Prejšnji teden je grkokatoliški škof iz Križevcev vladika Milan Stipić grkokatoliškega duhovnika v Metliki Ivana Skalivskega imenoval za škofovega vikarja za ukrajinske begunce v Sloveniji. Ivan Skalivsky že vse od začetka vojne z vso gorečnostjo skrbi za ukrajinske begunce. Ker pa je po rodu tudi sam Ukrajinec, bo službo škofovega vikarja zanje še lažje opravljal.

pogovor z njim smo objavili v božični številki Ognjišča

“Prihajam iz Ukrajine in nosim v srcu bolečino svojega naroda”

Mir ljudem na zemlji, so peli angeli ob Jezusovem rojstvu. Teden dni po božiču obhajamo svetovni dan miru. Po svetu pa divjajo vojne … Tudi v času praznikov. Tudi zato smo povabili za gosta grkokatoliškega duhovnika iz Ukrajine, ki pa deluje v Sloveniji, da nam spregovori o svoji izkušnji vojne, saj jo kot pripadnik napadenega naroda doživlja prek stika z najbližjimi.

- »Odkar sem duhovnik, še nisem objel svojih staršev,« si zapisal kmalu po začetku vojne v Ukrajini. Ali to danes še drži?
To sedaj drži samo delno, saj me je mama že nekajkrat obiskala v Sloveniji. Z njo so bile tudi nekatere sorodnice.

- Oče pa te še ni obiskal?
Ne, ker moški ne smejo iz države. Od 18. do 60. leta so vojaški obvezniki.

- Že nekaj časa živiš v Sloveniji. Kako si prišel k nam?
Zanimiva je pot, po kateri sem prišel v Slovenijo. Na neki način sem prišel sem prek Medžugorja. Ko sem obiskoval drugi letnik študija teologije v Ukrajini (Ivano-Frankivsk), smo šli na romanje in duhovne vaje v Medžugorje. Tam sem spoznal tri duhovnike iz Slovenije, med njimi tudi Martina Goloba. Bili so iz različnih škofij. Takrat smo govorili angleško, saj slovensko nisem znal. Povabili so me v Slovenijo. Tako sem do četrtega letnika teologije večkrat turistično obiskal vašo državo. Ko sem študiral na Poljskem, sem odgovoril na vabilo novomeškega škofa Andreja Glavana, da pridem študirat v Slovenijo. Skoraj leto in pol sem študiral v Ljubljani kot kandidat novomeške škofije. Na ljubljanski fakulteti sem študiral psihologijo, kanonsko pravo in seveda slovenščino. Vsak dan sem hodil k pouku slovenščine. V Ljubljani sem naredil dva semestra teologije.

- Kako je potekala tvoja pot do duhovništva in odločitev za duhovni poklic?
Rojen sem že v samostojni Ukrajini. Pot do duhovništva je bila zanimiva. Odločitev za duhovništvo ni dokončno dejanje, ampak se vsak dan, ko se zbudim, znova odločam za to. Mislim, da enako velja za vsakega duhovnika. V duhovnem življenju ni kalkulacij, tudi ni garancij, da bo vedno tako. Gre za stalen boj … Odločitev za duhovništvo ni za zmeraj, v smislu, da bo vse potekalo brez sprememb, ampak se za duhovništvo odločam vsak dan.

- Kaj pa tvoja konkretna odločitev?
Začelo se je nekje v mojem šestem letu. Kot družina smo redno hodili v cerkev in bili povezani z njo. Pomagal sem domačemu župniku. Z dvanajstimi leti sem začel peti v cerkvenem zboru.

- Omenjaš družino. Tvoja starša imata visoko izobrazbo.
Mama je profesorica zgodovine. Trenutno je ravnateljica šole v naši vasi. Oče je geolog, zaposlen na področju črpanja nafte. Je strokovnjak za naftne vrtine, zlasti če se kaj ponesreči med vrtanjem pri iskanju nafte. Jaz sem edini sin in sedaj sta oče in mama sama v Ukrajini.

- V Sloveniji opravljaš službo grkokatoliškega duhovnika.
Sem duhovnik grkokatoliške križevske škofije, čeprav delam tudi na ozemlju rimokatoliške novomeške škofije.

- Grkokatoliški verniki v Sloveniji spadajo pod križevsko škofijo.
Pod to škofijo spadajo verniki v Sloveniji, Hrvaški ter Bosni in Hercegovini. Naš škof je Milan Stipić. Škofija ima sedež v Križevcih na Hrvaškem. Jaz sem župnik v Metliki, Dragah in še v vasici Radatovići, ki leži čez mejo na Hrvaškem.

- Najbrž je v Sloveniji malo grkokatoliških vernikov.
Da, relativno malo. Grkokatoliški verniki so univerzalni, pripadajo namreč različnim narodom, ne samo enemu. So pa nekateri zelo organizirani in želijo imeti bogoslužje. Tako imamo v Ljubljani bogoslužja v cerkvi sv. Jerneja v Šiški. Tam mašuje moj predhodnik, duhovnik Mihajlo Hardi. Sedaj redno mašujem tudi v Celju za grkokatoliške vernike, begunce iz Ukrajine. V cerkvi Svetega Duha so nas zelo lepo sprejeli.

- Omenil si begunce iz Ukrajine, ki so v Sloveniji. Med temi so gotovo tudi grkokatoliški verniki. Koliko se srečuješ z njimi? Najbrž tebi lažje zaupajo, znaš ukrajinščino …
Vprašati se moramo, na kakšen način bomo najbolj na voljo tem ljudem. Ko imam mašo, pridejo k njej tudi pravoslavni in rimskokatoliški verniki. Celo protestanti. Tudi pripadniki kakšne druge veroizpovedi protestantskega izvora. V tem trenutku ni tako pomembno, kateri veri kdo pripada, ampak kaj bomo ponudili tem ljudem. Ponudimo jim Božjo besedo, svojo bližino, razumevanje, sočutje … Pokažemo, da trpimo skupaj z njimi. Jaz, ki prihajam iz Ukrajine, trpim s celim narodom in nosim v srcu njegovo bolečino.
Naj povem še, da hodi sedaj k spovedi veliko grkokatoliških vernikov. Že večkrat sem bil presenečen, koliko ljudi čaka na spoved. Če pridem v Celje in se tam zbere trideset ali dvajset ljudi, jih bo dobra polovica zaprosilo za spoved.

- Ko se je začela vojna v Ukrajini, je veliko ljudi pri nas in tudi po Evropi dejalo, da si niso nikoli misli, da bo v Evropi leta 2022 prišlo do vojne. Si bil tudi ti presenečen?
Vojna se ni začela sedaj. Sedaj se je začela smo aktivna faza te vojne, ki jo lahko vidi cel svet. Prej je potekala na drugačen način, zdaj je prešla v vojaško fazo. Nikoli nismo gojili sovraštva do Rusov. Vzgojen sem v krščanski družini in nikoli nam niso govorili: »Oni so naši sovražniki.« Nikoli! So nam pa govorili, da smo vsi bratje in sestre v Kristusu. Zgodovinsko dejstvo pa je, da so v zgodovini preganjali grkokatoliško Cerkev.

- Slovenski duhovnik, ki je deloval v Ukrajini, je pripovedoval, kako so se ljudje v Ukrajini pogovarjali v dveh jezikih. Nekdo je na primer govoril rusko, drugi mu je odgovarjal ukrajinsko in ni bilo sporov.
Da. Tako je bilo. Mislim, da ni bil v Ukrajini nihče diskriminiran zaradi uporabe jezika ali zaradi narodne pripadnosti ali verskega prepričanja. Veliko mojih prijateljev v Belorusiji in Rusiji naglaša, da si v Ukrajini lahko musliman, katoličan, pravoslaven … in te nihče ne preganja. Za Belorusijo in Rusijo tega ne moremo trditi.
Najbrž po tej vojni ne bo več tako. Slišal sem, da nekateri Rusi govorijo, da jih je sram, da so Rusi, zaradi grozodejstev, ki jih je ruska vojska zagrešila v Ukrajini.
Res, tako govorijo, da jih je sram. Toda jaz mislim, da ni treba, da jih je sram, da so Rusi, sramotno pa je to, kar dela rusko vodstvo. Tudi meni ne bi bilo vseeno ob takem početju, če bi bil Rus.
Verjetno res med tema narodoma odnos ne bo nikoli več takšen, kakor je bil doslej. Pa ne samo, kar se tiče odnosov med ljudmi, ampak tudi odnosov med Cerkvami, med kulturami … Mislim tudi, da ne bo več tako veliko ljudi hodilo delat iz Rusije v Ukrajino in iz Ukrajine v Rusijo …

- Si duhovnik grškokatoliške Cerkve. Kako bi povprečnemu Slovencu razložil, katere so značilnosti te Cerkve? Morda začniva pri imenu: ne gre za »grško« Cerkev?
Gre za katoliško Cerkev bizantinskega obreda. V našem primeru slovansko-bizantinskega obreda. Katoliška pomeni, da smo v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo in je naš vrhovni predstojnik rimski škof, papež. Poznamo 23 različnih grkokatoliških Cerkva. Naša Cerkev ima svoj posebni obred, poseben način življenja in svojo tradicijo. Ukrajinska Cerkev je največja med grkokatoliškimi, križevska eparhija, v kateri sedaj delam, pa je najmanjša.

- Ukrajinska grkokatoliška Cerkev je v zgodovini ogromno pretrpela. To je mučeniška Cerkev.
Da, tako je. Od leta 1596, od unije (združitve s katoliško Cerkvijo) do danes naša Cerkev trpi. Trpi s svojim narodom. Večkrat je bila preganjana. Tudi v komunizmu so jo zelo preganjali.

- Bila je tudi ukinjena.
Leta 1946 jo je ukinil sovjetski voditelj Stalin na tako imenovani psevdo sinodi v Lvivu (tako Ukrajinci imenujejo mesto Lvov). V stolnici so bil njihovi agentje in grkokatoliško Cerkev so pridružili ruski pravoslavni Cerkvi.

- Tudi metropolita Slipyja, voditelja grkokatoliške Cerkve, so pregnali v Sibirijo.
Kardinal Josip Slipy, redovnik, pozneje metropolit, je več let preživel v sibirskem taborišču. Po posredovanju svetega papeža Janeza XXIII. in najbrž tudi nekaterih zahodnih politikov so ga izpustili iz taborišča. Odšel je v Rim in se udeležil drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V Rimu je tudi umrl. Ta preganjani kardinal je služil kot navdih za film Ribičevi čevlji. V filmu in v knjigi, po kateri je film posnet, celo postane papež.

- Niso pa preganjali samo njega, ampak tudi številne druge.
Na to preganjanje se je ohranilo veliko spominov, saj so še žive priče. Veliko duhovnikov in njihovih žena je bilo preganjanih. Mnogi, ki so bili v taboriščih, se niso vrnili. Njihovega natančnega števila ne vemo. Mnogi so bili tudi likvidirani. Tudi v sedanji vojni sta trenutno dva grkokatoliška duhovnika na okupiranem ozemlju ujeta. Torej preganjanje naše Cerkve ni nič novega in se še nadaljuje.

- Ali so ti starši pripovedovali kaj o preganjanju, ki so ga sami doživeli?
Moja stara mama je bila dve leti v zaporu, ker ni hotela dati ključa cerkve komunistu, ki je prišel, da bi tisto cerkev likvidiral. Iz nje bi naredili muzej ali jo celo porušili. Stara mama mu je dejala: »Nimate kaj delati v naši cerkvi. Če želite, pa lahko pridete v nedeljo k bogoslužju.« Seveda njemu niti malo ni bilo do bogoslužja, zaradi teh besed pa je bila stara mama dve leti v zaporu.

- Vendar se je vera kljub preganjanju ohranila.
V času preganjanja, ko je Cerkev delovala v podzemlju, se je prečistila in postala še močnejša. Zahvala gre duhovnikom, pa tudi staršem, ki so vzgajali otroke v veri.

- Cerkev se je v preganjanju prekalila. To se je pokazalo po padcu komunizma, ko je ta Cerkev zacvetela.
Na žalost komunizem še ni propadel, ampak se še danes širi kot infekcija. Živ je tudi še v Rusiji in njegov vpliv občutimo v Ukrajini, kjer se dogajajo strašne stvari. Cerkev pa je preživela, ker je Kristusova, ni od ljudi. Ni človeška ustanova. Zato prejema svojo imunost od Boga, in zaradi tega je preživela.
Ko je Ukrajina postala neodvisna, so postale vse veroizpovedi svobodne, tudi grkokatoliška Cerkev.

- In semenišča so bila naenkrat polna.
Tudi danes so semenišča v Ukrajini polna v obeh Cerkvah: grkokatoliški in pravoslavni. Vsa zgodovina je pripomogla, da so ljudje vzeli Cerkev za temelj, na katerem lahko gradijo svoje življenje.

- Grkokatoliška Cerkev je bila v zgodovini tudi nekakšna ohranjevalka ukrajinske narodne zavesti in celo njena spodbujevalka. Znan je metropolit …
… Andrej Šepticki je bil metropolit od leta 1900 do 1944. Nekateri v Sloveniji pravijo, da bi ga lahko primerjali s škofom Antonom Martinom Slomškom ali Antonom Jegličem. Grkokatoliška Cerkev je v zgodovini imela več vlog. Ni skrbela le za dušni blagor ljudi, ampak tudi za narodno kulturo. Pomislimo samo na književnost. Tudi pisanje zgodovine je povezano z grkokatoliško Cerkvijo, pa tudi s pravoslavno. Duhovniki in njihovi otroci (grkokatoliški duhovniki se lahko poročijo) so spadali med intelektualce. Pisali so knjige, bili so profesorji, umetniki … To je ljudem veliko pomenilo. V vasi, kjer je večina ljudi obdelovala zemljo, so imeli izobraženi duhovniki poseben status.

- Omenil si pravoslavno Cerkev. V Ukrajini je nastala ukrajinska pravoslavna Cerkev, obstaja pa tudi ruska pravoslavna Cerkev. Tako imamo dve pravoslavni Cerkvi.
Na področju Ukrajine imamo več pravoslavnih Cerkva, ne samo omenjenih. Tudi manjšine imajo svoje pravoslavne Cerkve. Imamo ukrajinsko pravoslavno Cerkev, ki pravno spada pod ekumenskega patriarha v Carigradu.
Zanimivo, da je carigrajski patriarh, ki med pravoslavnimi Cerkvami zavzema posebno mesto, priznal to Cerkev.
Mislim, da je to, da jo je priznal, zgodovinska pravičnost. Krščanstvo je v Ukrajino prišlo iz Carigrada.

- Odpira se vprašanje, kaj bo z rusko pravoslavno Cerkvijo v Ukrajini, ki spada pod moskovski patriarhat. Nekateri duhovniki te Cerkve so dejali, da ne morejo več moliti za ruskega patriarha Kirila, ki se je tako očitno postavil na stran ruskega predsednika Putina.
Ruski politični aparat izkorišča rusko pravoslavno Cerkev. Precej duhovnikov in škofov pri liturgiji ne bo več javno molilo za moskovskega patriarha, ki popolnoma podpira sedanji politični režim v Rusiji. Imajo pa še drugo možnost, da gredo pod carigrajski patriarhat. To bi pomenilo, da se vrnejo tja, od koder izhajajo.

- Kaj meniš o izjavi, da po tej vojni v Ukrajini ne bo nihče več želel pripadati ruski pravoslavni Cerkvi moskovskega patriarhata?
Menim, da ne bo držalo, da ji prav nihče ne bo želel pripadati, kajti še so ljudje, ki ne poznajo vseh razsežnosti vojne in trpljenja ljudi. Vedno se bodo našli ljudje, ki bi radi sodelovali v takšnih strukturah. O tem nam govori tudi zgodovina. Pomislimo na področje Balkana.

- Pred kratkim si imel mašo za padlega ukrajinskega vojaka. Njegovi sorodniki so sedaj v Sloveniji. Najbrž je zdaj takih izgub v Ukrajini kar precej? Ali imaš stike z ljudmi, ki so izgubili najbližje?
Večina ljudi, ki jih tukaj srečujem, so ženske in otroci. Med njimi jih je veliko, ki so doma pustili starejše sorodnike pa tudi svoje može, očete in sinove. Ti so ostali doma in branijo svojo domovino. Ljudje, katerih svojci so padli v vojni, zelo trpijo. Molijo za svoje pokojne. Čakajo na dan, ko bo nastopil mir.

- Ali imaš tudi ti med sošolci in prijatelji koga, ki je padel v vojni?
Štiri sem poznal in so živeli v moji okolici. Večinoma gre za mlade fante, stare od 20 do 35 let.
Kot duhovnik želim ljudem povedati, naj sorodniki in bližnji v svojem srcu ne gojijo sovraštva proti ruskemu narodu. Kdor v srcu kopiči sovraštvo, trpi. Zato govorim, da moramo moliti za svoje sovražnike in jim odpustiti. Obenem pa poudarjam, da se ne smemo predati, odvreči orožja in reči napadalcem: »Pridite v našo domovino in ubijte nas.« Ljudje so pogumni, vojaki branijo svojo zemljo, s krščanskega vidika pa se trudimo ne gojiti sovraštva.

- V pogovoru si že omenil otroke duhovnikov v grkokatoliški Cerkvi. To kaže, da se duhovniki v vaši Cerkvi lahko poročijo. Ti pa si se odločil za neporočeno obliko duhovništva. Kako to?
V naši Cerkvi lahko izbiramo med tremi oblikami: redovniško življenje, kjer so neporočeni menihi, duhovniki pa so lahko poročeni ali neporočeni. Tako je grkokatoliška Cerkev nekakšna povezava med rimokatoliško in pravoslavno Cerkvijo. Jaz sem si izbral obliko, ki je doma v rimokatoliški Cerkvi.

- Zakaj?
V drugem letniku fakultete sem spoznal, da je to način, na katerega bi rad uresničil duhovniški poklic in svoje življenje, ter sem se odločil zanj. Ko bom končal svoje služenje Cerkvi, pa se bom verjetno pridružil kaki redovni skupnosti. Rad opravljam svoje poslanstvo, rad služim Cerkvi in ljudem. Ni običaj, da bi se vsi pridružili kaki skupnosti, ampak jaz se nameravam, saj menim, da ni dobro, da je starejši človek sam ali osamljen.

- Imaš kakšno sporočilo za Slovence, med katerimi sedaj živiš?
Slovenskemu narodu bi se zahvalil za podpro, pomoč in molitve. Hvala za sprejem beguncev iz Ukrajine. Prosim jih, naj še naprej molijo za nas in naj ohranijo naš narod v svojem srcu. Prav tako naj molijo in mislijo na vse kristjane na svetu, ki trpijo, še posebej za ukrajinski narod, ki tako trpi v tej vojni.

 

Ivan Skalivskyi

je bil rojen leta 1996 v zahodnoukrajinskem mestu Ivano-Frankivsku. Tam je obiskoval osnovno in srednjo šolo. Ivano-Frankivsk je tudi sedež grkokatoliške metropolije. Ta ima približno sedemsto duhovnikov in svoje semenišče, katerega gojenec je bil tudi Ivan. Potem je študij teologije nadaljeval na Poljskem, na Hrvaškem in v Sloveniji. Študiral je na rimokatoliških teoloških fakultetah in poudarja, da Ivano-Frankivska metropolija rada izmenjuje študente ter jih pošilja na druge fakultete, da se tam izšolajo in se izobraženi vrnejo domov.
Leta 2021 je bil v Križevcih na Hrvaškem posvečen v duhovnika. Po posvečenju je nastopil služno grkokatoliškega duhovnika v Metliki.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2023, str. 6-10.

eksorcist tržaške škofije

“Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju”

»Pozdravljeni v vstalem Kristusu,« tako p. Rozo pogosto pozdravlja svoje poslušalce. Eksorcista in organizatorja duhovnih seminarjev, ki bo pri Ognjišču izdal CD z duhovnimi nagovori, smo povabili, da nam spregovori za velikonočno Ognjišče.

- V svojih nagovorih velikokrat nagovarjate poslušalce: »Predragi bratje in sestre v vstalem Kristusu.« Zakaj svoje poslušalce tako pozdravljate?
Zame je Kristusovo vstajenje najlepša stvar naše vere. Jezus je zares vstal in to je izvir našega smisla življenja pa tudi našega upanja. Osebno me zelo nagovarjajo besede sv. Pavla: »Če Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera.« Jaz obstajam samo v vstalem Kristusu, ki me je odrešil. Zato bi rad vsem ljudem spregovoril o Jezusovi zmagi nad smrtjo.

- Ljudi nagovarjate tudi na duhovnih obnovah in seminarjih, ki se jih je, dokler ni bilo epidemije, udeleževalo veliko ljudi. Oblikovali ste tudi poseben način nagovarjanja.
Najsi so bile duhovne obnove na Hrvaškem, v Sloveniji ali kjerkoli v Evropi, povsod so približno enako potekale. In več let sem imel te duhovne obnove. Prvi del dneva je bil posvečen razlagi Božje besede, nekakšna kateheza. Prepričan sem, da je Božja beseda nekaj najmočnejšega, kar imamo v Cerkvi. K človeku želim pristopiti z Božjo besedo in mu v njej ponuditi ključ za njegova vprašanja in vse njegove ‘sužnosti’. Prihajalo je več ljudi, ki še niso slišali za Kristusa ali za razlago Božje besede. Morda so o vsem tem slišali, a na napačen način. Ljudje ‘se najdejo’ v Božji besedi in imam lepa pričevanja o tem. Drugi del je srečanje z Jezusom v evharistiji, ko imamo češčenje Najsvetejšega. Pri češčenju Jezusa, ki je med nami, molimo za ozdravljenje. V molitvi odpiramo svoje rane, svoje probleme pred Bogom. Češčenje je trajalo kakšne tri ure in poudarjal sem veliko Božje usmiljenje. Sledili so osebni blagoslovi ljudi. V posebnih cerkvenih časih smo delili tudi zakrament bolniškega maziljenja. Najprej smo ljudi pripravili na prejem tega zakramenta. Ob koncu dneva je bila evharistija – maša. Ves dan je bila priložnost za spoved. Nekateri ljudje so prepotovali tudi do 800 km, da so prišli na duhovno obnovo. Običajno je duhovna obnova trajala en dan, včasih pa cel konec tedna. Tudi v Sloveniji imamo tri molitveno-svetopisemske skupnosti: v Štepanji vasi, Vipavskem Križu in v Starem trgu.

