Misijonarski poklic je specifičen poklic. Ne gre za popotnika v klasičnem smislu, ki v določenem času prekrižari določeno ozemlje, si ogleda zanimivosti in potem odide, ampak gre za nekoga, ki ostane leta in desetletja na določenem območju in spozna do podrobnosti ljudi in njihov način življenja. Vendar je vse podrejeno njegovemu duhovnemu poslanstvu. Misijonarji so nam zapustili in še vedno nam ponujajo ogromno zanimivih podatkov o tujih kulturah. Podatkov, ki vsekakor držijo in včasih so to sploh prvi podatki o kakšnem ljudstvu.

dr. Zmago Šmitek

V počitniškem času se številni ljudje odpravijo na potovanja. Mnogi tudi v oddaljene kraje. Stike Slovencev z neevropskimi kulturami je raziskoval profesor dr. Zmago Šmitek. Pri tem raziskovanju je ovrednotil veliko vlogo slovenskih misijonarjev. Svoja bogata spoznanja je strnil v več knjig, mi smo ga pa povabili na pogovor za našo revijo.

Zambijci so ponosni, da so kristjani. Cerkve so polne. Veliko je mladih in duhovnih poklicev.

Janez Mujdrica

Poleti pride na zasluženi dopust več slovenskih misijonarjev in takrat jih lahko povabimo na pogovor, kjer lahko spregovorijo o svojem delu, tamkajšnjih ljudeh in razmerah, v katerih opravljajo svojo misijonsko poslanstvo. Tokrat smo povabili v goste jezuita Janeza Mujdrico, ki deluje kot misijonar v Zambiji.

Slovence bi morala združevati skrb za iskanje poti za izhod iz krize.

dr. Rosvita Pesek

V mesecu juniju praznujemo Dan državnosti, enega najpomembnejših državnih praznikov. Spominjamo se osamosvojitve Slovenije in vseh dogodkov, ki so osamosvajanje obdajali. Žal vsi ti dogodki mnoge puščajo ravnodušne. Zakaj je tako in česa bi se lahko veselili ob teh praznikih, smo se pogovarjali z Rosvito Pesek, ki jo sicer poznamo kot voditeljico televizijske oddaje Odmevi, sicer pa je dobra poznavalka slovenskega osamosvajanja.

Dr. Jože Kušar se je rodil v mizarski družini v Ljubljani leta 1940. V očetovi delavnici se je izučil mizarskega poklica, potem pa opravil tehniško šolo ter diplomiral na fakulteti za arhitekturo in tam opravil tudi doktorat. Na isti fakulteti je tudi postal predavatelj. Mnogi ga poznajo po njegovih načrtih in preureditvah cerkva in župnišč, kot predsednika Prešernovega sklada v času prejetja nagrade p. Marka Rupnika, kot prorektorja in še po kakšni vlogi v razvoju slovenske družbe.

Od 11. februarja 2013 naprej je v poročanju medijev, pa tudi v naših medsebojnih pogovorih pogosta tema papeška služba. »Kakšno mesto ima papež v katoliški Cerkvi, kako nanj gledajo druge krščanske Cerkve?« smo povprašali profesorja nauka o Cerkvi in ekumenske teologije Bogdana Dolenca. Pogosto se o papeški službi in njegovi vlogi govori površno, nenatančno in 'kar počez', zato nam bodo v teh dneh njegovi odgovori pomagali k pravemu pogledu na 'petrinsko službo'.

Jezik ni samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi znamenje narodove samobitnosti

Težko boste v časopisih našli kaj o njej, čeprav je gospa na pragu visokega življenjskega jubileja in ima za seboj kar zajeten prevajalski in znanstveni opus. Morda zato, ker sama ni nikoli skrivala svojega krščanstva, poleg tega je bila še poročena z znanim prevajalcem in 'disidentom' Janezom Gradišnikom.

In vendar ima slovenski javnosti povedati veliko zanimivega. O svojem študiju v Nemčiji in na Škotskem, odnosu in ljubezni do knjig ter o prevajalstvu – ob tem lahko izpostavimo, da je za našo založbo prevedla tudi dve knjigi: C.S. Lewis Pisma izkušenega hudiča in Gospod Bog, tukaj Ana.

Vsak ustvarjalec, pa naj se zaveda ali ne, je iskalec resnice

»Doma imam cel kup Ognjišč. Zelo nerada mečem stvari proč. Saj je znano, da zbiram stare stvari. Mama, ki je danes stara nad devetdeset let, je bila naročena na Ognjišče, dokler ga je lahko brala, jaz ga kupujem občasno,« sva začela pogovor z ilustratorko Jelko Reichman, ki zvesto spremlja tudi ilustracije v naši reviji.

- Ste že kot otrok risali? Ste to raje delali kot drugo?

