Pogovor s Prešernovim nagrajencem, slovenskim pisateljem in mislecem Borisom Pahorjem, ki ustvarja v Trstu

BREZ POMOČI DUHOVNIKOV NI MOGOČE MISLITI NA PREŽIVETJE MANJŠINE

Boris Pahor ni postal slaven in znamenit šele po prejemu Prešernove nagrade, najvišjega slovenskega kulturnega priznanja, menimo celo, da jo je prejel veliko prepozno. Simpatije slovenskih ljudi je užival že prej, zlasti zaradi njegovega doslednega boja za narodne pravice Slovencev v zamejstvu in zagovarjanja pomena naroda, in sicer v dobi, ko so eni opozarjali, da je proletarska pripadnost važnejša od narodnostne, drugi pa so trdili, da jih narodnost omejuje in so zagovarjali utopitev (manjšega) naroda v morju drugih narodov. S svojo odločno držo je postal glasnik in ustvarjalec slovenske narodne samobitnosti, ki je dosegla polnost v samostojni nacionalni državi - Republiki Sloveniji.

Vedno je spoštoval delo duhovnikov in Cerkve pri ohranjanju narodne samobitnosti in utrjevanju narodne zavesti. Nikoli pa ni bil zagledan samo v svoj lastni narod, ampak je bil vedno odprt za bogastvo drugih kultur. Za Slovence ni zahteval privilegijev, ampak enakopravnost.

Prešernova nagrada se nam je zdela primeren trenutek, da ga povabimo, naj našim bralcem spregovori o sebi in svojemu delu.

- Gospod Pahor, rojeni ste leta 1913 v Trstu. Od kje izhaja vaš rod? Spomini na družino. Koliko je bil Trst v času vašega otroštva še slovenski?

* Da, rojen sem v starem delu Trsta, v ulici, ki se strmo vzpenja k Sv. Justu. Starša sta bila s Krasa, oče iz Kostanjevice pri Komnu, mati pa iz Male Pristave pri Št. Petru na Krasu. Postala sta Tržačana, ko je bil Trst v najlepšem razvoju in se je tudi slovenski živelj tako ekonomsko kot socialno in kulturno sijajno uveljavljal. Tako da pisec Virgino Gayda ugotavlja, da je k sreči prva svetovna vojska rešila tržaško ekonomijo pred slovanskim kapitalom! In seveda je slovenska potrditev vzdržala še nekaj let po koncu vojske, kljub temu, da jo je režim načrtno kril. A pripomniti je tudi potrebno, da se je hudo začelo pred nastankom fašizma 1920. leta. Škof Mahnič in drugi razumniki morajo v izgnanstvo že leto poprej.

-V vaši mladosti se je nad Trst in nad vso Primorsko zgrnila črna tiranija, italijanski fašizem. Bili ste priča nekaterim težkim dogodkom tistega obdobja in ste eden izmed redkih pisateljev, ki ste se lotili obravnavanja te snovi v svojih knjižnih delih. Kakšni so vaši spomini na ta leta?

* Mojo oziroma našo otroško dobo je zaznamoval strah. Najpoprej zaradi grmenja topov s fronte, ki je spremljalo lakoto in smrtonosno španjolko. Potem strah ob požarih, ki so uničevali naše kulturne domove: Narodni dom, dom pri Sv. Ivanu, v Rojanu, v Barkovljah itd. Strah pred črnimi srajcami, ki so, na primer pri Sv. Jakobu, napadle dvorano, kjer nam je Miklavž delil darila. Šlo je torej za ozračje, ki je v otrokovo notranjost vtisnilo zavest nenehne ogroženosti, vsestranske obkoljenosti. In naravno je, da sem večkrat skušal podati tisti nesrečni as prav skozi otrokovo čutenje. Mislim namreč, da je posebna vrsta travme tista, ki jo doživiš, ne da bi znal in mogel -in otrok ne more- razložiti, zakaj se neko dejanje dogaja, česa si kriv.

-Slovenski odpor proti fašizmu je bil v bistvu zelo 'pasiven', orožje skoraj ni spregovorilo. Pri ohranjanju narodne zavesti so odigrali pomembno vlogo slovenski duhovniki. Zdi pa se mi, da je dosedanje komunistično zgodovinopisje namerno zamolčevalo to protifašistično gibanje, ker v njem ni imela partija vodilne vloge, ampak je bilo to vsesplošno narodno.

Dovolite, da vas popravim. Odpor proti fašizmu ni bil v resnici pasiven. Pripadniki razpuščenih mladinskih organizacij so se odločili, da nastopijo proti rodomoru z enakimi sredstvi, kot so jih uporabljali fašistični napadalci. Tako so zažigali raznarodovalne objekte. Znan je bombni napad na uredništvo časnika Il Popolo di Trieste, kateremu je sledil proces s 100 obtoženci, nato proces s 30 obtoženci, deportacije, konfinacija, admonicije itd. Na orožje so organizacija TIGR in drugi mislili kasneje. Vsekakor drži, da je bil slovenski antifašizem prvi v Evropi tako po številu kot po kakovosti upora. To ne pomeni, da ni bilo še drugih oblik ohranjanja zavesti. Tako pri laičnem skrivnem delovanju kakor pri cerkvenem. Le ta je imel prednost v tem, da je v božjih hramih slovenski človek lahko javno slišal domačo besedo. Zato so jo hodili poslušat tudi ljudje svobodomiselnega nazora, kakor se je to potem dogajalo v Sloveniji za asa komunističnega režima. Tukaj je nujno pribiti, da je bila slovenska duhovščina v celoti protifašistična, zato večkrat tarča napadov, internacij in izgonov. In povojna uradna slovenska publicistika je seveda pri nas to vlogo primorske duhovščine sicer priznavala, vendar jo je zmeraj nekako omenjala kot drugovrstno, ker je morala biti partija absolutno na prvem mestu.

-Pravičnost tudi zahteva, da poleg pozitivne vloge slovenskih duhovnikov ter nekaterih italijanskih duhovnikov in tudi škofov omenimo tudi protievangeljsko združenje drugih italijanskih duhovnikov, ki so podlegli vplivu fašizma. Kako vi ocenjujete obnašanje takratne uradne italijanske Cerkve v odnosu do fašizma?

* Pozitivnih, imenujmo jih tako, je bilo italijanskih duhovnikov takrat zelo malo. In isto velja za škofa, ki sta nasledila msgr. Fogarja in goriškega nadškofa msgr. Sedeja. Vatikansko vodstvo pa ni bilo seveda ni boljše, saj se je tam vendar odločalo. O tem trezno in pošteno piše pokojni msgr. Rudolf Klinec v svojem delu Primorska duhovščina pod fašizmom. Žal je tudi Cerkev videla v Mussoliniju od Boga poslanega rešitelja ne samo za italijanski narod, ampak za Evropo. Pri nas je takšno vatikansko stališče naredilo ogromno škodo, tako da je slovenska duhovščina reševala, kar se je pa dalo v danih razmerah rešiti. V zvezi s tem bi omenil Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca, ki dobro odslikuje tisto dobo, in našemu imenitnemu kulturnemu posredovalcu Evgenu Bavčarju gre zasluga, da bo prevod Bevkove knjige letos izšel v Parizu.

- Že v mladosti ste navezali stike z Edvardom Kocbekom, s katerim sta ostala prijatelja vse do njegove smrti. Tudi v najtežjih asih ste ga branili in se uprli političnemu gledanju oziroma zatiranju njegove umetnosti. V čem je, po vašem mnenju, Kocbek velik?

* Kot sem že imel priložnost poudariti, moje prijateljstvo z Edvardom Kocbekom je bilo posebno lepo, lahko bi rekel svojevrstno. On je bil kristjan, jaz agnostik; on je bil krščanski socialec ali socialist, jaz socialni demokrat - vezale pa so naju težnja po uveljavitvi narodove biti, književnost in, zakaj ne, obojestranska simpatija. Zakaj je bil Kocbek velik? Predvsem nedvomno spada med velike slovenske duhove kot pesnik in pisatelj. A tudi kot idejni voditelj je bil v predvojnem in medvojnem asu izredno pomemben: bil je na strani tistih, ki so bili proti fašizmu in nacizmu, to se pravi, da je bil z zahodnimi demokracijami. Lahko sem kritičen do njega, ker je verjel, da bodo slovenski komunisti evropski voditelji, vendar so bili takrat na strani komunistov tudi Angleži in Američani in De Gaulle itd.

- Mnogi govorijo, da bi morali danes po propadu komunizma drugače, predvsem bolj kritično, obravnavati Kocbekovo vlogo, zlasti njegovo sodelovanje z OF, ker so si v njej komunisti hitro prisvojili vodilno besedo.

* To, da so imeli partijci v OF glavno vlogo, ni najbolj hudo, zlo je bilo, da so odpravili pluralizem in ustanovili diktatorski režim. Tega pa Kocbek ni sprejel, zato so ga potem tudi politično likvidirali. Vsekakor pa kljub vsem kritikam Kocbekov pomen ostaja. In zgrešeno ga je danes linčati, ko pa je soustvarjal slovensko zgodovino. Zato bi katoliško vodstvo danes moralo poudarjati, da je slovensko katoliško občestvo dalo evropskemu osvobodilnemu boju med drugo svetovno vojsko svoje najboljše ljudi: kot bojevnike, kot talce, kot kmečko prebivalstvo, ki je pridelovalo hrano za odpornike. To je edinstven prispevek za zgodovino Evrope, nesmisel je zato vso to množico obtožiti in zavreči kot komunistične izigrance. Pater Cerar (v svoji knjigi Partizan nekoliko drugače) ima docela prav: kljub vsemu je šlo za osvobodilni boj. In prav tako trdi nekdanji obsojenec prof. Ljubo Sirc. Zato je čas, da se začne o Kocbeku misliti in pisati nekoliko drugače - na katoliški strani, medtem ko so si ga komunisti dokončno zapravili.

-Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem, ste se med vojno znašli v nemških uničevalnih taboriščih. Srečanje s smrtjo je oblikovalo vašo neuklonljivo življenjsko držo in je postalo druga najbolj odmevna tema v vaših delih. Lahko posredujete nekaj skopih 'zunanjih podatkov' o svojem bivanju v taboriščih?

*Ujeli so me doma in predali gestapu domobranci, čeprav je bilo moje sodelovanje z osvobodilnim gibanjem kar skromno, trajalo je poldrugi mesec, zanimal sem se v glavnem za zdravila, napisal pa proglas proti nacizmu, ki so ga našli pri meni. O taborišču? Rešilo me je znanje jezikov. Moja mama bi rekla, da me je rešila njena molitev. Ne vem. Marsikdo od nas je ob krematorijskem dimu kdaj tudi pomolil. No, v Dachauu me je iz anonimne množice verjetno 'potegnil' Lino Legiša, ki me je poznal iz Dejanja. Bil sem tolmač, bolničar, kdaj tudi grobar, če je bilo potrebno. V bistvu nekakšen stoik. Sijajno je o tem pisala Ivanka Hergold, ko je preštudirala Nekropolo.

- Zanimivo je, da ste v taborišču -v srečanju z njem- dobili nov življenjski zagon, nekakšno mo, ki vas drži do danes pokonci. Takoj se spomnim mnogih mladih ljudi, ki danes ne najdejo smisla svojemu življenju, ki brezciljno tavajo, pa se niso srečali s takim trpljenjem in ne s smrtjo.

* Rekel bi, da mojega povojnega elana ni pripisati dotiku z njem, ampak zavesti, da sem mu ušel, zavesti, da življenje lahko popolno zaživim. To je veličasten občutek. Pa zavest, da se lahko predaš ljubezni. Nekako naturalistično je takšno doživljanje, priznam, a to ne izključuje sublimacije. Vendar tudi duhovnosti ni brez telesnosti. Na tem svetu. O drugem ne vem. Nihče ne ve. Tudi teologi ne. Mladi ljudje? Kar jih ni ideologija odrezala od tradicije, sta jih tehnicizem in konzumistična miselnost cepila na brezdušni univerzalizem. A to bo prihodnost popravila. Narodi ne sprejmejo uniformiranosti. Kljub sedanjemu stanju bo prevladala rodna identiteta, bogastvo tradicije. Jutrišnja združena Evropa bo sporazum majhnih domovin, drugače Evrope sploh ne bo.

-Znana so vaša jasna načela glede narodnosti. Zaradi njih ste tudi prišli v spor z nekdanjo jugoslovansko usmerjeno slovensko (kardeljevsko) politiko. Te ideje ste širili zlasti v svojih esejih, ki ste jih objavljali v reviji Zaliv. Zaradi te revije in knjige s Kocbekovim intervjujem ste imeli velike težave. Kakšne?

*To, kar sem pravkar povedal, je v glavnem bilo poudarjeno v reviji Zaliv v zvezi s slovensko samobitnostjo in suverenostjo. A nisem bil sam. Teolog Križnik, nekdanji Golootočan dr. Kresnik, publicist Viktor Blažič, sodnik Franc Miklavič, prof. Jošt Žabkar, prof. Ezio Martin, glasbenik Ubald Vrabec - in katalonski okcitanski itd. sodelavci. Precej nas je bilo. Bili smo za prvenstvo naroda pred proletariatom! Bili smo za pluralizem in demokracijo v tradicionalnem pojmovanju. V glavnem smo bili vsi za osvobodilni boj, a proti temu, kar je iz njega naredila partija. Začeli pa smo 1966. leta. In sreni smo, kar nas je še živih, da smo doživeli preobrat.