- Ali ste sedaj v času epidemije te seminarje preselili na splet ali socialna omrežja?
Sedaj prenašamo mašo ob četrtkih (tudi češčenje in molitev za ozdravljenje) in ob nedeljah. Kmalu bomo ponudili prenos maše tudi preko zooma. Lahko spremljajo naš YouTube kanal, kjer so vse kateheze in predavanja.

- Ste tudi eksorcist tržaške škofije. Torej delujete v razviti družbi. Mnogi ljudje bi dejali, da v tej družbi ljudje ne verjamejo več v hudega duha. K vam pa hodijo mnogi ljudje. Zakaj je tako?
Ljudje povsod potrebujejo iskreno srečanje z Bogom. Služba eksorcista je zelo zahtevna in razumem nekatere škofe, ki neradi zaupajo to službo duhovnikom, toda je zelo potrebna. Človek je danes obremenjen z velikim zlom. Živimo v času krize vere in to je glavni razlog za delovanje zla. Kjer ni prave vere, ljudje zapadajo malikovanju in praznoverju. Prav tako opažamo, da je v krizi Cerkev in cela družba, zlasti družina. Ker ni prave vere, človek, ki je duhovno bitje in hrepeni po duhovnosti, posega po negativnih stvarnostih. Omenil sem že, da so za nas pomembni sodobni mediji (pomislimo na internet), a istočasno so ti mediji odprti za vse negativne stvari. Otroci in mladi imajo dostop do določenih internetnih strani, tudi starih knjig, ki govorijo, kako klicati duhove. Tako vstopijo v ozračje okultizma in magije. Mnogi starši niso tako pazljivi, da bi obvarovali otroke pred temi vplivi. K meni prihajajo starši, katerih otroci so zašli v satanistične sekte. Danes poznamo take primere po celem svetu. Ljudje, ki nimajo vere, ki ne hodijo v cerkev ali se ne srečujejo z duhovnikom, z lahkoto padejo v to negativnost. Vsak dan sprejmem nekaj ljudi, ki so na različnih ravneh obremenjeni s temi negativnimi stvarnostmi in lahko rečem, da se s prstom dotikam obstoja zla.

- Kaj pa primeri, da si ljudje samo mislijo, da so obsedeni, pa gre za psihične težave ali bolezni?
Poklicani smo, da sodelujemo s psihologi in psihiatri in da ne stavimo vsega v isti koš. Treba je človeka opazovati. Za to je potrebno več srečanj, da spoznamo človeka. Ne smemo takoj opraviti obreda eksorcizma. Nekateri ljudje so krhki ali slabotni in treba je biti moder in ravnati tako, da pomagamo človeku. Ne gre zato, da bi ‘ponavljali’ prizore iz nekaterih filmov, ki govorijo o eksorcizmu. Ko vidim, kako nekatere starše pa tudi odrasle ljudi izredno obremenjuje to, potem res iščeš način, da bi jim pomagal. Zato je treba veliko molitvenih skupin, ki molijo v ta namen. Potrebni pa so tudi sodelavci, tudi taki, ki bodo na znanstveni način pomagali, da bomo sprejemali te ljudi s takimi problemi in težavami.

- Kot enega glavnih razlogov za delovanje hudega duha ste omenili pomanjkanje vere. Najbrž so še drugi. Tu mislim na razpad zakonov in družin, da ni več zakramentalnega življenja …
Vsekakor vidim prvi razlog v pomanjkanju vere. Drugi razlog pa je v razbitih družinah, kakor ste omenili. Ni več zaupanja in pogovora v družini. Zato ima današnji človek polno ran in ranjen se umika v samoto, zapira se pred drugimi. Bog pa je že na samem začetku dejal, da ni dobro za človeka, da je sam. Če ni dobro, je v osamljenosti navzočnost zlega duha in njegovega delovanja. Bog je troedin in je skupnost. Kjer je družina, kjer je Cerkev, satan ne more tako delovati. Deluje, a ne tako močno.
Dalje je razlog pomanjkanje starševske ljubezni. Kjer ni ljubezni, je sovraštvo ali brezbrižnost. Oboje pa predstavlja odprta vrata za delovanje hudega duha. To povzroča globoke rane, hudi duh pa vstopa prek ran. V evangeliju beremo o Belcebubu, poglavarju hudih duhov. Farizeji so Jezusu celo očitali, da s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. Kako so bili zaslepljeni! Boga so obtožili, da deluje v imenu zla! Belcebub pomeni kralj muh, to je povezano z duhom lenosti in omrtvelosti, ko je človek brez volje do življenja in nima smisla življenja. Tudi danes je mlad človek zaprt. Poglejte samo, kaj je naredila pandemija! Slišimo, kako so mnogi mladi v tem času ‘na tleh’. Človek se mora uresničevati v življenju, medtem ko ga satan pritiska k tlom, duši. V takem položaju človek, zlasti mlad, ne vidi več smisla svojemu življenju. To pa postanejo odprta vrata, kjer satan močno deluje. Človeka ‘postavi’ v osamljenost in potem se ta ukvarja s samim seboj in ne vidi izhoda. To je ‘nemi duh’, ki ga omenja Sveto pismo, ko ni več komunikacije med ljudmi. To opažamo v odnosih med možem in ženo, v družini med otroci in starši …
Pred kratkim sem doživel neljub prizor. S prijatelji sem bil v restavraciji. Blizu nas je sedela družina pri večerji. Toda njeni člani so ves čas gledali vsak v svoj mobilnik. Niso se pogovarjali med seboj! Zame je bil to strašen prizor in obenem podoba naše družbe: satan ruši odnose. Na tem primeru vidimo to hladnost, to indiferentnost, nezanimanje za druge! Zato še bolj razumemo, zakaj je zdravilo evharistija in skupnost, v kateri jo obhajamo! Satan pa vleče ljudi od Boga in od sočloveka.

- Mnogi ljudje pa danes ne obiskujejo več maše, ne hodijo k spovedi … Ni zakramentalnega življenja.
Jezus pravi: “brez mene ne morete ničesar storiti”. Zakramenti so nezamenljivi ‘kanali’, po katerih priteka Božja moč. Pri spovedi nam Gospod odpušča grehe in nas ozdravlja. Satan je “tožnik naših bratov”, pravi Božja beseda. Danes mnogi ljudje trpijo zaradi občutka krivde. Vsakodnevno se srečujem s takimi ljudmi. Človeka ne more nihče rešiti tega občutka, zato je Jezus ustanovil zakrament odpuščanja – spoved. Ta je tudi zakrament ozdravljenja: Bog ti odpušča. Odpusti tudi ti sebi. Bog te ljubi, ljubi tudi ti sebe. Mi lahko ljubimo, ko doživimo Božjo ljubezen. Odpuščanje grehov me vodi k Gospodovi mizi, k obhajilu. Dovolite osebno doživetje. Ko sem začutil Božji klic, naj osnujem novo redovno skupnost, sem tudi začutil klic, da se postim. Štiri deset dni nisem jedel. Živel sem samo od evharistije. Doživel sem, da Bog zdravi. Sv. Leopold Mandić je dejal: Jezus je zdravnik in zdravilo.
Seveda so potrebna tudi zdravila. Zgovoren je dogodek iz Jezusovega življenja, ko ozdravi slepega človeka. Vzame zemljo in jo pomeša s slino ter mu ozdravi oči. Torej od zemlje vzame to, kar je koristno (zdravila), in združi s svojim Božjim delovanjem. Lep primer sožitja, do katerega mora priti pri posamezniku in v vsem človeštvu. Potrebna je ‘slina’, kot znamenje Božjega in potrebna je zemlja, kot znamenje zemeljskega, človeškega. Oboje!

- Torej zagovarjate jemanje zdravil in ne pritrjujete nekaterim, ki pravijo, da jih ni treba jemati?
Seveda. So primeri, ko ljudem svetujemo, naj jemljejo zdravila, ker so tako krhki. Če neki človek tri mesece ne more spati, morda nekaj časa celo jesti, potem je logično, da ima to posledice na njegovo psiho in telo. V tem primeru so zdravila nujna. Pomagajo, da si ljudje opomorejo. Nekateri ljudje so psihično tako krhki, da ne moremo pri njih opraviti eksorcizma. Najprej si morajo opomoči. Zato je treba usklajeno delovati in jemati zdravila ter potem opraviti eksorcizem. Včasih smo morali celo leto moliti za nekega človeka, da smo mu lahko pomagali. Zame so zdravila nekakšen most, da uskladimo telo in duha. Če povem s primero: most, da oseba preide na drugi, varen breg.

- Morda imajo ljudje predsodek do eksorcizma, tudi zaradi nekaterih filmov, ki jih prikazujejo. Toda dejstvo je, da eksorcizem ni lahka stvar. Včasih poteka mučno, težko … Nekatere ljudi ta mučnost celo moti (mislim, na vpitje, ki ni prijetno za poslušanje). Vendar je boj proti zlu težka stvar …
Tri leta sem že uradni eksorcist tržaške škofije. Bil sem tudi najmlajši med njimi. Nekateri verniki so mi naravnost dejali, da nekateri škofje ne želijo niti slišati za eksorcizem, drugi se tega boje … Poznamo dežele, kjer ni eksorcistov. Toda evangelij nam govori o obstoju satana, ki ogroža življenje ljudi. Mnogi se bojijo reakcij, na primer krikov itd. Na drugi strani se pa vprašam, kako da se ne bojimo, da so naše psihiatrije prepolne? Da toliko mladih ljudi v svoji notranjosti vpije od strašne bolečine? Mnogi so zaprti v svojih stanovanjih, kjer nihče ne sliši njihovega vpitja in nimajo komu povedati, da jim je zelo težko. Zato je naloga Cerkve, da priskoči na pomoč. In Jezus je dal Cerkvi nalogo in poslanstvo. Zato so prvi eksorcisti škofje, ki to nalogo poverijo določenim duhovnikom. Nismo si mi tega zaslužili, ampak nam je naloga zaupana. Ne smemo se bati, saj nam Jezus zagotavlja, da je svet premagal. Tudi satana.

- Eksorcizem je torej odgovor na stisko ljudi?
K meni prihajajo ljudje, ki mi govorijo, da že več mesecev niso spali, ker so obsedeni. Kako jim ne bi pomagal? Menim, da bi lahko ustvarili centre, kjer bi sodelovali duhovniki, psihologi in psihiatri in bi ljudem v stiski pomagali na holističen (celosten) način. Če gre za probleme duše, psihiater ne more pomagati, tam lahko pomagajo samo zakramenti. Sv. Pavel v pismu Solunčanom govori o duši, duhu in telesu in tako govori o treh človeških dimenzijah.

- Zanimivo, da ste ustanovili tudi svojo redovno skupnost. V Cerkvi obstaja že veliko redov. Zakaj ste vi ustanovili svojo skupnost in kakšna je njena posebnost?
Nisem jaz ustanovil nove skupnosti, ampak je Bog daroval milost Cerkvi (po meni), da je bila ustanovljena. Zato to ni moja zasluga, ampak Božji dar. Naša skupnost širi pobožnost prečistih Marijinih rok. Ta pobožnost je bistveno povezana z ozdravljenjem in osvobajanjem ljudi. Očitno je Bog videl, kje se nahaja človeštvo in Cerkev, zato je daroval to milost Cerkvi. Če povem s primero: Bog nam daje neki plamen in mi ga po Božji volji darujemo naprej ljudem, ki imajo odprto srce za to. Kdor sprejme plamen, mu ta odpira oči, čeprav ga bolijo oči, ko mu ta plamen pomaga. Potem pa prejemnik daru reče: Poglej, bil je dan, mi pa nismo nič videli. Bog nam je dal poslanstvo in trenutno smo v skupnosti trije duhovniki in dva študenta. O Marijinih prečistih rokah, ki posredujejo milost, smo izdali nekaj knjig v različnih jezikih. Tudi v slovenščini.

- Zanimivo je vaše poreklo. Izhajate s Kosova iz katoliške enklave Janjevo. Gre za hrvaško katoliško župnijo, ki je ves čas ostala katoliška sredi muslimanskega sveta.
Janjevo je hrvaški kraj, najstarejša hrvaška enklava izven Hrvaške. Prvič je omenjeno leta 1303. Takrat je tam že obstajala katoliška župnija. Tja so se naši predniki priselili iz Dubrovnika. Janjevo leži nad rudnikom plemenitih kovin. Iz tega kraja je izšlo veliko duhovnikov in redovnic. Tam sem preživel otroštvo, po osnovni šoli sem se preselil v Zagreb. Znani frančiškanski pater Zvjezdan Linić je pri nas imel duhovno obnovo in že dvanajstleten sem se navdušil za posvečeno življenje. Od takrat sem ostal v stalni povezanosti z njim. Bil je moj duhovni voditelj do njegove smrti. Postal sem duhovnik in nikoli nisem obžaloval, da sem se za to odločil.

- V Janjevu so delovali tudi slovenski duhovniki. Ali je med ljudmi še živ spomin nanje?
Duhovniki so se menjavali. Bili so frančiškani, nekaj časa slovenski salezijanci. V mojem otroštvu pa je bil tam duhovnik Janez Osvald, ki še živi v mariborski nadškofiji. Deloval je kakšnih dvajset let in pustil pečat župniji in župljani so ga zelo cenili. Tudi mene je pripravljal na zakramente. Delovale so tudi Marijine sestre in Sestre sv. Križa. Nekatere slovenske cerkvene pesmi so one prevedle v hrvaščino, peli pa smo jih po slovenskem napevu. Še danes so mi domače in ko jih slišim, se spomnim na dom.

- Ne samo iz vaše župnije, tudi iz vaše družine je več duhovnih poklicev. Med drugimi je tudi sedanji mostarski škof Petar Palić.
Da, njegov ded in moj oče sta brata. Poleg njega imam še več bratrancev in drugih sorodnikov, ki so duhovniki in seveda imamo nekaj redovnic. Bogu sem hvaležen, da je toliko klical v naši družini. Sedaj imamo celo škofa v Mostarju. Sedanji škof je bil prej generalni tajnik Hrvaške škofovske konference, pa generalni vikar škofije Dubrovnik, nato pa škof na Hvaru.

- Nekateri pravijo, da ga je Sveti sedež imenoval za mostarskega škofa, kamor spada tudi Medžugorje, zato ker prihaja od drugod in naj bi neobremenjeno gledal na napetosti v škofiji.
Zaradi številnih nalog, ki jih je prej opravljal, pozna stanje v hrvaški Cerkvi. Zato menim, da ga je papež Frančišek imenoval za škofa v Mostarju. Kolikor ga poznam, je moder mož in ne bo ‘vlekel’ kakšnih hitrih potez. Zdi se mi, da je bil za ta prostor, kjer že zelo dolgo obstajajo napetosti, on primeren kandidat. Ker pa je Sveti sedež že prej začel reševati problem Medžugorja, ki je v zadnjih desetletjih postalo svetovni fenomen, in je za ta romarski kraj imenoval svojega posebnega delegata, je škofu Petru olajšal delo.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4 (2021), 6-10.

Pri Ognjišču je izšel CD z duhovnimi nagovori p. Roza z naslovom Na dlaneh Besede, Premišljevanja v luči Evangelija. P. Rozo pravi, da zdaj živimo v posebnem času. »Zaradi epidemije mnogi ljudje ne morejo priti v cerkev in tako ne morejo do vsebin, ki bi se lahko dotaknile njihovega življenja. Zato sem menil, da bi mogli ljudje v času, ko so doma in so velikokrat za računalniki, slišati Božjo besede s pomočjo sodobnih medijev. Imam odzive ljudi, ki pravijo, da poslušajo meditacije in jim te pomagajo pri njihovi verski rasti. Pravijo, da poslušajo zgoščenke, ko potujejo, drugi ko gredo na romanja … Tudi na podlagi te pozitivne izkušnje želim, da bi vsi lahko, tudi prek sodobnih medijev, prišli v stik z evangeljskim sporočilom.«
Načrtno izbrani odlomki
»Izbral sem odlomke da bo poslušalec ob njihovem poslušanju naredil korake k Luči. Na zgoščenki so štiri meditacije, ki nakazujejo pot rasti in pot zorenja, pot svetosti in pot ozdravljenja. Vse meditacije so pripravljene na osnovi Božje besede.
Prva meditacija nosi naslov Ali si na poti življenja in blagoslova ali … Meditacija nam govori o svobodni volji. Jezus nam ponuja rešitev, da se uvrstimo v povorko, procesijo življenja. Kajti naše življenje je potovanje, procesija. V našem času živi veliko ljudi v zmedi. Ne ve, kaj je resnica, ne ve, kje je smisel življenja in ne pozna veselja. Ko pred seboj vidimo Jezusa in gremo po njegovi poti, stopamo v življenje.
Druga meditacija ima naslov Klic na pot svetosti in ozdravljenja. Danes mnogi ljudje iščejo odgovore v različnih ideologijah, sektah, verstvih … Kjer je pomanjkanje vere, tam cvetita praznoverje in malikovanje. Nekateri fanatiki nudijo določene rešitve, od zdravja naprej. V Cerkvi imamo v evharistiji, v zakramentih, v Božji besedi in odprtosti Sv. Duhu ‘vitamine in zdravila’. Mi želimo biti sveti, ker ja naš Bog svet in ustvarjeni smo po Božji podobi. Obenem želimo biti zdravi. Kaj vse ljudje naredijo za to. Pomislite na diete in razne kure ali najrazličnejša prehranska dopolnila! Izključujejo pa svetost in Duha. Ne moremo ga izključiti, ker je sestavni del naše biti. Svetost in zdravljenje sta v sožitju, harmoniji. Podobno kot imamo dve očesi, dve ušesi, dve roki … Človek mora to harmonijo uravnotežiti v sebi. Pri tej spremembi v življenju se vključimo v zakramentalno življenje, prisluhnemo Božji besedi in se vključimo v skupnost.
Tretja meditacija je povezana z Zahejem, ki mu je Jezus dejal: “Danes želim prebivati v tvoji hiši”. Zahej je bil bogat in uspešen. Obenem je imel globoko željo, da bi videl Jezusa. Predstavlja vsakega od nas. V ljudeh je globoko hrepenenje: Želimo videti Jezusa, želimo videti Boga. Zahej zelo načrtno ravna: predvidi pot, kjer bo šel Jezus, spleza na drevo, ker je bil majhen … Podobno imamo mi svoje težave in svoje komplekse … V tej meditaciji govorim o tem, da lahko vsi pridemo do Boga, če to želimo. Bog bo prišel tja, kjer smo, tudi če se povzpnemo na drevo. Tu pride do resničnega srečanja z Jezusom, ki ima srce za nas, ki ima čas za nas. Tako se človek ne izgublja v raznih ideologijah ali praznoverju, ampak se sreča z Jezusom, njegovim obličjem. Gospod Jezus želi v Zahejevo hišo, želi v njegovo intimnost. Želi pa tudi k nam. Želi biti blizu človeku. Zato želim, da bi se vsak človek resnično in v preprostosti srečal z Jezusom. V takem srečanju se človek spremeni, postane nova stvar.
Četrta meditacija nosi naslov: Hči, tvoje vera te je rešila. V srečanju, v poslušanju Božje besede in zakramentalnem življenju pridem do izkušnje, da je Bog moj Odrešenik. Ta Bog mi je daroval vero. Ta je prekrita z različnimi negativnimi izkušnjami, stranpotmi itd. Kot je Jezus dopustil bolni ženi, da prosi zase in za svojo hčerko. Jezus jo potrdi kot osebo. Tudi nas Jezus potrjuje in smo mu dragoceni. Ne gre za to, da bi mi samo molili in prosili, Bog pa naj opravi svoje. Ne, tudi mi moramo narediti korak k Bogu, da se srečamo z njim. Bog nas potem potrjuje. Mnogi ljudje imajo danes napačno podobo Boga. Toda njemu smo vsi dragoceni. Je podoben soncu, ki sije na vse.
Te štiri meditacije pomagajo, da odkrijem lepoto odnosa z Bogom. Na zgoščenki je tudi pesem mojega prijatelja, slovenskega duhovnika Aleka Zwiterja z naslovom Jonova balada. Tudi Jona beži od Boga, na koncu pa le pristane na Božjo ponudbo. Božja beseda vsakega prej ali slej doseže.«

pesnica, pisateljica, predavateljica, psihologinja

“Človeku pripadajo življenje, razvoj in rast”

Intervju o resničnem praznovanju, ko si spočije vsa družina (tudi gospodinja). Intervju o prijateljstvu. O korakih iz drže žrtve, o dajanju svobode otroku, o odgovornosti za svojo rast. Pa tudi obujanje spominov na Alenkinega očeta Alojza Rebulo.

Alenka Rebula Tuta v svojih knjižnih delih, na seminarjih in predavanjih nagovarja tako mlade ženske kot tudi starejše generacije, tako izobražene kot preproste ženske. Ženske z majhnimi težavami, pa tudi tiste s hudimi zgodbami – v njenih besedah vse najdemo gradnike za rast, za (po)moč.

