* 10. novembra 1912, Böttingen – † 3. julija 1998 Gars am Inn

Čudovito zgodbo tega dolgega in izredno bogatega življenja bom pripovedoval kar z njegovimi besedami, vzetimi iz zgoraj omenjene knjige. "Rodil sem se 10. novembra 1912 kot enajsti od dvanajstih bratov in sester in vsa družina me je prisrčno sprejela... Moji star­ši so bili zelo pobožni in globoko verni." Pravo srce družine je bi­la mama, o kateri je oče-vdovec nekoč Bernhardu zaupal: "Tvoja mati je bila zame vselej živi evangelij." Otroke je učila, naj svoje prepire poravnavajo sami med sabo in naj ne hodijo k njej tožarit. "To je bila takorekoč podlaga moji etiki miru in mojemu zavzemanju za nena­silje." Med prvo svetovno vojno je eden njegovih bratov padel na bo­jišču, drugi je prišel v ujetništvo. Dva otroka sta umrla v nežni dobi, pet sester je izbralo redovniški poklic. Živahni Bernhard je skupaj s svojim bratrancem vstopil k redovnikom redemptoristom. Maja 1939 je bil posvečen v duhovnika, jeseni pa je bil vpoklican v voj­sko. Skozi pekel Rusije je šel kot angel miru in služabnik usmilje­nja (bil je sanitejec). V svoji avtobiografiji navaja presenetljiva doživetja božje previdnosti sredi podivjanega sveta.

Po vojni so ga predstojniki poslali v Rim za profesorja moralne teologije na Akade­miji Alfonsiani, rimski univerzi reda redemptoristov (ime nosi po re­dovnem ustanovitelju sv. Alfonzu Ligvoriju), čeprav si je srčno želel postati misijonar. Že pred koncilom, med njim in po njem si je z vsemi močmi prizadeval za prenovo katoliške moralne teologije. Name­sto Zakonika cerkvenega prava naj bi njen temelj bil Kristusov evan­gelij, zlasti Govor na gori. Izhajal je iz trdnega svetopisemskega spoznanja: Bog ni strogi sodnik, temveč usmiljeni Oče, ki ljubeče sprejme skesanega otroka. Nakopal si je številne nasprotnike, toda is­kreno je ljubil Cerkev, zato je vse krivice sproti odpuščal v duhu e­vangeljske širine. Svoj evangeljski pogled na moralno teologijo je strnil v dveh zajetnih knjigah: Kristusova postava (1954) in Svobodni v Kristusu (1979-1981).

Z vdanostjo svetopisemskega očaka Joba je pre­našal tudi telesne preskušnje: zbolel je za rakom na glasilkah, ki so bile, kot profesorju, njegovo glavno "orodje". Pogumno je prestal več operacij. Ko mu je bilo sedemdeset let, so ga upokojili, vendar je še nekaj časa ostal v službi, potem pa se je poslovil od Rima in odšel "v svojo staro in novo domovino, v Gars", kjer živi dokaj velika dru­žina redemptoristov. "Pokoj je velik dar in tudi lepa naloga. Sedaj v pokoju se počutim kot konj na pašniku, brez sedla in uzde." Sredi te­ga vedrega zemeljskega pokoja je 3. julija 1998 stopil v zasluženi večni pokoj.

(pričevanje 08_1998)

* 6. november 1911, Župeča vas, † 4. januar 1991, Ljubljana

"Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel."

Najprej spregovori o svojem bridkem otroštvu in težki mladosti. Rodil se je 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije Mladkovič. Kmalu po njegovem rojstvu je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Spominja se njenega pogreba: "Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo šli več na svoj dom." Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, kjer je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe.

V tej službi je bil najožji sodelavec škofa Rožmana in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. "Po svoji naravi je bil Rožman človek z dobrim in mehkim srcem", se spominja Lenič, "nikdar pa ni bil politik." Ko je pri italijanskih okupatorjih prosil za zaprte slovenske ljudi, je Leniču zaupal: "Nihče ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem." Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil zaprt in, kot rečeno, obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. V tej samoti je pričakoval žalosten veliki teden. "Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe: Bog je z menoj, jaz tu nisem sam."

Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo. Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. "To so bila najlepša duhovniška leta. Zelo hitro sem se vživel v te naravno zdrave in brihtne ljudi. Poznal sem vse njihove družine, poznal radosti in bridkosti. Vse so mi zaupali." Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo "Blagor Gospodove črede" je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna "desna roka", je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence.

Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru. Ob njegovi smrti je nadškof Šuštar zapisal: "Ponovno je škof Lenič poudarjal, da sam osebno vsem odpušča in da želi samo to, da bi prišlo povsod v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja in da bi čimbolj odstranili vse posledice hude preteklosti."

pričevanje 11_2007

* 9. januar 1904, Pozzallo - 5. november 1977, Firence

Rodil se je 9. januarja 1904 v mestecu Pozzalo na jugovzhodni obali Sicilije. Najprej je končal trgovsko šolo in nekaj časa je delal kot knjigovodja. Toda račune je sovražil, zato je ob delu končal klasično gimnazijo, potem pa odšel v Firence študirat pravo. Ko mu je bilo devetindvajset let, je postal docent rimskega prava na firenški univerzi, leto zatem pa redni profesor. Med študenti se je dobro počutil in oni so ga sprejemali kot svojega prijatelja. Mladi profesor je bil "mestni menih": stanoval je namreč v dominikanskem samostanu sv. Marka. Vsako jutro je vstajal z redovniki ob 5.40, z njimi je molil v koru ter bil pri zgodnji jutranji maši, nato pa šel na univerzo predavat. Na sebi je imel ponošeno obleko, obut pa je bil v sandale in bele nogavice, kakršne so nosili dominikanci.

Nabit z "energijo božje milosti", je na poti vse prijazno ogovarjal. "Sem prodajalec upanja," je govoril in to tudi z dejanji potrjeval. Kmalu zatem, ko je postal profesor, je namreč ustanovil "republiko sv. Prokula", občestvo firenških revežev, ki so se ob nedeljah zbirali v cerkvi sv. Prokula.La Pira jim je po maši razlagal evangelij, kakor ga je sam razumel in živel, govoril jim je o moči molitve, potem pa jim je delil kruh in druge potrebščine. "Naša republika nima predsednika," je dejal. "Ničesar ne zapisujemo, kdor sodeluje, sodeluje, blagajničarka pa je Mati božja." Ta "republika" obstaja še zdaj in vodi jo poseben sklad, ki nosi ime po La Piri. V tem času je izdajal revijo Principi (Načela), v kateri je jasno in odločno razglašal evangeljska načela o enakosti vseh ljudi ter zavračal rasizem in vsako obliko nasilja, ki ga je izvajal fašizem.

Režimu je bil trn v peti in stregli so mu po življenju. Leta 1943 ga je Giovanni Battista Montini, poznejši papež Pavel VI., povabil v Vatikan, kjer je bil sodelavec dnevnika L'Osservatore Romano. Kasneje je steklo živahno dopisovanje med tem papežem in La Piro: ohranjenih je 1.348 njegovih pisem Pavlu VI. (zadnje z dne 20. avgusta 1977), ki so nekakšen "dnevnik političnega in duhovnega življenja" Giorgia La Pira. Leta 1946 je bil izvoljen v italijansko ustavodajno skupščino, kjer je skupaj s prijatelji (zlasti z Dossettijem, Fanfanijem in Lazzatijem) postavljal temelje ustave italijanske republike, sloneče na državljanski in verski svobodi, pravici do dela, dostojanstvu človeške osebe.Giorgio La Pira je zaslovel zlasti kot župan mesta Firence. Prvič je bil izvoljen leta 1951. V svojem nastopnem govoru je povedal, kaj ima za svoje glavne naloge: "V duhu bratske pravičnosti, ki jo oznanja evangelij, hočem dati: 1. delo brezposelnim, 2. streho tistim, ki je nimajo, 3. pomoč tistim, ki jo potrebujejo, 4. duhovno in po­litično svobodo vsem, 5. Firencam umetnostni in duhovni poklic v splošnem okviru krščanske in človeške civilizacije." Njegovi nasprotniki so ga imenovali "beli marksist" ali "rdeča riba.v posodi z blagoslovljeno vodo".