Pravzaprav je bilo risanje vse, kar sem rada delala. Mene je oče skoraj podil v kakšen šport. »Vzemi sanke in pojdi se ven sankat!« mi je govoril. Meni pa je bila to muka in sem čakala, da se bo zmračilo. Bala sem se sankati ... Najraje sem imela knjige in risanje. Igrač takrat sploh ni bilo veliko. Hodila sem k maminima tetama. Kot otroku sta se mi zdeli neznansko stari. Bili sta delavki v tobačni tovarni, neporočeni. Skupaj sta živeli v dedkovi hiši in tam je bil za mene raj. Imeli sta Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Bilo je ilustrirano in »požirala« sem ilustracije, kako Jezus pomnoži ribe in kruh. Meni je bilo že to gledati čudež! Imele so knjižico o Tereziki Deteta Jezusa. Naročeni sta bili na Zamorčka, revijo o misijonih. Jaz sem to gledala in opazovala »svete podobe«, ki sta jih imeli po hiši. Tudi mamin stric je slikal.

- Torej ste od njega podedovali dar po risanju.

Gotovo po mamini strani. Pri mami je bilo enajst otrok in tisti, ki so študirali, so študirali, za profesorja ali sodnika, ne pa za slikarja. To je pomenilo revščino. V družini so imeli »roko« za risanje. Tako je govoril mamin oče: »Naša ima roko za risat'.« On je bil ključavničar in je znal popravljati tehtnice. Tako so bile »vage« povsod. Vendar pa jaz mislim, da pri risanju ne gre za roko, ampak je vse v glavi. Roka je kot lopata, je orodje. Če ne bi roke imela, pa bi nogo strenirala, kar je sicer težje, a bi lahko tudi z nogo risala. Ali pa z usti. Kar tudi nekateri delajo. Stvar ni v rokah, ampak v glavi.

- Mama je bila učiteljica, oče pa učitelj. To je najbrž prineslo več knjig v hišo.

Da, spoznala sta se na učiteljišču, oče je pozneje še študiral in postal profesor za opisno geometrijo, matematiko in tehnično risanje, mama pa se je specializirala za delo z gluhimi (surdo pedagoginja). In jaz sem kot otrok risala. Bilo je med vojno ...

- Pa ste imeli sploh papir za risanje?

Da, s papirjem je bila zelo velika stiska. Včasih so mi zato prinesli kakšen karton. Narisala sem punčko in jo hotela izrezati, pa se mi je vse lomilo. Joj, kako sem bila jezna. Dokaj blizu nas je bila opekarna in oče mi je prinesel glino. In kako sem potem rada delala z glino. Oboje je povezano, saj gre za isti jezik. Pravijo, da zna vsak kipar risati in vsak risar modelirati, ker je modeliranje risanje v teh dimenzijah. In potem sem delala kipce. Kot punčka sem gledala Jezuščka v jaslicah in seveda ga sama doma naredila iz gline. Dala sem ga sušit v lopo. Ko sem zjutraj najprej stekla pogledat Jezuščka, je bil ves razpokan. Kje pa je takrat kdo meni kaj žgal! Imela sem poklic za oblikovanje, zato imam polno hišo kipcev. Nisem si kupovala krznenih plaščev, ampak kipe in stare stvari.

- Ostajajo mi v spominu vaše ilustracije knjige Berte Golob Kako visoko je nebo, kjer opisuje svoje otroštvo in Skrinja iz babičine bale, kjer opisuje svet, ki ga ni več ... Vi pa ta svet radi ilustrirate. Zakaj?

Najprej sem toliko stara in zavedati se moram, da iz tega sveta odhajam. Res je, da moram živeti v času, v katerega sem položena, a si ga izbrala ne bi, navzlic temu, da imam v njem veliko udobnost. Pritisnem na gumb za centralno in mi je toplo ... To je res, ampak, če bi se odločala sama, bi raje živela ob sveči in v mirnem, romantičnem, idiličnem svetu. Že kot otroka me ni motilo, da smo živeli v pomanjkanju. Bila sem srečna. Saj si lahko danes omišljamo toliko stvari, a te to ne osreči. Več ko imaš, bolj si prazen. Danes ima otrok polno sobo igrač in knjig, jaz sem imela pet knjigic, pa so bile moje, »za umret'« moje. Jaz sem vse spravila. Živela sem v svetu, ki mi je bil pisan na kožo. Ta, v katerem sedaj živim, mi ni, čeprav moji vnuki živijo v njem in se tolažim s tem, da se ga bodo navadili in lepo živeli v njem.

- Ali »ustavljate« čas tudi tako, da zbirate stare predmete? Vaša hiša jih je polna.

Tudi zato, da se med njimi skrijem, da se obdam s tistim, kar imam rada. Imam rada živali, a si mnogih sredi mesta ne morem privoščiti. Konja že ne morem imeti! Pa jih imam rada. Imam rada starosvetne stvari. Pa ni treba, da so drage, samo da so stare. Za božič naredim »drevešček«, pod njim pa male jaslice, a samo bistveno: jasli, ki sem jih sama naredila in kipec Jezuščka, ki sem ga tudi sama naredila, kakšno ovčko in svečke in simbol božiča je tu. Potočki in vlakci v jaslicah so igrarija, ki pa mora biti zaradi otrok.

