Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov.

»Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih ... Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

»Le poglejte vinske griče! / Cerkvice na njih so v krogu. / Bele cerkvice – ovčice / čuva Mati v Logu.« je v pesmi Vipavska označil svoj domači svet Filip – Lipče Terčelj, ki se je rodil na svečnico, 2. februarja 1892, v zaselku Grivče v župniji Šturje. Od matere Marije se je naučil ljubezni do revežev in ljudi na obrobju družbe, od zahtevnega očeta Filipa pa delavnosti. V svojem učitelju Andreju Pernetu je imel zgled, kako versko življenje povezovati z znanjem, poučevanjem in umetnostjo. Ko so se leta 1905 odprla vrata Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, je Lipče postal član prve generacije slovenskih intelektualcev, ki so se na tamkajšnji gimnaziji izobraževali izključno v slovenskem jeziku. Imeli so odlične in zahtevne profesorje; prvi cilj Zavoda pa je bila vzgoja za vsestransko zrelo krščansko osebnost. Od 30 prvih maturantov leta 1913 se jih je kar 21 odločilo za duhovniški poklic. Med njimi je bil tudi Filip Terčelj, ki je ta klic čutil v sebi že od otroških let v globoko verni družini in živem župnijskem občestvu. Po štirih letih študija v ljubljanskem bogoslovju je bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel čez dva dni v Ljubljani, 13. junija pa ponovitev v cerkvi sv. Antona na Fužinah ob izviru Hublja. Tri tedne zatem je umrla mama Marija. Filip je bil duhovnik ljubljanske škofije in kmalu po novi maši je dobil dekret za kaplana v Škofji Loki, kjer je deloval od avgusta 1917 do septembra 1921, ko je šel na dodatni študij v Nemčijo. V Škofji Loki se je veliko ukvarjal z mladino; škof Jeglič je cenil njegovo delo in leta 1918 je v Škofijskem listu objavil Terčeljevo tehtno razpravo o delu z mladimi. Omogočil mu je, da svoja spoznanja obogati z nemškimi izkušnjami (1921–1922).
Sledilo je dvanajst let (1922–1934) neutrudnega dela v goriški nadškofiji. Povsod, kjer je deloval, je bil z vsem srcem. Nikoli pa ni skrival, da mu je najbližja primorska duša. Na Goriškem je bilo pomanjkanje duhovnikov in tako ga je škof Jeglič ‘posodil’ nadškofu Sedeju. Terčelj se je vključil v Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovsko združenje slovenskih in hrvaških duhovnikov, ki je s pristankom nadškofa Sedeja postalo pobudnik verske, narodne in kulturne dejavnosti med slovansko manjšino v Italiji. Terčelj je bil duhovni vodja in katehet v goriškem Alojzijevišču, zavodu za slovenske dečke s podeželja, ki so se pripravljali na šolanje v gimnaziji. Bil je glavni organizator Prosvetne zveze in urednik njenega glasila Naš čolnič. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Goriške Mohorjeve družbe (1925), ki je začela izdajati knjige, tudi njegove: Za domačim ognjiščem, Zrna, Mati uči otroka moliti. Leta 1929 je s skladateljem Vinkom Vodopivcem in drugimi pripravil tri pesmarice za slovensko bogoslužje: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Zdrava Marija (1933). V njih je 116 njegovih pesmi, ki so jih uglasbili tedanji najboljši slovenski skladatelji in številne pojemo še danes. Nadškof je leta 1929 izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinščini in s tem dal pobudo za “župnijske ali farne šole” za pouk krščanskega nauka. Terčelj je zanje napisal molitvenik Mati uči otroka moliti, priročnik za starše, kako naj otroke poučujejo verouk doma.
Fašistični oblastniki so budno spremljali njegovo delovanje. 1. februarja 1930 je bil poklican na kvesturo (policijsko upravo) v Gorici. Kvestor mu je očital, da se ne posveča le duhovniškim opravilom, ampak se ukvarja tudi s politiko. Ostro ga je opozoril, da oblast tega ne bo dopuščala. Hkrati z opominom mu je izrekel nezaupnico, ki je omejevala njegovo gibanje. 30. decembra 1931 je bil aretiran. Najprej je bil v goriških sodnih zaporih, nato pa v koprski ječi, kjer so ga pri zasliševanjih tudi mučili, kar mu je pustilo posledice za vse življenje. 6. junija 1932 je bil obsojen na pet let konfinacije (pregnanstva) v mesto Campobasso v srednji Italiji zaradi delovanja med mladino. Druge obtožbe so se izkazale za neresnične. ‘Samo’ na konfinacijo je bil obsojen, ker mu niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi ga lahko obsodili na zaporno kazen. Decembra 1932 se je po amnestiji vrnil v Gorico. Za režim je bil še vedno nevaren. Nastale so nove stiske in težave. Na noben način ni mogel dobiti duhovniške službe, zato mu ni kazalo drugega, kot da se vrne v Ljubljano.
Proti koncu aprila 1934 je pobegnil čez državno mejo v Ljubljano. Škof Rožman ga je najprej postavil za prefekta v Marijanišču, od decembra tega leta do konca druge svetovne vojne je bil profesor verouka na II. državni (Poljanski) gimnaziji. Jeseni 1935 je postal tudi bolniški duhovnik v bolnišnici za duševne bolezni in se je preselil na Poljanski nasip. Ko so aprila 1941 Ljubljano zasedli Italijani, so Terčelja za štiri tedne zaprli. Leta 1942 je obhajal srebrnomašniški jubilej v bolniški kapeli v Ljubljani. Jeseni 1944 je bil po desetih letih zadnjič na obisku pri svojih domačih v Šturjah.
Po zmagi revolucije maja 1945 je bil od junija do septembra v komunističnih zaporih. »Jaz, ki sem izmed vseh duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova stopiti na križev pot, ki je bil najhujši.« Bližala se je njegova Kalvarija. Pred božičem je šel v Sorico pomagat tamkajšnjemu župnijskemu upravitelju Francu Krašni, ki je skrbel tudi za Davčo. Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1947, je Krašna v Sorici oznanil, da naslednji dan odhajata oba v Ljubljano in zato nekaj dni ne bo božje službe. Res sta se tega dne odpravila v Ljubljano in sta bila na poti proti Železnikom zajeta. Najstarejša pričevanja in pisni dokumenti povedo, kje sta bila zajeta in kje sta bila “zverinsko umorjena”, kot je v mrliško knjigo zapisal soriški župnijski upravitelj Ivan Skvarča. Iz raznih pričevanj je razvidno, da morilcem ni šlo le za likvidacijo. Iz sovraštva do vere in Cerkve so duhovnika več ur mučili, preden so ju umorili. »Ker si že pri Bogu,« je zapisal Ivan Albreht v Sklepnem pogovoru s Filipom Terčeljem, »veš, da sem na začetku iskal le podatke o tebi in prebiral študije o tvojem življenju ter besedila, ki si jih napisal. Toda v nekem trenutku sem se ti začel priporočati.«

