koprski škof msgr. METOD PIRIH - po obisku pri misijonarjih v Afriki in prevzemu vodstva koprske škofije

“Župnije v misijonih so lahko evropski Cerkvi vzor sodelovanja laikov

Msgr. Metod Pirih, koprski škof pomočnik, se je pred dobrim tednom (29. marce 1987) vrnil z misijonskega potovanja po Obali slonove kosti (zdaj Slonokoščena obala - op. mč), kjer je obiskal dva misijonarja, duhovnika koprske škofije, brata Ivana in Pavla Bajec s Cola. Ob tej priložnosti smo ga prosili, da nam pove, kar je doživet, videl ... Prepričan sem, da je zelo koristno, če naši škofje sami vidijo, kakšen je položaj misijonarjev, kako se v resnici dela v misijonih. Vem, da to delajo tudi sosednji italijanski škofje. Pokojni goriški nadškof Cocolin je skoraj vsako leto šel na misijon, ki ga vodi goriška nadškofija, lansko leto je bil v Zambiji in na Madagaskarju nadškof Alojzij Šuštar. Poleg dveh slovenskih misijonarjev, so v tej afriški deželi še sestre misijonarke iz reda frančiškank Brezmadežne, tako da je bil razlog obiska upravičen.

- Koliko časa si bil v Afriki?
Povabljen sem bil že po svojem škofovskem posvečenju, maja 1985, ko je bil doma Ivan, lansko leto pa je bil v domovini Pavel, Želela sta, da bi prišel na obisk že lansko leto v postu, uresničili smo ga lahko šele v letošnjem postu. V Afriki sem bil skoraj tri tedne (od 10. do 28, marca). Pri vsakem od naših misijonarjev sem bil eno nedeljo, med tednom pa sem obiskal sestre, škofe, veliko smo bili na podružnicah ...

- Afriška država Obala slonove kosti danes ni več tako daleč. Koliko časa si potoval?
Iz Rima sem potoval z letalom sedem ur in pol čez Saharo, vmes smo pristali v Kano v Nigeriji, ko smo prispeli v Abidjan, smo pomaknili kazalce za eno uro nazaj. Tudi podnebje je povsem novo: v Rimu je bilo dve stopinji pod ničlo, tam pa je bilo + 35! Ta predel Afrike ima najbolj nezdravo podnebje: veliko vročino in visoko stopnjo vlage. Na letališču sta me čakala oba naša misijonarja, sestri dr. Anica Starman in IIdefonza Grabar. Pavleta, ki je za glavo višji od drugih, sem videl že od daleč. Odpeljali smo se v Abidjan, največje mesto v državi, ki pa ni več glavno mesto (novo glavno mesto je Yamoussoukro, rojstni kraj sedanjega predsednika), je pa drugo največje mesto v Afriki, menda ima skoraj dva milijona prebivalcev (največje je Lagos v Nigeriji).

- Uradni jezik v državi je francoščina?
Res, toda preprosti ljudje znajo samo jezik svojega plemena, teh je na Obali slonove kosti izredno veliko, tako, da se gotovo še dolgo ne bo noben jezik uveljavil. Zdaj je bogoslužje povsod v francoščini, da bi lahko preprosti ljudje vsaj božjo besedo slišali v svojem jeziku, potrebuje duhovnik katehiste, ki jih je tam veliko. Misijonar Ivan, ki je v župniji Guitry (50.000 prebivalcev) v škofiji Gagnoa, ima 3000 katoličanov in 50 katehistov, svojih najožjih sodelavcev, ki jih posebej vzgaja. Katehisti ponekod kar tekmujejo, ko se prijavljajo za to službo. Po podružnicah imajo vsako nedeljo bogoslužje božje besede, duhovnik pa jih obišče mesečno ali morda samo nekajkrat na leto. Besedno bogoslužje brez maše traja eno uro, ljudem se nikamor ne mudi. Redna udeležba pri nedeljskem bogoslužju je tudi pogoj za katehumene, pripravnike na krst. Duhovnik obiskuje ljudi med tednom, med njimi ostane več dni, da se z njim pogovorijo in mu povedo svoje probleme. Videl sem, da katehisti ali pa ljudje sami, prinašajo misijonarju posebne knjižice, kjer je vpisano, kako verniki podpirajo cerkev, zabeležen je tudi obisk maše ali bogoslužja božje besede, kot pogoj priprave na krst.
Majhne otroke krstijo bolj redko in sicer samo pod tremi pogoji: če so starši cerkveno poročeni, če vsi člani družine ob nedeljah obiskujejo bogoslužje in če družina materialno podpira cerkev. Katehisti pa so prostovoljci, ne dobijo plače.