Župansko službo je vršil do leta 1957, ko je moral zaradi strankarskih razprtij odstopiti. Ponovno je bil izvoljen za župana leta 1960 in prvi meščan Firenc je ostal do leta 1965. Bil je tudi velik graditelj miru in mednarodnega sodelovanja. Kot glasnik teh idealov je veliko potoval po svetu. Avgusta 1959 je na povabilo tedanjega sovjetskega voditelja Hruščova obiskal Moskvo, kjer je voditeljem "rdečega carstva" med drugim dejal: "Kot ste iz mavzoleja v Kremlju odstranili Stalinovo truplo, tako se morate rešiti tudi trupla ateizma. To je ideologija, ki pripada preteklosti in je zdaj dokončno preživela." Zadnja leta, ko ga je použivala bolezen; se je umaknil iz vseh javnih služb in je živel v svoji skromni samostanski celici. Smrti se ni bal. "Kristus je vstal, torej česa bi se bali?" Umrl je 5. novembra 1977. Bila je sobota, dan Matere božje, katero je zelo častil. Njegov pogreb je bil zmagoslavje vere.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2004) 2, str. 38.

* 3. november 1894, Zagorje ob Savi, † 20. december 1981, Maribor.

Za blaženim Slomškom po poti svetosti

Njegova življenjska pot se je pričela 3. novembra 1894 v trdni kmečki družini na Selih pri Zagorju ob Savi, v kateri je bilo sedem otrok - šest bratov in ena sestra. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju so starši nadarjenega Franca poslali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Štirinajstletni dijak je med počitnicami leta 1908 izgubil očeta Jakoba, ki se je pri delu smrtno ponesrečil. Ovdoveli materi Tereziji, ki je imela na skrbi sedem mladih sirot, je priskočil na pomoč svak Franc Hrastelj, župnik in arhidiakon v Slovenskih Konjicah. Poskrbel je za šolanje svojega nečaka, ki se je po maturi vpisal na mariborsko bogoslovje (čeprav je bil iz ljubljanske škofije, kamor spada župnija Zagorje). 30. junija 1917 je bil posvečen za duhovnika lavantinske (mariborske) škofije, novo mašo pa je pel pri svojem stricu-dobrotniku v Slovenskih Konjicah. Eno leto pred mašniškim posvečenjem mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan.

Po novi maši je bil eno leto semeniški duhovnik, nato pa je bil šest let kaplan na Dobrni. Septembra 1924 je nastopil službo kornega vikarja v mariborski stolnici, leto zatem pa so mu naložili še breme uredništva pri Katoliškem tiskarskem društvu v Mariboru, kmalu je postal sodelavec pri vodstvu tiskarne sv. Cirila in Metoda v Mariboru, leta 1932 pa njen ravnatelj vse do 10. aprila 1941, ko so ga Nemci aretirali in ga, priklenjenega z verigami na rokah in nogah, v posebnem jetniškem vagonu preko Gradca in Dunaja prepeljali v taborišče Dachau. Vso to kalvarijo opisuje v svoji knjigi Njegova pot. Duhovnik Andrej - on sam - prinaša sotrpinom, ki so v svojem življenju duhovnike zavračali ali niso imeli priložnosti srečati se z njimi, upanje in vedrino, ki sta sad osebne vere.

"Štiri leta taboriščnega življenja inventarne številke 27640 v Dachavu, satanske metode sistematičnega izničevanja človekove osebnosti in zanikanja svetosti življenja, je Franc Hrastelj pretresljivo popisal v svojih spominih," je v predgovoru h knjigi zapisal zgodovinar France M. Dolinar, njegov zagorski rojak. "Gre za pretresljivo izpoved človeka, ki je bil soočen z dnom človeške družbe, popolnim razvrednotenjem človeške osebnosti, satansko okrutnostjo svojih mučiteljev, ki pa je kljub peklu nemškega koncentracijskega taborišča zmogel ohraniti nedotaknjeno svojo vero v neizmerno božjo ljubezen in nezlomljivo voljo do življenja kot največjega božjega daru človeku."

Iz tistega pekla se je vrnil domov, novi "ljudski oblasti" pa očitno ni bilo prav, da se je še en duhovnik živ vrnil iz nemškega koncentracijskega taborišča, zato so ga trikrat zaprli za nekaj mesecev. Po zaporu je bil nekaj časa duhovni pomočnik pri Sv. Marjeti ob Pesnici in pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, leta 1947 pa je postal rektor cerkve sv. Alojzija v Mariboru, kjer je ostal 32 let. Cerkev je skrbno obnovil, še bolj pa mu je bilo pri srcu občestvo, ki se je zbiralo v njej. Šestnajst let opravljal tudi službo škofijskega arhivarja.