ČUK, Silvester. Filip Terčelj (1892-1946). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 09, str. 42.

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so 15. decembra 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo »drinske mučenke«. Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002. Božje služabnice, drinske mučenke, so vero in ljubezen do Kristusa izpričale z mučeniško smrtjo in si s tem sedemdeset let kasneje prislužile razglasitev za blažene mučenke. Kot je utemeljil papež Benedikt XVI. v odloku, ki ga je sprejel januarja 2011, so si to prislužile, ker so utrpele smrt zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei). Spominjamo se jih vsako leto 15. decembra, na obletnico njihove smrti.

Hčere Božje ljubezni zveste do konca

Sestre reda Hčera Božje ljubezni, katerih temeljno poslanstvo je vzgoja in izobraževanje otrok in mladine, je na prošnjo sarajevskega škofa Josipa Stadlerja že leta 1882 pripeljala v Sarajevo sama ustanoviteljica s. Frančiška Lechner (1833-1894). Že jeseni tega leta so v Sarajevu odprle Zavod sv. Josipa, katerega ravnatelj (pa tudi profesor, učitelj, svetovalec in spovednik sester) je bil Anton Bonaventura Jeglič, poznejši ljubljanski škof, takrat pa kanonik v Sarajevu. Kmalu so sestre ustanovile še druge šolske in vzgojne zavode, v katere so brez razlike sprejemale otroke katoliških, pravoslavnih in muslimanskih družin. Leta 1911 so sestre kupile na Palah pri Sarajevu dvonadstropno vilo za oddih in za potrebe svojih bolnih sester. Dogradile so nove stavbe in odprle osnovno šolo, ki je delovala do konca prve svetovne vojne. Po letu 1919 je samostan na Palah poleg bolnih sester sprejemal bolnike in turiste. Imel je tudi nekaj zemlje, ki so ga obdelovale sestre same. V usodnem letu 1941 je bilo na Palah pet sester, ki smo jih že predstavili.

V uvodu smo že zapisali, kaj se je zgodilo 11. decembra 1941. V Goražde so jih privedli 15. decembra. Po obilni večerji so se hoteli četniški oficirji 'zabavati' s sestrami. Začeli so jih loviti po sobi v drugem nadstropju vojašnice in trgati obleko z njih. Sestre, ki so dale zaobljubo čistosti Bogu, so bile odločene: rajši v smrt, kakor prelomiti svete zaobljube. Prednica sestra Jula je stekla k oknu, ga odprla in zakričala: "Sestre, za menoj! ... Jezus, usmili se nas!" Potem je skočila skozi okno, za njo so skočile še druge. Na kamnitih tleh so se pri padcu poškodovale, a so ostale žive. Tedaj so prihiteli četniki in jih z bajoneti pomorili. Njihova trupla so odvlekli na obalo Drine, kjer so zmrznila in grobar jih je porinil v deročo reko, ki jih je odnesla - v Božje naročje ...