 - Obiskal si področje, k¡er delujeta naša misijonarja.
Prvo nedeljo sem se mudil v župniji Guitry, kjer deluje Ivan, drugo nedeljo pa v župniji Niambezaria, kjer misijonari Pavle Bajec. Ivan stanuje v svoji župniji, Pavle pa biva v svoji prejšnji župniji Lakota, kjer so še trije misijonarji za to župnijo. Vsako nedeljo odhaja v svojo župnijo, ki jo je dobil lansko leto in je samo dvajset kilometrov od tam. Oba sta mi rekla, da ne zdržita več kot tri, štiri dni na terenu, ker jima ne ustreza afriška prehrana, zato se morata vračati na postojanko, kjer kuhajo bolj po evropskem okusu.

- Oba sta že precej let v Afriki?
Ivan je na Obali slonove kosti že enajsto leto. Zdaj je tretje leto župnik v Guitryju, lepi župniji. Župnija je dala tri duhovnike. ima tri bogoslovce (drugo leto bo imel v župniji novo mašo, ima pa tudi nekaj fantov v malem semenišču).
Pavle je bil najprej kaplan v Divoju, potem v Lakoti, kjer še zdaj oskrbuje zapornike. Tako sem imel priložnosti od blizu videti, kako to dela. Tam je 250 zapornikov, vsak teden jih enkrat obišče, najbolj potrebnim iz oddaljenih krajev, nese tudi nekaj hrane, ki jo pripravijo sestre. Ko sem hodil po misijonskih postojankah, so me ljudje obdarovali z več kot sto kilogrami riža In to sl je Pavel zadržal zase, da bo nosil zapornikom. Včasih ga na obiskih spremlja redovnica-bolničarka, ki pomaga tistim, ki potrebujejo zdravila.

 - Državne oblasti so torej misijonarjem naklonjene?
Predsednik republike Felix Houphouet-Boigny je katoličan in v deželi vlada verska svoboda. Človek je presenečen, ko se takoj dobi dovoljenje za bogoslužni prostor, treba je samo zbrati denar. Načrtno vzgajajo mlade afriške kristjane za to, da bi tudi sami pomagali. Tako sem bil na podružnici Dairo, misijonarja Ivana, kjer je cerkev že pokrita: več kot polovico-sredstev so ljudje prispevali sami. Za bogoslužne prostore Izberejo res najbolj primeren kraj, za več vasi skupaj, da je za vse ljudi ugodno.

- Tudi v Abidjanu so zgradili za papežev obisk novo stolnico.
Ob misijonski hiši v tem velemestu je majhna pritlična stolnica. Leta in leta so načrtovali novo stolnico, podrli so večje število hiš v enem predelu mesta in naredili stolnico po načrtih arhitekta Alda Spirita. V petih letih so jo dokončali in leta 1986 jo je posvetil sam papež, ko je bil tam na obisku. Po tistem so začeli zidati v Abidjanu še romarsko svetišče Naše Gospe, Srednice milosti, ki so ga posvetili prav letos.

- Ali si v Afriki tudi kaj birmoval?
Ne, birmoval nisem, sem pa spovedoval in nekaj krščeval. Misijonarji spovedujejo v francoščini, preprosti ljudje tega ne razumejo, oni povedo svoje grehe, ti jim pokažeš, kaj imajo za pokoro. Tako sem spovedoval kar v slovenščini, ki jo nekateri razumejo prav tako kot francoščino. Imel sem izredno lep občutek, kako lepo so se spovedovali. Na eni strani cerkve se ljudje pripravljajo na spoved, približajo se duhovniku, se sezujejo, pokleknejo na tla in spokorno povejo svoje grehe, po odvezi pa odidejo. Prihajajo mamice z otroki, starejši ljudje, mladi fantje z rožnim vencem v roki. Po spovedi gredo na drugo stran cerkve, kjer kleče molijo.

