pisatelj, časnikar, publicist

“Priča smo hudi intelektualni praznini in edinstveni medijski neuravnoteženosti”

- Za začetek morda nekaj uvida v vaše otroštvo: Kako ste doživljali svoje odraščanje, kakšni časi so to bili?
Glede časov najbrž ne morem povedati drugega: bili so težki. To sem kot otrok čutil v obnašanju staršev, ki so morali prenašati vse nadloge in pritiske, ki jih je izvajala na vaško življenje socialistična oblast, saj se je šla prisilno oddajo in rubila, tudi zapirala, grozila s kolektivizacijo in z nasilno vzgojo zlasti mladim vsiljevala marksistično-ateistični nazor. A med odraslimi je prepričala le redke posameznike, ki so postali glasniki občinskih oblasti. V ljudeh je to povzročalo nemir in zaskrbljenost, kar se je odražalo tudi v izseljevanju: celo več mojih sošolcev se je nekaj let po osnovni šoli odločilo za pobeg v Avstrijo. Doma je življenje potekalo s starimi navadami in obredi, kjer se vloga Cerkve ni zmanjšala. Medtem ko se spomnim župnika Alojzija Šoštaréca, ki nas je med osnovno šolo izredno ljubeznivo in prizadevno imel pri verouku v naši kapeli v Gomilicah, pa tudi Ivana Jeriča, znamenitega turniškega župnika, po vojni nekaj časa zaprtega, ki je rad obiskoval mojega starega očeta, cerkvenega ključarja – pa so mi moji osnovnošolski učitelji ušli v pozabo. Verjetno razumljivo: ves šolsko-izobraževalni svet, v katerega so me ujeli, mi je bil tuj. Doma so moji predniki še za časa Madžarske imeli poleg narečnih slovenskih tiskov tudi knjige Mohorjeve družbe – in duhovni značaj, se pravi kultura te resničnosti, jim je bila mnogo bližja kot nova ideologija, ki ni bila življenjska. Vsi so radi brali, moja mati je pred vojno bila članica ljubiteljske gledališke skupine v Turnišču, stara mati mi je že v predšolski dobi ob večerih brala zgodbe iz Svetega pisma. To so bila velika, nepozabna doživetja, za katera verjamem, da v mladem človeku lahko oblikujejo temelje etično-kulturne zavesti. Ko sem se nato v gimnaziji v Murski Soboti intenzivno ukvarjal z opusom Dostojevskega, bi skoraj lahko rekel, da moj vrednostni nazor v velik meri temelji na teh dveh virih. Tretji je na Besedi nasploh, v kateri se je utelesil »vidni svet«– a to je že onstran vprašanja …

Horvat Joze01- Kako velik preskok je bil takrat za vas priti v Ljubljano kot študent in kakšna so bila vaša pričakovanja in upi v študentskih časih – ob dejstvu, da ste študirali germanistiko in slavistiko?
Bilo mi je 18 let, ko sem se vpisal na Filozofsko fakulteto, a nisem imel ne štipendije ne stanovanja. Nekaj denarja mi je dal oče, sicer pa sem dve leti živel med gradbenimi delavci tedanjega Gradisa in Tehnike. Veliko jih je bilo iz naših krajev in Medžimurja in radi so me radi sprejeli medse; pri enem izmed njih sem uradno stanoval na Fužinah v mrzli, nedokončani novogradnji, velikokrat prespal tudi v delavski baraki in bil postrežen z njihovo hrano. Nepozabno! Čez dan sem bil na predavanjih, študirati pa skušal v veliki čitalnici NUK-a; kljub vsemu sem redno opravljal izpite, po prvem letniku pa našel nekaj kolegov, ki jih je zanimala kultura, začel sem pisati prikaze knjig in kmalu so se mi odprla vrata na radiu, kjer mi je pesnik Ciril Zlobec rad objavljal knjižne ocene in me dobro honoriral. Ker sem, menda v zadnjem letniku, honorarno delal na SAZU pri pripravi besedišča za Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), se je moj finančni položaj izboljšal. Tudi zato se mi je krepilo prepričanje, da se moja eksistenca lahko udomači le v svetu literature.

- Ob koncu 60. let vam je bila dana možnost, da ste dva semestra študirali v Heidelbergu v Nemčiji. Kaj vam je dal ta čas, ko ste lahko izkusili študentsko življenje v tujini in ko ste lahko s tujega zrli nazaj proti domu?
Še danes ne razumem prav, kako se mi je to posrečilo … Pri prof. dr. Dušanu Ludviku - tudi sam je bil pesnik - na germanistiki sem se nekako izkazal v njegovem seminarju o stari visoki nemščini, kjer smo govorili o znamenitem epu Nibelungenlied. Ob tem me je vprašal, ali bi hotel na poletni tečaj nemščine na Dunaj – kmalu zatem pa je izšel sicer vsakoletni razpis Nemške akademske službe za izmenjavo študentov in znanstvenikov, ki je vabil interesente na enoletni študij v Zvezno republiko Nemčijo za študijsko leto 1967/68. Po navodilih dr. Ludvika sem napisal vlogo – bila je sprejeta! Bil sem neznansko presenečen, kajti mojo vlogo je odobrila tudi fakulteta, ne glede na dejstvo, da nisem bil član nobene in nikakršne organizacije, kar je bil navadno pogoj za odhod v tujino. Sam nisem bil nikjer, v višjih letnikih sem samo pisal – za radio in v Tribuno. Tako sem se po nasvetu dr. Ludvika odpravil v Heidelberg, ves živčen in radoveden. Slednjemu je bilo kmalu zadoščeno. Univerza v Heidelbergu je najstarejša univerza v Nemčiji – ustanovljena leta 1386, znamenita po svetovno znanih profesorjih, zlasti filozofih, eno od središč nemške romantike itd.: tu sem stanoval v Študentskem domu, prejemal mesečno 400 DM štipendije, kmalu pa srečeval študente iz mnogih držav, med predavatelji pa so bila velika imena nemške kulture in znanosti, med njimi filozof, utemeljitelj moderne hermenevtike H. G. Gadamer, med germanisti Arthur Henkel, sam pa sem se najraje udeleževal seminarja o nemški romantični poeziji. Toda ni bilo izjemno poslušati samo Gadamerja in Henkla ter diskutirati o romantični poeziji – pomembno je bilo tudi dogajanje med študenti. Leta 1968 so izbruhnile velike študentske demonstracije in kmalu zajele pol Evrope, tedanjo zahodno Nemčijo še zlasti burne, seveda tudi v Heidelbergu. Bil sem v družbi nemško-francosko-angleške skupine študentov, ki je sodoživljala in burno komentirala dogajanje, a živela življenje, kakor so ga prakticirali komilitoni skozi stoletja: med srečanji v historičnih kavarnah in nočnih lokalih neskončne, vroče debate o politiki, umetnosti, zgodovini, univerzi, vzgoji, religiji. Bilo je vsega, kar je prinašal študentski upor: od smisla revolucije, spolnosti, poezije do vere, do ekstrema so bili prignani pojmi o prevratu, ki so ga zahtevali skrajneži. Na tej točki sem bil za druščino zanimiv, saj sem ji opisoval nesvobodo totalitarne oblasti – torej so me imeli radi za preverbo svojih stališč. Takšnih debat nisem doživel nikoli več, iz njih sem se naučil, kaj je demokracija v odprti družbi, na univerzi pa poslušal, zakaj je umetnost umetnost. Zato pravim, da je bil Heidelberg moje največje kulturno doživetje. In nekaj od tega je napisanega v moji knjigi Dvojni svet.

- V čas samostojne Slovenije ste vstopili kot urednik kulturne rubrike v takratnem osrednjem dnevniku Delo. Dogajanje na tem delovnem mestu kot tudi siceršnjo delovno in kulturno klimo ste opisali v knjigi Na slepem tiru … Kako bi strnjeno predstavili glavne točke tistega časa in nestrinjanja ter v kakšnem odnosu je bil takratni tisk do poslavljajočega se režima?
Pri Delu sem se zaposlil jeseni l. 1970 po vrnitvi iz Heidelberga in odsluženi vojaščini, kulturni urednik pa bil od jeseni leta 1988 do sredine maja 1991. Pri tem moram reči, da so me na to mesto izvolili novinarji rubrike, kar se je zgodilo prvič v Delovi zgodovini - sicer je urednike pravzaprav nameščala tedanja Socialistična zveza; to je bil že čas dramatičnega razpadanja režima in ta zveza ni imela več prave kontrole nad kadrovsko politiko. Tako sem bil prvi, ki ni bil marksist oz. partijec na pomembnem uredniškem mestu osrednjega časnika. A kot urednik sem bil v čedalje večjih težavah: Delo je takrat sicer podpiralo politiko večje demokracije, ob drugem tudi osamosvajanje, toda za pravi pluralizem v samostojni državi ni imelo posluha, branilo je privilegije sicer prenovljene partije – a kar je zadevalo mene: s svojimi idejami o pluralizmu našega časnika nisem uspel. Delo je bilo od začetka osrednji nacionalni časnik, toda vodili so ga kadri, ki so branili njegovo usmeritev, ki je bila povsem v prid nekdanjim, čeprav reformiranim režimovcem. Kot urednik največjega nacionalnega časnika sem se zavzemal za pluralizem pri sestavi uredništva in odprtost za vse kulturne, politične in druge tokove v novi demokraciji. Tega koncepta niso sprejeli, zato sem bil prisiljen odstopiti. Dejstvo je, da je časnik približno tak še danes – kot so vsi drugi, čeprav manjši. Ideologi tranzicijske levice so si znali krivično prilastiti glasila, ki smo jih tako ali drugače vsi plačevali. Žal takrat Demos ni imel moči, da bi uravnotežil prizorišče javnih občil.

- Če navežem vprašanje - v času, ko se pogovarjamo o pluralizmu, o javni RTV, o novi medijski zakonodaji – v kolikšni meri lahko vlečete vzporednice s tedanjim časom?
Težko bi govoril o vzporednicah … Razen da tranzicijska levica svoje privilegije tudi na medijskem področju brani tako srdito kot pred tremi desetletji. Najbrž so več kot zadovoljni, da v izbiri večjih občil ni kredibilnega dnevnega glasila t. i. konservativnega značaja, ki bi lahko pomembno sooblikovalo javno mnenje. Družabni mediji z blogi in tviti ali kar je še sporočil t. i. »nišnih« medijev ne morejo nadomestiti resnih analiz, pogovorov, ocen itd. v tiskanih občilih. To se je, kot je bilo brati celo v nekih tujih glasilih, potrdilo zlasti v teh kriznih časih, ko se je povpraševanje po dobrem tisku povečalo – kar pomeni, da je v času slike še vedno zelo pomembna tudi pisana/tiskana beseda. Če ob tem pomislim le, koliko zanimivih knjig kljub vsemu izhaja pri nas na vseh področjih – od literature, teologije do družbenih ved in znanosti, a njihove novosti in značilnosti ne morejo preko javnosti do pravega sovpliva na ravnanje države in posameznika: ob tem človeka lahko obide le slaba volja.

- Kot urednik različnih tiskanih medijev imate gotovo mnenje o današnji medijski krajini pri nas. Kako bi jo opisali? Glede na vaše izkušnje iz let osamosvajanja je tudi danes videti, da se mnogi ne morejo strinjati, da moramo imeti v praksi uresničeno idejo idejnopolitičnega in pluralnega novinarstva, ali kot ste še zapisali, da je še danes pluralnost možna le znotraj njihovega edino-uma.
Ob povedanem bi dodal, da se danes medijsko neravnovesje zdi zacementirano. V preteklosti sta bila omembe vredna dva poskusa, da bi ga spremenili, namreč dnevnika Slovenec in Jutranjik; prvi je propadel po nekaj letih izhajanja, drugi ni preživel dobrega meseca dni. Eden izmed razlogov za to je bil v slabem vodenju, a tudi dejstvo, da nista imela državne podpore, priznati pa je, da za dolgoročnejšo aktivnost tudi ni bilo zadosti novinarjev. Tako smo zdaj v hudi intelektualni praznini, v edinstveni medijski neuravnoteženosti, ki je ne more rešiti ne vlada ne državni zbor. V tem ko npr. v Nemčiji tudi znani levičarski filozof Jürgen Habermas sprejema uravnoteženost (leve, desne) medijske scene, še več, predlaga celo, da država finančno podpira ene in druge, če bi zaradi zmanjševanja naklade zašli v krizo. Kolikor vem, v Sloveniji ni t. i. levičarja s podobno mentaliteto. Kaj šele več njih; nasprotno, sprevrženo krotovičijo še tistih morda 10 odstotkov glasil, ki niso naše »leve« orientacije, čeprav vedo, da so jih takšna (po njihovi »oceni« slaba) pravzaprav sami priklicali v javnost. Kako lahko drugače kot včasih tudi nepremišljeno reagira tihi človek, ki ga kar naprej prizadevata krivica in zlo in se nima komu pritožiti?

- Če preideva na področje literature – kako je pri vas prišlo do literarnega ustvarjanja? Kakšni vzgibi so vas vodili, da ste se lotili pisanja?
Preprosto: po dobrem pisanju spisov v šoli, tj. zlasti v gimnaziji, me je vleklo višje in za svoje veselje sem oblikoval predvsem zgodbe, po prihodu v Ljubljano pa sem začel pisati tudi dnevnik, ki sem se mu s prekinitvami dolgo posvečal. Ob tem me je v moji dejavnosti zmerom znova zanimalo vprašanje, zakaj je neki tekst dober, zakaj slab: s pisanjem ocen oz. knjižne kritike - o njej mi je ob drugih veliko povedal Švicar Emil Staiger, literarni zgodovinar in teoretik - sem na ta vprašanja pogosto prejemal odgovore, a pravega vendar nikoli. Zato sem vzporedno s »kritiko« pisal eseje, potopise in kratke zgodbe, vmes širše zajete pripovedi. Motivi za to so prihajali iz doživljajske gostote in navzkrižij življenja, a tudi iz narave – fascinirala so me najprej doživetja ravnine, tj. njenih neskončnih pojavnih oblik z nedoumno globino, pozneje seveda tudi svet, ki sem ga srečeval in me je vznemirjal na svoj način.

- Ob pregledu vašega ustvarjanja človek nehote opazi, da kot Prekmurec v različnih obdobjih in v različnih knjigah dajete velik poudarek glasovom iz zamejstva – s Tržaškega področja kot tudi s Koroškega … V mislih imam predvsem knjigi o pisateljicah in pisateljih s Tržaškega, nekaj teh je tudi v pred kratkim izdani knjigi Izrečeno in zamolčano ... Kako to, da vas je ravno ta del onkraj meje toliko pritegnil?
Prihajam s kosa zemlje s skupnostjo ljudi, ki dolgo ni bila primerno priznana. To me je - na zunaj sicer neopazno - prizadevalo. Iz sočutja do manjšin se mi je zato zdelo, da sem dolžan »dati jim besedo za javnost«. Lahko rečem, da sem bil za to hitro poplačan: v njih sem srečal vrednote, ki so me bogatile. V 80. letih prejšnjega stoletja sem napisal knjigo o najmanjšem slovanskem narodu, tj. Lužiških Srbih, ki so takrat živeli v Nemški demokratični republiki in ki je izšla tudi v njihovem jeziku, napisal pa sem tudi veliko različnih poročil, ocen in intervjujev o Slovencih na Koroškem, dve knjigi o slovenskih literatih v Italiji, članke o rojakih na Madžarskem in na Hrvaškem, tudi o Rusinih v Vojvodini in na Hrvaškem. Seveda so bila to predvsem literarna srečanja, a v skrajni posledici srečanja s človečnostjo.

- Pri nas se zdi, da se z izjemo omembe Borisa Pahorja in letošnje obletnice Koroškega plebiscita v matici zelo malo govori o tem skupnem narodnem in jezikovnem prostoru. Doživljate tudi sami tako in čemu bi to pripisali?
Pogosto se mi zdi, da matica, posebno »centralna provinca«, tj. pokrajina s prestolnico, nima dovolj posluha za rojake onkraj državne meje. Če slovensko skrb za rojake zunaj države primerjam s skrbjo, ki jo izpričuje hrvaška država (da ne govorim o Madžarski) za svoje ljudi po svetu, je moj občutek upravičen. Ne more biti vse prepuščeno le »osebni iniciativi«; svoboda, ki jo ima pri tem posameznik, je hvalevredna in veliko jih je onstran in tostran meje, ki sodelujejo s predstavami, javnimi diskusijami ter s tem živijo življenja skupnega kulturnega prostora – toda politika države je videti še pomembnejša, da namreč s svojimi ukrepi v okviru pristojnosti varuje pravice svojih rojakov na tujem, doma pa v svojih državljanih utrjuje zavest o skupni pripadnosti zlasti jeziku in kulturi, posebno v šolah – in kar postaja vedno bolj pomembno: podpora čezmejnemu sodelovanju na gospodarskem in še kakšnem področju. Tega desetletja ni bilo v pravi meri, zato se mi zdi zavest o skupnosti Slovencev ne glede na državne meje šibka in terja več angažmaja države, da se stanje izboljša.

 

Horvat Joze03JOŽE HORVAT
doma iz Prekmurja, je diplomiral iz germanistike in slavistike na ljubljanski univerzi. Dolgo let je bil časnikar pri dnevniku Delu, na prehodu v samostojno Slovenijo je bil tudi urednik kulturnih strani. Kasneje je urejal tudi otroško revijo Kekec, dnevnik Slovenec, revijo Zvon, nakar je bil do upokojitve zaposlen na ministrstvu za kulturo.
V slovenskem novinarstvu je pustil močan pečat, predvsem tudi s svojimi intervjuji s pisatelji. Ljubezen do pisanja se ni ustavila samo v novinarskem žanru, ampak je avtor tudi številnih knjig - nekatere prav tako v slogu intervjuja - med katerimi omenimo Še enkrat o deveti deželi (v kateri se pogovarja s Petrom Handkejem, pisateljem in njegovim osebnim prijateljem), v dveh knjigah Navdih in besede, kjer so v ospredju literarni pogovori s tržaškimi besednimi ustvarjalci.
Je prav tako avtor romanov Dvojni svet, ki pripoveduje njegovo heidelberško zgodbo iz let 1967/68, Obrazi prostora, kjer pisatelj zna v zgodbi, razpeti med Nanosom in Ljubljano ustaviti pogled na naravo in s tem tudi čas. Omenimo lahko še delo Bela Lendava, pa delo Domorodje, kratko prozo o štirih ljudeh, ujetih v štiri zgodbe v dramatičnih zgodovinskih okoliščinah. Za konec omenimo še njegovo zadnje delo Izrečeno in zamolčano, kjer so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi.

 

- Ko govoriva o literaturi in literarnih ustvarjalcih, ne morem mimo omembe vašega prijateljevanja in srečevanj z dobitnikom Nobelove nagrade za književnost Petrom Handkejem. Kako je prišlo do vajinega prvega srečanja in kako to, da sta ostala v stikih in kakor je brati v knjigi Še enkrat o deveti deželi, sta se še kasneje večkrat srečala?
Kot časnikar pri Delu sem imel veliko intervjujev ne le s slovenskimi, ampak tudi s tujimi avtorji. Tako je prišla vrsta tudi nanj … V prejšnji državi so v Sloveniji prevedli veliko njegovih del, s katerimi je zaslovel v nemško govorečem prostoru in drugod. Sicer pa je bila njegova mati koroška Slovenka in torej on sam slovenskega rodu, kot tak pa se je na avstrijskem Koroškem zelo zavzemal za spoštovanje pravic slovenske manjšine, slovensko pišoče avtorje pa pri nemških založbah priporočal za izdajo njihovih prevodov (neredko je tudi sam prevajal njihove slovenske tekste). In kar je še pomembno: v mnogih njegovih proznih, dramskih in drugih delih nastopajo njegovi slovenski predniki, ki kot taki s svojo kulturo in jezikom govorijo o slovenstvu tujemu bralcu. Sam je rad obiskoval Slovenijo in doživljaje v njej pogosto prenašal v svoje pisanje. Vse to in kakovost njegovih knjig me je privlačila: v časih pred prelomom sem bil pogosto v njegovi družbi, bil je nevsiljiv, pozoren in tenkočuten sogovornik. Tak je ostal tudi potem, ko ob razpadu Jugoslavije Sloveniji ni priznal pogojev za samostojno državo. Sicer sva še zmeraj v stiku, a se že nekaj let nisva srečala. Tudi lanska Nobelova nagrada, ki so mu jo mnogi spodbijali, saj je bil med vojno v Bosni na Miloševićevi strani, tega z izjemo telefonskega pogovora ni omogočila … A ostaja pomemben za slovensko kulturo; še vedno jo na svoj način podpira, njegov veliki opus pa priča o njenih sledovih …

- Bi omenil še vašo zadnjo knjigo Izrečeno in zamolčano. V njej so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi. Ko smo na pragu praznovanj 30-letnice slovenskega plebiscita in samostojne države – je lahko to tudi neke vrste popotnica temu jubileju? Bi sami izpostavili kakšno posebno rdečo nit iz te knjige?
Morda to, da govori o avtorjih in njihovih pojmovanjih literature in svojih del, o kulturnopolitičnih tokovih in razmerah v Sloveniji predvsem po osamosvojitvi. Ponuja enega od pogledov na stanje kulturne zavesti v kulturi, stanje, kakor sem ga zaznaval med dvojnim doživetjem: doživetjem del teh avtorjev in njihovih osebnosti. Zdelo se mi je, da bi to utegnil biti zanimiv dokument o naših v veliki meri pomembnih pisateljskih imenih, čez katere je šel duh časa. Hotel sem, kot si domišljam, čim bliže k uganki pisateljstva, ne da bi se spuščal v avtoritarno vrednotenje – no, morda me je tu in tam zaneslo, kajti sicer upam, da se mi je posrečilo odslikati del podobe slovenske literarne scene v nekem času. K temu lahko dodam, da sem se pri svojem dnevniškem zapisovanju zgledoval po francoskem avtorju Julienu Greenu, ki je menda 70 let pisal dnevnik, pred smrtjo pa je svojemu posinovljencu naročil, naj iz zapisov izloči vse, kar je napisano zlobno, a pusti tisto, kar je strašno – strašno, da je resnično. Seveda mislim, da česa »strašnega« v mojem pisanju ni, zlobe pa še manj …

- Poleg urednikovanja in literarnega ustvarjanja ste dejavni tudi kot kritik in polemik – tako v političnih kot kulturnih vsebinah. Ker smo v mesecu novembru, ki je tradicionalno rezerviran za promocijo knjige tudi s pomočjo knjižnega sejma, bi vas vprašal, kako vidite področje knjigotrštva pri nas in ali vidite prihodnost bolj pesimistično ali bolj optimistično, kar zadeva knjigo.
Pravzaprav me knjiga kot artikel oz. blago, ki se dobro prodaja, nikoli ni preveč zanimala ali privlačila: to so se mi videle knjige, ki na eni strani parazitirajo na raznovrstni estradi, na drugi na filozofskem esejizmu in zdaj zlasti na politiki. Prava knjiga se pač vsebinsko ukvarja z nečim, česar druge mišljenjske/intelektualne dejavnosti ne tematizirajo: morda s preteklostjo in sedanjostjo notranje človeške zgodovine. Prvo prinaša spomin, drugo življenje duše. V teh knjigah vidimo resničnost, ki bralca osvobaja etične in estetske prikrajšanosti, ki je vsakdanjost ne more dati. Ta vrsta knjig je zdaj v nekem domačem eksilu, toda ne verjamem, da je to njena usoda. Po zasičenosti trga in s tem človeka z njo kot blagom bodo ljudje spet odkrili vrednote, ki so bile skoraj nasilno izgnane ali pozabljene. V kulturi/umetnosti so nova obdobja svoje novosti pogosto utemeljevala na dosežkih preteklosti.

- V lanskem letu je bila predstavljena raziskava o knjigi in branosti v Sloveniji. Takrat ste razvili kar nekaj razlogov, zakaj je stanje takšno, kot je. Velik del stanja pripisujete tudi politizaciji umetnosti, ki naj spreminja svet, pozablja pa se na umetniško vrednost knjige. Zakaj prihaja do tega in ali je posledica tega tudi dejstvo, da ob osrednjem kulturnem prazniku besede v februarju Prešernove nagrade običajno ne prejemajo ustvarjalci besede, ampak raznovrstni umetniški performerji, da ne rečem provokatorji …?
… zakaj bi zapravljali čas z branjem, saj knjiga bralcu večidel ne ponuja podobe sveta, ki ga sam morda zaznava, a ga ne more videti v totalu – sveta, ki se mu razodene s pripovedovalčevo imaginacijo in poezijo notranjega življenja v zastrtem, odrinjenem zasebju? Knjig te vrste je malo, pa tudi če jih je še kaj: v času hitrih medijev bralci izražajo potrebo po drugačnih delih – knjigah, ki odslikavajo javno škandalozen, trenutno razburljiv pojav, ki bi prej sodil v rumeni tisk, a je to za mnoge prav tako umetnost, saj bralca prevzame in ga omamlja. V času karkolizma – kot bi dejal pisatelj Zorko Simčič - v sodobni zahodni družbi in tako tudi pri nas umetnost izgublja starodavna pravila, v kulturi se agresivno uveljavlja zgolj »napredna etika« tudi slovenskih novolevičarjev s teorijami recimo o antropologiji, ki počiva na povsem nepreverjenih dejstvih. To v praksi pomeni, da je umetnost vse tisto, kar razgrajuje duhovno izročilo in uvaja revolucijo v svet, ki temelji na tem izročilu. Pravzaprav – revolucija sama velja za umetniški akt, se pravi performans, ki noče več biti sredstvo grobe politike, temveč je njen presežek ... S tega vidika je »razumljivo«, da beseda, kaj šele Beseda, iz katere je vse nastalo, ne sme imeti mesta v javnosti, saj ni progresivna in človeka ne ozavešča v duhu novouporniške ideologije. Tako se zdi normalno, da Prešernova proslava ne sme biti proslava še tako visoke tradicije oz. umetnosti, ampak provokacija in v skrajni posledici sredstvo za prevzgojo »neukega« občinstva.