Sestra Marina Krizina Bojanc

Po zaslugi škofa Jegliča je veliko vernih deklet iz tedanje ljubljanske škofije, predvsem iz župnij na Dolenjskem stopilo v red Hčera Božje ljubezni, med temi tudi naši dve drinski mučenki. Sestra Krizina Bojanc se je rodila 14. maja 1885 v Zburah. Pri krstu v župnijski cerkvi v Šmarjeti pri Novem mestu je dobila ime Jožefa. Imeli so srednje veliko kmetijo, ki pa ni prinašala dovolj dohodkov, tako da je oče Bojanc leta 1891 šel za zaslužkom v Ameriko, od koder se ni vrnil. Pepca je kot najstarejša od štirih preživelih hčera več kot dvajset let svojega mladega življenja posvetila družini. Ko so mlajše sestre odraščale, ji je Gospod pokazal pot v samostan in sicer k Hčeram Božje ljubezni v Sarajevo, kjer je bil noviciat. To se je zgodilo leta 1921. V samostanu je opravljala podobna dela kot doma: v hlevu pri živini, na njivah, vrtovih, travnikih in v gozdu. Pri vseh opravilih je bila združena s svojim Gospodom in z nebeško Materjo. Ta povezava se je začela z vsakodnevno sveto mašo in obhajilom. Rada je molila rožni venec, ki ga je imenovala "rožni venec Marijinih solz". Ena od sester, ki je živela z njo, pričuje, da je v pogovoru večkrat rekla: "Zelo si želim, da bi umrla mučeniške smrti." Ta njena želja je bila uslišana.

Sestra Marija Antonija Fabjan

Vas Malo Lipje, kjer je bila 23. januarja 1907 rojena Jožefa Fabjan, blažena sestra Antonija, je bila tedaj pod župnijo Hinje, zdaj pa spada v župnijo Žužemberk. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa pet, Jožefa je bila po starosti tretji otrok iz drugega zakona. Oče je zgodaj umrl in vse skrbi so padle na ramena mlade vdove, ki jo je telesni in duševni napor strl. Jožefa je skrbela zanjo kot enajstletna deklica, vendar je lučka njenega življenja ugasnila. Otroci so bili premajhni, zato so jih po smrti druge matere po tedanji navadi razdelili med sorodnike. Jožefa je imela srečo: k sebi jo je vzela teta Marija Poznik, pobožna in dobra žena. Ko ji je nečakinja razodela svojo odločitev, da gre v samostan, je bila vesela. Jožefa je stopila v družbo Hčera Božje ljubezni v svojem 22. letu v Sarajevu. Kot sestra je opravljala hišna dela, delala je na vrtu, na polju, v hlevu. Leta 1937 je naredila večne zaobljube. Ohranilo se je lastnoročno napisano besedilo zaobljub, kjer obljublja "dosmrtno uboštvo, čistost in pokorščino ... Prizadevala si bom, da bom zaobljube izvrševala z vsemi svojimi močmi, s pomočjo milosti Gospoda Boga." To je potrdila s svojo mučeniško smrtjo.

Molitev
Gospod Bog, ti si svoje blažene Julo, Berchmano, Krizino, Antonijo in Bernadeto obdaril z milostjo redovniškega poklica in z močjo, da so zvestobo in ljubezen do Tebe potrdile s prelitjem svoje krvi. Podeli tudi nam stanovitnost v veri, da se tudi za ceno trpljenja ne ločimo od Tebe. Daj, da nam bosta njihov zgled in priprošnja pomagala v življenjskih bojih in da bomo tako dosegli večno zveličanje. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

ČUK, Silvester. s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. (Pričevanje). Ognjišče, 2011, leto 49, št. 4, str 20-21.

* 9. januar 1902, Barbastro, Španija; † 26. junij 1975, Rim, Italija

Poklicno delo naj postane Božje delo

Ustanova Opus Dei, ki jo je papež Janez Pavel II. leta 1982 povzdignil v osebno prelaturo, je sredi leta 2003 začela svoje stalno apostolsko delovanje tudi v Sloveniji: odprla je svoje prvo središče v Ljubljani. Nekakšno "redovno pravilo" gibanja/ustanove Opus Dei je knjižica "Pot". Mnogi pravijo o njej; da je to "Hoja za Kristusom", napisana za ljudi naših dni. Srednjeveški duhovni pisatelj Tomaž Kempčan (ok. 1380-1471) v svoji Hoji za Kristusom poudarja, kako mo­ra kristjan bežati ven iz sveta, če se hoče približati Bogu, Josemaria Escriva de Balaguer pa hoče bralce svoje Poti prepričati: če se hočete posvetiti, približati Bogu, se mu morate približati sredi sveta. To je, po besedah drugega vatikanskega koncila, "pot svetosti za vse". Začetnik gibanja Opus Dei je španski duhovnik Josemaria Escriva de Balaguer, ki se je rodil 9. januarja 1902 v mestu Barbastro v Aragoniji.

Najprej je študiral pravo na univerzi v Zaragozi in dosegel doktorat. Mladi doktor prava je začutil, da ga Bog kliče drugam in vpisal se je na teološko fakulteto v Madridu in jo kmalu dokončal, ker so upoštevali nekatere predmete njegovega prvega študija. Komaj triindvajset let mu je bilo, ko je postal duhovnik. Prva duhovniška služba ga je privedla v revna predmestja španske prestolnice. Skušal je narediti čim več, da bi se Bogu zahvalil za darove, ki so mu bili dani. Okoli sebe je začel zbirati ljudi najrazličnejših poklicev in stopenj izobrazbe: od preprostih ročnih delavcev do univerzitetnih profesorjev. Pogovarjal se je z njimi o Bogu, o duhovnem življenju, o našem krščanskem poklicu. "Bilo mi je šestindvajset let in z božjo pomočjo ter dobro voljo sem ustanovil družbo, ki je dobila ime Opus Dei." Namen te družbe je bil pomagati ljudem različnih socialnih slojev, da bi v sebi izoblikovali čim popolnejšo krščansko podobo - svetost - v izvrševanju svojega poklicnega dela.