 - Afriška doživetja so verjetno še potrdila tvoje prepričanje, kako naši misijonarji tam opravljajo veliko poslanstvo.
Marsikaj se mi je pokazalo v čisto drugačni luči, kot sem si prej predstavljal. Nekatere stvari sem si predstavljal bolj grozljivo, nekatere pa boljše. Na vsak način bom imel od tega izredno veliko korist, kako biti povezan z misijonarji, kako delati doma, v škofiji, v Cerkvi na Slovenskem, kako jim pomagati. V tej deželi je deset škofij, vse Imajo domače škofe. Prav škofija Gagnoa, kjer delujeta naša dva misijonarja, ima največ duhovnih poklicev. V škofiji je 25 duhovnikov belcev, 19 pa je že domačinov. Naše misijonarje imajo ljudje Izredno radi, povsod so se bali, da bi ostali brez njih. Veseli so bili, ko sem jim obljubil, da ju proti njihovi volji ne bom poklical domov. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem videl, kako Imajo radi redovnice. Na obeh župnijah, v Guitryju in v Niambezariji, so me prosili za redovnice. »Monsinjor, pošlji nam redovnice!« V Guitryju so tri sestre, ki so že ostarele. Tam je do predlanskim obstajal dispanzer, zdaj pa je zaradi pomanjkanja osebja prenehal delati. V kratkem se bo delo obnovilo, kljub temu pa so me ljudje prosili za redovnice. O tem, kako jim domačini zaupajo, sem se prepričal, ko sem na tretjo postno nedeljo obiskal slovenske sestre v Frescu in Gbagbanu. Zdravnica Anica Starman je odgovorna za majhno bolnišnico in porodnišnico v Frescu. Ko je prišla mlada mamica s hudo bolnim otrokom, ni marala prositi za pomoč dežurne domačinke, ampak je šla raje na dom klicat sestro. V Gbagbanu sta dve redovnici: sestra Christine Ortner iz Graza in sestra Bernardet Jurkovič iz Gornje Radgone. Ob njiju pa dela še laična misijonarka Branka Kladnik iz Šmiklavža pri Slovenj Gradcu. Dr. Anica Starman, ki je bila rojena v Zagrebu, s. Ildefonza Grabar iz Martjanec v Prekmurju in s. Hermina Nemšak od sv. Barbare v Slovenskih Goricah pa so v Frescu. Anica vodi bolnišnico, ki ima prostora za 14 bolnikov, vsak dan pa ima prek 100 ambulantnih pregledov. Tu imajo tudi porodnišnico, kjer imajo vsako leto prek 500 porodov. S. Ildefonza skrbi za dom, s. Hermina pa za katehezo in vzgojo. V Gbagban je prišla prva slovenska misijonarka, frančiškanka Brezmadežne, sestra Magdalena Černe in prav ob njenem obisku domovine in predavanju v ljubljanskem bogoslovju, se je Ivan Bajec navdušil za misijonsko delo. Ona je odprla pot slovenskim misijonarkam in misijonarjem. Tudi tu je bolnišnica s približno 600 porodi na leto. Sestre delajo v dispanzerju, oskrbujejo tudi internat, kjer imajo dekleta iz oddaljenih vasi in jih učijo gospodinjstva, šivanja in tudi poljedelstva, zlasti, kako se dela z rižem. S temi največ dela laična misijonarka Branka Kladnik in sestra Christine iz Avstrije, ki je predstojnica obeh hiš. V Gbagbanu imajo veliko, še nedokončano cerkev In prav na praznik Gospodovega oznanjenja (25. marca), na drugo obletnico mojega imenovanja za škofa, sem tam z obema misijonarjema, sestrami in ljudmi imel praznično bogoslužje. Človeka kar prevzame, ko vidi, s kakšno zavzetostjo ljudje sodelujejo, tudi mladi z branjem, petjem, s prošnjami za vse potrebe. Vse je zelo dobro pripravljeno in bi bilo lahko vzor za delo po naših župnijah. 

- Obiskal si tudi domačega škofa Noela Kokora Tekryja, ki je bil že na obisku v Sloveniji, na domu bratov Bajec in v Kopru.
V ponedeljek, 16. marca, smo šli vsi trije na obisk h krajevnemu škofu v mesto Gagnoa. Dopoldne smo se srečali v njegovem uradu. Uradni prostori v tej deželi so navadno v kakšni stavbi ob stolnici, stanovanje pa je zunaj mesta. Ta dan smo bili njegovi gostje. Popoldne smo si ogledali cerkvene zanimivosti po mestu, naslednji dan zjutraj pa smo v škofovi kapeli v Gagnoa maševali v slovenščini. Potem smo nadaljevali pot h goriškim misijonarjem. Na Obali slonove kosti imajo namreč že več časa dva misijona tudi misijonarji iz goriške nadškofije (Italija) in sicer Kossou in NImbo v škofiji Bouake, ki je ena od večjih škofij na Obali slonove kosti. To je bil le prijateljski, prisrčen obisk, ki sta ga naša misijonarja načrtovala. Iz stare Gorice so tam štirje duhovniki, misijonarji, osem redovnic In laični misijonar Giuseppe Burgnich, Izredno spreten za razna opravila, uči fante, za katere ima poseben internat. Še isti dan so nadaljevali pot v Nimbo, predmestje Bouake kjer smo si ogledali novo cerkev, ki je bila posvečena lanskega novembra. Posvetili so jo svetemu Petru, v spomin, na goriškega škofa Cocolina, ki je misijona na Obali slonove kosti odprl. Goriška nadškofija ima z duhovniki, redovnicami in vsemi prostovoljci v misijonih okoli 47 ljudi, kljub temu, da se doma še večje potrebe kot pri nas. Ta dan smo obiskali tudi bolnišnico za gobavce v Mani- kro. Bili smo v naselju gobavcev, kjer dve sestri redovnici iz goriške nadškofije vodi ta skupaj z domačini bolnišnico za 83 gobavcev. Pretresljivo je videti, kako tu živijo ti gobavi ljudje, vseh starosti, kako so prizadeti. Medicinska sredstva so tako napredovala, da se napredovanje te bolezni lahko ustavi. Napredek je tudi v tem, da se spreminja miselnost ljudi. Nekdaj gobavega bolnika družina ni marala več sprejeti. Misijonarji so ustanovili posebno naselje za ozdravljene gobavce, kjer še zdaj živi 6t družin s 400 člani. Zdaj je drugače, gledanje na bolnike je drugačno, ko se pozdravijo, se lahko spet vrnejo v domače družine.