- Ko govorite o narodu, govorite tudi o vlogi Cerkve pri ohranjanju narodne zavesti. Kakšno je vaše mnenje, zlasti pa manjšinska izkušnja o tem?

* Da, rekel sem takrat, naj Cerkev rešuje narodno zavest, ko pa je komunistom zanjo malo mar. Žal pa -in na to me je opozoril prijatelj Križnik- v bogoslovje so prihajali fantje, ki jim v srednji šoli niso dali narodne vzgoje, zato so se šele v bogoslovju nekako 'popravili'. Upam, da je zdaj drugače, ali pa, da bo drugače. Nisem zato, da bi Cerkev imela poglavitno vlogo pri narodni zavesti, sem pa zato, da bi svobodno in enakopravno imela svojo vlogo. To je pomembno. Brez pomoči duhovščine pa ni mogoče misliti na preživetje neke manjšine. To je neizpodbitno. Tako tudi po evropskih deželah: kjer je zaradi zgodovinskih silnic umanjkala raba rodnega jezika v cerkvah, tam je asimilacija opravila -in opravlja- svoje. Brez duhovščine bi danes v naši Benečiji gotovo nihče ne govoril več po slovensko.

-Vaša zavezanost narodu in prizadevanje za pravice slovenskih manjšin izven države Slovenije vas je pripeljala do udejstvovanja v raznih mednarodnih telesih za zašito manjšin. Kakšno vlogo imajo te organizacije in kakšen pomen ima vaše sodelovanje v njih?

*Kot sem nekje rekel -misijonarili smo, spodbujali, večkrat smo bili kot 'clamantes in deserto' (vpijoči v puščavi), a počasi smo prebudili marsikatero dremajočo skupnost. V glavnem pa drži to, kar sem rekel poprej: narodi, prav tako tisti zamolčani, se upirajo izenačenju. To nas bo rešilo. In Slovenija bo kazala pot. Jo že kaže. Samo zavist, pikolovstvo in podobne zavore bo morala premagati. Pa državniški ut mora obveljati nad vsem drugim.

-Slovenskega imena pa ne nosite v svet samo preko manjšinskih organizacij, ampak tudi s pomočjo svojih poznanstev v tujini, zlasti v Franciji. Pred kratkim so tam izdali vaš roman Nekropola. Ali nartno predstavljate Slovenijo svetu?

*Ne morem reči, da je moje udejstvovanje zares načrtno, ker so moje poti različne, moja srečanja naključna. A slovenski interesi pridejo zmeraj do izraza, ko se ponudi priložnost. Tudi ob izidu prevoda Nekropole, po zaslugi Evgena Bavčarja, je prišlo do pogovora o slovenski zgodovini in književnosti na francoskem radiu, na sejmu knjige v Nancyju, še prej na kongresu naše mednarodne organizacije v Liegeu itd.

- Se je po razglasitvi samostojnosti povečalo zanimanje za Slovenijo in za našo kulturo v tujini?

* Zdaj, ko je Slovenija samostojna država, je seveda zanimanje zanjo vse večje in večje, zato bi bilo potrebno tudi v kulturi nastopati organizirano, vabiti časnikarje, plačati članke, izdajati knjige. Zahod je v bistvu nepoučen, zgodovino so pisali in učili dominantni narodi, zato čaka Evropo še veliko dela, preden bo prišlo na dan vse zatajeno ali zavrženo.

- Ob podelitvi Prešernove nagrade, ste -proti ustaljeni navadi- spregovorili nekaj besed. Kaj vas je k temu nagnilo?

* Proti 'ustaljeni navadi' je nastopila predstavnica Novega kolektivizma. Še poprej pa me je vznemiril uvodni govor Daneta Zajca. Razumel sem ga, a vtis sem imel, da bi na prvi podelitvi Prešernovih nagrad v slovenski državi le moral prevladati nekoliko drugačen pristop. A ko ne bi bilo tistega razglašenega in nenačrtnega govora o ne-sprejetju nagrade itd., ne bi nastopil. Tako pa se mi je zdelo vse skupaj pod dostojno ravnjo. Po mojem bi tisti dan Prešeren moral pomeniti projekcijo slovenske suverenosti v prihodnost. To. Vse drugo je bila pritlikavost. Pomanjkanje smisla za zgodovinskost, za pravkar rojeno državo.

Omenil sem tudi revijo Zaliv, a ni šlo za kak ekshibicionizem, marveč za dodatek k temu, kar je povedal Dane Zajc glede vloge Nove revije pri spočetju slovenske pomladi. Pravica namreč zahteva, da pri omembi revije, ki je nedvoumno prispevala pri ustvarjanju nove slovenske samobitnosti -tudi sam sem pri njej sodeloval- predstavnik kulture ne prezre Zaliva in njegove 25-letne 'samobitniške' tradicije. Tudi zato ne, ker se je zaradi Zaliva zvrstilo nekaj pomembnih procesov: proti Rožancu, proti Francu Miklaviču, proti Viktorju Blažiču, medtem ko spada huda ura, ki jo je sprožil Kocbekov intervju 1975. leta, v posebno kategorijo politično-kulturnih afer.

RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.

 liturgik in knjižničar

Še v predavalnico sem nosil kup knjig

V dolgih jesenskih in zimskih večerih so naši predniki radi vzeli v roke knjigo, zlasti tako z versko vsebino, da so plemenitili svojo srčno kulturo in poglabljali svojo vero. Knjižničar dr. Marjan Smolik je eden značilnih predstavnikov te kulture. Svoje življenje je zapisal knjigam. Med njimi zavzemajo posebno mesto tiste, ki jih uporabljamo pri bogoslužju, saj je dejavno sodeloval pri njihovem prevajanju. V svojih osemdesetih letih si je nabral veliko znanja in tega rad posreduje drugim. Nekaj ga je podelil tudi z bralci Ognjišča.

- Zanimiva je vaša odločitev za duhovništvo. Preden ste šli na teologijo, ste »morali« študirati matematiko....
To ni bila moja odločitev, ampak OZNA (komunistična tajna policija) ni hotela, da grem v bogoslovje. Jaz pa sem vztrajal, zato sem bil leta 1949 zaprt, ker sem bil prijavljen za bogoslovje. Iz zapora v Kamniku so me poslali v Beograd k vojakom. Hotel sem pokazati »dobro voljo« in sem eno leto študiral matematiko. No, matematiki nisem bil nasproten, vendar to ni bila moja svobodna odločitev.

- Po enem letu pa ste šli na teologijo.
Da, pokazalo se je, da niso več tako zelo »strupeni«. Iz istega gimnazijskega razreda klasične gimnazije smo šli štirje v bogoslovje: pokojni nadškof Franc Perko, pokojni duhovnik Miro Bonča, ter Anton Masnik. Bil je še eden sošolec, ki pa je pustil bogoslovje.

- Vaša doktorska disertacija Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi, kaže na to, da se niste omejili samo na teologijo, ampak tudi na druga področja (glasba, pesništvo ...).
V disertaciji nisem nič govoril o glasbi. Šlo je za disertacijo iz dogmatike, kjer so važna besedila, ne pa glasba. Hotel sem poiskati vse pesmi, od srednjeveških naprej, ki jih je sicer obravnaval že Ivan Grafenauer, tudi Zmaga Kumer je takrat že napisala disertacijo. K študiju me je spodbujal dr. Janez Oražem. On je bil znanec, še prej pa gimnazijski učenec dr. Rupla, ravnatelja NUK-a. Tako mi je bilo omogočeno, da sem hodil tja stare pesmarice prepisovat. Takrat fotokopiranja še ni bilo. To sem delal teden za tednom. Dodatno me je spodbujal profesor, duhovnik Jakob Šolar. Kot slavist je bil potem on tudi uradni recenzent te disertacije. Takrat drugih slavistov ni moglo biti. Teh pretipkanih pesmi je veliko in so shranjene. Pretipkal sem vse, uporabil v disertaciji pa seveda ne vseh. Vse sem pa hotel prepisati, da sem jih evidentiral.

- Pravijo, da je ta disertacija še danes dragocena.
To evidantiranje vseh pesmi in pesmaric daje neko trajno vrednost tej disertaciji, da jo slavisti še danes iščejo. Obžalujejo, da ni bila natisnjena. Takrat sem jo namreč sam na matrice natipkal in jo potem tudi sam razmnožil na ciklostil. Nekateri pravijo, naj jo sedaj, tako kot je nastala, natisnem. Jaz pa menim, da bi jo za natis moral dopolniti... Za slaviste je dragocen seznam vseh pesmaric od srednjega veka naprej.

- Med številnimi vašimi dejavnostmi posebno mesto zavzema ukvarjanje s knjigami. V vseh pogledih. Med drugim ste bili dolgo dejavni pri Mohorjevi družbi, saj ste bili njen tajnik in odbornik. Spominjam se vas, kako ste s svojim fičkom prevažali knjige na knjižni sejem in to v času, ko je bila verska knjiga zapostavljena. Ali ste bili navzoči, ko se je Mohorjeva, kot prva verska založba, pojavila na knjižnem sejmu?
Ne spominjam se, da bi bil takrat na sejmu. Spominjam pa se, kako sem s fičkom vozil knjige iz Celja v Ljubljano, kjer je imela Mohorjeva prodajalno. Včasih sem tako naložil avto, da me je celo policist ustavil in dejal, da preveč peljem.

- Drugo področje vašega ukvarjanja s knjigami je vaša skrb za knjižnice, zlasti semeniško. To so še v komunističnem času obiskovali tudi šole in nekateri neverni. Kakšna so bila ta srečevanja v semenišču?
V tistem času neverni in šole niso obiskovali naše knjižnice, saj ni noben učitelj tvegal, da bi pripeljal svoj razred v semenišče. Študentje umetnosti so vedeli, kakšno bogastvo se skriva za debelimi zidovi semenišča. Toliko obiskov, kot jih imamo sedaj – naštejem jih okoli 4000 na leto-, seveda takrat ni bilo. Zgodi se, da imam kakšen dan, dve, tri skupine pa še nekaj tujcev, ki zasledijo knjižnico v vodnikih po Ljubljani.

- So pa knjižnico obiskovali znanstveniki, tudi v prejšnjem sistemu, ki so si ogledovali bogat knjižni fond.
Da prihajali so, a so bile to bolj izjeme. Danes je del knjižničnega gradiva, ne sicer najstarejšega dela, dostopnega v elektronski obliki na COBISS-u. Pri vsaki katalogizirani knjigi pa je tudi napisano, da je to samo informacija in da se knjigo lahko tukaj študira, odnesti s seboj pa je ni mogoče. Naj še poudarim, da je mogoče nekatere knjige dobiti res samo pri nas.

- Naj poveva, da je semeniška knjižnica res stara in znamenita...
Tri stoletja je že mimo od ustanovitve. Opremili so jo pozneje. Leta 1721 je slikar Giulio Quaglio poslikal strop. Nekateri pridejo v knjižnico samo zaradi te poslikave. Poslikava je še originalna ni še ni bila restavrirana, saj se v prostoru ni kurilo in se v njem ni študiralo s svečami. V nasprotju s stolnico, v knjižnici ni bilo nikoli velikih množic, ki tudi vplivajo na stare umetnine. Pozneje, leta 1725 so knjižnico opremili z omarami iz hrastovega lesa. S takratnim orodjem to ni bila šala! Kot tudi zgraditi stolnico in semenišče. Otrokom, ki obiskujejo knjižnico, skušam dopovedati, da je bil takrat čas, ko so hiše zidali za zmeraj, jih opremljali za zmeraj in da so knjige tiskali za zmeraj, saj so po pet sto letih še vedno take kot bi bile nove. Kar se pa danes tiska, je samo za nekaj časa.

- Znani ste kot »knjižni molj«. Ali uporabljate računalnik in internet?
Dela na računalniku sem se nekaj navadil, saj sem že prej znal tipkati na pisalni stroj. Članke, ki jih sedaj objavljam, sem sam natipkal na računalnik. Če se mi pa kaj zatakne, si sam ne znam pomagati. Kolikor let mi je Bog še namenil, nameravam uporabiti za to, da bom še kaj napisal, ne pa, da se bom naučil neke čisto nove stvari, to je delati na računalnik. Jaz še vedno vse najprej napišem z roko na papir, na kolenih, ker drugega prostora v moji sobi ni. Potem pa to sedaj »prepišem« na računalnik, seveda pri tem »prepisovanju« marsikaj spremenim in izboljšam.

- Skrbite tudi za druge knjižnice, ne samo za znamenito baročno knjižnico.
Poleg omenjene knjižnice skrbim še za knjižnico v semenišču, ki ima desetkrat več knjig kot baročna. Dolgo sem skrbel tudi za knjižnico Teološke fakultete, sedaj pa »uradno« skrbim še za Škofijsko pastoralno knjižnico.

- Skrbite pa tudi za »brlog«, to je soba, kjer zbirate verski tisk na Slovenskem.
Pravzaprav je uradni izraz za to zbirko Arhivska zbirka slovenskega verskega tiska. Ta je bil že tudi predstavljen v javnosti. Del, ki obsega gradivo do leta 1930, je že tudi katalogiziran na COBISS-u. Ugotovili so namreč, da NUK marsičesa, kar ima Arhiv slovenskega verskega tiska, nima, čeprav bi moral imeti.