- »Obrazki otrok Jelke Reichmanove so kot angelčki,« nam je dejala učiteljica v osnovni šoli. Vaši otroci, njihovi obrazi... Je v njih ljubezen do otroštva, do otrok, materinstva ... Najprej moja ljubezen do otroštva samega, nato do otrok, potem do materinstva. Bila sem mama in rada sem bila mama, a materinstvo ima tudi težak prizvok. Ko ti otroke imaš, si odgovoren zanje. Tudi če mačko dobim, sem zanjo odgovorna. Kaj šele za otroka! Ta veriga gre naprej, ko imaš vnuke ali pravnuke, še vedno skrbiš zanje in jih imaš rad. In ta ljubezen je največja veriga »priklenjenosti«. Zato imate duhovniki celibat, če bi imeli še lastne otroke in družino, ne bi zmogli, »zmanjkalo« bi vas. Ženska je sicer bolj na »udaru«, čeprav danes možje že veliko pomagajo v gospodinjstvu. Če bi ženska imela kakšno ambicijo, da bi bila rada še kaj, poleg mame, je to zanjo velika obremenitev.

- Nikoli niste slikali vojne in ne partizanskih pripovedi. Vi ste vojno doživeli še kot otrok. Ste imeli tedaj kakšno grozno doživetje?

Doživela sem vojno, čeprav v zaledju. Spomnim se okupacije, pa bodeče žice in pozdravljanja »po rimsko«, alarmov in zatemnitev, bombardiranja, a da bi bil do mene kdo nasilen, tega se ne spominjam. Meni se upira vsako nasilje. Pa tudi če bi me katehet v nekaj silil, me ne bi prisilil. Mene mora prepričati. To nasilje se lahko začne v družini. Ne dresirati ali tepsti otrok, ampak jih vzgajati. Vojna pa ni nič drugega kot nasilje. Kdo pa se izmisli vojne? So se jih matere? Katera pa bi si želela, da bi šel njen sin v vojno!

- Prebral sem, da je bil vaš najljubši predmet slovenščina. Od kod odločitev za likovno akademijo?

Slovenščino sem med vsemi predmeti, ki so bili na urniku, imela najraje. Komaj sem jo čakala. Književnost sem imela rada, pa tudi slovnico. Rada sem brala knjige. Toda nikoli, tudi v času petošolske ljubezni, me ni nič »požgečkalo«, da bi kaj sama napisala. Nikoli se nisem literarno udejstvovala, sem pa velik ljubitelj literature in mislim, da jo zelo dobro poznam. V študentskih letih sem res ogromno prebrala, še danes rada berem.

Slikarstvo pa me preprosto žene, da delam. Če po sili razmer kakšen teden nič ne delam, se čutim krivo. Vem, da bodo ljudje rekli: »Daj no mir, pa koliko si naredila!« Pa veste, tisto, kar sem naredila, zame nima več nobene vloge. A mislite, da kdo, ki je veliko naredil, sedi in si ogleduje svoje nekdanje izdelke in si misli: »Kako dobro sem to naredil.« Tega ni. Mene novo vleče, pa tudi če bo slabše, kakor doslej. Zavedati se moramo, da vsak ustvarjalec doživi svoj višek, potem se ustavi, pa tudi pada.

- Vi ste končali likovno akademijo v Ljubljani in bi lahko po njej začeli slikati abstraktne slike, velika platna, pa ste se odločili za ilustracije, največkrat za otroško ilustracijo. Zakaj?

Nikoli nisem slikala abstraktnih slik, ker me abstrakcija niti malo ne zanima. Rada imam konkretno figuro. Ilustracija je neka pripoved. Lahko je drugi napisal besedilo (pravljica, pesem...), a če mi je napisano blizu, me nič ne moti, da je to stvar napisal nekdo drug in sem jaz na neki način polustvarjalec. Jaz se počutim čistega ustvarjalca, čeprav sem vezana na tisto besedilo in ne morem narisati kočije, če tam piše, da je bil voz. Drugače pa sem svobodna, kako naj stvari narišem. Podoba me navdihuje in znam marsikaj narisati. Naredila sem nekaj portretov, zlasti svojih otrok, pa tudi sicer sem morala na akademiji vse risati.

- Kakšna pa je bila potem pot do ilustracije?

Ilustriranje je ženski nekako bolj dosegljivo. Zato je med ilustratorkami toliko žensk. Ženska se poroči, ima prvega, drugega otroka, celo več... Doma kuha, danes mora nekaj zaslužiti in zato doma še riše. Tako enega kužka pobarva do polovice, pa pristavi krompir, potem pride otrok iz šole in mu da jesti ... V takem vzdušju je ilustrirati laže kot da bi delala veliko sliko, pa bi na sredi prišel otrok domov in bi ga spodila: »Pojdi ven, ker se mi bo zasušilo!« Končala sem grafično specialko, a grafike prav zaradi povedanega nikoli nisem delala. Pa še ena stvar je: Ženske, ki smo običajno mame, smo bliže otroku in temu svetu.

- Zlasti tudi zato, ker največ ilustrirate za otroke.

Seveda, saj otrok to tudi potrebuje. Ne znam si predstavljati ilustrirane Vojne in miru. Otrok pa rad gleda tudi ilustracije, ko mu beremo knjigo. Tako ga vzgajamo v literarni in likovni umetnosti.