- Tu ob morju je pomlad že vsa v razcvetu. Alenka, kakšen čas je za vas pomlad?
Spomladi čutim, da se v meni prebujajo novi občutki, dvigajo se sokovi, moč življenja je neustavljiva. Spomladi posebno močno začutim svoje želje. Vse, kar bi še rada uresničila, in včasih tudi kaj, kar me boli, takrat še jasneje pride do izraza, ker bi rada, da bi vse cvetelo. Pomlad je mogočen klic v življenje in hoče, da odgovorimo. Zato se pri ljudeh lahko zaostrijo krize. A prav pomlad nam lahko daje zagon za nove korake, za premik v ljubeče življenje.

- Ste iskalka odgovorov v globinah, osvetljujete drobne delčke duhovnega sveta – kakšen je vaš poklic, vaše poslanstvo?
Dojela sem, da imam zelo razgiban, nenehno dejaven notranji svet. To me povezuje z mojim očetom, ki je čutil, da sta v njem pekel in nebo. Oboje včasih še močno občutim. Spraševala sem se, kakšen je smisel mojega značaja, ki opaža predvsem, kar boli ali ne gre, in sanja popolnost in odrešenost. Morda je moj smisel v daru besede, s katerim sem najprej tolažila sebe, zdaj pa podpiram druge. Po mami pa imam ljubezen do poučevanja. Bila je čudovita učiteljica.
Prijateljice so mi nekoč dejale, da mi uspe stvari, ki zelo bolijo, povedati tako, da manj bolijo. Da najdejo lepoto v hudem. Da jih moj glas pomirja. Še in še se vračam v navdih svoje duše in predajam naprej, kar pomaga meni.
Opisovanje tega, kar človek čuti, je gotovo moja moč. Moja nemoč pa je, da pogosto ne znam ven. Zato je zame zelo dragocena bližina z Josipo Prebeg, ki pa je posvetila življenje iskanju izhodov in lepote v duši. Tudi moja družina je moj pristan. Moj mož s svojo sončno podporo, moji otroci, tako polni življenja.

- Z Josipo Prebeg sta sodelavki, soavtorici. Sta tudi prijateljici?
Med nama je vez zelo globoka. V njej občudujem ne le znanje, ki mi ga že leta velikodušno predaja, da ga lahko nosim v svet. Blizu mi je njena ljubezen do ljudi, navdihuje me njena vera, da obstaja pot iz vsake, še tako nemogoče situacije. Pogosto pridem k njej z vprašanji, z vsem, kar je v meni in kar opažam okrog sebe, ona pa mi predlaga korake rešitve, ki jih potem napišem in razvijem še po svojem čutenju. V tem je moč najine dvojine. Njena metoda Vera vase je postala moj stil življenja in izvir moje ustvarjalnosti. O njeni metodi pišem, jo preverjam na lastni koži, predavam in sem ponosna, da me je izbrala za sodelavko.

- Kakšna so prijateljstva danes, v tem virtualnem svetu?
V družabnih omrežjih je beseda prijatelj zlorabljena. Pravi prijatelj je oseba, ki je izbrana v živo, odnos s prijateljem negujemo z osebnimi in resničnimi odzivi: z dejanji skrbimo, da ta prijatelj ve, da je cenjen, da je spoštovan, da obstajamo zanj. Ne kličem samo, ko nekaj potrebujem, iz koristoljubja, ali ker hočem družbo. V prijateljstvu naj bi bilo tudi veliko svobode. Prijatelj ni naša last.

- Zakaj ženske potrebujemo žensko družbo?
Nekatere stvari lažje deliš s kom, ki jih je doživel. Recimo vse stvari v zvezi s porodom, s telesom. Je pa tudi res, da sočuten moški pogosto lahko zelo drugače razume, in prav zato lahko prispeva, da ženske drugače dojamemo sebe. Zato eks­kluzivno ženski krogi niso dobri. Človek vedno potrebuje soočenje z drugačnim. Mlajše in starejše ženske, ženske v različnih okoljih, ženska in moški. Če svoje stvari vidimo iz veliko zornih kotov, zajamemo svet, kot je v resnici, drugače je nevarno, da ponavljamo vedno isto in iščemo ljudi, ki nas potrjujejo ter mislijo točno tako kot mi.

- Hitro smo v skušnjavi, da povemo kaj preveč, kakšno podrobnost iz zakona, o otrocih na glas govorimo kar pred njimi … Kakšen nasvet o postavljanju meja besedam?
Če govorim zato, da se drugi ukvarja z mojimi bremeni, sam pa ne dajem nič, ga spremenim v svojega terapevta, ki dela zastonj. V prijateljstvu naj bi me zanimalo, da si kaj izmenjava. Skupaj deliva zanimanja in veselje in si dajeva podporo. Vez naj bo obojestranska, dobrine si izmenjujeva. Jasno je treba ločiti, kaj pomeni posluh in podpora in spremljanje življenja, kaj pa pomeni terapija, svetovanje in iskanje pomoči. Vsak od nas naj bi prevzel odgovornost za stvari v življenju, ki mu ne grejo, in nekaj naredil za to. V metodi Vera vase veliko delamo na tem, da bi bili v odnosih podporni, a tudi samostojni in polno odgovorni. To je osnova vseh odnosov.

- Prijateljev imamo malo, znancev več. Že Prešeren je rekel: »Imam samo dva prijatelja in veliko znancev.«
Lahko imamo zelo kakovostno mrežo bežnih znanstev in odnosov do ljudi. Kakovostna mreža pomeni, da z vsakim človekom znam vzpostaviti odnos, kjer je drugi zame človek. Nekateri ljudje imajo polno znancev in so polni topline; vedo za ime čistilke, natakarja, poznajo njihove zgodbe, ljudje jim zaupajo. To ni slučajno. Nekateri imajo dar povezovanja, drugi lahko to negujemo. To je vrednost, humanost med nami. Ko se na vsakega človeka zares odzoveš, ne kot da je številka; ne zanima me, kdo si, pri tebi samo kupim mleko, bencin, čevlje, ti pa me ne zanimaš. Lahko si za človeka vzamemo pet minut resnične pozornosti, ko smo z njim. Gre za to, kako se odzivamo na svet, da nismo avtomati, brezčutni roboti, ki prihranijo svoja čustva za pet ljudi, vsi ostali so nič. To ni prav. Prijatelje pridobimo potem, na naslednji stopnji, ko smo znali biti človeški z vsemi.

- Postni čas pelje k praznikom. O praznovanju sta z Josipo Prebeg napisali knjižico. Pa vendar, prazniki ki prihajajo, niso bleščavi in pompozni. Božič je lažje praznovati kot veliko noč.
Kako bi praznovali zmago življenja, veselje, ljubezen, če bi bili notranje svobodni? Kako bi praznovali veselje, ljubezen, bližino? Globlji smisel velike noči je praznovanje tega, da smrti ni, da sovraštvo ne zmaguje, da je čisto veselje tu za nas. Veselili naj bi se! Praznik je prostor, ki ostaja prazen za mirno, prosto in nežno prazničnost. Vse duhovne tradicije prekinejo delo, zato da naredijo prostor za sveto. Nalagati si delo ob praznikih je nesporazum. Praznik je to, da ne delamo, da se prav nihče ne trudi, da vsi doživijo olajšanje, počitek, veselje, sproščenost, nasmeh. Ali da se umaknejo v mir, če so tega potrebni. In če tega ni, nismo praznovali. Po praznikih naj bi ljudje imeli občutek, da so se nahranili z bližino in z vsem tistim, kar manjka v vsakdanjem življenju. Če se običajno ne vidimo, nimamo časa drug za drugega in delamo kot zmešani … naj bi se za praznike dogajalo druženje ali poglabljanje po meri našega srca. V velikem miru in v spoštovanju drugačnosti, brez katere ni miru.

- Slovenci trpimo: čistimo, likamo, peremo, gremo do frizerja, loščimo čevlje otrokom ministrantom, pečemo potico … Vse to med službo in šolo. In ko odrežemo kos šunke na veliko noč zjutraj, je to odrešenje, končno je konec.
Koliko je v vsem tem prostora za duhovnost? Ko pride na obisk gost, sta dva načina, kako ga sprejmeš: O, kako sem te vesela in drugi: Ojoj, kako je videti moja hiša. To sta dva načina, da si v stiku z ljudmi, pri veliki noči je podobno. Lahko želim, da mi je lepo, da smo skupaj, da uživamo bližino drug drugega, nikogar nič ne skrbi. Ali pa je cilj, da je vse pospravljeno in popolno za ogled in ocenjevanje kritičnih oči. Glavno je torej narediti odličen vtis? Kako se potem počutimo? Če nam je jasno, kaj je cilj, bomo lažje sprejeli odločitve.

- Za gospodinjo, mamo je to res naporen čas …
Kdo je določil, kaj mora biti narejeno? Naša notranja avtoriteta. Ženska misli, da mora. Kako najti pogum in moč, da te zahteve do sebe zmanjšamo? Poskusimo letos odpraviti dve, tri stvari in poglejmo, kako je bilo. Se je podrl svet? Lahko ponudimo drugačna srečanja, manj naporna in zamudna. Saj smo lahko skupaj eno uro, in ne štiri. Kosilo lahko odpade in imamo samo velikonočni zajtrk. S prisilo, kaj naj bi vsak moral delati, zato da bo drugemu dobro, nam manjka spoštovanja drugega. Če bi se ženske podpirale med sabo, bi nam v življenje uspelo vnašati več svobode in s tem tudi več duhovnosti. Popolnoma sama pa je težko, počutiš se črna ovca.

- V nemoči se obnašamo kot žrtve, poveličujemo trpljenje …
Trpljenje samo na sebi ni vrednota. Vrednota je preseganje in iskanje izhoda, ker človeku pripadajo življenje, razvoj in rast. Poglejmo rastlino: je vloga rastline, da trpi? Ali pa ji bom pomagala, da polno živi? Torej ljubezen do človeka zahteva, da presegamo trpljenje pri sebi in drugih. V drži žrtve pa človek malikuje svoje trpljenje, časti svojo bolečino in z njo trguje, torej pridobiva prednosti ali usluge ali občudovanje ali popuščanja. Nekaj nepoštenega je v taki drži. Nihče ni žrtev z odprtim srcem in z ljubeznijo. Žrtve trpijo in se sprašujejo, zakaj morajo trpeti, če drugi ne trpijo. Ta zamera jih gloda, in zato jih zastruplja. Dobro bi bilo, da se izogibamo tej drži, saj v njej ni nič plemenitega.

- Kako se rešiti?
Izhod iz vloge žrtve je postopek, v katerem je treba narediti zaporedje korakov. Bistvena pa je ljubezen. Tega prehoda ne moreš narediti sam, nekdo ti morda pomagati in te pospremiti ven. Seveda je pomembno, da tisti, ki te spremlja na poti, zmore dati zelo veliko ljubezni. Kot žrtev se namreč obnašamo zato, ker smo izgubili zaupanje v ljubezen in podporo. Zagrenjenost rodi žrtev. Edini način, ki ji je ostal, da dobi ljubezen, je, da prebuja v drugih krivdo in zadolženost, saj drugega ne zna. Težko bo spoznala resnico: nisem tako uboga in dobra kot mislim, da sem, sem nepoštena do tistih, ki jih obsedam, zavistna, zagrenjena … Ko se tako vidiš, si res obupan. Nič ti ne ostane. V terapiji te drugi prime za roko, ti pokaže lepo in dobro v tebi in ti pomaga, da ga vidiš tudi ti. Potem pa gledata še grdo in iščeta način, da se preseže. Da počasi zlezeš ven in zapustiš to držo, to obupanost nad seboj. V ozadju je bolečina, zato tega ne moremo speljati sami, kot se nihče ne more operirati sam.

- Odločiti pa se moramo sami, kajne? Ne more se žena namesto moža, mož namesto žene …
Pomembno je, da ob žrtvi nismo tudi mi žrtev – vlogo žrtve pustimo njej. Lahko živim ob tem človeku in ga imam rada in ne pustim, da določa moje občutke. To speljati je umetnost, ki se je lahko naučimo. Navadno žrtev hoče, da drugi z njo ravnajo tako, da ostaja žrtev. Ona brani svojo vlogo, saj je to edina stvar, ki jo ima. In kadar ji odrekamo tisto, kar hoče, lahko zelo zameri, izsiljuje s trpljenjem. Vztrajati ob človeku, ki hoče biti žrtev, in nepoškodovan iti naprej, zahteva veliko jasnosti v sebi, močno osebno rast, spremstvo in učenje. Kajti sicer ne zdržiš in ne spelješ. Potegne te vase, te zagreni in zastrupi. V tem ni nobene ljubezni.

- Zdi se tudi, da je dedno ...
Vzorec se prenaša v družini. Razdreti ga je kar težko. Najprej je treba razdreti osebni vzorec, potem še rodbinskega/družinskega, ki je še globlji. Včasih je treba precej časa, ampak če imamo jasen cilj, prestopimo v nov načrt. Poudarila bi, da pogosto težav ne moremo rešiti v celoti, da bi bili popolnoma osvobojeni. Lahko pa dosežemo, da so veliko manj mučne kot prej in da dajo prostor lepemu in dobremu. Olajšanje je zelo veliko. Ko je le tu in tam težko, namesto da nenehno trpiš, je to lepa razlika. Nekaj rešimo popolnoma, drugo delno, tretje pa lahko omilimo. A vedno je mogoče narediti veliko.

- Ste mama morske deklice. Vaša hči, Jasna Tuta, je prejadrala oceane. Kako ste ji kot mama zmogli dati to brezmejno svobodo?
Ona sama si je skušala vzeti veliko svobode že kot deklica. Več let smo bili v konfliktu, želela je veliko svobode, mi pa nismo popuščali. Z leti smo razumeli, da je to tako močno v njej, da je njeni naravi treba dati prostor. Potem nismo več postavljali meja in ničesar kritizirali. Prišla sem do spoznanja, da nimam nobene oblasti nad njenim življenjem. Ne nad trajanjem ne nad potekom. Ko je bila na Pacifiku, je bilo povsem realno, da je morda ne bo nazaj. Zaprla sem vase svoje občutke, kot bi jih dala v oklepaj, skrbi so otrpnile in čakala sem na izid. Vedela sem, da nimam nobenega nadzora. Tega sem se naučila in sedaj tako ravnam. Ko bi me začelo kaj skrbeti, se zavem, da je za vsakega človeka pomembno, da živi življenje po svoji meri. Ona živi tako in to je njeno. Če jaz trpim, je to samo moja odločitev. In odločila sem se, da ne bom trpela. Namesto trpljenja izberem ljubezen in zaupanje v dobro, v smisel vsega. Pripravljena pa skušam biti vedno na vse. Sprejemam, da nihče ni moja last in mi ne pripada. To velja za vse ljudi, ki jih imam rada. Samo moje življenje mi pripada.

- Ste bili tako vzgojeni?
Ne, ne. 😊

- Kako sta vam duhovnost privzgajala vaša starša?
Nismo se veliko pogovarjali o duhovnosti, ob očetu sem jo kljub temu zelo močno doživljala. Vame je prešlo njegovo hrepenenje po odrešenosti. Ta želja je bila tako močno v njem, bila je presežna, razumela sem, da je nekje nekaj več od tega, kar se vidi. Več kot vsakdanje življenje, nekaj onkraj vsega, kar doživljamo. Duhovno ga je izjemno pritegnilo in zaposlilo, to je bil njegov svet. Ob njem je bila tretja dimenzija vedno prisotna. Čeprav ni veliko govoril, ker je verjetno mislil, da otrok tega ne razume. Večinoma se je pogovarjal s prijatelji. Kljub temu je bilo otipljivo.
So stvari, ki prehajajo na otroke, pa četudi starši o njih sploh ne govorijo. Vame je sedla ta njegova dimenzija. Dojemala sem, kakšne muke je prestajal; pekel, ki ga je moral nositi v sebi, je bil zame živa realnost. Veliko je molil in pisal, kako je treba upati in se znati veseliti, a obup ga je obiskoval še in še. Čutila sem, kako išče olajšanje, stik z nečim, kar nas odreši hudega. Bil je prežet s tem hrepenenjem. In kljub vsemu je bil včasih radoživo prisrčen in navdušen nad majhnimi stvarmi tega sveta.

- Kakšen pa je bil kot oče? Kakšna zgodba o njem?
Ko sem imela rosnih 16 let, smo zasedli šolo in smo protestirali proti profesorjem. Ko sem prišla domov, sem ognjevito pripovedovala očetu o tem dogodku. Spominjam se njegovega obraza, kako me je gledal z nekakšno prizanesljivo in prisrčno simpatijo. Kot da gleda žrebe, ki nori po travniku, kamor so ga pravkar izpustili; brez obsojanja, brez vsake kritike. Zdelo se mi je, da mu je všeč moja mladostniška zagnanost in prepričanje, da bomo obrnili svet. Doživeti sicer strogega očeta, ki me gleda na ta način, je bila zame izkušnja, ki je nikoli nisem pozabila.
Zelo rada sem imela tisti očetov del, ki ga je povezoval z otroštvom: moj tata pastir. Ko je bil majhen, je bil blažen tam v ogradah na Krasu. Ko je vstopil v tisto dimenzijo, je bil drug človek, bil je miren, srečen. Vse je bilo preprosto in vse je bilo dobro. Brez vsake stiske. Spominjam se, ko ga je obiskal znanec iz njegovega rodnega Šempolaja. Takrat je imel oče že 90 let, takoj sta se začela pogovarjati v narečju, udarila sta po šempolajsko. Neverjetno je bilo, kako je še obvladoval dialekt, spominjal se je vsake hiše, vsakega človeka, vseh zgodb. Kako je bil povezan s temi ljudmi, kako se je znal pogovarjati z vsakim človekom, ki mu je bil zanimiv. Ta pristni in prisrčni del njega je bil meni najljubši del njegove tako velike in raznolike osebnosti.

 

 

Alenka Rebula Tuta


Živi v Sesljanu, v bližini Trsta. Maturirala je na Klasičnem liceju Franceta Prešerna v Trstu, končala je študij filozofije na psihološki smeri leposlovne fakultete tržaške univerze. Poučevala psihologijo na slovenski gimnaziji v Trstu, družbene vede na Družboslovnem liceju Antona Martina Slomška.
Je hči Alojza Rebule in Zore Tavčar, žena publicista Igorja Tute, mama treh otrok in babica vnukinji. Njena hči Jasna je znana pustolovka in jadralka. Alenka ima rada poletje in večerni čas, čas zahajanja.
Med številnimi njenimi deli izpostavimo knjigo o otroštvu Globine, ki so nas rodile, dve pesniški zbirki ter priročnik za samovzgojo Blagor Ženskam. V soavtorstvu z Josipo Prebeg je napisala knjigo Vera vase, nagovarjajoča je tudi Obljubljena dežela, posvečena delu za dobro Slovenije. Ob veliki noči priporočamo v branje knjižico Pristno praznični. Veselimo se že novih vsebin, ki bodo prav kmalu na knjižnih policah.

M. Pezdir Kofol, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2023, str. 6-10.

strokovnjak za bioetiko

“Preživele so družbe, ki so spoštovale življenje, družino in vero v Boga”

Novembrski dnevi nas spominjajo na minevanje in smrt. V vseh kulturah so spoštovali umiranje, smrt, pokojne ... V zadnjem času pa se pri nas veliko govori o “umetni prekinitvi življenja”, o evtanaziji. Priče smo tudi drugim “napadom” na človeško življenje in na družino. Slovenski parlament je pred kratkim sprejel nov zakon, ki izenačuje heterospolne in istospolne zakonske zveze. Nekateri trdijo, da je ta zakon šele začetek nevarnega procesa. Zato smo povabili dr. Tadej Strehovca, poznavalca tovrstne tematike, da spregovori za Ognjišče.

- Ali je znano, če so kdaj tudi v drugih civilizacijah “odstranjevali” stare in bolne ljudi, ko ti niso bili več koristni? Poleg Hitlerja, seveda.
Evtanazija oziroma, bolje rečeno, “medicinska zastrupitev bolnika”, je skušnjava nekaterih ljudi. V zgodovini so se vedno pojavljali posamezniki, ki so trdili, da bi bilo treba stare, bolne in družbeno nekoristne izločiti iz družbe (Platon, Francis Bacon …). Vrh takšne miselnosti predstavlja nacizem, ki je v taboriščih, v imenu domnevnega usmiljenja in prepričanj o manjvrednosti nekaterih ljudi, pobijal nemočne in ranljive. To je v popolnem nasprotju z vsemi verskimi in kulturnimi izročili ter v popolnem nasprotju z Božjo zapovedjo Ne ubijaj. Temelj vsake družbe je spoštovanje svetosti človekovega življenja ne glede na njegovo zdravstveno in socialno stanje. Papež Frančišek poudarja, da v družbi, kjer se starejših ne spoštuje, mladi nimajo prihodnosti. Kvaliteta družbe in civilizacije se presoja po tem, kako se skrbi za starejše in bolne ter kakšno mesto imajo v družbi.

- Evtanazija v dobesednem prevodu pomeni dobra smrt. To se lepo sliši. Gre res za “lepo smrt”, pozitivno dejanje, dejanje iz usmiljenja?
Zagovorniki evtanazije manipulirajo z uporabo takšnih izrazov. Že sam pojem evtanazije je maskirna beseda, s katero zagovorniki prikrivajo pravo naravo evtanazije. Pri njej gre za v resnici za konkreten in hoten medicinski uboj človeka, ki hudo trpi. Namesto da bi mu pomagali, ga pod pretvezo usmiljenja odstranijo, zato da prihranijo denar, se rešijo skrbi in lažje pridejo do morebitnega premoženja. Normalizacija medicinske zastrupitve predstavlja napad na človekove pravice in ustvarja družbo strahu. V takšni družbi se starejši in bolni ne počutijo več dobrodošli. Namesto da bi jim družba priskočila na pomoč, postajajo deležni zunanjih in notranjih pritiskov o nekoristnosti in nesmiselnosti svojega življenja. Zato se je treba zavzeti za starejše in bolne ter jih zaščititi pred t.i. smrtonosnim usmiljenjem.