- Ne moreva mimo posebnega področja vašega dela ukvarjanja z liturgiko, to je vedo, ki obravnava bogoslužje Cerkve. To je doživelo korenito spremembo, mislim na liturgično reformo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim uvedel tudi živ jezik v bogoslužje. Vi ste začeli maševati še v latinščini...
Kar nekaj let sem še maševal v latinščini. Pa tudi prehod iz latinščine v slovenščino je bil postopen. To so načrtno naredili, da so se ljudje privajali. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju je izšel leta 1963. Takrat sem se že izpopolnjeval v Parizu na Katoliškem institutu prav iz liturgike. Profesorji, ki so nam predavali, so bili sodelavci na koncilu in so nam sproti na predavanjih pripovedovali, kakšne bodo novosti. Ko je izšla koncilska konstitucija o bogoslužju, sem jo prevedel v slovenščino in jo tudi komentiral. To je bilo moje prvo delo na liturgičnem področju.

- Na neki način ste se z liturgiko srečali že kot otrok. Med vojno so Nemci z Gorenjskega pregnali duhovnike in ljudje sto morali sami skrbeti za bogoslužje.
Bil sem še premajhen, da bi dejavno sodeloval, se pa spominjam, da smo ob nedeljah hodili k bogoslužju božje besede. Če se je le dalo, smo šli pa k maši, čeprav smo morali kar dolgo pešačiti do cerkve, kjer je bila maša. Nemci namreč nekaterih bolnih in ostarelih duhovnikov niso izgnali. Vedeli smo, da je zakramentalna maša nekaj drugega, kot če v cerkvi samo molimo. V cerkvah smo smeli peti slovensko, duhovnik pa ni smel govoriti slovensko. Vendar so tudi nemški duhovniki, ki so prišli, maševali po latinsko in tako maša za nas ni bila nič drugačna. Pridige pa ni bilo, ker nemški duhovniki niso smeli slovensko, nemško pa niso hoteli. Zato je mežnar ali kakšno odraslo dekle prebralo berilo in evangelij, slovensko petje pa je »prekrivalo« mašo, kakor je to bilo do koncilske prenove.

- Prenova bogoslužja drugega vatikanskega cerkvenega zbora se je dolgo pripravljala. Vi ste bili že kot bogoslovec dejavni v tako imenovanem liturgičnem gibanju, ki je naznanjalo neko spremembo na področju bogoslužja.
Ljubljanska teološka fakulteta je imela profesorje, ki so predavali – v okviru pastoralke ali pa samostojno – liturgiko že pred koncilom. Taka zahteva koncila za fakulteto ni bila novost. Profesor Janez Oražem, ki je tudi predaval liturgiko, je že v svojih bogoslovskih časih doživljal mladinsko gibanje in poskuse približevanja liturgije ljudem. V naših molitvenikih je bila že dolgo prevedena cela maša. Cel misal (mašna knjiga) pa je bil v slovenščino preveden med vojno. Za Slovence tako koncilska reforma ni bil popolna novost, razen tega, da je duhovnik maševal po slovensko. Druge zakramente smo podeljevali v slovenščini, razen birme, ki so jo škofje še dolgo delili v latinščini. Obredniki (knjige, v katerih so besedila za podeljevanje zakramentov: krst, poroka ...) so bili v slovenščini. Koncil je sicer prenovil tudi obrednike, nekoliko spremenil način podeljevanja zakramentov. Tudi te nove obrednike je bilo potrebno po koncilu prevesti.

- Liturgiko ste študirali v Parizu. Kako pa ste tam doživljali liturgično prenovo?
V župnijah so tudi tam peli v »domačem« jeziku, vendar so imeli pesmi v glavnem le za praznike. V tistem času pa so na podlagi psalmov »prepesnili« nove pesmi, ki so bile liturgično bolj primerne. Veliko psalmov je prepesnil pater Gelineau, ki je predaval tudi nam. Potem so jih uglasbili, ene za zbor, druge pa tako, da so jih je pel sam solist, drugi pa odpevali. Tudi pri nas smo poskušali prirediti nekatera psalmska besedila. Naše slovenske pesmi niso bile vedno vsebinsko na višku – to sem obravnaval tudi v disertaciji -, a vendar besedila niso bila slaba. Tako smo bili tudi po koncilu prepričani, da praktično vse naše pesmi lahko postanejo »liturgične pesmi«, ki jih pojemo pri maši in ne samo pri ljudskih pobožnostih.

- Vi ste bili dejavni pri prevajanju bogoslužnih knjig (misal, brevir, obredniki ...), ki so izšle prenovljene po drugem vatikanskem koncilu.
Najprej so izšli nekateri obredniki (krst, poroka, pogreb). Izhajali so v snopičih. Po želji takratnega nadškofa Jožefa Pogačnika smo jih sproti prevajali. To je bilo laže, kakor da bi prevajali vse naenkrat. To bi bila tudi prevelika zahteva za duhovnike, da bi se morali prilagoditi kar naenkrat v vsem. Tako pa so se postopoma. Za obredniki je prišel na vrsto misal (mašna knjiga), čisto na koncu pa smo se odločili, da bomo prevedli še molitveno bogoslužje (brevir). Ugotovili smo, da mlajši duhovniki ne znajo več toliko latinsko, da bi brevir molili v latinščini. Takrat je namreč že izšel prenovljen bogoslužni molitvenik v latinščini (Liturgia horarum). Najprej so bili »poskusni« prevodi brevirja, ki so izhajali v nekakšnih zveščičih. Brevir, ki smo ga mi prevedli, je praktično v uporabi še danes.

- Prevajala pa je posebna skupina ljudi. Kdo je bil v njej poleg vas?
Skupaj smo bili v semenišču trije, ki smo opravljali to delo: dr. Janez Oražem, profesor liturgike in ravnatelj bogoslovja; Jože Vesenjak spiritual, navdušen nad liturgično prenovo. Z nami je delal tudi pomožni škof Stanko Lenič. Bil je nekdanji dijak šentviške gimnazije z dobrim znanjem latinščine in slovenščine. V tistem času je prišel iz tujine Zdravko Reven, ki je skrbel bolj za tehnične stvari. Ne pozabimo, da je bilo takrat treba vse pretipkovati in to celo večkrat! Veliko dela je bilo vloženega v to. Računalnikov še ni bilo. Pozneje se nam je pridružil France Oražem, tudi profesor na Teološki fakulteti. Pridružili so se nam tudi nekateri zunanji sodelavci, npr. p. Edi Bohm. Vsak dan smo se zbirali na škofiji in tudi premlevali, kaj so drugi narodi naredili. Jaz sem imel možnost dobiti francoske izdaje, drugi nemške. Spominjam se, da smo nemški misal dobili še v ciklostirani obliki. Pripeljal sem ga iz Avstrije in imel sem na carini še težave, saj niso vedeli, za kakšno »šifrirano« literaturo naj bi šlo.

- Morali ste pripraviti tudi lekcionarje, to je knjige, kjer so berila in evangeliji, ki jih beremo pri nedeljskih, prazničnih ter delavniških mašah.
Seveda. Koncil je zelo poudaril pomen božje besede, tudi v bogoslužju. Na razpolago smo imeli samo »mariborsko izdajo« Svetega pisma. Šlo je za celotno Sveto pismo, ki jo je izdala mariborska škofija v štirih knjigah. K sreči se mi je ponudila znanka, ki je izgubila moža, da bi pretipkovala berila in evangelije iz tega Svetega pisma za lekcionarje. V knjigah Svetega pisma sem označil, kateri odlomek pride za kakšen praznik, priredil sem začetek in konec odlomka, pa spremenili smo kakšno besedo. Imam pa ohranjen tisti izvod Svetega pisma in če bi kdo hotel, bi lahko »preštudiral«, ali smo mi Božjo besedo pokvarili ali jo približali današnjemu človeku. Svetopisemskih strokovnjakov (biblicistov) mlajše generacije, takrat še ni bilo. Prof. Jakob Aleksič, ki je tudi pripravljal »mariborsko izdajo« Svetega pisma, mi je samo dejal: »Jaz sem svoje naredil...«.

- To prevajalsko delo je zelo pomembno, saj bogoslužna besedila (maša, pogrebni obred, poroke, krsti) nekako ustvarjajo tudi jezikovno normo med ljudmi, ker se ljudje pogosto srečujejo z njimi. Je kdo tudi jezikovno pregledal vse te obrednike?
Vsi, ki sem jih naštel, smo imeli toliko jezikovne izobrazbe, da smo to delali. Pa tudi je bilo v tistem času skoraj nemogoče, da bi dobili kakšnega laika, da bi jezikovno pregledal tiskovine. Seveda je bilo treba besedila psalmov, zlasti spevov z odpevi, tudi tako prilagoditi, da so bila primerna za petje. K sreči smo imeli tudi toliko znanja glasbe, da smo to lahko storili. Skladatelj prof. Matija Tomc pa je bil pripravljen nekatere psalme tudi uglasbiti. Pozneje so se mu pridružili še drugi glasbeniki. Iz »prve generacije« naj omenim še mariborskega glasbenika Gregorja Zafošnika. Kot zanimivost naj še povem, da nam je na vprašanje glede petja psalmov, odgovoril neki duhovnik zelo kratko in ostro: »Slovenci psalmov nikoli ne bodo peli!« Pa poglejte danes, ne samo, da pojemo psalme, tudi priredbe, vse do modernih popevk, imamo ogromno!

- Pa smo Slovenci v zgodovini kdaj prepevali psalme? Razen protestantov, seveda?
Protestanti so imeli v svojih pesmaricah prepesnjene psalme (psalmične pesmi). Te je prirejal že Luter. Prevajal jih je Trubar, pa tudi drugi. Zanimalo me je, če so kaj takega prevzeli tudi katoličani, v katero izmed svojih pesmaric. Pa samo v 17. stoletju je prevzel nekatere protestantske pesmi avtor priročnika za duhovnika, ki moli ob umirajočem. Vendar so te prepesnitve postale molitve pri umirajočem, ne pa pesmi za petje.

- Udejstvovali ste se na veliko področjih. Ali imate kakšen poseben red, disciplino, da ste toliko naredili?
Različna področja mojega delovanja niso potekala sočasno, ampak sem stvari delal eno za drugo... Ko sem predaval liturgiko, sem se lotil tudi raziskovanja, povezanega z liturgijo. To sem seveda tudi objavljal.

- Pri raziskovanju ste vi imeli prednost, saj ste imeli veliko literature kar v hiši.
Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina. Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati. Sedaj imam v branju čudovito knjigo o primorskem krščanskem politiku Janku Kralju. Vsak bi jo moral prebrati, saj jo je hčerka napisala z veliko ljubeznijo in pa izredno natančno.

RUSTJA, Božo. dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.

SLOMŠEK JE BIL NA KULTURNEM PODROČJU IZREDNO USTVARJALEN IN INOVATIVEN

Prvi slovenski svetnik, blaženi Anton Martin Slomšek ne spada med tiste svetnike, ki bi bili odmaknjeni od ljudi, ampak je svoje svetništvo uresničeval predvsem tako, da je služil ljudem, zlasti vernikom, katerim je bil poslan. Zato je pustil neizbrisno sled tudi na šolskem in kulturnem področju. Akademik in slovstveni zgodovinar dr. Jože Pogačnik je hotel ovrednotiti to področje Slomškovega dela. S tem se je pridružil tistim znanstvenikom, ki svetniškemu škofu objektivno priznavajo zasluge za njegovo delo in tako zahtevajo, da se nekatera poglavja naše zgodovine napišejo nanovo brez ideoloških predsodkov.

- Med splošnimi podatki o vas beremo tudi: "Literarni zgodovinar Jože Pogačnik, rojen v Kovorju pri Tržiču." V istem kraju je bil rojen tudi Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof in metropolit. To je menda vaš stric?

Da, on je moj stric. Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral.

- Vaš stric Jože je bil urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik. Ste se kdaj lotili slovstvene obdelave njegovega dela?

Njegovo delo poznam, predvsem njegovo pesniško zbirko Sinje ozare, ki jo je objavil v času ekspresionizma. Zanimivo je, da je nekatere pesmi iz nje pohvalil tudi Josip Vidmar. To pomeni, da je bil Jože Pogačnik pomemben predstavnik določene smeri v slovenskem ekspresionizmu. O njem nisem pisal, razen v razpravah o slovenski literaturi sodobnega obdobja. Zdi se mi nepošteno, da bi sodil človeka, ki mi je sorodstveno blizu, kajti lahko bi mi kdo očital, da ga zato propagiram ali hvalim.

- To sorodstvo vam v povojnem času najbrž ni pomagalo v karieri. Sicer pa vas je usodno zaznamovala tudi Slodnjakova afera. Zaradi nje niste postali asistent na Univerzi v Ljubljani.

Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

- Morali ste na tuje, takrat v druge dele Jugoslavije. Kako ste doživljali to svoje bivanje izven Slovenije?

V nekem oziru sem pravzaprav hvaležen, da sem jeseni leta 1959 prišel v Zagreb. Tja me je prijavila izredno dobra profesorica in znanstvenica Marja Borštnikova. Cenila me je, a je vedela, da v Ljubljani ne bo mesta zame. Zagreb je bilo takrat živahno mesto, zanimivo zlasti, kar se tiče literarne in kulturne zgodovine. Ljubljanska slavistika je bila pozitivistična, tam pa se je začel uveljavljati tako imenovani notranji pristop, ki je usodno spremenil moj pogled na literarno zgodovino, na zgodovino Slovencev in estetsko ustvarjanje. Tako mi je bilo najbolj všeč, ko je o meni nekdo napisal, da, v primerjavi z drugimi literarnimi zgodovinarji mislim drugače.