Horvat Joze02- Gotovo bi se dalo kaj povedati tudi na temo vloge in poudarka umetnosti – če je nekoč bila njena osrednja vloga, da je dvigala človekovega duha, ga plemenitila, se danes zdi, da je vsakršna ustvarjalnost prehitro označena za umetnost, četudi gre za dvomljivo estetsko vrednost … Smo torej priča dejstvu, da čedalje težje do nas prihaja kultura, ki ima plemenito vrednost?
Kulturo s plemenito vrednostjo, kot pravite, hrani zlasti preteklost. Današnja kultura pod streho naših dominantnih medijev je skrajno revna, celo novi levičarji z njo niso zadovoljni. Ko so v teh – v veliki meri »njihovih« – medijih ukinjali kulturne strani, se nihče izmed njih ni kritično oglasil, kaj šele demonstriral. Ne le, da so sila redke tehtne informacije o sodobnih umetniških vrhovih v tujini, bralec se ne more seznaniti niti s tem, kako je z ustvarjalnostjo na Slovenskem: že leta nimamo npr. književne kritike, medtem ko se število nagrad za najboljše knjige skoraj vsako leto povečuje – groteskno! Pri tem pa pozoren ljubitelj knjig vendarle lahko ugotavlja, da med obilno, pretirano visoko število novitet zaide tudi kako zelo kakovostno delo domačega avtorja. To je tista knjiga, ki sodi med dela, ki lahko plemenitijo človekovega duha; kajti težko da bi ena sama opravljala to funkcijo: biti jih mora več in raznolikih, svoj čar pa izžarevajo leta dolgo. Pri tem bi svojo vlogo morala opravljati šola – a tudi tu je očitno kriza: šolarje v višjih razredih branje čedalje manj zanima. Najbrž tudi zato, ker večina učiteljev ne najde pravega načina, kako mladim približati umetniško vredno knjigo.

- S tem se dotikava tudi duha sodobnosti, za katerega ste zapisali, da je v ospredju ob umanjkanju greha, umanjkanju kesanja samo še užitek. Ali ni preveč črna vaša napoved, da bomo morebiti sredi tega uživanja celo umrli v neki prijetni apatičnosti? Je prihod virusa lahko rešitev, ali kot ste zapisali: kapljica k treznjenju?
Tu bi bila na mestu poglobljena meditacija o duhu časa, ki knjigi ne pripisuje več tiste visoke vrednosti in pomena. Kaj je tisto, kar je bila nekoč? To se pravi, zakaj za mnoge ni več tako dobra in s tem privlačna? Zanimivo se zdi, da se tega vprašanja nekako dotika Goethe v pogovoru z Eckermannom, ko razpravljata o Shakespearu. Eckermann meni, da je ustvarjalnost angleškega genija tudi posledica bogatega, tvornega ozračja, v katerem je živel – nemški klasik se s tem strinja, saj meni, da v tedanjih razmerah - pogovarjata se okoli leta 1824 - v časih destruktivnih časopisov, takšen začudenje zbujajoč pojav, kot je bil Shakespeare, ne bi bil možen. In Goethe še dodaja, da nekdanje nemoteno, nedolžno in vztrajno ustvarjanje ni več možno, češ v petdesetih različnih krajih vsak dan izhajajo kritiški listi, opravljanje pa, ki ga zbujajo v občinstvu, duši zdravo rast. »Kdor se danes pred tem ne zapre in se siloma ne izolira, je izgubljen, kajti prek občil prihaja do množic večinoma negativno estetizirajoča in kritizirajoča nekakšna polkultura,« ki pa da je za ustvarjalni talent samo pršeč strup, ki razkraja kreativne energije. – Če so torej mediji že v Goethejevih časih prinašali v javnost le polkulturo: kaj bi lahko rekli šele danes? In v Sloveniji? Ko se zdi, da v njih ni več niti »polkulture«, marveč pisanje, ki kulturo pojmuje predvsem kot boj za abstraktno novo družbo in novo antropološko identiteto za svobodnega človeka, ki je v svojih dejanjih lahko brez krivde in greha ... To slednje sicer ni nekaj povsem novega; že v Bratih Karamazovih, velikem romanu Dostojevskega, eden izmed bratov zatrjuje, da je človek rojen za upor in mu te svobode ni mogoče odvzeti. V marksističnih revolucijah je ta upor, kot je znano, doživel demonski razmah – in danes v razmerah pandemije se protesti na Zahodu neredko znova sprevračajo v požige in krvavo nasilje. V Sloveniji sicer krvavega nasilja med petkovimi demonstracijami ni, a je nespregledljivo njihovo verbalno početje, ki zbuja strah. Strah posebno v času, ko človeka navdaja z grozo neobvladljivi covid-19. V tem vzdušju sem v nekem komentarju malce pregnano zapisal, da bomo v veselem uporu, ki ne priznava ne greha ne krivde, lahko celo umrli veseli: zapisal kot kapljico k treznjenju od blodne omame, v katero nas silijo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 8-13.

urednica kuharic

“Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod”

Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci. Tokratna gostja, ki je uredila knjigo Zmeraj s. Vendelina (izšla je pri Ognjišču), poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru bo odkrila, zakaj.

Zmeraj sestra vendelina

- Pri Ognjišču je izšel ponatis knjige Zmeraj s. Vendelina. Pripravili ste jo skupaj s šolsko sestro Vendelino. Ta knjiga ni prva, ki ste jo pripravili s to sestro.
Ne, prva je Kuharica sestre Vendeline, s podnaslovom slovenska meščanska kuhinja. To je debela knjiga s 1300 recepti. Spraševala sem se, kako naj jo urediva. Nato sem ji predlagala, da knjigo zasnujeva po jedilnikih.

Novak Edvina1- Kako ste prišli na misel za izdajo te kuharice?
S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili izredno obiskani. Delala sem na Domusu (prej Centralni zavod za napredek gospodinjstva), kjer sem urejala priročnike. Potem sem ustanovila svojo založbo, saj sem imela 25 let prakse z izdajo knjig. Menila sem, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo. Izgovarjala se je: »Imam tečaje, kjer mlade naučimo, kako naj kuhajo. Koliko rodov je že šlo skozi tečaje!« »Ampak knjiga je nekaj drugega!« sem dejala. »Ne, imam ogromno dela s tečaji!« In ga je imela res, saj je imela veliko tečajev. Poleg tega je gradila. Zgradila je več samostanskih hiš in objektov. Imela je ogromne energije, čeprav je bila drobna! Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!« Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala.

- In začelo se je sodelovanje.
Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. V sedemdesetih letih je bila popularna jušna kocka, ki sva jo iz receptov odstranile.
Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.
Še ena anekdota o modrosti s. Vendeline. Prišla je neka novinarka. Dejala je: »Moj mož ima zelo rad kašo s slivami. Jaz jo naredim zelo dobro. Toda mož bo vedno rekel: “Ampak mama je naredila drugače, še boljše!” Kje pogrešim?« Vendelina je mirno dejala: »Pustite ga! Nikoli ne boste skuhali boljše, saj veste, kako je, zmeraj bo trdil, da je mama skuhala boljše.«

- S knjigami ste mnoge recepte iztrgali pozabi ….
Da, in zato sem zelo zadovoljna, da sem iztrgala pozabi narodno bogastvo. Tudi to nas ‘naredi’ narod. Velikokrat me pojezi, ko slišim: mi smo tukaj na sredi in smo od vsakega nekaj pobrali. Kaj smo pobrali? Mi imamo krasno, bogato osnovo. Jasno je, če si pameten, kaj tudi pobereš od drugih.
Moj pokojni mož je bil ambasador v Strasbourgu. Pripravili so tudi razstavo v hodniku Sveta Evrope. Razstavo so šele postavljali. Na panojih so bile opisane čudovite stvari, ki jih ima Slovenija. Glede kuhinje pa je pisalo, da imamo malo italijanske, malo avstrijske, malo madžarske kuhinje! Namesto da bi se predstavili s svojo kuhinjo, ki jo imamo, smo evropski javnosti razlagali, kako smo mešanica vsega …
Vplivi so prišli pozneje. Naj samo pomislim na mojo mladost, ki sem jo preživela v Dekanih pri Kopru. Naša kuhinja ni bila tako mediteranska, ampak bolj celinska. Kakšna stvar je že pljusknila z morja, ampak sicer smo imeli štruklje, mineštre, jote, domače rezance (domačo pašto) …

Novak Edvina2- Opisali ste, kako ste pripravili ogromno delo s Kuharico s. Vendeline, s 1300 recepti. Zakaj ste se pa odločili za drugo knjigo Zmeraj s. Vendelina? To smo sedaj ponatisnili.
Kolikor se spominjam, je bila to zadnja knjiga. Natisnjeno naslovnico sem prinesla pokazat s. Vendelini in je je bila zelo vesela. Isto leto je umrla. Vmes sva pripravili knjigo receptov za sladice. Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.
Nekoč sem sestri dejala za neki recept, da je težak. S. Vendelina pa je samo dejala.: »Ah kaj. Nič ni težko! Vse je napisano. Greste za štedilnik in kuhate.« Od takrat tudi jaz zagovarjam to načelo. Greš k štedilniku in kuhaš. Če ti prvič ne uspe, ti bo drugič ali naslednjič.
Nisem pristaš tega, da vse do grama tehtamo. Sicer pa Slovenci mislimo v dekagramih, ne v gramih. V trgovini naročite ‘10 dek’ salame, ne sto gramov. S prevodi kuharic – v tujini imajo grame – so prišli ti grami tudi k nam. Prevajalci in uredniki se niso trudili, da bi to spremenili. Tudi s. Vendelina je imela recepte v dekagramih.

- S. Vendelina je bila šolska sestra. Te sestre so imele veliko gospodinjskih šol in prirejale veliko kuharskih tečajev. Tudi ona je vodila kuharske tečaje, ki so bili zelo obiskani.
Obiskani tako zelo, da so ženske morale dve leti čakati na tečaj! Ona se je posvetila predajanju kuharske umetnosti na tečajih. Vendar bi vse to bogastvo šlo v pozabo, če ga ne bi zbrali v knjige.

SESTRA VENDELINA
Novak Edvina7S. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.


- Šolske sestre so menile, da daje družini pečat preudarna in skrbna gospodinja in dobra kuharica. Skozi zgodovino so prav take žene reševale tudi naš narod. Sestre so menile, da bodo zato z vzgojo takih žena reševale družino, ki je temeljna celica naroda. V tej zavesti smo tudi mi izdali to knjigo in upamo, da bomo še drugo. Vzdušje v družini se ustvarja tudi pri mizi, pri obedu. Se vi strinjate s temi mislimi šolskih sester?
Popolnoma se strinjam. Poudarjala je, da mora v družini vladati ljubezen in ko kuhaš, moraš kuhati z ljubeznijo in postreči z ljubeznijo. Tudi je poudarjala, da je treba pripravljati obroke, da se ob njih zbere družina in takrat reši kakšen problem. Pomislimo samo na nedeljsko kosilo, ki ga poznamo skoraj po celi Sloveniji: goveja juha, pražen krompir, meso iz juhe ali pečenka ter solata. To je klasika. Danes po mnogih družinah na hitro pojedo, čeprav si mislim, da še marsikje kuhajo. Kako mladim predstaviti to kot vrednoto, ko gredo pogosto jest ven, ko otroci jedo v šoli, starši pa v službi. Upam, da zvečer kaj skuhajo in skupaj pojedo. Po visokem številu ločitev bi sklepali, da manjka skupnih obedov. Seveda ni dovolj samo obed, med katerim naj se družina pogovori …

Novak Edvina3- Napisali ste tudi ‘svojo’ kuharico – to je Sončna kuhinja, v kateri opisujete testenine in njihovo pripravo od A do Ž. Dolgo ste živeli v tujini in se srečali s tujimi kuhinjami. Vas je urejanje kuharic spodbudilo, da ste napisali še ‘svojo’ kuharico.
V tujino sem šla z možem, ki je bil dopisnik iz tujine. Ko sem šla v Francijo, sem bila že urednica za priročnike. Predlagali so mi, da ostanem v službi, ampak da delam ‘od doma’. Poiskala sem francosko klasično kuharico, kot je pri nas tista s. Vendeline, da sem jo prevedla. Avtorica kuharice z nad 700 stranmi z naslovom Znam kuhati, je bila takrat še živa. Stanovala je v ‘nobel’ delu Pariza in sem jo tudi obiskala. Tudi ona je svojo kuharico namenila družinam. Gre za tipično francosko kuhinjo. Morala sem priti do francoske filozofije in njihovega načina kuhanja. Oni kuhajo vse na maslu in na račji, gosji maščobi. Pravijo, da ima ta podobne sestavine kot oljčno olje. In res imajo malo kardiovaskularnih obolenj. Prevajanje kuharice je bil obenem izpit iz francoske kuhinje in iz prevajanja, saj gre za poseben jezik in strokovne izraze.

- Po bivanju v Parizu ste bili v Rimu in pozneje izdali kuharice s s. Vendelino. Kaže, da ste se potem čutili toliko ‘suvereno’, da ste napisali Sončno kuhinjo.
Sončno kuhinjo sem napisala v sodelovanju z gospo Valentino, Slovenko iz Idrije, ki je živela v Rimu. Zgodaj se je poročila z italijanskim častnikom ter se odselila v Italijo. Ohranila pa je stik s slovenščino in jo stalno izpopolnjevala. Tudi ona je imela celo škatlo receptov, jaz pa sem to urejala, ko sem bila že v Ljubljani. Kdor ima rad testenine, je ta knjiga zanj nepogrešljiva.

- Sončna kuhinja vam je bila domača, saj ste se že kot otrok srečavali s ‘pašto’, kakor na Primorskem rečemo testeninam.
Seveda mi ni bilo tuje. Z veliko omakami lahko pripraviš testenine. Kuhanje testenin je veliko lažje kot določene stvari v francoski kuhinji, ki je bolj zapletena.

- Omenil sem vaše bivanje v tujini. Ste v tujini, poleg jezikov, izpopolnili tudi svoje kuharsko znanje? Študirali ste namreč jezike, med njimi francoščino in italijanščino!
Da, glede jezikov boljše kombinacije ne bi mogla imeti. Tudi mož je študiral jezike in spoznala sva se kot študenta francoščine.

Novak Edvina4- Se bivanje v tujini pozna danes v vaši kuhinji?
Določene stvari sem posvojila, čeprav zelo poudarjam domačo kuhinjo, ki nas je oblikovala. To je osnova, potem pa dodajam. Če se mudi, skuham testenine. Od receptov iz okolice Rima zelo rada naredim testenine s slanino, potem druge, kjer dodajo še paradižnik… V mojem otroštvu smo doma kuhali dve, tri vrste testenin. Od francoske kuhinje sem ohranila recept petelina z vinom. Tega je sicer rad pripravljal moj mož.

- Kako sta se potem z možem razumela v kuhinji?
Dejala sem mu, da v kuhinji ‘komandiram’ jaz. Bil je zelo sposoben in je stvari hitro razumel. Zato me je vprašal: “A suženj pa sem lahko?” In tako je lupil krompir in pripravljal stvari. Prepustila sem mu palačinke in pohanega piščanca. Mi je pa zmeraj pomagal pri kuhinji in upošteval najin dogovor, da sem v kuhinji glavna jaz. Iz francoske kuhinje rada pripravim teletino v beli omaki. Zelo uporabljam omake. Večkrat rečem: če bi delala v restavraciji, bi bila kuharica za omake. Zelo rada naredim sufle ali kipling, ki mora biti visok. Če ‘rata’ visok, je to ponos gospodinj.

- Sprehajate se med različnimi kuhinjami in jih poznate. Ali smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo?
Seveda, imamo veliko stvari, na katere smo lahko ponosni. Še kako se lahko postavljamo. Nekaj jedi smo zaščitili. Še več bi jih lahko. S s. Vendelino sva predstavili veliko jedi. Restavracije, zlasti v Ljubljani, ponujajo veliko domačih jedi in turisti zelo radi posegajo po naših jedeh. Pomislite na naše štruklje, na naše obare. Da o potici niti ne govorim. Poglejte štruklje – so brez maščobe, brez cvrtja … Jaz pogosto naredim smetanove štruklje.
Morda še o pripravi hrane. Včasih je bilo veliko več truda. Pomislimo, koliko truda je bilo, ko ni bilo še mešalnikov. Sedaj sem poenostavila kuhinjo. Vračam se k temu, kar je kuhala moja stara mama. Večkrat so gospodinje šle po vrtu, videle, kaj imajo in potem iz tistega skuhale. Poleti je bila mineštra bolj zelenjavna, pozimi so kuhali joto. Poleti je niso.
Težko razumem nekatere ljudi, ki hodijo v razne tuje restavracije, ko imamo pa mi tako dobro kuhinjo. Prav tako težko razumem, da jemo toliko tujih stvari, uvoženih iz daljnih dežel. Zakaj? Je res treba celo zimo jesti eksotično sadje? Vitamine lahko dobimo tudi drugače. Odkar imamo hladilnike, se preveč ‘nažiramo’. Vse moramo imeti na zalogi. Nič nam ne sme zmanjkati. In ker imamo vsega v hladilniku, jemo preveč.

- Vaše vračanje v otroštvo vam je navdihnilo idejo, da bi napisali knjigo receptov z jedmi, ki ste jih jedli v otroštvu.
Napisala bi preproste recepte, pa ne samo preproste, in jih povezala z resničnimi zgodbami iz otroštva.

- Celo življenje ste se ukvarjali s knjigami in tudi sedaj ste obkroženi z njimi. Vendar sega ljubezen do knjige v vaše otroštvo.
Imam ogromno knjig. Ko sem bila še majhna, mi je oče bral romane. Dolge romane. Vse dokler ni postal hripav. Potem sem brala sama. Mami se je branje zdelo potrata časa. Zvečer sem brala in ko sem slišala, da prihaja mama, sem odložila knjigo na posteljo in se delala, da sem med branjem zaspala. Mama je potem samo ugasnila luč.
Še en dogodek iz zgodnjega otroštva. Mama mi je kupila dve italijanski slikanici: eno o piščančkih, drugo o račkah. Slovenskih knjig se takrat med vojno pri nas ni dobilo. Brati sem se naučila pri teti, ki je bila samo nekaj let starejša. Gledala sem privlačne slike in razbirala črke. Brala sem črko za črko, a nisem nič razumela. Poznala sem vse črke, nisem pa odkrila nobenega pomena. In takrat sem prvič odkrila, da to ni moj jezik. Nekakšno prvo zavedanje, da sem Slovenka.

- Pri prevajanju ste morali zelo paziti na jezik, saj gre za strokovno prevajanje.
V vsaki stroki moraš paziti, da razviješ jezik. Najprej sem se zapičila v olivno olje. Kjer raste oljka, rečemo oljčno olje. Jezim se, ko ljudje nekritično uporabljajo tujke. Ko sem prevajala iz francoščine, sem prevedla veliko izrazov. Za mnoge stvari imamo lepe slovenske izraze (tudi pri kuhanju) in uporabljajmo jih! Premalo damo na razvoj strokovnega jezika. Če izgubimo svoj jezik, nismo nič! Imam rada tuje jezike, saj sem jih študirala, in prav ob stiku z njimi sem spoznala vrednost svojega jezika.

- Tudi praznike zaznamujemo s hrano. Kaj bi bila naša velika noč brez velikonočnih jedil. Nekaj podobnega je z božičem.
S s. Vendelino sva pripravili knjigo božičnih jedil. Izbrskala sem stare običaje ob praznikih in jih uvrstila v knjigo in jih tako delno oživila. Zanimiv je običaj – pri nas ga nismo poznali – da so za sveti večer dali na mizo vse, kar želiš, da bi se ti dobrega naredilo. In ljudje so mizo res popolnoma napolnili. In te stvari (denarnica za denar, ključ, da bo varna hiša …) je potem obsijala božična svetloba. Za božič je morala biti miza izredno bogato obložena, tako da ni bilo prostora, da bi dal nanjo še en kozarec. V Istri smo se dan pred božičem postili in znana je bila jed bakala – namaz iz polenovke in oljčnega olja. Še sedaj imam jaz postno večerjo: bakala, polenta, zelje in miške. Za veliko noč poznamo tipične jedi. Zanimivo, da so pri nas pripravili jagnje ali pa kozlička. Kot v Svetem pismu.
Včasih sem pripravila božično mizo za dvanajst ljudi. Danes je to zame preveč in tega ne delam več. Tako mi ostane več časa za duhovno pripravo na praznik.

Novak Edvina5- Velikokrat sva se v dosedanjem pogovoru dotaknila vašega moža Andreja Novaka. Napisal je prvo knjigo o Janezu Pavlu II v slovenščini.
Bil je dopisnik Dela iz Rima. Dejali so mu, da bi bilo dobro, če bi napisal knjigo o papežu. Hodil je na pogovore najprej v Slovenik, kjer so bili slovenski duhovniki, ki so študirali v Rimu. Obiskoval pa je tudi razne ljudi v Vatikanu, od kardinalov navzdol. Imel je dostop do mnogih ljudi, tudi ključnih ljudi pri Svetem sedežu.
Spominjam se atentata na Papeža Janeza Pavla II. Stanovali smo blizu Vatikana in gledala sem televizijo. Kar naenkrat vidim, da so streljali na papeža. Poklicala sem moža, ki je delal v kabinetu. Samo pogledal je in vzkliknil: “O, joj!”, si oblekel suknjič in stekel na Trg sv. Petra. Bil je strašen dogodek.

- Mož je še mlad umrl in ostali ste vdova. Najbrž vas je ta težka izkušnja zaznamovala.
Izredno. Vedno sem mislila, da imam za seboj tako močan steber, da se mi ne more nič zgoditi. Mož je bil močan človek. Hotela sem ustanoviti svojo založbo. On mi je dejal: “Ti si iz trgovske družine in imaš več smisla za posel kot jaz. Kar naredi. Jaz te bom podpiral.” Mislila sem si, da se mi nima kaj zgoditi, ker imam moža, pa je tako mlad umrl, prav v mandatu, ko je bil prvi slovenski ambasador pri Svetu Evrope. Izredno so ga spoštovali. Neki ambasador mi je dejal: “Če vašega moža ni, ne sprejmemo nobenega važnega sklepa.” Bil je izreden logik.

Zmeraj sestra vendelina
- Rekli ste, da je bil prvi slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope.
To je bilo zanimivo. K nam (v Ljubljani) je prišel Dimitrij Rupel in dejal, da je sedaj čas, da Jugoslavijo v Svetu Evrope zastopa Slovenija. Želel je, da gre tja moj mož, da bo v ključnem času osamosvajanja Slovenija imela tam svojega človeka, ki bo lahko diplomatom razlagal stališča Slovenije. Žal je Andrej umrl, ne da bi opisal tisti turbulentni čas. Jaz sem ga podprla, ker sem menila, da mora to narediti za Slovenjo. Ob osamosvojitvi Slovenije je zapustil jugoslovanski generalni konzulat, ker “to ni več predstavništvo moje domovine”. Potem je začel predstavljati interese Slovenije in delati za to, da bi Slovenijo sprejeli v Svet Evrope. ‘Uradoval’ je v eni sobici, kjer niti ležišča ni imel. Pa je uspel! Uradno ga tudi diplomati ne bi smeli sprejemati, ker še nismo bili člani, a ker so ga poznali od prej in ga cenil, so se z njim pogovarjali.
Po smrti sem ostala sama, Najmlajša hčerka je bila v gimnaziji, sin pa na podiplomskem študiju v tujini. Nobeden še ni bil pri kruhu. Z vsemi močmi sem se posvetila založbi. Nekaj let sem bila sama. Potem se mi je pridružil sin Luka. Založba je hitro rastla. V začetku smo izdajali veliko priročnikov, pozneje tudi leposlovje. Prej sem izgubila moža kot očeta. Oče me je spodbujal in z njim – bil je trgovec – sem se veliko pogovarjala. Imeli smo štiri knjigarne … Založba je rastla vse do ekonomske krize 2008. Morali smo zapreti knjigarne in založbo ter odplačevati kredite. Morala sem zagrabiti in voditi založbo. Ko gledam nazaj, se čudim, da mi ni bilo težko. Zaupala sem, da bo šlo.
Pogovarjal se je Božo Rustja

 

EDVINA NOVAK
Gorjanc Jurij06rojena v Dekanih pri Kopru, je odraščala v trgovski družini, študirala je francoščino in italijanščino. Poročila se je z Andrejem Novakom in zgodaj ovdovela. Več let je z možem preživela v tujini (Pariz, Rim, Strasbourg). Urejala je priročnike na Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva in prevajala kuharice ter skupaj s s. Vendelino izdala več kuharic, ki so doživele tudi več izdaj. Ustanovila je svojo založbo VALE NOVAK, a so jo morali ob gospodarski krizi zapreti. Kljub starosti še vedo načrtuje. Rada bi napisala knjigo z recepti iz svojega otroštva in z zgodbami, povezanimi z recepti.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13. Fotografije Benjamin Pezdir.

kirurg in gorski reševalec

“Vera mi zelo pomaga v težkih trenutkih in je ne skrivam, je pa tudi ne nosim na pladnju”

Zdravnik Jurij Gorjanc je kot drugi zdravniki v času epidemije koronavirusa imel veliko dela. Na še več dela je bil pripravljen. Pa je prišlo do tega, da je moral zapustiti delovno mesto. Zakaj, boste zvedeli iz pogovora z njim, v katerem bo razkril tudi svoje poglede na delo z bolniki ter spregovoril o drugih, zlasti človekoljubnih dejavnostih.

Gorjanc Jurij01- V teh dneh epidemije so zdravniki izredno izpostavljeni. Ti pa te dni preživljaš drugače. Si v karanteni. Zakaj?
Še pred nekaj dnevi sem bil v polnem delovnem pogonu. Zadnjih nekaj dni smo delali krepko nad 100%, saj smo zaprli vse usmerjene ambulante in bolniki, v glavnem nujni, so se stekali v splošno kirurško ambulanto. Tam smo v sredo štirje kirurgi delali skupaj z medicinsko sestro, ki je nekaj dni kasneje dobila simptome okužbe dihal in bila na testu za virus Sars-CoV-2 pozitivna.