Njegovo najpomembnejše delo v tem obdobju je bilo zbiranje in urejanje gradiva za Slomškovo beatifikacijo. Ob stoletnici Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor (1959) je napisal šmarnice Marijin otrok - božji služabnik Anton Martin Slomšek. Leta 1962 je za celjsko Mohorjevo pripravil (z Janezom Poljancem) Knjigo o Slomšku. Kar dvanajst let (1960-1972) je v našem verskem listu Družina izhajala njegova zgodovinska povest o Slomšku z naslovom Otrok luči, ki jo je Založba Družina leta 1999, ko je papež Janez Pavel II. med svojim drugim obiskom Slovenije razglasil Slomška za blaženega, izdala v knjižni obliki. To je zajetno delo, ki obsega 678 strani! Poleg starejših zgodovinarjev Kosarja in Kovačiča je bil Hrastelj nedvomno najboljši poznavalec našega prvega blaženega. "Ob proučevanju Slomška je zorel tudi Hrastelj za božje kraljestvo," je lepo zapisal France M. Dolinar. "Sorodniki se ga spominjajo kot blagega, veselega in dobrosrčnega človeka. Odlikovala ga je velika ljubezen do slovenske domovine, do slovenskega človeka in do slovenske cerkvene pesmi." Njegova življenjska pot se je iztekla 20. decembra 1981 v Mariboru.

(pričevanje 05_2005)

* 13. julij 1878, Opčine, † 2. november 1971, Škedenj, Italija

"Bodimo majhni in skriti pred svetom, da bomo veliki pred Bogom."

Alojz Rebula se je z Jakobom Ukmarjem prvič srečal 26. januarja 1966 in v svoj dnevnik je zapisal: "Velik dan, da sem mogel osebno spoznati največjega človeka - intelektualca in kristjana - v zamejstvu." Dva meseca kasneje v njegovem dnevniku (Rebulovi dnevniški zapiski so izšli v več knjigah) beremo: "V škedenjski večer sem odnesel jasen vtis svetosti." Izbral si ga je za svojega duhovnega voditelja. Očak Ukmar mu je s svojimi kratkimi nasveti, predvsem pa s svojim življenjem, posredoval nauk, ki ga je zapisal v svoji Mariologiji, knjigi, posvečeni Božji Materi: "Bodimo še mi majhni in skriti pred svetom, da bomo resnično veliki pred Bogom."

Tak je bil Jakob Ukmar vse življenje, ki je trajalo več kot 93 let. Pričelo se je 13. julija 1878 v železniški čuvajnici na Opčinah. Oče Simon, po rodu iz Sežane, kot tudi mati Marija Šušteršič, je bil železniški čuvaj. Po osnovni šoli na Opčinah je šel Jakob na nemško gimnazijo v Trst. Po maturi je študiral bogoslovje v Centralnem semenišču v Gorici. V duhovnika je bil posvečen 14. julija 1901, teden dni zatem je pel novo mašo na Opčinah. Po novi maši je bil najprej duhovni pomočnik v Bazovici, nato kaplan v Rojanu, v letih 1906-1910 pa župnijski upravitelj v Ricmanjah (v času spora tamkajšnjih župljanov s tržaško škofijo). Kot katehet na nemški državni gimnaziji v Trstu je bil obtožen "cesarju sovražne propagande" in bil pet tednov zaprt na ljubljanskem gradu. Med prvo svetovno vojno je na Dunaju študiral cerkveno pravo in študij leta 1917 končal z doktoratom. Jeseni 1919 se je nastanil v škofijski hiši v Škednju, kjer je ostal do smrti. Opravljal je razne škofijske službe in ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu, zlasti na prižnici in v spovednici; zapustil je nad 3000 skrbno zbranih in ohranjenih govorov, imel je seštete vse svoje spovedi od januarja 1905 do 10. oktobra 1971 (tri tedne pred smrtjo) - 373.896. V svoji pridigi pri novi maši škedenjskega rojaka Placida Sancina 15. junija 1930 je dejal: "Bog nam daj mož, ki se ne strahopetno umikajo pred vsako sencu, temveč z apostolskim pogumom stoje na braniku za pravice Cerkve in vernega ljudstva. Saj Cerkev ni sužnja samo zato, ker jo drugi v sužnost devajo, ampak deloma tudi zato, ker njeni predstojniki včasih brez potrebe v sužnost lezejo." To so bila leta najhujšega fašističnega divjanja zoper Slovence in Hrvata, ki niso dobili opore in zaščite pri cerkvenih predstojnikih. Apostolski pogum je pokazal Jakob Ukmar v svojem znamenitem govoru v škedenjski cerkvi zadnji dan šmarnic, 31. maja 1931, o krščanskem sožitju med narodi zoper potujčevalno fašistično politiko na Primorskem. Govor je napisan v italijanščini za italijanske vernike, v njem je en sam slovenski stavek: OČE, ODPUSTI JIM, SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO. Ko je Alojz Rebula leta 1966 ta Ukmarjev govor prebral, je zapisal: "Tako rekoč oblegan od črnih srajc, sredi morja fašizma... osamljen slovenski duhovnik s prakrščansko neustrašenostjo izreka režimu svoj NE!"