Iz Zagreba sem šel v Novi Sad. Tam sem se seznanil s srbsko problematiko. Ker pa v Vojvodini živi več narodov in kultur, sem se seznanil še s slovaško, rusinsko in madžarsko literaturo. Na tamkajšnji filozofski fakulteti sem ustanovil katedro za rusinski in romunski jezik s književnostima. Ko je začela hoditi v šolo starejša hčerka, sem spoznal, da ta šola otrokom ne posreduje samo znanja, ampak jih tudi vpeljuje v neko drugo kulturo. Začeli so se pojavljati različni nacionalizmi in nacionalna nestrpnost. Zaradi tega sem šel v Osijek, v okvir zahodne kulture in civilizacije. Tam je bila mlada fakulteta, na kateri so predavali večinoma moji nekdanji slušatelji iz Zagreba. Želeli so me imeti med seboj. Hvaležen sem jim za to, kajti v Osijeku sem se zelo dobro počutil. Iz Osijeka sem odšel leta 1991, ko se je začela vojna. Preselil sem se v Maribor in na Pedagoški fakulteti predaval do pokoja, v katerega sem stopil pred štirimi leti.

- Predvidevam, da ste v nemilost pri prejšnji oblasti prišli tudi zato, ker ste se ukvarjali z zamejsko in zdomsko literaturo.

Za mene je slovenska književnost ena, ne zdomska, ne izseljenska in nikoli nisem pristal na kakršnekoli delitve. Imel sem srečo, da sem v tistem času živel izven Slovenije. V Ljubljani ne bi mogel dobivati emigrantske literature, v Novem Sadu pa sem to lahko dobival na dom. Vse časopise in knjižne izdaje iz Argentine in od drugod sem takoj dobival in bil tako na tekočem, kaj izdajajo naši izseljenci. Knjiga Zamejsko in zdomsko slovstvo je nastala na pobudo uredništva revije Zaliv iz Trsta. Druga pobuda pa je prišla od politične oblasti v Sloveniji (Kavčičevi časi), ki je želela narediti nekakšen most med Slovenijo in emigranti. Tako je knjiga odsev tudi nekega časa. Izšla je v Trstu, od koder je prišla pobuda, pa tudi takratni slovenski politiki je ustrezalo, da je izšla izven Slovenije. Za zamejske avtorje sem se vedno zanimal. V dobrih odnosih sem bil zlasti s tržaškimi ustvarjalci. Antologija tržaške slovenske književnosti Rusi most pa je nastala na pobudo takratnega urednika zbirke Kondor.

- Izpod vašega peresa je prišla vrsta strokovnih knjig. Veliko ste ustvarili. Iz srednje šole se spominjam, kako sem bral vaše knjige Zgodovina slovenskega slovstva (kar osem knjig). Bili ste eden redkih slavistov, ki sem ga lahko citiral v diplomski nalogi o pisatelju Rebuli. Kako vam uspe toliko ustvarjati?

Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

- Velik del svojega raziskovanja ste posvetili starejši slovenski književnosti. V zadnjem času smo v slovenski javnosti priče preveličevanju dela protestantov in predstavljanju katoliške Cerkve kot ene same zatiralke slovenske literature in jezika. Menim, da so to povsem napačne in krivične sodbe. Kaj bi rekli k temu vi kot strokovnjak?

V moji naravi je, da me vsaka krivica boli. Ko sem videl, da so skoraj odpisali starejše slovensko slovstvo, sem se začel ukvarjati z njim. Cel svet je v tistem času gradil na proučevanju srednjeveške kniževnosti in sem se jaz samo včlanil v tisto, kar je bilo takrat aktualno in sicer, da besedilih, ki niso prvenstveno literarna, iščem literarnost. Brez dvoma je reformacija pomembno kulturno zgodovinsko gibanje v šestnajstem stoletju. Nihče ne bo mogel zanikati, da smo z njo dobili slovenski knjižni jezik, začetke slovenskega pesništva in proze... Zdi se mi, da je danes reformacija v raziskovalnem smislu precej pomaknjena v ozadje in na žalost nimamo več niti pravih strokovnjakov za to obdobje. Mislim, da je današnji odnos do katoliške Cerkve posledica napake, ki jih je v našo duševnost prineslo skoraj petdesetletno življenje v socializmu. V gledanju na Cerkev opazimo skrajen podaljšek liberalističnega občutja sveta in to v slabem pomenu besede. Predvsem se to kaže v našem odnosu do reformacije. Ko je nastalo Protestantsko društvo, sem prvi napisal, da se strinjam, da je društvo nastalo, zlasti če bo to osnova za preučevanje reformacije in objavljanje nekaterih literarno kritičnih besedil. Izrazil pa sem bojazen, da se bo to društvo spolitiziralo. In prav to se je zgodilo. Še bolj žalosten pa je odnos nekaterih v sodobni družbi do katoliške Cerkve. Ta se gradi na popolnem nepoznavanju vloge in pomena, ki ga je katoliška Cerkev imela za Slovence. Z njo smo prišli v zahodnoevropsko kulturo in civilizacijo. Najbrž nas brez tega koraka danes ne bi bilo. Mislim, da so mnoge stvari, ki se pojavljajo v časnikih, rezultat odnosa, ki ne razkriva kulture, ampak strahotno nevednost o nekaterih problemih zgodovine, predvsem pa neko barbarstvo, ki ga je v današnji kulturi preveč. Zdi se mi, da bi morali biti veliko bolj strpni in objektivni. Če hočemo živeti v demokraciji, potem se bomo morali navaditi, da obstaja tudi človek, ki drugače misli in da ima to pravico tudi katoličan. In tudi njega je treba spoštovati.

- Kot slovstveni kritik ste obdelali tudi slovenskega svetnika A. M. Slomška. Za knjigo Kulturni pomen Slomškovega dela pravite, da je bila nekako naročena, pa najbrž niste bili preveč v zadregi, ker ste imeli že precej gradiva zbranega.

Res je. To delo je bilo naročeno. Nastalo je v zvezi s postavitvijo Slomškovega spomenika pred mariborsko stolnico. Za knjigo me je prosil urednik založbe Obzorja Andrej Brvar, ki je čutil dolžnost, da se takrat oddolži Slomšku. Seveda nisem bil v zadregi, ker sem svetniškega škofa in njegove spise poznal. O njem sem tudi že prej pisal v svojih literarnih zgodovinah. Kar sem takrat napisal, zagovarjam tudi danes in nimam kaj spreminjati kot to počno nekateri. Zavedal sem se, da lahko pišem o področju, za katero sem kompetenten, to je področje kulture. Zdi se mi, da je tu Slomšek izrazito inovativen in izredno pomemben.

- V čem je ta Slomškova inovativnost in pomembnost?

V zvezi s kulturo obstajata dva osnovna procesa. Pri prvem je neko pomembno jedro, iz katerega gredo neki žarki ali silnice med ljudi. Ta koncept – iz jedra v širino – je dolgotrajen in ni vedno rečeno, da se bo posrečil. Pri nas je tak primer Prešeren in njegov krog. Pri drugem procesu pa gremo v širino in čakamo, da ta preraste v neko kvaliteto. In temu smo priče pri Slomšku. V njegovem času je bila večina slovenskega prebivalstva kmečkega. Kmete je hotel izobraziti in uvesti v kulturo. Želel jih je navdušiti za branje in z branjem naj se naučijo ne samo, kako je treba ravnati v poljedelstvu, ampak da se izobrazijo na moralnem in umetniškem področju. Glede na to, da je večina ljudi takrat znala samo slovensko, je Slomšek vedel, da jih lahko izobrazi le v slovenskem jeziku. Tu je vzrok, zakaj je posvečal slovenskemu jeziku toliko pozornosti. V takratni teologiji ni bilo dosti govora o narodnem jeziku in narodni kulturi. Slomšek je eden prvih, ki je hotel jezik utemeljiti na nekih teoloških premisah. Jezik, ki ga neki narod govori, je metafizično motiviral. Duhovnikom je ukazal, naj se ga učijo, vernikom pa, naj ga spoštujejo. Naš čas mu v polnosti ne prizna te zasluge.

- Slomškovemu pesniškemu delu nekateri očitajo, da je nekako manjvredno, ljudsko, pa tudi tendenciozno, ker želi biti vzgojno, zlasti v katoliškem smislu. Koliko so te sodbe upravičene in koliko krivične?

Slomšek kot pesnik izvira iz takšnega tipa razsvetljenstva, kakršno je bilo značilno na Slovenskem v 18. stoletju. Ko gleda ljudi okoli sebe, vidi, da jih mora izobraziti. Svet okoli njega postane ena sama velika učilnica. On ve, kaj mora tem ljudem povedati in kako jih usmerjati za prihodnost. In to poskuša narediti na lep način, pesniško. Saj vemo, da je Cerkev vedno uporabljala poezijo za posredovanje verskih resnic. Slomšek ni bil na nobenem področju skrajnež, zato je njegov pristop v pesništvu zelo človeški in mil.

- Pri kateri literarni smeri se je najbolj zgledoval? Pri razsvetljenstvu?

Razsvetljenstvo ni izoblikovalo nekega svojega sloga. Tako Slomšek in razsvetljenstvo uporabljata različne možnosti, ki so bile ustvarjene v slovstvu (basen, pesem, pregovor...).

- Nesporno dejstvo je Slomškova ljubezen do materinega jezika ob spoštovanju drugih jezikov in kultur. Nihče ne more npr. spodbiti pomena Mohorjeve družbe, ki je naučila Slovence brati, ali Slomškove enkratnosti v učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Kritiki bi spet rekli, da je njegova skrb za jezik koristolovska, ker ga je hotel uporabiti za oznanjevanje evangelija in krepitev položaja Cerkve?

Globoko sem prepričan, da to ne pride v poštev. Slomšek je v svoji skrbi za jezik govoril kot prepričan Slovenec, ki ima zelo razvito slovensko nacionalno zavest. Poudarja pa, da ima vsak narod pravico do svojega jezika. Posebej omenja Nemce. Govori tudi, naj Slovenci uporabljajo tudi druge jezike, ko je to potrebno. Slomšek ne vidi samo slovenščine, ampak zagovarja neki demokratični princip, osnovno človekovo pravico: uporabe svojega materinega jezika.

- Slomšku pogosto očitajo konservativnost in radi navajajo njegovo pismo proti revoluciji leta 1848. Ne samo, da je bil Slomšek na drugih poljih napreden (npr. ekumenizem), toda če upoštevamo strašne izkušnje revolucij – ali ni imel svetniški škof preroškega duha, ko je svaril pred njihovimi nevarnostmi?

Problematičen je že sam pridevnik napreden. Kar je bilo v začetku 20. stoletja napredno, danes v mnogih vidikih izpade konservativno. V odnosu do revolucije vidim nekaj podobnosti med Trubarjem in Slomškom. Trubar je govoril, da so se vsi kmečki upori slabo končali. Zakaj? Ker je bilo razmerje moči med slovenskim tlačanskim upornikom in fevdalcem tako, da ni moglo pripeljati do spremembe družbenega sistema. Podobno Slomšek meni, da kakršenkoli revolucionaren obrat leta 1848 ni mogoč, ker je razmerje sil v takratni Evropi takšno, da kmet do tistih svojih idealov, ki jih je propagiral, ne more priti. Slomšek je vedel, da bodo samo žrtve in da bo spet prišlo do absolutizma, kar se je dejansko zgodilo... V zgodovinskem smislu je evolucionist in ne revolucionar. Na izkušnji revolucij, kakršne so bile po Slomškovi smrti, pa lahko rečemo, da nobena revolucija ni pripeljala do boljšega življenja ali sistema.

- Neizprosen je bil do liberalizma, v svoji pridigi v Celju ob umestitvi lazaristov pa preroški, ko je že takrat napovedal pogubnost komunizma. V čem socialno čuteči Slomšek kritizira ta dva pojava?

Liberalizem se je začel pojavljati že za časa Slomškovega življenja, dokončno pa se je razvil šele po njegovi smrti. Opazil je, da liberalizem pomeni rušenje nekega reda, da pomeni rušenje moralnih, etičnih in verskih kategorij ter Cerkve. Opazil je, da bo to človeka pripeljalo do nekaterih težkih osebnih problemov pa tudi do problemov v širši družbi, do rušenja človekove osebnosti, človekove duhovnosti in političnih sistemov... Meni, da koncept življenja, v katerem obstajajo vrednote in izdelane moralne kategorije, ohrani neko človeško identiteto oziroma človeško dostojanstvo. Zato je do liberalizma neizprosen. Slomšek je eden prvih, ki tako razmišlja o liberalizmu. Prehiti celo različne papeške dokumente in okrožnice.

- Če Slomšek ne bi naredil nič drugega kot preselil sedež škofije iz Št. Andraža v Maribor in v štajerski prestolnici ustanovil bogoslovje, ki je postalo zasnova visokošolskega študija v tem mestu, bi mu slovenski narod ogromno dolgoval. Toda ali ni nasprotno res, da mu zlepa ne želijo priznati zaslug in mesta, ki bi mu pripadalo v zgodovini?

Pomen prenosa škofijskega sedeža v Maribor zgodovinopisje omenja. Vendar bi morali to še bolj poudariti, Če Slomšek tega ne bi naredil, potem se bi se midva sedaj pogovarjala v nemškem jeziku, ne v Mariboru, ampak v Marburgu in bi bila slovenska državna meja nekje pri Celju. Tega mu Slovenci ne bi smeli nikoli pozabiti. Mislim, da je Slomšek s tem naredil prvi korak, ki ga je "zacementiral" potem general Maister.