- Na potovanju si doživet marsikaj, od slovesnosti do sprejemov po vaseh in kočah. Zanima me, kako je bilo s hrano?
Na evropskih postajah je hrana zelo podobna naši evropski. Misijonarji in sestre redovnice si zajtrk pripravijo sami, včasih tudi kuhajo, drugače so njihovi kuharji domačini moški ali ženske. Če bi namreč sestre redno same kuhale, ne bi mogle opravljati svojega dela. Hrana v misijonskih hišah je okusna, morda bolj francoska. Na podružnicah, zlasti, ko sem hodil okoli s Pavletom, sem bil deležen domačinske hrane. Misijonarja sta sporočila, da pride njihov škof in ob kateri url bo maša. Vse drugo (prostor, sodelovanje, sprejem, darove) so sami pripravili. Skoraj povsod smo jedli enako: riž in golaž. Isto opoldne, zvečer in zjutraj. Na praznik sv. Jožefa smo imeli za kosilo na podružnici golaž zelo močnega okusa. Pavle me je spraševal, če je meso dobro. Rekel sem mu, da je kar okusno. Ko sem že skoraj vse pojedel, me je vprašal, če vem, kaj jem. Potem mi je povedal, da jem opico. Meso je res prav dobro. Če bi človek ne imel psihološke ovire, ki se mu zdelo to meso celo boljše kot npr. kokošje.

- Torej si bil najbrž prvi slovenski škof, ki je jedel opice. Kako si pa prenašal vročino?
Hujša od vročine je vlaga, včasih se zdi, da je najhujše okrog poldneva, je pa tudi razlika od kraja do kraja, huda nadloga pa so komarji, ki prinašajo malarijo. Svoje prvo misijonsko potovanje si srečno opravil in se vrnil v svojo škofijo. Kmalu boš prevzel vodstvo škofije. Doslej je bil ordinarij dr. Janez Jenko, ti pa si bil škof pomočnik. Zdaj boš pa ti prevzel v roke koprsko škofijo.

- Ta intervju bi rad porabil tudi za to, da predstavimo novega koprskega škofa, ordinarija Metoda.
Na veliki četrtek bom prevzel vodstvo koprske škofije. Ob tej priložnosti bi se rad v svojem imenu, v imenu najožjih sodelavcev, v imenu vseh duhovnikov in vernikov, našemu Škofu Janezu zahvalil za njegovo delo, ko je skoraj 23 let požrtvovalno, goreče in z veliko ljubeznijo vodil našo škofijo. Po svojih močeh bom nadaljeval njegovo delo. Na vsak način bo moja ljubezen in moja skrb veljala duhovnikom, bogoslovcem, semeniščnikom. Ko človek postane škof, ne neha biti duhovnik, niti diakon. Skupaj si bomo prizadevali, da bi naša škofija Imela dovolj duhovnih poklicev. Velika skrb bodo tudi naše ostareli in bolni duhovniki in na poseben način me že čas sili (jeseni se bo v Rimu začela sinoda o vlogi laikov v Cerkvi), pa tudi vsi zunanji dogodki opozarjajo, kako važno je sodelovanje laikov v Cerkvi. Zdi se mi, da bo zame izredno velika naloga, kako poživiti, poglobiti in v tistih župnijah, kjer nimajo župnijskih svetov in laičnih sodelavcev, ustvariti tako ozračje in razme re, da bi se naši laiki velikodušno dali Kristusu na voljo v različnih cerkvenih službah. Vodstvo škofije bom prevzel na pragu Marijinega leta, zato močno zaupam v njeno pomoč in varstvo.