V začetku so se ob njem zbirale le majhne skupine, ki jim je mladi duhovnik razlagal: "Če hočete služiti Bogu, ni treba, da bi delali ne vem kakšne reči. Kristus od vseh ljudi brez izjeme zahteva, da bi bili popolni kakor je popoln njegov Oče. Za veliko večino ljudi pomeni biti svet to: posvečevati svoje vsakdanje delo in z delom posvečevati še druge."

Ljudje, ki so se zbirali ob njem in jim je govoril o "krščanstvu za vsak dan", so ga prosili, naj svoje misli zapiše. Tako je nastala knjižica z naslovom Duhovne misli, pisana v zelo ognjevitem slogu. Izšla je leta 1934, vedno znova so jo ponatiskovali in tudi prevajali v številne jezike. Leta 1939 je dobila sedanji naslov Pot (El Camino). Knjižica ni namenjena le članom gibanja, temveč je dobrodošla vsem kristjanom, ki bi resnično radi bili to, kar po Jezusovih besedah morajo biti: sol zemlje in luč sveta.

Družba Opus Dei je med obema vojnama poganjala globoke korenine med španskimi katoličani. Leta 1950 je Sveti sedež Opus Dei dokončno potrdil. Sedež ima v Rimu, kjer biva njegov voditelj prelat, razširjen je po vsem svetu, najbolj v špansko govorečih deželah. Duhovnost te družbe je strogo laična: od vseh članov duhovniki zavzemajo le dva odstotka. Najvodilnejši v njej so redni člani; ki živijo skupno in so neporočeni. Neporočeni so tudi pridruženi člani, ki pa živijo v lastnih družinah. Izredni člani družbe živijo svoje krščanstvo v zakonskem poklicu. Družbi Opus Dei pogosto podtikajo politične namene. Njen ustanovitelj je to odločni zavrnil: "Opus Dei se za nobeno ceno noče vtikati v politiko. Njeni nameni so izključno duhovni in apostolski. Od svojih članov zahteva edino to, da se trudijo svoje življenje oblikovati po idealih evangelija." Življenje ustanovitelja je nepričakovano ugasnilo 26. junija 1975 v Rimu. Kmalu je stekel proces za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo: za blaženega je bil razglašen leta 1992, med svetnike pa je bil prištet 6. oktobra 2002.

Pri Ognjiščću smo izdali tudi njegovi knjigi Brazda in Kovačnica.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 7, str. 38.

* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

"Proč mračne misli, nov se dan rodi, / zdaj grem na pot, srce se ne boji, / saj moja pot se ne gubi v megli, / jasno začrtano jo zró oči ..."

"Lani med evharističnim kongresom v Celju (13. junija 2010) je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca. Duhovna priprava na to slavje je potekala tri tedne pod geslom "Srce se ne boji", vzetim iz Grozdetove pesmi Jutrnica. S svojo mučeniško smrtjo je dokazal, da to niso bile prazne besede.

Zunanje slavje v čast našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, ki je pred božjim prestolom glasnik številne množice slovenskih mučencev iz tistih krvavih časov, se je pričelo 23. maja z izkopom njegovih zemeljskih ostankov na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem, ki so jih počastili in položili v poseben sarkofag. Potem se je začelo romanje relikvij po 'Grozdetovi poti'. Prva postaja je bila naslednji dan župnija Tržišče, kjer se je 27. maja 1923 rodil za ta svet in bil pri krsti zaznamovan za večnost. Somaševanje duhovnikov z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom, h kateremu so posebej povabili župnijske sodelavce, kajti Grozde je bil dejaven krščanski laik, so pričeli z blagoslovitvijo krstne vode in obnovitvijo krstnih obljub. 25. maja je bil sprejem relikvij v župniji Šentrupert, kjer je bil bl. Grozde doslej pokopan. Mašo je daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, ki je bil na začetku škofijskega postopka za beatifikacijo njegov postulator.

Večer so oblikovali birmanci. Iz Šentruperta so relikvije blaženega prenesli na Mirno, župnijo njegovega mučeništva. Med somaševanjem, ki mu je predsedoval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, so pri darovanju prinesli pred oltar Hojo za Kristusom (nabožno knjigo), Rimski misal (bogoslužni molitvenik) in zgibanke o Fatimi, 'gradivo', ki so ga Grozdetovi morilci imeli za dokaz o njegovi krivdi. Relikvije so nosili potomci in bližnji sorodniki otrok, ki so 23. februarja 1943 našli Grozdetovo truplo. V petek, 27. maja, na dan prvega praznovanja godu bl. Alojzija Grozdeta, je novomeški škof Andrej Glavan blagoslovil Grozdetovo kapelo v svetišču na Zaplazu in sprejel njegove relikvije. Mladi so tisti večer romali iz Mirne na Zaplaz, kjer so imeli od dveh do pol osmih zjutraj molitveno bedenje, imenovano 'Grozdetova noč mladih'. To je bila, kot je zapisano v gradivu, "noč iskanja Gospoda, ki je neusahljiv vir Božje ljubezni s svojo navzočnostjo v presveti evharistiji, iz katere raste naša vera v življenje, v dobroto in resnico". Namen te molitvene noči, med katero je mlade s katehezo nagovoril koprski pomožni škof Jurij Bizjak, je bil: spoznavati blaženega mučenca kot priprošnjika za svojo mladost in vero, poživiti iskanje Jezusa v tihi molitvi in evharistiji, poglobiti osebno in skupno molitev, krepiti veselje nad življenjem ter množiti svoje socialno, karitativno in družbeno delovanje.