Humanistična znanost je bila v zadnjem pol stoletja v Sloveniji ideologizirana. Zato je bilo treba, vse, kar ni bilo ravno na črti skrajne levice, izbrisati, pozabiti... In vendar so bili posamezni glasovi, ki so Slomšku priznavali zasluge. Zaradi splošnega nasprotovanja je njihov pogum toliko bolj vreden občudovanja. Bili so pošteni ljudje, ki so videli stvari tako, kakor bi jih bilo treba videti. Naj omenim samo literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča, očeta Borisa Kidriča. Ta zgodovinar je napisal, da ima Slomšek za slovenski narod enako vlogo, kot jo imata sveta brata Ciril in Metod. To je veliko priznanje. Zgodovinar in pedagog Vlado Šmit je intelektualno pošteno zapisal v zvezi z Blažetom in Nežico, da je Slomšek dejansko vzgojil in izobrazil slovenski narod. Govori, da je knjiga Blaže in Nežica enciklopedija civilizacije in kulture. Škoda, da takrat, ko so hoteli neko nagrado na področju šolstva imenovati Slomškovo nagrado, to ni bilo sprejeto.

Pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca 10_1999)

Ve nas niste zapustile! Ostale ste z nami.

s.Barbara Peterlin

V zadnjem času veliko slišimo o Ukrajini in napetostih v njej. Kako je v državi, kjer vlada revščina, kjer na njenem vzhodu divja vojna, nam je nekoliko odstrla s. Barbara, ki tam deluje že nekaj let. Predvsem nam je zaupala, na kakšen način v takih razmerah pričevati za Božjo ljubezen.

– V Kijevu, glavnem mestu Ukrajine Marijine sestre niste edini slovenski redovniki. Koliko vas je vseh?

Smo tri Marijine sestre, dve sva Slovenki, sestra Jožica in jaz. S. Marta, po narodnosti Rusinka, je pa izza Karpatov in tudi pripada naši provinci. Njena mama je bila rimokatoličanka, oče pa grkokatoličan. Njeni predniki so bili Madžari in Slovaki. To kaže, kako mešano je prebivalstvo v Zakarpatju in kako živijo v strpnosti. Tudi tamkajšnji škof je 'mešanih korenin', da laže razume tiste ljudi. V naši bližini je še lazaristovska hiša. Tam deluje Slovenec Tomaž Mavrič, ki je vicevizitator (predstojnik) viceprovince sv. Cirila in Metoda, ki obsega Ukrajino, Rusijo in Belorusijo. Gre za ogromno ozemlje. Drugi lazaristi so iz Poljske, Madžarske, več pa je že domačinov.

– Najbrž se veliko bralcev sprašuje, kaj delate v Ukrajini. Kakšno je tam vaše poslanstvo?

Sestra Marta in sestra Jožica sta prišli v Ukrajino.... 

Služenje bližnjemu človeka vedno obogati.

Alojzija Fink

V življenju gremo skozi različne oblike izobraževanja. Včasih pa ugotovimo, da kljub mnogim letom učenja nismo pridobili nekaterih znanj in veščin, ki bi jih v življenju nujno potrebovali.

Ena takih pomanjkljivosti je skrb za starejše, onemogle, bolnike. Današnji ritem življenja in pehanje za čim višjim standardom misel na starost ali bolezen odrivata stran. Vendar se lahko slej ko prej znajdemo v položaju, ko moramo poskrbeti za ostarele starše ali druge bolne svojce (otroka, sestro, brata, teto, strica ...), ki se vrnejo iz bolnišnice v domačo oskrbo ali pa se njihovo zdravstveno stanje poslabša. Tedaj ugotovimo, da na nego nismo pripravljeni, ker nimamo potrebnega znanja. Zato je prav, da prisluhnemo nasvetom o negovanju varovanca v domačem okolju, tudi zaradi dejstva, da je starejših ljudi vedno več.

KAŽIPOT H KRŠČANSTVU SO MI BILA TUDI SREČANJA Z NEKATERIMI VZORNIMI KRISTJANI

Akademika in pisatelja Alojza Rebulo poznajo tisti ljudje, ki le bežno spremljajo tiskano besedo v Sloveniji. Poleg vrste obsežnih in dobrih romanov, novel, dnevnikov pa tudi esejev ga poznamo po njegovih nastopih v javnosti, kjer s svoje široke kulturne razgledanosti kaže na bogastvo krščanske misli. Ob njegovem visokem življenjskem jubileju smo ga povprašali za mnenje o nekaterih perečih problemih v Sloveniji pa tudi o manj znanih plateh njegovega življenja.

- Danes vas poznamo kot človeka, ki v javnosti velikokrat zastopa krščanska stališča. Vendar ste se h krščanstvu približali že kot odrasel. Današnjemu mlademu človeku bo izredno koristno in spodbudno, če boste povedali, kako ste se bližali krščanstvu.

H krščanstvu me je pritegnilo samo življenje, in sicer ne v svojem intelektualnem, ampak v svojem bivanjskem poteku, v prvi vrsti s trpljenjem. Ja, h Kristusu sem tako rekoč prišel razbit in krvav. Kažipot so mi bila tudi srečanja z nekaterimi vzornimi kristjani. Tako je name napravil nepozaben vtis bivši tržaški škof Luigi Fogar, čeprav sem ga srečal samo enkrat, in to slučajno in ne za več kot polurni pogovor. Tam pri štiridesetih pa sta bili odločilni dve doživetji: misijon na Opčinah (dan po spovedi sem začel pisati roman V Sibilinem vetru, in sicer z religioznim začetkom, ki sem ga potem iz estetskih razlogov opustil) ter romanje z ženo v Lurd v bolniškem vlaku.Tik pred odhodom mi je žena rekla, naj se grem okopat v lurško vodo. Tista pirenejska voda ko da se do danes na meni še ni posušila...

- Kaj vas je pritegnilo na krščanstvu in kaj oviralo pri zavestni odločitvi zanj?

Pri krščanstvu me je najbolj pritegovala - kakor me najbolj priteguje še danes - njegova etika. Vrh evangelija je zame Govor na gori. Kaj me je oviralo? Med drugim nacionalizem italijanske Cerkve v Trstu. Sicer pa menim, da k veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti čim boljši človek, pa te bo pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

- Ste doživljali trenutke krize vere?

V nekem smislu sem v nenehni krizi vere od trenutka, odkar sem jo sprejel, se pravi več kot štirideset let. Ne v tem smislu, da bi nihal med vero in nevero. Ampak tako, da mi vera ni nekaj samoumevnega, ampak da moram veri vsak dan sproti reči svoj zavestni ja. To je redkokdaj spokojna, ampak v glavnem, dinamična, večkrat spopadajoča se vera. Po domače povedano: skušnjavec, moj hudič varuh, me nenehno spremlja kot moja senca. Ni ga ugovora proti veri in Cerkvi, s katerim se ne bi bil moral spopasti. Vendar pa prave,usodne verske krize še nisem doživel. Morda me čaka. A upam v božje usmiljenje.

- Kaj vam v kriznih trenutkih pomeni molitev?

V Lurdu sem bil bracardier, strežnik pri bolnikih. Nekega dne sem v dvigalu bolnišnice Sept Douleurs čakal na bolnike, da bi jih prepeljal v višja nadstropja. Ni jih bilo. Dolgočasil sem se. Na tleh sem zagledal kos pohojenega časopisa. Sklonil sem se ponj, da bi se s čim zamotil. V ostanku časopisa sem našel kos intervjuja angleškega pisatelja Archibalda Cronina (znan je njegov roman "Zvezde gledajo z neba"). Med njegovimi odgovori so bile tudi besede: "Vsakdanji rožni venec mi je pomagal čez vrsto življenjskih prepadov". Tisti trenutek v dvigalu je postal ena od prelomnic v mojem življenju. Od tistega dne sem začel planinariti po pogorju življenja s Croninovim "cepinom". In nisem ga odložil do danes, 6. junija 2000, na dan Sv. Trojice.

- Na obiskih pri vas me je prijetno presenetilo, da sem na vaši delovni mizi vedno videl brevir, molitvenik, obvezen za duhovnike, a priporočen za laike. Ga redno molite? Zakaj ga molite v slovenščini in ne v latinščini, saj ste profesor latinščine?

Vprašanje, ob katerem bi utegnil bralec pomisliti, kakšen velik kristjan sem, ko pa je v meni še toliko pogana...Pa bom vseeno odgovoril. Slovenski brevir sem dobil v dar od svojega življenjskega prijatelja dr. Staneta Gabrovca, latinskega pa od duhovnika dr. Jožeta Prešerna, s katerim sva se sicer samo površno poznala. Knjige sem se navadil: veličastna poezija Psalmov, kot kruh tehtna proza cerkvenih očetov, v kateri občudujem nespremenjivost Duha v Cerkvi skozi stoletja. Oboje skoraj raje berem v latinščini kakor v slovenščini. Latinščina mi bolj vonja po zgodovini odrešenja.

- Večkrat se v svojih posegih odzivate na pisanje in nastope kakšnih kulturnikov ali politikov, sploh javnih delavcev, zlasti glede krščanstva. Večkrat morate polemizirati. Ali se vam ne zdi, da so nekatera stališča do katoliške Cerkve nevzdržna, kažejo nizko stopnjo kulture pa tudi izredno slabo poznavanje krščanstva in humanistične kulture nasploh?

Krščanstvo je seveda možno sovražiti tudi iz popolnega poznavanja, kakor dokazujejo odpadniki. Vendar je dejstvo, da danes na Slovenskem proti krščanstvu nastopa v glavnem polinteligenca. Takšna nekvalitetna raven vsaj mene ne izziva k polemiki. Sicer pa menim, da je polemika v glavnem jalova stvar. Nikogar ne spreobrne, kvečjemu koga utrdi v veri. Prav tako me ne vabi k polemiki sovraštvo do vere, ker smo v tem primeru na ravni iracionalnega.Tukaj argumenti ne zaležejo. Ostane ironija, sarkazem, zafrkavanje, za kristjanov etos problematično orožje....

- Nekateri ugovarjajo, da tudi na Zahodu napadajo Cerkev ali polemizirajo z njo. Dobro poznate italijanski kulturni prostor. Bi ga lahko primerjali s slovenskim? Kaj bi rekli ob primerjavi slovenskih in italijanskih napadov na Cerkev?

Vzemimo primer levosredinskega dnevnika La Repubblica, katere glavni urednik je deklariran ateist. V tem dnevniku ne samo da ne boš našel primitivizma à la Svetlana Makarovič, ampak celo naklonjenost krščanstvu. Sicer se v časopisu ne bi odzivali za intervjuje kardinali...

- Pa tudi glede obrambe Cerkve. Ali nimajo Italijani nekaj odličnih javnih oseb, ne duhovnikov, ki izredno argumentirajo krščanska stališča? Se vam ne zdi, da se v Sloveniji številni laiki bojijo nastopati? So premalo samozavestni? Jih imamo premalo?

V ozadju je tragično dejstvo, da generacija, ki bi morala po vojni držati katoliško fronto, leži v Kočevskem Rogu. Kar je ostalo od nje, je komunistični policijski sistem preveč travmatiziral, da bi bilo zmožno samozavestnejšega nastopa. Ni se lahko otresti teme in vlage katakomb. Mlajša generacija, kolikor je sploh mogla priti do krščanskega nazora, je morala z njim skozi komunizem kakor z gorečo svečo skozi neurje. Biti kristjan gotovo ni bilo - in menda tudi ni - priporočilo za kariero, od upravne do univerzitetne. Res se zdi, da je število zavednih katoliških intelektualcev omejeno. Samozavest pa tako in tako ni značilnost slovenskega narodnega značaja. Kolikor je le nekaj izjem - in nekaj jih je, hvala Bogu - potrjujejo pravilo. Vendar pa se iz leta v leto prebije v javnost kakšno novo kvalitetno katoliško ime. Nekaj smemo pričakovati od slovenskih katoliških gimnazij. Nekaj morda celo iz zamejstva, kjer slovenski človek sicer ni živel v narodni sproščenosti, v nazorski pa.

- V svojem delu Jutranjice za Slovenijo ste na izredno posrečen način ob liku duhovnika pokazali odnos države do Cerkve,od preganjanja prek toleriranja do skorajšnje naklonjenosti v času osamosvojitve. Se vam ne zdi, da se je v samostojni Sloveniji poslabšal odnos do Cerkve? Tudi odnos medijev , ko so nekateri pisci šli že prek meje dobrega okusa.

Kontinuiteta, se pravi preoblečena Partija, ki vlada v postkomunizmu, more Cerkev samo tolerirati. In vendar katolištvo politično ni nikakršna grožnja: nikjer na svetu ni kakšne katoliške teokracije. Odkod torej takšen strah pred njim? Sprašujem se, ali ni to strah plehke brezidejnosti pred jasnim nazorskim Credom, strah kapitalističnega cinizma pred evangeljsko etiko, strah mitološkega kulta revolucije pred realnim zgodovinskim pogledom nanjo...

- Nekakšen nenaklonjen odnos do krščanstva se je pokazal tudi pred kratkim, ko smo praznovali 100-letnico rojstva pesnika Srečka Kosovela, katerega delo ste preučevali. Pri njem so videli slovenstvo, evropskost, kozmopolitizem, le njegove težnje in iskanja presežnega, pristnega in Boga ne.