- Kako preživljaš te dni v karanteni? Se jih da izkoristiti za dobro?
Najprej sem se dal testirati in negativen test je obetal, da ne bom zbolel in do sedaj še nisem. Upoštevanje pravil dezinfekcije in osebne zaščite se je očitno obrestovalo. Kljub temu je potrebna karantena. Štirinajstdnevni ‘prisilni’ dopust sem najprej izkoristil za počitek. Nato sem si naredil nekakšen urnik: poleg pisanja člankov tudi čiščenje stanovanja ter priprava na Veliko noč. Rad molim. Ker sem kar osemkrat boter, sem v stiku tudi z nekaterimi šolarji, ki mi po elektronski pošti pošljejo kakšno domačo nalogo, preden jo prepošljejo dalje. A ugotavljam, da sem srednješolski matematiki komaj še kos.

- V času karantene je prejšnji konec tedna izredno veliko ljudi odšlo na morje in v hribe ter se ukvarjalo z adrenalinskimi športi. Nekaj jih je pristalo na urgenci in s tem so obremenili že tako obremenjeni zdravstveni sistem. Ti si med drugim tudi gorski reševalec. Kako gledaš na tako ravnanje ljudi?
Načeloma sem kar toleranten, saj drugače ne bi mogel biti gorski reševalec in bi ljudem vedno nekaj pridigal. Vsakemu se lahko kaj zgodi. Nekaj drugega pa je trenutna situacija. Mislim, da smo Slovenci dokaj hitro dojeli, da gre sedaj zares, da moramo biti odgovorni do drugih, ne le do sebe. Resda se je to zgodilo ob prenekaterih opozorilih kolegov in včasih šele kritikah. Tudi v Gorski reševalni zvezi Slovenije so odgovorni že kak teden pred tem medijsko preventivno delovali in dejansko nismo imeli resnejšega dela do danes.

Gorjanc Jurij02- ‘Poklic’ gorskega reševalca si ‘podedoval’, saj ima reševanje v gorah že dolgo tradicijo v vaši družini …
Pred petindvajsetimi leti sem kar nekako ‘zdrsnil’ v to dejavnost, ki mi je bila vedno sprostitev in nikoli napor. Normalno je, da kot medicinec in navdušen planinec delujem kot zdravnik tudi v gorah. Poklic zdravnika je pač poslanstvo. Tudi brat Bojan, ki je diplomiran zdravstvenik, je gorski reševalec letalec. Veliko je pomenil zgled očeta. Dodatno še spomini starega očeta, ki je bil eden od pionirjev gorskega reševanja v Sloveniji in je sodeloval tudi pri znamenitem reševanju Pavle Jesih, ki je z Jožo Čopom preplezala nov steber v severni Triglavski steni. Takrat je bilo reševanje resnično težko, mislim da veliko težje kot danes. Pred časom mi je oče podaril ‘dedijevo’ reševalno opremo, obutev in ne predstavljam si prav, kako so se v okovankah (posebni ožebljeni gojzarji) alpinisti premikali v skali.

- Si gorski reševalec letalec. Kaj to pomeni?
V slovenščini to tako definiramo. Za zdravnika to pomeni, da je helikopterski zdravnik, za medicinskega tehnika pa, da obvlada reševalne veščine, ko je treba nekoga s pomočjo elektromotornega vitla izvleči iz stene. Za sabo imam preko 600 reševalnih akcij s helikopterjem, kar ni majhno število za nekoga, ki dežura le ob nekaterih vikendih. Takrat je v gorah največ pohodnikov, alpinistov in tudi največ nesreč. Poleti delam v slovenskih gorah (dežurstva so na Brniku), pozimi pa v avstrijskih Alpah, v Matreiu pod Velikim Klekom (Grossglocknerjem) na vzhodnem Tirolskem. V zadnjih letih na račun dela v bolnišnici dežuram nekoliko manj.

Gorjanc Jurij03- Gorski reševalec rešuje druge ljudi. S tem pa včasih postavlja v nevarnost svoje življenje. Imaš kakšen spomin na tako reševanje?
Naše delo poteka po precej ustaljenih protokolih, ki zmanjšujejo tveganje na minimum, popolnoma pa se nevarnostim ne moremo izogniti. Spominjam se reševanja poškodovane alpinistke iz pretekle sezone, ki je z odprtim zlomom roke obvisela na plezalni vrvi pod skalnim previsom. Operater na vitlu je moral odviti skoraj vso jeklenico, da sem lahko dosegel ponesrečenko. Ko sem tako lebdel kakih 70 metrov pod plovilom, je bila edina komunikacija s posadko vojaškega helikopterja prek radijske zveze; helikopterja zaradi oddaljenosti in previsa niti slišal nisem. Kasneje sem razmišljal, kako bi bilo, če bi takrat odpovedala radijska zveza. Imamo navodila tudi za takšne primere, ampak res sem bil vesel, da je vse delovalo brezhibno.

- Najbrž imaš pa tudi kakšen lep spomin, da ste se zelo trudili in potem koga rešili. In ta vam je bil povrhu še hvaležen.
Takšnih spominov je največ. Večina ponesrečenih se zaveda, kaj bi bilo, če jih helikopter ne bi prišel iskat. Dolgo bi bili izpostavljeni mrazu in vetru, tudi poleti, preden bi do njih prišli reševalci peš. Zato je veliko odvisno od izkušenj in izurjenosti pilotov, ko se odločajo, ali bodo v sumljivem vremenu poleteli ali ne. Pred nekaj tedni je na Peci v hudem mrazu potekala reševalna akcija hrvaškega državljana z zlomljeno nogo. Ta planinec je kasneje po pošti reševalcem GRS Koroške poslal velik paket z domačimi dobrotami. Še bolj kot malice smo se razveselili njegove hvaležnosti.
V Sloveniji so piloti vojaških in policijskih helikopterjev res vrhunsko usposobljeni, to lahko mirno rečem tudi na podlagi izkušenj iz tujine. Zato bi si želel, da helikoptersko reševalno službo v Sloveniji končno organiziramo na profesionalen način z namenskim reševalnim (ne-vojaškim in ne-policijskim) helikopterjem. Taka služba bi združila tako izkušene posadke iz obeh omenjenih resorjev kot tudi usposobljene zdravnike širom Slovenije. Za to pa je danes potrebno združiti moči več političnih opcij; podobno kot smo jih sedaj pri boju proti koronavirusu. Dokazali smo si, da zmoremo in znamo. Potrebno je tudi odobravanje širše javnosti, saj so bili številni dosedanji (tudi zelo dobronamerni) poizkusi, zrušeni pred ali celo že po uvedbi kvalitetne helikopterske reševalne službe.

- Gorsko reševanje je pravzaprav povezano s tvojim poklicem – si namreč zdravnik splošne kirurgije, z dodatno specializacijo iz abdominalne kirurgije. Zaposlen si v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem. Velikokrat operiraš tudi bolnike z rakom. Med njimi so nekateri raki z visoko smrtnostjo. Kako se kot zdravnik srečuješ s smrtjo? Od kod naj zdravnik jemlje moč, da bo stal ob strani bolnikom in najbrž tudi njegovim bližnjim? Vprašanje pa je aktualno tudi sedaj v času pandemije, ko v nekaterih predelih sveta ljudje množično umirajo.
Kirurgija je moje primarno veselje in v bolnišnici preživim tudi največ časa. Tudi tukaj delujemo po ustaljenih protokolih in predvsem v ekipah, t. i. timih. Pri težkih situacijah v medicini, kot je zdravljenje raka, je uspeh možno doseči samo skupaj. Pri rakih trebušne votline, dojke in ščitnice ter še nekaterih drugih tumorjih, ki jih operiramo v naši bolnišnici, ima kirurgija osrednjo vlogo.
Preživetje je v končni fazi odvisno od tega, ali bo tumor odstranjen v zdravo ali ne. To večinoma uspe, če se rak ni preveč razširil. Včasih ga lahko pred operacijo zmanjšamo s kemoterapijo in obsevanjem, zato je večina operacij uspešnih, kurativnih, kot rečemo. Takšno novico je seveda lepo posredovati bolniku in svojcem. Kadar ni tako, je težje. Srečevanje s smrtjo pa vsak od zaposlenih doživlja drugače, načeloma pa tudi tukaj nismo prepuščeni sami sebi, še manj bolnik. Vsakega bolnika obravnavamo osebno. Imamo pastoralno službo, psihologa, duhovnika, predvsem pa enega najsodobnejših paliativnih oddelkov v Avstriji, kjer delajo za to izšolani specialisti. Tudi oni se izmenjujejo, saj je to delo psihično najnapornejše.
Meni osebno vera zelo pomaga v težkih situacijah in je ne skrivam, tudi pa je ne nosim na pladnju; naj se pokaže praktično, v življenju. Upam si celo malo predrzno trditi, da je med zdravniki malo ljudi, ki ne bi bili verni, čeprav na glas tega ne povedo. V naši bolnišnici je vsak večer maša za vse zdravstvene delavce in bolnike.
Glede nove epidemije – naša bolnišnica zaenkrat ni registrirana kot primarni Korona-19 sprejemni center, saj je načrt te bolnike centralizirati v celovški kliniki, da se pandemija čim dlje drži pod kontrolo. Upamo, da bolnikov ne bo preveč; pripravljeni smo tudi na ta scenarij, saj smo kot bolnišnica z respiratorji in intenzivnimi posteljami k temu v primeru potreb obvezani.

- Kot zdravnik že skoraj desetletje delaš v Avstriji, prej pa si bil zaposlen v Sloveniji. Torej poznaš oba zdravstvena sistema in ju lahko primerjaš. V zadnjem času nekateri v Sloveniji zelo poudarjajo pomen javnega zdravstva. Ti delaš v privatni bolnišnici. Kako gledaš na oba sistema?
Omenjene ‘privatnosti’ ne čutim, tudi naši bolniki je ne. Morda jo doživljajo v pozitivnem smislu, kot nekaj več, nekaj boljšega. Bolniki radi prihajajo k nam, ker je obravnava precej osebna. Naša bolnišnica v Šentvidu ob Glini (St. Veit/Glan) je le ena od 23 bolnišnic v lasti Cerkve v Avstriji, ki preko 150 let delujejo v sistemu javnega zdravstva, po definiciji pa so zasebne, v našem primeru v lasti reda Usmiljenih bratov. Imajo koncesijo ministrstva za zdravje oz. soglasje države za delovanje, za bolnika pomeni to, da pride k nam ‘z napotnico’ kot kamorkoli drugam. Bolnišnice v lasti cerkvenih redov so v Avstriji druga najmočnejša veriga bolnišnic, takoj za osnovno mrežo zdravstva državnih zdravstvenih zavodov. Glede poudarjanja pomena javnega zdravstva v Sloveniji pa se mi kot zunanjemu opazovalcu zdi zanimivo, kaj želijo pisci s takimi časopisnimi prispevki sporočiti. Če zdravstvena ponudba bolniku ne omogoča izbire, se težko premaknemo na bolje. Paradoksalno je, da članki s takšnimi naslovi nastajajo vedno znova, obenem pa si vsak, tudi avtor takega članka zase želi dober, sodoben zdravstveni sistem, ko ga bo pač potreboval. Zdrava konkurenca je vedno prinesla razvoj in spodbudo vsem, ki so na trgu in tudi v zdravstvu je tako. Je pač treba naliti čistega vina, da uvedba konkurence-večjih možnosti na začetku stane več, ima svojo ceno. Osebno zagovarjam delovanje zdravstva kot sistema ob takem pozitivnem poslovanju, ki ne dopušča bogatenja ponudnika zdravstvenih storitev, saj to ni namen zdravstva. Odobravam delovanje takšnega sistema, ki omogoča stalen razvoj stroke, sprotno posodabljanje opreme in stimulacijo zaposlenih; v takem sistemu namreč dnevno delam in izkušam, da je možen. Na račun dobro zavarovanih premožnejših zavarovancev so ogrožene in manj premožne skupine prebivalstva zavarovane v celoti. Včasih je dobro pokukati samo čez Karavanke ali pa še kam. V Sloveniji je npr. eden od kompetentnih koncesionarjev Kirurgija Bitenc na Golniku, pa še kdo. Slovenski zdravstveni sistem je trenutno močno kadrovsko podhranjen, to se ne more spremeniti čez noč, se pa že spreminja na bolje.
Ob tem se mi ne zdi nujno, da bi morala alternativo na tem področju tudi v Sloveniji ponuditi Cerkev. Seveda s tem ne bi bilo nič narobe, nasprotno. Tako je včasih že bilo. Usmiljeni bratje so morali iz treh slovenskih bolnišnic oditi leta 1947; nekateri bratje v Avstriji se tega še spomnijo. Govorim o tem, da bi v bližini obstoječih bolnišnic ali ob njih zrasle dodatne kapacitete, ki bi omogočale hitrejši razvoj stroke, saj bi bile obstoječe strukture razbremenjene. Tako je v Švici, Avstriji, Nemčiji, ki imajo zelo dobro ogrodje javnega zdravstva, a ne trepetajo pred konkurenco na področju koncesionarstva ali celo zasebništva. Ne nazadnje je dejstvo, da se v te države, poleg ZDA, hodijo operirat in zdravit bolniki s celega sveta.
Na ta način bi razbremenili tudi oba klinična centra v dveh največjih slovenskih mestih. Ti ustanovi sta sedaj prevečkrat prisiljeni delovati kot veliki mestni bolnišnici, namen terciarnih ustanov pa je poleg rutine tudi razvoj stroke, raziskovanje. To bi bila neka strateška odločitev, ki pa ima svojo nesporno osnovo v sposobnosti slovenskih medicincev. Po desetih letih dela v Avstriji in primerjanja nekega osnovnega znanja, lahko tudi kot univerzitetni asistent mirno trdim, da zagotavljata obe slovenski medicinski fakulteti ogromno znanja in potenciala, ki morda doma še ni prišel v polnosti do izraza tudi zaradi okostenelega zdravstvenega sistema.
Če povzamem zelo na kratko: tako na zdravstvenem, kot na še kakšnem področju bi zaželel Sloveniji več medsebojne privoščljivosti. Do samega sebe in do svojega bližnjega.

- Čeprav delaš v Avstriji, pa občasno operiraš tudi v Sloveniji.
Pri Slovenskem zdravniškem društvu že enajsto leto vodim Herniološko združenje Slovenije. To pomeni skrb na področju operacij trebušnih kil pri razvoju stroke, uvedbe novih metod in izobraževanja kirurgov. Zaenkrat obstaja obojestranski interes za to, čeprav sem v tujini. Nisem sam, imam dobro ekipo. Ne nazadnje so operacije kil zelo pogost kirurški poseg, menda poleg operacij sive mrene eden najpogostejših sploh in interes za nova znanja je velik. Operacijo kile lahko naredimo zgolj kot neko rutino. Lahko pa nekemu bolniku glede na njegovo starost, spol, aktivnost naredimo tisti poseg, ki je zanj najboljši, govorimo o t. i. “prikrojenem pristopu”, pri čemer moramo obvladati več tehnik. To do neke mere velja tudi za operacije drugih organov. Sam udejstvovanje v okviru Herniološkega združenja doživljam kot priložnost, da vrnem domovini nekaj svojega znanja, ne nazadnje sem medicinsko odrasel v Sloveniji. Nove operativne metode in uvedbo sodobnih materialov, ki pridejo v Avstrijo nekaj prej kot v Slovenijo, v okviru kirurških delavnic prenašam na kolege. V zadnjih petih letih smo tako eno od laparoskopskih metod oskrbe dimeljske kile uvedli v praktično vse slovenske bolnišnice, kjer te tehnike še niso poznali. Rezultate smo objavili v mednarodni znanstveni reviji. Trenutno poteka podoben program pri zelo velikih pooperativnih kilah. V Sloveniji operiram tako ob svojih prostih dnevih.

Gorjanc Jurij04- Del svojega dopusta preživiš kot zdravnik prostovoljec v tretjem svetu, kamor hodiš operirat. Zakaj si se odločil za to?
To je notranja potreba, ker čutim, kako mi gre osebno zelo dobro, skoraj predobro ter da v našem delu sveta živimo v nekakšnem mehurčku in imamo vse, kar želimo. V razvitem svetu z ukrepi preventive in sodobne medicine silno podaljšujemo življenje. Nič nimam proti dobri kvaliteti življenja tudi v visoki starosti, ravno nasprotno. Pa vendar velika večina ljudi na svetu ne umre pri osemdesetih, kot je povprečje v Sloveniji, temveč vsaj desetletje prej. V Afriki, kamor odhajamo na misije, pa kar petindvajset do trideset let prej.

- V tretji svet ne greš sam, ampak gredo s teboj tudi drugi zdravniki. Je med njimi zanimanje za tako humanitarno delo?
Ponavadi se začne z golo radovednostjo, ki pri nekaterih udeležencih prerase v odločitev pomagati na dolgi rok. Nekateri odnehajo, ker ne verjamejo, da res izboljšajo zdravstveno situacijo ljudi, kamor gredo. Zato, da takšna odprava dobro uspe, je potrebne veliko priprave, ki poteka praktično skozi celo leto, saj v razmerah tretjega sveta ni veliko možnosti in vse, kar tam uporabimo, moramo na podlagi številnih predvidevanj vzeti s sabo. Vesel sem vsakega zdravnika, ki se nam pridruži ali organizira svojo lastno ekipo. Z nekaj misijami gotovo ne bomo spremenili zdravstvenega sistema v Afriki, še manj razmišljanja tamkajšnjih ljudi. Osebno sem zadovoljen z majhnimi uspehi. Verjamem, da šteje osebni stik z lokalnimi kirurgi, ki jih vedno bolj načrtno izobražujemo, šteje pa tudi vsak ozdravljen posameznik. V zadnjih letih smo osredotočeni na dve bolnišnici v Tanzaniji, ki ju pomagamo opremljati. Zanimivo ob tem je tudi, da sem boljši zdravnik doma, vsaj tako čutim sam, odkar imam redno izkušnjo teh misij. Letos junija bomo omogočili eni od tanzanijskih kirurginj izobraževanje v Sloveniji in Avstriji. Novembra 2020 odhajamo na novo, že 13. misijo, če bodo globalne razmere z virusom to dopuščale.
Afriškega zdravstvenega sistema ne moremo primerjati z evropskim, zato te prosim, če lahko na kratko opišeš svoje delo v tretjem svetu.
V glavnem operiramo velike kile, zadnje leto tudi ščitnice. Operiramo tudi nujne primere (vnetja, predrtja črevesa, itd.). Številnih tumorjev, kot jih imamo v Evropi Afrika (še) ne pozna oz. jih večina bolnikov ne dočaka. V takih situacijah se odločamo tudi glede na to, ali bi bil večji poseg sploh varen glede na dejstvo, da so intenzivni oddelki v Afriki in Aziji privilegij nekaterih bolnišnic v glavnih mestih. Naše misije se osredotočajo na periferna področja, ki so bolj zapostavljena. Lokalni zdravniki nas pričakujejo že vsaj pol leta pred misijo in nam pripravijo bolnike, mi pa v tednu ali dveh, kolikor traja misija, operiramo od jutra do večera. Z bolnišnico imamo sklenjeno pogodbo glede odgovornosti in razdelitve kompetenc, pri tem nam pomagata dve krovni organizaciji, ena v Veliki Britaniji in ena v Španiji.

Gorjanc Jurij05- Si tudi alpinist in si osvojil tudi nekaj osemtisočakov. Z alpinizmom je povezana še ena stvar v tvojem življenju. Pri smučanju z najvišje gore sveta si spremljal Dava Karničarja. Postala sta prijatelja. Najbrž te je njegova tragična smrt prizadela.
Davova nepričakovana smrt me je zelo prizadela, zelo sem ga imel rad. Ničesar ni delal na pol, vedno je bil predan, to me je pri njem fasciniralo. Zaupal mi je tudi nekatere svoje življenjske, ne le alpinistične preizkušnje. Kot zdravnik sem ga spremljal do tabora 3 (7.300 m) na zahodnem pobočju Everesta, ko je kot prvi opravil legendarni smučarski spust. Takrat sem imel tudi sam možnost za vrh, a je bilo zdravniškega dela enostavno preveč; takšna gora zahteva popoln fokus. Z leti se je nabralo dovolj izkušenj in leta 2012 sem skupaj s štirimi prijatelji stal na vrhu osemtisočaka v pakistanskem Karakorumu. Še posebej hvaležen sem vodji, žal pokojnemu vrhunskemu alpinistu Gregi Lačnu, ki je vztrajal, da vzpon opravimo brez dodatnega kisika ter da šotore in drugo opremo na goro nesemo sami. To je dalo vzponu dodatno vrednost.

- Lani si doktoriral s tezo Mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije kot napovedni dejavnik za dovzetnost omrzlin pri alpinistih, v kateri si se ukvarjal s problemom okvar zaradi mraza na prstih rok in nog. Kot zdravnik si spremljal nekatere alpinistične odprave. Torej se je tvoj doktorat ‘rodil’ iz tvojega alpinizma …
Na odpravah v visokogorje smo opazili, da so nekateri alpinisti utrpeli omrzline, medtem ko jih drugi v istih vremenskih razmerah in z enako opremo niso. Vprašali smo se, zakaj je tako. ‘Posumili’ smo, da niso vsi alpinisti enako nagnjeni k nastanku omrzlin ter razmišljali, s katerim laboratorijskim poizkusom bi to lahko ugotovili.
Vemo, da se na mrazu žile v koži skrčijo, koža postane hladna, to izkušnjo ima vsak od nas. Če z izpostavljenostjo mrazu nadaljujemo, pa se žile v koži prehodno za nekaj minut razširijo in koža se prehodno segreje. Tak ciklični vzorec ohlajanja/ogrevanja se lahko na mrazu večkrat ponovi. Pojav imenujemo MIVD (mehanizem z mrazom izzvane vazodilatacije). Ni popolnoma jasno, čemu človeku ta samodejni refleks služi, domnevamo da kot zaščita pred omrzlinami. Vsak posameznik ima svoje značilnosti tega refleksa, nekakšen “temperaturni prstni odtis”. Mi smo ta pojav uporabili kot merilni instrument. Vsakemu testiranemu alpinistu smo prste rok in nog za 30 minut potopili v mrzlo vodo temperature 8 stopinj Celzija in merili temperaturne odzive kože. Vrednosti posameznih meritev smo nato analizirali in medsebojno primerjali.
Doktorat je nastal iz magistrske naloge s podobnim naslovom iz leta 2011, ta pa je bila zasnovana ravno na odpravi Skieverest leta 2000; takratne raziskave smo sedaj nadgradili s petimi dodatnimi objavljenimi članki.

- Če bi moral preprostemu človeku povedati, s čim si se ukvarjal v svojem doktoratu in kakšni so izsledki, kaj bi mu dejal?
V prvem delu doktorata, poskusi so potekali na Inštitutu Jožef Stefan in v Olimpijskem centru Planica, smo se posvetili proučevanju preprečevanja omrzlin. Kot prvi smo dokazali, da so alpinisti po prestanih omrzlinah bolj izpostavljeni ponovnim omrzlinam. Z omenjenim testom MIVD lahko med alpinisti prepoznamo posameznike, ki so za nastanek omrzlin bolj dovzetni. Tem alpinistom pred udeležbo na odpravah predpišemo preventivne ukrepe, v najslabšem primeru jim moramo plezanje v Himalaji odsvetovati.
Drugi del doktorata je usmerjen v prepoznavo (diagnostiko) in zdravljenje omrzlin. Z analizo rezultatov zdravljenja alpinistov z omrzlinami v zadnjih 20 letih smo pokazali, da pri globokih omrzlinah za ohranitev prstov štejejo ure in minute. Podobno kot pri srčnem infarktu. Za zdravnike, ki se srečajo s takim poškodovancem (npr. v splošni ambulanti ali v urgentnem centru) smo izdelali konkretna navodila, kako naj ravnajo in jih strnili v t. i. protokol Planica.

 

JURIJ GORJANC (1971)
Gorjanc Jurij06je doma s Prevalj na Koroškem. Leta 1996 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in leta 2004 opravil specializacijo iz splošne kirurgije. Do leta 2011 je delal v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Istega leta je na Medicinski fakulteti v Ljubljani naredil magisterij. Zdaj kot kirurg dela v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na Koroškem. Vsako leto sodeluje v zdravniški odpravi, ki gre pro bono operirat v nerazvite države.
Je član Gorske reševalne službe in zdravnik gorski reševalce letalec. Sodeluje pri reševanju s helikopterjem v ekipi na Brniku in v ekipah helikopterskega reševanja na avstrijskem Koroškem in vzhodnem Tirolskem. Na himalajskih odpravah je prišel do pomembnih spoznanj in vedenj o življenju človeka v visokogorju. Spoznanja je strnil v doktorat, ki ga je lanskega avgusta zagovarjal na ljubljanski Medicinski fakulteti. Predvsem pa o sebi pravi, da je ‘dohtar’, ki rad moli.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 5, str. 8-13.

predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Akademija pripravlja mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma

Osmi februar - Prešernov dan (obletnica smrti našega največjega pesnika) je slovenski kulturni praznik. Ob misli na to smo izbrali za gosta meseca predsednika "osrednje, najvišje in najpopolnejše znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda" - Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), literarnega zgodovinarja dr. Franceta Bernika. Po dogovoru sva se dobila na sedežu SAZU na Novem trgu 3, nedaleč od znamenite Plečnikove Narodne in univerzitetne knjižnice. Prisrčno me je sprejel v prostornem predsedniškem kabinetu. Brž je stekel pogovor.