V soboto, 28. maja 2011, je bila po zaključku 'Grozdetove noči mladih' molitvena priprava na slovesno mašo ob desetih, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval novi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, romarje, ki so napolnili svetišče in šotor ob njem, pa je s homilijo nagovoril ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Pol ure pred mašo so mladi k oltarju prinesli krsto z relikvijami blaženega Alojzija Grozdeta, ki so jih po maši slovesno prenesli v njegovo kapelo. Pri darovanju so predstavniki vseh šestih naših škofij prinesli vsak svojo s škofijskim grbom okrašeno svečo, ki so zdaj ob oltarju v Grozdetovi kapeli v znamenje, da je blaženi Alojzij Grozde priprošnjik za vse Slovence. "Ko so sedaj njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki tukajšnje romarske cerkve na Zaplazu," je v svoji homiliji dejal nadškof Stres, "bodo to božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi tri sonca: sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta, na kar nas bo spominjal njegov tukajšnji grob."

(pričevanje 07_2011)

* 1. junija 1939 v Kamniku, umrl 9. decembra 2013

»V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.«

»Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor,« je v mašnem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki ga je s pokojnikom vezalo iskreno prijateljstvo. »Profesor Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja ... Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, ki jo Bog polaga v njegove roke, in kot odlično nalogo, da iz svojega življenja naredi nekaj velikega in lepega.«

To je v svojem življenju v vsej polnosti uresničil Jože Trontelj. Rodil se je 1. junija 1939 v Kamniku. Po osnovni šoli v domačem mestu je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. »Hvaležen sem za svojo humanistično izobrazbo,« je povedal v pogovoru za Ognjišče (junija 2008). »Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot.« Po maturi leta 1958 je študiral medicino: "o izbiri svoje poklice prihodnosti nisem imel nobenih dvomov". Po diplomi na medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo znanstveno delo. Leta 1972 je postal doktor nevroloških znanosti. Leta 1973 je postal docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medcinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani.

Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Ta dolžnost je sčasoma zasegla ves njegov čas in energijo, tako da ga ni ostalo prav veliko za družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa so njegova prizadevanja zvesto podpirali.

Jože Trontelj je bil leta 1991 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v naši državi. »Članstvo v akademiji je velika čast, tako pri nas, kot tudi drugod po svetu,« je dejal. »Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov.« Leta 1995 je napredoval v rednega člana. V letih 1999-2002 je bil tajnik razreda za medicinske vede, leta 2002 je bil izvoljen za podpredsednika, 22. aprila 2008 pa za predsednika SAZU. »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« je zapisal Alojz Rebula. »Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.«

Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.« Papež Janez Pavel II., ki je to načelo odločno zagovarjal, je svoje besede potrdil z zgledom: umrl je v domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.

(pričevanje 03_2014)

»Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?«
(Izidor Završnik)

Poljski redovnik minorit Maksimilijan Kolbe je izpričal zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega. V zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta. Leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem.