Od leta 1940 do 1960 je član pokrajinskega cerkvenega sodišča v Benetkah, kjer se je osebno spoznal s patriarhom Angelom Roncallijem, poznejšim papežem Janezom XXIII. Ko je papežev osebni tajnik Loris Capovilla zvedel, da so v Trstu začeli postopek za Ukmarjevo beatifikacijo, je tržaškemu škofu Evgenu Ravignaniju izrazil svoje veselje. V svojem pismu je Ukmarja pohvalil: "Bil je eden od prvih prizadevnih duhovnikov, ki je Janezu XXIII. posredoval koristno gradivo za pripravo 2. vatikanskega koncila. Izdelal je vrsto predlogov, ki jih je papež sprejel z naklonjenostjo." Bil je imenovan za apostolskega administratorja za ozemlje tržaške škofije, ki je 15. septembra 1947 prišlo pod Jugoslavijo, vendar so prevzem te službe preprečili dogodki v Lanišću. Tam so Ukmarja kot birmovalca hudo ranili, mladega duhovnika Mira Bulešića (hrvaškega svetniškega kandidata) pa umorili.

Jakob Ukmar je tudi veliko pisal. Izšli sta dve knjigi njegovih govorov (Naša daritev, Zadnja večerja), Mariologija - nauk o Božji Materi (1969) in Eshatologija - nauk o poslednjih rečeh (1972). Slednja se končuje z besedami apostola Pavla, katere je božji služabnik Jakob Ukmar "podpisal" s svojim življenjem: "Bodimo stanovitni, neomahljivi v veri, bogati v delu Gospodovem, v sreči in nezgodi, v veselju in žalosti, ker vemo, da naš trud ni prazen v Gospodu" (1 Kor 15,58)

(pričevanje 09_2009)

* 26. oktobra 1953, Pariz; umrla 22. januarja 1975, Toullouse

Claire se je rodila 26. oktobra 1953 v Parizu, toda prvih pet let svojega življenja je preživela v Rabatu (Maroko). Imela je štiri brate in sestre, ki so bili od nje starejši od petnajst do štiriindvajset let. Vse od takrat, ko se je začela zavedati sebe, je bilo v Claire izjemno veselje do življenja. Starši so jo skrbno vzgajali tudi v veri. Božje stvari so se ji tako vedno zdele nekaj naravnega. Ko ji je bilo dve leti in pol, ji je mama nekoč v cerkvi dejala, da bo med obhajilom za trenutek morala ostati sama, Claire pa ji je povsem mirno rekla: "Nisem sama, skupaj sem z Jezusom." Že v nežni mladosti je zbolela in dolgo časa so jo mučile hude bolečine.