- Danes marsičesa ne imenujemo s pravim imenom. Tudi evtanazije. Za lepo ime skrijemo nelepo vsebino.
Res je. Zagovorniki evtanazije se, tako kot zagovorniki splava in ideologije spola, zavedajo moči jezika. Svoja protiživljenjska stališča namenoma prikrivajo z besedami, kot so dialog, strpnost, spoštovanje, človekove pravice … Navzven zagovorniki te ideologije kažejo, kot da se zavzemajo za nekaj dobrega, dejansko pa za seboj puščajo trupla in onesrečene ljudi. Še več. Vsem tem skupinam se lahko zoperstavimo tako, da najprej zavestno uporabljamo pravilne besede – namesto o evtanaziji vedno govorimo o “medicinski zastrupitvi bolnika”; namesto o splavu govorimo o “medicinskem uboju nerojenega otroka” … Ko ljudje slišijo, za kaj v resnici gre, se oddaljujejo od takšnih kontroverznih gibanj in njihovih radikalnih ideologij. Zato vsa sporna družbena in politična gibanja usmerjajo izredno pozornost na jezik in na to, da se v javnosti kažejo kot dobra in vedno naklonjena človeku, čeprav to v samem bistvu niso.

- Če sva do sedaj govorila o smrti, spregovoriva sedaj še o drugi strani človekovega življenja, o rojstvu in otroštvu. Nekateri  pravilno ugotavljajo, da današnja družba postavlja pod vprašanj prav začetek in konec življenja (rojstvo in smrt) in da se človek “igra” Stvarnika. Življenje hoče ustvariti in, ker meni, da ga je sam ustvaril, meni, da ga lahko tudi sam konča … Mar niso to zelo nevarne igre – igre, ki lahko zamajejo civilizacijo in človeštvo samo?
Zgodovina človeštva nas uči, da samo družbe, ki spoštujejo življenje, družino in Boga, dolgoročno preživijo. Danes so lahko določene ideje popularne, vendar bo njihovo uspešnost pokazal šele čas. Pred stotimi leti so bile totalitarne ideje moderne in napredne, pa so se z drugo svetovno vojno in padcem Berlinskega zidu razblinile. Podobno velja za ideologije, ki človeškemu življenju odrekajo svetost in ga uničujejo preko splava, vojn in s širjenjem protiverskih in protidružinskih stališč. Vse te ideologije so na dolgi rok mrtve. Kristjani imamo v tem svetu nalogo in poslanstvo, da smo luč na gori, se zakoreninimo v Bogu, se skupaj z Njim upiramo zlu in svetu prinašamo resnico, bodisi glede idej zoper človeško življenje, družino ali glede spreminjanja spolne identitete človeka. Osebno sem globoko prepričan, da kristjani prav s tem zdravim uporom v današnji družbi in promoviranjem vrednot življenja najbolje spolnjujemo Božjo voljo. Na ta način kličemo Njegov blagoslov in družinam ter narodu zagotavljamo prihodnost.

- V Sloveniji odmeva  sprejetje zakona, s katerim je zakonska zveza med možem in ženo izenačena z zvezo dveh istospolnih oseb. Tudi tukaj gre za “svojevrstno novost”, saj je doslej veljalo, da družino sestavljajo oče, mati in otroci …
Težko je govoriti o novosti. Bolje je rečeno, da gre za nedemokratični napad na vrednoto družine in zakonske zveze v naši državi. Večina sodnikov je na Ustavnem sodišču povozila voljo državljanov, ki so jo izrazili na treh referendumih (2001, 2012 in 2015). V ozadju je želja nekaterih organizacij in posameznikov, da se nedemokratično dodajajo pravice in odpravljajo domnevne diskriminacije z namenom, da se v družbi odpravi judovsko-krščanski naravni vrednostni sistem in se vzpostavlja zakonodajna podlaga za spremembo šolskih programov. Ideologi omenjene izenačitve se zavedajo, da smo odrasli ljudje zanje v nekem smislu “izgubljeni”, njihova prihodnost je odvisna od tega, ali bodo lahko v otrocih omajali naravno razumevanje razlike med moškim in ženske ter jih navdušili za t.i. fluidno razumevanje spolnih identitet. To pomeni, da človek, v skladu z osebnimi željami, nenehno spreminja svoj spol, spolni izraz, spolno identiteto in usmerjenost. Te osebne želje pa bodo produkt manipulacij s pomočjo popkulture, medijev in prevladujočih ideologij. Kristjani se moramo temu odločno upreti in se organizirati. Od tega je odvisna prihodnost ljudi, naših družin in našega naroda. V prihodnje izbira in potrjevanje ustavnih sodnikov v Državnem zboru ne sme biti domena majhne skupine ljudi, temveč stvar široke razprave, soglasja in načrtnega dela. V demokraciji je izrednega pomena, kakšnega svetovnega nazora so ustavni sodniki in ali se aktivno zavzemajo za spoštovanje ustave, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Pomembno je, da na ustavnem sodišču niso pravni aktivisti, ki bi poljubno in nedemokratično spreminjali ustavo.

- Tudi v tem primeru, ko gre za izenačitev različnih zvez, se nekateri sklicujejo na človekove pravice. Če istospolnim parom ne bi omogočili sklepanja poroke in posvojitve otrok, bi jim kršili človekove pravice.
To je seveda mit. V Deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov, Konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin Sveta Evrope ter slovenski ustavi nista nikjer z besedo omenjeni ti dve “pravici”. To so pravni konstrukti tistih, ki zmotno trdijo, da je pravo dinamično in da ga ustavni pravniki lahko poljubno interpretirajo in spreminjajo. Edini pravi kraj za spremembo ustave je Državni zbor in ne Ustavno sodišče. V omenjenem primeru ne gre za kršenje človekovih pravic, temveč za nedemokratično in nesprejemljivo spreminjaje zakonodaje. Prepričan sem, da je samo vprašanje nekaj let, ko bo Ustavno sodišče v drugi zasedbi odpravilo omenjeno odločbo, s katero so sedanji ustavni sodniki odpravili družbeni konsenz o zakonski zvezi, družini, očetovstvi in materinstvu. Nedavna odločba ameriškega Vrhovnega sodišča o pristojnosti zveznih držav glede izvajanja splava je dokaz, da je odprava napačnih ustavnih sodb mogoča.
Pri poudarjanju “pravic” odraslih, pa se pozablja na pravice otrok, ki naj bi jih po novem zakonu lahko posvojili tudi istospolni partnerji. Otroci pa imajo res pravico do matere in očeta, kar omogoča njihovo normalno rast.
Tako je. Najslabše pri omenjeni odločitvi Ustavnega sodišča in spremembi Družinskega zakonika je, da bodo nastale žrtve in to bodo otroci, posvojeni v takšne skupnosti. Vsak dan lahko beremo v medijih, kako posvojeni otroci iščejo svoje biološke očete in matere, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov niso živeli z njimi. V takšnih skupnostih bo otrokom z zakonom odvzeta možnost, da bi poznali in živeli z mamo in očetom. Zavedanje kdo je oče in kdo je mati, je za vsakega človeka sestavni del osebne identitete.

- Ali imamo kakšne primere otrok, danes že odraslih ljudi, ki so rastli v takšnih zvezah? Kako oni gledajo na posvajanje v te zveze? Ali obstajajo strokovne raziskave, ki govorijo o posvojitvah v te zveze?
Zagovorniki ideologije spola z namenom manipulacije idealizirajo posvojitve otrok v takšne skupnosti, čeprav so sociološki podatki nedvoumni. Danes je na voljo vedno več raziskav, ki govorijo o pomenu odraščanja otrok v skupnosti biološkega očeta in matere, in tveganjih, ki so jim izpostavljeni otroci v istospolnih skupnostih. V znanstveni reviji Marriage & Familly review je dr. Walter R. Schumm primerjal lezbične skupnosti z družinami očeta in matere. Ugotovil je, da so lezbične skupnosti z otroki v ZDA dosti manj stabilne in se pogosteje soočajo z razpadom skupnosti kot heteroseksualne družine otrok, očeta in matere. 13 % lezbičnih skupnosti je po petih letih od posvojitve otroka že ločenih. Po dobrih devetih letih jih je ločenih 42,9 %; po 15 letih pa jih je ločenih že dobrih 75 %. Pri heteroseksualnih družinah je stopnja ločitve dosti manjša: 15,5 % po 13 letih oz. 31 % pri 25 letih skupnega bivanja. Podobno ugotavlja dr. Douglas W. Allen, vrhunski sociolog in ekonomist, iz Simon Fraser University v ZDA, ki je že leta 2013 analiziral podatke o otrocih, ki živijo v različnih oblikah skupnega bivanja. V svoji raziskavi, objavljeni v mednarodni reviji Demography, je ponovno potrdil, da obstaja velika razlika med otroki, ki živijo v heteroseksualni družini in otroki, ki živijo v homoseksualnih skupnostih. Slednji so bili v vseh pogledih najbolj prikrajšani. Po omenjeni raziskavi imajo otroci v družini očeta in mame 35 % večjo verjetnost, da v šoli ne bodo imeli problemov, kot otroci v homoseksualnih skupnostih. Sociolog Mark Regnerus je v svojih študijah ponovno potrdil znano dejstvo, da se otroci razlikujejo glede na okolje, v katerem odraščajo. Otroci v homoseksualni skupnosti v primerjavi z otroki, ki živijo z očetom in mamo, pogosteje prejemajo socialno podporo; imajo nižji šolski uspeh; čutijo manjšo varnost; pogosteje trpijo za depresijo; pogosteje razvijejo asocialno vedenje in imajo probleme s policijo ... Otroci niso nikoli krivi za okolje, v katerem odraščajo. Nerazumljivo pa je dejstvo, da je večina slovenskih ustavnih sodnikov zavrnila številne znanstvene študije in argumente ter podlegla pritiskom radikalnih političnih aktivistov. Ceno za njihovo odločitev bodo plačali otroci in za to bo večina sedanjih ustavnih sodnikov ne samo strokovno, temveč tudi dolgoročno osebno odgovorna.

- Nekateri se bojijo, da bo posledica zakona dejstvo, da bo ta ideologija začela prodirati v šole. Ali torej grozi nevarnost, da bodo začeli indoktrinirati otroke v šolah?
Analiza dogajanj v ZDA, Veliki Britaniji ter Skandinaviji kaže, da se z odpravo zakonske zveze v družinskem zakoniku aktivisti ne bodo ustavili. Njihov cilj je sprememba šolskih programov in vnašanje t.i. LGBTQ ideologije v šole brez vednosti in soglasja staršev. Ustavni sodniki so dali tem aktivistom zakonodajno podlago, da bodo kmalu v šolske programe uvedli vsebine za destabilizacijo spolne identitete, spremembo spola in usmerjenosti, omejevanje svobode izražanja in preganjanju učiteljev in staršev, ki se s to ideologijo ne strinjajo. V imenu domnevne diskriminacije, bodo ukinjali ločena stranišča in garderobe za moške in ženske, v sistem jezika uvajali nove zaimke in še naprej predstavljali materinstvo in družino kot prostor zatiranja žensk. To je v popolnem nasprotju z ideološko nevtralno šolo, našo vero in našo slovensko kulturo. Pomembno je, da se učitelji in starši organizirajo in zaščitijo otroke pred to ideologijo.

- Omenjeni zakon je bil sprejet z nastopom nove vlade. Nekateri trdijo, da sedanja vlada uresničuje obljube, ki jih je dala pred volitvami in odplačuje “dolgove” nevladnim organizacijam. Toda dejstvo je, da so tudi stranke koalicije izvolili nekateri kristjani in so posredno sokrivi za tako proti krščanski zakon. 
Nedavno sta mi zakonca, ki podpirata sedanjo vladajočo koalicijo, vzdihovala nad ideologijo spola in da gre za “propad civilizacije”. Ob tem sta priznala svojo soodgovornost za omenjeno stanje, saj sta volila za politike in stranke, ki imajo odkrito protidružinsko ideologijo in ki delajo vse za to, da se našim otrokom vzame vera, se naš narod razkristjani in se zmanjša število slovenskega prebivalstva. Vsem tem kristjanom polagam na srce, da naj v času lokalnih in državnih volitev vedno presojajo kandidate glede na njihov odnos do družine in spoštovanja življenja, pomembni sta tudi solidarnost z ubogimi ter verska svoboda. Našo podporo si zaslužijo samo tisti, ki se zavzemajo za dostojanstvo človeka od spočetja do naravne smrti, aktivno podpirajo skrb za ostarele in bolne ter se zavzemajo za pravico staršev, da se njihove otroke v javnih šolah izobražuje zgolj v vrednotah, ki jih sami živijo in podpirajo. 

- Po sprejetju tega zakona so nekatere civilne organizacije, ki si prizadevajo za pravice otrok, dejale, da bodo zbirale podpise za nov referendum, čeprav smo imeli že dva na to temo in volivci so na obeh zavrnili prav posvojitve. Drugi oporekajo in trdijo, da je nemogoče imeti referendum na temo, ki jo je odločilo ustavno sodišče.
V nasprotju z uveljavljenim javnim mnenjem, odločitve Ustavnega sodišča niso vedno strokovne, temveč pogostokrat izrazito političnega značaja. Zato je mogoče, da Ustavno sodišče zavrne referendumsko pobudo oz. jo dovoli. Leta 2015 je Ustavno sodišče, ob enaki ustavni ureditvi, dovolilo izvedbo referenduma in sam ne vidim nobenega pravnega razloga, da bi ga sedanje Ustavno sodišče prepovedalo. Če ga bo prepovedalo, bo to dokaz zavedanja, da večina ljudi te ideologije in teh sprememb ne podpira in so v našo družino ideološko vsiljene.

- Pred kratkim sem zasledil novico, da se na Kitajskem že soočajo z demografsko krizo in z njo povezano gospodarsko stagnacijo. Družine imajo samo po enega otroka in primanjkuje delovne sile. Tudi pri nas se soočamo z “demografsko zimo”, ko je vse manj otrok in mladih ljudi, vse več pa starih. Ti, kot vsak trezen človek, poudarjaš, da bodo preživeli tisti, ki spoštujejo življenje.
Človekov poseg v naravo se vedno vrne nazaj kot bumerang. Kitajska je pred 40 leti uvedla politiko enega otroka in se danes sooča s staranjem ter s tem povezanimi ekonomskimi in socialnimi problemi. Z nejevero opazujejo obseg izgube smisla za očetovstvo in materinstvo med mladimi na Kitajskem. Odprava te politike ni prinesla pričakovanega dviga rodnosti. Podobno velja tudi za Slovenijo. Vprašati se moramo, ali želimo kot narod in kot katoliška skupnost preživeti na dolgi rok. V demokraciji je možno, da se nekatere družbene skupine in družine predajo in odločijo, da ne bodo preživele. Za kristjane pa velja, da so preživele številne družbe, države in civilizacije prav zaradi spoštovanja življenja, družine in vere v Boga ter pogumnega odpora proti radikalnim ideologijam. Zato je pomembno, da smo kristjani verni, povezani, družbeno dejavni, vztrajni in da podpremo vse tiste, ki se zavzemajo za temeljne vrednote. Ob tem je pomembno, da vrednote vere in življenja odločno prenesemo na otroke. Vzgoja otrok za življenje danes ni več samoumevna. Zato imajo vsi starši dolžnost, da se izobrazijo in otrokom pomagajo pri razvoju t.i. prolife življenjskega sloga. Osebno sem globoko prepričan, da bomo slovenski kristjani, skupaj z drugimi podobno mislečimi, prav zaradi tega dolgoročno preživeli. In to je najpomembnejše.

Tadej Strehovec (1973)
je doma je iz župnije Bežigrad in je po srednji šoli v Ljubljani nadaljeval študij na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1999 diplomiral, 2001 magistriral in leta 2005 doktoriral iz teologije. Leta 2005 je v okviru podoktorskega študija magistriral iz aplikativne etike na Katoliški univerzi v Leuvenu (Belgija). Od leta 2007 je bil član Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, član Skupine za bioetiko pri COMECE (Belgija) (2010) ter član Skupine evalvatorjev in strokovnjakov za etiko pri Evropski komisiji (2006). Od leta 2006 je asistent pri Katedri za cerkveno pravo in moralno teologijo, od leta 2013 pa docent za področje moralne in duhovne teologije. Slovenski škofje so ga spomladi 2013 imenovali za generalnega tajnika Slovenske škofovske konference (SŠK). Je član Reda manjših bratov (frančiškanov), kjer je leta 1994 naredil prve zaobljube, leta 2000 pa slovesne. Leta 2001 je bil posvečen v duhovnika.

B. Rustja, dr. Tadej Strehovec, strokovnjak za bioetiko. "Preživele so družbe, ki so spoštovale življenje, družino in vero v Boga": Gost meseca, v: Ognjišče 11, 2022, str. 6-10.

o smrti in samomoru

“Morda me je huda preizkušnja zadela, da se po njej še bolj oklenem Boga”

V začetku novembra obiskujemo pokopališča in se nehote srečujemo s svojo minljivostjo, čeprav je smrt za današnjega človeka tabu. Nerad govori o njej. Še manj radi govorimo o samomoru. Tokratna gostja meseca je doživele samomor staršev in se pozneje še študijsko ukvarjala s tem bolečim pojavom. Zato smo jo povabili, naj spregovori tudi za Ognjišče.

- Prvega novembra množično obiskujemo pokopališča in vendar je smrt nekakšen tabu v naši družbi. Kakšna je vaša osebna izkušnja?
Jaz sem izgubila očeta in mamo zaradi samomora. Dokler sta bila še živa, smo prvega novembra vedno obiskovali grobove naših pokojnih. Poleg tega smo šli k maši in molili zanje. Sama pa se svojih pokojnih, ki sem jih imela rada, ne spominjam samo prvega novembra, ampak celo leto. Ne gre, da bi se prepuščala malodušju, ampak da se spomnim ljudi, ki so se že poslovili od nas. Zdi se mi, da ni nič narobe, da se nekateri spomnijo pokojnih prvega novembra. Da se jih vsaj tisti dan. Osebno pa mi je pomemben tudi drugi november, dan vernih duš, dan molitve za duše v vicah.

- Sodobni človek nerad govori o smrti.
Poglejmo samo stvari glede pogrebov: hitro pridrvimo na pogreb in še hitreje z njega in že se lotimo drugih opravkov. Ne želimo se soočiti z izgubo in bolečino. Smrt nekako izrinjamo iz življenja, ker nas družba uči, da bomo “večno živeli”. Seveda verujem, da bomo večno živeli po smrti, ampak gre za to, da naša družba ne sprejema staranja in slovesa od življenja. In vendar je dejstvo, da se stara naše telo. Ločevati se je treba od stvari in od ljudi (konec osnovne šole, konec srednje šole …). Kakor da smrt ne obstaja, oziroma, da je daleč od nas – tako se obnašamo, dokler nas ne doleti smrt najbližjih. Ti nas zmeraj prehitro zapustijo. Zasmili se nam neki mlad fant, ki se je ubil z motorjem, a ga nismo poznali, če pa umrlega poznamo, se nas smrt bolj dotakne.

- Vi ste pa doživeli posebne vrste smrt – samomor sta naredila vaš oče in vaša mama.
Ko sem izgubila mamo, mi je bilo 21 let. Bila sem študentka. Občutka ob taki izgubi niti ne znam z besedami opisati. Kot da se ti vse podre. Ob maminem odhodu je bilo ogromno bolečine in mama si ni niti mislila, da jo bo povzročila. V življenju se je namreč trudila osrečevati druge. Verjetno ji je bilo v trenutku smrti tako hudo, da ni predvidela, kaj bo povzročila s tem dejanjem. Morda izgubo lahko opišem s primero. Kot da bi mi nekdo odrezal roko in nogo in zahteval, naj hodim. Kdor bi se mi približal, bi ga napadla, ker me boli in sem ranjena.
Statistike pravijo, da en samomor povzroči trpljenje šestim ljudem. Toda mislim, da je ob mamini smrti trpela cela župnija, vsi, ki so jo poznali. Najbolj pa jaz, hči, brat in oče ter njeni bratje in sestre. Drugi ljudje o taki smrti govorijo teden dni, potem dobijo drugo temo, svojcem pa bolečina ostane.

- Ste ena redkih, ki je pripravljena javno govoriti o tej boleči izkušnji.
Veliko bralcev knjige o samomoru mi potem piše. Seveda knjige o izkušnji samomora nisem napisala, da bi me ljudje hvalili, ampak sem knjigo napisala zaradi sebe. Če pa komu koristi, sem tega zelo vesela. Pišejo mi, da so bili vsaj malo razumljeni v svoji bolečini.
Ko sem jaz ob izgubi staršev iskala kakšno literaturo, ki bi mi pomagala, je nisem našla. Razen nekaj angleških člankov in statističnih podatkov. Človek, ki naredi samomor, odide, ostanejo pa svojci, žalujoči. Včasih se jih zanemari, čeprav ne nalašč. Ljudje se lažje ukvarjajo s preteklim dejanjem (kdo je naredil samomor), ne vidi pa se domačih. Ko naredi otrok samomor, se govori o njem, starše pa kakor da se spregleda. Pa izredno trpijo! Zato se vedno odzovem, ko me kdo prosi, naj spregovorim o samomoru.

