetnin in njihovo razlago, podobno kot moj učitelj Anton Sovre, vplival na družbeno miselnost.

- Ste to potem lahko delali?
Vzemimo samo veliko umetnino, kot je drama Antigona. To je neverjetno aktualna tragedija vseh časov, ker se ukvarja s problemom pravice do pokopa "izdajalcev". Problem, ki je ležal nad slovensko družbo pol stoletja in nas še danes obremenjuje. Tudi v totalitarnem režimu se je to dramo lahko prevajalo, tiskalo in komentiralo. Za šolsko zbirko Kondor sem napisal spremno besedo, kjer je vsakdo lahko razbral, kaj je v ozadju te drame. Soočil sem jo z vladajočo ideologijo.

- V socialističnem sistemu je bila latinščina za nekatere sumljiva, ker je dišala po Cerkvi, in so jo zato ukinjali. Po drugi strani so nekateri nasprotniki Cerkve govorili, da je Cerkev ovirala posredovanje antične kulture, ker je bila poganska.
Prvo je gotovo. Druge trditve nisem zasledil. Se je pa uvajala šablona: cvetoča antična kultura, potem pride mračni srednji vek. Tudi te šablone sem skušal s svojim tako prevajalskim kot publicističnim delom presegati. Samo en primer. V "svinčenih časih" sem priredil knjigo Izpovedi svetega Avguština in bila je - kar je najbrž fenomen - razprodana že pred izidom, ker so naročniki "prednaročili" vso naklado. Doživela je več ponatisov. Ocene te knjige so bile v samih presežnikih. In ta knjiga naj bi bila napisana v "poganski" latinščini!?
Sicer sta bila že med cerkvenimi očeti dva tokova. Eden, skoraj fundamentalističen, ki je menil, da je v Svetem pismu vse povedano, in da je vse česar ni v njem, odveč. Antična kultura lahko zato samo kvarno vpliva. Drugi tok, ki je prevladal, pa je menil, da antična kultura pravzaprav pripravlja pot evangeliju in so v njej navzoče že marsikatere evangeljske resnice. Platonova ali stoiška etika je v mnogih pogledih neverjetno blizu krščanski etiki. V krščanstvu nikdar ni bilo takih pojavov skrajnega fundamentalizma, kot ga vidimo danes v islamu v Afganistanu. Ob požigu knjižnice v Aleksandriji naj bi muslimanski vojskovodja rekel: "Če je to v koranu, potem knjižnica ni potrebna, ker je že tako vse v koranu. Če pa tega ni v koranu, potem knjižnica ni potrebna, saj je vse, kar je potrebno, v koranu."

- Kako ste vi kot kristjan soočali klasično kulturo in krščanstvo?
Mogoče z mojo izjavo kakšen teolog ne bo soglašal, toda prepričan sem, da so nekatera antična besedila veliko bliže evangelijem, ki so srž krščanstva, kot pa nekateri odlomki iz Stare zaveze. V antičnih besedilih je veliko krščanskih vrednot in v tem pojavu vidim resničnost Tertuljanovega izreka, da je "človeška duša po naravi krščanska" (anima humana naturaliter christiana). Zato se nisem začudil, ko sem v sienski katedrali zagledal sredi starozaveznih prerokov tudi antičnega pisca Virgila kot njim enakovrednega.

- Ob demokratizaciji v Sloveniji so v mnoge gimnazije uvedli latinščino. Danes pa, vsaj tako se zdi, je navdušenje za ta jezik nekoliko izginilo.
Že prej sva govorila, kako je totalitarni sistem "čistil" latinščino iz šol. Kljub temu pa je bila latinščina navzoča v šolah. A je ostala zato, ker je ob vsakem poskusu popolnega izgona latinščine del slovenske inteligence povzdignil glas in protestiral. Mislim, da je latinščina v svinčenih letih imela skoraj podobno vlogo kot Cerkev: ljudje so v njej videli neki upor proti totalitarnemu režimu. Takrat je, če patetično rečem, šla skozi herojsko dobo. Čutili smo, da uživamo simpatije širokih plasti slovenskih izobražencev. Mnogi so čutili z nami tudi zaradi kljubovanja režimu. Ko pa je Demosova vlada dala latinščini svobodno pot, je "herojski mit" latinščine odpadel in smo v "sivi vsakdanjosti". Latinščina ni več simbol upora proti nikomur, uči se je lahko, kdor se je hoče in vidi v njej izobraževalne, kulturne in vzgojne vrednote.