- To je gotovo program, ki obeta sadove, upam, da bodo vse izkušnje, ki si jih do sedaj imel, tudi misijonske, pomagale, da bi naša škofija še bolj pokoncilsko zaživela, zato smo ti hvaležni za vse tvoje prizadevanje. Želimo ti, da bi Bog blagoslovil tvoje delo, mi pa ti bomo pri vsem tem pomagali.
Hvala, France, brez tvoje pomoči ne bi nikoli mogel obiskati Obale slonove kosti. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem tistim, ki sodelujete pri Predalu dobrote, ki darujete za misijone, in vsem tistim, ki misijonarjem pomagate. Ognjišče je namenjeno mladim, zato bi mlade rad spodbudil, da bi Ognjišče tudi v prihodnosti radi brali, da bi se na vse to, kar je tam dobrega napisanega, odzivali, da bi ob vsem tem dozorel in zrastel tudi kakšen nov misijonski poklic.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1987, leto 23, št. 5 str. 6-10.

novi koprski "škof pomočnik"
msgr. METOD PIRIH

»Moje geslo je “Vate zaupam”: v Boga, duhovnike in vernike"

Malce nenavadno, pa prijetno je imeti Intervju s kolegom, ki ga že dolgo poznaš, s prijateljem, ko ni potrebno izbirati besed, ker veš, da te bo razumel, z nekom, s katerim si vsak dan skupaj. Samemu sebi bi se zdel smešen, če bi ga vikal, čeprav samo na papirju, tudi če je tvoj bodoči škof. Tako sem sedel k njemu za mizo In pogovor je stekal.

 – Že dalj časa smo pričakovali, kdo bo Imenovan za novega škofa v Kopru. 25. marca 1985, na praznik Gospodovega oznanjenja, je bilo negotovosti konec: papež te je imenoval za škofa pomočnika koprskemu škofu dr. Janezu Jenku s pravico nasledstva. Gotovo je zate velika preizkušnja sprejeti odgovorno službo v koprski škofiji, ki je najmanjša v Sloveniji in kjer versko stanje ni prav nič rožnato, veliko je priseljencev. Tvoje delo v prihodnosti je zajeto v geslu, ki sl ga kot škof izbral. Kakšno je to geslo?
Ko sem prestal prve dni in sem se moral vdati v voljo predstojnikov, sem se po navalu pošte, telegramov, telefonov, obiskov in odgovorov na razna vprašanja počasi umiril in začel misliti na geslo, ki bo v nekaj besedah povzelo ves program mojega dela, duhovnega in dušnopastirskega. Odločil sem se za dve kratki besedi iz psalma 143, ki se v celoti glasi: »Daj, da bom začutil v jutru tvojo milost, ker vate zaupam, pokaži mi pot, po kateri naj hodim, kajti k tebi dvigam svojo dušo.« Moje geslo sta besedi VATE ZAUPAM. Najprej zaupam v Boga, ki mi je vse življenje stal ob strani, mi pomagal; nanj sem se zanesel, nanj sem se opiral in sem neštetokrat v življenju občutil njegovo bližino. Dalje ti dve besedici pomenita, da zaupam vsem ljudem dobre volje, zaupam svojim sodelavcem, zaupam v izkušeno modrost svojega škofa, saj sem njegov pomočnik, ob delu z njim bom lahko črpal življenjsko, duhovno in pastoralno modrost. Zaupam tudi v svoje sodelavce, tudi v tebe, skupaj smo pri mizi, druži nas isti cilj; oznanjati Kristusa, čeprav na različne načine, ki se dopolnjujejo. Zaupam tudi v vse naše duhovnike, saj jih vse osebno poznam, v njihove sposobnosti, njihovo odprtost, njihove talente, spodbude, načrte, da bomo složno sodelovali in skupaj delali. Brez laikov pa v Cerkvi ne moremo, zato zaupam tudi v vernike, v njihovo pripravljenost za sodelovanje, zlasti v pastoralnem delu po naših župnijah.