- Omenili ste odzive ljudi, ki vam pišejo. Kaj vam sporočajo?
Običajno ljudje povedo svojo zgodbo. Sedaj v času covida vse to opravimo po elektronski pošti ali pa z navadno pošto. Jaz nasvetov ne dajem, ampak povem samo mojo izkušnjo. Tudi ne dajem lažnega upanja. Ni pošteno, da bi to delala v taki bolečini.

- Torej so hvaležni, da so slišani, da je nekdo prisluhnil njihovi bolečini.
Tako. Pa da jim naklonim dobro besedo. Ni treba, da imamo doktorate, čeprav imam magisterij iz zakonskih in družinskih študijev, mi je izkušnja izgube dala veliko več kot študij sam. Ko sem v stiku z ljudmi, ki so izgubili svojca v samomoru, pomislim, kaj je meni ob izgubi koristilo in kakšno ravnanje bi mene spodbudilo, ko sem bila v težkem žalovanju. Ali nasprotno, kaj mi takrat ni bilo lepo. Zavedam se, da smo tudi mi žalujoči nerodni, ker ne znano povedati, kaj bi si želeli slišati … Zna se zgoditi, da smo ob smrti jezni na vse okrog sebe in niti ne zaznamo ljudi, ki se pridejo poslovit od umrlega in nam izrečejo sožalje, ker so ga imeli radi, ker jim je bil prijatelj …

- V vašem primeru je izguba še toliko bolj boleča, ker ste po sedmih letih po mamini smrti v samomoru izgubili še očeta. Imeli ste izkušnjo izgube. Ali se ob ponovni izgubi prva rana še enkrat odpre?
Zanimivo je, da nisem tako ‘divje’ odreagirala kot prvič. Upoštevati moramo, da sem bila starejša. Veliko sem pretrpela ob maminem samomoru. Zdi se mi, da kar nisem odžalovala pri mami, sem potem pri očetu. Hčerka ima do očeta drugačen odnos kot do matere. Ljudje so mi govorili: “še enkrat, uboga” … Vem, da sem se ljudem smilila. Imela sem že 28 let in morala sem sama zaživeti in odžalovati.

- Ob vsaki smrti bližnjega se pojavlja vprašanje vere. Ali vera pomaga pri izgubi, zlasti pri samomoru?
Po pravici povem – bojevala sem se z Bogom. Spraševala sem ga: “A smo ti mi figurice, s katerimi se igraš? A delaš tako, da enega zafrkneš sedaj, drugega pa potem? Enim pa daješ v izobilju …” Obenem pa, ko je bilo izredno hudo, sem občutila moč vere. Pristala sem sicer na “nitki vere”, a hvala Bogu, da je bila. Danes sem hvaležna, da se nisem obrnila od Boga in šla v kakšen new age … Za novodobstvo nisem imela denarja, saj so tam vse stvari drage. Cerkev pa je brezplačna. Vanjo lahko greš, kadar hočeš. Naletela sem na izredne sogovornike, obenem pa sem potrebovala mir, da sem se pogovarjala z Bogom in da se še danes pogovarjam z njim in upam, da se bom še dolgo.

- Kaj pa strah za pokojnega?
Nekaj časa me je to izredno bremenilo: “Samomor je greh in samomorilci gredo v pekel.‌” Potem sem razumsko pristopila k problemu in se pogovorila s kakšnim teologom. Profesor teologije Bogdan Dolenc je v knjigo tudi napisal sestavek o duhovnikovem pogledu na samomor. Brala sem, poslušala Radio Ognjišče. Slišala sem: “Bog je ljubezen.” Zavedam se, da stoletja nazaj mojih staršev ne bi pokopali v posvečeni zemlji na pokopališču … Grozljivo! A najbrž so tako postopali, da bi ljudi odvrnili od takih dejanj. Danes je znanost napredovala. Tudi teologi govorijo, kaj se zgodi s človekom, ki naredi samomor. V izredno tolažbo mi je bil dogodek iz življenja sv. Janeza Vianeja, zavetnika duhovnikov, ki je potolažil ženo, katere mož je naredil samomor. Prosim, objavite njegove besede. (glej spodaj)

- Da, ta primer je pomenljiv, saj je bil to izredno svet duhovnik.
Smrt, samomor še posebej, je skrivnost. Verjamem, da sta tako oče in mama toliko dobrega naredila, da sta sedaj pri Bogu. Saj mi je zaradi njunega dejanja težko in veliko poguma potrebuješ, da greš v cerkev. Seveda doživljaš poglede ljudi, a v sebi sem si govorila: “jaz nisem nikogar umorila!” Velikokrat pomislim na starše, katerih otroci so naredili samomor. Koliko pogledov jim govori: “kaj ste pa delali z njim, da je to storil!” Jaz sem bila ‘samo’ otrok staršev, ki so naredili samomor …

- Svojci si pogosto očitajo, da so naredili kaj narobe, da je njihov bližnji naredil samomor.
Da, pravijo: “Zakaj sem šla tisti dan k zdravniku in ga pustila samega. Če ne bi šla … Zakaj sta se starša skregala in šla ven, ko pa sta prišla nazaj, sta našla otroka mrtvega …” Tako spraševanje muči številne ljudi.
Ko mi starši pišejo o takih bolečih trenutkih, jim, kljub temu, da sem zelo občutljiva na te težave, povem, da jim ne morem pomagati in ne morem odvzeti njihovega bremena, da sem jim lahko blizu, ampak da jim lahko zagotovim, da niso nič krivi. Privoščila bi jim, da bi mogli ljudje to krivdo ‘zbrisati’ in ko bi mogli, če so verni, doživeti Božji dotik, da bi se rešili tega bremena! Če tega ne doživijo, ljudje s to krivdo živijo, oz. životarijo, po več desetletij. Ostanejo v tej bolečini, tudi če imajo druge otroke ali vnuke. Zato bi jim res privoščila, da bi se zavedali, da v bolečini niso sami, da niso krivi, tudi če je padla kakšna težka beseda. Pri tem lahko veliko pomagajo spoved in zakramenti.
Sicer je podobno tudi pri nenadnih smrtih (nesreča, infarkt …). Tudi takrat je ljudem hudo, grize jih zavest krivde itd. Čisto razumsko se moram vprašati: “a sem jaz kriv?” In si odgovoriti: “ne, nisem!” Še celo pri običajni smrti, ko nam umre stoletnik, se ljudje sprašujejo, “zakaj ga nismo peljali še k tistemu specialistu” …

- Najbrž je važno, kakšno podobo Boga imamo.
Kadar smo vzgojeni v duhu, da nas Bog kaznuje … Tudi jaz sem tako mislila in sem se morala zelo prepričevati, da je Bog ljubezen, kakor piše v Svetem pismu. In kako bo sedaj ta Ljubezen nekoga, ki je naredil samomor iz omejenosti in v izredni stiski, kaznovala?
Prof. Dolenc je napisal, da je tudi duhovniku ob pogrebu samomorilca težko. »Težko je najti prave besede pri takem nagovoru. Ne gre razlagati, kar je nerazložljivo, ne opravičevati ne obsojati, ker ne vidimo v dušo, ampak izročati Božjemu usmiljenju.« Najhujša je preizkušnja za svojce, še dodaja. Prizadene jih bolj kot naravna smrt. Meni, da bi bilo odrekanje cerkvenega pogreba zanje še nova bolečina. Meni se zdi, da je Cerkev v sedanjem času še bolj sočutna ob tej preizkušnji.
Cerkev je samomorilcem dolgo odrekala cerkveni pogreb. »To je bilo jasno svarilo. Nikakor pa odrekanje cerkvenega pokopa ne pomeni, da je samomorilec pogubljen. Danes Cerkev ravna drugače z večjim posluhom za neznane stiske, ki se lahko zgrnejo na človeka,« še pravi prof. Dolenc. K temu so prispevala tudi nova spoznanja na področju psihologije. Psiholog in duhovnik Anton Trstenjak je dejal, da nihče ne napravi samomora pri popolni zavesti in popolni notranji svobodi. V človeku se zamegli, stemni, sledi neka fiksna ideja, ki je samoprevara …

- Omenili ste proces žalovanja. Ljudje različno žalujemo. Vi nekaj let niste smeli niti slišati besede samomor. Drugi morajo izpovedati svojo bolečino.
Pravim, da o vsem, kar se začenja na s, nočemo govoriti: samomor, starost, splav … Res, bilo mi je težko slišati besedo samomor. Morda jo je težko tudi kateremu od bralcev in bo preskočil ta pogovor. Najbrž zato, ker te vse govorjenje spominja na tisti dogodek. Zoprne so mi bile šale o samomoru. Vem, da ljudje, ki jih govorijo, ne želijo slabega. Najbrž bi mi bilo vseeno ob teh šalah, če ne bi doživela tega, kar sem doživela. Po moji izkušnji sem pa zelo pazljiva glede tega.

- Ali danes še opažate “stigmo samomora”, zaznamovanost z njim?
Drugače gledamo na mamo petih otrok, ki umre za rakom kot na ono, ki naredi samomor. To je dejstvo. Sicer pa tudi mi svojci moramo povedati, kako je umrl naš bližnji in da povemo, da je naredil samomor, čeprav je to težko. Mislim pa, da nas ob taki novici ne bo nihče zafrkaval, ampak da bomo doživeli sočutje. Zgodi se tudi, da kot vzrok smrti napišemo nesrečo, pa je šlo za samomor, ko se je nekdo namerno z avtom zaletel.

- Tudi nam ni lahko, ko se srečamo s človekom, katerega svojec je naredil samomor. Kaj naj rečemo? Kako naj odreagiramo, da ne bomo prizadeli in da bomo pokazali bližino?
Po izgubi staršev sem imela zelo pozitivne izkušnje. Duhovniki so si vzeli čas zame, niso obsojali, ne modrovali, ampak preprosto poslušali. Verjamem pa, da tudi za duhovnike to ni lahka stvar. Kakor sploh pogreb ni lahka stvar za duhovnika, toliko bolj pa pogreb samomorilca. Meni je bilo izredno tolažeče, ko ste bili duhovniki sočutni, ko ste bili “človek”. Najbrž del te bolečine občutite, če kdo iz vaših vrst naredi samomor. Najbrž se takrat vsi sprašujemo, zakaj je to storil, ko pa naj bi bil zgled drugim. Toda kaj pa vemo, kaj se v človekovi notranjosti dogaja. Tudi Sveto pismo pravi, da ne vemo, kaj je v človekovem srcu! Zame je bilo pomirjajoče tudi dejstvo, da Sveto pismo samomor samo omenja (sicer šestkrat). Omenja, a ne obsoja. Še pri Judu piše: “šel je in se obesil”. Ne komentira, ne obsoja …

- Tu ste govorili predvsem o reakciji duhovnikov. Kaj pa običajen človek, ko se sreča s svojcem samomorilca? Nekdo lahko naredi kakšno nerodnost; ne, ker bi bil hudoben, ampak ker ne ve, kaj naj naredi.
Ja, nekako ‘štorasti’ smo. Če bi imeli vsi to izkušnjo, a Bog ne daj tega, bi točno vedeli, kaj bi nam prijalo ob taki priložnosti in kaj ne. Res včasih kar rečemo in nehote prizadenemo. Tudi ljudje si nekako ne želimo srečanja s svojci. Težko je, ker tudi svojci (žalujoči) dajemo čudna znamenja, da nam je vse odveč ali bi o tej boleči izkušnji sploh spregovorili ali ne. Ljudem bi priporočala ‘pogum’. Mogoče naj pokličejo žalujočega in naj bodo pripravljeni, da bodo kaj ‘kasirali’, da bo svojec z nezadovoljstvom sprejel njihov klic. Svojec lahko odreagira kakor jež, a vedimo, da zato, ker ga boli, ker je ranjen. A prav človek, ki najbolj strelja puščice, ker je sam ranjen, je najbolj potreben bližine. Običajno zato ljudje menimo, da se ne bomo vtikali v življenje drugih in jih bomo pustili pri miru. Istočasno pa v odsotnosti svojcev govorimo in govorimo o samomoru, ki se je zgodil. Za hrbtom nas ni strah šepetati, pristopiti k žalujočemu pa se bojimo. Zavedati se še moramo, da se vsakemu od nas lahko zgodi, da bomo žalovali za bližnjim, ki si je sam vzel življenje. Gre pa še za splošno izkušnjo: človek, ki je trpel, bo lažje razumel človeka, ki trpi. (Nekdanji) onkološki bolnik lažje razume bolnika z rakom.

- Pri samomoru še bolj občutimo, kako je smrt skrivnost. Ali imamo odgovore, zakaj je umrl mlad duhovnik v prometni nesreči, ko bi lahko še veliko dobrega naredil? Zakaj je mlad človek zbolel za hudo obliko raka, medtem ko neki starejši človek že mesece trpi in bi mu vsi privoščili, da bi se njegovo trpljenje končalo?
Včasih se sprašujem, zakaj te ljudi doletijo take preizkušnje in zakaj je mene doletela omenjena preizkušnja. Ali ne zato, da sem se po njej še bolj oklenila Boga? V divjem žalovanju mi je bilo izredno dragoceno, da sem šla v cerkev in doživela mir. Pa čeprav samo za tri minute. Takrat sem dobila občutek, da sem še človek, saj lahko doživim mir.

- Pomembna je tudi strokovna pomoč.
Po maminem samomoru smo šli skupaj z očetom in bratom na terapijo. Bilo je zelo zdravilno. Takrat so se tri boleče vsebine združile ob človeku, ki ga nismo poznali, in si povedali stvari, ki si jih drugače ne bi povedali. Strokovna pomoč je zelo koristna, ker v bolečino vstopi nekdo tretji in balansira čutenja. Spoštujem tudi ljudi, ki nočejo govoriti o svoji boleči izkušnji. Morda je pa za njih to zdravilno.
Zanimivo je dejstvo, da se je v letu, ko je član znane pevske skupine naredil samomor, zmanjšalo število samomorov. Ali morda zato, ker so časopisi takrat veliko in spoštljivo (ne senzacionalistično) pisali o tej tematiki? Mene so vprašali, če bi dala v branje svojo knjigo, človeku, ki namera narediti samomor. Odgovorila sem pritrdilno. Morda zato, da bi videl, kakšno trpljenje bo povzročil s svojim dejanjem. So me že tudi povabili, da sem prišla v razred, kjer je eden od učencev naredil samomor. Govorim bolj iz svoje izkušnje, a najbrž prav to želijo.

- Znano je, da je med Slovenci samomor precej pogost pojav. Imate vi kakšno razlago?
Težko karkoli rečem o tem, ker menim, da so drugi bolj usposobljeni, da na to odgovorijo. Ali je med nami veliko stisk, o katerih se bojimo ali nočemo govoriti? Obenem pa so v covid obdobju pričakovali več samomorov, pa do tega ni prišlo. Je bilo pa več poskusov samomora v tem obdobju. Lahko bomo posledice tega obdobja čutili v prihodnosti. Na eni strani smo zelo dober narod, ki rad pomaga drugim, a očitno tudi zelo destruktiven narod. Morda je sporočilo tega, da moramo ob tem, ko dajemo drugim, poskrbeti tudi zase.
Naj na koncu samo še dodam, da samomor ni nikoli rešitev, saj breme stiske ne bo nikoli odpadlo, ampak se bo še neskončno povečalo. Veren človek se mora postaviti pred Boga in pomisliti, ali lahko vržeš svoje življenje proč kot odvržeš umazano cunjo v smetnjak. Vsak se bori za življenje. Samomor je krivica do drugih, zlasti do najbližjih. Hvaležna sem, da duhovniki stojite ob strani žalujočim in da sprejemate maše tudi za samomorilce. Kakor sem hvaležna, da se pri vsaki maši spominjamo tudi rajnih. Smrt je v naši družbi tabu. V Cerkvi pa ne.

Anja Klančar (1985)
ki je izgubila oba starša v samomoru, je doma iz župnije Žalna pri Grosupljem. Leta 2009 je napisala nalogo na temo Kakovost življenja svojcev po samomoru na Fakulteti za organizacijske vede. Pozneje je naredila raziskavo na majhnem vzorcu o žalujočih po samomoru in po naravni smrti in sicer na teološki fakulteti, kjer je končala dveletni študij o zakonskih in družinskih študijah. Pri žalujočih po samomoru izstopata sram in krivda. Zanimivo je, da tudi pri žalujočih po naravni smrti izstopa krivda, sicer ne v taki meri. Trenutno je zaposlena v zavodu Prizma v Ponikvah pri Dobrepolju, kjer uporabnikom pomaga pri preživljanju dnevnih aktivnosti. Napisala je knjigo Ko izgubiš, kjer je med drugim podala svojo osebno izkušnjo ob izgubi staršev.

B. Rustja, Anja Klančar o smrti in samomoru: Gost meseca, v: Ognjišče 10, 2021, str. 6-10.

predsednik Alma Mater Europaea – ECM

“Moja življenjska izkušnja pravi, da morajo stvari večkrat odležati”

 »Ognjišče mi je že od nekdaj pri srcu. Desetletja ga spremljam in berem,« se je glasil odgovor dr. Ludvika Toplaka na prošnjo za pogovor. Živahni osemdesetletnik si je zato med številnimi obveznostmi vzel čas za pogovor in ga začel z besedami: »Mnogih stvari, ki vam jih bom sedaj povedal, nisem povedal še nikomur.« Preberite, kaj je desetletja držal zase.

Nekajkrat so me že v življenju “vrgli ven”, a zmeraj sem se vrnil tja čez sedem ali dvanajst let. Prvič so me izključili kot študenta, čez sedem let sem se vrnil za asistenta. Izključili so me kot predavatelja, čez sedem let – čez sedem let spet vse prav pride – sem se vrnil kot profesor. Vedno je bila vmes neka “fake news”, neka hudobija, neko podtaknjeno ljubosumje … Prvič so me izključili iz študija, in sicer tako, da so me poklicali k vojakom. Jožeta Pučnika v zapor, mene pa so vpoklicali k vojakom. O tem, da je Pučnik šel v zapor, se je vedelo in govorilo, meni so jasno zagrozili: »Če bodo študentje organizirali kakršnekoli nemire zaradi tvojega odhoda v vojsko, ti pet let vojaškega zapora ne uide!« Zvečer smo še pili s prijatelji, drugo jutro sem šel na pot. Nikomur nisem povedal, razen svoji družini.
Do druge izključitve je prišlo, ko sem že bil profesor na višji šoli. Sklenil sem, da zaključim doktorat v Ameriki. Pred odhodom so mi vzeli potni list! Razlog – ogrožam varnost države. Vendar pri tem ni bilo nobene razlage, kako jo ogrožam. Tudi tokrat nisem nikomur povedal za to. Ko sem zahteval potni list na UDBI in vprašal, kaj sem zakrivil, mi je uslužbenec odgovoril: »Nič. Če bi kaj zakrivil, bi te lahko za to ‘držali’. Ker pa te nimamo za kaj držati, si najnevarnejši politični aspirant liderstva na Štajerskem.« Vprašal sem ga: »Kako?« Dodal je: »Nevaren si kot dr. Bučar, ker bi znal napisati ustavo samostojne Slovenije.« To je zame žalitev, sem mu odvrnil. On pa: »Ne bodi farizej, te dobro poznam. Še več: nevaren si kot dr. Pučnik, ker bi znal organizirati politično stranko.« Ker mi je bila zaprta akademska pot, sem izbral drugo službo v Ljubljani.

- To je bilo v Iskra Delti?
Da. Pridružil sem se mladim inženirjem, ki so mi zatrjevali, da znajo delati računalnike. V začetku je bilo pet inženirjev, en ekonomist in jaz kot pravnik, predvsem za pravno komunikacijo z Američani. Ko sem po sedmih letih zapuščal podjetje, je bilo dva tisoč dvesto zaposlenih. Povezali smo vse računalnikarje Slovence, od Kalifornije do Tokia. Ves čar Iskre Delta je bil v tem, da smo prosto znanje povezali v razvojni potencial. Ob koncu 80-ih let pa so prišli k meni in dejali: »Na tvojem mestu mora biti nekdo, ki je vsaj član Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije.« Bil sem ves čas namestnik glavnega direktorja z uradnim dodatkom “za organizacijo in samoupravljanje”. Zaradi prejšnjih izkušenj nisem želel javno nastopati. Ko so mi rekli, da bi moral biti glavni direktor član Centralnega komiteja Jugoslavije, sem sklenil, da grem spet na univerzo. V tem času sem prevedel svoj doktorat iz angleščine in ga obranil na Univerzi v Novem Sadu, na temo Odgovornost direktorja v našem in primerjalnem pravu.

- Ste se potem vrnili na univerzo?
Na univerzo so me povabili nazaj, ko so se razmere spremenile. Postal sem profesor za tri leta, nato sem stopil v politiko za tri leta. Kasneje sem se ponovno vrnil na univerzo, bil izvoljen za rektorja, tri mandate. Tretji mandat sem predčasno prekinil, ko smo na univerzi potrdili ustanovitev medicinske, naravoslovne in filozofske fakultete. Leta 2002 sem bil imenovan za veleposlanika pri Svetem sedežu. 

- Zanimiv je bil medijski odziv na vaše delo in na nekatera druga imena v Sloveniji.
Največ negativne kampanje je v devetdesetih letih imel v Sloveniji Ludvik Toplak. Sledil je Marjan Podobnik, nato Franc Rode, za njim pa Janez Janša. Diskvalificiralo se je in izločevalo. Namišljene afere, danes bi rekli “fake news”, so se stopnjevale. Vse je “prehitel” Franc Kangler, ki je bil deležen številnih lažnih ovadb in medijskih diskreditacij. Na tak način se je posameznika diskvalificiralo in kriminaliziralo ter izključevalo iz javnega življenja. Vsak posameznik pa mora oceniti sam. Če je proti medijskemu sojenju nemočen, se pač mora umakniti za sedem ali 13 let. Tudi mene so po trinajstih letih povabili in mi podelili naziv zaslužni profesor, ki se praviloma podeli ob upokojitvi.