- Vi zagovarjate klasično gimnazijo, ki bi trajala osem let. Kako pa gledate na naš šolski sistem, zlasti na devetletko?
Ko se je pripravljala šolska reforma, je slovenska civilna družba premalo energično nastopila proti temu. Ta devetletka je, povejmo po pravici, velik "blef". Imeli smo že prej malo šolo, ki je danes skoraj enaka prvemu razredu devetletke. Delitev na triade je samo zato, da se zabriše zadnja sled za nekdanjo osemletno gimnazijo. Poleg vprašanja o verskem pouku in problema, kdo naj ga uči, so se pripravljalci reforme najbolj bali, da bi ostala kakšna sled po osemletni gimnaziji. Socializem je z ukinitvijo te gimnazije vse generacije do 15. leta izobraževalno izenačil v odmeri znanja, ki jim ga daje. V demokraciji se mediji niso zmenili za moje članke in nastope v prid osemletni gimnaziji. Če so druge predloge vsaj predstavili, so moje skoraj popolnoma ignorirali.

- In zakaj tako vztrajate pri osemletni gimnaziji?
Ne samo zaradi latinščine, ampak tudi zato, ker se mi zdi popolnoma zgrešeno, da do petnajstega leta dajemo vsem učencem enako količino znanja. Prepričan sem, da se intelektualna elita začne formirati pri desetih, enajstih letih. Vrhunskih pianistov ne začnemo vzgajati pri petnajstih letih, ampak prej. Enako je z vrhunskimi športniki. V reformi je predvidena stopnjevana diferenciacija, da imajo učenci v istem razredu nivojski pouk. Kolikor sem preštudiral strokovne literature, lahko rečem, da je to najslabša varianta, ki jo drugje že opuščajo. Včasih so bili razredi klasične gimnazije, kjer se je oblikovala inteligenca, ki bo sposobna kritično razmišljati.

- Slovenci veliko govorimo o Evropi. Kako je to vprašanje rešeno drugje?
Različno in ne morem reči, da imajo drugje idealne rešitve. Evropa ima zelo raznolike sisteme, a so šolski "reformniki" vedno privlekli tak sistem, na katerega so potem lahko s prstom pokazali. V šolstvu ima pomembno mesto tradicija in naša tradicija je bila osemletna gimnazija, ki jo še vedno poznajo v srednjeevropskem prostoru. Osemletno gimnazijo sem predlagal kot alternativno možnost devetletki, vendar jo je LDS-ovska in postmarksistična smer, ki ima razen nekaterih premorov neprestan monopol nad šolstvom v Sloveniji, popolnoma ignorirala.

- Ne morem mimo vašega bogatega prevajalskega dela, za katero ste bili tudi nagrajeni. Menim, da vam ni bilo lahko prevajati iz klasičnih jezikov, ko ste morali naslediti velikega prevajalca Antona Sovreta?
V Sovretu sem videl svoj vzor. Občudoval sem, koliko je naredil. Vedel sem, da je antične literature toliko neprevedene, da je bo še zame "nekaj ostalo". Sovre je bil moj profesor in mi je bil že od vsega začetka naklonjen ter me je že po mojem prvem seminarskem referatu povabil na dom in mi rekel: "Vi boste nadaljevali moje delo".

- Za tem velikim prevajalcem ste posodobili tudi znamenito Avguštinovo delo Izpovedi. Čemu prevode posodabljati?
Posodobil sem tudi Dnevnik Marka Avrelija. Prevodi niso kot izvirne umetnine, ki ne zastarijo. Leta 1922 je Sovre bleščeče prevedel Kralja Ojdipa. Takrat so vsi trdili, da je to izvrsten prevod. Toda leta 1944 ga je sam ponovno prevedel, nato pa ponovno v šestdesetih letih. Prepričan sem, da bi Sovre Avguštinove Izpovedi, ki jih je prevedel v tridesetih letih, čez štirideset let še enkrat prevedel. Če smo hoteli, da so Avguštinove izpovedi zaživele in doživele takšen uspeh, kot so ga, je bilo potrebno prevod posodobiti. Priznam pa, da sem se pogosto spraševal, kako globoko naj zarežem v prevod tega velikega prevajalca. Bilo je težaško in odgovorno delo. Skoraj laže bi mi bilo, če bi Izpovedi nanovo prevedel.