– Deset let si bil Škofov tajnik in si veliko hodil po naši škofiji, potrebe in razmere, v katerih boš delal, ti niso neznane. Mislim, da ni nikogar, ki bi imel toliko vpogleda v škofovsko delo, prav zato, ker si bil toliko časa tajnik. Toda pojdimo po vrsti. Povej, kako si prišel do duhovniškega poklica?
Doma sem iz Lokovca, to je župnija pod Sveto goro, okrog 25 km od Nove Gorice. Izhajam iz kmečke družine z osmimi otroki, vsi smo še živi. Še se spominjam, kako sva z očetom poleti kosila, ko me je nenadoma vprašal, če bi rad študiral. Bil sem za to. Potem smo naslednji dan tisto Seno posušili, pripeljali domov in doma me je čakal pokojni župnik Franc Širaj, ki je napisal prošnjo za sprejem v malo semenišče v Pazinu. Moj bratranec je šel eno leto pred mano v Pazin, tako je oče to predlagal tudi meni. Nisem vedel, kam grem, vedel sem, da je to daleč, na Hrvaškem, tako sem šel bolj kot turist, v globini pa je le bila resna želja, saj se je v naši družini veliko dalo na krščansko vzgojo. Starši so morda pričakovali, da bo kdo od otrok postal duhovnik. Tako sem bil leta 1949 sprejet v prvi razred srednje verske šole v Pazinu. Tisto leto nas je bilo blizu sto novih, kar tri paralelke. S seboj sem moral nesti tudi nekaj materialnih stvari, fižol, mast in podobno, ker so bili težki povojni časi. Pri nas še nismo imeli malih semenišč, zato je veliko slovenskih duhovnikov študiralo v Pazinu. Semenišče mi je prineslo veliko lepih trenutkov, so seveda tudi preizkušnje, spominjam se, da edino kar sem se bal, je bilo to, kako bom pridigal.

– Si bil ministrant?
Da, skupaj z bratom sva ministrirala v domači župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla. Kljub temu, da je naša domačija pol ure oddaljena od cerkve, sva hodila vedno, ko je bila vrsta na naju, ministrirat.

– V Pazinu sl bil osem let?
Sedem let, ker sem šesti razred preskočil, zaradi vojaščine, ker bi sicer moral k vojakom pred maturo, zato sem ga naredil kar med počitnicami. Tako sem v sedmih letih uspešno končal gimnazijo.

– V Pazinu se nisva prav dobro poznala, ker so bili višji razredi ločeni od nižjih, poznam pa okolje v katerem smo rasli in smo zato pazinskemu semenišču prav gotovo hvaležni. Kako ja bilo z odločitvijo za poklic?
Ni bilo kakšnih posebnih težav. V višji gimnaziji sem bil že odličen. Našega ravnatelja Josipa Pavlišiča smo občudovali in ga imeli tako radi, da smo jokali, ko smo zvedeli, da je imenovan za reškega škofa. On je zelo vzgojno in spodbujajoče deloval na nas. Sedanji poreški škof Anton Bogetić pa je bil v Pazinu moj duhovni vzgojitelj.

– Prehod iz Pazina v Ljubljano ni bil težak. Kako si ti to doživel?
Že med počitnicami po maturi sem se srečeval z bogoslovci, ki so mi toliko lepega povedali o Ljubljani, semenišču, vzgojitelju Janezu Oražmu, pa o profesorjih na fakulteti. Tako sem s pričakovanjem in' s hrepenenjem oktobra 1956 odhajal v Ljubljano, kjer sem se vpisal na Teološko fakulteto. K vojakom sem šel takoj po prvem semestru in služil skoraj dve leti. Tudi na vojaščino imam prav lepe spomine, veliko mi je pomagalo dopisovanje z bogoslovci in nekdanjimi sošolci pa tudi s svojimi domačimi. Moram reči, da se je moj poklic v teh letih, utrdil, saj sem v molitvi res izkustveno doživel božjo bližino in pomoč.

– Novo mašo si imel v svojem domačem kraju?
Mašniško posvečenje sem prejel 29. junija 1963 v ljubljanski stolnici, novo mašo pa sem imel na moj god, 7. julija, ko je bil pokojni apostolski administrator dr. Mihael Toroš že zelo bolan. Njegov delegat je bil prelat Andrej Simčič, župnik v Solkanu, kateremu sem bil dodeljen v pomoč kot kaplan.

– Čeprav je bila tvoja želja drugačna, na župniji nisi bil prav veliko?
Najprej sem bil kaplan v Solkanu samo eno šolsko leto. Župnik, ki je bil delegat pokojnega Toroša, je hodil na birme, tako da sem bil na župniji kar precej samostojen, moral sem se kar potruditi, imel sem ves verouk, pripravo zaročencev, v nedeljo pa po dve ali tri maše.

– Potem si postal škofov tajnik?
Leta 1964 je prišel dr. Janez Jenko za apostolskega administratorja Slovenskega Primorja, jeseni istega leta sem se preselil k njemu na Kapelo (Kostanjevico) v Novi Gorici, njemu za tajnika. V tej službi sem bil deset let. V tem času sem z njim vsaj dvakrat obiskal čisto vse primorske župnije.