- Govorite o “vračanju” in o tem, kako je treba počakati. Udbovec vam je v pogovoru dejal, da ste sposobni napisati ustavo. In res ste pozneje sodelovali pri njenem pisanju …
Deset let po tistem pogovoru ob odvzemu potnega lista sva bila s Francetom Bučarjem v ustavni komisiji, kjer smo pisali novo Ustavo samostojne Slovenije, z Jožetom Pučnikom pa sva ustanavljala politične stranke.
Kako ste v študentskih letih sodelovali z Jožetom Pučnikom?
Kot študent sem v reviji Perspektive prebral kratek članek “Dve podobi otroštva na Slovenskem”. V prvem odstavku je avtor zapisal: »V Večeru sem prebral, da prvi september pomeni konec počitniškega veselja in začetek trdega dela za naše učence.« V drugem odstavku je avtor zapisal: »To velja samo za eno polovico otrok, ker za drugo polovico velja, da komaj čakajo, da gredo v šolo, da se spočijejo od težkega dela na kmetijah. Prepričan sem, da bodo ti otroci, ko bodo odrasli, storili vse, kar je storiti treba.« Avtor je podpisan z J. P.
Ko sem to prebral, me je pogrelo in sem se vprašal: kdo si ti, oportunist, da bomo čakali, da bodo otroci odrasli in sami storili, kar je storiti treba? Mi smo danes dolžni storiti, kar je treba storiti! Odgovoril sem na tisti članek in objavili so moj odgovor. Po objavi me je poklical sorodnik pesnik Tomaž Šalamun in mi dejal, da bi Jože Pučnik rad govoril z mano. Pod članek se je namreč podpisal samo z J. P. Prej ga nisem poznal in dogovorila sva se za srečanje. Moj odgovor mu je prišel prav. Spoznala sva se in pozneje sodelovala. Sodelovanje z dr. Jožetom Pučnikom me je spremljalo vsa desetletja. V vseh prej omenjenih “pripetljajih” (vojska, odvzem potnega lista …) so mi očitali “perspektivaštvo” in sodelovanje s Pučnikom.

- Leta 1990 ste vstopili v politiko. Takrat bi lahko pristopili k strankam, nadaljevalkam prejšnjega režima, pa niste. Zakaj ste se odločili, da greste na stran Demosa?
Pravzaprav se nisem opredeljeval, ampak je šlo za mojo orientacijo in samopotrditev. Jaz sem na tem že prej delal in gradil v Ameriki in doma v različnih oblikah zlasti pri organiziranju številnih društev in zadrug.
Nekateri mislijo, da so osamosvojitev, demokracija in Demos nastali ‘iz zraka’. Že v družini smo se zavedali, da je prišel čas za parlamentarno demokracijo. Do tega pridemo po normalni poti tako, da povezujemo programsko, vsebinsko in vrednostno opredeljene ljudi. V domači hiši je bila taka tradicija. Izkušnje v svetu so mi potrdile, da spadam v krog delovnorazvojne (programske) opcije. Druga opcija je socialnopravičniška (socialdemokrati). V političnem jeziku se prvi v Ameriki imenujejo republikanci, v Veliki Britaniji so to konservativci, v Evropi pa je to krščanskodemokratska ali krščanskosocialna ali ljudska opcija. V Sloveniji smo oblikovali to desno opcijo, ki je imela več korenin. Ena je bila tista, iz katere sem tudi jaz družinsko izhajal: kmečkostanovska zadružniška organizacija. Ta je imela že pred vojno svojo dobro organizacijo. Druga korenina demokratičnega procesa je tradicionalna kontinuiteta Slovenske ljudske stranke, ki pa je bila politično tako dotolčena, da si v Sloveniji ni mogla opomoči. Tretji steber so bili ljubljanski intelektualni krogi, ki so se zbirali okrog revije Perspektive in kasneje Nove revije ter še kje.

- Zelo vas moti zgodovinska razdeljenost Slovencev. Pa tudi to strašno izključevanje, delitev na naše in vaše …
V ljubljanski pokrajini tradicionalno velja izključujoče mišljenje. Osebno menim, zgodovinarji pa naj to raziščejo, da je to vpliv jakobinske tradicije, ki se je v Ljubljani deklarirala kot liberalizem. Ljubljanski liberalizem sploh ni liberalizem. Evropski liberalizem deklarira svobodno gospodarsko pobudo za gospodarski razvoj in kulturni ter politični pluralizem brez monopolov, privatnih ali državno zaščitniških. Poglejte nemški ali angleški liberalizem! Slovanski liberalizem (sokolstvo) pa skrbi še za narodno kulturo. Liberalizem v Ljubljani, jakobinske provenience, se je zasidral, ko so Francozi v Ilirske province poslali množične morilce iz časa jakobinskega terorja. Ti so takrat v Ljubljano prenesli določeno filozofijo izključevanja, klerofobije (sovraštva do duhovščine) in celo militantnega ateizma. Celo devetnajsto stoletje so se delili, pa naj to imenujemo kulturni boj ali delitev duhov … Tudi v dvajsetem stoletju se to nadaljuje. Za otroke teh liberalcev, praviloma je šlo za ljubljanske buržuje, je bil evropski liberalizem preveč anemičen, zato so ti otroci šli med boljševike. Boljševizem jim je bil bližji zaradi militantnega ateizma. Od tod izvira državljanska vojna in razkol v Ljubljanski pokrajini, ki ima posledice do današnjih dni. Z medijsko indoktrinacijo pa to lokalno izključujočo logiko širijo po vsej Sloveniji, ko govorijo o slovenskem razkolu in zgodovinski delitvi Slovencev.

- Vedno s spoštovanjem omenjate svojo družino. V njej je bilo enajst otrok, bili ste narodno zavedna, krščanska, kmečka družina.
Družina je bila krščanska in narodno zavedna. V Prlekiji pa je bila tradicija, da so v vsaki generaciji enega otroka poslali študirat, po svojih zmožnostih. Družina me je nesporno oblikovala tako, kot oblikuje vsakega človeka. Tu sem imel srečo, mogel bi reči privilegij.

- Morda samo še ena anekdota, povezana z vašim življenjem, ko vam je kot nekajtedenskemu otroku gestapo izdal poseben dokument. Tudi ta dogodek veliko pove o vaši družini.
Že aprila leta 1941 so Nemci na Štajerskem izselili izobražence. Tisti, ki se jim je uspelo vrniti ali pa priti iz jugoslovanske vojske, so se sestali že leta 1941, v maju, in organizirali neki odpor. Na drugem sestanku so se že širše organizirali. Na tretji sestanek pa je že prišlo osem narodnih herojev, zastopniki cele vzhodne Slovenije. Prišlo je do izdajstva. Zato jih je okupator veliko postrelil že jeseni 1941. Leta 1942 so se preživeli ponovno zbrali. Nemci pa so spet začeli izseljevati “sumljive” domačine. Tudi moje starše s šestimi otroki. Jaz sem bil star tri tedne, najstarejši brat pa sedem let. Mamo so zaradi obnemoglosti odnesli iz zbirnega taborišča. Z mano in leto in pol starim bratom je ostala babica. Očeta s štirimi otroki pa so odpeljali v zapor Stari pisker in nato proti Nemčiji. Kot vedno so se tudi tu našli dobri ljudje, ki so v najrazličnejših okolnostih pomagali tako, da so se otroci kmalu vrnili domov. 

- Kaj pa je bilo z mamo?
Odpeljali so jo iz taborišča. Babica je ostala z mano in leto in pol starejšim bratom. Tudi tu je neki nemški zdravnik in direktor policije za Štajersko zame izdal odpustnico, da sem »na podlagi strokovnega zdravniškega mnenja nesposoben odslužiti zaporno kazen«. Ker so že vse postrelili ali razselili, se je babica obupana odločila, da gre domov. Odpravila se je, a je bila prepričana, da kamorkoli gre, gre v smrt. Zato je mene, dojenčka, odložila v upanju, da me kdo najde, na poti od Melja do železniške postaje. Čez dva dni so pripeljali mamo iz Maribora. Babica je povedala, da me je odložila nekje na poti od zbirnega taborišča do železniške postaje. Našli sta me mama in gospodinjska pomočnica v nekem polkletnem stanovanju pri neznani ženski.

- Ko sem prebiral vaše politične poglede, sem zasledil misel, da politična demokracija ni dovolj, če ni tudi ekonomske in medijske demokracije (svobode). Misel ste izrekli pred desetletji, a je še danes aktualna.
Ta trditev je bila preslišana. Je pa res še danes aktualna. Pluralizem je predpogoj za uravnotežen razvoj, in to v politiki, gospodarstvu, kulturi in medijih. Sodobna tehnologija nudi pogoje tudi za medijsko demokracijo. Ta pa predpostavlja kultiviranega človeka. Zato je potrebna moralno-vrednostna prenova. Vzgoja.

- Kje smo naredili napako?
Zgrešili smo pri vrednostno-profesionalni prenovi. Neki kolega mi je dejal: Do zdaj so oni vladali, zdaj bomo mi. On je proces razumel kot personalno zamenjavo, ne pa kot vsebinsko. Morali bi izvesti vsebinsko tranzicijo. Nekateri so celo to “personalno” zamenjavo razumeli samo kot znotrajpartijski medgeneracijski spor: mladi komunisti niso mogli čakati, da bi se stari sami umaknili, ampak so jih hoteli predčasno zamenjati. Naj še dodam, da sem o tem pisal leta 1990, kakšno stvar pa že prej. In še pozneje mi je neki notranji minister dejal: »Če hočem videti, kam bo plula slovenska ‘ladja’, berem tvoje stare članke.«

- Torej ste bili nekakšen jasnovidec.
Ne, samo celovitejši pogled je bil potreben. Takratni predsednik Predsedstva Janez Stanovnik, ki je v nekem pogovoru moje prve analize ostro zavrnil, je pozneje svojemu bratu rekel, da sem “videc”. V resnici pa je treba čisto preprosto gledati okrog sebe, gledati na vse dejavnike. Ko sem študiral v Beogradu, sem dopoldan delal v ustavni komisiji, v Ustavni amandma smo zapisali, da je “republika suverena država”. To je izzvalo hude diferenciacije. Kot študent sem popoldan s strani opazoval, kako so moji kolegi nastopali ter kdo je po “spremembi političnega okusa” napredoval in kdo ni. V mojem letniku sta bila dva sošolca, Slobo in Vojislav. Vsak je nastopil s svojim programom. V sproščeni razpravi so razpravljali, ali naj čakamo na državljansko vojno ali naredimo državni udar. Če naredimo udar, ali Tita še pustimo, ali zamenjamo tudi njega. Drugi je bil klasično buržoazni Srb, prvi pa nekakšen komunistično discipliniran nacionalist. Na koncu so se odločili, da ne bodo naredili ne enega ne drugega, ampak so si naredili drugačen program. V njem je bila zadnja točka, kako mobilizirati srbski narod – mitingaše. Kako organizirati mlade ljudi, ki bodo šli po tovarnah in vaseh in mobilizirali srbski narod. To so bili “mitingaši”, ki so nastopili osemnajst let kasneje. Petdeset let je že minilo od tega, o tem nisem govoril.

- Vrniva se k vlogi medijev, o kateri ste govorili.
Ne smemo pozabiti, kako pomembno je informiranje in možnost nastopa v medijih in z njimi povezane lažne novice (“fake news”). Prvi dan, ko smo konstituirali demokratični parlament, se je sestal klub Demosovih poslancev. Njegovo vodstvo je prevzela Spomenka Hribar, ki je dejala: »Sedaj ni več komunizma, ni več enoumja, zdaj je demokracija, sedaj je samo še pragmatizem.« To je prva prevara, na kateri je padla slovenska desna opcija. Ker smo pristali na “pragmatizem”, smo mislili, da ni več treba programa, ampak samo to, kdo bo koga prehitel po desni. To pa ni smisel desne opcije. Ta je gospodarskorazvojna, z razvojnim programom in vrednostnimi izhodišči. Leva opcija je praviloma potrošniška, socialnopravičniška, “za sproti” in pragmatična. Desnice brez programa ni. Levica pa po definiciji zasleduje pragmatizem. Ko je desnica prevzela pragmatizem kot svojo metodo, ni več desnica. V medijih se nestrokovno, enostransko in zelo zavajajoče manipulira s pojmi, kot sta desnica in levica.

- Še kakšna druga prevara?
Do druge prevare je prišlo pri sestavljanju prve demokratične vlade. Tega moji prijatelji ne slišijo radi. “Pragmatično” so rekli: ljudska stranka ima toliko poslancev v parlamentu, da ji ni treba sodelovati pri izvršilni oblasti – v vladi. Ljudska stranka se je odrekla ministrom. Primer: prof. dr. Jože Osterc, ki je bil že prej v načrtu, da bo sprejel kmetijsko ministrstvo, je moral prestopiti h krščanskim demokratom, da je lahko postal minister. Šlo je za politično, strateško prevaro, ki so ji eni nasedli. Še ena taka prevara je bila, da so ‘vrgli’ med člane ljudske stranke “lažno novico”, da »kdor ni kmet, ne more biti v naši stranki«. Ljudsko stranko so hoteli omejiti samo na kmete. Izključevalo se je resnično ustvarjalne svobodne intelektualce. V evropski tradiciji pa mora biti ljudska stranka odprta in vključujoča, to je stranka razvojno mislečih in razvojno naravnanih ter svobodnih delovnih ljudi, vključno z intelektualci. Pojavljale so se tudi druge lažne novice, ki so v desno opcijo vnašale stalno nezaupanje in razkol na ravni osebnega prestiža.

- Potem ko ste bili vrsto let predavatelj na univerzah, rektor univerze … ste “šli na svoje” in ustanovili privatno univerzo. Lahko bi vas preprosto vprašal, zakaj, a bom začel z vašo trditvijo, da ima vsakdo pravico do izobraževanja v svojem okolju. Vam je bila ta pravica kršena kot gimnazijcu in ste se zanjo postavili. V gimnaziji na Ptuju so vam namreč rekli, da se ne morete šolati.
Tu ste postavili več podvprašanj. Nič niso rekli, ampak so otroke kmetov v mojem razredu “napotili” v šolo tja, od koder so prišli. Tudi mene. Ko sem jih vprašal, kaj bom delal doma, so mi odgovorili: krave pasel. Toda jaz sem se v ponedeljek vrnil v šolo. Sram bi me bilo povedati, da so me iz gimnazije izključili. Lahko rečemo, da se je takrat zgodil majhen “čudež”. Malo je poplavila Pesnica. Tako sem v šoli lahko rekel, da je Pesnica poplavila in ne morem domov. Nekako so potem “pozabili” na tisti dogodek in ostal sem na gimnaziji.

- Torej ste si že zgodaj prizadevali za pravico do šolanja vseh. Tako ste tudi s svojo privatno univerzo začeli v Murski Soboti, kjer še ni bilo visokošolskih ustanov.
Drugič rečete besedo “privatna”. Jaz razlikujem dobre in slabe univerze, ne državne in privatne. Dobre univerze dajejo dobre in zaposljive diplomante in so racionalno, mednarodno primerljivo organizirane ter mednarodno konkurenčne brez državne zaščite lokalnega monopola. Za vse univerze veljajo enaki zakoni, enaki standardi glede učiteljev in študentov, primerljiv program, ki ga za vse potrdi ista nacionalna agencija za kakovost, vsi učitelji in študenti morajo izpolnjevati enak ali primerljiv program in vsi izdajajo enakovredne javno veljavne diplome v Sloveniji in EU.
In sedaj odgovor na vaša vprašanja. Res je, v pomurski regiji je bilo 17.000 mladih ljudi prijavljenih na zavod za zaposlovanje. Tu sem hotel pomagati, in sicer z izobraževanjem. Pričakovali smo, da bo država dala koncesijo. Vsi drugi so jo dobili. Vzhodno od Trojan sta bili res samo dve koncesiji. Prejšnja vlada je sicer dodelila koncesijo za nego in za socialno gerontologijo za 3–4 % študentov in pričakujemo, da bo to zaživelo.

- Pravite, da so diplomanti vaših fakultet zaposljivi.
Alma Mater ima najvišji odstotek zaposljivosti diplomantov. Imeli smo največ tujih študentov, ker so tudi najbolj konkurenčni na domačem in mednarodnem trgu dela.

- »Delamo to, česar druge univerze ne delajo,« ste napisali. Torej izobraževati za potrebe ljudi.
Alma Mater Europaea ECM dela pod akademskim patronatom Evrop­ske akademije znanosti in umetnosti, ki ima preko 2.000 akademikov in med njimi 36 Nobelovih nagrajencev. To je neizmeren bazen znanja, ki ga lahko dobimo, če ga rabimo in lahko plačamo. Alma Mater izobražuje za potrebe dela na področju zdravja, aktivnega staranja, menedžmenta, humanistike, informacijskih tehnologij. Slovenci smo bili edini narod v Evropi, ki plesne umetnosti ni razvil do akademske stopnje. Verbalno komunikacijo smo v Sloveniji uvedli pred sto tremi leti na univerzi v Ljubljani, neverbalne (ples) pa ne. Šestdeset let je komisija za to delala na ministrstvu! Poklical me je član komisije in dejal: »Mi tega ne znamo. Bi ti to naredil?« Pripravili smo program, ki odlično teče. Poklicali smo najboljše mojstre baleta iz Zagreba, Budimpešte in Peterburga.

- Poleti ste praznovali 80-letnico življenja. Nadškof Cvikl je v voščilu dejal, da imate radi domovino, a da ste tudi odprti v svet. Sodelovali ste pri samem rojstvu naše države. Kaj ste takrat želeli za domovino in kaj ji želite danes?
Saj poznate: “Domovina je ena, kot mati, nam vsem dodeljena”. Domovino dobiš. S tem živiš in želim, da bi s tem živeli moji otroci. Zato vidimo osnovno poslanstvo univerze Alma Mater, da razvijamo osebnost, kjer vzporedno razvijamo to, čemur v Švici rečejo “hand, heart and head”: roka (delo), srce (ljubezen), glava (razum). Materialne, biološke, duševne in duhovne razsežnosti morajo biti vzporedno razvite. Za razvoj in ohranjanje človeka ter kulturne identitete moramo vzporedno razvijati materialni, družbeni, socialni in kulturno-duhovni vidik.
Vse, kar delamo na tem področju, delamo v prid mladih ljudi v želji, da so v življenju srečni in uspešni. S tem, ko izobražujemo ljudi, da dobijo službo, ustvarjamo podlago, da bodo postali svobodni ljudje. Vemo, da socialni podpiranec ne more biti svoboden človek. Izkušnje tujih univerz želimo prinesti k nam, naše pa povezati s svetom in se soočiti z odprto konkurenco. Kakovost bomo razvili samo s konkurenco.
Naše poslanstvo mora biti smiselno. Diplomante moramo izobraževati, da bodo zaposljivi, na področju znanosti pa to dosežemo z implementacijo inovacij. Zato poudarjamo inovativnost. Ni dovolj, da profesorji pišejo članke za napredovanje v svoji akademski karieri, ampak tudi zato, da bo industrija lahko na podlagi lastnega znanja delala konkurenčno s svetovnimi trendi. Znanost mora biti tudi v funkciji razvoja, ne samo gospodarskega, ampak celotnega.
Kot neprofitna organizacija moramo denar trošiti razumno, za izboljšanje izobraževanja. Pri znanosti ni samo vprašanje denarja, ampak tudi racionalne porabe tega denarja. Ne želimo izobraževati nezaposljivih poklicev. Ti ljudje prej ali slej objektivno postanejo lumpen proletarci ali lumpen birokrati. Navadili se bodo, da bodo razmišljali samo, kaj bodo dobili na lahek način, ne pa, kaj bodo ustvarili in kaj bodo dali od sebe zase, za družino in za skupno dobro.
Prav tako skrbimo, da približamo študij možnostim študentov in potrebam zaposlovalcev, predvsem gospodarstva. Zato da omogočamo študentom, da študirajo tisto, česar sicer ne bi mogli študirati. Gremo tja, kjer ni visokih šol ali je potreba po poklicu. Posebej je pomembno, da smo v demografsko ogroženih krajih, kjer se ljudje odseljujejo, da se zagotovi demografsko ravnotežje. Če tako delamo, bomo v tem prostoru zagotovili demografsko stabilizacijo, kar je izrednega pomena za naše obmejne kraje. Na teh področjih moramo ponuditi študije, ki so primerni za ta prostor.

Ludvik Toplak (1942)
je po študiju na pravni fakulteti v Ljubljani študiral še na več drugih univerzah in na njih opravil magisterij in doktorat. Nabrano znanje je razdajal drugim, saj je bil profesor na univerzi in tudi rektor univerze v Mariboru. Opravljal je tudi službo veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu.
Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v Skupščino Republike Slovenije in postal predsednik Družbenopolitičnega zbora Skupščine. Kot eden vidnejših članov Slovenske kmečke zveze in Demosa in je bil aktiven v obdobju osamosvojitve in demokratizacije Slovenije. Sedaj je predsednik Alma Mater Europaea – ECM.

B. Rustja, dr. Ludvik Toplak, predsednik Alma Mater Europea - ECM: Gost meseca, v: Ognjišče 10, 2022, str. 6-10.

strokovnjakinja za Sveto pismo in misijonarka na Salomonovih otokih

“Salomonovi otoki so me že prvič tako ‘posrkali vase’, da sem se tja še vračala.”