- Na neki način me spominjate na otroškega skladatelja Janeza Bitenca. On je bil tudi velik, a na »otroškem področju«. Tudi z njim ste sodelovali. Med drugim ste ilustrirali njegove božične pesmi.

Joj, z njim sva bila velika prijatelja. Kolikokrat sva sedela pri meni v dnevni sobi! Dokler je bil še zdrav, se je pri meni oglasil, ko je šel na sprehod. Skupaj sva spila čaj in klepetala. Bil je eden redkih ljudi, s katerim sva se lahko pogovarjala bolj o transcendentnih stvareh, stvareh, ki nas presegajo. Tudi zato ga izredno pogrešam. Ne morem reči, da sem zelo verna, sem pa verna na svoj način. Veste, vsak ustvarjalec, pa naj se zaveda ali ne, je iskalec resnice in to iskanje te privede tudi do dvomov. Ne morem vsega »pohrustati«, mislim pa neprestano. Tudi Janez Bitenc je bil tudi tak, zato sva kar neprestano skupaj »predla« misli.

Prej ste me spraševali o literaturi. Res jo imam rada. Veliko pesnikov mi je všeč, a dve pesmi sta mi dobesedno pomagali živeti. Prva je Gregorčičeva Človeka nikar. Napisal jo je duhovnik in mi pove o podobi Boga več kot vse pridige. Podobno kot on v tisti pesmi si tudi jaz predstavljam Boga in stvarjenje. Druga pa je Prešernov Orglar: »Pusti peti moj'ga slavc'a, kakor sem mu grlo ustvaril«. Doživljala sem tudi očitke: »Joj Jelka, zakaj pa ti tako sladkobno rišeš? Pa daj bolj tako ... « Takrat te to zbega, pomisliš, da si na napačni poti. A ta Prešernova pesem mi je dajala moč: jaz moram peti po svoje, druge pesmi bo pel drug ptič – jaz moram slikati po svoje!

- V zadnjem času ste prejeli več priznanj za svoje delo, obenem pa v pediatrični kliniki vaše slike lepšajo poglede bolnim otrokom in njihovim staršem. A smem nekoliko provokativno vprašati – vam več pomenijo priznanja ali zavest, da so vaše risbe v veselje bolnim otrokom?

Odkrito vam povem, a to blago napišite, da ne bodo rekli, da sem domišljava: Zunanja priznanja mi ne pomenijo veliko. Meni je največje priznanje, da je narisano otrokom všeč, predvsem pa, da sem jaz zadovoljna z ustvarjenim. Kajti to se vedno ne zgodi. Mnogi mislijo, da je ustvarjalec vedno zadovoljen z ustvarjenim. Pa ni tako! Ni vsak dan nedelja. Pri ilustracijah je še ena težava. Vezan si na roke. Včasih bi šla stvar še enkrat narisat, a jo moraš oddati. Včasih pa se zgodi, da narediš tako mojstrovino in se vprašaš: »A sem to jaz naredil?« Veste in zaradi takih trenutkov se je vredno truditi in teh trenutkov sem najbolj vesela.

Pa še glede klinike. Izvedba je čudovita. Je pa bilo ogromno sestankov in srečanj. Jaz se nisem silila. Ko so slike bile končane, sva jih šla pogledat z možem. Osupnila sem. Odlično so jih naredili. In v tistem trenutku sem bila navdušena nad svojim delom in delom tistih, ki so to spravili na steklo. Moje zadovoljstvo je bilo veliko. Je to tudi za otroke? Sama sem imela otroke in sama sem doživela zelo hude trenutke in zdi se mi, da takrat, ko tečeš z otrokom v bolnišnico, nič ne vidiš.

- Ja, kaj pa pozneje?

Da, pozneje, ko otrok malo okreva, pa že lahko greš z njim okrog in mu lahko kažeš otroke na sliki... Me pa v zvezi s to poslikavo vedno zjezi ena stvar. Vedno, ko poročajo o njej, govorijo, koliko je stala. Nekateri menijo, da sem dobila jaz ves tisti denar. Pa ga nisem! Veliko je stala izvedba. Menda celo v Ameriki. Niti točno ne vem, kako so to delali. A to bi stalo tudi, če bi na steklo dali samo pike in ne mojih ilustracij.

- Kot urednik Ognjišča sem v stalnem stiku z otroško knjigo tudi po svetu. Na različnih mednarodnih sejmih si ogledujem najnovejše izdaje otroških knjig. Opažam, da slovenski ilustratorji v ničemer ne zaostajajo za drugimi. V marsičem so celo boljši. Zakaj, menite, da je tako?