- V zadnjem času ste sprejeli odgovornost za nov projekt Slovenski biografski leksikon. V 20. stoletju je na Slovenskem že izšlo tako delo. Imamo tudi Primorski biografski leksikon. Zakaj ste se torej odločili za nov biografski leksikon?
Leksikon ni moj projekt. Sem samo predsednik znanstvenega sveta inštituta, ki pripravlja nov Slovenski biografski leksikon (SBL). Seveda sem to nalogo rad sprejel. SBL je začel izhajati že leta 1925. V njem zdaj manjka cela vrsta ljudi, ki so se pojavili ali uveljavili v zadnjih treh četrtinah stoletja. Zato ga je potrebno posodobiti. Najprej so mislili, da bi samo dodali nove snopiče tistih imen, ki manjkajo. Vendar bi bile stvari še vedno nesorazmerno zastopane. Ivan Cankar, eno največjih imen naše književnosti, ima v prejšnjem leksikonu samo deset stolpcev, kakšno pisateljsko ime pod črkami VZŽ pa celih dvajset stolpcev. Opažamo velika nesorazmerja. Mislim, da je potrebno, da ohranimo SBL, ker je to bila ena redkih publikacij, ki je tudi v obdobju totalitarizma skušala obdržati -to si upam trditi- visoko znanstveno raven in ideološko neobremenjenost. Oglejte si gesla kot je Narte Velikonja, pisatelj, ki so ga ustrelili komunisti Ta gesla so objektivno predstavljena. Imamo pa drugi projekt Enciklopedija Slovenije, kjer opažamo, da ni objektivnosti. Lahko začnemo že pri kriteriju, koliko vrstic komu odmeri enciklopedija, in koga predstavi s fotografijo, koga pa ne. Zadnjič sem gledal geslo Matija Slavič. Bil je prevajalec Svetega pisma, dvakrat rektor ljubljanske univerze, pogajalec na pariški mirovni konferenci, z največjimi zaslugami, da je Prekmurje v Sloveniji. Nima slike, predstavljen z malo vrsticami. Na isti strani je neki narodni heroj. Nič nimam proti njemu, a ima osem vrstic in svojo fotografijo! To nesorazmerje kaže, kako je ta projekt ideološko obremenjen. V posameznih geslih se pojavljajo žaljivi izrazi kot na primer klerikalni politik ali kvizlinška formacija ... Zgodovinar bi moral napisati politik Slovenske ljudske stranke, kakor se je imenovala takrat stranka, ki jo je politik vodil, ali pa bi moral napisati ime vojaške formacije, ne pa je ideološko okarakterizirati.

- Kdaj mislite, da bo začel izhajati SBL?
Izšel je poskusni snopič. Če bodo nadaljnji na takem znanstvenem nivoju in s takim znanstvenim aparatom, potem ta projekt lahko označim kot enega najpomembnejših projektov SAZU. Ne gre samo za humanistični projekt, ampak bo šlo za širšo zasnovo, ker bodo v njem predstavljeni gospodarstveniki, inženirji, narovoslovci, zdravniki. Skratka delo, ki nas bo predstavilo svetu.
Gre za velik projekt. Moja želja je, da bi snopiči izhajali čim hitreje. Žal, je to samo moja želja, ker ni sredstev, projekt pa je odvisen od zunanjih sodelavcev in k delu bodo povabili nekaj sto strokovnjakov. Ne bom doživel izida celega dela, bi pa rad doživel vsaj izid nekaj prvih snopičev.

- Svoje življenje ste zapisali humanističnim vedam, zlasti klasični kulturi. Veliki katoliški teolog Hans Urs von Balthasar je dejal, da je človeška misel dosegla vrh v klasični misli. Posebej je izpostavil grško spoznanje o tragičnosti človeka: Človek je tragično bitje - vržen v kruto usodo tega sveta. Drugi so trdili, da je antika katehumenat človeštva. Ali ni ta klicala po odrešenju in Odrešeniku, ki pride odrešit človeka?
Misel, da je antika katehumenat, ki je pripravila pot Kristusu, mi je zelo všeč. Ena središčnih tem mojega raziskovanja so bile grške tragedije, ki gledalca privedejo do nekega očiščenja (katarze). Tragedija je s tistim, kar je imela na razpolago pred evangelijem, pripravila tla za katarzo. Grška tragedija je nastala iz poganskega bogoslužja in je ostala njegov del. Danes je ne moremo tako polno doživljati, ker pač nimamo do nje religioznega odnosa, kot ga je imelo prvotno občinstvo. Je pa neki prag, ki ga antična tragedija ni zmogla. Antigona, eden najčistejših primerov grške tragedije, je polna misli, ki so blizu krščanstvu. Toda pri njej me preseneti, ko na koncu glavna junakinja, ki je nadvse čisto in ljubezni predano bitje, naredi samomor. Tragediji manjka zadnja vizija, ki bi osmislila trpljenje. Antigona je zaradi plemenitega dejanja živa zazidana, a naredi samomor. Kristjani, ki so bili v gestapovskih, udbovskih ali drugih zaporih s podobno usodo, tega niso naredili! Pravi kristjan ima vizijo odrešenja. Zanj je Bog gospodar našega življenja, On nam ga je podaril. In to je bistvena ločnica med krščansko in pogansko miselnostjo.