Napisana je v obliki privlačne povesti in sicer na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok (najstarejši in najmlajša sta umrla v nežni dobi) Vinka Završnika in Lucije roj. Kosmelj in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so Izidorju pravili, je bil izredno bister otrok. »Bil je vsestranski. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil,« ga je pohvalil tri leta mlajši brat Drago. Ko je sedemletni Darko prejel zakrament svete birme, mu je mama Lucija na spominsko podobico zapisala: “Kaj Ti življenje bode osladilo? / In kaj v trpljenju bo Te tolažilo? / Kar za Boga - v ljubezni si storil / in da Marijin zvest otrok si bil.” Rad bi šel v šole, toda družina je bila revna, tedaj pa se je zanj zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega. Postal je njegov duhovni oče in dobrotnik. V Gržanovi povesti beremo, kako globoke življenjske nauke je posredoval Izidorju, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila zelo pri srcu. V šolskem letu 1928/29 je bil Izidor vpisan v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije. V razredu je bilo dvanajst semeniščnikov, deset od njih jih je kasneje vstopilo v bogoslovje in so bili tudi posvečeni. Izidor se je učil z lahkoto. »Kar so si drugi stežka ubijali v glavo, je Izidor razumel mimogrede,« je o njem dejal sošolec Franc Puncer. Ostajalo mu je veliko časa za izvenšolske dejavnosti. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovor s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in do leta 1941 je obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.
Mariborsko škofijo je v letih 1933 do 1949 vodil škof Ivan Jožef Tomažič. Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovnikih, ker so v ljudeh ohranjali slovensko narodno zavest. Škofovo posredovanje za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 ostarelih in onemoglih duhovnikov. Zaradi burnih političnih dogodkov je škof Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. »Kot dušni pastir se je Završnik z vso vnemo žrtvoval, ko je neutrudno vršil duhovniška opravila v več župnijah,« je povedal Franc Puncer, njegov duhovniški sobrat in tudi sotrpin. »Pri tem pa je, kot pravi narodni duhovnik, trpel s trpečim ljudstvom.« Pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Neki mož, ki je bil v službi na občini, ga je v največji tajnosti oskrboval z veljavnimi prepustnicami, s katerimi je reševal potrebne. To je bilo zelo nevarno in Izidor je moral računati z najhujšim, če Nemci to odkrijejo.
Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1943, je maševal v domači cerkvi in sredi maše so v zakristijo vdrli gestapovci. Preden je prestrašene vernike blagoslovil, je izrekel opogumljajoče besede: »Potrpite. Ne obupavajte. Svoboda pride.« Po maši ga je v zakristiji aretiral gestapovec in zahteval, da mu izroči prepustnice. Tudi po osebni preiskavi pri njem niso našli nobene, zato so ga gnali na dom in pri pregledu njegove sobe so našli eno prepustnico pod papirjem na dnu nočne omarice. Ob tem ‘zmagoslavnem’ odkritju je eden od gestapovcev Izidorja z vso močjo udaril. Odvedli so ga v zloglasni celjski zapor Stari pisker, zasliševan pa je bil na Grofiji, zasliševalnem poslopju Gestapa. Celjski trije gestapovci Niederberger, Wiegele in Kollman so bili znani po svoji krutosti. Med zasliševanjem so jetnike strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je povedala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.« Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora z naročilom, naj jim prihaja poročat. »Da bi to delal, mi še na misel ne pride,« je zaupal prijatelju Puncerju, ki mu je prigovarjal, naj se umakne nekam v notranjost Nemčije, pa mu je odvrnil, da pastir ne sme zapustiti svoje črede, posebno takrat, ko je v nevarnosti pred volkovi. Spet se je posvetil oskrbovanju župnij, ki so mu bile zaupane. V zgodnji jeseni 1942 so ga spet zaprli. Prestajal je nova zasliševanja in mučenja. »Vso noč sem visel obešen za roke. Če sem se popolnoma stegnil, sem s konci palcev dosegel tla. Trske so mi zabijali za nohte,« je šepetaje povedal sotrpinu Puncerju in dostavil: »Bog ve za nas.« Ko so zasliševanja končali, so ga preselili v mariborske zapore. Na pustni torek, 9. marca 1943, sta ga lahko obiskala oče in sestra Ana. Prosil ju je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev. Med njimi je bil tudi Izidor Završnik. Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.« Franc Puncer, Izidorjev sošolec, sobrat v duhovništvu in sotrpin v gestapovskih zaporih, pa je zatrdil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, ker je delil zakramente in imel vpliv na ljudi.«

ČUK, Silvester. Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 04, str. 42.

“Vsa bogoslužna opravila imajo za svoj prvi namen Božjo čast, vendar hkrati tudi ljudi posvečujejo.”

»V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja) dr. Marijan Smolik, dolgoletni profesor liturgike – znanosti o svetem bogoslužju na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je od 15. januarja 2017 deležen večnega bogoslužja. Ob njegovi osemdesetletnici (2008) so tri ustanove, pri katerih je jubilant sodeloval (Teološka fakulteta, Mohorjeva družba, Družina) izdale njemu posvečen zbornik z latinskim naslovom Liturgia – theologia prima (Liturgija – prva teologija). Tedanji ljubljanski nadškof Alojz Uran ga je v spremni besedi lepo označil: »Njegovo delo je neizmerno, prav tako sta neizmerni njegova skromnost in ponižnost.«

SIN UČITELJSKE DRUŽINE NA KMETIH
»Bogu sem neskončno hvaležen za svoje učiteljske starše Ruperta in Angelo roj. Grčar, ki je imela v sorodstvu tudi več duhovnikov,« je dejal Marijan Smolik, ki se je rodil 3. septembra 1928 v Dobu pri Domžalah. Že naslednje leto se je družina službeno preselila na Koroško Belo, kjer je Marijan prejel prvo sveto obhajilo in birmo ter končal štiri razrede osnovne šole. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu, vendar le do nemške zasedbe leta 1941. Družina se je vrnila v Dob in Marijan je pomagal teti pri delu na polju. Po vojni je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani: iz Doba s kolesom do Domžal in z vlakom v Ljubljano. Po maturi (1949) in vojaščini se je vpisal na Prirodoslovno-matematično fakulteto, po enem letu je sledil študij teologije (1951–1957). Leta 1955 je prejel mašniško posvečenje in po enem letu postal študijski prefekt v bogoslovju in varuh znamenite Semeniške knjižnice. Nadaljeval je študij teologije ter leta 1963 dosegel doktorat z disertacijo Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja, ki jo v znanstvenem svetu pogosto navajajo. Po dveh letih študija liturgike na Katoliškem institutu v Parizu jo je začel predavati na ljubljanski teološki fakulteti, najprej kot docent, kmalu pa kot redni profesor vse do upokojitve (1992). Na predavanja je prinašal celo goro knjig in ko so ga študenti česa spraševali, je rad rekel: »Tega še ne vem, ampak v teh knjigah je gotovo vse napisano!« Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Bil je tudi prodekan in dekan teološke fakultete. Delal je, dokler so mu moči dopuščale, ki so 15. januarja 2017 ugasnile.