Res je, naši ilustratorji so dobri. Menim, da je to podobno, kakor takrat, ko ima razred dobro jedro. Okoli nekaj odličnjakov in prav dobrih učencev se ustvari zdrava razredna skupnost, ki je malo tekmovalna ... Tudi v zgodovini smo imeli italijansko renesanso, potem severno renesanso, pa Špance, ki so zablesteli v času Goya, potem francoski impresionizem ... Vedno imate nekaj dobrih mojstrov in okoli njih se kot grozd zberejo še drugi. Nastane tekmovalna skupina. Tudi pri slovenskih ilustratorjih – govorimo o ljubljanski šoli, tako ilustratorski kot grafičarski - je malo tega. Me »pravljičarke« smo malo tekmovale. Bilo je obdobje, ko je slovenski ilustraciji malo padla raven, a se je z novimi, mladimi imeni spet osnovala ena skupina, ki je zelo dobra. Saj je podobno tudi pri športu. Nekaj časa imate odlične skakalce, pa pride obdobje brez njih, pa se spet pojavijo novi. Glede ilustracije nas resnično ni treba biti sram pred drugimi narodi. Slovenci smo majhni. Poglejte mene: že 40 let sem navzoča. V Ameriki ali kakšni drugi državi ne bi bila navzoča toliko časa. V nekaj letih bi tam zaslužila ogromno denarja, kar se pri nas ne more zgoditi, ker je »trg« tako majhen. A potem te v Ameriki odvržejo, ker hlastajo za novim. Pri nas pa še ustvarjam!

pogovarjal se je Božo Rustja

(gost meseca 12_2009

* 1. april 1909, Matajur; † 25. februar 2002

V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko

Tokratni gost meseca je neobičajen "mladenič", ki ima vsako nedeljo po tri maše na težko dostopnem področju pod goro Matajur v Benečiji. Z optimizmom in zagnanostjo vzdržuje slovenstvo v teh krajih in s svojo vztrajnostjo vliva redkim prebivalcem upanje. Ta optimistični in duhoviti mladenič je skoraj 90-letni matajurski župnik Paskval Gujon. (Prav zaradi te nenavadne mladostnosti smo ga povabili za gosta meseca. Da bi se tudi mi navzeli nekoliko njegove živosti in veselja.)

- Letos slavite 65-letnico duhovništva, pa še vedno vsako nedeljo mašujete v treh župnijah. Katerih? Koliko ljudi živi tam?

Mašujem v župnijah Strmica, Matajur in Gorenji Barnas. Večinoma živijo tam stari ljudje, ker so se mladi izselili v Furlanijo. Tam so si zgradili hišo ali uredili stanovanje. Domov se vračajo posebno za kvaterne nedelje. V Benečiji je navada, da se gre takrat na pokopališče in se moli za pokojne. Sicer pa pridejo k maši vsi ljudje, ki so v vasi in morejo priti. Mogoče nekateri tudi zato, da se srečamo in se zberemo skupaj.

- Med drugim mašujete tudi v Matajurju. Kdaj ste prišli tja?

Na Matajur sem prišel leta 1938. Letos je torej točno šestdeset let odkar nedeljo za nedeljo tam mašujem.

- Mašujete v narečju ali v knjižni slovenščini?

Vedno sem mislil, da mašujem po slovensko. Pred dvema tednoma pa je prišla k maši v vas Matajur skupina ljudi z Liga. Po maši so me počakali pred cerkvijo in mi rekli: "Kako smo veseli, ker mašujete po naše. Naši duhovniki namreč mašujejo v čisti knjižni slovenščini." To se pravi, da ne mašujem po slovensko. No, naglas pri branju imam beneškoslovenski, sicer je to slovenščina.

- Kako pa ljudje sodelujejo? Pojejo po slovensko?

Vse, kar pojejo, je slovensko. V Strmcu je malo ljudi, samo starejši in tam ne pojemo. V Matajurju pa pojemo stare slovenske pesmi, ki jih poznajo tudi v Sloveniji, zlasti Marijine. Zelo je razvito ljudsko petje in resnično pojejo vsi ljudje v cerkvi in brez spremljave orgel.

- Ste kdaj naleteli na odpor ljudi, ko ste hoteli maševati slovensko?

Ne, ne. Saj razumejo vsi, kar govorim. Pred šestdesetimi leti sem prišel v Matajur in prvo nedeljo sem pridigal po italijansko. Leta 1933 so fašisti namreč slovenščino prepovedali. Tako sem stopil na prižnico in učeno, teološko govoril. Ljudje so mi potem rekli: "Veste, saj nismo nič razumeli, dajte kar po naše." Neki moder mož mi je samo rekel: "Vendar pazite, da ne boste imeli težav." Od takrat pridigam samo po slovensko.

- Ali imate tudi pogrebe in druge obrede v slovenščini?

Ne, pogrebe imam kar po latinsko. Pojem Libera me, Domine in drugo. Ljudje so se navadili na latinščino in jo imajo ob pogrebih zelo radi. V Matajurju pri pogrebih med mašo pojemo tudi običajne mašne pesmi.

- Kako pa krste in poroke?

Ne vem več, kako se krsti, kajti že leta in leta nisem imel nobenega krsta. Bila so leta, ko sem imel vsako leto 25 krstov. Sedaj bi moral po obrednik in se učiti krščevati.... Tudi porok ni več. No, pred časom je bila ena, pa je prišel vojaški kaplan in jo imel. Eden od zakoncev je bil Italijan.

- Gora Matajur je pravzaprav simbol Beneške Slovenije. Prav vi ste pozidali kapelico na vrhu te gore. Kako je prišlo do tega?