dr. Kajetan Gantar (1930)
Dr. Kajetan Gantar, podpredsednik SAZU se je rodil leta 1930 v Ljubljani. Leta 1954 je diplomiral, leta 1958 pa doktoriral iz klasične filologije, takrat izrazito zapostavljene vede. Od leta 1962 pa do upokojitve je na filozofski fakulteti ljubljanske univerzepredaval grško in rimsko književnost, potem pa se izpopolnjeval na različnih tujih univerzah. Prav tako je v tujini tudi večkrat predaval.
Kajetan Gantar je izredno plodovit publicist in prevajalec, objavil je nad 100 strokovnih člankov. Za svoje prevajalsko delo je prejel Sovretovo nagrado. Poslovenil je in s tehtnimi študijami opremil mnoga antična filozofska in literarna dela. Priredil in posodobil je tudi nekaj prevodov velikega prevajalca Sovreta. Sodeloval je pri prevajanju tistih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze, ki so bile napisane v grškem jeziku.

B. Rustja. dr. Kajetan Gantar. Moja vera je pripomogla k odločitvi za študij klasičnih jezikov. (Gost meseca), v: Ognjišče 4 (2001), 8-12.

"Za moralno dolžnost sem imel, da pomagam Sloveniji"

Tokratni gost meseca je nenavadni človek z nenavadno življenjsko zgodbo. Večni iskalec izobrazbe in željan spoznavanja tujih kultur je preromal veliko evropskih držav in pristal v Ameriki. Vedno pa je nosil v srcu slovensko domovino in ji posvetil veliko svojih moči z zbiranjem gradiva o Slovencih po svetu.

- V svojem življenju ste srečali veliko ljudi. V gimnaziji ste bili sošolec blaženega Lojzeta Grozdeta. Kako se ga spominjate?
Tega, da je razglašen za blaženega, sem zelo vesel. Hranim fotografijo, kjer smo skupaj slikani pred ljubljanskim muzejem leta 1940 na zborovanju Katoliške akcije (Tomčevih mladcev). Grozdeta takoj prepoznate po njegovih svetlih laseh. Takrat sva imela 17 let. Bil je dva meseca starejši od mene, ker pa je delal šest let osnovne šole, je bil na klasični gimnaziji leto za menoj.

- Nekateri pravijo, da je bil zelo pobožen. Se tega vi spominjate?
Težko rečem. Če imate skupino kakšnih petdesetih fantov, ne morete reči, da je nekdo svetniški. Takrat se mi je zdelo, da smo vsi bolj ali manj enaki. Skupaj smo hodili na duhovne vaje in na duhovne obnove. Enkrat na leto smo imeli zborovanja. Največ smo se dobivali v prostoru, kjer ima sedaj pisarno Ognjišče (takrat je bilo to pritličje Alojzevišča). Tam sem se srečal s Kikljem, ki so ga tudi ubili.

- Kako je odmevala med vami Grozdetova smrt?
Takrat je bilo ogromno umorov in eden ni izstopal. Skozi smo hodili na pogrebe. Bili smo živčni. Zvečer je veljala obvezna zatemnitev. Sta­no­vali smo v veliki hiši in zvečer so morale biti vse luči ugasnjene. Ko sem se po temnih hodnikih vračal zvečer domov, sem se vedno bal in si mislil: Sedaj nekdo stoji v temi in me bo ubil! Ne morem razumeti, da je nekdo, ki je bil prijatelj in je postal član OF, čez noč spremenil odnos do mene ter iz prijatelja postal sovražnik. Tak, da te je bil pripravljen umoriti! Komunisti so tako trenirali ljudi, da bi delali tako, kakor jim bodo ukazali. Bali smo se drug drugega. Bili smo sumničavi: Kdo med nami je vohun! V takih razmerah je bilo izredno težko študirati: Tam so Italijani pobili talce, tam zažgali vas, drugje pa so komunisti ubili tega ali onega. Kako smo bili iz sebe, ko so ubili profesorja Ehrlicha! Še danes slišim strel, ko so ubili Župca. Njega so ubili prvega, blizu našega doma.