 

Bernik France2- Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) je najvišja kulturna ustanova v Sloveniji. Biti njen predsednik je velika čast pa tudi velika obveznost. Koliko časa ste predsednik in kakšne so naloge predsednika SAZU?
Naloge predsednika SAZU so dejansko enake kot naloge akademije same. Ta pa si kot najvišja znanstvena in umetnostna ustanova v Sloveniji prizadeva pospeševati znanost in umetnost, spodbujati vrhunsko znanost in vrhunske umetnosti, hkrati pa zaslužnim podeljevati častne nazive. Izvolitev nekoga v akademijo pomeni priznanje najvišje kakovosti njegovega znanstvenega ali umetniškega dela. Član SAZU sem od leta 1983, za predsednika pa sem bil izvoljen leta 1992, sem torej prvi predsednik SAZU v neodvisni Republiki Sloveniji. Moje delo v akademiji poteka v več smereh: najprej ne zanemarjam dejavnosti v svoji stroki, literarni zgodovini. Odkar sem predsednik SAZU, sem pri založbi Sagner v Münchnu izdal knjigo z naslovom Die slowenische Literatur im europeischen Kontekst. V knjigi so zbrana moja predavanja, ki sem jih imel na nemških in avstrijskih univerzah, pa tudi v Kanadi in ZDA. To je moje strokovno delo, ki pa zaradi obveznosti v akademiji zadnji čas nekoliko trpi. Moram odkrito priznati, da je težko opravljati vestno, požrtvovalno in vsestransko dvoje tako odgovornih obveznosti, kot sta biti strokovnjak na svojem področju in biti predsednik akademije.

- Ko sem vas prosil za ta pogovor, sem čutil, kako ste med celo vrsto obveznosti le s težavo našli nekaj prostega časa za naše bralce. Zelo sem vam hvaležen, da ste kljub obremenjenosti in pomanjkanju časa le pristali na pogovor.
Reči pa moram, da me tudi opravljanje naloge predsednika SAZU napolnjuje z zadovoljstvom, ker so vidni uspehi ne samo mojega dela v akademiji, temveč tudi izvršilnega odbora in predsedstva akademije ter vseh posameznih akademikov. Ugotavljam, da ima akademija zadnje čase v javnosti uglednejši položaj, da je bolj navzoča in dejavna v znanosti in umetnosti. Politika ostaja zunaj naših zanimanj, kajti naša prvenstvena naloga so znanosti, vse, od humanističnih prek naravoslovnih do tehniških in biomedicinskih, in pa seveda umetnosti. V teh zadnjih treh, štirih letih, odkar vodim akademijo skupaj z izvršilnim odborom, s katerim zelo dobro sodelujem, je akademija priredila vrsto simpozijev, tudi mednarodnih. Rad bi omenil, da je bila leta 1995 pri nas uspela okrogla miza o Josipu Vidmarju, nekdanjem dolgoletnem predsedniku akademije, ob stoletnici njegovega rojstva. Ta je bila po eni strani spoštljiva do pokojnega predsednika, našega vrhunskega literarnega in gledališkega kritika, po drugi strani pa tudi kritična, obravnavala ga je tudi iz razdalje, kajti naloga znanosti je razčleniti neki pojav, tudi osebnost s pozitivnih in negativnih vidikov. Omejili smo se na njegovo dejavnost na področju literarne kritike, kjer je pokojni Vidmar naši narodni skupnosti in naši državi največ pozitivnega prispeval. Cela vrsta referatov, tudi kritičnih, je izzvenela v to smer. Bil je velika osebnost in kot tak je imel tudi velike vrline in slabosti. Taka je pač človeška narava vseh, velikih in malih.

- Kaj načrtujete za bližnjo prihodnost?
Letos imamo v načrtu dva velika mednarodna simpozija, oziroma dve znanstveni posvetovanji. Najprej v februarju mednarodni dialektološki simpozij v Mariboru, ki bo posvečen 80-letnici našega vrhunskega dialektologa Tineta Logarja. Jeseni načrtujemo mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma. Pripravljalni odbor, ki ga vodi akademik dr. Jože Kraševec, redni profesor na teološki fakulteti, eden vrhunskih biblicistov ne samo pri nas, temveč tudi v svetu, načrtuje ta simpozij za čas od 18. do 20. septembra. Takrat bo predvidoma izšel tudi novi slovenski prevod Svetega pisma (Stare zaveze). To bo dogodek velikega pomena, ob tem bo odprta razstava raznih prevodov Svetega pisma v Narodni in univerzitetni knjižnici in temu temu mednarodnemu znanstvenemu dogodku bo posvečen koncert. Sam simpozij pa bo razdeljen v tri dele. Najprej bo govor o interpretaciji in o starih prevodih Svetega pisma, potem bo pogovor o starih prevodih in interpretaciji Svetega pisma v slovanskih jezikih in nazadnje, kot krona, še interpretacija in vloga Svetega pisma v slovenski kulturi: v literaturi, v upodabljajoči umetnosti, v glasbi. Tukaj bo nastopilo več vodilnih slovenskih znanstvenikov s področja humanistike. Naj naštejem samo Kajetana Gantarja, Janka Kosa, Tarasa Kermaunerja, Borisa Paternuja, Jožeta Pogačnika, Marjana Smolika, Eda Škulja, Franca Zadravca in še sebe. Zelo verjetno bom vzel temo Ivan Cankar in Sveto pismo, saj sodi Ivan Cankar med tiste slovenske pisatelje, ki je Sveto pismo ne samo poznal, temveč je Sveto pismo, zlasti Stara zaveza, vplivala, bolj stilistično kot jezikovno, na njegovo literarno delo.

- Ta osvetlitev bo potrdila, da slovenske kulture in umetnosti - kakor kulture in umetnosti Zahoda sploh - brez poznanja Svetega pisma ne moremo razumeti.
Reči moram še to, da ni vse naše delo le priprava in organizacija teh znanstvenih posvetovanj in izdajanje knjig. Naši člani, redni in izredni, so dejavni tudi vsakdo osebno ali v ustanovah, kjer so zaposleni. Delo akademije je večslojno, je delo v imenu ustanove in pod njenim pokroviteljstvom, in tak bo tudi mednarodni simpozij, ki se bo odvijal pod pokroviteljstvom SAZU univerze v Ljubljani in pa Vzhodnega inštituta v Rimu. Pri vrednotenju dela naše akademije je treba upoštevati tudi individualno delo akademikov zunaj akademije.

Bernik France1- Koliko je trenutno akademikov, koliko je rednih in koliko je dopisnih članov?
92 članov je rednih in izrednih, to smo domači člani. Potem pa imamo 85 dopisnih članov, to so vrhunski strokovnjaki, umetniki kot tudi znanstveniki z vseh delov sveta, med njimi predvsem tisti, ki so povezani s slovensko znanostjo in slovensko umetnostjo. Lepa vrsta dopisnih članov je slovenskega rodu, ki živijo bodisi v zamejstvu na Tržaškem ali na Koroškem, ali pa tudi po svetu: v Franciji, Kanadi, v ZDA in drugod. Dopisni član je lahko samo znanstvenik, ki biva v tujini, je pa lahko tudi slovenskega rodu. Novi zakon pa dovoljuje, da dopisne člane naše akademije, ki so slovenskega rodu, lahko prekvalificiramo v redne člane, z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki jih imamo mi, redni in izredni člani, bivajoči v Republiki Sloveniji.

- Kdaj se sprejemajo novi člani? Ali se to dogaja takrat, ko se nabere določeno število zelo ustvarjalnih osebnosti?
Volitve novih članov so vsako drugo leto. Volitve so bile lani, naslednje bodo leta 1997. Lani je bilo sprejetih 10 novih izrednih članov, 11 izrednih pa smo izvolili za redne člane. Razmerje med rednimi in izrednimi člani je približno 1:2 v korist rednih članov

- Vi ste po stroki literarni zgodovinar. Ali ste tudi univerzitetni profesor?
Sem literarni zgodovinar, znanstvenik; kot profesor pa nastopam predvsem kot gostujoči profesor v tujini in sicer dovolj redno na avstrijskih, še bolj pa na nemških univerzah, kjer imam vsake dve leti cikel predavanj iz slovenske književnosti v kontekstu evropskih književnosti. To je tema, ki zanima tuje slaviste: naša književnost v okviru evropske književnosti. Sicer sem pa znanstveni svetnik v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri Znanstveno raziskovalnemu centru naše akademije. Moja univerzitetna kariera je bila kratka: v letih 1951-57 sem bil asistent pri prof. Slodnjaku. Ko iz političnih razlogov nisem bil več ponovno izvoljen za asistenta, je prenehalo moje delo na univerzi in ostal sem nekaj časa brez zaposlitve. Enajst let sem bil v Slovenski matici kot urednik knjižnih izdaj in kot tajnik. Od leta 1972 sem pa znanstveni sodelavec, potem pa znanstveni svetnik v že omenjenem Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede. Precej predavam na raznih simpozijih, tudi zunaj Evrope, v Kanadi in ZDA, predvsem pa redno, na nemških univerzah.

- Vaše sedanje mesto je torej tudi neke vrste zadoščenje za vse tiste udarce, ki ste jih morali pretrpeti iz političnih razlogov.
To je bilo dogajanje, ki je bilo zunaj mojih moči in reči moram, da za to ne krivim nikogar. Začel sem znova, verujoč v svoje sposobnosti in pa v veliko sožitje s svojo ženo, ki mi je v težkih letih stala ob strani in me podpirala. Ostal sem zvest stroki, za katero sem se odločil, in to se mi zdi največje zadovoljstvo. To je resnično tisto, kar mi pomaga živeti. To je, če se izrazim z besedami Viktorja Frankla, dunajskega logoterapevta, in našega akademika Antona Trstenjaka, "smisel življenja". Smisel življenja ni le iskanje smisla, temveč tudi najdenje le-tega. Smisel je tisto, kar našemu življenju daje vrednost in samopotrditev.

- Omenili ste, da ste bili asistent po končani univerzi. Ali ste univerzo končali v Ljubljani?
Da, v Ljubljani sem končal slavistične študije in naredil sem tudi doktorat znanosti (1960) kot eden prvih slavistov po vojni. Nihče me ni oviral, obravnavan sem bil popolnoma enakovredno. Nasploh sem človek harmonične narave in tak skuša biti tudi moj odnos do okolja in do življenja.

Bernik France3- Zelo lepo povedano, saj je to stališče, ki se ga mora človek držati, kljub temu, da se srečuje s krivicami.
Nisem konfliktna osebnost, temveč sem povezovalni človek in to uresničujem tudi na akademiji. Bil sem in sem predsednik vseh, ne glede na stroko in svetovnonazorsko usmeritev. Moja težnja je držati akademijo skupaj, da vsi sledimo enemu samemu cilju, ki smo mu zavezani: služiti slovenski znanosti in slovenski umetnosti.

- Slovenija je samostojna komaj pet let. Pogoj za to je predvsem dejstvo, da je Slovenija dežela, ki ima svoj knjižni jezik, svojo kulturo, zgodovino, izročilo, ljudi, ki so vse to razvili.
SAZU je ena najvažnejših ustanov, ne samo slovenskega naroda, temveč tudi slovenske države. To je ustanova, ki nas predstavlja svetu in reči moram, da ima naša akademija zelo številne in tesne zveze z drugimi akademijami, da nas obravnavajo enakovredno, da nas vabijo na simpozije, da nas obiskujejo in tudi mi obiskujemo njih, da med njimi in nami teče izmenjava mnenj, publikacij, skratka: mi smo že vključeni v evropsko kulturo in znanost.

- Kljub temu, da smo majhen narod, saj kulturno delovanje presega številčnost.
Osebno mislim, da je maloštevilnost nekega naroda, v tem primeru slovenskega, tudi spodbuda; prej kot slabost. To je spodbuda k ustvarjalnosti, k težnji, biti kakovosten. In samo v kakovosti naših ustvarjalnih prizadevanj je naša prihodnost, ne v obsežnosti. Tukaj zaostajamo, kakovost pa je naše načelo. Tukaj se spet na neki način strinjam s prof. Trstenjakom, ki pravi, da lahko maloštevilni narod preživi samo, če je ustvarjalen. Ustvarjalnost daje samozavest in seveda kakovost in kar nas usposablja za enakovredno tekmovanje s številnejšimi narodi.

- Že dvakrat ste omenili prof. Trstenjaka, ki je v začetku januarja (8.) obhajal 90- letnico življenja in je tudi akademik. On je bil tudi moj profesor, takrat še ne akademik, ker je bila ovira to, da je bil duhovnik. Politika lahko postane tudi ovira za napredek nekega naroda.
Reči moram, da ima danes politika do SAZU spoštljiv odnos, da ne opažam nobenih poseganj na naše področje. Po novem zakonu, ki ga je državni zbor sprejel lansko leto, v drugem členu piše, da je "SAZU avtonomna in neodvisna organizacija umetnikov in znanstvenikov". To ni samo načelo, to se dejansko upošteva.

- Ko ste omenjali delo akademije, sem se spomnil nekega simpozija, ki se ga je udeležil tudi kardinal Poupard, takratni predsedujoči Tajništva za neverujoče.
To je bilo še v prejšnjem režimu (1984), ko je akademija skupaj z vatikanskim tajništvom za neverujoče, ki mu je načeloval kardinal Poupard, organizirala velik znanstveni simpozij Znanost in vera, prvi simpozij take vrste v vzhodnem, komunističnem delu Evrope. To je bilo svetlo, pogumno dejanje naše akademije. Na tem simpoziju so sodelovali tudi teologi, nadškof Šuštar, akademik Trstenjak in dr. Franc Rode.

- Vi ste kot znanstvenik in univerzitetni profesor že dolgo v Ljubljani. Ali ste tudi po rodu Ljubljančan?
Res je, sem Ljubljančan. Rojen sem bil (leta 1927) v Zapužah, majhnem naselju med Dravljami in Podutikom. To naselje se v prvotni obliki ni ohranilo. Ostala je samo Zapuška cesta. Tam smo stanovali dve, tri leta, nakar smo se preselili v Gunclje pri Šentvidu in tam sta si oče in mati zgradila hišico, v kateri sem preživel svoje otroštvo in mladost do leta 1955, ko sem se za stalno preselil v Ljubljano. Izhajam iz delavske družine, oče je bil tekstilni delavec. Ker je bil priden je postal preddelavec, nazadnje je bil tekstilni mojster. Mati je bila samo gospodinja, doma iz Dravelj pri Šentvidu. Smo štirje otroci, dva brata in dve sestri. Moj šest let mlajši brat Janez je akad. slikar in grafik, profesor na akademiji za likovno umetnost in prav tako član SAZU. Jaz sem najstarejši, najmlajša je pa sestra, ki še vedno živi z družino v Guncljah.

- Malo je družin, ki bi imele kar dva akademika. Dejstvo, da izhajate iz Ljubljane vam je gotovo tudi omogočilo, da ste lažje in učinkoviteje "zajemali učenost".
Res je. Kot najstarejši sem bil doma od staršev in tudi od mlajših sester in brata deležen nekega posebnega obravnavanja in imel sem veliko prostega časa, ki sem pa vsega izkoristil za branje literature, leposlovnih in tudi znanstvenih knjig. Od nekdaj me je to pritegovalo, to je postalo moja življenjska potreba in moje zadovoljstvo. Pobudo za to mi je dala pokojna mama, ki je veliko brala, kolikor ji je seveda v šestčlanski družini čas dopuščal. Življenje takrat ni bilo lahko. Živeli smo skromno, rekel bi, zelo skromno.

- Skromne razmere torej niso ovira za to, da človek nekaj doseže in nekaj ustvari?
Narobe, to je spodbuda in veliko je takih primerov, moj je samo eden od mnogih, ko otroci iz siromašnih, tudi delavskih družin dosežejo višjo ali visoko izobrazbo in se kot pošteni strokovnjaki uveljavijo doma in na tujem.

- Omenili ste tudi vašo soprogo, ki vam stoji ob strani. Imate tudi kaj otrok?
Imam, na srečo ali pa na žalost samo eno hčerko, ki je poročena in imamo že eno vnukinjo. To je velika svetloba naju obeh, skrbiva tudi zanjo, za hčerkino družino, in reči moram, da so otroci tisti, preko katerih se podaljšujemo, to je naša prihodnost. Otroci prinašajo žarek veselja in neobremenjenega otroštva. To je protiutež vsakdanjim težavam in tegobam, ki pač pridejo.

Bernik France4- Gotovo ste tudi veliko potovali, saj ste omenili, da predavate tudi v ZDA in Kanadi.
Pred dvema letoma sem bil v Kanadi, v Torontu, kjer je bilo zborovanje ameriških učiteljev za vzhodnoevropske in slovanske jezike. Tam sem nastopil z referatom Nacionalno in univerzalno v slovenski književnosti. Govoril sem tudi v ZDA, letos novembra pa sem povabljen na podobno znanstveno posvetovanje v Bostonu. Govoril bom na temo Nacionalna zgodovina in literatura. Vzel bom slovenski primer, ki ga bom interpretiral na filozofski način, kot enega od možnih vzorcev za podobne primere pri drugih narodih.

- Prej ste omenili tudi to, da ste bili, ko je bila hčerka mlajša, naročeni tudi na Ognjišče. To pomeni, da je vaša družina tudi verna.
Imam krščansko vzgojo in rad prebiram verske časopise, kolikor le morem. To so moji duhovni temelji, ki so nas oblikovali in nas oblikujejo še danes.

- Pred seboj imam tudi enega vaših zadnjih nastopov, slavnostni govor, ki ste ga imeli ob 90-letnici gimnazije v Šentvidu (Največje versko in kulturno dejanje škofa Jegliča). Ali ste osebno povezani z Zavodom sv. Stanislava v Šentvidu
Če mislite, ali sem bil zavodar, moram reči ne. Povabili so me in rad sem se odzval. Povezan sem pa z našo narodno in kulturno zgodovino, zato mi ni bilo težko napraviti predavanje o tem res epohalnem dogodku, ko je bila leta 1905 ustanovljena v Šentvidu po zaslugi škofa dr. Bonaventure Jegliča prva popolna slovenska gimnazija. To je bil po eni strani velik dogodek verskega pomena, šlo je za srednjo šolo tistih gojencev, ki so so se pripravljali na duhovniški poklic, hkrati pa je šlo za prvo slovensko šolo v stari Avstroogrski, v habsburški monarhiji, ko pravzaprav še nismo imeli tistih nacionalnih in jezikovnih pravic, kot jih imamo danes. In ta gimnazija je izšolala cele rodove katoliško usmerjenih razumnikov na raznih področjih, ki so veliko prispevali v celotno kulturo našega naroda.

- Na katero gimnazijo ste pa vi hodili?
Na realno gimnazijo v Ljubljano na Vegovi ulici. Po maturi sem študiral slavistiko.

- Našim mladim bralcem je vaše sporočilo gotovo lahko zelo koristno: veliko ste brali, svoj prosti čas ste do konca izkoristili.
Veliko sem bral in med vojno, to so bila leta od 14.-18. leta moje starosti ali mladosti, sem pisal tudi pesmi. Prav hvaležen sem usodi, da so se te pesmi izgubile. Name sta tedaj močno vplivala zlasti pesnika Alojz Gradnik in France Balantič.

- Vaše življenje je zelo zanimivo, poučno, predvsem delavno. To dokazujete, ko opravljate dva poklica. Želimo vam še naprej veliko življenjske energije in moči, da bi še veliko naredili za Slovenijo, ki potrebuje take ljudi, ki bodo ponesli njeno ime v svet.
Hvala lepa, gospod urednik, za dobre želje. Tudi jaz vam želim vse dobro in uspešno opravljanje vašega dela.

BOLE, Franc. (Gost meseca) Ognjišče, 1996, leto 32, št. 2, str. 6-10.

onkolog in strokovnjak za medicinsko etiko

Zwitter Matjaz01

“Kriteriji, ki jih zahtevajo za evtanazijo, so zelo neopredeljivi, in kjer jo uzakonijo, se polje evtanazije nevarno širi”

O problemu evtanazije v javnosti velikokrat govorijo mladi in zdravi ljudje, ki na bolezen in umiranje popolnoma drugače gledajo kot starejši in bolni ali pa zdravniki in drugo osebje, ki stoji ob strani številnim bolnikom, tudi v času poslavljanja od življenja. Za gosta smo zato povabili dr. Matjaža Zwitterja, ki je kar 41 let delal na področju onkologije in ima bogate izkušnje dela z težkimi bolniki. Poleg tega se je kot predavatelj medicinske etike v zadnjih desetletjih tudi strokovno lotil teme o evtanaziji.

- Poudarjate, kako se je treba pogovarjati o evtanaziji. Ljudje se bojijo umiranja, v naši družbi se malo govori o tem, saj sta umiranje in smrt skoraj tabu.
Mnogi bi takrat, ko so resno bolni, najraje ‘izstopili z vlaka’. Imajo občutek, da človek, ki je bolan, ki potrebuje pomoč drugih, ki ne more biti več polno aktiven, nekako ne sodi več na ta svet. Nekateri pravijo, da jim je vzeto dostojanstvo, da nimajo več veselja do življenja … To je velikokrat pogled mnogih, predvsem zdravih ljudi, pa tudi mlajših, ko razmišljajo o svojem prihodnjem življenju in si mislijo, da ko bodo onemogli in bodo potrebovali pomoč drugih, bi bilo najbolje, da bi jim kakšen zdravnik pomagal na drugi svet.
Vendar je to hudo, hudo sporen pogled. Jaz se z njim nikakor ne morem strinjati. Več razlogov je za to. Lahko je to iz ideoloških razlogov, lahko iz razumevanja svetosti življenja. Pa tudi iz čisto praktičnih zdravniških pogledov na evtanazijo. Na to sem se tudi osredotočil v svoji knjigi o evtanaziji.

- Na neki način je razumljivo, da si ljudje ne želijo bolečega umiranja.
Umiranje za nekatere res predstavlja dramatičen boj med življenjem in smrtjo, obdobje, ki lahko traja nekaj ur ali pa dlje časa, ko se umirajoči krčevito bojuje za življenje ali pa se boji smrti. So pa seveda tudi drugačne zgodbe. V veliki večini primerov – govorim iz prakse – smrt in umiranje ne pomenita dramatičnega dogajanja. Pri večini, sploh pri kroničnih boleznih, počasi ugašajo življenjske funkcije. Tako kot ugaša sveča. Človek počasi zapade v neko otopelost. Dokazali so, da občutek za bolečino upada. Večina ljudi v fazi umiranja ne čuti več toliko bolečine. Najbrž je to neka fiziološka prilagoditev. Bolečina je namreč znak za preplah. Ko pa telo spozna, da je boj proti smrti izgubljen, potem tudi bolečina nima več pravega smisla. Dejstvo je, da večina ljudi takrat občuti manj bolečine in da življenjske funkcije počasi upadajo. Pri tem dogajanju človek ne vpije ali hudo vzdihuje. Sicer so tudi takšni primeri, vendar je tega po neki nemški statistiki le kakšen odstotek. Odstotek bolnikov, ki jih ne moremo umiriti z običajnimi zdravili, ki jim jih v zadnji fazi damo, da umirimo stisko zadnjih ur. Strah, da bodo ljudje trpeli, je hudo pretiran. V večini primerov ni izrednega trpljenja. Najprej že zaradi samega naravnega poteka bolezni, ko ugašajo življenjske funkcije in pa seveda s pomočjo zdravil za lajšanje bolečin in drugega, kar spremlja zadnjo fazo bolezni. Imamo dovolj dobra zdravila, s katerimi moremo to blažiti. Končno ne smemo pozabiti tudi na psihološko in duhovno podporo. Da so bližnji ob umirajočem, da ima občutek, da so ob njem in da čuti – najbrž je razlika med vernim in nevernim človekom – navzočnost neke duhovnosti. Veliko ljudi v tej fazi celo prvič sreča potrebo po duhovnosti.

- Odpira se vprašanja, kaj je evtanazija. Ni vse evtanazija, poudarjate vi. To, kar nekateri imenujejo ‘pasivna evtanazija’, je pravzaprav ‘dovoljeno’, da bolnik zavrne določeno zdravljenje in zdravila.Zwitter Matjaz04
Okrog pojma ‘pasivna evtanazija’ je veliko napačnih predstav in zavajanja in jaz zato stvari postavljam na pravo mesto. Opustitev nesmiselnega zdravljenja ni evtanazija. Če umirajočega bolnika ne pošlješ na intenzivni oddelek, na vsemogoče aparate, to ni evtanazija. Če bi bila, potem imamo evtanazijo pri 90% Slovencev, ki umrejo. Če bi za vse, ki umrejo doma, družinski zdravnik zadnji hip naročil, naj jih odpeljejo na urgenco in bi ta pacient čez dva dni ravno tako umrl na aparatih, to strokovno in človeško ni pravilno ravnanje. Pravilno je, da družinski zdravnik bolnika, duševno in če je potrebno z zdravili pomiri in da svojcem pojasni, za kaj gre ter pusti, da dočaka konec med svojimi bližnjimi. Enako velja za vse bolnike, ki umrejo na navadnih oddelkih bolnišnic. Lahko bi pacienta iz navadnega oddelka, ko vidijo, da prihaja v fazo umiranja, poslali na intenzivni oddelek. Kam pridemo, če bi vsi pacienti umirali na intenzivi! Pa vsi, ki umrejo v domovih za ostarele. To imenovati pasivna evtanazija je namerno zavajanje ali pa nepoznavanje tega, kar se dogaja na koncu življenja.
Evtanazija je samo ena – to je aktivna prekinitev življenja. Zato jaz tudi ne uporabljam izraza aktivna evtanazija, ker bi s tem takoj dopustil možnost, da obstaja tudi pasivna.

- Mislim, da nam je lep zgled papež sv. Janez Pavel II., ki je dejal: “Pustite me domov.” To ni bila evtanazija, ampak sprijaznjenje z odhodom s tega sveta.
Da, tudi on ni umrl v bolnišnici, ampak v svoji postelji. Nimajo vsi ljudje te ‘smole’ in sreča, da ni tako, da bi umirali kot kakšen državnik v socialističnem sistemu, ki je moral iz političnih razlogov umirati več mesecev na aparatih.