Po vrnitvi v Francijo je pri petih letih in pol prejela prvo sveto obhajilo. Zaradi bolehnosti je prva štiri leta osnovne šole končala doma prek dopisnega tečaja. Učenje ji ni delalo težav in tako ji je ostalo dovolj časa za igro, branje, risanje, učenje klavirja ter navdušeno ukvarjanje z otroki iz sosedstva v počitniških dneh. Pri osmih letih in pol je nekoč pri mizi vprašala očeta: "Očka, ali veš, kaj bi rada po-stala kasneje?" Odgovoril je: "Mislim, da sem uganil: želiš si postati redovnica." Nasmehnila se je: "Hočem postati sveta, to je to! To je več.. kot postati redovnica, kaj?" Po četrtem razredu osnovne šole je septembra 1964 vstopila v internat sester Srca Jezusovega v Toulousu, kjer je obiskovala višje razrede osnovne šole. V teh štirih letih se je njeno duhovno življenje lepo razvijalo. Ker je bila zelo družabna, si je pridobila veliko prijateljic. Iz tega časa je ohranjen njen dnevnik, ki so ga našli šele po njeni smrti. Zapisi v njem razodevajo njeno izredno duhovno zrelost, ki je ne bi pripisovali trinajstletni deklici. Nekega dne je zapisala: "Daj, da bi človeštvo tudi zaradi mene napredovalo proti Bogu." Ko je prišla v najstniška leta, je pogosto mislila na misijonarski poklic, vendar ne kot redovnica.

Po končani osnovni šoli se je vrnila v objem svojih staršev, katerim se je vedno priporočala v molitev. Silno je trpela, ko sta zbolela -najprej oče, potem pa mama, ki je ostala v bolnišnici priklenjena na posteljo več kot eno leto. Leta 1971 je bila več mesecev bolna tudi Claire. Ko je bila odpuščena iz bolnišnice, je uspešno opravila maturo, potem pa se je odločila za študij umetnostne zgodovine in restavratorstva v Toulousu. Za restavratorstvo je takrat obstajala ena sama zares dobra šola in sicer v Rimu. Odlično je prestala sprejemni izpit in maja 1972 je šla študirat v Rim. Med romanjem v Lurd, ki se ga je udeležila kot bolniška strežnica, je "napolnila svoje baterije", da je povsod izžarevala veselje božjega otroka. Prišlo pa je obdobje, ko se je začela nevarno prilagajati duhovno površni in zanemarjeni okolici, kar so drugi opazili prej kot ona sama. Ko se je zavedla nevarnosti, v katero se je podajala, je iz krize izšla še močnejša in hvaležna je bila staršem za njihove molitve. Najsrečnejše obdobje njenega življenja so bili tedni, ko je delala v asiški baziliki kot restavratorka.

Pred tem je romala v Sveto deželo in od tam je staršem pisala: "Mislim, da me je Bog izbral, da postanem najsrečnejše bitje v svoji generaciji." Kipeča od sreče in veselja je prišla 18. decembra 1974 domov za božične počitnice. 4. januarja 1975 je zvedela, da ima meningitis, 22. januarja pa je za to boleznijo umrla. V rojstni škofiji Auch v Franciji je pred leti postala svetniška kandidatka.

(pričevanje 10_2004)

"Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje ..."

Leto 2014 je 'leto svetniških papežev': 27. aprila je papež Frančišek razglasil za svetnika svoja predhodnika Janeza XXIII. (1958-1963) in Janeza Pavla II. (1978-2005), 19. oktobra pa je med blažene uvrstil Pavla VI. (1963-1978), ki je pogumno in modro izpeljal do konca drugi vatikanski koncil. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Neki ženi v petem mesecu nosečnosti so zdravniki povedali, da ima otrok, ki ga pričakuje, tako hude organske poškodbe, da mu grozi smrt, če pa ostane pri življenju, bo težek invalid. Svetovali so ji terapevtski splav, kar pa je nesrečna mati odbila. Po nasvetu neke italijanske redovnice, ki je osebno poznala papeža Pavla VI., se je v zaupni molitvi priporočila njemu in v osmem mesecu rodila zdravega otroka, ki je zdaj že mladostnik. Zdravniška komisija Kongregacije za zadeve svetnikov je potrdila, da tega ozdravljenja ni mogoče razložiti z medicinsko znanostjo. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini.

Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec. Njegova življenjska pot se je pričela 26. septembra 1897 v kraju Concessio pri Brescii.