“Kako boste preživeli svojo upokojensko dobo?”To vprašanje si je najbrž zastavil že marsikateri Slovenec. Za s. Snežno Večko to ni bilo velika težava, saj si je že dolgo želela, da bi nekaj svojih moči posvetila ljudem v tretjem svetu. Tako je šla predavat Sveto pismo na Salomonove otoke, ki so jo kmalu ‘potegnili vase’. Strokovnjakinja za Sveto pismo (biblicistka) je o tej svoji izkušnji in o Knjigi knjig spregovorila za naše bralce.

- Misijonarili ste na Salomonovih otokih. Lahko rečemo, da ste bili misijonarka posebne vrste, ker ste predvsem predavali v bogoslovju. Kako ste se odločili za ta korak? Prej ste namreč predavali v Sloveniji?
Željo, da bi proti koncu svojega dela na teološki fakulteti ali ko bom upokojena, del svojega življenja posvetila deželam tretjega sveta in nekaj naredila zanje, sem že prej začutila. Stvar pa se je razpletla ne da bi jaz karkoli naredila v tej smeri. Profesor Drago Ocvirk, ki je prvi predaval na Salomonovih otokih, je kolegom napisal pismo, ko se je ves navdušen vrnil s prvega bivanja s Salomonov, v katerem nas je prosil za materialno podporo bogoslovcem in za to, če bi bil kdo pripravljen za dva ali tri mesece iti predavat tja. Ta prošnja me je zelo nagovorila, čeprav nisem mogla takoj tja, ker sem morala prej na fakulteti končati določene obveznosti. Tako sem leta 2012 prvič šla predavat na Salomone. Za drugič in tretjič ni bila več potrebna spodbuda, ampak so me tamkajšnji ljudje in tamkajšnja dežela tako ‘posrkali vase’, da sem šla ponovno tja predavat leta 2014. V akademskem letu 2015/16 sem bila tam celo leto.

- Bogoslovcem ste predavali Sveto pismo. Ali ste morali razlagati celotno Sveto pismo, ali samo nekatere predmete?
Ne, nisem predavala vseh predmetov o Svetem pismu, ampak samo nekatere. Imajo izdelan študijski program, podoben našemu, le da imajo manj ur predavanj kot pri nas. Poleg mene je predaval svetopisemske predmete še en Eritrejec.

- Torej je v tem bogoslovju profesorski zbor zelo raznolik.
Zelo. Ko sem bila prvič, je bila sestava res neverjetna: Argentinec, trije Indonezijci, Nigerijec … iz Evrope sem bila samo jaz. Ob drugem bivanju je predaval še Irec. Veliko profesorjev je bilo lazaristov, ki so iz raznih dežel hodili predavat in se po določenem času vračali nazaj. Pozneje so se pridružili še profesorji iz Amerike in dva Indijca. Skratka pisana druščina. Tam je delovala tudi slovenska laiška misijonarka Polona Berlec, ki je delala v tajništvu fakultete ter učila računalništvo.

- Ali se je v teh letih izšolalo tudi že kaj domačih profesorjev, ki predavajo?
Škofje se zelo trudijo, da bi pridobili kakšno štipendijo za domače duhovnike in bi jih potem poslali na podiplomski študij v tujino. Če ne dobijo štipendij, jih iz svojih sredstev ne morejo poslati na študij. Domačini že poučujejo cerkveno pravo, nekaj dogmatike, pastoralno teologijo … Tudi jaz sem lahko svoje delo odložila, ker je moj študent, ki sem mu predavala prvo leto, šel študirat Sveto pismo v Ameriko, njegov sošolec študira na Filipinih filozofijo … Tako bodo imeli že precej domačih profesorjev.

- Občudovali ste njihovo odprtost za Sveto pismo. Kaj se vam zdi, se je njim, pripadnikom mladih Cerkva, lažje ko nam približati Svetemu pismu? Njihova kultura je še vedno ustna (oralna), kakršna je bila kultura, v kateri je nastajalo Sveto pismo.
Nekatere stvari so jim bile lažje. Včasih sem jih naravnost vprašala: ali je tako podobno tudi pri vas. In so kdaj potrdili. Sicer pa jim ni bilo preveč lahko. Njihove domače zgodbe so drugačne. Sveto pismo ima drugačno metodo. Zaradi njihove pripovedne (narativne) kulture jim je bilo včasih težko, saj niso navajeni preveč delati s knjigami. Eksegeza (razlaganje Svetega pisma) zahteva, da se poglobiš v sveto knjigo. Treba je brati, študirati. V tisti vročini jim ni bilo najbolj lahko sedeti za knjigo. Njim bolj ustreza, da vzamejo v roko mačeto in gredo v pragozd sekat ali delat na vrt bogoslovja. Sama sem se zato morala izmisliti metode, da so študirali.

- Koliko pa je bogoslovcev v semenišču?
Okrog 40 za tri škofije. Salomončanov je približno pol milijona. Pred vstopom v bogoslovje imajo dva uvajalna letnika. Takrat stanujejo v posebni hiši. Zakaj dve leti? Navaditi jih morajo na nov ritem življenja, ki je drugačen od življenja v njihovih vaseh. Pridobiti si morajo tudi nekatera znanja, potrebna za študij teologije. Nekateri niso končali srednje šole, ali pa so končali samo prvo stopnjo. Pri njih imajo namreč več stopenj srednje šole. Sledi 7 let bogoslovja. V 4. letniku gredo za več kot pol leta na prakso v župnije. Ko se vrnejo, morajo svojo izkušnjo tudi kritično ‘obdelati’. Ko sem hodila na razne slovesnosti, sem opazila, da je med duhovniki sedaj že več domačinov kot tujih misijonarjev. Ker je vedno več kandidatov za duhovne poklice, so škofje ustanovili svoje semenišče, ker se to bolj splača kot da bi bogoslovce pošiljali na Papuo Novo Gvinejo ali kam drugam.

- Predavali ste tudi sestram Misijonarkam vnebovzetja. Gre za filipinsko redovno skupnost, ki pa že ima precej domačink v svojih vrstah.
Ja, gre za filipinsko redovno skupnost. Imajo že sestre domačinke, podobno pa tudi drugi redovi. Tako so dominikanke, ki so prišle iz Avstralije, dobile že toliko novih poklicev, da so te postale samostojna provinca. Tako je nastala tudi posebna domača redovna skupnost, ki je nastala iz misijonskega reda, posvečenega Mariji (marijanistke).

- Vrniva se k filipinskim sestram, ki ste jim predavali.
Na Salomonovih otokih je veliko Filipincev, ki tam delajo. Filipinci so se že toliko razvili, da vedo, kako se je treba lotiti službe in vztrajati vsak dan. Salomončani še niso navajeni, da je treba vsaki dan v službo. Kakšen dan bi kar opustili delo. Zlasti filipinska podjetja nastavljajo svoje ljudi (računovodje, delovodje …). Tako je filipinska skupnost tam zelo močna. Ena od filipinskih sester je učila psihologijo v bogoslovju. Ta me je prosila, da bi v filipinski skupnosti vodila biblično skupino. Poleg tega sem hodila predavat še njihovim novinkam o Svetem pismu. Novinkam sem poskušala predstaviti tudi različne načine pristopa k sveti knjigi. Za delavce sem imela srečanja samo enkrat na mesec in sem uporabila metodo, ki jo uporabljajo naše svetopisemske skupine. Žal nisem mogla doseči veliko pogovora, saj sem jim govorila v cerkvi pred mašo. Nismo sedeli v krogu in se pogovarjali. Njihove odgovore se mi je posrečilo dobiti tako, da sem jim dala liste in so jih napisali. Skušala sem povezati sporočilo Svetega pisma z življenjem in takrat so se kar odzvali. Še več sodelovanje je bilo pri bogoslovcih, ki so imeli enkrat na teden v bogoslovju – izven študijskega programa – biblično skupino.
Poleg teh srečanj sem imela še svetopisemska srečanja za animatorje, tako ženske kot moške. Imeli so svoje izobraževanje, kjer sem delno predavala, delno pa sem odgovarjala na vprašanja ali pa jim dala naloge, naj npr. določeno stvar poiščejo v Svetem pismu. Zanimivo je, da so žene animatorke same predlagale, naj organiziramo srečanja tudi za moške. Dejale so: lahko tukaj sklenemo marsikaj, kaj bomo spremenile v župniji, ampak v družini ne moremo nič spremeniti, če možje niso za to. In tako so pripravili srečanja še zanje. Na prvo srečanje je prišlo skoraj 500 mož.

- Na Salomonovih otokih ste doživeli slovesnost nove maše. Menda so pri posvečenju vključili prvine njihove kulture. Kako je to izgledalo? Kaj je bilo drugače kot pri nas?
Na tisti novi maši je bilo zelo močno sodelovanje. Marsikaj bi lahko tudi pri nas vpletli v mašo, seveda na naš način. Oni so na svoj način. Pokazali so, kaj je vloga duhovnika. Potem ko se je sprevod duhovnikov razvil po cerkvi, je prišel za njimi človek, ves zvezan in na nogah je imel verige. Pomikal se je po cerkvi. Pri oltarju ga je prišel razvezovat spon novomašnik. Obenem so komentirali, kaj se dogaja. Značilna je tudi procesija darov. To je res nekaj njihovega, ko nosijo tudi na glavah košare, polne darov, ki jih položijo pred oltar. Značilen je ples bojevnikov, ki plešejo v svojih oblačilih. Ta ples je lahko večkrat: za slavo, pred evangelijem, ko nesejo evangeljsko knjigo, pred darovanjem … Ne ob novi maši, ampak na veliko soboto so vse predmete, ki so potrebni za okrasitev oltarja, prinesli v procesiji. Ples imenujejo ‘ples bojevnikov’, ker imajo lesene sekire in z njimi izvajajo gibe. Na gležnjih imajo privezane zvončke. Za glasbo je skrbel tisti bogoslovec, ki je že bil v Sloveniji. Sicer je Salomončanom glasba prirojena, jim je ‘v krvi’, zlasti njemu.

- Na Salomonovih otokih je delovala sestra Metoda Fabčič s Primorske. Pogovor z njo, ki je bil objavljen v avgustovski številki naše revije leta 1978, je nosil naslov ‘Rokovala sem se z možem, ki je pojedel 47 ljudi’. Očitno je ona še srečala ljudožerce. Ste vi slišali zanje? Še govorijo o tem?
Ne samo slišala, celo kakšen bi še lahko bil. Agronom Tone Ivančič, ki prek univerzitetnih programov tam raziskuje, mi je pripovedoval, da je policija pri svojem obhodu našla neko ženo, ki je kuhala človeško meso. Danes je to seveda kaznivo. Še drug primer. Neki človek se je vračal s polja. Nanj so naleteli lovci, ki so šli verjetno lovit divje svinje, pa niso nič ujeli. Do danes se mož ni vrnil domov. Predvidevajo, da je šlo za kanibalizem. Drugih podobnih zgodb nisem slišala, sem pa veliko slišala o krvnem maščevanju.

- Ali je to med plemeni, če nekdo iz drugega plemena ubije pripadnika našega plemena in sedaj ga moramo mi maščevati?
Tako sem jaz razumela študente. Ko sem jim razlagala Sveto pismo, zgodbo o Kajnu in Abelu, sem želela vedeti, kako bodo oni to razumeli. Vprašala sem jih, če poznajo to, da se je treba maščevati bodisi za to, če kdo koga ubije ali pa naredi kakšno drugo krivico. In so prikimali. Očitno jim stvar ni bila tuja. Pobliže sem to doživela, ko so se fantje stepli ali sprli med sabo. Morda je bila vmes tudi pijača, saj sami izdelujejo pijačo kvaso, ki je še močnejša od našega žganja. In en fant je ubil drugega najstnika. Tisti, ki je ubil drugega, je sedaj v zaporu devet, skoraj že deset let. Dokler njegova družina ne bo plačala žrtvi ‘kompenzacijo’, kakor oni rečejo, je fant, ki bi ga izpustili iz zapora, v nevarnosti. Tako maščevanje je zaskrbljujoče. To ‘kompenzacijo’ zelo prakticirajo. Če se komu zgodi kakšna nesreča, sorodniki poiščejo nekoga, ki je kriv zanjo. Neka žena je v odsotnosti moža plezala na drevo, ki nima vej, da bi nabrala oreščke. Ker je drevo gladko, je padla na tla in na poti v bolnišnico umrla. Za družino je izguba žene in matere velika žalost sama po sebi. A kakor da to ni dovolj! Ženin oče je od moža zahteval še ‘kompenzacijo’!

- Tu ima veliko vlogo krščansko sporočilo o odpuščanju.
Misijonarji se trudijo oznanjati krščansko sporočilo. Ne vem, koliko jim uspeva privzgojiti pristne krščanske drže. Bilo bi pa potrebno, kajti izredno globoko je v teh ljudeh ta drža ‘kompenzacije’. Tradicionalna verovanja so močna in take navade se počasi izkoreninjajo. Pri omenjeni novi maši so razložili, kako je staro verovanje vključeno v krščansko verovanje. Novomašnik je namreč napisal diplomsko nalogo na to temo. Povečini pišejo diplomske naloge o teh starih navadah, ki zdaj izginjajo. Bodo ostale pa zapisane v teh nalogah in ohranjene za prihodnje rodove.

- Lahko kaj poveste o njihovem verovanju?
Po opisu tega duhovnika verujejo v najvišjega boga. Na neki način je ta bog precej podoben našemu krščanskemu Bogu. Ne poznajo pa učlovečenja. Poznajo praznovanja z obredi, ki so spet v več ozirih podobni krščanstvu. Edino, kar manjka, je milost. Ne poznajo, da bi bilo nekaj zastonj. Navajeni so, da vse plačaš. Tudi če kaj narobe narediš, moraš odplačati.

- Poročali ste o gostoljubnosti domačinov. Kaj so vam pa ponudili? Kaj jedo? Predvidevam, da na otokih veliko rib in drugih morskih sadežev.
Ja, rib in morskih sadežev je precej in lahko jih kupiš na tržnici. Izredno lepo raste ananas, kokosov oreh, banane, papaja … Pridelujejo kasavo, ki ima gomolje, podobne našemu krompirju, samo nekoliko bolj podolgovati so. Mene je tudi okus spominjal na krompir. Poznajo zelje, ki pa ne raste kakor naše v glavah, ampak ima odprte liste. Večinoma hrano kuhajo. Meni je bilo brez okusa, ker so skuhali riž brez dodatkov. Podobno druge stvari. Sestra, ki je skrbela za kuhinjo je npr. piščančje perutničke skuhala, potem malo dušila s čebulo … Ko sem živela z dvema sestrama, sem opazila, da za kosilo nič ne kuhata, ampak, kakor sta rekli, opoldne samo “nekaj data v usta”. Zvečer sta kaj skuhali. Velikokrat kakšno ribo in zraven riž ali kasavo. Jaz sem tudi kuhala in tako sem pripravila enolončnico. Seveda sem morala testenine kupiti. Tako sem jaz v hiši tistih sester skuhala prva kosila. Sestri sta bili domačinki in nista bili vajeni kuhanja. Imeli smo vrt pri hiši, kjer je rastla kasava, zelje, paradižnik … Poznajo tudi neko vrsto solate, ki pa je tako trda, da jo je bolje skuhati. Seveda se da veliko hrane kupiti. Kupujejo jo pa večinoma tujci, ki tam živijo. Domačini ribe predvsem kuhajo. Nato v tisto vodo dodajo kokosovo mleko. To tekočino potem popijejo. Ponekod iz ribe, kokosovega oreha in manga naredijo kuhano okusno jed. Ta ne sme – pri določenih plemenih – manjkati na nobeni slovesnosti sicer pravijo, da so bili lačni.

- To so tihomorski otoki. Ali se na njih pozna segrevanje okolja? Se viša gladina vode, kar pa bi tudi pomenilo izguba življenjskega prostora?
Da, gladina vode se viša. Eno od deklet je pisala nalogo na to temo. Videla sem njene fotografije, ki prikazujejo drevesa. Včasih so rastla ob vodi, sedaj pa so zaradi višanja gladine, že čisto nagnjena in bodo vsak čas padla v vodo. Ponekod, kjer jim je voda že odžrla zemljo, postavijo na kolih sredi vode korito z zemljo in tam gojijo rastline. Zemlje je malo in zato si nekateri ljudje, ki ne želijo živeti v gneči, nanosijo na obalo kamenje in si zgradijo nekakšen umeten otoček ter na njem postavijo hiško, čisto blizu obale.

- Je to nekakšna nikogaršnja zemlja, da to lahko naredijo?
Ja, to je nikogaršnja zemlja, sicer so glede zemlje zelo občutljivi. Kako se viša gladina morja, kaže tudi to, da se je morala kakšna družina – konkretno družina nekega duhovnika – zaradi vode odseliti in si poiskati nov dom. Na Rdeči obali, kjer so potekali težki boji v drugi svetovni vojni, stoji misijon. Sedaj nekaj prezidavajo, a zdi se mi, da bodo morali zgraditi novo hišo, saj je sedanja že tako blizu morja, da bo morje kmalu zapljuskalo do zidov.

- V pogovoru sva veliko govorila o Svetem pismu, da se kar samo postavlja vprašanje, kakšna pa je bila vaša pot do Svetega pisma in študij te Svete knjige? Študirali ste teologijo. Zakaj ste se odločili, da specializirate prav Sveto pismo, saj bil lahko izbrali kaj drugega?
Sveto pismo me je od začetka pritegnilo. Pred študijem na teološki fakulteti sem študirala v Zagrebu na Pastoralnem inštitutu. Tam so študirale naše sestre – takrat je bila še ena provinca z noviciatom v Varaždinu – in pripovedovale, kako jim profesor razlaga Sveto pismo. Ta razlaga se mi je zdela zanimiva, ker je temeljila na realni osnovi – tisto, kar se je res zgodilo – in kako lahko izluščimo iz zgodb, kaj je resnično jedro in kaj kot poučna pripoved hoče na podlagi dejstev, ki so se zgodila, postati nauk za bralca ali poslušalca. Na teološki fakulteti smo imeli tudi eksegetske predmete, ki so podobno razlagali Sveto pismo.
Po končani teološki fakulteti so mi predstojniki rekli, naj bi nadaljevala študij z namenom, da bi pomagala predavati na Katehetsko pastoralni šoli. Našteli so mi tudi nekatera področja študija, jaz pa sem rekla, da bi najraje študirala Sveto pismo. In tako sem pristala na tem študiju. In rada sem to študirala.

- Manj znano je vaše sodelovanje z Ognjiščem. Leta 1980 so izhajale v vsaki številki vaše Biblične slike, nekakšne literarizirane predstavitve svetopisemskih osebnosti. Ste takrat že študirali Sveto pismo ali je to odraz velike želje po raziskovanju Svetega pisma?
Takrat sem že študirala Sveto pismo. Na duhovnih vajah za dekleta jih je bilo treba uvesti v svetopisemske zgodbe, Jezusova srečanja z bolniki, z grešniki … Že tam sem se trudila, da bi pripravila uvod v zgodbo, ki je izhajal iz življenja, nadaljeval pa z opisom srečanja določenega človeka in Jezusa in kakšno spremembo je doživel v življenju. Druga spodbuda za zgodbe pa je bil obisk Svete dežele in doživetje njenega utripa, kar je bilo tudi velika kulturna sprememba, podobno kot na Salomonovih otokih. Doživeti ljudi in se zavedati, da so se tam zgodili dogodki, o katerih beremo v Svetem pismu! Velikokrat smo brali o določenem dogodku, sedaj pa stojimo na tistem kraju, na katerem se je dogodek zgodil. To je na vse romarje naredilo močan vtis. Jaz pa sem začutila, da bi sedaj lahko nekaj napisala, ker sem se lahko vživela v tiste dogodke in v utrip tistega življenja. Obe stvari sta pripomogli k nastanku teh zgodb.

- Niste pa nadaljevali s pisanjem v tem slogu.
Potem res nisem, ker mi je študij vzel večino časa in energije. Pozneje sem se s Svetim pismom ukvarjala bolj študijsko. Poleg tega sem prevajala Sveto pismo. Za Standardni prevod Svetega pisma sem prevedla Prvo in Drugo Samuelovo knjigo ter Esterino in Rutino knjigo. Za Jeruzalemsko Sveto pismo pa Četrto Mojzesovo knjigo, Prvo in Drugo Samuelovo knjigo in knjigo preroka Izaija.

- Dokaj zgodaj ste stopili v samostan.
Doma sem iz župnije Kotlje, srednjo šolo sem obiskovala v Ravnah na Koroškem. Potem sem vstopila v samostan. Študij sem začela v Zagrebu. Večina naših sester je študirala katehetsko šolo. Ko so me predstojnice prvič vprašale, ali bi študirala jezike ali teologijo, sem odgovorila, da bi veliko raje teologijo.

- Pa ste se potem pri specialističnem študiju morali veliko ukvarjati z jeziki.
Je bilo treba, ampak jeziki so me tudi zelo veselili. Ob vstopu v samostan si sploh nisem predstavljala, da bom kaj študirala. Tako sem pristala na teologiji. Zaradi tega sem bila zelo srečna, čeprav me v začetku študij ni pritegnil, ker je bilo v prvih dveh letnikih največ filozofije. V ‘tolažbo’ je bilo nekaj Svetega pisma tudi v prvih letnikih. V Ljubljani sem končala študij teologije, potem pa nadaljevala študij Svetega pisma tudi z namenom, da bi predavala na Katehetskem tečaju.