Zwitter Matjaz02- Ob želji po evtanaziji pa poznamo tudi neracionalno zahtevo sorodnikov, da zdravnik do konca za vsako ceno zdravi neozdravljivega svojca.
To se dogaja in tukaj zdravniki niso v lahkem položaju. Svojci velikokrat ne uspejo razumeti, da njihov bližnji odhaja, da se mu življenje izteka in zahtevajo vse, tudi nenaravne posege za podaljševanje življenja. Če zdravnik oceni, da bi dodatne intervencije pomenile samo breme za bolnika, dodatno neprijetnost, potem ima zdravnik vso pravico, da tega ne naredi.

- Nekateri so pripravljeni tudi tožiti zdravnike.
Včasih je zdravnikom svojo odločitev težko izvajati proti volji svojcev. Danes se dogaja vsemogoče. Zdravnike napadajo verbalno, pravno, fizično, v medijih … Če zdravnik ugodi željam svojcev, strokovno to ni pravilno, je pa zdravnika po človeški plati treba razumeti. Svojci bodo preživeli in bodo zdravnika lahko tožili, dali v medije, celo fizično napadli. Tudi meni se je zgodilo, da sem dobil sporočilo: Če bo moja žena umrla, bo tudi vaša v krsti! Hudo je, ko človek dobi tako sporočilo.
Še posebej so ranljive zdravnice, bolj kot zdravniki, mlajši bolj kot starejši. Starejši so izkušeni in z nazivi primarijev in podobnim malo bolj zaščiteni. Mlad zdravnik pa nima te zaščite in se bodo nanj spravili z vsemi sredstvi. Na žalost se tudi dogaja, da ga starejši kolegi ne zaščitijo. In ko ima tako izkušnjo, bo naslednjič še prej dvignil roke. Bolnik, ki umira, ga ne bo tožil, svojci pa!

- Evtanazija ni preprosta etična dilema. Na to nam kaže že obsežna strokovna literatura. Ni tako enoznačna in preprosta, da bi jo dali na referendum. Vi se bojite referenduma o evtanaziji …
Dva razloga imam proti referendumu. Zahteva po zakonski ureditvi tega področja ima nekatere argumente. Podpornikom evtanazije ne očitam, da jo zahtevajo, ampak da jo je po mojem razumevanju v praksi nemogoče zapisati v zakon. To je moj glavni argument, zaradi katerega sem tudi napisal knjigo. Menim, da vsi kriteriji, s katerimi bi se nekomu odobrila evtanazija, pravno neopredeljivi. Zahteve po evtanaziji ne podpiram, jo pa razumem. Bilo bi zelo narobe, če bi o tej domnevni pravici neznatne manjšine odločala velika večina. Z načelnega etičnega stališča je sporno, da večina ljudi, ki ni v takšni situaciji, odloča o neki pravici. Pa je vseeno za katero pravico gre. Drugi razlog, zakaj nisem za referendum, pa je dejstvo, da bi se slovenska družba ob tem vprašanju spet razklala na t. i. na ‘liberalno’ polovico, ki bi zahtevala pravico do evtanazije in na t. i. ‘konservativno’ polovico, ki pa bi bila proti. To bi bil spet nov razkol, ki ga ne potrebujemo. Tega je preveč že pri drugih stvareh.

- Pravite, da se tam, kjer je evtanazija uzakonjena, obseg evtanazije neizogibno širi in so med usmrčenimi ljudmi tudi osebe z duševnimi boleznimi, onemogli stari posamezniki ter nekateri ljudje, ki so se naveličali življenja …
Tukaj smo pri ključnem vprašanju. Nobena država, ki ima uzakonjeno evtanazijo, do sedaj ni zapisala v slogu: če bi kdo rad umrl, naj pokliče na brezplačno telefonsko številko in naj pove, da bomo prišli in ga umorili. Vse države postavljajo pogoj za to, da se nekdo uvrsti med kandidate za evtanazijo. Problem nastane, ker so čisto vsi ti pogoji subjektivni. Ne moreš jih preverjati z nekimi komisijami ali z izvedenci. Primer zahteve: trpljenje, ki ga ni mogoče ublažiti na drug način. Trpljenje je subjektivna stvar. Vsakdo drugače doživlja bolečino. Nekdo bo lahko bolečino označil za nujno spremljevalko konca življenja in bo rekel, saj se da prestajati. Drugemu pa bo že zobobol predstavljal neznosno bolečino. Poznamo tudi druge vrste trpljenja – trpljenje zaradi izgube dostojanstva. Toda kako nekomu oporekati, če trdi, da je izgubil dostojanstvo, ker ne more samostojno na stranišče ali ker je nepokreten? Pa trpljenje zaradi osamljenosti, občutka odvečnosti? To je samo kategorija trpljenja!
Drugi pogoj je neozdravljiva bolezen. Neozdravljive so skoraj vse kronične bolezni! To ni samo rak, tu je vrsta telesnih in duševnih bolezni, ki jih znamo zdraviti, ne znamo pa ozdraviti. Zavedati se moramo, da bomo skoraj vsi padli v to kategorijo neozdravljiva bolezen.

Zwitter Matjaz05- Navajate primere ljudi, ki so jim zdravniki po strokovnih merilih dejali, da imajo samo še nekaj časa življenja, pa so potem živeli še več let. Če prav razumem, obstajajo vedno izjeme.
Sva pri vprašanju pričakovanega preživetja. To je statistika – povprečje neke skupine ljudi. Lahko rečem, da ima bolnik z napredovanim pljučnim rakom v povprečju približno eno leto življenja, kakšen več, kakšen manj. To je povprečje, imamo pa bolnike, ki po desetih letih z isto diagnozo napredovanega raka še vedno živijo. In to dobro živijo.
Pojavlja se tudi vprašanje prostega soglasja pacienta, ko pacient mora podpisati dokument in izraziti svojo voljo brez pritiskov okolice. Spet se lahko vprašamo – kako lahko nekdo, ki je popolnoma odvisen od nege drugih ljudi, pri svoji odločitvi čisto svoboden. Na vsako našo odločitev vpliva okolica. To velja tudi za nekoga, ki je mlad in zdrav pa je njegova odločitev tudi posledica njegovega socialnega okolja. Toliko bolj to velja za nekoga, ki je bolan in odvisen od tuje pomoči. Trditi, da bo tak človek popolnoma prosto, brez pritiska drugih izrekel svojo svobodno voljo, je izredno pogumno.
Skratka vsi ti kriteriji so tako zelo neopredeljivi in se bojim, da ko uzakonijo evtanazijo, se polje evtanazije širi, kar natanko vidimo na Nizozemskem.

- Prebral sem, da je pred počitnicami na Nizozemskem veliko evtanazij …
Tudi jaz sem slišal za omenjeni podatek. Iskal sem potrditev v statistikah, pa ga nisem mogel najti. Morda je res, če je res, je še en namig, da se bolniki junija, ko se družina odpravlja na dopust, odločijo, da se bodo umaknili s tega sveta, da ne bodo otrokom in vnukom propadle počitnice v Španiji. To je s stališča bolnika, ki želi dobro svoji družini, čisto razumljivo. Je pa etično sporno.
Nedvomno pa je res, to kažejo podatki, da je bistveno več evtanazij pri bolnikih, ki so v domači oskrbi kot pri tistih, ki so v hospicu ali pa v bolnišnici. Samo tri odstotke evtanazij opravijo pri bolnikih, ki so v bolnišnici in več kot 80% pri ljudeh, ki so v domači oskrbi. Pri tem pa gre verjetno za podobno vprašanje kot ste ga omenili z dopusti, da bolniki v domači oskrbi čutijo, da so breme svoji družini, breme tistim, ki jih imajo radi. Dogaja se, da je hčerka, ki skrbi za očeta, dopoldne v službi, popoldne skrbi za družino, ponoči pa mora šestkrat vstati k svojemu očetu, ker potrebuje njeno pomoč. Tak oče se čuti odvečnega in iz ljubezni do hčerke prosi za evtanazijo. Drugi, ki tudi ponoči potrebuje pomoč, pa je v hospicu ali bolnišnici, bo večkrat ponoči poklical medicinsko sestro, ki je plačana, da je v nočni izmeni.

- Enainštirideset let ste delali kot zdravnik, natančneje kot onkolog. Srečevali ste se s hudo bolnimi. Ali vas je kdo prosil, da mu ‘končate’ življenje? Sami poudarjate, da človek rad živi, da je med rakavimi bolniki malo samomorov …
V pogovorih so me bolniki večkrat prosili: “Gospod doktor, pa saj me ne boste zapustili, saj boste poskrbeli, da ne bom trpel ob koncu življenja.” To sem večkrat slišal. Direktne prošnje: dajte mi sedaj nekaj, da bom umrl, ni bilo. Če je kdo rekel: “Najrajši bi umrl”, to pomeni klic na pomoč. Klic, da mu olajšaš tako telesne kot duševne (vprašanje osamljenosti …) težave.

- Omenjali ste mladega človeka, ki drugače gleda na smrt kot starejši. Imam pomenljivo izkušnjo. Že pred več leti sem srečal dr. Draga Klemenčiča, dolgoletnega urednika Družine in prvega urednika verskega programa na TV Slovenija. Veliko je nastopal in njegova moč je bila beseda. Možganska kap pa mu je zelo prizadela govor. Samo predstavljam si lahko, kako ga je to prizadelo, da ni mogel več z besedami izražati svojih misli. V pogovoru sem dejal, da si želim, naj me takrat, ko ne bom več mogel polno živeti, Bog vzame k sebi. In on, ki je težko izrekel cel stavek, je takrat rekel: »Jaz sem tudi tako mislil. Sedaj ne več!« Ali se ne človek, ki (hudo) zboli, še bolj bojuje za življenje?
Seveda. Zanimivo je, da je najmanj podpore za evtanazijo med bolnimi ljudmi. Invalidske organizacije ji zelo nasprotujejo. Vedo, da bi zdravi ljudje lahko rekli: zakaj pa podpiramo vse te invalide in dajemo za njihovo življenje velike vsote denarja, če bi se lahko znebili tega stroška? Po angleški statistiki je daleč najmanj podpore za legalizacijo evtanazije med specialisti paliativne medicine. Ti, ki se ukvarjajo s hudo bolnimi, ne vidijo le ljudi, ki ob koncu življenja samo ugašajo, ampak vidijo tudi ljudi, ki se jim ob koncu življenja razsvetli življenje, ko nimajo več drugih zemeljskih skrbi …
Publicistka Manca Košir, prostovoljka v hospicu, je opisala pričevanja ljudi, ki so dejali, da so bili zadnji dnevi življenja, preživeti v hospicu, najlepši dnevi njihovega življenja. Čeprav je človek takrat že obnemogel, doživlja ta čas kot razbremenitev. Ni mu več treba skrbeti za finance, nima več odgovornosti za druge. To je lahko svetloba, ki se pojavi pri ljudeh ob koncu življenja.

Zwitter Matjaz03- Saj imate tudi vi izkušnje, kako se nekateri ljudje ob koncu življenja radi poslovijo od svojcev ali pa bi radi ‘uredili račune’, se spravili …
To je pomembna stvar. Povedal sem že, kako smo imeli bolnika, ki ob sprejemu v bolnišnico ni hotel povedati nobenega imena svojca, ki naj ga obveščamo o poteku bolezni. Ko smo videli, da je stanje brezupno, sem ga začel spraševati, koga ima, saj nekoga je preprosto treba obvestiti o pacientovi smrti. Povedal je, da ima brata, s katerim pa ni govoril že trideset let. Šli smo iskati brata in ga, čeprav se je medtem že preselil, našli. Samo vztrajen moraš biti v iskanju, pa najdeš. Ko smo mu dejali, da je brat slab in da umira, je samo odgovoril, da ga to ne zanima. Čez nekaj časa pa je poklical nazaj in vprašal, kje leži in če ga lahko obišče. Bilo je ganljivo, ko sta se ob srečanju objela in za oba je bil to srečen trenutek sprave.

- Kakor da bi bolnik čakal brata, da se spravi. Nekateri govorijo, da spravljeni ljudje lažje umrejo, drugi, da čakajo na neki dogodek …
Precej je podobnih zgodb. Nekdo samo še čaka, da se bo hčerka poročila in je na poroki ves srečen. Potem pa čez nekaj dni umre. Neka notranja energija drži ljudi ‘nad poprečjem’, ker morajo še nekaj dočakati.
Ne vemo natančno, kaj nas drži pokonci. To je povezano z notranjo energijo in z upanjem, ki ga ne smeš nikoli bolniku vzeti. Meni se zdi nečloveško, da nekomu rečeš, da je pričakovano preživetje pri njegovi bolezni šest mesecev. Izkušen zdravnik ne bo nikoli rekel, da ima konkreten bolnik pred seboj še šest mesecev preživetja. Prvič zato, ker tega ne ve, drugič pa zato, ker mu vzame upanje. Vedno moraš dopuščat možnost presenečenja tudi v dobri veri, ne samo v slabi. Večkrat sem bolnikom rekel: “Vi na internetu gledate krivulje preživetja. Toda, glejte, tista gospa, ki je bila pred vami v ambulanti, je že tretje leto na zdravljenju in čisto dobro živi.” In se nisem nič zlagal. Pacient ima pravico verjeti, da bo prav on tista izjema na krivulji preživetja. Nedvomno upanje daje energijo. Zame to ni zavajanje, je opozarjanje, da ima statistika svoje meje in da se statistike ne da preslikati na posameznika. Vedno moraš obdržati upanje, kljub temu da ne smeš lagati pacientu.

- Mislim, da je Metka Klevišar dejala, da je problem evtanazije problem svojcev. Ti so velikokrat v stiski. Ali zna naš zdravstveni sistem prisluhniti tej stiski?
Pri nas za potrebe ljudi ob koncu življenja ni dobro poskrbljeno. Gre za ljudi, ki so velikokrat v breme svojcev ali v neprimernih okoliščinah dočakajo konec življenja. Lahko gre za neprimerno okolje v majhnem blokovskem stanovanju ali pa na intenzivnem oddelku bolnišnice. Zelo slabo imamo urejeno celostno, ne samo medicinsko oskrbo za ljudi ob koncu življenja. Paliativna medicina sorazmerno dobro deluje, čeprav nimamo specializacije zanjo. Menim, da to ni prav, da je nimamo. Zdravila ljudem še damo, celostna oskrba pa zelo šepa. Morali bi več narediti tako za pomoč pri negi na domu, kajti še vedno je najlepše, če človek umre doma. Svojci potrebujejo strokovno pomoč pri negi, finančno pomoč pa tudi pomoč, da lahko dobijo bolniško za nego bolnika. Danes žal ni tako. Vzemimo primer hčerke, ki doma neguje očeta in ga ne more pustiti samega. Družinski zdravnik ji napiše neko izmišljeno diagnozo, da dobi bolniško. To je narobe. Prav bi bilo, da bi pošteno napisali – nega svojca na domu in za to bi ji morala pripadati bolniška. Končno je to nadomestilo dohodka za bolniško bistveno nižje kot pa en sam oskrbni dan v bolnišnici. Če ne bomo tega storili, hčerka bolnega očeta ne bo hotela imeti doma, ker ga preprosto ne more imeti. Če bi pa vedela, da bo na bolniški za nego očeta in da bo vsak dan prišla k njej patronažna sestra, bi se lažje odločila za nego na domu.

- Govorite o celostni oskrbi. Kaj pod njo spada?
Celostna oskrba ob koncu življenja je medicinska oskrba (zdravstvena oskrba). Potem imamo še socialno (finančna pomoč pri negi na domu), psihološko in duhovno.
Pogojev za celostno oskrbo na domu nimamo. Mislim, da bi se temu morali več posvetiti. Morda je dobra stvar debate o evtanaziji, ki smo ji sedaj priča, to, da bo opozorila ne samo to, kar zahtevajo nekateri – pravico, da te zdravnik usmrti, ampak da bi se osredotočili na pravico do kvalitetne oskrbe ob koncu življenja. Če bo vsakemu to zagotovljeno, potem bo resnično zelo malo takšnih, ki bodo zahtevali evtanazijo. Dokler pa nimamo celostne oskrbe, obstaja velik strah, da se bodo mnogi ljudje zaradi neurejene oskrbe ob koncu življenja odločali, da bodo prosili za evtanazijo.

 

Lampe Jana6dr. Matjaž Zwitter
Zwitterjev rod izhaja iz Ziljske doline, oče Matjaža Zwittra, Franc, znan zgodovinar, pa je bil rojen že na Dolenjskem. »Jaz pa sem rojen že v Ljubljani, kjer sem se šolal od osnovne šole do medicinske fakultete.« Opravil je specializacijo iz onkologije (zdravljenje raka) in radioterapije in kar 41 let delal na Onkološkem inštitutu. Po osamosvojitvi Slovenije je bil štiri leta direktor tega inštituta. Doktorat je opravil iz mejnega področja med onkologijo in etiko. Vzporedno z delom na onkološkem inštitutu je pred 12-imi leti začel tudi predavati etiko na medicinski fakulteti v Mariboru, kjer je predstojnik oddelka za medicinsko etiko in pravo. »To mi predstavlja dodatno zanimanje in veselje, še posebej sedaj, ko sem upokojen kot zdravnik.« Bogate zdravniške izkušnje, ki si jih je nabral v dolgih letih, mu pomagajo pri predavanjih iz medicinske etike. Napisal je tudi knjigi Pogovori o zdravniški etiki (2018) in Pogovarjajmo se o evtanaziji (2019).

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 2, str. 8-13.

predsednik Državnega sveta

Mnogo ljudi je zaradi brezbrižnosti, nepoštenosti in nesposobnosti velikega dela slovenske politike zaskrbljenih za usodo države in naroda. Mednje sodi tudi Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta, ki ga v nasprotju s prenekaterim drugim politikom ni sram priznati, da ima rad Slovenijo in slovenski jezik ter da ga skrbi za usodo slovenstva. Tudi zato smo ga povabili za gosta meseca.

“Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami”

Ko bo večina bralcev dobila v roke to Ognjišče, bo potekal slovenski knjižni sejem. Ste dejavni v pobudi Rastoča knjiga, ki med drugim podpira duhovno in intelektualno rast. Kakšen pomen pripisujete branju, zlasti knjig, in zakaj ste se odločili za sodelovanje pri tej pobudi?
Slovenci smo sicer maloštevilen, nikakor pa ne majhen narod. Naš literarni ustvarjalni opus je glede na število govorcev slovenskega jezika izjemen. Vsakdo izmed nas lahko, ne glede na ideološko pripadnost, v tem opusu izbere zase veliko lepih literarnih del in se identificira s kulturo, ki tvori slovenstvo. Včasih je knjiga oblikovala zavest, sedaj jo oblikujejo socialni mediji. Nova sredstva komuniciranja spreminjajo način komunikacije med ljudmi. Njihova interakcija je bolj obsežna, a veliko bolj površna. Kdor poseže po knjigi, se ‘odstrani’ s sveta, kjer se vse dogaja z bliskovito naglico. Z umikom v tiskano besedo, v knjigo, se umakneš v svet, ki ostaja veliko bolj intimen, v svet, v katerem imaš čas, da tisto, kar prebereš, premisliš, si trenutek zavrtiš nazaj in imaš privilegij, da lahko večkrat podoživiš neko dogajanje, večkrat začutiš neko emocijo in zgradiš bolj pristen in jasen odnos do tega, kar si prebral. Novi mediji tega ne omogočajo. Danes dobivamo veliko informacij, a jih gre tudi veliko mimo nas. Pa tudi otopeli smo za nekatere informacije in za nekatera dogajanja. Mislim, da branje vrača človeka k njegovemu bistvu in ga usmerja v duhovno notranjost. V površni vsakdanji komunikaciji ne najdemo dovolj smernic za življenje, ob prebiranju knjig pa si jih lažje oblikujemo.
Rastoča knjiga je slovenski projekt, v katerem vsako leto izberemo eno misel, ki je vredna, da ne živi samo v tem letu. To misel vklešemo v kamen in kamen postavimo na steber, na katerem sedi kip deklice, ki bere knjigo. Tako je deklica bogatejša za eno misel, njen kip pa vsako leto višji. V ta projekt vabimo vse narode sveta. Doslej se jih je odzvalo že 14, v začetku novembra se nam je pridružila Republika Poljska. Deklica z rastočo knjigo se je naselila v šole, knjižnice, v domove za ostarele … V njej se mnogi prepoznavajo in z njo ustvarjalno rastejo. Akcija dobiva razsežnost vseslovenskega gibanja ljudi, ki se trudimo prepoznavati lepo, ustvarjalno, koristno, za vse dobro besedo in jo ovekovečiti kot postulat miru, sožitja in odprtega kulturnega dialoga.

Kovsca Alojz1Slovenci smo narod knjige, saj nas je knjiga oblikovala. Ste eden redkih politikov, ki poudarjate pomen slovenstva in slovenske države. Zame je toliko bolj zanimivo, ker ste bili rojeni v oficirski družini v Hercegovini. Kako je bilo pri vas v družini s slovenstvom glede na to, da je bil oče Slovenec, mama pa hercegovskega rodu.
Pravzaprav me je ravno mama vzgojila v Slovenca.

Kako?
Venomer je poudarjala, da moram spoštovati očeta in povzemati njegove vrednote. Oče je bil častnik jugoslovanske vojske, zato smo se pogosto selili. Kamorkoli smo prišli, smo bili tujci in vedno smo se morali prilagajati okolju. Trudili smo se naučiti čim več od ljudi, s katerimi smo živeli. Bilo je zabavno, ker je bilo vsakič nekaj novega, drugačnega. Vedno pa je obstajal manj prijeten občutek, da smo tujci. Izseljencu lastni jezik, kultura in narodna pripadnost pomenijo več, kakor tistemu, ki živi doma. Vztrajanje očeta in mame, da govorim slovensko in se pravilno izražam, je oblikovalo tudi mojo narodno zavest. Ko danes primerjam slovensko kulturo s kulturo drugih narodov, med katerimi sem živel, sem kar ponosen. Lahko se namreč enakovredno primerjamo s komerkoli. Nikogar ne podcenjujem, če rečem, da smo Slovenci precej drugačni od drugih južnoslovanskih narodov. Ena izmed razlik je tudi ta, da navzven ne poudarjamo tako močno svojega porekla in jezika. Lažje se prilagajamo drugim, kot se drugi nam. Tudi nimamo nekih epskih in mitskih junakov, vendar pa imamo svojo nacionalno zavest globoko zakoreninjeno in se nismo pripravljeni ‘prekrstiti’ v karkoli drugega kot to, kar smo.

Kaj vas je še oblikovalo v narodnostnem smislu?
Kot politika me je v odnosu do nacionalnega vprašanja močno navdihnil zamejski pisatelj Boris Pahor. Je velik domoljub in človek, ki zelo dobro razlikuje med narodno zavestjo in nacionalizmom. Slovenci smo bili v zgodovini izpostavljeni pritiskom številčnejših narodov. Ohranjati slovensko samobitnost ob vplivu močnih sosednjih kultur je bilo zelo težko, vendarle je našim prednikom uspelo. Zato me zelo moti, da se nekateri, ki danes krojijo slovensko narodnostno politiko, tega ne zavedajo v zadostni meri. Zgodovinski učbeniki so polni svarilnih besed o kvarnem vplivu nemškutarstva, o nasilnem poitalijančevanju, o madžarizaciji, toda danes smo neme priče balkanizaciji Slovenije. O tem nihče odkrito ne spregovori, če pa komu kaj nehote zleti z jezika, je takoj ožigosan kot nacionalist ali celo rasist. Najhujše opazke radodarno delijo prav tiste in tisti, ki niso slovenskega rodu.

Kako torej vi gledate na slovenstvo?
Menim, da imamo eno samo zgodovino, en jezik, eno domovino in eno samo prihodnost. Ljudje, ki živijo pri nas in z nami, a so prišli od drugod, so tukaj iskreno dobrodošli. V primerjavi z nami, domačini, so pravzaprav privilegirani. Imajo namreč dve domovini: tisto, iz katere prihajajo in to, v kateri prebivajo. Nikomur ne želim odrekati njegove identitete, niti ne trdim, da je moja kultura nad njegovo, nikakor pa si ne dovolim, da bi v Republiki Sloveniji enačili uporabo slovenskega jezika z drugimi jeziki in da bi dajali prednost tujim jezikom, drugačnim običajem in nam tujim načinom obnašanja. To je naša država Slovenija, ki smo si jo priborili in dolžnost tega rodu je, da jo ohranimo za zanamce.Kovsca Alojz2

Saj veste, da v Sloveniji s takimi pogledi hitro tvegate oznako nacionalist.
Vem in trdim, da nisem nacionalist. Kot rečeno, prihajam iz narodnostno mešane družine. Imam se za Slovenca, ki se zaveda svojih korenin in vrednot naroda, kateremu pripada delno po rodu in popolnoma po osebni opredelitvi.

Ob dnevu reformacije ste tudi poudarili pomen slovenske države. Kako gledate na to, da mnogi ne spoštujejo slovenske države in njenih simbolov, da imajo raje simbole totalitarne države in oblasti (zastavo z zvezdo) kot pa slovensko zastavo, in kje vidite korenine takega obnašanja?
Predvsem v koristoljubju. Jugoslavija je delovala, dokler je vladajoča elita zagotavljala svojim privržencem privilegiran položaj v primerjavi z drugimi državljani. Bila ja zgrajena na lažni enakopravnosti in lažni solidarnosti. Vsi navadni smrtniki smo bili enaki in vsi bolj kot ne siromaki, medtem ko si bili režimski izbranci malo bolj enaki in veliko manj siromaki. Dokler je država zagotavljala eliti ‘pooblaščene položaje’, je lahko obstajala. Ko je zmanjkalo kreditov in cesarjevih novih oblačil, je razpadla.
V Sloveniji se potihem dogaja nekaj, česar se mlada generacija niti ne zaveda, starejši pa ne upajo nasprotovati. Čedalje bolj očiten postaja poizkus oblikovanja nove ‘mini’ Jugoslavije znotraj slovenskih meja. Nezaželeno je govoriti o slovenstvu, slovenskem jeziku, navadah, tradiciji … Tako imenovani influencerji nas hočejo prepričati v ‘svetovljanstvo’, ki zanika domoljubno ‘zaplankanost’. Obenem poveličujejo bivši totalitarni sistem, da bi upravičili ohranjanje privilegijev, ki so si jih nekateri neupravičeno prigrabili in se jim zelo težko odrečejo. Socializem se je na slovenskih tleh v sodobnosti izrodil in prelevil v neko obliko psevdo-fevdalne ureditve, kjer se v deklarirano egalitarni družbi ‘dinastične’ superpravice prenašajo iz roda v rod. Nekatere družine ‘izbranih’ so nenehno v privilegiranem položaju, tako se štafeta politične in ekonomske moči prenaša s staršev na otroke. Tisti, ki so vladali do leta 1991, nam vladajo še danes! Nekoč so vladali odkrito z brutalno politično močjo v enopartijskem sistemu. Danes vladajo prikrito, z vzvodi ekonomske moči in vplivom na javne medije ter pravosodni sistem.
Oblast se je ljudem odtujila. Pa ne samo ljudem, temveč tudi samim formalnim oblastnikom. Imamo sicer politične stranke, očitno pa je, da se ključne odločitve o usodi naroda in države sprejemajo nekje drugje in potem formalna oblast služi zgolj za prikrivanje in opravičevanje takšne zakulisne vladavine. Mediji v zadnjem času poročajo, kako velika slovenska podjetja menjavajo lastnike in dobivamo nove upravljavce državnega, ljudskega premoženja. Izvoljena oblast pravi, da o tem nič ne ve in proti temu nič ne more … Kdo pa so potem tisti v tej državi, ki kaj vedo in zmorejo ter upravljajo z nami in s skupno lastnino?