- V intervjuju na televiziji ste dejali, da so si vsi totalitarizmi podobni, kar voditelju Ambrožiču menda ni bilo všeč.
Ko pride do totalitarne vladavine, pride na površje človeška gošča in prevzame oblast. Ko sem to rekel, me je zelo grdo pogledal. Gledalci tega niste videli, jaz pa sem. Seveda pa je to res, kajti takrat pridejo na površje najnizkotnejše strasti v ljudeh. V vseh totalitarizmih. In prav ti režimi omogočijo tudi ljudem, ki imajo patološka nagnjenja po ubijanju in mučenju, da jih uresničijo.
Še Stane Kavčič piše svojima sinovoma, naj študirata, ker revolucije niso pogoste. V času revolucije te lahko ta ‘dvigne’ na površje, v normalnih razmerah pa moraš delati, študirati, da nekaj dosežeš.

- Bil ste član Tomčevih mladcev. Nekateri so jih kritizirali, da so bili preveč strogi in organizirani.
To, glede organizacije, so nam očitali pod vplivom komunistov. Nihče v Sloveniji ni bil tako organiziran kot komunisti. Oni so imeli organizacijo in strogo kontrolo ter kazni, če kdo ne bi bil discipliniran. So pa sovražili vsako gibanje, ki bi bilo proti njim in organizirano. Bali so se naše načelnosti. Krščanskih socialistov se niso bali. Imeli smo načela, ki smo se jih držali. V zbirki, ki smo jo izdajali, je izšlo nekaj Ušeničnikovih knjig o načelih. Nismo samo z besedami kristjani, ampak moramo biti tudi v življenju.

- Ta načelnost mladcev je šla do te mere, da niste smeli vstopiti v nobeno vojaško organizacijo.
To je veljalo, dokler smo bili pod Italijani. Leta 1943, ko so prišli Nemci in zaprli univerzo, si moral nekam: ali k organizaciji Todt, kjer so kopali jarke in je bila popolnoma nemška, k partizanom, ali pa k domobrancem. Druge izbire ni bilo.

- Vi ste takrat zapustili Slovenijo.
Leta 1942 sem maturiral in se vpisal na Pravno fakulteto. Istočasno sem na Teološki fakulteti poslušal predavanja iz filozofije. Leta 1943 sem šel v Trst. Javil sem se h tržaškim domobrancem. Zdelo se mi je, da ne gre samo za protikomunistični podvig, ampak tudi za narodnostni vidik: okrepiti slovensko navzočnost v Trstu. Jaz sem antimilitarist in Bog mi je dal to milost, da nisem imel nikoli puške v roki in nikoli nisem ustrelil z njo. Znal sem se tako ‘izmazati’, da sem samo deloval v kulturi. Vso dijaško dobo sem si želel, da bi šel iz Slovenije in videl kulturo drugih narodov in druge univerze. Revolucija me je dobesedno vrgla iz domovine in mi dala to možnost.

- Niste pa ostali v Trstu.
Ne, zbežal sem z ladjo in prišel v letoviški kraj Riccione. Poleg nas je bilo tam precej goriških duhovnikov. Med drugim tudi msgr. Rudolf Klinec, ki me omenja v svojih spominih. Zvedeli smo, da so pobili vrnjene domobrance. Duhovniki so nastopili proti plesu. Jaz sem se jim pridružil. Zdelo se nam je neprimerno, da bi plesali ob smrti tolikih mladih. Zato sem si ‘prislužil’ neko zbadljivo pesem. Pa naj bo! Tam sem bil do septembra, ko so naši izobraženci odšli v Trst, kjer so krvavo potrebovali slovenske profesorje, jaz pa sem šel po svetu iskat prostor, kjer bi študiral. Prišel sem v Milano, kjer sem prosil, da bi govoril z rektorjem p. Gemellijem. Pri njem je bil nekaj časa v laboratoriju eksperimentalne psihologije Anton Trstenjak. Zato se je zanimal zanj.
Januarja sem po neuspelem poskusu vstopa v Švico prišel v Bologno, kjer so Angleži ravno odprli stavbo, kamor so nastanili študente raznih narodnosti, da bi študirali na univerzi. Tam sem začel študirati. Toda nisem hotel ostati v Italiji, pravzaprav v nobeni državi, ki je naša soseda, saj so to naši zgodovinski sovražniki. V Italiji so takrat univerze čistili fašistov. Seveda so profesorji, če so hoteli biti na pomembnih mestih v času fašizma, stopili v fašistično stranko. Tako so univerzo zapuščali izkušeni profesorji, na njihova mesta pa prihajali mladi brez izkušenj. Tako sem naredil prošnjo in bil sprejet na katoliško univerzo v Louvainu v Belgiji. Tam sem diplomiral iz političnih ved in ekonomije.
In začel pripravljati tudi doktorat.
Ter ga tudi že precej naredil. Potem pa sem dobil vizo za Ameriko. Če bi jo takrat odklonil, bi jo morda pozneje ne dali več.