Leta 1900 so sezidali prvo kapelico. V svetem letu 1900 so na Matajurju zgradili spominski stolp, enega od devetnajstih v Italiji. Matajurci so ga imenovali "Pri koloni". Pobožni, kakor so, so ob njem sezidali še kapelico. General Olivieri, ki je pozneje deloval v Benečiji, mi je pripovedoval, kako so med prvo svetovno vojno uporabili kamne kapelice, da so zgradili obrambne okope za vojake. Zato sem napisal prošnjo, da bi mi za kapelico dali vojno odškodnino. Takrat so mi dali le 700 tisoč lir odškodnine. Vendar so mi general Olivieri in ljudje od planinskega društva iz Čedada obljubili, da bodo pomagali pri zidavi kapelice. 2. septembra leta 1962 je videmski nadškof kapelico blagoslovil. Na Matajur so ga pripeljali s helikopterjem. V kapelici je enkrat na leto maša, običajno na obletnico posvetitve.

- Ves čas, tudi med fašizmom, ste imeli slovenski verouk. Je bilo težko, so vas zaradi tega preganjali? Kakšne težave ste imeli?

Krščanski nauk sem učil po našem katekizmu, namenjenem posebej Beneškim Slovencem. Doživel je tri natise, zadnjega leta 1928. Te slovenske katekizme, ki jih je odobril videmski nadškof, sem uporabljal pri verouku otrok. Direktno me fašisti niso preganjali. Sem pa vedno imel težave. Očitali so mi tudi, da sem pomagal partizanom in garibaldincem (italijanskim partizanom). Leta 1974 pa so mi italijanski garibaldinci dali tudi priznanje, nekakšno medaljo.

- Veliko ste "dali skozi" v devetdesetih letih življenja. Med vojno ste bili nekakšen "partizan", saj ste jih pokopavali.

Partizani so se mi velikokrat smilili. Bili so slabo oboroženi, prezebli, brez prave obutve. V vsaki vasi, kamor so prišli, so ustanovili komisijo s petimi člani. Tako sem bil jaz blagajnik v Matajurju. Pa je bila blagajna vedno popolnoma prazna, v njej ni bilo nič. Sem pa obveščal garibaldince, ko so bili na Livku. V župnišču sem imel radio na baterije. Samo jaz sem jih znal napolniti. Baterij se sicer ni dobilo. Tako sem redno poslušal poročila radia London in vsak dan so garibaldinci poslali kurirja, ki sem mu moral povedati, kaj se dogaja po svetu.

- Znano je, da ste po bitki po krščansko pokopal veliko število padlih.

Da, to so bili ubogi fantje in možje. Bilo jih je nad trideset. Bili so brez prave opreme, z orožjem niso znali delati, če so ga kaj imeli, so imeli kakšne stare puške. Nekateri pa so bili sploh brez njega. Ena sama revščina! Tako so bili lahek plen Nemcev. Novembra je bil že sneg. Ko so prišli Nemci, so ti ubogi ljudje morali bežati na Matajur. Pomislite, v tistem snegu so bili nekateri celo brez obuvala. Nemci so imeli dobro orožje in so jih veliko pobili. Med padlimi je bilo veliko Bricev. Padle je bilo treba pokopati. To bi naredil vsak usmiljen človek, kaj šele duhovnik! Vse sem zapisal, kdo je in od kod je doma. Še preden je končala vojna, so ponje prišli domači in jih odpeljali domov ter jih tam pokopali.

- Po vojni je tu nastala demokratična Italija. Pa vendar je ta zelo budno pazila na Slovence. Pred leti so odkrili dokumente, ki so govorili o tistem težkem času.

Pravzaprav je bilo po drugi svetovni vojni še slabše. V času fašizma smo vsaj vedeli, kako je in da je hudo. Po vojni pa se je pojavila organizacija Gladio (Meč). To je bila tajna, paravojaška organizacija. V ozadju je bila Amerika, ki jih je denarno podpirala, da bi preprečevala širjenje ruskega komunizma. Bali so se namreč, da bi komunizem prišel tudi v Italijo, saj je bil na oblasti čez mejo, ki je od tu le nekaj kilometrov. V naših krajih pa je organizacija dobila čisto drugačno vlogo. Spremenila se je v organizacijo za nadzor Slovencev in za boj proti njim. Tako je bil vsakdo, ki je govoril slovensko, komunist. Spet smo bili na udaru duhovniki. Proti nam so pisali po zidovih, nas zasledovali in vohunili. Pred leti se je pokazalo, da niso bili tako nedolžni, saj so imeli orožje in se z njim vadili celo na Sardiniji. Na žalost je bilo med njimi tudi nekaj Slovencev. Bili so izredno dobro plačani. V hiši, kjer sta bila dva, trije, sodelavci Gladia, se je dobro živelo. Vse pa je potekalo tajno. Prišlo je tako daleč, da je bil sodelavec Gladia celo kakšen italijanski duhovnik in ovajal je svoje slovenske sobrate!

- Ne moremo mimo dogodka, ob katerem je onemela civilizirana javnost. Bilo je 13. novembra 1995, ko so prišli karabinerji z nalogom za preiskavo. Iskali so orožje, ki naj bi ga skrivali v matajurski cerkvi.