- Čeprav ste potem predavali tudi na teološki fakulteti.
Sem, a na začetku sem mislila predvsem na Katehetski tečaj. Prof. Krašovec je videl, da bo moral poiskati nekoga, ki bo prevzel kakšen svetopisemski predmet. V uvidu je bilo, da bi v Mariboru okrepili oddelek teološke fakultete. Tako smo uršulinke ustanovile v Mariboru svojo skupnost; v njej sem preživela 22 let ter predavala na mariborskem oddelku.

 

S. Snežna Večko (1947) je doma iz Kotelj na Koroškem. Po srednji šoli v Ravnah na Koroškem je stopila k uršulinkam. Teologijo je študirala na teološki fakulteti v Zagrebu in Ljubljani. Diplomirala je leta 1976, magistrirala 1979 v Ljubljani. Med doktorskim študijem se je izpopolnjevala na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu in Ameriškem inštitutu za študij Svete dežele v Jeruzalemu. Doktorirala je leta 1986 pod mentorstvom dr. Jožeta Krašovca na temo ‘Božja in človeška zvestoba v hebrejski Bibliji’. Leta 1991 je postala predavateljica na Teološki fakulteti. Predavala je na enopredmetnem in dvopredmetnem univerzitetnem študijskem programu ter na Visokošolskem strokovnem programu predmete, povezane s Svetim pismom. Sodelovala je pri prevajanju Svetega pisma v slovenščino.

B. Rustja, s. Snežna Večko, misijonarka na Salomonovih otokih: Gost meseca, v: Ognjišče 8, 2017, str. 8-13.

jezikoslovka

“Rekli so mi, da bom ‘letela’ s fakultete, a vere nisem hotela zapustiti”

Martina Orožen je oktobra 2021 praznovala visok življenjski jubilej, a so njene misli še vedno sveže, njen spomin pa nadvse bogat. Sega od otroštva naprej, v čase, ki počasi tonejo v pozabo. Žal se nisva mogla toliko pogovarjati o njeni stroki in njenih raziskavah, ki se v marsičem tičejo tudi sv. bratov Cirila in Metoda ter zgodovine slovenskega (cerkvenega) jezika, ampak sva se omejila na dragoceno pričevanje vrhunske znanstvenice. Začela sva z njenim otroštvom in s praznovanjem božiča.

- Kakšne spomine imate na praznovanje božiča v otroštvu?
Deset let mi je bilo, ko je izbruhnila druga svetovna vojna. Teh let se spominjam kot časa srečnega otroštva. Takrat so bile še zelo močne družinske povezave. Pri hiši so živeli tudi stari starši, po vasi smo imeli sorodstvo, strice, tete, botre … Delali in praznovali smo skupaj. Skupaj smo hodili po eno uro daleč k maši v Dol pri Hrastniku. Nedelja je bila sveta, dan počitka. Ni se delalo, tudi ob košnji ne. Samo če je grozila huda ura, so šli pograbit seno. Po nedeljskem kosilu smo se pogovarjali, na obisk so prišli sorodniki ali sosedje. Nekatere žene so šle še popoldne k večernicam, torej so šle dvakrat do farne cerkve, kar je zneslo štiri ure hoda.

- Kaj pa sami prazniki?
Omejila se bom na božič. Brat in mlajša sestra smo hodili nabirat mah. Pa ne šele v adventu, ampak že prej. Takrat so bile pogoste zgodnje zime. Zgodaj je zmrznilo. Bil je lep čas pričakovanja božiča. Mah smo nabrali za jaslice v hiši in za kapelo ob hiši. Jaslice smo postavili v bogkov kot. V kapeli pa jih je postavljal stric Janez, očetov bratranec. Bival je pri nas, ker je po prvi svetovni vojni postal sirota. Oče je padel pri Doberdobu, mama pa je umrla za tuberkulozo.

- Je bila to vaška kapela?
Ne, to je bila naša, ‘hišna’ kapela. Postavil jo je eden od naših prednikov. Lansko jesen sem jo dala obnoviti. Pripovedovali so, da so jo delali furlanski mojstri, ki so takrat v vasi obnavljali podružnično cerkev sv. Štefana. V kapeli pa je stric postavil tudi drevešček in ga okrasil. Okraskov se otroci nismo smeli niti dotakniti, da ne bi kaj ubili. Postavitev teh jaslic je bil za otroke velik dogodek.
Doma smo pa jaslice postavljali otroci. Bile so papirnate, mislim, da jih je naslikal slikar Maksim Gaspari. Oče je prinesel polo, mi smo pa morali paziti in natančno izrezati figurice. Na figurice smo nalepili palčke, ki smo jih zabodli v mah. Lepilo je bilo narejeno iz vode in moke. Vse je bilo preprosto, pa toliko veselja! Seveda smo to delali že teden pred božičem. Dreveščka v hiši nismo postavljali, ker takrat to ni bila navada. Pred jaslicami pa je morala goreti lučka. Zvečer smo kaj zapeli, večerjali, potem so se starejši odpravili na Dol k polnočnici. Bil je sneg, včasih brez gazi in to 30 ali 40 cm! Imeli so bakle, da so si svetili. Kot otrok sem bila pri polnočnici samo dvakrat ali trikrat. Smo pa šli k maši na sveti dan.
Za Sv. tri kralje je mama spekla poprtnik. Ta kruh je na svete tri kralje stari oče razrezal. En kos je dvignil visoko in otroci smo morali skočiti visoko, da smo ga dosegli. “Toliko, kakor skočiš, toliko boš tisto leto zrastel,” so nam govorili.

- Kakšno pa je bilo praznovanje med vojno?
Zelo žalostno petletje. Spominjam se še začetka vojne. Na cvetno nedeljo smo se vračali od maše. Nesli smo butarice in začelo je bobneti. Bombardirali so Zidani Most, pomembno železniško križišče, ki je po zračni črti dokaj blizu. Pri nas doma so se vse šipe tresle. Potem smo zvedeli, da so bombardirali Beograd. Takrat sta se začela skrb in strah. Vsi moški so morali k vojakom, a so se k sreči po nekaj dneh vrnili.

- Naenkrat je bila šola v nemščini.
Ko smo prišli v razred, smo videli, da sta izginila slika kralja Petra in križ. Namesto tega so obesili Hitlerjevo sliko. Najprej je bil učitelj Slovenec, ki pa se je ponemčil in z nami ni spregovoril niti besede slovensko. Začel nas je učiti nemške pesmi. Kmalu ga je zamenjal drugi učitelj, ki je bil Nemec, vojaški tip. Iz šol so odpeljali slovenske knjige in jih zmleli v papirnici Radeče.
Takoj po zasedbi so Nemci zahtevali, da morajo vsi obesiti nemške zastave. Moj oče tega ni hotel storiti. Prišla je komisija, ki je to prekontrolirala in s tem se je zelo izpostavil. Izobražence so odpeljali, ali pa so zbežali na italijansko stran. Zaprli so župnika, v sosednji župniji pa so župnika skrili in je ostal tam med vojno. Bil pa je že starejši. Župnika pri Sv. Jedrt pa so pozneje zaprli in ustrelili kot talca.
Našo župnijo in okoliške župnije je med vojno upravljal Ludvik Prelog, kaplan iz Hrastnika. Vozil se je s kolesom po klancih. Čisto poten je prišel v cerkev, cerkev pa mrzla! Tako je kašljal in ljudje so se bali, da bo zbolel. Ni smel govoriti slovensko. Pevce je raje naučil peti latinsko, da niso peli nemško. Evangelij je prebral v nemščini in prav tako pridigal. Velikokrat se je po maši obrnil proti cerkvi in po slovensko povedal oznanila. Pa tega ne bi smel. Naslednjo nedeljo je povedal, da ga je šla neka ženska tožit na policijo. Zagovarjal se je, da ljudje pač ne razumejo in zato jim je povedal po slovensko. Naročil nam je, naj bomo tiho in ne govorimo o njegovih slovenskih oznanilih. Med mašo so morali člani Hitlerjeve mladine priti vsako nedeljo na apel – dvignili so zastavo in zapeli himno – in tako niso mogli k maši! Tudi v šoli ni bilo nič verskega. Nacizem je bil poganski.

- Torej je bilo tudi praznovanje božiča drugačno. Kakšno?
V joku in strahu je bil naš prvi ‘vojni’ božič. Teden dni pred božičem leta 1941 so aretirali očeta. Bili smo v skrbeh – se bo vrnil? Kdaj? Čez dobra dva meseca se je oglasil s kartico v nemščini in povedal, da so v gradu Borl pri Ptuju. Na Štajerskem je bil narodni odpor, ne ideološki. Zaprli so vse duhovnike, pa zdravnike in učitelje. V zavednih Slovencih se je rodil odpor do okupatorjev. Zato so fantje v gozdovih imeli podporo ljudi. Tudi očetu so očitali, naj bi skupina teh fantov prenočevala na našem skednju. Jaz nisem nič opazila.
Zaprli so tudi očetovega bratranca ter iz vasi nad nami iz ene družine sina in mamo. Tista mati se je vrnila iz taborišča in povsod kazala ‘lagersko’ številko. Bila je globoko verna in skoraj ni bilo maše, da ne bi šla tja, toda povsod je kazala tudi številko ter pripovedovala, kaj vse so pretrpeli. Ljudje niso razumeli njenega trpljenja in njene izkušnje. Pripovedovali so, da je prišla Lidija Šentjurc, ki izhaja iz bližine Hrastnika in ta žena, ki naj bi bila z njo celo v sorodstvu, ji je pripovedovala o svojem trpljenju, obenem pa je bila izredno verna. Bila je preprosta, a se ni bala, ampak je pred vsemi pričevala za taboriščno trpljenje in za vero. Pravijo, da ji je Lidija Šentjurc odgovorila: “Takrat so oni vladali, sedaj pa vladamo mi!” Njenega sina in mojega očeta so Nemci ustrelili kot talca.

- Kako ste izvedeli za očetovo smrt?
Poslal nam je poslovilno pismo, napisano s svinčnikom. Sedaj ga hranim jaz. “Božja volja je, da se ne vidimo več. Umrl bom danes popoldne,” tako je začel pismo (Gospe Martini se orosijo oči). “Jaz bom s starim atom in staro mamo molil za vas. Molite neprestano za moj dušni mir,” je sklenil. In res smo potem celo vojno molili za očeta. Mama je ostala sama, z njo pa teta in že omenjeni stric Janez in šest majhnih otrok. Najstarejši Marjan je imel dvanajst let, najmlajša sestra je bila stara le nekaj mesecev. In celo kmetijo je bilo treba obdelovati!
Vsake štirinajst dni so viseli plakati z imeni ustreljenih. Nikoli jih ne bom pozabila. Ljudje po dolini so že pred nami vedeli za očetovo smrt, kajti na Dolu niso hoteli obesiti plakata zaradi mame in zaradi nas. Očeta so namreč imeli radi in ga spoštovali.
Po očetovi smrti smo se stalno bali, da nas bodo izselili, kakor se je zgodilo z družinami ‘sumljivih’. In res so nas odpeljali avgusta, aprila so ustrelili očeta. Odpeljali so nas v Celje. Po treh dneh naj bi nas odgnali v Nemčijo. Vendar so nas odpustili domov. Najbrž zato, ker je bila najmlajša sestra še dojenčica. Tako nam je bilo prizaneseno to, kar se je dogajalo naslednji dan, ko so ločevali otroke od mater. Ljudje, ki so to videli, so pripovedovali, kakšen neznanski jok je bil! Vrnili smo se domov, a se še vedno bali, da bodo spet prišli po nas. Obdelovali smo zemljo in vsi so se neznansko trudili, da smo preživeli. Neka žena nam je včasih sama od sebe prišla pomagat, ker smo se ji smilili. Spominjam se, kako lep odnos je imela do zemlje. Skoraj posvečen!

- Po vojni ste šolanje nadaljevali v Celju.
Po vojni se je iz izgnanstva v Srbiji vrnil stric Janko Orožen. Bil je med prvimi izobraženci, ki so ga izgnali iz Celja. Stric o svojem trpljenju ni pripovedoval, je pa pripovedoval o trpljenju duhovnika Ferda Potokarja, doma iz sosednje župnije Sv. Jedrt. Nemci so ga do smrti mučili!
Ob vrnitvi nas je stric obiskal. Z mamo sta se dogovorila, da bo mene vzel k sebi. Rada sem brala, na zemlji pa ne ravno rada delala in odločitev je bila, naj grem v šolo. Sprejeli so me v nižjo gimnazijo, morala sem delati dopolnile izpite, kajti bila sem brez spričevala in potrdil o šolanju, ker je šola v Dolu zgorela. Leta 1951 sem maturirala. Učila sem se ruščine in angleščine, prostovoljno pa še latinščino. Ruščino nas je učil profesor, po rodu Čeh. Veliko nas je naučil, predvsem pa nas je v okviru danih možnosti vzgajal za vrednote. Takrat se je že čutil vpliv nove ideologije, zato direktno ni smel govoriti. Po izletu na Sveto Goro, kjer je imel pred cerkvijo vzgojni govor, je na lepem izginil. Kazensko so ga upokojili, oziroma mu prepovedali poučevati. Njega in ravnatelja Blaznika smo otroci srečevali v cerkvi pri maši. Zato smo dijaki, ki smo hodili k maši, v njima čutili neko oporo. Verouka v šoli ni bilo več. V nižji gimnaziji sta nas poučevali še dve šolski sestri in duhovnik, a ne verouka, ampak druge predmete, ker je bilo veliko pomanjkanje profesorjev. Dva moja sošolca sta pozneje postala duhovnika: Friderik Kolšek, poznejši celjski opat, in Viljem Pangerl, poznejši mariborski kanonik. Gospoda Kolška so stalno klicali na zagovore skozi cel sedmi razred. V osmem razredu so ga v letnem semestru izključili, ker je vztrajal, da bo šel v bogoslovje. Mi nismo za to nič vedeli, ampak preprosto ga ni bilo več. Medtem je prišlo tudi do zamenjave ravnatelja. Prestavljen je bil na Akademijo, na geografski inštitut. Profesorji so bili še starega kova in so učili tako kot so znali, niso pa podajali ideološke interpretacije snovi. Le v zadnjem letniku smo dobili profesorico, ki je predavala nekakšen marksizem. Koliko smo si tistega zapomnili, pa ne vem.

- Stric Janko Orožen vas je učil slovenščino in zgodovino. Pri njem ste stanovali. Kako je to okolje vplivalo na vašo odločitev za študij slovenščine?
Zelo rada sem brala, pisala sem lepe spise. Na pamet sem znala slovenske ljudske pesmi. Zanimali so me ljudski običaji. Od doma sem imela lepe spomina na starega očeta, ki je pel pesmi, veliko Slomškovih je znal. Bil je še na zadnji skušnji pred birmo, ko je Slomšek birmal v Laškem. Slovenski jezik sem imela rada tudi zato, ker sem videla, kako so ga prepovedali in zaničevali. Zanimala sem se tudi za študij zgodovine in etnologije, a stric mi je oboje odsvetoval in dejal, naj grem na slavistiko.

- Sledil je študij slavistike.
V prvem letniku smo imeli dva predmeta, ki sta me usodno zaznamovala: fonetika (glasoslovje) in staro cerkvena slovanščina. Za ta jezik smo uporabljali srednješolsko knjigo, ker je prej veljalo precejšnje zanimanje za staro cerkveno slovanščino. V knjigi so bila besedila in razložena je bila slovnična struktura. Ko smo se učili glasove, sem ta razvoj glasov soočala z glasovi mojega narečja. Zame je bilo zelo zanimivo in veliko odkritje. Ta spoznanja so bila uporabna tudi pri dialektologiji (vedi o narečjih). Dobila sem lingvistično osnovo.
Pri staro cerkveni slovanščini me je zanimalo besedišče, katere besede smo v razvoju jezika ohranili in katere ne. Prav tako slovnična struktura s časi, tudi tistimi, ki jih slovenščina nima več. Začela sem se učiti slovanske jezike: češčino in poljščino. Ruščino sem že znala. V drugem letniku sem se vpisala v primerjalno slovansko jezikoslovje. Bila sem skoraj edina študentka. Veliko sem študirala po literaturi.
Je bilo pa zanimivo pri izpitu. Profesor Oštir je bil nepredvidljiv, nekoliko uporniški in je imel ogromno znanja. Na začetku izpita je dejal, naj zmolim očenaš. To je bilo leta 1953! Bila sem zmedena, nisem vedela, ali se norčuje ali misli resno. Vprašala sem: Ali po tiho ali naglas. »Na glas,« je odgovoril. V komisiji so se zasmejali in začela sem moliti na glas očenaš. Že sredi me je prekinil in dejal, sedaj bomo to prevedli v litavščino. To je on prevedel, jaz sem povedala, kar sem znala. Potem smo molitev prevedli v staro cerkveno slovanščino. Ob očenašu je spraševal fonetične in oblikoslovne zakone ter besede. Izpit sem seveda naredila, sledil je še slovenistični del študija. Potem je prišlo do reforme študija, ki je zmanjšal število ur staro cerkvene slovanščine. Najprej so mi omogočili, da sem predavala staro cerkveno slovanščino, potem pa so me prestavili na drugo katedro za zgodovinsko slovnico slovenskega jezika. Raziskovala sem jezik od Brižinskih spomenikov pa do ustalitve knjižne norme sredi 19. stoletja.

- Izpopolnjevali ste se tudi v tujini in predavali ste na univerzi v času komunizma, obenem pa ste stalno hodili k maši. Kako so to ‘trpeli’ vaši nadrejeni?
Pritiskov nisem čutila. Ko sem doktorirala, so mi predlagali, da bi stopila v partijo. »Če ne boš šla v partijo, boš morala iti s fakultete. Lahko ostaneš, kakor si, samo v partijo stopi,« mi je dejal človek, ki ga ne želim imenovati. »Kaj bo pa potem partija imela od mene,« sem odgovorila. »Potem boš pa šla s fakultete,« je še dejal in odgovorila sem: »Bom pa šla.« A zgodilo se ni nič. Ob demokratizaciji mu je bilo nerodno, da je tako govoril, jaz pa sem ga potolažila, da njegove besede niso imele posledic. Najbrž me je zagovoril, da niso nič ukrepali proti meni. Sicer sem predavala predmet, ki ga nisem mogla ideološko razlagati. Sem tvegala, a vere ne bi zapustila. Doma smo bili zelo nesrečni, ker so brata Marjana (Marjan Orožen, na koncu predsednik sindikatov Jugoslavije) vzeli iz družine in ga politično popolnoma prevzgojili. Spravili so ga v partijske vrhove, najbrž so k temu pripevali tudi visoki politiki iz okolice (Lidija Šentjurc, Stane Dolanc).

- Bili ste na slovenski jezik navezani tudi osebno in ne samo študijsko. Jezik vam ni bil samo kruh, čeprav ste se z njim poklicno ukvarjali, ampak tudi ljubezen. Kaj čutite, ko danes nekateri zahtevajo, naj postane učni jezik na univerzah angleščina in naj slovenščino odpravimo?
Že pred časom sem napisala razpravo o uradovalnem jeziku v slovenščini. 1848 so začeli prevajati obče državljanski zakonik v slovenski jezik. Avstrijci so dejali, kako boste to prevedli v uradni jezik, saj ga nimate. Zametki uradnega jezika so že od 16. stoletja naprej (urbarji, zapuščinska pisma, patenti …). Ne pozabimo tudi na rabo jezika v cerkvi, kjer se je oblikoval slovenski jezik. Zato so morali poenotiti pokrajinske različice jezika. Veliko truda je bilo treba, da so izoblikovali enotni jezik.
Vprašanje uporabe jezika na univerzi je vprašanje slovenske zavesti. Saj so v 19. stoletju vsi pravniki znali nemško in si bi lahko zakone prebrali v nemščini, pa so jih prevedli, da bi jih razumeli ljudje. In danes bi ti ambiciozni snobi, ki nimajo narodne zavesti, potem ko jih je slovenska država izšolala, saj so zastonj študirali na univerzi, ta jezik opustili in uporabljali angleščino, da bi objavljali v tujini in tam predavali. To je nadvse žalostno. In to bi naredili danes, ko je naš jezik razvit na vseh področjih od pesniškega do tehničnega, od pravnega do šolskega.
Naj sklenem z mislijo že omenjenega prof. Oštirja: Z vidika sporazumevanja je vseeno, ali rečeš mati ali Mutter. Ampak materin jezik je nekaj več. Je kakor krivček za klobukom gorenjskega fanta. Če mu ga bi hotel vzeti, bi ga branil. Materin jezik je zadeva časti!

 

dr. Martina Orožen (1931)
je bila rojena v vasi Turje pri Hrastniku. Po celjski gimnaziji se je vpisala na ljubljansko slavistiko in 1957 diplomirala iz slovenskega jezika s književnostjo in primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Na filozofski fakulteti je postala asistentka za staro cerkveno slovanščino in za zgodovinsko slovnico ter dialektologijo slovenskega jezika. Doktorirala je leta 1966 z disertacijo Razvoj futuralno-modalnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja. Skoraj štiridesetletno pedagoško in znanstveno delo na Filozofski fakulteti je sklenila leta 1996.
Študijsko se je izpopolnjevala v Varšavi in Krakovu, pa tudi na Dunaju in v Gradcu. Raziskovala je predvsem zgodovinsko oblikoslovje in besedoslovje slovenskega jezika. Pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete je bila nosilka raziskovalne naloge Razvoj slovenskega besedišča. Krajšo dobo je vodila Dialektološko sekcijo Inštituta za slovenski jezik pri SAZU, bila predsednica Slavističnega društva Slovenije in vodila več seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture. Izdala je štiri znanstvene monografije.

B. Rustja, dr. Martina Orožen, jezikoslovka: Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2022, str. 6-10.