- V Ameriki ste morali delati, da ste si zaslužili sredstva za študij.
Da, šel sem v tovarno delat. V Ameriki sem naredil magisterij iz ekonomije, doktoriral pa sem v kanadskem Quebecu. Na katoliški univerzi.

- Ob študiju pa ste se vzporedno zanimali tudi za Slovenijo.
Moj ideal ni bil karierizem. Po svetu sem šel s posebnim namenom. Vedel sem, da vera brez dobrih del ni nič. Zame je bila moralna dolžnost, da pomagam Sloveniji, ki je v takih težavah. Nisem bil ekonomski izseljenec, ampak ideološki, zato sem začel premišljevati, kaj lahko na intelektualnem polju naredim za Slovenijo v tujini. Vedel sem, da ne morem ustanoviti nekega inštituta ali česa podobnega. Lahko pa zbiram podatke in sicer angleško literaturo o Sloveniji in pa tisto, kar so Slovenci napisali v tujini. Veliko svojega časa sem porabil za to in vse tudi sam financiral. Začel sem tudi objavljati publikacije v angleščini.

- Gre za celo zbirko Studia Slovenica.
Seveda, saj ni bilo nobene knjige o Sloveniji in Slovencih v angleščini. Leta 1958 sem izdal prvo knjigo v angleščini z naslovom Slovenija v evropskih zadevah. Nekateri so knjigi oporekali, da ni sistematska, a meni ni šlo za to, da bi na pet sto straneh napisal slovensko zgodovino, ki je ne bi nihče bral, ampak podati Američanom nekaj točk, da bi bolje razumeli slovensko zgodovino in Slovenijo. Koga pa zanimajo podrobnosti?
Nekateri so mi oporekali, kaj pa je to Slovenija? Jaz sem jim odgovarjal: Prav toliko smo vredni kot Italijani ali Nemci. Nikoli nisem imel manjvrednostnega kompleksa. Imel sem veliko težav pri pridobivanju literature. Največ sem jo dobil, ko sem bil zaposlen v Kongresni knjižnici v Washingtonu. Je največja v Ameriki, morda celo na svetu.
Druga knjiga v tej zbirki je bila doktorska disertacija Alojzija Kuharja. Pred smrtjo mi je dejal, da bi rad videl, da jo izdam.

- Poleg tega, da ste angleško govorečemu področju predstavljali Slovenijo, ste tudi začelo zbirati gradivo o Slovencih v tujini.
Zbiram to, kar so Slovenci napisali izven meja Slovenije. To je del naše kulture in je zelo važno, da se ohrani. Veliko je izgubljenega, a rešimo tisto, kar se da rešiti.

- Pričakovali bi, da vam bodo ljudje radi odstopali gradivo, a ni bilo tako. Imeli ste velike težave, čeprav je jasno, da se bo v tujini ogromno gradiva izgubilo.
Raje v smeti, kakor da bi dali meni. Še danes je tako. Ne odstopajo gradiva. Običajno je tako, da tisti, ki je gradivo zbral ali ga napisal, tega obdrži do svoje smrti. Ko pa umrje, je nevarno, da se izgubi. Svojci ali pa drugi počistijo sobo in police in najprej odvržejo v smeti papir. Ogromno gradiva se je tako že izgubilo!

- V Ognjišču trenutno objavljamo podlistek priljubljenega pisatelja Karla Mauserja. Nekaj časa je živel v Ameriki. Ali imate kaj gradiva o njem?
On ni nič zbiral in nič hranil. Pripovedujejo, da so se že v taborišču otroci igrali z njegovimi rokopisi. Žal se je tako marsikaj izgubilo. O otrocih se marsikaj govori in ne vem, če je vse res. Eden naj bi celo zašel na kriva pota in naj bi ga ubili.

- Gradivo ste zbirali tudi v Argentini, Kanadi …
Kjer sem lahko kaj dobil. Nekateri ljudje so tako smešni, da rečejo: »To je pa za Arneža! A kaj bo s tem? To je samo zguba njegovega časa in denarja!« Pa ne gre zame. Gre za slovenski narod. Kaj bom jaz s tem počel? S tem imam samo stroške. Že v Ameriki sem moral plačevati stroške za prevoz, še več me je stal prevoz iz Amerike v Slovenijo.