Oče Giorgio je bil odvetnik in ugleden politik, mati Giuditta pa tih in mirna žena. Giovanni Battista, poznejši papež, je imel dva brata, Lodovica in Francesca. Že v otroških letih je čutil veselje do duhovniškega poklica, ki ga je dosegel z mašniškim posvečenjem leta 1920. Kot duhovnik je želel delovati na župniji, med ljudmi, toda predstojniki so imeli z njim drugačne načrte. Po diplomi na papeški diplomatski akademiji je bil dolga leta v službi pri vatikanskem državnem tajništvu, ob tem pa glavni asistent Zveze italijanskih katoliških študentov, kjer si je pridobil veliko izkušenj. Leta 1940 je postal namestnik v vatikanskem državnem tajništvu in v vojnih letih je organiziral pomoč trpečim. Leta 1954 ga je papež Pij XII. imenoval za nadškofa v Milanu, največjem industrijskem mestu v Italiji. Svoje apostolsko delovanje je začel z misijonom pod geslom Bog je Oče. Ko je bil po smrti Pija XII. (9. oktobra 1958) za njegovega naslednika izvoljen sv. Janez XXIII., je Montinija med prvimi imenoval za kardinala.

Zavzeto je deloval na koncilu, prenovi Cerkve, ki se je po Božjem navdihu lotil 'stari' papež Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo je kardinalu Montiniju dejal: »Priporočam vam koncil!«, kakor da v njem vidi svojega naslednika, kar se je dejansko zgodilo: 21. junija 1963 je bil izvoljen za papeža. Izbral si je ime Pavel VI. po sv. Pavlu, apostolu narodov, ki ga je v petnajstih letih svoje papeške službe posnemal: v službi evangelija je veliko potoval, veliko pisal in govoril, predvsem pa svoje besede in svoja dejanja potrjeval s pričevanjem življenja.

Eden njegovih najožjih sodelavcev je življenje papeža Pavla VI. strnil v oceno: »Lahko rečem, da je bila njegova značilna poteza to, da je bil vedno služabnik. Služabnik Kristusa in človeka, služabnik koncila in prizadevanja za njegovo uresničitev, služabnik na apostolskih potovanjih, v prizadevanju za mir, pri obrambi vere z okrožnicami, govori in vsem svojim učenjem; ponižen služabnik, velikodušen v dejavni ljubezni.« Med njegovimi okrožnicami je največ prahu dvignila okrožnica o posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), ki je izšla leta 1968 in obravnava pereče vprašanje uravnavanja rojstev. Mnogi, ki so po izidu okrožnice papeža ostro napadali, so čez nekaj let priznali, da je imel prav, ko je zapisal, da zahtev evangelija ne smemo zmanjševati, ampak se moramo krepiti za napore, ki jih nalagajo, da pridemo do resnične sreče, ki je v spolnjevanju Božjega načrta za vsakogar od nas. Kmalu po izvolitvi za papeža je na duhovnih vajah zapisal: »Luč na svetilniku gori in sama sebe použiva. Toda ima nalogo, da sveti drugim, če mogoče, vsem.« V tej podobi je videl svojo poslanstvo. Poudarjal je, da moramo Jezusa čim bolje poznati, če ga hočemo v življenju posnemati, in da smo v njegovi šoli vedno učenci prve stopnje – začetniki.

Modro je vodil tri zasedanja drugega vatikanskega koncila in pod njegovim vodstvom je 2500 koncilskih očetov sprejelo šestnajst listin, smernic za Cerkev v sedanjem času. Kot pomoč za njihovo uresničevanje je ustanovil škofovsko sinodo. Ob zaključku tretjega koncilskega zasedanja je 21. novembra 1964 razglasil Marijo za Mater Cerkve, kar so koncilski očetje navdušeno pozdravili. Pavel VI. je vzbujal vtis trpečega moža, kar je dejansko bil, ker je bil deležen mnogih krivičnih sodb, zorel pa je v senci križa. On je vpeljal navado, da papež na veliki petek vodi molitev križevega pota v rimskem Koloseju. Njegov križev pot se je končal 6. avgusta 1978, na praznik Jezusove spremenitve na gori. V svoji oporoki je zapisal: »Gospod, zahvaljujem se ti, ker si me poklical v življenje, in še bolj, ker si me, ko si me naredil kristjana, prerodil in namenil za večno življenje.« Dodal je: »Želim, da bi bil moj grob res v zemlji s preprostim znamenjem, ki označuje kraj in vabi h krščanskemu spominu. Nobenega spomenika zame.« Zdaj je dobil svoj 'spomenik' v zboru blaženih in v našem hvaležnem in vernem spominu.

pričevanje 11_2014 - Silvester ČUK

* 21. januar 1915, Osredek, † 20. oktober 2003, Ljubljana

"Človek se mora ravnati po božjih zamislih."