V svoji rubriki v Družini sem nakazal zadrego uradnega establišmenta pred pojavom Srečka Kosovela, saj je njegova veličina prav v njegovem zaletu v presežno, v absolutno, v svetostno. Kako naj bi šla ta njegova razsežnost v račun plehkosti postmodernega liberalizma? Kosovel bolj kot katerikoli slovenski pesnik odpira obzorja večnega. Kako naj se tej razsežnosti odpre tekoča družbena mistika, od Mercatorja do Foruma 21?

- Med osebnostmi današnjega sveta spoštujete tudi sedanjega papeža. Kaj bi vi odgovorili na očitke, naj odstopi, ker je star in da je prekonservativen, da je papež politike....

Spominjam se nekega dne po atentatu na Trgu Sv. Petra. Morda je bilo celo dan po atentatu, ko je življenje Janeza Pavla II. še viselo na nitki. Spominjam se celostranskega naslova v levosredinskem dnevniku IL GIORNO.Glasil se je: " NON CI LASCIARE, WOYTILA! - Woytila, ne zapuščaj nas". In kaj je takega odtlej napravil Janez Pavel II., da bi katoličan moral želeti njegov odhod? Ker se je zbližal z Judi in drugimi religijami, ker je internacionaliziral rimsko kurijo, ker je bil proti Bushevi vojni proti Iraku? In zakaj naj bi želel njegov odhod slovenski katoličan? Ker je prvi priznal samostojnost Slovenije? Ker je beatificiral Slomška? Ker nam za velike praznike po Evroviziji vošči tudi v našem jeziku?

- Praznujete osemdeset let. Kako intelektualec doživlja starost? Ga to navdaja z žalostjo, tesnobo ali pa z zavestjo, da je veliko naredil za človeštvo in za slovensko kulturo?

Ne navdaja me eno ne drugo ne tretje, še najmanj zavest, da sem naredil karkoli za kogarkoli. Kar pa se tiče doživljanja starosti, bi navedel svarilo, ki ga večkrat slišim od svoje dobre žene: "Nimaš dvajset let!" Staranje ni moja prva skrb.

- Kako pa jo doživlja kristjan? Kaj lahko dela v tem obdobju? Je to obdobje lahko "blagoslovljeno"?

Če bi me bilo kaj v hlačah kot kristjana, bi starost moral doživljati v vedrem pričakovanju, da se bližam koncu izgnanstva, začetku pravega življenja, vstopu v pravo domovino, recimo v večno Slovenijo. A sem seveda še daleč od takšnega razpoloženja. Kaj naj kristjan dela v tem obdobju? Če more, naj dela to, kar je delal doslej. Če ne more, je na vrsti velika krepost, o kateri se nič ne govori, potrpljenje. Je to obdobje lahko blagoslovljeno? Mislim, da lahko še bolj kot druga, a samo če kristjan vidi v križu ne zafrkavanja usode, ampak skrivnostni blagoslov Ljubezni. Križ pa mu je že njegovo usihajoče telo, tudi če odmislimo vse druge križe, ki niso prihranjeni niti starosti...

- V našem času in v naši kulturi sta zakon in družinsko življenje izredno na udaru. Zakoni razpadajo in priče smo trpljenju številnih otrok. Vi ste poročeni že nad 50 let. Kaj vam pomenita zakon in družina?

Poleg daru vere mi je, rojenemu pesimistu, Bog dal še neki drug neprecenljiv dar- srečen zakon, da si srečnejšega ne bi mogel želeti.V agresiji na zakonsko zvezo sam vidim enega od strateških ciljev sil teme, v njeni obrambi pa eno najžlahtnejših nalog Cerkve. Čemu omenjena agresija, je jasno: ker je družina osnovna celica ne samo družbe, ampak tudi Cerkve, sploh vsakega človeškega sožitja. Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

- To sprašujem tudi zato, ker je v Sloveniji in zamejstvu porazno nizka rodnost otrok. Ali ni urejen zakon tudi predpogoj za večjo nataliteto? Ali vi bolj krivite družbo, slovenski liberalni sistem?

Ja, Slovenci smo skupaj z drugimi Evropejci ubrali cesto smrti. Strah pred otrokom ni nič drugega kot strah pred življenjem.Ta strah slovesno demantira tisti optimizem, s katerim se moderni človek postavljaško maskira. Lažen optimizem, lažno dobropočutje, lažna »sinjina biti«! Sicer pa, kako naj se danes človek prebije skozi ta zvočni zid strahu pred bivanjem, če v njem ni vere v smisel življenja, konkretno v Boga in v posmrtnost? Slovenski liberalni sistem še daleč ni moja simpatija, a nočem biti do njega krivičen. Tudi brez njega bi bili tam, kjer smo, ker je v tistem »tam« Evropa, vključno s svojimi katoliškimi narodi, od Poljske do Španije. Le da slovenski liberalizem proti trendu narodne smrti ne naredi ničesar: sploh se ga noče zavesti, kakor se je tega na primer zavedla Francija in tudi primerno ukrepala.

- Ali še ustvarjate? Ali poleg vsakotedenske rubrike v Družini pripravljate kakšno novo knjigo?

Tik pred izidom sta dve moji knjigi: "Jacques Maritain, prinašalec smisla", prikaz lika velikega francoskega katoliškega misleca, tako rekoč mojega duhovnega učitelja, in roman "Nokturno za Primorsko", nekakšna freska zgodovine Primorske skozi fašizem, revolucijo in komunizem.

- Še vedno vsak dan pišete dnevnik?

Dnevnika še nisem opustil.

pogovarjal se je Božo Rustja (gost meseca 07_2004)

Pogovor z redovnikom in akademskim slikarjem ob 80-letnici življenja

O Stični smo že veliko pisali. Tokrat pa sem šef tja ob posebni priložnosti: 17. junija je namreč obhajal 80-letnico življenja pater Gabrijel Humek, ki je slovenski javnosti znan po tem, da je akademski slikar. Z jubilantom se bova torej pogovarjala o umetniškem poklicu, ki spremlja njegovo duhovniško pot. Znano je, da so v zgodovini v samostanih delovali mnogi upodabljajoči umetniki, predvsem slikarji. Med najbolj slavnimi sta fra Filippo Lippi (1406-1469) iz florentinske zgodnje renesanse in fra Angelico, s pravim imenom Giovanni de Fiesole (1387-1455), ki je ustvaril čudovito nežne podobe v samostanu sv. Marka v Firencah, ter ga je papež Janez Pavel M. leta 1982 razglasil za blaženega. Tudi danes so samostani središča kulture in tako imamo priložnost prisluh-niti patru Humeku, ki ustvarja v tihoti in miru starodavnega stiškega samostana.

- Pater Gabrijel bi nam lahko povedali, kaj vas je nagnilo, da ste izbrali umetniško pot? Zakaj ste se posvetili prav slikarstvu? Ali ste že od vsega začetka hoteli biti umetnik in redovnik?

To je prišlo sčasoma in kar nekako samo od sebe. Vedno me je veselilo risanje in slikanje. Imel sem dar za to, pa tudi privlačevalo me je. Začelo se je, ko sem hodil še v nižjo gimnazijo v Ljubljani. Rodil sem se v Bohinju teta 1907, oče je bil tam učitelj. Ko sem bil star tri leta, smo se za stalno preselili v Ljubljano.

- Kdo je odkrit vaš talent?

Sam sem prosil, da bi se mogel izpopolnjevati. Obiskoval sem klasično gimnazijo in bival doma. Po končani nižji gimnaziji (to bi nekako ustrezalo štirim višjim razredom osemletke), sem se odločil, da grem v samostan v Stično. Višjo gimnazijo sem študiral privatno tu v Stični, skupaj z drugimi gojenci. Sem so prihajali profesorji na izpite. Maturo smo delali v Ljubljani. Moje samostansko življenje, ki traja še danes, se je torej začelo, ko sem bil star 15 let.

- V Stični je bila torej priprava na noviciat, imela je vlogo malega semenišča.

Da, podobno kot malo semenišče. V glavnem smo bili stalno tu, razen v počitnicah.

- Mesec julij je mesec novih maš, zato nas zanima, kaj vas je nagnilo, da ste se odločili za duhovniški poklic in posebno za cistercijanski red?

Že zgodaj sem čutil v sebi veselje za redovni poklic. V Ljubljani je bil katehet Tomc, ki je bil svoj čas duhovni pomočnik v Višnji gori. Od tam je večkrat zahajal v Stično, tudi potem, ko je služboval v Ljubljani za Bežigradom. Tam sem bil njegov ministrant. S seboj v Stično je vzel tudi mene, da sem tu spoznaval življenje cistercijanov. Takrat je bilo v samostanu precej patrov, med njimi tudi Nemci. V stiski samostan sem vstopil leta 1922, torej imam za sabo že 85 let samostanskega življenja.

- Po maturi ste nadaljevali študij na Teološki fakulteti v Ljubljani?

Da, takrat sem hodili na predavanja na fakulteto, stanovali pa smo v Slomškovem zavodu zraven Alojzijevišča. Z menoj je študiralo še nekaj drugih cistercijanov.

- Kje ste pa študirali slikarstvo?

V gimnaziji za slikanje ni bilo ne časa ne prilike za to. Ko sem leta 1933 končal bogoslovje, me je opat poslal na Poljsko. v velik cistercijanski samostan blizu Krakowa. Ta samostan je izumiral, ker ni imel naraščaja. Že pred menoj so sli tja trije patri iz Stične. Štiri leta sem bil tam za pomoč v šoli in dušnem pastirstvu. Tedaj sem se začel v prostem času ukvarjati s slikarstvom. Potem sem predstojnike prosil če bi se lahko vpisal na akademijo. Vpisal sem se na akademijo v Krakowu in ostal tam dve leti (1937-1939), do nemškega vdora na Poljsko. Nato me je opat poklical nazaj domov. Ko so Poljsko zasedli Nemci, so namreč zaprli vse visoke šole, tako da tam tudi ne bi mogel več nadaljevati študija.

- Potem ste za vselej ostali v Stični?

Da, tu sem bil kaplan, pomagal pa sem tudi okoli po župnijah. Med vojno je bilo hudo Nemci so pregnali duhovnike z Gorenjske in 33 jih je dobilo zatočišče v Stični.

- Kdaj ste nadaljevali s študijem slikarstva?

Leta 1940 sem nadaljeval eno leto študij na akademiji v Zagrebu. Leta 1945 me je opat poslal v naš zavod v Ljubljano, namesto p. Metoda Turnška, ki je odšel na Koroško. Tam nisem imel posebnega pastoralnega dela. Novo ustanovljena Akademija pa je bila prav blizu, na poljanski gimnaziji, vpisal sem se nanjo in nadaljeval študij.

- Ali ima vaš red v Zagrebu kakšno postojanko?

Ne, tam nimamo samostana. Tam sem stanoval privatno, skupaj z župnikom Markom Miheličem, ki je takrat študiral matematiko.

- V Ljubljani ste potem nadaljevali?

Na ljubljanski akademiji sem študiral v letih 1945 in 1947, kjer sem diplomiral pri profesorju Gojmirju Kosu. Med profesorji je bil tudi Božidar Jakac, ki je poučeval grafiko in bil prvi rektor akademije za likovno umetnost.

- Kakšna je vaša slikarska usmeritev?

V začetku sem se posvečal pokrajini, zanimalo me je spreminjanje narave predvsem barve in tiste oblike ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za odkrivanje resnice o sebi, o drugih in o svetu Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo, upanjem.

- S kiparstvom se niste nikoli ukvarjali?

Ne. le v Krakowu smo v prvem letniku en semester obvezno modelirali.

- Ali ste imeli v samostanu svoj atelje?

Ne, posebne umetniške delavnice nisem nikdar imel, imam veliko sobo, ki mi služi tudi za atelje.

- Kakšne barve najraje uporabljate?

Največ oljnate, zdaj pa mladi slikarji veliko uporabljajo akrilne barve, ki se mešajo z vodo. Slikal sem pa večinoma na platno.

- Kateri so vaši vzorniki in kateri svetovni velikani so vam najbolj pri srcu?

Od sodobnih me je najbolj navdihoval italijanski slikar De Chirico, začetnik metafizičnega slikarstva.

- Umetniki navadno veliko potujejo. Ali ste bili tudi vi veliko po svetu?

Ne prav veliko, saj sem v prvi vrsti redovnik in šele nato slikar. Dvakrat sem bil v Italiji. Od našega društva DSLU (Društva slovenskih likovnih umetnikov) sem dobil štipendijo za študijsko potovanje po Poljski.

- Kako postane nekdo akademski slikar? S končano akademijo?

Da, to pa ne zadostuje, da postane član društva. Predložiti mora nekaj del m se izkazati s samostojno razstavo.

- Kje ste vi razstavljali?

Doma sem razstavljal v glavnem v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, Kočevju, Mari-boru, Celju, Kostanjevici na Krki, Kamniku, v Domžalah, Tinjah na Koroškem. Poleg teh samostojnih razstav, sem imel še štiri skupinske razstave - tri v Ljubljani in eno v Slovenj Gradcu. Udeleževal sem se tudi vsakoletnih društvenih razstav.

- Vi pretežno upodabljate motive iz vašega samostana, živite v takem umetniškem okolju.

Ne slikam izključno samostan in stiško pokrajino, ker vsako okolje sčasoma izgubi svojo privlačnost. Motive za svoje slike sem iskal povsod, zlasti v Italiji in Dalmaciji.