- Da, saj ste zbrano gradivo leta 1991 preselili v Slovenijo.
Začelo se je z mojim ilegalnim vstopom v slovenski parlament, ko je bila 26. decembra 1990 slovesna razglasitev rezultatov referenduma. Na sprejemu sem notranjemu ministru Bavčarju rekel, da bi rad z njim govoril. Sprejel me je in povedal sem mu o nameri preselitve in da gre za literaturo, ki je bila v Sloveniji ilegalna in ni smela prihajati vanjo. On je obvestil vodjo carine o zabojniku z gradivom. Tisti zabojnik je prihajal v Slovenijo prav v času napada jugoslovanske armade na prehod v Rožni dolini pri Gorici. Klical sem in rekel, naj zabojnik počaka na italijanski strani.

- Šlo je torej za odisejado.
V Šmartnem v Brdih so mi dali v najem staro šolo, kamor sem shranil gradivo. Carinikom sem prepovedal, da bi karkoli pregledovali, dokler ne pridem tja. Čez dva dni je prišel neki višji carinik. Sedel je in jaz sem mu dejal: »Toliko let smo mi vas poslušali, sedaj pa vi nas poslušajte.« Razložil sem mu, kaj sem pripeljal. Poslovili smo se in odšel je. V Ljubljani pa je carinik skočil na škatle. Jaz sem mu pa dejal: »A vi boste na škatle skakali? Takoj ven!« On pa: » Vi boste meni ukazovali?« »Da, vam! Če ne greste dol, grem k vodji carine.« Šel je dol in stvar je bila urejena. Ne more nekdo kar skakati po arhivskem gradivu!

- Poleg revij in knjig gre za dokumente, ki so unikatni.
Imam Krekov, Gabrovškov, Kuharjev arhiv. Gre za arhive ljudi predvojne Slovenske ljudske stranke, ki so bili med vojno v Londonu kot slovenski zastopniki v jugoslovanski begunski vladi.

- Osebno ste poznali večino politikov Ljudske stranke. Kateri je bil po vašem mnenju najbolj državniški?
Krek je bil silno mehak. Zelo krščanski, a mehak. Kuhar je bil genialen, izredno izobražen in ga niste mogli ‘prijeti’. Vedno se je izmuznil, pravi diplomat. Pravijo, da je bil najbolj odločen Kulovec, ki pa je bil ubit leta 1941 med bombardiranjem Beograda. Snoj je bil prej predsednik gasilske zveze, kar ni neka funkcija, potem pa minister v povojni ‘socialistični’ vladi. Naši politiki niso bili svetovljani. Premalo so vedeli o francoski, angleški in ameriški politiki. Angleščine ni nobeden znal, razen Kuharja. Zato je on šel v London, kot odposlanec stranke. Kuhar je študiral v Franciji in Angliji.

- Dr. Alojzij Kuhar je bil brat Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja), ki je bil ‘na drugem bregu’, saj je bil komunist. Je kdaj govoril o svojem bratu?
Ko je študiral v Parizu, je bil uslužbenec jugoslovanskega veleposlaništva, odgovoren za sezonske delavce. Zvedel je, da tam okoli hodi njegov brat komunist. Pozneje je pripovedoval, da je imel zaradi tega velike težave, ker so ga prijemali, kako je z njegovim bratom. Pisatelj Voranc ni nikoli hotel imeti stikov s svojim bratom duhovnikom in politikom ljudske stranke. Alojz je pisatelju po vojni pošiljal pakete z zdravili in denar, a mu ni nikoli odgovoril. Duhovnika je bolelo, da brat ni imel cerkvenega pogreba. Pripovedoval pa je še, da je Voranc šel za pogrebom svoje matere z rožnim vencem v roki. Mama je bila namreč Nemka in globoko verna, tudi oče je bil zelo veren.
Kuhar je bil tudi zelo izobražen. Končal je študij iz diplomacije in prava v Parizu, v Cambridgeu pa je doktoriral iz zgodovine.
Že prej je bil v nemški gimnaziji najboljši učenec v nemščini. Boljši kot vsi Nemci. Zato sem tudi v knjigo svojih spominov dal poročilo, kako je šel pred vojno v Nemčijo pod tujim imenom. Izdajal se je za Nemca in vohunil za Jugoslavijo, da bi videl, kaj nameravajo Nemci v Jugoslaviji. To je lahko delal, ker je govoril nemško narečje in so ga imeli za ‘svojega’. Nabral je veliko podatkov. Kaj bi dal, da bi imel v originalu tisto poročilo! Pa ga, žal, ni.