“ZDAJ SEM TUDI JAZ MALI ČOPEK”
Marijan Smolik je bil najbolj znan kot knjižničar. Ljubezen do knjig mu je bila prirojena po starših, ki sta bila učitelja. Kot bogoslovec je rad pomagal dr. Janezu Oražmu, semeniškemu vodji, pri spravljanju knjig iz raznih knjižnic in jih urejati. Tako je pridobil velike knjižničarske izkušnje. Že kot študent je začel odkrivati knjižne dragocenosti znamenite Semeniške knjižnice, najstarejše slovenske knjižnice iz začetka 18. stoletja. Kasneje je svojo doktorsko disertacijo oprl na poznavanje starin iz te knjižnice. Odkril je, v katerih knjigah in rokopisih so verske pesmi ohranjene. Kmalu je postal varuh in vodja te knjižnice. Za zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije je leta 1975 napisal knjižico Semeniška knjižnica v Ljubljani. Leta 1979 je za zasluge v bibliotekarsko stroki prejel diplomo, ki nosi ime po učenem Matiju Čopu, sodobniku in prijatelju Franceta Prešerna. Pošalil se je: »Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.« V letih 1976–1991 je bil vodja knjižnice na Teološki fakulteti, leta 1994 je prevzel Škofijsko knjižnico, ki je zelo bogata s slovenskim verskim revijalnim tiskom. V Bogoslovnem semenišču je ustvaril dragoceno knjižnico, ki hrani vse slovenske nabožne knjige (molitvenike, pesmarice), urejene po letnicah prve izdaje, in droben tisk (podobice). V jubilejnem zborniku ob Smolikovi osemdesetletnici je tedanji dekan Teološke fakultete dr. Bogdan Kolar zapisal: »Profesor Smolik je človek, čigar življenje je zaznamovala razpoložljivost kot osnovna značilnost sodelovanja z ljudmi. Vedno je bil na voljo ljudem najrazličnejših strok.«

PREVAJALEC BOGOSLUŽNIH KNJIG
Poslanstvo Marijana Smolika kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije. Prva leta se je na faro vozil z mopedom in nekoč na poti doživel nesrečo, po kateri je, kot je sam pravil, kakor po čudežu ozdravel brez posledic. Ves čas je tudi znanstveno deloval. Njegove razprave in članske, biografije, ocene in zapise najdemo ne le v teoloških, ampak tudi v zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih domačih in tujih revijah. V znanstvenih razpravah se je loteval liturgično zgodovinskih tem, v poljudnih člankih pa je obravnaval praktična liturgična vprašanja. Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. »Izredno pomembno delo!« je zapisal svetniški Anton Strle ob Smolikovi 70-letnici. »Saj so svetniki utelešena razlaga učlovečene Božje Besede, najboljša razlaga evangelija in s tem za premnoge ljudi najlažji dostop h Kristusu.«

ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 02, str. 42.

odlomek iz knjige Luciana Nervija: Fatima:

13. maja 1917: prvo prikazovanje

»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. 'Bolje je, da gremo domov,'« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.' In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: 'Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.' 'Odkod si?' sem jo vprašala. 'Iz nebes.' 'In kaj želiš od mene?' 'Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.' 'Bom šla tudi jaz v nebesa?' 'Da, boš.' 'In Jacinta?' 'Tudi ona.' 'Pa Francek?' 'Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev' /.../

Potem je dodala: 'Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?' 'Smo pripravljeni.' 'Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.' Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: 'Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.' Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Francek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo.

Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju

Na pragu tretjega tisočletja krščanske zgodovine, ko nekateri "preroki nesreče" napovedujejo konec sveta, je še bolj živo vprašanje "tretje fatimske skrivnosti". V svojih spominih jo je leta 1943 zapisala sestra Lucija, edina še živeča od treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazovala Marija od 13. maja do 13. oktobra 1917. Besedilo "tretje skrivnosti" ni bilo objavljano, temveč je bilo v zapečatenem pismu izročeno papežu Piju XII. Njegov naslednik Janez XXIII. je pismo dobil v roke leta 1959. Nadškof Loris Capovilla, tajnik tega papeža, ki mu je besedilo dal prebrati, je v pogovoru za verski tednik Famiglia cristiana konec novembra 1997 izjavil, da tretja fatimska skrivnost ne napoveduje katastrofe za človeštvo in Cerkev, temveč poudarja, da moramo bolj zares vzeti evangeljski klic k pokori in spreobrnjenju.

Prerokom "konca sveta" je hotel zapreti usta tudi papež Janez Pavel II., ki je v drugi polovici letošnjega novembra pri splošnih avdiencah ob sredah začel s katehezami priprave na jubilej druge tisočletnice odrešenja. "Edino Bogu je znano, kakšna bo prihodnost. Mi pa vemo, da bo to vsekakor prihodnost milosti, izpolnitev božjega načrta ljubezni za vse človeštvo in za vsakogar od nas. Zato gledamo v prihodnost polni zaupanja in se ne prepuščamo strahu."

Papež Janez XXIII. je pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost, prejel 17. avgusta 1959, deset mesecev po svoji izvolitvi. Kako ga je sprejel, so vprašali nadškofa Lorisa Capovilla, tedaj papeževega tajnika.