- Pred leti je stiški samostan dobil nazaj prostore, kjer je bila po drugi svetovni vojni gimnazija. Te prostore preurejate in tako nastajata cerkveni muzej in galerija. Ati obstaja posebna soba z vašimi slikami?

Da, tam imam svojo galerijo, kar tri sobe mojih slik kot stalna zbirka.

- Kje je bila vaša zadnja razstava?

Prav zdaj razstavljam v Kostanjevici na Krki ob moji 80-letnici in 40-letnici umetni-škega dela. Nedavno tega je bila v ljubljanski galeriji Commerce razstava slik prvih treh letnikov z akademije, to pomeni slikarjev, ki so se leta 1945 vpisali v novoustanovljeno akademijo v Ljubljani. V našem letniku nas je bilo pet, vendar smo prišli z različnih akademij.

- Ali je bil med njimi kakšen zelo znan umetnik?

Najbolj znana je bila Cita Potokarjeva.

- Dočakali ste visoko starost Kakšen je vaš pogled nazaj?

Moram reči, da sem premalo ustvarjal Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora dati enemu prednost Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.

- Koliko časa porabite za eno sliko?

Zelo različno: odvisno od razpoloženja in seveda od kompozicije same. Navadno sem isti motiv delal dvakrat. Svoje slikanje bi lahko imenoval magični realizem, ki ga je v Italiji zastopal Giorgio De Chirico. On me je najbolj navdušil za to smer. V mojem stikanju je opazen razvoj od realističnega do metafizičnega slikarstva, ki združuje italijansko strogost in fantastiko. Moj slikarski svet je po motivih m vsebinsko poseben odmaknjeni svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence - to so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.

- Ali ste slikali tudi za cerkve, kakšno oltarno sliko, kaj čisto klasičnega?

Ravno oltarne ne, le kakšne manjše nabožne stvari.

- Umetnost tako vodi k Absolutnemu, Neskončnemu, človek je v svojem okolju nebogljen pred veličino. Vi v svojih slikah nakazujete problem sodobnega človeka in kulture - osamljenost in samoto. Podobno kot vi je hodil pokojni slikar-duhovnik Stane Kregar. Gotovo ste ga poznali?

Da, on je bil dve leti starejši od mene, študiral je v Pragi. Bil je popolnoma umetnik, čeprav duhovnik in se je popolnoma posvetil slikarstvu. Med obema vojnama je bil pri nas edini res surrealistično usmerjeni slikar.

- Vi pa lepo usklajujete umetniško ustvarjanje in duhovniško delo. Ali še vedno slikate?

Še vedno, čeprav v manjšem obsegu, saj je to tudi duševni napor, človek ni več tako svež, pojavlja se utrujenost. Končno so tu tudi leta.

- Kako je z muzejem, bo kmalu zmanjkalo prostora?

S Kozlevčarjevo zbirko, ki jo je znani zbiralec starin odstopil škofiji in deloma nam, je naš muzej postal prvi cerkveni muzej, gotovo zanimiv in privlačen tako za tiste, ki iščejo tu poglobitve, pa tudi za turiste in romarje, ki se ustavljajo v naši romarski cerkvi.

- To so korenine kulture, tako da si lahko ljudje tudi tu širijo obzorje.

Prav zdaj odkrivajo v cerkvi v glavni ladji freske apostolov. V kupoli prezbiterija so freske odkrili že lansko leto. Niso sicer zelo stare, vendar jih Zavod za spomeniško varstvo želi obnoviti.

- Stična tako poteg oznanjevalne vloge (duhovne vaje in srečanja za mlade), združuje tudi kulturno in umetniško delovanje, kar je tesno povezano z duhovnim razvojem slovenskega naroda. Kaj bi vi povedali mladim, kakšno priporočilo bi jim dali?

Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea - pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

- Rekli ste, da še vedno slikate, imate morda tudi kakšne načrte za naprej?

19. junija se je začela razstava za Bežigradom v Ljubljani, kjer razstavljamo najstarejši še živeči slikarji Jakac, Maleš, Mihelič, Štoviček, Mušič in drugi, deset po številu. Vsak prispeva po dve sliki.

- Vsem torej priporočilo, naj si ogledajo to razstavo. Kaj vi razstavljate?

Dve ekspresionistični krajini.

- Ste kdaj šteli, koliko slik ste naredili?

Ne štejem, ker se mi zdi, da je važnejša kvaliteta slike kot pa število. Udeleževal sem se tudi slikarskih kolonij: dvakrat v Bovcu, v Sičevu pri Nišu, v Sisku, v Novem mestu, Prilepu in leta 1984 tu v Stični. Na teh kolonijah umetniki nekaj dni ustvarjajo, svobodno izbirajo motive v novem okolju, se medsebojno bogatijo in tekmujejo. Za stroške oskrbe pa vsak pokloni eno delo organizatorju.

- Največ slik imate razstavljenih v Kostanjevici na Krki?

Da, tam imam razstavljanih okoli 40 slik, pregled mojega dela in ustvarjanja.

Hvala lepa za vse, kar ste ustvarili, ker je to bogastvo naroda in ne le posameznika, kot duhovnik pa dokazujete, da so bili duhovniki vedno nosilci kulture, slovenski pa še posebej, saj so orali ledino na domala vseh področjih ustvarjanja.

Pogovarjal se je oče urednik Franc Bole

(gost meseca 7/8_1987)

Pogovor s pevcem dunajske opere ob izidu njegove knjige

»Preizkušnja je zato, da človek v njej zori«

Najprej bi rad povedal, da je v naslovu moje knjige veliko simbolov. Tu so zaobseženi vsi nastopi na svetovnih odrih, radijski in televizijski nastopi, ki jih je nešteto. Knjiga bi upravičeno nosila naslov Tisoč in več večerov. Prepričan sem, da se je v več kot petdesetih letih mojega odrskega udejstvovanja in koncertnega delovanja tega nabralo še veliko več. V knjigo je dokaj izčrpno vtkano moje otroštvo. Takrat je pri nas doma vladala popolna revščina. Vendar pa revščina ni bila za tisti čas nič izrednega. Rojen sem bil leta,1910, svetovna vojna se je bližala, na obzorju so bili še hujši časi. Trpeli so predvsem naši starši z dvanajstimi otroki, kolikor nas je bilo v družini. Sam se večkrat sprašujem, kako sov nas starši uspeli obdržati pri življenju. Nekaj jih je umrlo kmalu po rojstvu.

- Kateri ste bili vi po vrsti?

Bil sem tretji, sem pa najstarejši živeči član naše družine, saj sta starejša dva brata umrla kmalu po rojstvu, za menoj je bila sestra, ki je umrla pred tremi leti, potem še en brat, ki je umrl pri sedemnajstih letih, imel je tetanus in temu tedaj ni bilo pomoči. Jaz sem živel z vsemi brati in sestrami za menoj, borno, skromno. Niti se nismo preveč pritoževali, človek se svojega položaja niti ne zaveda, hudega ne občuti tako močno, važna mu je le skorjica kruha za preživetje. Po njivah smo paberkovali, če je kaj ostalo. Stradanje je bila glavna rdeča nit moje mladosti. S šestimi leti sem šel v ljudsko šolo, prav takrat pa je umrl avstroogrski cesar Franc Jožef. Živo se spominjam, kako smo se tedaj otroci igrali ob vodi in slišali zvonjenje sredi popoldneva. Kmalu zatem je prišel veliki preobrat (leta 1918), konec vojne, peli so pesmi (dobro se spomnim pesmi Lepa naša domovina), hodili po Kropi z rdeče-plavo- belimi zastavami. V šoli so zamenjali slike nad tablo in odslej je visela slika kralja Petra Karadžordževiča. Otroci smo skušali razumeti, da so nastopili novi časi, spet smo peli novo himno, katere začetka se ne spominjam več dobro. Spominjam pa se, kako rad sem pel v cerkvi, pravzaprav je vse moje življenje odkar se spominjam, nekako povezano s petjem.

- Ste osnovno šolo končali v domačem kraju?

Takrat je bila osnovna (ljudska) šola trirazredna, s pododdelki. Tako je bilo praktično šest razredov. Kdor je izdelal, je šel naslednje šolsko leto v pododdelek itd., kdor pa ni izdelal, pa je seveda ostal v istem. Ko sem končal šest razredov, sem bil pred odločitvijo, kam naj grem. Nadaljnjega šolanja ni bilo in domači so me dali na Bled k župniku za hlapčka. Tam sem bil dobro leto dni. Župnik na Bledu je bil brat kroparskega. Tako je naš župnik mojemu očetu nasvetoval, naj me da v župnišče na Bledu, da bodo tako pri hiši ena usta manj. To je očetu ugajalo in postal sem hlapec. Opraviti sem imel s kravami, spal sem v hlevu na stari vojaški postelji s koruzno slamnjačo. Marsikdo mi tega ne verjame, vendar tako je bilo.

- Starši so delali v žebljarni?

Da, v vigenjcih, kjer je potekalo skoraj vse življenje Kroparjev. Potok je poganjal kolesa, ki so polnila mehove, s pomočjo katerih so razpihovali ogenj za obdelavo železa, ki so ga razžarjali sproti. Pozneje so uvedli tudi stroje. Spominjam se, da je bil moj oče eden prvih, ki je delal že ob stroju. Ko sem bil star štirinajst let in sem se moral odločiti, kako si bom uredil življenje, se ni nasmihalo nič dobrega, saj si kot hlapec na Bledu res nisem mogel obetati ne vem kaj. Čeprav sem ljudsko šolo rad obiskoval in nosil domov odlična spričevala, bil zapisan v zlato knjigo, dobil medaljo za odličen uspeh, pa o gimnaziji nisem smel niti sanjati. Poleg opravil s kravami v hlevu, sem na Bledu tudi ministriral, zvonil. Vse to sem delal za hrano, ki sem jo dobil v župnijski kuhinji. Nekega dne pa se je kroparskemu župniku v pogovoru z mojim očetom porodila misel, da bi me dali v orglarsko šolo. Vedeli so, da sem glasbeno nadarjen, da imam, kot so tedaj imeli navado reči, »dobro uho«, tudi glas je bil že dobro izoblikovan. To se je tudi uresničilo. Prišel sem v Ljubljano na orglarsko šolo k orglarskemu mojstru Stanku Premrlu.

V teh treh letih šolanja je bilo moje prvo zatočišče frančiškanski samostan, kjer so študentje dobivali hrano pri linici. Stanko Premrl je tedaj stanoval nad pekarno nasproti stolnice. Vedno je rad pomagal, če je le mogel. Napisal je priporočilo, s katerim si lahko dobil v pekarni hlebček kruha. Iz dneva v dan sem izkoristil to ugodnost in priporočilo profesorja Premrla, s katerim sva se izvrstno razumela. Tako velikega zaupanja, ki mi ga je izkazal prof. Premrl, nisem nikdar več doživel, čeprav sem bil tudi pozneje deležen velikega zaupanja z mnogih strani. Dovolil mi je, da sem lahko v stolnici spremljal na orglah maše v adventu in tudi majniške. Dobro se spominjam - takrat sem imel sedemnajst let, kako sem komaj s težavo dosegel pedale na orglah. To sem si izredno zapomnil, marsikaj sem doživel v življenju, tudi glede zaupanja dirigenta, direktorja opere, vendar pa se mi še vedno zdi višek vsega tisti trenutek, ko mi je dal ključe od kora in orgel, da sem lahko pri birmi na binkošti, pri slovesnem vhodu in odhodu škofa, preludiral na orglah.

- Skladatelj Premrl je bil res velik vzgojitelj.

Prav gotovo je bil izreden človek. Dal mi je vse možnosti in njemu sem neizmerno hvaležen. Naj ne zveni neskromno, če dodam, da sem bil z ozirom na znanje in sposobnosti tega zaupanja tudi vreden.

- Kam se je potem obrnila vaša pot?

Izšolal sem se za organista, vrnil sem se na Bled, tokrat ne več kot kravji pastir, ampak kot organist in cerkovnik. Dobil sem službo, prejemal skromno plačo in v tem trenutku sem začel poklic glasbenika. To je bilo leta 1927. Aktiven sem bil vse do leta 1982, ko sem zadnjič poklicno pel - torej 55 let. Takrat so me upokojili, moja glasbena pot pa se s tem ni končala, še naprej sem prepeval, zadnji koncert pa sem imel natanko pred štirinajstimi dnevi (na Dunaju) in občutek imam, da bom še pel. Delal sem na Bledu, potem pa sem se vrnil v Kropo. To so bila leta hude gospodarske krize. Dobil sem zaposlitev v zadrugi po zaslugi tedanjega zadružnega direktorja Jožeta Gašperšiča. Njemu sem dolžan veliko zahvale, saj je imel razumevanje za glasbeno ustvarjanje. Tudi sam je bil velik glasbenik, vodil je zbor, zbral je tudi orkester in bil velik organist. Toliko vsega je delal, da je nujno potreboval pomoč. Priskočil sem mu na pomoč in prevzel vodstvo kroparskega zbora. Ker kot zborovodja podeželske župnije nisem imel plače, me je vzel v podjetje za uradnika.