Na slovensko državo ste tudi ‘osebno’ vezani, saj ste bili dejavni v procesu slovenskega osamosvajanja. Bral sem zapise o vas. Pišejo o vsem mogočem, o tem obdobju vašega življenja pa ne …
No, obstaja tudi nekaj zapisanih besed o doživetjih in občutjih v tistih dneh. Objavljene so v delu Moški na položajih, ženske za štedilnikom, otroci na češnjah. Avtorici sem opisal doživetje malega človeka, mladeniča, ki je šel na vojno. Dogodki so se včasih odvijali tudi tako, da niso imeli nobene zgodovinske veličastnosti, ampak so bili bolj tragikomični. V nekaterih primerih bi lahko izgubil življenje po neumnem, nekaj je bilo primerov, ko smo zmagovali, ne zato, ker bi bili mi boljši, ampak zato ker je bil sovražnik veliko slabši. Zakaj me pa ni najti med osamosvojitelji, je dolga zgodba. Najbrž zato, ker je moj oče po ločitvi z ženo po naključju živel s partnerico v Beogradu, kjer ga je zatekla osamosvojitev Slovenije. Moja udeležba v vojni je predstavljala grožnjo za njegovo varnost in življenje. Med vojno me je poklical po telefonu iz Beograda in povedal, da mu častniki JLA očitajo moje sodelovanje v slovenski vojski. On pa mi je čestital in dejal: “Sin, če se nikoli več ne srečava, vedi, da sem ponosen nate in na tvojo odločitev.” Prej sva bila v precej slabih odnosih, ko pa je izrekel te besede, so bili vsi dotedanji spori pozabljeni. Ostal je klen Slovenec in podpornik slovenske osamosvojitve. Lažje sem se vojskoval z zavestjo, da sem sin človeka, vrednega spoštovanja.Kovsca Alojz3

Niste o tem potem nikoli govorili?
Takrat sem o tem molčal. Tudi oče je še po vojni ostal v Beogradu. Večino podatkov o mojem delovanju v vojni za Slovenijo je hranil častnik slovenske vojske Mirko Spetič. Najina očeta sta bila nekoč sodelavca. Na žalost je Mirko tragično preminil in do omenjenih podatkov ni bilo več mogoče priti, ker jih je v računalniku shranjeval v šifrirani obliki. Ker svojih besed ne morem podpreti z dokazi, nimam prav veliko povedati. Najbrž obstajajo tudi kakšna poročila jugoslovanske armade o mojem ‘sovražnem’ delovanju, ampak nimam volje ne potrebe iskati dostope do njih.
Doma otrokom o vojni nisem prav veliko govoril. Nekoč je sobojevnik iz tistega časa prišel v stik z najmlajšim sinom, ki ni nič vedel o moji vojni preteklosti. To se mu ni zdelo prav in se je spomnil da mi bo pripravil presenečenje. Tako me je nekega dne sekretarka Tjaša Krenn zadržala v parlamentu po zaključenem delu in me povabila v eno od pisarn. Tam so me pričakali moja družina in bojni tovariši, ki so opisali našo skupno bojno pot. Bilo je ganljivo. Uzrl sem ponos v očeh svojih otrok. Ampak sedaj so novi časi in življenje teče svojo pot.

Toda še dve leti pred vojno za Slovenijo ste bili na ‘oni strani’ …
… in lojalno nosil vojaško uniformo in puško na Kosovu v sestavi jugoslovanske vojske.

… leta 1988 pa ste na lastno željo zapustili vojaško akademijo. Zakaj ste se odločili za ta korak tik pred diplomo? A ni to skoraj malo neresno?
Ni! Moje tedanje dekle, današnja soproga, mi je pošiljala razne zanimive izrezke iz slovenskega tiska. Med njimi tudi tiste o operaciji Bedem (okop). Kontraobveščevalna služba (KOS) Jugoslovanske armade je pošiljke prestregla in zaznala možnost, da delujem kot subverzivni element. Oče je bil leta '87 predčasno upokojen, ker ni bil politično ‘primeren’. Avtomatično sem postal sumljiv tudi jaz. Časopisni izrezki so postali kamen spotike. Na vojaški akademiji so mi nekateri kolegi potihoma zaupali, da so morali izpolniti nekakšno anketo o meni, oziroma mojem obnašanju. Ta je bila tako sestavljena, da mi ni šlo v prid karkoli so že odgovorili. Zaznal sem prikrite preglede mojih osebnih stvari, orožja in opreme. Kmalu so prav vsi vedeli, da sem pod drobnogledom. Za nalogo sem, tako kot ostali kadeti, dobil jutranje informiranje sošolcev, kjer sem moral poročati o dogajanju v Jugoslaviji in tujini. Teme so bile posvečene tudi Sloveniji, mladinskemu gibanju, slovenskim dvomom v obstoječo družbeno ureditev in Jugoslovansko armado. Trudil sem se poročati zelo suhoparno in tako, kakor so poročali časopisi. Vedel sem, da so varnostni organi čakali na to, da bom izrekel kakšno napačno osebno sodbo. Pritiski so se stopnjevali. Nekateri nadrejeni častniki so me začeli naravnost spraševati o mojem osebnem mnenju o dogodkih in razpoloženju javnosti v Sloveniji. Takrat sem pač moral naravnost odgovarjati. Zastopal sem stališče: če je v Sloveniji kaj narobe, naj to urejata policija in pravosodje, vojske pa to ne bi smelo zanimati.
Neki večer smo kadeti spremljali TV dnevnik, kjer so prikazali, kako v Ljubljani mladinci iz velikega hloda žagajo štafeto mladosti. Sošolec je ob tem dejal, da bi vse te ljudi pobil. Jaz pa sem mu odvrnil: »Kdo pa si ti, da bi vse te pobil? Če kdo krši zakon, naj odgovarja pred zakonom in naj sodišče opravi svoje delo. Ti pa nisi poklican in tudi nikoli ne boš, da bi mojim ljudem delil pravico. Briješ se, pa imaš brado do kolen!« Z zadnjimi besedami sem ga v jezi posredno poimenoval za četnika. Končalo se je tako, da on za izjavo, da bi vse pobil, ni odgovarjal, mene pa so obravnavali varnostni organi. Potem so se pritiski samo še hitreje stopnjevali. Pripeli so mi oznako “slovenački alternativac”. Postal sem neprimeren za vojaško službo, dobil negativno moralno politično oceno. Izvedel sem, da bom po zaključku šolanja razporejen na prvo delovno mesto v vojašnico v Zrenjaninu. Dodelili so mi veliko enoto (mehanizirano četo) v poraznem tehničnem stanju in s problematično kadrovsko zasedbo, kar je skoraj gotovo pomenilo negativno oceno dela v prihodnosti in konec kariere, še predno bi jo začel graditi.Kovsca Alojz4

Ali ste zato prosili za odpust z vojaške akademije?
Da, zato sem se odločil podati prošnjo za odpust po končanem šolanju. Veljalo je pravilo, da po opravljenih vseh izpitih ni potrebno zagovarjati diplomske naloge, če jo izpitna komisija oceni z devetko ali desetko. Takoj ko sem za diplomsko nalogo dobil oceno devet, sem prošnjo vložil. Glej čudo – moja diplomska je šla v ponovni pregled in na oceni devet je pisalo razveljavljeno, dobil sem novo oceno osem. S tem mi je bila naložena obveznost zagovora diplomske naloge. Z ukazom načelnika vojaške akademije sem bil odpuščen iz aktivne vojaške službe dva dni pred datumom zagovora. Poveljnik me je vprašal, kaj naj strga, ukaz o odpustitvi ali prošnjo za odpust. Odgovoril sem mu, da si z obojim lahko obriše …

Kaj je sledilo?
Zapustil sem JLA in vse, kar mi je ostalo v rokah po osmih letih vojaških šol, je bila fotokopija ukaza o odpustitvi. Niso mi dali nobenega drugega dokumenta. Najbrž sem tako postal prvi izbrisani, pred onimi leta 1991. Eno leto sem porabil, da sem pridobil dokumente, da obstajam. Zelo grdo so ravnali. Potem sem se vpisal na fakulteto za družbene vede, smer obramboslovje, študij ob delu. Tudi tam me niso ravno nagradili za neprostovoljno disidentstvo. Vpisali so me v drugi letnik in mi naložili še diferencialne izpite. Priznali so mi samo tri predmete! Za dosego visoke izobrazbe sem v resnici moral dokončati dve fakulteti. Poleg tega mi je JLA naložila povračilo stroškov za šolanje na vojaški gimnaziji in vojaški akademiji. Ko mi danes kdo kaj omeni glede izobrazbe, mu odvrnem, da sem si jaz svoje šole ‘preštudiral’ in preplačal sam.

Pogosto poudarjate, da se Slovenci preveč delimo. Kje vidite vzroke teh delitev in kako jih prerasti?
Ljudem, ki kvarijo slovenske duše, je uspelo to, da so nas razdelili na dve nepomirljivi strani. Najhuje je, da četudi ponudiš roko sprave in želiš biti človeški do nasprotnika, si v očeh enih hinavec, v očeh drugih pa izdajalec. Preprosto smo izgubili pogum biti ljudje. Namesto, da bi bili v nekaterih primerih zavezniki, v drugih nasprotniki, smo si postali sovražniki. Na dolgi rok je to za narod pogubno. Lahko si nasprotujemo, lahko sodelujemo, lahko se ne ljubimo, ampak moramo se spoštovati. Med seboj si ne smemo biti sovražni. To je postalo zame zelo moteče in temu se na vse načine upiram. Včasih me nekateri politični soomišljeniki vprašajo, zakaj onemu pomagam, saj je z druge strani? Za božjo voljo, zato, ker je človek!

Nekateri so vam očitali, da ste se ob letošnjem dnevu reformacije rokovali z nekdanjim predsednikom Kučanom.
Znano je, da si z Milanom Kučanom nisva preveč naklonjena, toda kadarkoli se srečava, je človeško in celo državotvorno, da prestopiva osebne občutke in drug drugemu izkaževa spoštovanje, si stisneva roke in pokaževa svojim sodržavljanom tisto, kar sem že omenil: lahko sva nasprotnika, ni nujno, da sva sovražnika! Gospodu Kučanu osebno ne želim nič slabega. Seveda pa si želim, da bi ga v političnem smislu premagal in uveljavil svoj prav. Dokler živim in delujem, si bom prizadeval za zmago, toda upam si sprejeti tudi poraz. Slovenci se moramo naučiti sobivati z razlikami. Časi, ko smo si z gorjačami jemali življenjski prostor in življenja, so nepreklicno mimo. Sobivamo lahko na kakovosten ali nekakovosten način. Zavzemam se za kakovostnega. Ob nedeljah je težko pristopiti k obhajilu z zavestjo, da drugače mislečim po nepotrebnem greniš življenje. Pred ljudmi se lahko opravičiš, pred seboj in Bogom se ne moreš.

V zadnjem času je Državni svet, katerega predsednik ste, organiziral nekaj pobud, ki so šle zelo ‘v nos’ zlasti levo usmerjenemu političnemu telesu. Med temi je tudi posvet o zasebnem šolstvu. Zakaj ste se odločili, da organizirate ta posvet?
Če hočeš obvladovati državo v sedanjem trenutku, si moraš podrediti pravosodje, finance in medije. Če hočeš obvladovati državo daljnoročno, si moraš podrediti izobraževalni sistem, s katerim ‘ustvarjaš’ vrednote in moralo. Javni šolski sistem, kot ga imamo, je zelo rigiden, egalitaren, zastarel. Naši otroci na tekmovanjih sicer dosegajo dobre rezultate v znanju, ampak ko govorimo o ustvarjalnosti in individualnosti, ki ju zahtevajo sodobna življenjska okolja in tekmovalni globalni svet, capljamo daleč za drugimi. Naša šola je še vedno uravnilovka. Države, uspešnih podjetij, kulturnih ustanov itd. ne smejo voditi povprečneži, ampak le tisti, ki so najbolj sposobni in tudi najbolj usposobljeni. Vztrajanje pri egalitarnih principih daljnoročno krni sposobnost naroda za konkurenčnost v svetovni areni.

Kakšen je vaš pogled na zasebno šolstvo?
Največja razlika med javnim in zasebnim šolstvom je v dejstvu, da zasebno šolstvo dopušča več inovativnosti, več ustvarjalne svobode za izobraževalce in manj poslušnosti za zahteve egalitarnega družbenega sistema. Aktualni snovalci zakonodaje v Republiki Sloveniji so se spravili na ta ustvarjalni in svobodni izobraževalni sistem, kot da bi šlo za devianten družbeni pojav. Da bi ga javno kompromitirali, razglašajo da gre za odpor laične družbe do šolstva, v katerem prevladuje cerkveni nauk. Tako so ateiste spodbudili k negativni reakciji, dejansko pa je med zasebnimi šolami delež katoliškega šolstva izredno majhen, med osnovnimi šolami celo statistično komaj zaznaven. Javnost strašijo s predpostavko: “Če bomo katoliški Cerkvi dopustili zasebne šole, potem jih bomo jutri morali dovoliti tudi muslimanski skupnosti.” S takšnimi ‘svarili’ strašijo ljudi!
Zasebno šolstvo je v nekaterih članicah Evropske unije prevladujoče, v drugih ni. V Sloveniji ga je za vzorec in ne vem, zakaj tako krčevit boj države proti zasebnemu. Sploh se mi zdi nenavadno, da se zasebnemu šolstvu najbolj upira vladajoča elita, ki svoje otroke šola v tujini – v zasebnih šolah. Kar je dobro za elito, je slabo za ljudstvo. Ponujata se dva odgovora, ali je elita toliko boljša, ali je ljudstvo toliko slabše.

Po povedanem lahko vidimo, da se razlikujete od visokih slovenskih politikov. Ali vidite tudi v tem vzrok za nekakšno blokado poročanja o vašem delu in pogovorov z vami?
Očitno je, da sem za vladajočo politično opcijo in medije pod njenim vplivom moteč. S tem si ne belim glave, ker se me sodelavci in sorodniki še ne izogibajo in ker me ljudje še nikjer niso izžvižgali. Prav nasprotno, videti je, da imam vedno povsod odprta vrata. Tisti, ki se z menoj udeležijo kakšne proslave, me opozarjajo, da pri poročilih režiserji pokažejo udeležence do mene, potem kamera za hip ‘zapusti’ prizorišče, in nadaljuje s posnetkom od naslednjega udeleženca od mene … To postaja tako očitno, da je že ironično zabavno.
Govorila sva o rastoči knjigi. Samo en primer v zvezi s tem. V Brežicah se je pretekli mesec odvijal lep dogodek na osnovni šoli. Bil sem edini povabljenec iz sveta politike in slavnostni govornik. Novinar nacionalne televizije je pripravil nekajminutni video in tonsko poročilo s tega dogodka, pri katerem so le v najavi prispevka navedli, da je pokrovitelj projekta Državni svet. Uspelo mu je, da se slavnostni govornik ni niti enkrat pokazal v nobenem kadru in da ni bilo slišati niti ene besede slavnostnega govora. Objektivnost pa taka …
Vem, da ni modro kritizirati medijev ali obračunavati z novinarji. Po drugi strani pa ima javnost pravico vedeti, da je neki novinar, ki slovenski javnosti predstavlja izkrivljeno podobo realnosti, nevreden zaupanja. Če je prikrojil resnico tukaj, lahko tako počne tudi pri drugih temah. Kakšni so ljudje, ki javnosti predstavljajo svojo resnico, drugačno od tiste, ki se je dogodila? Zato nimam nobene silne želje, da bi bil ljubljenec režimskih medijev. Bolj je pomembno, da sem učinkovit pri tem, kar počnem in da mi učinkovitost pripoznajo tisti, ki so me poslali v Državni svet (obrtniki in podjetniki), pa tudi druge strokovne javnosti, katerih interese zastopamo v Državnem svetu. To, da s kolegicami in kolegi svetniki nismo na prvih straneh časopisov, razen v primeru, če je Državni svet obtožen česa slabega ali če kdo izrazi sum v moralnost katerega izmed nas, jemljemo v zakup. Takšna je pač podoba slovenskega medijskega prostora.

Ob koncu še osebno vprašanje. Kako vi in vaša družina preživljate adventni čas? Čedalje bolj se uveljavlja ‘veseli december’ namesto umirjenega adventa, časa pred božičnim praznikom. Katera drža vam je bližja?
Včasih, ko sem kot obrtnik še gospodaril s svojim časom, je bilo malo več miru. Tedaj smo dejansko ‘bili družina’. Vračali smo se k izvirom in k spominom. To je bil zelo lep čas. Sedaj, kot predsednik Državnega sveta dobivam veliko vabil na družabne dogodke. Če jih zavrnem, se ustvarja vtis, da vabiteljev ne spoštujem in jih nimam za dovolj pomembne, da bi se jim odzval. Večkrat se zgodi, da se opravičim za udeležbo na večjih dogodkih, katerih se udeležijo drugi visoki funkcionarji, in se odpravim na ‘manjša’ dogajanja v kakšno manjšo skupnost. Tam se počutim kot svoj med svojimi. Družina je tako dostikrat na zadnjem mestu, vendar se še vedno najde dovolj časa, da se združimo. Tudi v molitvi. Smo ena izmed tistih slovenskih družin – danes najbrž redkih – ki je ohranila navado skupne molitve pred jedjo.

 

Lampe Jana6Alojz Kovšca
predsednik Državnega sveta je bil rojen v Čapljini (pri Medžugorju), kjer je služboval njegov oče kot jugoslovanski oficir. Po vojaški gimnaziji v Ljubljani je študij nadaljeval na vojaški akademiji v Beogradu. Kot “slovenskega alternativca” so ga začeli preganjati in šikanirati. Zato je leta 1988 zapustil jugoslovansko armado. Študij obramboslovja je nato končal na FDV-ju. Kot prostovoljec je dejavno sodeloval v slovenski osamosvojitveni vojni. Poleg študija si je pridobil strokovno poklicno izobrazbo urar in zlatar-filigranist in zatem opravil še urarski mojstrski izpit. Z ženo se preživljata z urarstvom in zlatarstvom v družinskem podjetju in imata štiri otroke.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 8-13.

Lampe Jana1Jana Lampe se je pred nekaj tedni vrnila iz Ruande in Burundija, kjer je bila na obisku pri slovenskih misijonarjih, ki so del akcije Z delom do dostojnega življenja. Pri Slovenski karitas koordinira različne projekte in akcije, ki so vezani na pomoč v Afriki pa tudi drugje. O svojem delu in razmerah v Afriki je spregovorila tudi ob tej priložnosti.

Misijonarji z našo pomočjo prinašajo ljudem dostojanstvo

- Ko sva se dogovarjala za tale pogovor, ste dejali, da ste na letališču ravno pobrali dva sodelavca iz Ruande, ki bosta v Sloveniji opravila določeno izobraževanje. Lahko kaj več poveste o tem?
To je res sveža novica, da sta v Sloveniji dva sodelavca Karitas iz Ruande, ki vsak dan delata z ljudmi iz 600 revnih družin na terenu. Sta izučena agronoma, ki te ljudi usposabljata, spremljata, učita kmetijskih praks itd. Mi kot Slovenska karitas imamo ob tem pilotni projekt v Sloveniji v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja, ki ga podpira MZZ, in smo v izobraževanje vključili tudi slovensko podjetje Damahaus prestige iz Spodnjega Brnika. Pri njih bodo naša sodelavca izučili izdelovati opeke.

    Ljudje v Ruandi in Burundiju ter po drugih državah in misijonih so neizmerno hvaležni Sloveniji. Vsak dan po več stokrat slišiš iz ust tamkajšnjih prebivalcev: »Hvala, Slovenija, hvala, Slovenci,« čeprav niti ne vedo, kje je Slovenija, še za Evropo ne – vedo pa, da je nekje Slovenija, ki misli nanje, kjer živijo ljudje, ki jim ni vseeno za njihovo revščino. Svojo hvaležnost kažejo tudi s svojo molitvijo, ko ti sporočajo, kako molijo za nas, kako mislijo na nas; tudi v tem se čuti neka povezanost med nami.


- Kako je prišlo do tega načrtovanega obiska in kaj bo to pomenilo za tamkajšnje prebivalce?
Na Slovenski karitas ob finančni podpori Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) in skupaj s Karitas Ruande izvajamo triletni projekt, kjer pomagamo izobraževati ljudi in jim priskrbeti sredstva za učinkovitejšo rabo naravnih virov ter lažje preživetje okrožju Karongi v Ruandi. Ta del spada med najrevnejše dele Ruande, kjer je do letošnjega januarja delovala tudi misijonarka s. Vesna Hiti.
Konkretno glede izdelave opek: v Ruandi je veliko primerne lokalne zemlje za izdelavo opeke in sodelavca iz Ruande se bosta naučila, kako se jo meša s cementom, da bodo hiše veliko bolj trajno zgrajene. V tem času se bosta pri nas naučila celotnega postopka izdelave. Ob njuni vrnitvi nazaj bomo zraven poslali pet preš za izdelavo opek, s čimer bodo te najrevnejše lokalne skupnosti imele možnost za opravljanje dejavnosti. To bo pomenilo, da bodo imele možnost z delom zaslužiti za dostojno življenje, hkrati pa si tudi zase zgraditi boljša bivališča. V Ruandi se veliko gradi, tako da bodo lahko z izdelavo zidakov te družine tudi napredovale.

- Ker je minilo zgolj dva tedna od vašega povratka iz Ruande in Burundija, si predstavljam, da je še vse polno živih vtisov. Kaj je bil osnovni namen vašega obiska v Afriki?
Najprej to, da sem se srečala z vsemi 600 ljudmi, ki so vključeni v prej omenjeni projekt. Ti ljudje živijo v 12 lokalnih skupnostih in jih sestavlja 480 odraslih in 120 mladih deklet. Za te družine izvajamo različne aktivnosti, da bi jih naučili učinkoviteje izrabljati naravne vire. S temi bi se tudi lažje preživljali. Lampe Jana3
Izobraževanje poteka na kmetijskem področju in v ta namen so vsi ljudje v teh lokalnih skupnostih dobili koze, ki so jih prejeli za potrebe gnojenja zemlje. Sama nisem mogla verjeti, kakšen doprinos pomeni za te družine ena koza, ki stane le 20 eur. Z gnojenjem lahko pridelajo več pridelka. Poleg tega so prejeli semena za pridelavo različne zelenjave, učimo jih, kako imeti kuhinjske vrtove, in ne samo eno njivo z eno kulturo. Dobili so tudi sadike sadnih dreves, da bodo lahko izboljšali svojo prehrano, in hkrati je v tej pomoči bila vključena tudi namestitev sončnih celic, kar pomeni, da je 350 družin dobilo luč. Mi si težko predstavljamo, kako ljudje živijo brez elektrike, brez luči. Ob 18. uri se znoči in ostanejo v temi. Tamkajšnji ljudje zelo evangeljsko doživljajo to, da so prej živeli v temi, zdaj pa imajo luč. Ob tem so mi starši otrok, ki so dobili luč, z neizmerno hvaležnostjo poudarjali, kako so njihovi otroci napredovali v šoli, ker imajo zvečer možnost, da se učijo za šolo, kako dobrodošlo je, da lahko zvečer kaj najdejo v hiši itd. Za nas nekaj nepredstavljivega.
Potem smo v tem projektu mlade punce izobrazili za izdelavo učinkovitih peči iz gline in jih namestili vsem družinam. Prej so kuhale na odprtem ognju, zdaj pa imajo glinene peči, s katerimi porabijo veliko manj drv in skuhajo hitreje kot prej.
Na lastne oči sem lahko videla, kako so od lani do letos napredovale družine, ki so bile vključene v ta projekt kmetijskega izobraževanja in pomoči. Težko je opisati ves razvoj, ki so ga doživele. Poudarila bi, da smo v okviru projekta izbrali družine, ki so bile v veliki meri brez vsega, podhranjene, živijo v odmaknjenih vasicah, na visokih nadmorskih višinah. Ker do tja ne pride nobena druga organizacija, taki projekti v te kraje res prinašajo razvoj in dajejo tem ljudem priložnost, da ne obstanejo v podhranjenosti, obupu in nemoči, ampak dobijo priložnost, da si tudi z lastnim delom ustvarijo boljše življenje.