- Napisali ste, da so župnijska oznanila zelo dragocena snov za arhive.
Ker so v njih demografski podatki: kdo je bil rojen, kdo krščen, kdo poročen, kdo je umrl … Tega drugje ne zveste.
Arhiv, ki ste ga pripeljal v Škofove Zavode, ste podarili, da je postal del Katoliškega inštituta.
Od nekdaj je bil moj cilj Katoliški inštitut. Pred vojno je na univerzi študiralo malo ljudi. Dr. Turk, profesor cerkvene zgodovine, si je zamislil Katoliški inštitut kot kolektivno ustanovo proti liberalno-framazoski univerzi, ki bi dala ideje, katoliški nauk …

- Kupili ste tudi hišo v Goriških Brdih in otroke preselili v Slovenijo, da bi se naučili slovensko.
Ženi sem pokazal na primere otrok slovenskih naseljencev, ki so ‘postali’ Američani. Imajo miselnost, ki je popolnoma tuja. Tako bi jaz postal v lastni družini tujec. Jaz doma nisem nikoli spregovoril angleške besede. Dosledno sem govoril slovensko! Danes sva srečna, da se je to zgodilo. Otroci nekaterih slovenskih staršev so se poročili z Afričani, Kitajci itd. in slovenstvo je šlo. Naši otroci so bili mladi, ko so prišli v Slovenijo. Najstarejši sin Janez je hodil v prvi razred. Že v Ameriki sem otroke tudi jaz vzgajal. Tako bi moral najstarejši sin v prvem razredu napisati, oziroma povezati besede: Jaz lahko streljam. Dejal sem mu, naj pri povezovanju besed doda angleški ‘not’: Jaz ne morem streljati. V šoli so mu rekli, da ni prav, a jim je odgovoril: »Takole je ata rekel.« In bilo je v redu. Sem dosledni antimilitarist, proti nasilju. Tudi tu me moti, da že otrokom natikajo titovke in dajejo puške. Namesto, da bi jih učili, kako je lepa narava! Kako naj pričakujemo, da bodo potem ljudje lepo vzgojeni? Pripravljajo jih na nasilje. Če bi se danes začelo partizanstvo, bi bilo še hujše kot takrat. Kristjane bi še bolj preganjali in pobijali! Svojim znancem sem rekel: Če bo kdo prinesel igračo, ki bo orožje ali kaj podobnega, jo bom v istem trenutku uničil.

- Vaši otroci so sedaj v Sloveniji?
Da, v Sloveniji. Ko je najstarejši sin Janez, sedaj je bogoslovec, hodil v šolo, je učiteljica rekla, da ni Boga. On pa je udaril po klopi in dejal: »Bog je!« Takoj so sklicali razredni sestanek in ustanovili sodišče, ki ga je obsodilo. Razrednik je poklical mamo v šolo in ji dejal: »Če bi to vaš sin naredil v Italiji, bi bil izključen iz šole.« Kar pa seveda ni res! Ravnatelj iz Gorice (Italija) mi je dejal, da se ne sme vtikati v nazorske razprtije med dijaki, ker bi mu očitali pristranskost.
Ta karakteristika ga je spremljala. Ko je prišel na gimnazijo, mu je tam takoj rekel sošolec: »A ti si tisti!« Jaz pa sem mu vedno naročal: »Moraš sam razmišljati.« Ko je bil v osmem razredu, sem ga peljal v Ameriko. Tam je eno polletje hodil v ameriško šolo. Dobro se je naučil angleško, vodil sem ga po New Yorku, peljal v Washington. Da je videl, kaj je svoboda, svoboda govora, kaj je res blagostanje itd. Čeprav je bil v nekem oziru revež, ker ni smel o tem z nikomer govoriti. Naročil sem mu, naj ne govori, kaj je videl v Ameriki.

- V Ameriki ste predavali ekonomijo.
Na Saint Joseph College, - katoliški kolegij - sem čez trideset let predaval ekonomijo. Gre za dodiplomski študij. Ko je nastopila v Sloveniji demokracija, sem se upokojil. Ko so me prosili: naj še naprej predavam, sem jim odgovoril: »Ne, sedaj je nastopila zame nova doba. Sedaj se začne zame glavno delo.« Prej sem hodil na obiske k družini, ki je bivala v Goriških Brdih. Izkoristil sem vse počitnice, da sem bil z njimi. Na obiskih nisem nič govoril, ampak poslušal, kakšen je gospodarski in politični položaj. To je bilo zame zelo dobro. Spoznaval sem ljudi. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem poznal ljudi in razmere in sem se hitro znašel. Takoj je bil sprejet zakon o ustanovah, sem registriral Studia Slovenica.

RUSTJA. Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2012, leto 48, št. 4, str. 10-15.