Dve leti sem bil tam, v tem času pa se je gospodarsko stanje še poslabšalo, tako sem se moral posloviti. Rekel mi je: »Ti si šolan in si boš lahko sam našel novo delovno mesto, zato bi raje odpustil tebe kot pa kakšnega drugega delavca, ki bi bil zaradi tega dokončno onemogočen.« Zvedel sem, da v Tržiču iščejo organista. Dobro se spominjam, kako sem šel v nedeljo v Tržič, seveda peš, kar znese kakih 15 kilometrov. Našel sem tamkajšnjega župnika Antona Vovka (poznejšega ljubljanskega škofa) bolnega v postelji. Z veseljem me je kljub temu sprejel in povedal, kaj bom delal. V Tržiču so imeli tedaj tudi slavno godbo, ki naj bi jo tudi jaz vodil. Dogovorila sva se in vrnil sem se nazaj v Kropo. Oče je imel naročenega Slovenca, ki sem ga vzel v roke in ga prelistal. Bilo mi je prav namenjeno, da sem na predzadnji strani med oglasi, ki jih prej nisem nikoli pogledal, zasledil ponudbo, da ljubljanski zbor v operi išče tenorista. Na mah mi je bilo jasno: se greš predstavit. Drugi dan sem se nemudoma odpeljal v Ljubljano. Tam me je znanec, s katerim sva se poznala iz let orglarskega študija, vprašal, če mislim resno. On je bil ugleden tenorist v opernem zboru in v stolnici, priporočil me je direktorju in to je zaleglo. Bil sem sprejet. Zborovsko petje mi ni bilo cilj, pač pa le sredstvo za napredovanje. Štiri leta sem zdržal v zborovskem petju v operi, hkrati sem študiral na konservatoriju, prevzel pa sem tudi prvi razred orglarske šole za klavirski pouk. Ostal sem tudi član stolnega zbora. Delovni dan je bil tako natrpan, da se danes večkrat vprašam, kako sem lahko sploh vzdržal, ko pa nisem imel časa misliti na ljubo zdravje, še manj na redno prehrano. Prav zato sem vas najprej vprašal o vaši mladosti, da bi našim bralcem povedati, kako se človek prebija skozi življenje tudi v najtežjih trenutkih in kako veliko doseže. Tega ne bi nikomur privoščil, gotovo ne obžalujem, da sem v takih okoliščinah preživel svojo mladost. To mi je dalo poguma za naprej. Leta 1934, takrat sem bil star 24 let, sem končal šolanje na konservatoriju in odločil sem se, da se bom izpopolnjeval še naprej.

Vsi profesorji so me podprli, dobil sem nekaj štipendije, nekaj je prispevalo celo Dramatično in Filharmonično društvo.

S sredstvi, ki smo jih zbrali, sem lahko šel na Dunaj in nadaljeval študije. Tam sem leto dni študiral solopetje in se potem javil na avdicijo dunajske opere. Prvi poskus mi ni prinesel uspeha. Po enem letu pa sem se spet prijavil in takrat mi je uspelo, da sem dobil mesto pevca v državni operi. Najprej sem pel kot začetnik, svojo kariero pa sem si moral sam zgraditi z znanjem in delom, na podlagi uspehov, ki, hvala Bogu, niso izostali. Tako sem prišel v dunajsko opero, ki je postala več ali manj moj dom vse do danes.

- Se spominjate svojega prvega nastopa, vloge, ki vam je največ pomenila za nadaljevanje vaše kariere?

Začel sem z malimi, poskusnimi vlogami, kar mi je zelo prav prišlo. Vsakomur bi priporočil, naj se ne loti takoj prehudih nalog, saj to nikakor ne jamči takojšnjega uspeha. Tako sem tudi jaz v začetku prepeval manjše vloge. Prvo večjo vlogo pa sem imel v Verdijevi Traviati, potem pa se je vse nadaljevalo od opere Petra Čajkovskega Jevgenij Onjegin do vloge Don Ottavia v Mozartovem Don Juanu. Prav omenjena Mozartova opera je pomenila zame usodni prodor v svet. Z Mozartovimi vlogami sem osvojil svet in ga preromal križem kražem in počez. Oprijel se me je naziv »Mozartov pevec«, ki mi je ostal do današnjih dni. Poleg tega sem prepel vso svetovno literaturo, ki je namenjena liričnemu tenorju in to v italijanskem, francoskem in slovanskem repertoarju. Lahko bi naštel kakšnih sedemdeset vlog. Mislim, da v Evropi ni odra, na katerem ne bi bil nastopal.

- Se spominjate svojega prvega gostovanja v Ljubljani?

Da, zelo dobro. To je bilo kakšno leto po tistem, ko so me sprejeli na Dunaju (1936). Kot član dunajske državne opere sem gostoval v Ljubljani in pel v Madame Butterfly in La Boheme. Če bi danes slišal posnetek tega nastopa, prav gotovo ne bi bil zadovoljen sam s seboj. Jaz sem bil vedno do sebe zelo kritičen. Uspeh je bil lep. Rojak, ki je prišel z Dunaja, je nekaj pomenil.

- Ste pozneje velikokrat nastopali v Ljubljani?

Velikokrat na koncertih, v operi, na radiu, tudi v stolnici. Če so me želeli, sem bil vedno na razpolago.

- Veliko ste potovali, tudi »čez lužo«, bili ste v Argentini. Kakšni so vaši vtisi s teh potovanj, ki so tudi del življenja umetnika?

Res sem bil veliko okrog. Ko sem prišel na Dunaj, sem leta 1935 spoznal svojo sedanjo ženo, ki je tudi študirala na dunajskem konservatoriju in se je v mojo korist odrekla svoji lastni karieri. Leta 1939 sva se v frančiškanski cerkvi v Ljubljani poročila. Poročil naju je pater Roman Tominec. Moja žena je bila moja spremljevalka na vseh poteh. Skupaj sva doživela veliko uspehov, hkrati pa je bilo tudi veliko obveznosti, še preveč. Prejel sem tudi povabilo največjega gledališča v Južni Ameriki, v Buenos Airesu, kjer sem odpel vse svoje lirične vloge. To je bilo kmalu po vojni, mislim, da sem prvič gostoval v Južni Ameriki leta 1948. Prav tako pomembno je bilo tudi povabilo na veliko avstralsko turnejo po vseh večjih mestih (Sydney, Brisbane, Perth ...). Kot Slovenec sem pel tudi za slovenske izseljence. Spominjam se, kako ni hotelo ponehati navdušenje, rdeči nageljni, ploskanje... Takrat Avstralija še ni imela operne hiše, zato sem nastopal po koncertnih dvoranah. V Argentini sem gostoval deset let zapored (vsako leto meseca aprila) in na njihovih odrih sem v program vključeval tudi slovenske narodne pesmi. Lahko si mislite, kakšnega navdušenja sem bil deležen š strani naših izseljencev. To so moji vtisi, ki sem jih prinesel od zunaj.

- Kje ste največ nastopali?

Po celi Evropi. Lahko rečem, da od Helsinkov do Neaplja ni večjega mesta, kjer nisem nastopal. Dobro se spominjam tudi svojega prvega srečanja z Vatikanom. Takrat smo bili gostje papeža Janeza XXIII. V veliki dvorani smo imeli nastop zbor, orkester in solisti. Povabljeni so bili tuji diplomati in druge pomembne osebnosti. Izvajali smo Mozartov Requiem. Za spomin smo dobili papeževo medaljo. Srečal sem se tudi s Pavlom VI., ko smo člani dunajske opere ; gostovali v Rimu z opero Čarobna piščal. Imeli smo posebno avdienco pri papežu. Vsakega pevca so papežu posebej predstavili in povedali, kaj poje. Pri meni so povedali, da pojem tenor in papež je bil navdušen. Rekel je: »II tenore!« Tako sem si razlagal, da je tenor v Vatikanu takoj za papežem!

- Kaj pa vajina družina? Imate kaj otrok?

Tri otroke imava. Zelo so naju pogrešali, ko sva z ženo I hodila po svetu. Največ časa / skupaj sva bila odsotna tri mesece na avstralski turneji. Otroci so odraščali, bili so dobro oskrbljeni.

- Je kdo od njih podedoval vaš glasbeni talent?

Najstarejša hčerka je študirala gledališko umetnost, gostovala je na odrih po Nemčiji i in Švici. Pozneje se je posvetila petju. Danes poje sopran predvsem na koncertih. Druga hčerka je študirala violino in je iz glasbe tudi maturirala. Najmlajši, sin, pa je bil tudi v glasbenem življenju, čeprav nekoliko drugače. S prijatelji je ustanovil in vodil jazz-band, kjer je igral tolkala in pel. Potem pa je prišel k pameti in se posvetil študiju na dunajski univerzi ter . postal inženir.

- Kaj pa vaši bratje, so bili tudi glasbeniki?

Dva moja brata sta bila tenorista, oba operna pevca. Mlajši Gašper, je pel v ljubljanski operi lirični tenor, njegovo uspešno začrtano pot pa je prekinila prometna nesreča, v kateri se je smrtno ponesrečil s svojim edinim sinom. Drugi brat pa je prav tako študiral petje na Dunaju in pel na raznih odrih v Nemčiji, pevsko se je udejstvoval tudi v Švici. Ta poklic je po mojem mnenju prezgodaj opustil, prišel v Kropo, kjer še zdaj dela kot direktor krajevnega muzeja.

- V svoji bogati karieri ste prejeli veliko nagrad, odlikovanj...

Veste, temu se je skoraj nemogoče izogniti. Najprej bi omenil papeško odlikovanje reda sv. Gregorja Velikega, potem je tu še avstrijsko državno odlikovanje s srebrnim križem za zasluge, maršal Tito pa me je odlikoval z redom zaslug za narod z lovorjevim vencem. Imam poln predal škatlic. Če povem po pravici, niti sam ne vem, koliko jih je.

- Se spominjate še kakšnega pomembnega dogodka, ki vam veliko pomeni?

Zelo pomemben datum v mojem poklicnem življenju pevca in glasbenika je bila ponovna otvoritev v zadnji vojni porušene dunajske državne opere. Takrat sem imel odlično nalogo, da sem na otvoritveni predstavi pel glavno vlogo Flore- stana v Beethovnovi operi Fidelio. To je bilo zame morda največje umetniško doživetje. Tak pomemben dogodek pa je bila tudi proslava 500-letnice ljubljanske škofije, ko sem bil povabljen in sem tudi pel. Na zakuski se mi je nadškof sam zahvalil in dejal, da se midva že poznava. »Potem niste prišli v Tržič,« mi je dejal nadškof Vovk. »Čisto prav, da niste prišli, saj bi bili vse življenje navaden šuštar.«

- Pred sedmimi leti (1978) je izšla vaša knjiga Tisoč in en večer v nemškem jeziku.

V teh letih od prvega natisa je bila že ponatisnjena. V Nemčiji je izšla žepna izdaja (naklada 50.000) in je zelo razširjena med ljudmi. To dokazujejo pisma, ki mi jih pišejo ljudje in mi čestitajo. Nekoliko skrajšana bo knjiga izšla v slovenščini pri Mohorjevi družbi. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil prevajalcu prof. Lipovšku in prof. Smoliku, s katerim sva na Dunaju opravila redakcijsko delo.

- Knjiga bo izšla tudi pri nas v zelo veliki nakladi (40.000 izvodov).

Zares veličastna številka. Upam, da bodo ljudje zadovoljni, da bodo šli z menoj po poti mojega življenja, morda tudi svojih spominov na nekdanje čase.

- Kako ste pisali svojo knjigo, po zapiskih ali po pripovedovanju spominov?

V uvodu je povedano, da nisem uporabljal nobenih zapiskov. Knjige nisem napisal ne kronološko, ne na podlagi kakšnih zapisov o nastopih. Vse sem črpal iz spomina s pomočjo svoje žene, ki se marsičesa veliko bolje spomni. Ob izrednih dogodkih iz življenja sva prišla tudi do pomembnih - dejstev. Poleg tega pa so nama bile v oporo tudi časopisne kritike. Časopisne izrezke sva leta spravljala (doma jih imava dva, tri kovčke). To osvetli spomin in tako se prikaže svetla točka, takrat je bilo tako in tako. Pripoved je tako zelo pestra, ne zaradi domišljije, pač pa zaradi resničnih doživetij.

- Koliko časa ste jo pisali?

Težko bi vam natančno odgovoril, lahko pa rečem, da ne več kot poldrugo leto. Moram reči, da sem pisal z velikim zanimanjem, od točke do točke se mi je odstirala zavesa, in dogodke, ki so se vrstili, je bilo treba vreči takoj na papir, sicer bi jih spet pozabil. Členi v verigi mojega življenja so me neustavljivo vlekli naprej.

- Vsi si želimo, da bi bila knjiga lepo sprejeta tudi pri naših bralcih.

V knjigi iskreno spregovorim o vsem, kar sem doživel v življenju. Tudi križna obdobja, ki sem jih tudi vključil, so v človekovem življenju zato, da človek ob tem raste, da krizo premaga in gre prečiščen skozi ogenj. Kot nekakšen »post scriptum« najinemu pogovoru bi rad povedal nekaj iz svojih izkušenj. Mislim, da sem dovolj star (75 let), da gledam upravičeno nazaj. Rekel bi, da vsaka preizkušnja, ki se postavi na pot človeka, pride zato, da človek ob njej zori in izhaja iz nje močnejši, še bolj delaven in tudi srečnejši kot kdaj prej. To je tudi nauk mojega življenja današnji mladini na srce.

Zares smo vam hvaležni za te lepe besede, prepričan sem, da bodo osvojile naše bralce. Bog vas živi!

Pogovarjal se je Franc Bole

(gost meseca 12_1985)