Zelo umirjeno, z vero preprostega krščanskega človeka. Pismo so mu izročili v ponedeljek. Jaz bi ga odprl takoj, on pa mi je rekel: "Odprl ga bom v petek s svojim spovednikom." To dokazuje njegovo modrost in resnost. Besedilo je res prebral skupaj s svojim spovednikom, potem pa se mu je zdelo primerno, da ga pokaže svojim najbližjim sodelavcem pri nekaterih vatikanskih uradih. Ne vem, kako so ga sprejeli, ker nisem bil zraven. Dejstvo je, da mi je potem narekoval pripombo, s katero dokončno in pastoralno odločitev glede tretje fatimske skrivnosti prepušča drugim. Kot bi hotel reči: Ne prenaglimo se. To stališče se mi zdi trezno, uvidevno.

- Lahko bi to razumeli kot prelaganje odgovornosti na ramena drugih, svojih naslednikov...

Ne bi rekel. Sicer pa je bilo pismo naslovljeno na Pija XII. in če je tudi ta veliki papež sklenil, da ničesar ne objavi, je pač že moram imeti razlog za to. Časniki so pisali, da bo to besedilo sestre Lucije objavljeno leta 1960. Glede tega nikoli nisem slišal ničesar iz ust papeža ali njegovih najbližjih sodelavcev; vsem se zdi primerno, da spoštujejo odločitev Pija XII.

- Nekateri so obtožili papeža Janeza, da besedila tretje fatimske skrivnosti ni hotel objaviti zato, ker naj bi se le-ta nanašala na zmote in odpade v Cerkvi zaradi drugega vatikanskega koncila, ki ga je bil sklical papež Roncalli. Kaj pravite na te obtožbe?

Zelo preprosto jih lahko zavrnem: papež Janez XXIII. je umrl leta 1963. Ko bi on "cenzuriral" fatimsko sporočilo, bi njegovi nasledniki lahko objavili, kar je bilo po vesti nujno.

- Brali ste besedilo "tretje skrivnosti"? Ali ste se kdaj o tem pogovarjali s papežem Janezom?

- Ne, nikoli. Seveda pa to ne pomeni, da se papežu sporočilo ni zdelo važno. Lahko pa si mislim, da je bilo vključeno v njegov notranji pogovor z Bogom. Papež Janez je v svojih nagovorih romarjem in v svojih dokumentih pogosto omenjal Fatimo, fatimsko sporočilo. Globoko sled je v njegovem srce pustilo romanje v Fatimo leta 1956. Ko je kardinala Roncallija, ki je bil tedaj patriarh v Benetkah, junija 1958 obiskal publicist Tommaso Gallarati Scotti, sta se s patriarhom pogovarjala o cerkvenih zadevah, tudi o možnosti skorajšnjega konklava (papež Pij XII. je bil že v letih). Kakor bi svojega sogovornika hotel povabiti h globljemu razumevanju mističnega življenja Cerkve, je patriarh šel po dve podobici, kakršne je delil otrokom pri svojih pastoralnih obiskih po župnijah: na eni je bil Francek, na drugi pa njegove sestra Jacinta, fatimska pastirčka, ki sta videla našo Gospo in sta svetniško umrla že v nežni otroški dobi. V svojega gosta je uprl oči in dejal: "Postati moramo podobni tema otrokoma, če hočemo priti v nebeško kraljestvo." Bil je ves prevzet nad sporočilom preprostosti, uboštva, molitve in spokornosti teh fatimskih otrok.

- Ali se vam ne zdi, da bi bilo pametno objaviti "tretjo skrivnost" Fatime, da bi tako naredili konec raznim "ugibanjem"?

Mislim, da bi bilo treba na neki način razsvetliti javno mnenje in sredstva obveščanja glede tega, da bi se izognili takim zastrašujočim ali zavajajočim razlagam.

- Vi poznate "tretjo fatimsko skrivnost"; ali lahko rečete, da so razlage, ki jih širijo, izmišljene?

Niso mi znane vse razlage. Lahko pa povem le to: ko sem pozorno in zbrano prebral tisto besedilo, je to pripomoglo, da se je okrepilo moje češčenje Marijinega Brezmadežnega Srca. Sporočilo mi je prineslo zares veliko duhovno korist.

- Kaj menite o verzijah, po katerih naj bi besedilo vsebovalo katastrofalne napovedi za človeštvo ali za Cerkev?

Ne oziraje se na to, kar je zapisano na tistih listih, lahko iz Svetega pisma, iz samih evangelijev zvemo, da človeštvo čakajo številne preizkušnje. Kar pa zadeva Cerkev, nam dajo misliti Jezusove besede: "Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" To so skrbi in težave vsakega dne. Vsakdanje so tudi razmere boja, nasprotovanj in preganjanj.

- Ali nam - dokler besedilo ni objavljeno, če sploh kdaj bo - lahko ponudite ključ za branje "tretje skrivnosti"?

Takega ključa nimam. Najdemo pa ga v evangeliju. V prvem poglavju Markovega evangelija beremo sporočilo: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju." Kardinal Roncalli, poznejši Janez XXIII., je kot romar v Fatimi dejal, da se je božje razodetje sicer zaključilo, vendar pa Bogu ni nemogoče posredovati novih razlag starega razodetja v duhovno korist nas samih, za življenje Cerkve in v blagor vsega človeštva.

(pričevanje 01_1998)