– To je nedvomno prednost, ki jo boš v svojem škofovskem delovanju verjetno s pridom izkoristil? Škof te je potem poslal v Rim, da si se pripravljal na novo službo, ki te je čakala?
Najprej nisem vedel, da bom postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani. Škof je želel, da bi šel študirat cerkveno pravo. To sem odklanjal, ker se je govorilo, da se pripravlja nov kodeks, bolj pa mi je tudi odgovarjala duhovnost. Vpisal sem se na Teresianum v Rimu, kjer je teološka fakulteta in poseben institut prav za duhovno teologijo. Moj študij je bilo poglabljanje v duhovno teologijo, podroben pregled, sistematičen pregled duhovnosti, zgodovina, cerkveni očetje...

– Kdaj sl zvedel, da boš duhovni voditelj ali kot pravimo spiritual v semenišču?
Škof me je zelo spodbujal, naj pohitim, da čim prej naredim magisterij, češ da je potreba. Ko so prihajali v Rim obiski iz domovine, zlasti ljubljanski, so mi govorili, da bom prišel v Ljubljano. Nisem jim verjel. Kmalu po vrnitvi pa mi je škof rekel, da so se škofje dogovorili, da grem v Ljubljano.

– Letos je leto duhovnih poklicev. Osem let si bil duhovni voditelj bogoslovcev. Bogoslovcem si se posvetil, poznal tudi njihove domače, jih obiskal ...
Vsak začetek je težak. V Ljubljano sem šel s strahom. Prve dni je šlo samo od sebe, naslanjal sem se na delo svojega prednika Jožeta Vesenjaka. Ko pa sem malo videl, kakšne možnosti imam, sem se trudil, da bi fantje še bolj spoznali svoj poklic in bi se navzeli res pristne in prijateljske povezanosti s Kristusom. Bogoslovje mora mladega fanta oblikovati tako, da Kristus postane zanj nekdo, ki ga bo vse življenje podpiral, ohranjal, navduševal, ki bo skupaj z njim delal, se zanj boril, ga dvigal, spodbujal. Trudil sem se, da bi bil tudi sam iskreno povezan z njim. Mislim, da je tako tudi bilo, predstojniki smo bili zelo enotni, delo smo programirali, se sestajali, si zaupali probleme, držali smo skupaj. Da bi bogoslovce bolje spoznal, sem moral poznati razmere, iz katerih so izšli, njihove starše, sorodnike, zato sem jih med počitnicami obiskoval na domovih. Potrudil sem se, da nisem nikogar izpustil, vsaj po enkrat sem bil na domu vsakega, v glavnem v poletnih počitnicah na Štajerskem in Primorskem, ljubljanske pa sem obiskoval ob različnih priložnostih že med študijskim letom

– Marsikdo ne ve, kaj je to duhovni voditelj ali spiritual.
To je domači duhovnik v semenišču, ki skrbi za duhovno vzgojo.

– Kakšno je bilo tvoje delo čez dan?
Skupaj z bogoslovci (po razporedu) sem se v začetku tedna dogovoril za pripravo maše v tistem tednu, skupaj smo imeli tudi latinsko mašo. Za vsak večer sem moral pripraviti nekaj misli ali točk za premišljevanje, drugi dan zjutraj pa je bilo na vrsti osebno premišljevanje. Redno sem bogoslovcem tudi maševal, vendar smo se vrstili vsi predstojniki, navadno pa sem jaz imel mašo štirikrat na teden. Prav zdaj pogrešam pestro bogoslužje, ki je bilo v semenišču, čez dan sem bil pa v svoji sobi, kot sem že rekel, na razpolago, da se je lahko vsak pogovoril o svoji poti.

– Lansko leto si prišel ponovno v koprsko škofijo kot generalni vikar, ki je prvi za škofom; že to je bilo znamenje, da si med »resnimi« kandidati za škofa. Včasih je bilo prepričanje, da si mnogi duhovniki želijo postati škofje. Morda je tako bilo, danes prav gotovo ni. Škofovska služba Je naporna in odgovorna. Radi bi vedeli, kakšne načrte imaš. Zdaj boš pomočnik škofu Jenku; to ni isto kot pomožni škof, kajti brž ko bo Rim sprejel odpoved dosedanjega škofa, boš postal rezidencialni koprski škof.
Na začetku se bom seveda učil, tako kot je povsod, kjer človek začne. Zaenkrat še nimam kakšnih posebnih načrtov. Bogu sem hvaležen, hkrati pa ga tudi prosim, da bi škofu Jenku še dolgo stal ob strani. Še veliko bolj kot do sedaj se bom zanimal za življenje škofije, za razmere, za potrebe, za pastoralne probleme. Deset let sem bil odsoten iz škofije, kljub povezavi, ki sem jo ohranil, zdaj spoznavam, da so se razmere v tem času precej spremenile. Naša škofija je najmanjša, versko je slabša od drugih dveh slovenskih škofij. Po drugi strani pa so naši duhovniki požrtvovalni, dobri, delavni, iščejo nova pota, se veliko trudijo in prizadevajo in to mi je v veliko spodbudo in oporo. Hočem jim prisluhniti, di bi skupaj iskali, kaj bi se dalo še narediti, kaj bi bilo v našem času in razmerah najbolj potrebno in najbolj primerno, katerim pastoralnim nalogam bi bilo treba dati prednost. Zdi se mi, da bo predvsem treba oživiti sodelovanje laikov. Velik problem vidim tudi v tem, da imamo veliko majhnih župnij, duhovnikov pa ni dovolj, da bi lahko bilo vsako nedeljo bogoslužje po vseh teh majhnih župnijah.