- Če sedaj preskočiva na vaše začetne korake proti delovanju v Karitas – kdaj ste prvič slišali besedo Karitas oz. kako se spominjate svoje poti k delu za druge?
Karitas? Težko vprašanje … Čisto točno ne bi znala povedati, spomnim pa se, kdaj sem že vedela, da hočem pomagati otrokom v Afriki: bilo je v sedmem razredu OŠ, ko sem napisala spis o tem, kaj bom, ko bom velika. Takrat sem se razpisala, kako bom pomagala ljudem, predvsem otrokom v Afriki.
Če pomislim na besedo 'karitas', sem jo gotovo bolj zavestno zaslišala v času srednje šole in študija. V času srednje šole sem v okviru misijonskega krožka na škofijski gimnaziji večkrat prihajala v stik z misijonarji in Misijonskim središčem Slovenije ter posledično do informacij o njihovem delu, poslanstvu. Tako je v meni rasla želja, da bi njim pomagala. Hkrati smo takrat imeli v župniji Cerklje na Gorenjskem mladinski center Karitas, kjer smo prostovoljno izvajali učno pomoč in druge aktivnosti.
V času študija se je ob pavziranju pokazala priložnost, da delo v misijonu spoznam čisto zares. Pot me je takrat vodila v Indijo, kamor sem se nato vrnila še dvakrat. Tam smo na misijonu delali z otroki s posebnimi potrebami. Prvo leto sem šla tja z vzgojiteljico Marijo, ker pa sva videli, da bo treba organizirati nekaj bolj konkretnega, kar se lahko ponudi mladim kot možnost izkušnje z delom na misijonu, smo drugo leto peljali v Indijo že 8 mladih. Počasi pa so se iz tega rodila POTA – program mladinskega misijonskega prostovoljstva. Za mlade je to super izkušnja.

- Kako je prišlo do konkretnega sodelovanja s Slovensko karitas, kjer ste zaposleni še danes?
Ravno v času, ko sem zaključevala študij, se je vzpostavljal evropski projekt, ki je bil namenjen ozaveščanju povezave med virusom HIV in revščino v Afriki. Na Karitas so me takrat že malo poznali, ker sem bila prostovoljka, hkrati sem bila učiteljica, in ker so potrebovali nekoga za globalno učenje ter pripravo gradiv za slovenske učitelje za ozaveščenost o globalni revščini, so me takrat zaposlili.
Po zaključku tega projekta se je sodelovanje preusmerilo in sem začela voditi humanitarne in razvojne projekte v Afriki ter drugod po svetu.
Vsak človek ima svoje poslanstvo in nekatere stvari so lahko nekomu v zibko položene – verjamem, da je meni to delo za revne ljudi v Afriki res namenjeno. Sama se v Afriki počutim zelo domače in ne znam opisati z besedami, kaj mi pomeni to delo in druženje s tistimi ljudmi. Ko sem tam med njimi, sem najsrečnejši človek na svetu.
    Posebej mi je pri srcu srečevanje z darovalci v programu Z delom do dostojnega življenja. Vsako leto, ko je v Sloveniji na obisku kateri od misijonarjev, organiziramo srečanje z darovalci. S tem lahko darovalci iz prve roke povprašajo konkretnega misijonarja, kako poteka delo staršev, kakšen je napredek oz. kar jih pač zanima. Zelo pomembno se mi zdi, da se znamo tudi na tak način zahvaliti vsem darovalcem, ki sodelujejo v tej akciji, in to druženje je res nekaj posebnega.


- Kakšen je vaš delovni teden, mesec, če se da opisati, saj si predstavljam, da je delo verjetno zelo pestro?
Gre za zelo raznoliko delo. Ljudje pogosto vidijo samo to, da grem na teren, na obisk v Afriko, na Balkan … To je samo pika na i, ko lahko na terenu, na licu mesta vidiš, kaj je bilo narejeno, prisluhneš ljudem, slišiš njihove zgodbe, se srečaš z misijonarji, prostovoljci in ljudmi, s katerimi delajo. Na terenu se rodi tudi največ idej in akcij glede tega, kaj in kako naprej. Zelo si vesel, ko vidiš napredek, ko vidiš velik napredek skozi leta in da je to sad tistih darov, ki so jih prispevali dobri ljudje iz Slovenije in tudi naša država.
Iz vsakega projekta, iz vsakega stika z misijonarji, lokalnimi prebivalci dobivamo informacije, kaj potrebujejo, kako jim lahko pomagamo, razvijamo ideje in načine, kako pristopiti, kako pomagati.Lampe Jana4
Konkretno se je akcija Z delom do dostojnega življenja rodila leta 2010, ko sem prvič šla v Ruando in Burundi spremljat projekte Za srce Afrike. Tam sem videla, da ljudje nimajo možnosti za delo. Edino, kar so imeli na podeželju, je bil košček zemlje, pa še to le nekateri, vse ostalo je bilo prepuščeno milemu nebu. Takrat smo veliko razmišljali, kako pomagati tem družinam. Do takrat se je gradilo zdravstvene centre, šole, zdaj je bilo treba ljudem omogočiti, da z lastnim delom pridejo do osnovnega dostojanstva. Tako se je rodila akcija Z delom do dostojnega življenja. Ob tej akciji smo preko revije Ognjišče nagovorili slovenske družine, ki bi bile pripravljene z mesečnim darom podpirati plačilo dela ene družine v Afriki. En evro na dan v Afriki je dovolj, da družina preživi, in s tem se dela čudeže. Po desetih letih mi gre kar na jok od ganjenosti, ko pomislim, koliko družin, koliko usod ljudi se je ta akcija dotaknila, kolikim je spremenila življenje na bolje.

- Poleg teh obiskov in konkretnih stikov z misijonarji in ljudmi na terenu pa si predstavljam, da čaka kar nekaj pisarniškega dela tukaj v Sloveniji. Kakšno delo je treba opraviti tu v Sloveniji, da se vse omenjeno lahko nemoteno in učinkovito izvaja?
Tako imenovano pisarniško delo predstavlja večinski del mojega dela. Pomembno je, da spremljamo in se prijavljamo na različne razpise. To vzame precej časa, saj je treba za posamezni razpis zelo natančno pripraviti vse dokumente, dokazila, ustreznost. Dokaj duhamorno delo, a ko vidiš, da iz teh razpisov in sodelovanja z drugimi, kot je MZZ, zraste porodnišnica, dve šoli, zdravstveni center, vodnjaki, ko s pomočjo teh sredstev obnovimo kar nekaj stavb, potem veš, da se je treba potruditi tudi na tem področju. Pri vsakem takem projektu sledi zbiranje dokumentov, računov in pisanje poročil, priprava fotodokumentacije, potrdil, ker želimo, da je vse vodeno in izpeljano transparentno.
Pokrivam tudi Mednarodno humanitarno pomoč. To pomeni, da ob kakšni naravni nesreči pustim svoje delo in stopim v kontakt z našo mednarodno mrežo Caritas Internationalis, da pridobim vse informacije. Glede na velikost naravne nesreče in katastrofe potem načrtujemo nadaljnje korake.
Delam na evropskem projektu za ozaveščanje MIND, kjer izobražujemo o povezavi med migracijami in razvojem. Pripravljamo razna gradiva, okrogle mize in druge dejavnosti, da bi izobraževali o tem, zakaj so mnogi ljudje po svetu prisiljeni zapustiti svoj dom. Po šolah pa osveščam o življenju otrok v Afriki.
Koordiniram tudi projekte Karitas na Balkanu, kamor so vključene Bosna in Hercegovina, Srbija ter Albanija, kjer sodelujemo tudi z našo misijonarko.
Pomembno je delo pri pripravi dokumentacij, strategij in usmeritev za naše politike, ko se pripravlja sprejem kakšne zakonodaje, ki posega na mednarodno področje. Na tem področju si vsi želimo, da bi optimizirali naše možnosti pri izvajanju uradne razvojne pomoči, ki jo je država dolžna izvajati. MZZ nas dobro vključuje v svoje priprave dokumentov in je sodelovanje na res dobri ravni. Na tem področju sodelujem kot predstavnica Karitas ter predstavljam naše poglede na urejanje tega področja, tudi skozi izkušnje, ki si jih nabiram na terenu.Lampe Jana5

- Vaše delo je razdeljeno na del, ki ga izvajate s pomočjo sredstev, pridobljenih na razpisih, kot tudi del, ki ga izvajate izključno z akcijami in sredstvi, ki ste jih sami zasnovali. Kako poteka to delo?
Res je, ta drugi del predstavlja pripravo in izvajanje del, vezanih na naše akcije. V tem delu je ključno, da sodelujemo z mediji. Zelo smo hvaležni tudi reviji in Radiu Ognjišče za vso podporo našim akcijam.
Tako za ta del pripravljamo vsebine za medije, za oglasne panoje, za informiranje javnosti, snemamo intervjuje, video material in iz teh vsebin potem pripravljamo gradiva za naše akcije.
Mediji so naša velika pomoč. Če ni medijske podpore, potem ljudje ne morejo slišati o naših akcijah, naših načrtih in delu, se ne morejo odzvati. Hkrati smo zelo veseli, ko lahko preko medijev tudi poročamo o pozitivnih učinkih naše pomoči; kaj je bilo zgrajeno, kaj obnovljeno, koliko ljudi nahranjenih, koliko revnih staršev je dobilo delo itd. Če uspemo dati tudi povratno informacijo, s tem pri ljudeh gradimo zaupanje.
Zato je za medije treba pripravljati izjave, gradiva, novice o dogodkih, akcijah …
Letos sta se lahko vaša kolega Jure Sešek in Izidor Šček ob obisku v Burundiju in Ruandi ponovno prepričala, koliko je prošenj ne samo misijonarjev, ampak preprostih ljudi. Ljudi, ki so v revščini, ki so v podhranjenosti, v obupu, ne manjka.

- Ko omenjate sodelovanje, komunikacijo s slovenskimi misijonarji in njihovimi misijoni – kako poteka komunikacija in delo z misijonarji?
Najbolj prisrčna in najbolj konkretna so seveda srečanja v živo. Terenski obisk je priložnost, da se podrobneje pogleda, kaj so potrebe misijona in kaj načrtovati za naprej.
Sicer pa s pomočjo tehnologije komunikacija ni več tako velik problem. Glede na izvajanje projektov smo z nekaterimi misijonarji dnevno v stiku, z nekaterimi nekajkrat na teden. Z leti preraseš službeni okvir in postali smo prijatelji, ki si preko različnih načinov komunikacije pošiljamo slike, obveščajo me o napredkih, o kakšnem veselem dogodku.
Sicer pa mi dvakrat letno vsi misijoni, kjer izvajamo akcijo Z delom do dostojnega življenja, pošiljajo poročila – o družinah, o napredku, koliko in za kaj so porabili. Na tak način dobim vse podatke, kdo je vključen v program, kako se to pozna pri njegovem napredku, kako se družina razvija … S pomočjo teh poročil potem tudi naredimo letni načrt, kako se bo razporejalo sredstva. Ko izvajamo akcijo Za srce Afrike, poleg pridobljenih poročil opravim tudi precej telefonskih pogovorov.
So pa naše akcije vedno usklajene z misijonarji in mi želimo samo odgovarjati na potrebe misijonov in lokalnega prebivalstva ter ne silimo v nekaj, kar bi se nam zdelo, da bi potrebovali.

- Cilj pomoči ljudem v Afriki že dolgo ni več v tem, da bi jih samo navadili na pomoč, ampak da bi se bili s pomočjo lastnega dela, orodja, kmetijstva sposobni sami preživljati. Kako gre to korak po koraku?
Lahko samo potrdim, da misijonarji že dolgo ne dajejo ljudem iz rok v usta. Misijonarji naš dar vedno dvakratno obrnejo in jih je za občudovati, kako premišljeno in načrtno se lotevajo raznih projektov. Če samo pomislim, koliko ljudem smo skupaj že pomagali do lastnega doma – ampak so se ljudje po vodenju misijonarjev in misijonark morali sami potruditi, pomagati, izdelati opeke, prispevati denarno ali pa vsaj oddelati del tega, da bi bili čim bolj vključeni v pomoč in delo za svoj napredek.Lampe Jana2
Kot so razlagale mnoge sestre misijonarke, gre za ljudi, ki so res živeli v najhujši bedi in revščini, niso imeli ničesar. Jedli so enkrat na dan nekaj sladkega krompirja, če so imeli srečo, če ne, še to le tu in tam. V desetih letih, kar traja akcija Z delom do dostojnega življenja, lahko spremljamo, kako so ljudje z delom in zaslužkom na misijonih, kot je čiščenje šol zdravstvenih centrov, ki smo jih gradili, ipd., napredovali. Če nekoč niso imeli niti svoje motike ne svoje zemlje ne semen, so si mnogi uredili vrt, imajo orodje, gojijo različno zelenjavo. Zahvaljujejo se in zdi se jim raj na zemlji, da lahko sedaj jejo trikrat na dan.
Naslednji korak je rast osebnega dostojanstva. V tisti bedi so le nekateri imeli obleko, ki so si jo drugi morali izposoditi, če so šli zdravniku, niso imeli čevljev, otroci ne šolskih oblačil, in jih niso pošiljali v šolo. Sploh si ne morete predstavljati veselja, ki sem ga bila deležna pred tedni, ko se mi je neka gospa iz te akcije zahvaljevala, da si je pred kratkim prvič v življenju lahko kupila svojo obutev. Hkrati si lahko plačajo zdravstveno zavarovanje, zelo pomembno pa je, da sedaj svojim otrokom lahko plačajo šolanje.
    Kot vsako leto bomo tudi v letu 2019 pri reviji Ognjišče podprli akcijo Za srce Afrike, tako da bodo septembrskemu Ognjišču priložene položnice za vse tiste, ki bi radi po svojih močeh sodelovali. Prav tako bodo priloženi obrazci Z delom do dostojnega življenja za priključitev k mesečnemu darovanju za plačilo dela revnih staršev iz Afrike, Albanije in Šrilanke. Hvala vsakemu za vsak dar in solidarnost.

K temu naj dodam, da je vsaka družina v ta program vključena v povprečju tri leta, kar je dovolj, da se postavi na noge, nato pa lahko samostojneje skrbi zase. Zanimivo je videti, da se te družine ponekod tudi združijo, skupaj načrtujejo stvari za naprej.
Nasploh bi dejala, da je povsod, kjer so prisotni naši misijonarji, viden velik napredek. Misijonarji so v te kraje prinesli ljudem dostojanstvo, jim izkazali ljubezen, z njimi trpeli in z njimi gradili boljše osnovne pogoje za bivanje. Ko se v nekem kraju kaj gradi, npr. šola, in so domačini vključeni v to, imajo upanje za svojo prihodnost in prihodnost otrok. Vidijo, da je še nekaj več od samo preživetja naslednjega dne. Misijonarji so jim pripeljali zdravstveno oskrbo, izobraževanje, poskrbeli za zelo visok nivo kvalitete storitev. To kaže zelo velik interes ljudi, ki se želijo vpisati v šole v misijonu, ker je tam boljša izobrazba, kjer otroci dobijo malico, ki je sicer ne, itd. Koliko ljudi in od kako daleč prihaja v zdravstvene ustanove v misijonih, kako daleč se vozijo nekatere nosečnice v porodnišnico v misijonu, ker so slišale o kvalitetni oskrbi ...

- Pogosto se ob besedah revščina in Afrika vidi samo to revščino v obliki pomanjkanja hrane in si niti ne predstavljamo, da je s pomanjkanjem hrane in osnovne dostojanstvenosti prisotna tudi drugačna stiska, izključenost.
Poleg materialne pomoči je pomemben tudi socialni vidik. Najrevnejši ljudje so ves čas odrinjeni na rob. Nihče se ne zmeni zanje, ženske so pogosto odhajale v mesto, če so ovdovele ali zaradi vojn, in bile primorane za preživetje prodajati svoje telo. Koliko žensk se je zahvaljevalo, ker lahko ohranjajo svoje dostojanstvo, ostanejo v svojem kraju, na podeželju, ker imajo sedaj dostojno delo na misijonu.
Pomembno je videti, da se ne zadovoljijo samo z osnovnim preživetjem. Skupina žensk je po enem letu, ko so se že nekoliko postavile na noge, pristopila o misijonarke, da bi se rade naučile brati in pisati. To je bil dokaz, da so uspele toliko urediti najosnovnejše človeške potrebe po varnosti, hrani, delu na polju, da so začutile potrebo po napredovanju tudi na tem področju.
Z izvajanjem teh akcij se dejansko rešuje življenja, omogoča se dostojnejše življenje.

- Kako Slovenci gledamo na karitativno dejavnost? Bi lahko povedali kaj o naši pripravljenosti pomagati skozi zadnjih 10 ali 15 let – je tega posluha več, manj?
Ganjena in presenečena sem, kakšen odziv je pri akciji Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Glavni razlog za to vidim v vključenosti misijonarjev v akcijo. Ljudje jih poznajo, poznajo njihovo delo, predanost, požrtvovalnost, jim zaupajo.

- Koliko je še komentarjev, da imamo dovolj pomoči potrebnih doma, v Sloveniji?
Vedno se pojavi kak tak komentar, gotovo. Če le čas dopušča in je možnost, vsakemu osebno odgovorim in poskušam v dialogu razložiti, zakaj tam pomagamo. Vsi smo ljudje in smo si bratje in sestre. Tega nas uči tudi evangelij. Hkrati se moramo zavedati, da smo z Afriko veliko bolj povezani, kot se zavedamo. Izkoriščamo njihove naravne vire, Afrika zahodnemu svetu služi kot poligon za mnoga bogastva in s pomočjo tega boljše živimo.
Hkrati so pa to tako velike razlike v pojmovanju revščine, lakote, bede, da si ne moremo predstavljati. Ne vem, če si nekdo pri nas predstavlja, da ljudje s kanticami hodijo kilometre daleč po vodo, živijo v blatnih kolibah in kuhajo na odprtem ognju, velikokrat jedo samo maniok (vrsta krompirja) enkrat na dan, so brez elektrike, brez sanitarij, ni zdravstvene pomoči, nimajo dovolj šol, do 100 učencev je v razredu itd. Ne vem, če se zavedamo, kaj tam pomeni lakota.
In ne pristanem na pavšalne floskule, da so Afričani leni. Sploh ni res – Ruandci in Burundijci so zelo pridni ljudje in to pokažejo tudi z delom, ko znajo delati od jutra do večera, sploh ko je šlo za izgradnjo šol, centrov, druge infrastrukture, pa tudi sicer se vsakodnevno trudijo za preživetje.
Razumem pa tudi naše ljudi, ki si zelo težko predstavljajo te situacije. Večkrat se v naših medijih tudi govori, da so ljudje pri nas lačni. Ob vsem preobilju našega sveta je nemogoče, da bi bil kdo pri nas zares lačen in ne bi jedel več dni. Je zgolj tragično, da si ne znamo medsebojno toliko porazdeliti, da bi imeli vsi dovolj. Raje odmetavamo. So pa te situacije neprimerljive z Afriko in tamkajšnjo podhranjenostjo.

- Kako doživljate revščino? Kaj za vas pomeni revščina in kako jo sploh pravilno razumeti, ko po eni strani vidiš to do kraja kruto revščino Afrike in preobilje našega zahodnega sveta?
Ko imaš izkušnjo afriške bede, si lahko ob opazovanju zahodnega človeka najprej žalosten. Koliko hrane in drugih stvari si kopičimo v naših domovih. Koliko odmetavamo.
V preteklih desetih letih sem že marsikaj videla, ampak še vedno naletiš na situacije, ki te res šokirajo, ki ti privabijo solze v oči. Ugotoviš, da je na deželi v Afriki sicer večja revščina, je pa v mestu biti reven veliko huje. Če lahko, bi opisala srečanje z eno mamo, ki nas je vse spravilo v jok, v obup, v onemelost. Gospa je s svojimi tremi otroki v mestu dobila kot miloščino od nekega gospoda prostor, ki meri 2 kvadratna metra – to je mini prostor, kjer so 4 pručke in na steni visita dve vrečki z oblačili. Prostor je brez oken, brez vode, brez elektrike in samo spraševali smo se, kako v tem živijo, se umivajo itd. Ob teh prizorih otrpneš in se vprašaš, koliko obrazov res ima ta revščina.
Revščina je takrat, ko ne moreš imeti niti enega obroka hrane na dan, ko nimaš tekoče vode, ne elektrike ne sanitarij ne postelje in nobenega upanja, da bo kmalu kaj boljše. Ko mora za tuširanje šestih ljudi zadostovati 20 litrov vode in še mora ostati voda za kuhanje in žejo. Ko otrok ne moreš poslati v šolo, ko jim ne moreš zagotoviti oblačil ali obutve. Ko nimaš ne zemlje ne orodja ne posode – ničesar. In kot rečeno: če pri nas prihaja do lakote ali drugih oblik revščine, je po eni strani zelo žalostno, ker je za vse dovolj, je toliko preobilja, da do tega ne bi smelo prihajati. Tam pa ni za vse dovolj, osnovni pogoji so za skoraj vse enaki in vsi so v veliki bedi. Če bi bile pa na svetu dobrine pravično razporejene, pa ne bi smel biti nihče lačen.
Ljudi bi spodbudila, da naj kdaj pomislijo, ali vse stvari, ki jih nakupijo, res potrebujejo. Kako je lepo, če se čemu kdaj odpovemo in tisto, kar imamo, podelimo z drugimi, ki imajo manj od nas. Skozi vsa leta, ko imam priložnost za srečevanje z Afričani, lahko delim to spoznanje: tisti, ki imajo zelo malo, gledano z materialnega vidika, so najsrečnejši. Prevladuje čisto veselje, da imajo le osnovne dobrine za preživetje. In kako ganljivo je videti, da so tisti, ki imajo malo, takoj pripravljeni deliti z drugimi. Ker jih to osrečuje in se znajo veseliti življenja.

Lampe Jana6Jana Lampe
je v Karitas aktivna že od leta 2007. Po srednji šoli, ko je obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu se je odločila za študij geografije in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Še preden je nastopila svoje delo na Karitas, se je trikrat odpravila na misijon v Indijo.
Zdaj na Karitas vodi različne akcije in projekte, ki so povezani z Afriko in južnim Balkanom. V tem času je bila že desetkrat na obisku pri različnih slovenskih misijonarjih v Afriki in na številnih terenskih obiskih v Bosni, Srbiji in Albaniji. Aktivna je tudi v mreži Caritas Europa in Caritas Internationalis.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 8-13.

Ob prihajajočem praznovanju 100 letnice priključitve Prekmurja matični domovini predstavljam dr. Stanislava Zvera, s katerim sva se dobila v Bogojini, kjer opravlja službo župnika že 32 let. Moj sogovornik je eden najodličnejših poznavalcev Kleklovega življenja in s tem obdobja, ki je še kako pomembno vplivalo na priključitev Prekmurja.

V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled

Zver Stanislav1- Smo v letu, v katerem potekajo dogodki ob 100-letnici priključitve Prekmurja matični domovini. Če začneva pri pripravah na samo praznovanje: kako potekajo priprave in kateri so ključni dogodki, ki so še pred nami?
Res je, kar vrsta dogodkov v počastitev te obletnice se je že odvila, tako na cerkveni kot državni ravni, mnoge se še bodo.
Če omenim samo cerkveno plat: naša škofija, torej škofija Murska Sobota, je že pred časom ustanovila pripravljalni odbor, ki je sprejel in začrtal smernice priprave tako na »stvarni« kot duhovni ravni. Beltinci so bili izbrani kot kraj osrednje slovesnosti 17. avgusta, tu je namreč pred več kot 20-tisočglavo množico od vojaške oblasti prevzela Prekmurje civilna oblast. Pokroviteljstvo nad osrednjo proslavo je sprejela Slovenska škofovska konferenca. Sprejeti so bili sklepi o ureditvi trga pred stolnico v Murski Soboti s postavitvijo petih kipov najpomembnejšim akterjem za priključitev, dr. Matiju Slaviču, dr. Francu Kovačiču, dr. Francu Ivanocyju, Jožefu Kleklu st. in Ivanu Jeriču (žal so se pri udejanjenju tega pojavili razni politično-kulturni zapleti) … Na duhovnem področju so bile pripravljene prošnje za vse potrebe, ki jih vsakodnevno med mašo dodajamo k ostalim prošnjam, sedem pridigarskih osnutkov, ki jih je pripravil Lojze Kozar ml., isti avtor je pripravil tudi šmarnice Panonski cvetovi za Marijo, ki smo jih brali v župnijah naše škofije, in so bile »intonirane« na obletnico.
Na osrednji slovesnosti, 17. avgusta, bodo ob vseh slovenskih škofih navzoči tudi škofje sosednjih škofij iz Madžarske, Avstrije in Hrvaške. Pripravljajo se tudi pevci, ministranti, gasilci, pritrkovalci itd.

- Ker bova govorila o vašem raziskovanju takratnih dogodkov, ki so vezani na pridružitev Prekmurja matični domovini in seveda širše skozi življenje Jožefa Klekla st., najprej nekoliko bolj osebno vprašanje: kdaj, na kakšen način ste se vi navdušili za študij oz. preučevanje življenja in dela Jožefa Klekla st.?
Že v otroštvu sem rad brskal po starih (zgodovinskih) knjigah; kot otrok in pozneje gimnazijec sem se na podstrešju naše stare hiše srečeval s Kleklovimi Novinami, Marijinim listom in Kalendarjem Srca Jezušovega – torej s prekmursko periodiko, ki je veliko prispevala k dogodku, katerega stoletnico obhajamo.
Piko na i mojemu zanimanju za našo prekmursko polpreteklost in njeno osrednjo osebnost, Jožefa Klekla, pa je postavil »slučaj«, že kot bogoslovec sem namreč našel Kleklovo zlatomašno podobico z geslom: »Ne iščem, kar je vašega, ampak vas« (2 Kor 12,14). To geslo me je naravnost imponiralo. Vpričo te misli se je v meni sprožil val zanimanja za Klekla, tako da je v mojem osebnem spoznanju počasi dobival mesto, ki je vse bolj ustrezalo poimenovanju, kakor ga je zanj uporabljalo preprosto ljudstvo, »veliki Klekl«. Tako je Kleklovo zlatomašno geslo postalo moje novomašno geslo. Sledilo je zbiranje prej omenjene periodike, ki so si jo hodili izposojat mnogi, dokler me niso škof J. Smej, prof. dr. V. Škafar, + prof. dr. Stanko Ojnik in drugi že »starega« nagovorili, da sem »ob delu« vpisal magisterij, pozneje še doktorat.
Zver Stanislav2
-Se spominjate, kdaj ste se prvič srečali s tem pojmom priključitve Prekmurcev matični domovini?