Ljudje so mi pripovedovali, da so že prejšnje večere večkrat videli orožnike, ki so hodili okrog cerkve. Tisti večer so v cerkev šli brez naloga in brez župnikovega dovoljenja. Ključ jim je dala neka žena, ki ima sicer ključe. Ob preverjanju so jim aparati prej najbrž res pokazali, da je v cerkvi železo, ker so v stenah in stropu veliki žeblji in podobno. Takoj so poklicali posebno enoto iz Vidma, kajti, pomislite, bili so prepričani, da bodo v cerkvi našli orožje, ki naj bi ga jaz skrival. Tako so v zakristiji prevrtali strop. Ko je prvi pogledal skozi luknjo v stropu, ni videl nič. Drugi, ki je bil ob njem, ni mogel tega verjeti, pa je še sam pogledal, pa zopet ni nič našel. Bili so razočarani. Potem so videli, da je v kotu zakristije drugačen tlak. Hitro so pomislili, da je pod tistim tlakom orožje. Prej je bila tam spovednica in zato tlak ni bil tako zrabljen. Spet so šli vrtat. A spet niso nič našli.

- Kako se je zadeva končala? Je bila v ozadju samo gonja proti Slovencem in vam, ki se tako zavzemate za pravice Slovencev?

Jaz sem v to prepričan. Ta poseg je proti zakonu, saj so šli v cerkev razkopavat brez dovoljenja. Kolikor vem, niso za to odgovarjali. Škodo je popravilo podjetje, ki je po potresu popravljalo cerkve, in ne oni, ki so jo povzročili. Najbrž je to tudi maščevanje dela italijanskih oblasti, ker so nekateri Slovenci v našem verskem listu Dom objavili dokumente, ki govorijo, kako je organizacija Gladio zasledovala in vohunila proti Slovencem ter da so bili ljudje za to plačani, kar je za demokratično državo velika sramota! Zato so hoteli dokazati, da smo pravzaprav Slovenci nevarni, ker smo komunisti, ki imajo orožje. Tako bi opravičili svoje početje, da so se morali boriti proti nam. Seveda niso nič našli. Po tistem dogodku sem dobil ogromno pisem iz Slovenije in od drugod, kjer so mi ljudje izrekali podporo in so se zanimali za položaj Slovencev v Benečiji. Iz pisem sem videl, da so vsi ljudje ta dogodek razumeli kot napad na slovenstvo v Benečiji.

- Verjetno ste poznali tudi znamenite beneškoslovenske duhovnike: monsignorja Trinka pa Kufola, ki ga je upodobil France Bevk kot Kaplana Martina Čedrmaca? Kakšne spomine imate nanje?

Trinko je bil profesor, vendar je mene še komaj kaj učil. Bil je nekoliko rezerviran, on je bil profesor, mi pa študentje. Vsako leto pa nas je vse povabil na svoj god. Že takrat se je pokazalo, da so se nekateri študentje bali priti in jih je bilo sram, da bi pokazali, da so Slovenci. Zelo se je zanimal za ljudi iz naših dolin, saj je bil tudi svetovalec v parlamentu. Tudi Kufola sem poznal. Večkrat sem ga obiskal. Vedno mi je govoril, da ga zasledujejo in vohunijo za njim. Ni se motil, saj je bil njegov sosed vohun.

- Beneško Slovenci nikoli niso imeli svojih šol. Zato ne poznajo svoje zgodovine. Vi ste jim zato hoteli povedati, da imajo bogato zgodovino, na katero so lahko ponosni. Tudi pisali ste o tem.

Da, napisal sem knjigo, da bi ljudem povedal, da smo drugačni od Lahov in Furlanov. Vedno smo bili svobodni in smo imeli avtonomijo. Sami smo upravljali svoje ozemlje, imeli smo svoja sodišča. Pripovedujejo, kako je neki mož iz Benečije šel v Furlanijo. Takrat so hodili zamenjavat npr. kostanj za koruzo. Zvečer so se pogovarjali s Furlani. Menili so se o tem, kako živijo in koliko davka mora kdo plačati gospodarjem itd. In naš Benečan je odgovoril: "Mi nimamo nobenega gospodarja!" Furlan ga je vprašal: "Kako morete živeti brez gospodarja!" Imeti svobodo je velika stvar, zlasti za tako majhno deželo kot je Benečija. Čeprav je bilo zapisano, da je neka vas npr. pripadala določenemu samostanu, temu niso nikoli plačevali davkov. Če je kdo od njih to terjal, so se šli pritožit v Benetke. Dož je posredoval v korist naših ljudi.

- Kje ste se naučili slovenščine? Ali v semenišču? Vam je bilo težko preiti iz narečja v knjižno slovenščino?

Mussolini je kriv, da sem imel v semenišču slovenščino. Takrat smo se morali učiti slovenščine z namenom, da bi ljudi, ki govorijo slovensko, lažje poitaliančevali. To se seveda ni zgodilo. Doma smo govorili narečje. Zato sem imel težave pri govorjenju knjižne slovenščine. Sošolec, ki je bil bliže meje, pa se je veliko lažje učil slovenščine. Profesor Trinko nam je posojal in priporočal v branje slovenske knjige, zlasti Mohorjevke. Še danes se spominjam prve knjige, ki mi jo je posodil: Pohod v Indijo.