– To sedaj tudi sam doživljaš, ko hodiš ob nedeljah na majhno župnijo.
Od lanskega avgusta hodim na majhno župnijo Podgorje, ki je oddaljena od Kopra 30 km, je pa tako razkosana, da jo upravljamo kar trije duhovniki. Ljudje bi radi videli, da bi tudi podružnice imele nedeljske maše. Tam mašujem 25 ljudem, je pa lepo sodelovanje, počutimo se kot ena družina.

– Kaj pa je glavno delo škofa?
To, kar ljudje vidijo, je birmovanje, ko dela tudi pregled po župnijah (vizitacija). Mora pa tudi vedeti, katere stvari so dušnopastirsko važnejše, povezan je s svojimi sodelavci, z dekani, z duhovniškim svetom. Vsi škofu pomagajo pri vodstvu škofije. V naši cerkveni pokrajini (metropoliji) imamo tudi Slovensko pokrajinsko škofovsko konferenco, tudi tja je škof vključen. Prav tako je škof povezan z Jugoslovansko škofovsko konferenco, ima razne obveznosti, svete, tajništvo, potem pa ima tudi redne stike z Rimom, vsakih pet let se mora srečati s svetim očetom) in dati poročilo o svoji škofiji. Zdi se mi, da je važna škofova naloga, da ne dela vsega sam, ampak da skupaj s svojimi sodelavci in sveti vse delo načrtuje, da se z mnogimi posvetuje, da ima veliko osebnih stikov z duhovniki pa tudi z ljudmi. Zlasti ko pride v župnijo, bi bilo dobro, če bi se srečal z mladino, zakonci, odraslimi, bolnimi ...

– Med dolžnostmi je tudi spodbujanje verskega tiska. Mi imamo v Kopru uredništvo Ognjišča, izdamo tudi precej knjig, tako naša škofija veliko prispeva na tem področju za vso Slovenijo. Škof Jenko je redno pri birmah priporočal Ognjišče. Upamo, da boš tudi ti to naše delo podpiral.
Po svojih močeh se bom trudil. Ognjišče je že pojem. V takih razmerah in v takem času, ko drugim časopisom naklada pada, se čudimo, kako ljudje, mladi in manj mladi. Ognjišče radi vzamejo v roke. Tebi in tvojim sodelavcem je treba res čestitati, kako imate čut, da je Ognjišče privlačno, da je sprejemljivo. Morda se sami niti ne zavedamo, kakšno vlogo ima danes verski tisk, ki ga izdajate, pri oblikovanju mišljenja, delovanja in ravnanja našega človeka, zlasti mladega, in kristjana v današnji družbi. Ognjišče to pove na tak način, da je sprejemljivo, da je razumljivo, da je simpatično. V poročilu, ki ga morajo dati župnije na škofijo, je tudi verski tisk. Trudil se bom, da ga bom vedno priporočal, ko bom hodil po birmah.

– Vem, da mora škofova skrb presegati posamezna področja, toda novega koprskega škofa pomočnika sem sl upal »speljati« na področje verskega tiska, ker vem, kako ga ceni. In sam prepričan, da bo v svojih načrtih Imel mesto, ki mu pripada, saj verski tisk pride tudi tja, kjer morda ne seže niti župnikova niti škofova beseda. Vem, da ml ne bo zameril te samozavesti, saj delamo In bomo delali za Iste cilje. Zato novemu primorskemu škofu Iskreno obljubljamo, da mu bomo pomagali pri njegovi veliki in težki nalogi, tako kot vsi drugi duhovniki in verniki naše škofije. Prepričan sem, da s svojim geslom »Vate zaupam« gotovo ne bo razočaran pri Bogu, in trdno upam, da s svojim »Vate zaupam« tudi pri primorskih duhovnikih in vernikih ne bo doživel razočaranja.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1985, leto 21, št. 5 str. 6-10.