O sebi je zelo nerad govoril in kar težko ga je bilo prepričati, da smo ga predstavili kot "gosta meseca" v Ognjišču ob 75-letnici njegovega rojstva (februarja 1990). Takrat je povedal, da je bil rojen 21. januarja 1915 na majhni kmetiji v Osredku, župnija Sv.Vid nad Cerknico. Po zaslugi tedanjega župnika Janeza Puclja, ki je bil tudi pisatelj in pesnik, je bil sprejet v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je na tamkajšnji klasični gimnaziji leta 1936 maturiral. "Že od vsega začetka sem bil prepričan, da bom šolanje nadaljeval v bogoslovju. Spraševal sem se le, če sem sploh vreden." Misel na duhovniški poklic se mu je porodila že v otroških letih. "Doma je bila molitev nekaj tako rednega kakor vsakdanja hrana." Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, na praznik apostolov Petra in Pavla.

Pri izbiri novomašnega gesla "Povsod Boga" ga je vodila misel: "Če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni." Po novi maši so predstojniki želeli, da nadaljuje študij za doktorat. Odločil se je za dogmatično teologijo in za doktorsko disertacijo si je izbral temo "Naravno hrepenenje po nadnaravnem smotru po nauku sv. Tomaža Akvinskega". Leta 1944 je postal doktor teologije. Istega leta je napisal življenjepis mučenca Lojzeta Grozdeta (Mladec Kristusa Kralja), ki so ga umorili partizani v začetku leta 1943.

"Vse sem opisal zelo umirjeno," je povedal dr. Anton Strle, vendar pa je bila ta knjižica povod za njegovo zaporno kazen, na katero je bil obsojen kot katehet v Novem mestu, trajala pa je pet let. V zaporu je staknil jetiko. Ko je bil leta 1952 izpuščen iz zapora, je postal župnik v Planini pri Rakeku, kjer je ostal do leta 1957. Že leto poprej je začel predavati dogmatiko na teološki fakulteti v Ljubljani. Naslednje leto se je preselil v Ljubljano, v sobico nekdanjega Alojzijevišča, ki je bila njegovo bivališče vse do odhoda v večni dom. "Že drugo leto po prihodu na fakulteto sem moral spet v zapor.

Vzrok za to je bil obisk v neki hiši, kjer sem otroke bolj mimogrede vprašal, zakaj nič ne prihajajo k verouku. Pripomnil sem, da zase vem, da bi bil baraba, če ne bi bil veren. No, vse skupaj so tako obrnili, da silim otroke k verouku in da govorim, da so vsi, ki niso verni, barabe. Za to sem dobil šest mesecev zapora, odsedel pa sem le dva." Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956-1985). Na predlog jugoslovanskih škofov je bil imenovan za člana Mednarodne teološke komisije v Rimu, ki jo je vodil hrvaški kardinal Franjo Šeper, prefekt Kongregacije za verski nauk.

Nasledil ga je kardinal Joseph Ratzinger, ki je v spremni besedi k tretji knjigi Strletovih Izbranih spisov (Božja slava živi človek, Družina, Ljubljana 1992) zapisal, kaj je začutil, ko se je leta 1974 prvič srečal s Strletom: "Iz njegove ponižne in dobrotljive osebnosti je izhajala velika notranja svetloba; čutili smo, da je tega človeka stik z Bogom povsem prežel." Profesor Strle je ogromno pisal. Seznam njegovih del je izredno obsežen: 45 knjig in skript, 75 razprav, 65 raziskav, 110 člankov in 36 prevodov.

Prevedel je odloke drugega vatikanskega koncila in jim dodal uvodna pojasnila. Napisal je tudi obširne razlage za Jezusove in Marijine praznike v knjigah Leto svetnikov. Za zdravje je skrbel z vsakdanjim sprehodom na ljubljanski grad, ki ga ni opustil, čeprav se je vrnil na smrt utrujen.

"Moram biti svež, da bom lahko spovedoval." Ta asketski mož je bil toplo človeški: našel je pravo besedo in dejanje dobrote za vse, s katerimi se je srečeval.

(pričevanje 01_2004)