- Ko ste bili župnik v Matajurju, ste hoteli ustanoviti šolo za odrasle, da bi jih izobraževali...

Bilo je po drugi svetovni vojni, ko so bile hiše še polne ljudi. Odrasli fantje so prišli k meni in mi rekli: "Morate nas učiti, da bomo kaj znali." Šli smo v šolo. O tem sem moral obvestiti ravnatelja v Čedadu. Nekajkrat smo imeli šolo, potem je prišel gor in dejal: "Dobil sem učitelja, ki bo učil odrasle." Tako je stvar propadla in na lep način so preprečili pouk v slovenščini. Benečani imamo sedaj dvojezično šolo v Špetru. V njej imajo tudi verouk. Zanjo vlada veliko zanimanje in imajo lepo število učencev.

- Sedaj stanujete na svojem domu in se vsako nedeljo vozite maševat v Matajur in druge kraje. Kdaj ste se preselili domov?

To je moja rojstna hiša. V tej hiši je nekaj časa stanovala tudi družina Zuanela, ki je dala dva duhovna poklica. Semkaj sem se preselil po velikem potresu v Furlaniji. Takrat je bilo župnišče v Matajurju zelo poškodovano. Nekaj časa sem bival v šoli, kjer pa je bilo zelo neudobno in mrzlo. Najprej sem mislil, da bi npr. v velikem tednu stanoval v Matajurju in se ne bi vsak dan vračal domov. A so brez moje vednosti župnišče dali občini, da bo v njem ambulanta.

- Poleg italijanskega odlikovanja ste prejeli tudi slovensko, saj vas je odlikoval predsednik Republike Slovenije, ki Cerkvi in duhovnikom ni posebno naklonjen. Kako ste se počutili ob odlikovanju?

To je bilo v Robidišču, najbolj zahodnem naselju v Sloveniji. Niti malo nisem bil pripravljen na to odlikovanje. Povabili so me, a mi niso povedali, da me bodo odlikovali. Sem pa rekel, da ga sprejemam v imenu vseh slovenskih duhovnikov v Benečiji, ki so si prizadevali za slovenstvo.

- Kako gledate na Slovenijo? Kako na našo mlado demokracijo?

Nekaj mi med Slovenci ni všeč: to je razdeljenost. Ni sloge. Je to v naši naravi? Tako je tudi pri nas. Najbrž bo to najboljši dokaz, da smo tudi mi v Benečiji Slovenci in ne kaj drugega, kot bi nas kdo rad naredil.

- Kako se ljudje pogovarjajo z vami v slovenščini ali v italijanščini?

Zanimivo, da z menoj govorijo slovensko. Tudi če bi prej kdo govoril italijansko, bo ob srečanju z menoj govoril po slovensko. Sicer pa je smešno, da nekoliko južneje od nas govorijo furlansko, vsi Italijani imajo svoje narečje, mi Benečani pa naj bi govorili čisto italijanščino in zavrgli svoj jezik.

- Pravijo, da ste bolj samotar, da vse sami storite: kuhate, pospravljate, prinašate drva...

Ja, sam živim. Sam si kuham, pripravljam drva pa tudi mojih petdeset pradižnikov lepo kaže. Krompirja imam za kakšni dve leti. Samo zorali so mi zemljo, drugo vse delam sam. Moram delati, najboljše zdravilo je delo, gibanje.

- Je tudi to recept za dolgo življenje?

Pa ne ženite si stvari preveč k srcu. Zadnjič so me okradli. Vzeli so mi odlikovanje, pa dokumente in nekaj denarja. Na občino sem moral prijaviti krajo dokumentov. Mislite, da sem se razburjal zaradi tega? Dajte no! Zakaj bi si s tem škodoval?

Velika ljubezen odlikuje matajurskega župnika do svojega jezika in "naših ljudi", kakor pravi. Tudi iz te ljubezni pri devetdesetih letih vsako nedeljo prevozi v posebnem majhnem "avtu" nemalo razdaljo in mašuje v treh župnijah. Ko sem ga ob koncu vprašal, kdo bo imel mašo, ko on ne bo mogel več, je skomignil z rameni, nato pa se pošalil: "Se bo moral navaditi kakšen mežnar, ker duhovnikov ni." Nato pa je resno nadaljeval: "Nekaj bodo morali narediti, ne pa samo govoriti. In zakaj bi se drugi bali zmoliti kakšen oče naš v našem jeziku!" .

Ko sva se s kobariškim župnikom Francem Rupnikom poslavljala, naju je pospremil do avta in spraševal, kako gre kaj v Kopru, ki ga je obiskal pred leti. In seveda kako gre kaj pri Ognjišču, kje ga tiskamo. Celo do njive bi naju peljal, a je bila prevelika rosa. Bo kar sam šel.

Gost meseca 08_2009

pogovarjal se je Božo Rustja