Žal mi vedenja o tem dogodku ni dala ne osnovna šola ne gimnazija, ampak listanje po Kleklovih Novinah v študentskih Ietih. Moja šola na tem področju je bilo podstrešje in listanje po starih knjigah in takratni periodiki.

- Ob prebiranju in študiranju takratnega obdobja – kaj bi izpostavili kot tisto, kar vas v vsem tem ravnanju takratnih Prekmurcev še posebej preseneča, navdušuje?
Kratko rečeno, slovenske korenine, globoko vrasle v dušo in bit prekmurskega Slovenca; zame je to mali čudež. Pomislite skoraj tisočletje bivanja prekmurskega slovenskega življa – peščice – v tuji državi, pod tipalkami tujega sveta, objetega s tujo oblastjo, kulturo, ki je kljuboval in ob svojih slovensko čutečih »čedermacih« (duhovnikih) »izkipel« v priključitev. Ta volja, to hotenje priti k Sloveniji je bilo zame res navdihujoče. Poleg tega kipi iz prekmurske preteklosti nenehno zatekanje prekmurskega človeka pod Marijin plašč (najstarejše cerkve so posvečene Materi Božji) in iskanje ter naslanjanje na Božjo pomoč. Zato se mi zdi, da bodo šla vsa dogajanja in vsa strokovnost ob tej obletnici mimo bistvenega, če v ozadju dogodka izpred 100 let ne bomo zaznali in spoznali ljudi, ki so molili in se od samega Gospoda učili, kako ljubiti svoj jezik, svoj dom in svoj narod.

- Bi poskusili na kratko, v nekaj stavkih, povzeti kratko bistvo takratnih dogodkov, ki naj bi si ga o njih zapomnil vsak Slovenec?
Slovenci smo skozi svojo pestro in burno zgodovino ozemlja vedno izgubljali, pomislimo na Koroško, Primorsko, tudi Hrvaška poseduje ozemlje s slovenskim življem – edino Prekmurje smo leta 1919 pridobili. Pridobili smo torej ozemlje, za katerega mnogi Slovenci iz ostalih predelov sedanje Slovenije pred prvo svetovno vojno niso niti vedeli. Žal tudi dandanes dežela med Muro in Rabo ostaja v marsičem osamljena, odrinjena ... Ne bom našteval razpok med Prekmurjem in ostalo Slovenijo tako na gospodarskem, kulturnem kot drugih področjih, pa … veste, kljub temu je naša dežela dežela dobrih, gostoljubnih ljudi, ljudi odprtih src in dlani.

- Če greva sedaj malce bolj konkretno, globlje v oris takratnih časov – kako so v letih pred, med in takoj po 1. svetovni vojni živeli ljudje na območju današnjega Prekmurja?
Božidar Raič, duhovnik, politik, jezikoslovec in publicist, ki je v šestdesetih letih devetnajstega stoletja potoval po Prekmurju, je dejal, da je to svet vilinske lepote. Vendar so se za to vilinsko lepoto skrivali trdi žulji ljudi ruralnega sloja, torej pretežno kmečkega prebivalstva, tako pred prvo svetovno vojno kot med njo in po njej. Mnogi so delali na veleposestvih, iskali boljši kos kruha na sezonskem delu na Madžarskem, pozneje tudi v Nemčiji, Franciji. Številni so že pred prvo svetovno vojno odhajali v Ameriko. Množica fantov in mož je končala na raznih tujih frontah, o čemer pričajo farne plošče. Tudi moj stari oče Štefan je umrl na fronti na Češkem. Skratka, socialne življenjske okoliščine niso bile lahke. Toliko težje, ker so bili, kot ugotavlja Anton Trstenjak st., ko opisuje predvojno življenje Prekmurcev, »odtrgani od ostalih Slovencev, zemljepisno ločeni, od svojih gospodarjev pa tlačeni in narodno zatirani, životarijo in se opirajo samo na svojo pomoč. Nekaj jih je protestantov, a ogromna večina je katoliška.«

- Kako se je med prekmurskimi Slovenci razvijala ideja o združitvi z matičnim narodom? Kdo je bil protagonist te ideje?
Zdi se mi, da odgovor na to vprašanje nakaže Jožef Klekl st. sam na shodu pred 100 leti, ko je množici govoril: »Dragi Slovenci! Preganjali so me, ar sam z celega srca brano i zagovarjao živlenje vaše düše – vero – i živlenje vašega naroda, materno reč. Za to dvoje sem borio, ar sam znao, da brez teh dveh reči nieden narod ne more obstati. Narod, čeprav ga obdajajo nepramagjive trdnjave, čeravno ga branijo stojezeri topovi, čeravno ga varüje milijonska vojska, če nema vere z prepričanjom, i z düšov pa telom se drži svoje materine reči, je zgüblen. Kje so velikanski narodi starih časov, Asirci, Babilonci ..., Rimljani? Kje so njihove nepregledne države? Nega jih. Fundament – vero i ljübav do materne reči so zavrgli, zato so preišli.
Vera i ljübav do maternoga jezika! To more vaše geslo, vaša dužnost biti v prvoj vrsti, Slovenci. A nikdar ne s sovraštvom. Jaz ne gučim zato najprej slovenski, da bi sovražo ogrski jezik – Bog vari – nego zato, ka je to bila i moja dužnost. Jezik mi je Bog dao, nej za mene samo – nego za celi narod – če ga zavržem, se ga sramüjem – zavržem božji dar – škodim, kvar včinim celomi narodi … Bog nas je za Slovence stvoro ... Trdno moramo povsod, celomi sveti pokazati, da smo Slovenci … Obečate to? Mi Slovenci zahtevamo, naj se Vogrom (Nemcem), med nami živečim, da sloboščina maternoga jezika. Vsi smo skušavali, kak bridko je, če se za verov najdragši kinč, materni jezik v verige vklenjava ... A naša prva dolžnost je ..., povsod pokazati da smo verni Slovenci. Ta slovenski narod naj Bog živi.«
Navedek lepo nakaže dvoje semen ideje o združitvi: vero in jezik. Tako so katoliški in protestantski pisci v 18. in 19. stoletju s svojimi deli, pisanimi sicer v prekmurskem narečju in madžarskem črkopisu, pomagali ohranjati identiteto slovenskemu življu ob levem bregu Mure. Naj jih nekaj navedem: Oba Küzmiča, Štefan in Mikloš, Janoš Kardoš, Aleksander Terplan, Jožef Košič, Jožef Borovnjak in drugi.

- Vi ste osrednjo točko raziskovanja usmerili v lik in delo Jožefa Klekla. Kakšna je njegova vloga v smislu narodnobuditeljstva, zavzemanja za priključitev itd.?
Na tej duhovni osnovi se je potem konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja skupina duhovnikov, zbrana ob tišinskem župniku dr. Francu Ivanocyju (Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Ivan Baša, Peter Kolar in še nekaj drugih, v prevratnih Ietih so se jim pridružili še mlajši Ivan Jerič, Jožef Godina, Lojze Kühar, Mihael Kühar in drugi), začela vse bolj odločno ozirati čez Muro, vse več je bilo tudi stikov s sobrati na desnem bregu Mure. Npr. ob KIeklovi novi maši, 25. 7. 1897, je Frančišek Saleški Gomilšek, župnik in dekan pri Sv. Benediktu, prinesel ceIo dve slovenski zastavi in ju izobesil na prizorišču, skrivaj dobivali knjige Mohorjeve družbe in jih širili med ljudi ... Vse to so bila semena za drevesa, ki so vse bolj širila krošnjo in veje onstran Mure. K temu so veliko pripomogle tudi Novine, ki jih je Klekl začel izdajati decembra 1913, in to v Gajici. Zavedal se je, da človeka najlažje potujčiš, če mu vzameš domačo besedo. Ob domači besedi je prekmurski Slovenec dobival okno v svet in se začel vse bolj zavedati, kdo je. Od tu je tudi klila ideja o združitvi. Seveda to ni bilo všeč Madžarom kot tudi ne madžaronom z dobrimi službami oziroma položaji. Resnici na Ijubo: tem težnjam ni bila naklonjena niti večina evangeličanskih duhovnikov.

Zver Stanislav3- Kako umestiti vpliv Jožefa Klekla med takratne prebivalce Prekmurja?
Bojim se, da bi odgovor na to vprašanje moral zavzemati ves najin pogovor. Kot nekakšna rdeča nit skozi vse Kleklovo delo za osvoboditev prekmurskih Slovencev bi lahko vzeli njegov zapis iz internacije: »Moja ljubezen do domovine se nikoli ni kazala v trkanju po prsih, v kričanju, marveč v samopozabnem žrtvovanju in delovanju za rast dušnega in telesnega, duhovnega in gmotnega blagra ljudstva. Tega me je učil Kristus. Prizadeval sem si mu slediti …«
In njegovo delo je temeljilo na »besedi«. Omenil sem že tednik Novine. Prekmurski Slovenci so jih z veseljem sprejeli, podobno kot nekaj let prej Marijin list in Koledar Srca Jezusovega, saj so jim pogumno povedale, kar so jim Madžari odrekali: da so Slovenci. Budile so ljubezen do lastnega naroda, kulture in besede. Zato je tednik postal najbolj priljubljen in razširjen časopis v pokrajini. Recimo, leta 1919 – torej pred sto leti – so imele Novine 6000 naročnikov, kar pomeni, da jih je imel naročene vsak 12. Prekmurec. Posebej pomembno vlogo je Klekl z Novinami opravil med prvo svetovno vojno. S časnikom je vse bolj odločno budil in odkrival narodno zavest ter vse bolj obračal oči Prekmurcev k matici, si s pomočjo Novin »dopisoval« z vojaki na fronti in tudi tem budil nacionalno zavest, se zavzemal za socialne pravice revnejših itd. O pomembnosti poslanstva Novin piše Matija Slavič, ekspert na pariški mirovni konferenci: »Kleklovo najznamenitejše delo pa je ustanovitev, izdajanje in urejevanje tednika Novine (...) V slovenščini pisane Novine so vzbujale in ohranjevale narodno zavest, ki je ni imel nihče razen maloštevilnih katoliških duhovnikov.« Po razpadu monarhije pa so Novine (5. 1. 1919) razglasile, da je »v združenji vseh Slovencev rešenje vsega naroda«. Z njimi je Klekl sproti razkrinkaval vse madžarske spletke in zahteval priključitev k Sloveniji. Pozneje, v novi državi, pa so se Novine borile za pripadnost Prekmurja k slovenski upravni enoti, za pravično izvedbo agrarne reforme itd. Klekl in lvan Jerič, Maistrov borec in poznejši dekan ter generalni vikar, ter nekateri drugi duhovniki so vzpostavili stike s članom Narodnega sveta dr. Matijem Slavičem in preko njega z dr. Antonom Korošcem ter škofom Jegličem v Ljubljani in dr. Francem Kovačičem. Slavič je septembra leta 1918 prišel v Prekmurje in se seznanil z razmerami. Klekl ga je ob tej priliki prosil, naj pri Narodnem svetu posreduje za uresničitev teh teženj.

- Poleg omenjenih madžarskih spletk – kdo so bili še drugi nasprotniki Klekla in ideje o priključitvi Prekmurja?
»Klic« k matici so krepko potrjevali tudi shodi. Tako je 20. oktobra 1918 društvo za pomadžarjenje Slovenske krajine, da bi s svojimi pristaši izpovedalo neomajno zvestobo madžarski domovini, organiziralo shod v Murski Soboti. Klekl pa je poslal na ta shod precejšnjo skupino slovensko zavednih ljudi pod vodstvom cestnega nadzornika Jožefa Cigana, ki so z medklici izpričevali slovensko zavest. Ljutomerski narodni svet je samo teden dni pozneje priredil v Ljutomeru veliko zborovanje. Shoda se je udeležilo veliko ljudi iz Prekmurja, posebej iz Dolinskega. Klekl je spet poslal svoje ljudi z resolucijo, ki jo je sam sestavil in je zahtevala priključitev k Sloveniji. Na god sv. Štefana, 26. decembra 1918, pa je Narodni svet v Mariboru po dogovoru s Kleklom, ki je bil v bolnišnici, zato ga je zastopal Ivan Jerič, organiziral v Radgoni »Prekmurski shod«, ki je spet manifestiral željo Prekmurcev, da se priključijo matici. Novine so takrat celo pisale: »Prvi tabor prekmurskih Slovencev pozdravlja novo skupno Vlado SHS in prosi, da vzame kmalu pod svoje okrilje slovensko Prekmurje.« Po vseh teh shodih je val navdušenja za Slovenijo postajal vse večji. Nenazadnje tudi zaradi Kleklovih širiteljev (poverjenikov) Novin in Marijinega lista, ki so bili vsi zavedni Slovenci in edina, čeprav neregistrirana, a še kako opazna narodno zavedna slovenska organizacija.
Ob tem vprašanju bi bralca rad opozoril na dva simpozija, ki ju je organizirala Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, in sicer lvanocyjev simpozij leta 1984 in Kleklov simpozij Ieta 1994. Sled obeh sta tudi zbornika, ki v zbranih predavanjih nazorno odslikavata podobo Prekmurja v Ivanocyjevem in Kleklovem času.

Pri proučevanju vloge in lika Jožefa Klekla st. sem želel in hotel biti služabnik, z malo in veliko začetnico izpisane r/Resnice. Včasih celo njen ujetnik. Čutil sem, da moram tako preizkušenemu koščku slovenske zemlje dati vsaj skromen poklon, obenem pa globok priklon vsem očetom naše Slovenske krajine. To me je vodilo pri mojem delu, ustvarjanju.

Če se ustavim samo ob Kleklu, lahko rečem, da je »potoval« skozi kar tri družbene sisteme, in sicer: klasični politični sistem, za katerega je značilno, da je bila politika še v okviru svetega in je bilo njegovo delovanje povezano z verskimi (krščanskimi) vrednotami; dalje skozi liberalni politični sistem, ki je zavestno uvedel Iočitev države od Cerkve, kar pomeni zanikanje Svetega oziroma svetosti življenja; in še tretji, totalitarni politični sistem, ko je totalitarizem doživel na lastni koži in si je z begom onstran Mure reševal življenje, in potem 1945. Ieta diktaturo proletariata z izgubo volilne pravice itd. V drugem, torej liberalnem sistemu (med vojnama) je sam vstopil v politiko kot poslanec Ljudske stranke in pozneje banski svetnik in kot tak reševal gospodarska, socialna (delavcev na veleposestvih, zdomcev), šolska vprašanja (npr. gimnazija v Murski Soboti). Seveda ne njemu kot tudi ne »očetom krajine«, kot jih sam rad poimenujem, v nobenem obdobju ni manjkalo nasprotnikov – Madžarov, madžaronov, Ievičarjev (komunistov), sicer pa o tem več spregovori moja knjiga Tebi, Slovenska krajina …

- Kakšen je bil pri tem vpliv ljudskih misijonov?
Konec 19. stoletja so Madžari obhajali tisočletnico svojega prihoda na panonska tla. Takrat so želeli pomadžariti tudi vse manjšine. Takrat se je tudi slovenščina – torej prekmurščina – morala umikati madžarskemu jeziku, tako iz poimenovanj krajev, naselij kot tudi iz šol. Zavedati se moramo, da je ta jezik ostal živ samo v cerkvi. Zato so tudi nekateri duhovniki, kot npr. Ivan Baša in Klekl, bili premeščeni, ker so njihovi veroučenci škofu na vizitaciji odgovarjali v prekmurščini. Ljudski misijoni so bili gotovo v veliko pomoč, da je slovenski živelj ohranjal slovenski čut, narodnost in materni jezik. Zanimivo je bilo, da so misijone prihajali vodit duhovniki s štajerske strani.

- Katoliški duhovniki imajo neprecenljive zasluge za ohranjanje slovenstva v Prekmurju in za združitev z matičnim narodom. Danes bi radi nekateri to vlogo zmanjšali. Zakaj menite, da je tako?

Ali ni od Gospodovih časov tako? Če so meni nasprotovali, bodo tudi vam ...Ta Gospodov šepet se prav razkošno sliši tudi skozi naš čas, žal vse bolj tudi v našem slovenskem prostoru. Pomislimo samo na negativno držo dominantnih medijev do katoliške Cerkve, aktualno debato o financiranju zasebnih šol itd. Tako se recimo ob primeru obhajanja 100-Ietnice pridružitve Prekmurja k matici sprašujem: Mar ne bi bilo lepo in koristno za vse državljane, še posebej za Prekmurce, da bi Cerkev in država z roko v roki obhajali ta jubilej? Da bi bili recimo vsi osnovnošolci in srednješolci iz Pomurja sedaj ob koncu šolskega leta povabljeni na takšno skupno slovesnost? Mar ne bi bilo to državotvorno? Ali niso o tem dogajanju izpred sto let pod vodstvom katoliške duhovščine v šolskih učbenikih zapisane samo »temne lise«? Ali ni sedanjim generacijam mladega rodu delo narodnozavednih katoliških duhovnikov prikrito? Ali ne Iebdi še zmeraj nad temi osebnostmi tiha, skrivnostna odrinjenost, prenesena v naš čas kot utež iz kovačnice ideološke polpreteklosti? Ali čutimo – vsaj Prekmurci – svoj dolg do njih, brez katerih bi tekla meja med Slovenijo in Madžarsko danes na Muri, ne pri Hodošu, kot je dejal škof dr. Jožef Smej?

Zver Stanislav4- Iz časopisov takratnega časa in drugih dokumentov tudi izhaja, da so bili protestanti proti združitvi Prekmurja s Slovenijo. Tudi sami ste prej omenili, kakšno stališče so imeli do tega priključitvenega vprašanja.
Odgovoril bom v duhu ekumenizma: protestantski duhovniki imajo nemalo zaslug za ohranitev slovenske pisane besede v deželi med Muro in Rabo, katoliški duhovniki – velika večina – pa ob pisani besedi tudi veliko nenadomestljivih zaslug za priključitev Slovenske krajine k matici.

- Že dlje časa poteka proces za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa. Kakšen je bil Kleklov odnos do Halasa?
Da, hvala Bogu – upamo, da bo proces beatifikacije prišel kmalu do konca. Tiho, skromno smo upali, da bi to bilo ob letošnji obletnici pridružitve. Pa Božji mlini meljejo počasi, vendar sigurno.
Kar pa se tiče odnosa Klekla do Halasa, na kratko: Božji služabnik Danijel Halas je bil rojen 24. 6. 1908, Klekl pa se je preselil v Črenšovce v »neupokojeni pokoj« 1. 10. 1910, in je tako spremljal telesno in duhovno rast Danijela tako rekoč do njegove mučeniške smrti (tudi iz internacije na Madžarskem). S Kleklom je Halas sodeloval tudi kot študent (ohranilo se je nekaj dopisovanja med njima). Klekl mu je bil tudi novomašni pridigar. Pridiga je izzvenela v misel: »Duhovnik – Marijin sin!« Po starših in Kleklu se je Halas navzel velike ljubezni do Marije. V Kleklove Novine je Halas tudi pisal različne članke: o prekmurski družini, o izseljencih, o vzgoji mladine, o zakonskem življenju itd. Na nek način mu je bil Klekl v resnici duhovni voditelj oziroma učitelj.

- Ko govorimo o priključitvi Prekmurja matični domovini, je zanimivo vedeti, da se je avgusta 1919 zgodila naprej civilna priključitev, na cerkveni ravni pa je to območje prešlo pod slovensko oblast šele 4 leta kasneje.
Cerkev v Prekmurju je še naprej ostala pod sombotelsko škofijo in jo je škof upravljal s pomočjo generalnih vikarjev. Šele 1923 je to področje prešlo pod mariborsko administraturo. Mimogrede, pred tem je bila prisotna tudi ponudba Svetega sedeža za novo, samostojno škofijo. Po pridružitvi lavantinski administraturi se je začel tudi v Cerkvi uvajati knjižni slovenski jezik (škof A. Karlin), ki ga pa mnogi Prekmurci niso bili vešči. Tudi zaradi tega je prihajalo do določenega nezadovoljstva. Tudi zato so Kleklu celo nekateri njegovi stanovski tovariši očitali, da jim je naprtil »prekštajersko« administraturo. Klekl je sicer s prekmurščino v Novinah vztrajal, čeprav so mu to kasneje M. Kranjec, F. Godina in drugi levičarji očitali, češ da ni bil za slovenski jezik.
Zver Stanislav5
- Kaj so bile glavne spremembe po priključitvi matični domovini?
Gotovo je bila največja pridobitev v tem, da je pokrajina dobila slovensko zaledje, ogrski Slovenci so postali del matičnega telesa.
Drugo, kot že rečeno, Klekl je (kot tudi drugi »očetje Krajine«) priključitev Prekmurja k matici gradil na jeziku. Ne samo preko Novin ali Marijinega lista, ampak ga je vedno »slavil«; tudi ko je bil v internaciji, mu je bil materni jezik »kinč predragi«. In v tem jeziku se je odslej poučevalo v šoli in Cerkvi, v tem jeziku se je začelo uradovati …
Počasi so se stvari spreminjale tudi na gospodarski in socialni ravni. Vezi s slovenskim ozadjem so tudi na teh področjih postajale trdnejše. V pomoč pretežno kmečkemu prebivalstvu so bile agrarna reforma, ustanovitev hranilnic in posojilnic. Seveda je pokrajino ob Muri s pretežno kmečkim prebivalstvom in z dokaj gosto poseljenostjo še naprej bremenila revščina. Obstajala so veleposestva, kamor so kmetje hodili delat, veliko je bilo sezonskega odhajanja na delo v tujino, tudi še v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Spet mimogrede, kako dobre vezi je imel Klekl vzpostavljene z zdomci: v Novinah jim je celo posvečal določene rubrike, kot npr. Hižički domačoj.
Storil bi opustitev, če ne bi omenil še naslednje spremembe po priključitvi: že iz davnine je prekmurski narod držala pokonci globoka in trdna naslonjenost na Boga, torej vera, ter srčna navezanost na Marijo. In prav zanimivo je, kako so po pridružitvi začele rasti nove farne cerkve ter število novih moških in ženskih duhovnih poklicev.
In tu se mi poraja eno od poglavitnih vprašanj: Ali se nas bo ob vseh dogajanjih, ob tej jubilejni obletnici, dotaknilo tisto, kar je res bistveno? Se bo praznovanje ustavilo samo ob zunanjostih, opustilo pa najpomembnejše, namreč dejstvo, da dogajanje izpred sto let ni bilo »izkrojeno« samo v človeških prizadevanjih politikov in diplomacije, še manj zaradi slučajnih okoliščin, ampak v naročju Gospodarja časov? Na to dejstvo opominja tudi Ivan Jerič, ki v svojih Spominih omenja, da so v času pariške konference že obupovali in mislili, da bo uspeh za rešitev Prekmurja izostal, čeprav so storili vse, kar je bilo v njihovih močeh, in trdi, da »nam je ostal samo Bog in molitev«. Tudi ta element, ta duhovna komponenta izza te obletnice nakazuje prisotnost čudovite Božje sledi, česar res ne bi smeli pozabljati.

- Že prej ste omenili knjigo Tebi, Slovenska krajina, in da gre tudi za skromen poklon z vaše strani ob letošnjem jubileju priključitve. Kako bi predstavili to knjigo?
Zver Stanislav6V knjigi, Tebi, Slovenska krajina, s podnaslovom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, ki je moja nekoliko predelana doktorska disertacija, sama priključitev Prekmurja k matici ni osrednja tema, se je pa nemalokrat dotakne, saj sem hotel bralcu približati resnico o slovenstvu ene najmarkantnejših osebnosti prekmurske zgodovine. To so mu mnogi idejni nasprotniki po drugi svetovni vojni odrekali, in sicer na osnovi nekaterih dokumentov, ki so nastali med njegovo internacijo na Madžarskem. Gre za resnico o tem velikem rodoljubu, o globoko čutečem in zavednem Slovencu, duhovniku, pisatelju, pesniku, publicistu, politiku …, ki nosi prav gotovo tudi eno od vodilnih vlog pri priključitvi Prekmurja k matici. Knjiga na osnovi literature in dosegljivih virov obelodani dogodke in delo različnih oseb, ki so bile za slovenstvo, kot tudi tiste, ki so bili proti temu. Zaradi tega – morda je to nekoliko moteče – je knjiga dokumentirana z več kot 600 opombami. Urednik knjige mi je dejal, da gre praktično za dve knjigi. Samega pa me je pri pripravi te knjige ob obletnici priključitve Prekmurja k Sloveniji vodila želja približati bralca resnici, da očitanje Kleklu, da je separatist, renegat, madžaron ipd., nima z zgodovinsko resnico nič skupnega, kar medvojni akti tudi potrjujejo. Hkrati pa knjiga predstavlja, ob doslej »nevidnih« dokumentih, vidnejše, z globoko ljubeznijo izpolnjeno poslanstvo, ki ga je Klekl (skupaj z drugimi katoliškimi duhovniki) opravil za slovenstvo in priključitev dežele med Muro in Rabo k matici.

 

Zver Stanislav0Stanislav Zver
je bil rojen leta 1947 v vasi Gomilice v župniji Turnišče. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je istega leta 1973 bil posvečen v mašnika. Svoj študij je nadaljeval in magistrski študij končal z nalogo: »Pomen Jožefa Klekla st. (1874-1948) v obrambi slovenstva med Muro in Rabo.« Doktorski študij je zaključil z nalogo: »Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874-1948) v medvojnih dokumentih (1941-1945) in v luči predvojnih dogodkov.«
Dr. Stanislav Zver je na svoji dušnopastirski poti služboval v Črni na Koroškem, v Črenšovcih, v Maroboru je bil dve leti spiritual v bogoslovju, sedaj pa je že 32 let župnik v župniji Bogojini. In še zanimivost - v času svojega odraščanja je dr. Stanislav bil ministrant še enemu velikemu prekmurskemu velikanu Ivanu Jeriču.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 8-13.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh