* 29. 10. 1971, Savona; + 7. 10. 1990 Sassello, Savona

"Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz."

Zakonca Maria Teresa in Ruggero Badano iz Sassela pri Savoni na severu Italije sta bila presrečna, ko se jima je 29. oktobra 1971, po enajstih letih pričakovanja, rodila hčerka, ki sta ji dala ime Chiara. Novorojenko sta posvetila Mariji. Za njeno vzgojo je skrbela predvsem mama, globoko verna žena, kajti oče je bil kot voznik tovornjaka pogosto odsoten. Pripovedovala ji je zgodbe iz evangelija in mala se je kmalu naučila "delati tako, kot je Jezusu všeč". Ko je bila še majhna, ji je mama nekoč rekla, naj ji pomaga pripraviti mizo, je rekla ne, toda že čez nekaj trenutkov je prišla k njej: "Mama, spomnila sem se tiste zgodbe o očetu, ki je rekel svojima sinovoma, naj gresta v vinograd.

Prvi je rekel ja, pa ni šel, drugi pa je rekel ne, a je potem šel ... Mama, obleci mi predpasnik!" Mama je pazila, da hčerka kot edinka ne bi bila razvajena in sebična. Na njeno besedo je odbrala svoje najlepše igrače za revne otroke. Domačo vzgojo je nadaljeval vrtec, ki so ga vodile redovnice. Leta 1977 je šla v šolo in bila je srce razreda po svoji odprtosti in pripravljenosti pomagati drugim. Pred svojim prvim obhajilom, ki ga je prejela 27. maja 1979, ko ji je bilo komaj deset let, je v šolski nalogi z modrostjo zrelega človeka napisala: "Gospod, ti nam daješ kruh, ti nam daješ svojo ljubezen. Pomagaj tudi nam darovati tisto, kar smo prejeli: kruh in ljubezen."

Ko je bila stara devet let in pol, je doživela odločilno srečanje v svojem življenju: spoznala je dve leti starejšo Claro Coriasco, ki so ji pravili Chicca. Ta jo je seznanila z Gibanjem fokolarov, ki ga je sredi vihre druge svetovne vojne ustanovila Chiara Lubich. Mati Gibanja je Marija, zato ga imenujejo tudi Marijino delo. Chiara se je udeleževala srečanj Gen (deklet starosti od 9 do 16 let), kjer se je učila spoznavati Boga-Ljubezen in živeti evangelij. O teh svojih novih in osrečujočih izkušnjah ni veliko govorila. "Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem." Ob njej sta se za ta ideal ogrela tudi oče in mati. Po kongresu Gen leta 1983 je pisala Chiari Lubich: "Odkrila sem, da je Zapuščeni Jezus ključ edinosti z Bogom in hočem ga izbrati za svojega prvega ženina in se pripraviti za tedaj, ko pride."

Ko je šla v srednjo šolo, je imela pred očmi zamisel, da bo potem študirala medicino in šla v Afriko zdravit otroke. Zaradi šole se je družina jeseni 1985 preselila v Savono. Chiara je zelo pogrešala svoj rojstni Sassello in svoje vrstnike. V prvem razredu liceja je padla. "To je bila zame velikanska bolečina in sprva je kar nisem mogla darovati Jezusu." V razredu je bila "sonce", ki je osvetljevalo in grelo vse, sošolce in profesorje. V petem letniku gimnazije se je že začela oglašati Chiarina bolezen. Nanjo jo je opozorila huda bolečina v levi rami, ko je igrala tenis in ji je lopar padel iz rok. Zdravnik je rekel, da gre samo za izpah. Ko bolečine niso popustile, je Chiara sama poklicala zdravnika in se dogovorila za nove preglede. Globinsko rentgensko slikanje je pokazalo diagnozo: kostni rak. "Počutila sem se, da bi najraje umrla," pripoveduje mama Maria Teresa. "Z Ruggerom sva se tesno objela in rekla: Samo Jezus nama lahko pomaga reči najin da, in goreče sva prosila Marijo, naj Chiaro vodi za roko po tej poti." Začel se je njen križev pot. Tisti, ki so jo obiskovali, so našli Chiaro, kakršno so poznali, ko je bila zdrava: sproščeno, veselo, pozorno do drugih, čeprav se je jasno zavedala teže svoje bolezni. Ob njeni bolniški postelji je bilo čutiti posebno ozračje miru in moči, kajti Chiara je bila trdno prepričana, da je ob njej Jezus in da je ne bo zapustil.

Bližal se je konec, Chiarino srečanje z Ženinom. To se je zgodilo 7. oktobra 1990, na god Rožnovenske Matere Božje. Ob njej sta bila mama in oče. "Zadnje Chiarine besede, s katerimi naju je pozdravila," se spominja mama, so bile: "Mama, adijo. Bodi srečna, kajti jaz sem!" Že prej je mami naročila, naj jo za pogreb obleče kot za poroko. "Ko me boš oblačila, ne jokaj, temveč reci: zdaj Chiara Luce več ne trpi, ampak gleda Jezusa."

(pričevanje 11_2010)

* 10. oktober 1854, Cerkno, † 29. november 1931

Nadškof Sedej, ki je umrl pred sedemdesetimi leti, je ljubezen do materinega jezika in živo narodno zavest prejel v domači dru­žini. Rodil se je 10. oktobra 1854 v Cerknem v trdni kmečki hiši "pri Anžigovcu". Njegov oče Lovro je bil srednje premožen kmet, pošten in spoštovan mož. Mati Marija Bevk je bila, preden se je poročila, gospodinja pri svojem bratu Janezu, vikarju na Libušnjem, ki je poslal v šole Simona Gregorčiča, kasnejšega "goriškega slavčka". V družini je bilo šest otrok: prvorojenka je bila Mari­ja/Mica, za njo je prišel Franc, po cerkljansko Frenčk, nato pa še Tone, Miha, Andrej in Janko (slednji je bil duhovnik). Frenčk je že v prvih šolah doma v Cerknem dokazal svojo brihtnost. Stric Janez Bevk in tedanji cerkljanski dekan Jeram sta očeta Lovra pre­govorila, da ga je dal v goriške šole. Tam je končal najprej nor­malko (pripravnico), nato pa še gimnazijo, kjer je bil vseskozi odličnjak. Med njegovimi sošolci je bil tudi Karel Štrekelj, kas­nejši zbiralec narodnih pesmi (lepo število mu jih je nabral tudi Sedej). Leta 1873 se je kot zunanji slušatelj vpisal v goriško bogoslovje, da bi se izognil vpoklicu k vojakom, kar bi mu vzelo štiri dragocena leta. Naslednje leto je maturiral na frančiškan­ski gimnaziji na Kostanjevici v Gorici. V bogoslovju je bil vsesko­zi "prva eminenca". Veliko se je ukvarjal z glasbo in vodil je semeniški zbor 26. avgusta 1877 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan je pel novo mašo v Cerknem. Kot kaplan v domačem kraju in okolici si je pridobil srca ljudi s svojo preprostostjo in domačnostjo. Nadškof Andrej Gollmayr je nadarjenega mladega duhovnika poslal leta 1878 na Dunaj, v zavod Avguštinej, kjer se je Sedej posvetil študiju Svetega pisma in orientalskih jezikov. Potoval je tudi v Sveto deželo in po Evropi, da si je širil ob­zorje. Novembra 1882 se je vrnil v Gorico in bil imenovan za pro­fesorja Svetega pisma v bogoslovnem semenišču. Zraven je še štu­diral in junija 1884 je na dunajski univerzi dosegel naslov dok­torja teologije. Od leta 1889 do leta 1898 je bil ravnatelj zavo­da Avguštinej na Dunaju in dvorni kaplan. Ko je leta 1898 prišel v Gorico za nadškofa Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, je želel imeti ob sebi dobre sodelavce, zato je Sedeja poklical domov in ga imenoval za kanonika in stolnega župnika.

Sedej je že takrat veljal za "možnega naslednika" na škofij­skem sedežu. To se je dejansko zgodilo po smrti nadškofa Jordana, ki je škofijo vodil le tri leta. 21. februarja 1906 je bil imeno­van za goriškega nadškofa, 25. marca pa posvečen in ustoličen. Zgodovinar Franc Kralj deli petindvajset let njegovega škofova­nja na tri obdobja: predvojno (1906-1914) - priprava na duhovno prenovo škofije; medvojno (1914-1918) - zaton velikih pričakovanj; povojno (1919-1931) - obnova, prilagajanje, vztrajanje. To odse­va tudi iz njegovih pastirskih pisem.

Fašisti so se z vsemi močmi borili, da ga odstranijo z goriš­kega nadškofijskega sedeža. Ni se vdal, ker se je zavedal, da lahko samo kot škof zaščiti svoje preganjano ljudstvo. Ko so mu zahtevo, naj prosi za upokojitev, predstavili kot željo papeža Pija XI., se je vdal, a pod pogojem, da Gorica dobi škofa, ki bo enako naklonjen italijanskim in slovenskim vernikom. Vatikan je dano besedo prelomil in je na zahtevo fašističnih oblasti za nje­govega naslednika, apostolskega administratorja, imenoval zagri­zenega nacionalista, poitalijančenega Hrvata Giovannija Sirottija. To je Sedeju strlo srce. Poldrugi mesec po odstopu, 28. novembra 1931, je umrl in 1. decembra so ga ob množični udeležbi slovenskih vernikov pokopali v baziliki na Sveti gori.

(pričevanje 11_2001)

* 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija

"Kristusov govor na gori mi seže do srca"

Mohandas Gandhi se je rodil 2. oktobra 1869 v Porbandurju v Indiji kot četrti in zadnji otrok očeta Karamchanda in matere Putlibai, ki je bila globoko verna hindujka. Njen zgled je odločilno vplival na vse njegovo življenje. Pod vplivom njene vere je razvil svoje spoštovanje do vseh oblik življenja in svoje ideje o miroljubnosti in nenasilju. Otroštvo je preživel v srečni družini. Ko je imel komaj trinajst let in je bil še šolar, so ga starši - po takratni indijski navadi - poročili s Kasturbo, hčerko tamkajšnjega trgovca. Njun zakon je trajal 62 let. Po šestih letih se je rodil njun prvi sin in tedaj je Mohandas odšel študirat pravo v Anglijo, ki ga je končal leta 18 91 in postal odvetnik. Po vrnitvi v Indijo sta zakonca dobila drugega sina, pet let kasneje tretjega, leta 1900 pa še četrtega in zadnjega, ker sta se Gandhi in Kasturba sporazumno odpovedala spolnemu življenju. Po vrnitvi v domovino se je Gandhi hotel uveljaviti kot pravnik, toda brez uspeha. Ko so mu ponudili priložnost, da bi branil bogatega indijskega trgovca v Južni Afriki, je odšel tja ter tam ostal 21 let. Hitro je spoznal, da njegovi indijski rojaki v tej deželi nimajo nobenih političnih pravic. Postal je voditelj indijske skupnosti. Ljudi je učil, naj se za svoje pravice borijo z močjo resnice in ljubezni (satyagrahi). "Uprli se bomo samo krivičnim in tiranskim zakonom, toda naš odpor bo brez nasilja. Pustili bomo, da nas bodo pobijali, zapirali, toda upirali se bomo še vedno, vse dotlej, da bodo belci zadobili čut za pravico in nam bodo dali svobodo." Leta 1915 se je Gandhi vrnil domov v Indijo z ženo in štirimi sinovi. Priredili so mu slovesen sprejem. Gandhi se je odločil, da se ne bo bojeval za indijske pravice, dokler ne bo poznal vseh težav v Indiji. V Sabarmatiju blizu Ahmedabada je zgradil svoj "ashram", skupnost ljudi, odločenih, da bodo živeli po njegovih pravilih. Njihovo življenje so vodili: poštenost, resnicoljubnost, celibat in revščina. Gandhija so kmalu spoznali kot vodilnega borca za človekove pravice. Odločil se je, da se bo boril proti angleški vladavini v Indiji. Ta boj je po osemindvajsetih letih prinesel Indiji osvoboditev izpod angleške nadvlade. Vzel je v roke palico in začel potovati po Indiji, ki naj bi postala svobodna vseh njenih ljudi. Simbol vere in zaupanja v zmago je postal preprost kolovrat. Da bi bojkotirali angleško blago, je Gandhi rotil Indijce, naj ga doma tkejo sami. Sam je vsak dan izdelal dvesto vatlov preje.

Leta 1930 je angleška vlada v Indiji razglasila državni monopol nad soljo: Indijci ne smejo pridobivati soli iz lastnega morja, to pravico imajo le Angleži, ko lahko prodajajo sol za vsako ceno. Gandhi je šel z osemdesetimi tovariši na pohod proti morju. Ko so prišli so obale, so zajeli vodo iz Indijskega oceana, ki bo dala indijsko sol. Posnemali so jih milijoni Indijcev in dosegli so pravico do predelave soli. Gandhi je vztrajal pri svoji borbi za neodvisnost svoje domovine, čeprav so ga vedno znova zapirali. Organiziral je molitvena srečanja, sprejemal je odposlance, pridigal je hrabrost, odpuščanje in resnicoljubnost. Njegovo delo je obrodilo sad: opolnoči med 14. in 15. avgustom 1947 je Indija postala samostojna. Gandhi ni bil srečen, kajti povsod so se vneli krvavi boji med hindujci in muslimani. Odločil se je, da bo gladoval do smrti. "Post bom zaključil, ko bom pomirjen vedel, da so povsod, v vseh skupnostih, srca združena." Tega ni dočakal, kajti prehitela ga je nasilna smrt po strelih hindujca, ki ni mogel razumeti Gandhijeve ljubezni do muslimanov.

pričevanje 01_2008

* 30. september 1904, Maribor, † 30. september 1999, Ljubljana

»Revček Andrejček«, orodje v božjih rokah

Njegova razvijugana življenjska pot je trajala natanko 95 let: za ta svet se je rodil 30. septembra 1904, za večnost pa isti dan leta 1999. Zibelka mu je tekla v Mariboru, kjer je njegov oče Andrej služboval na sodišču. Za njim sta prišli na gostijo življenja sestri Marica in Milka, nazadnje pa še brat Zoran, ki ga je v nežni mladosti pobrala škrlatinka. Oče je bil velik narodnjak, rad je pel domovinske pesmi. Svojemu prvorojencu je namenil učiteljski poklic: »Na učiteljišče boš šel, boš šolmajster; pomagaj ljudem in ljudje te bodo imeli radi in ti pomagali!« Mati Marija pa je bila zelo pobožna. »Ne pozabi, da si Marijin sin,« je ponavljala Andreju, ki je bil krščen v mariborski cerkvi Marije Matere usmiljenja. Devetnajstletni učitelj je po diplomi šel poučevat otroke na salezijanski osnovni šoli na Radni. Takrat še ni mislil na duhovniški poklic, že jeseni leta 1924 pa je začel noviciat v salezijanski družbi. Med redovno pripravo in bogoslovnim študijem je opravljal razne odgovorne službe. Leta 1933 je prejel mašniško posvečenje in najraje bi takoj odšel v misijone na Kitajsko, kjer je uspešno deloval slovenski salezijanski misijonar Jožef Kerec. Njegova prošnja je bila uslišana dve leti kasneje. Najprej je deloval skupaj s Kerecem, potem pa sam.

Na Kitajskem je ostal šestnajst let: od 1935 do 1951, ko je bil od tam izgnan. Vodil je poklicno šolo za dečke, predvsem iz revnih družin: bilo jih je do 500. Ko so zavladali Maovi komunisti, je bil izgnan v Hongkong, odkoder je šel v Macao. Potem je dve leti (1952-1964) misijonaril v Severnem Vietnamu (Hanoi), ki je bil tedaj še francoski protektorat. Tam je divjala vojna med vietnamskimi partizani in Francozi, ki se je po dveh letih groze končala z zmago Ho Ši Minha. Majcen je deloval v 'mestu dečkov', kjer je živelo in se šolalo okoli 450 vojnih sirot, ki so jim salezijanci nudili strokovno šolanje in tudi verski pouk. »Vietnamci so zelo pobožni, mnogo bolj kot Kitajci,« se je spominjal naš misijonar.

Leta 1954 je bil imenovan za ravnatelja salezijanskega zavoda v Hongkongu: tam je vodil obrtno in višjo srednjo tehnično šolo, ki jo je obiskovalo nad 1100 učencev. Po dveh letih so ga poslali v Južni Vietnam (Saigon), kjer je deloval polnih dvajset let. Bil je ravnatelj različnih šol, delegat vrhovnega salezijanskega predstojnika za Vietnam. Enajst let je bil prvi magister vietnamskih novincev in je dejansko postavljal temelje Družbi, zato so ga imenovali »vietnamski Don Boško«. Konec aprila 1975 je v Južnem Vietnamu zavladal komunistični režim in kmalu zatem so morali državo zapustiti vsi tuji misijonarji. Majcen je odšel med zadnjimi, avgusta 1976. Ob svojem odhodu je že utrdil skupnost 130 mladih salezijancev, domačinov, da so lahko ustanovili samostojno pravno skupnost. Njegovi Vietnamci so ga imenovali Cha Maisen, Bo Maisen (Cha in Bo v vietnamščini pomeni oče), prijatelji misijonov pa so mu pravili dedek ali patriarh. Bolan in izčrpan se je ustavil na Taiwanu (Formozi) pri velikem slovenskem misijonskem zdravniku Janezu Janežu. Majcen je bil bolničar, spovednik, voditelj duhovnih vaj, ravnatelj deškega mesta. Tam je napisal 14 zvezkov zgodovine salezijanskih misijonov v Vietnamu, ob prihodu v Rim (1979) jih je izročil vrhovnemu vodstvu.

Na praznik evangelista Marka, 25. aprila 1979, je prišel v Ljubljano. Pred njim je bilo še polnih dvajset let »misijonarjenja« v domovini. Bil je spovednik v Želimljah in na Rakovniku, hodil je okoli in navduševal ljudi za misijone - z ljubljenim Vietnamom v srcu. Zadnji dve leti »se je končala tudi njegova stezica, ki je iz podstrešne sobice na Rakovniku po nekajkrat na dan vodila v cerkev Marije Pomočnice, v spovednico z napisom Andrej Majcen« (J. Zadravec). 30. septembra 1999 je stopil na pot večnosti.

pričevanje 12_2005

Svoje življenjsko poslanstvo je pričel 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču; prvorojenec Andrej, ki ga je oče, zaveden Slovenec, imenoval Slavko, je namesto rojstnega dneva praznoval svoj krstni dan, ko je 9. oktobra 1904 v frančiškanski cerkvi Matere usmiljenja prejel začetek nadnaravnega življenja. Mati Marija, ki je izvirala iz sloveče Koroščeve družine v Sv. Juriju ob Ščavnici (iz te družine je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec), je želela, da bi njen prvorojenec postal duhovnik. Izročala ga je v varstvo Materi Božji. "Ne pozabi, da si Marijin otrok!" Oče pa mu je namenil poklic učitelja, ki naj bi otroke vzgajal z dobroto. Poučeval ga je: "Slavko, bodi vedno dober z vsemi, pa ti ne bo nikdar žal!" Osnovno in srednjo šolo je Andrej obiskoval v Krškem, kamor je bil po službeni dolžnosti prestavljen oče, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Iz otroških let mu je ostal v lepem spominu kapucin p. Kamil Požar, ki je v svoji meniški kuti imel pravo shrambo jabolk in drugih dobrot. "Pozneje sicer nisem oblekel meniške kute, vendar sem skušal imeti dobro srce za vsakega, posebej za otroke in sirote, vedno srečen, ko sem lahko delil."

Devetnajstletni učitelj je svojo prvo službo dobil na salezijanski šoli na Radni in že po enem letu je zaprosil za sprejem med sinove Don Boska. Leta 1925 je z izpovedjo zaobljub postal salezijanec. Zatem je deset let preživel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje, obenem pa je deloval kot vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev), kjer se je veliko naučil za pozneje, ko je postal misijonar. Po mašniškem posvečenju leta 1933 je še dve leti deloval na Rakovniku, potem pa se mu je odprla pot v misijone.

Misijonski križ je prejel v cerkvi na Rakovniku 15. avgusta 1935. V svojih štirinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti, ki so mlade uvajale v življenje poštenih državljanov in dobrih kristjanov. Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti "vsem vse", se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci.

Odpotoval je na Kitajsko, kjer je uspešno deloval salezijanec Jožef Kerec, doma iz Prekmurja. Pričakal ga je v Kunmingu, kjer sta vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so bili misijonarji izgnani iz Kitajske. Zatem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam. V Hanoju je dve leti vodil sirotišnico, v kateri je bilo 550 sirot; to je bil začetek salezijanskega dela v Vietnamu. Leta 1954 je bil iz Severnega Vietnama izgnan, po izgonu je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956-1976). "Tu je bil dejansko vse: inšpektorjev delegat, ravnatelj, prvi magister novincev, ki je vzgajal Vietnamce po vietnamsko v don Boskovem duhu.

Ko je leta 1976 moral oditi, je bilo v Vietnamu kar 141 salezijancev, vsi razen enega mlajši od trideset" (Tone Ciglar). Izgnanec se je za tri leta ustavil na Tajvanu pri legendarnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino, kjer je kot misijonar "iz zaledja" deloval še dvajset let. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator, potem pa se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal isto poslanstvo. Z zlato mašo leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov (Osebna duhovnost, Premišljevanja, Duhovni dnevniki). Proti koncu svojega življenja je zapisal: "Danes se posebej zahvaljujem Bogu za prehojeno pot doma in v misijonih. Bog je čudovit, četudi je pot križeva. Srečen sem, da sem to pot prehodil. Ideal vsakega svetega duhovnika je, da bi bil kot drugi Kristus, z njim na križu za rešitev duš. Nič ni lepšega, kakor se dajati iz ljubezni do drugih." Tone Ciglar piše: "Vsi, ki smo ga srečevali, smo na njem občudovali dobroto; postal je nekako poosebljena dobrota Boga Očeta. Vsak, kdor ga je srečal, ga je hotel ponovno srečati. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino." Božji služabnik je odšel k svojemu Gospodarju 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

(pričevanje 09_2009)

* 31. oktober 1931, Osilnica, † 1. oktober 2011, Kočevje

»Grob bi bila dokončna, zadnja postaja, če ne bi bilo vere v vstajenje.«

Rodil se je 31. oktobra 1931 v Osilnici ob Kolpi ("Osilnica – to je senčna dolina") kot najmlajši od devetih otrok v družini očeta rezbarja, ki je delal predvsem za cerkve. Mati je ob tropu otrok imela na skrbi hiško, v kateri je danes Jarmova galerija, in kravico, ki jih je preživljala. »Mene je mati učila, da je najbolj pomembno biti dober človek: dober namen moraš ti imeti, pa bo tudi drugi do tebe dobronameren.« Po končani osnovni šoli v Osilnici je bil leta 1946 po uspešno opravljenih izpitih sprejet na srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na likovni akademiji, kjer je študiral kiparstvo pri bratih kiparjih Borisu in Zdenku Kalinu.

Po diplomi je pri njiju opravil tudi kiparsko specialko. Po končanem študiju se je preselil v Kočevje, kjer je bil zaposlen kot likovni pedagog na osnovni šoli in gimnaziji do upokojitve leta 1995. Ko se je po dveh letih samskega življenja v Kočevju nekoč peljal z vlakom v Ljubljano, se je z dvema sopotnicama – ena od njiju je bila njegova bodoča žena – "tako prisrčno zapletel v pogovor in ko smo prišli v Ljubljano, je tako treščilo vame, da bi se takoj oženil in pet mesecev kasneje sva se res poročila". Imela sta štiri otroke, eden je umrl, živijo pa še Vaclav, Staš in Rosana. O svoji pokojni zvesti družici je dejal: »Žena je bila zame najlepša na svetu in dobra, znala se je postaviti tudi zame in za vse. Bila je poštena pokončna, bila je zelo verna in to je tudi javno pokazala: pri glavnih vratih je vstopala v cerkev, na nič se ni ozirala razen na svoj pošten odnos do življenja in vsega.«

S svojimi zgovornimi sakralnimi deli je kipar Stane Jarm obogatil številne cerkve po naši domovini. V njih, zlasti v križevih potih, je upodabljal velikonočno skrivnost: Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Eno njegovih prvih del je Križani na nosilnem stebru ob vhodu v cerkev v Idriji, ki je bila posvečena leta 1969. »Delo za cerkve me je mikalo, ker sem lahko po svoje delal, lahko sem izrazil sebe.« Všeč so mu dela kiparjev Franceta Kralja in Franceta Goršeta, vendar ni maral nikogar posnemati, hotel je ostati zvest samemu sebi. Rad je povedal, kako mu je znani slovenski slikar Nikolaj Omerza, ko je prišel k njemu v Kočevje in je občudoval njegova dela, dejal: »Veš, Jarm, ostani Jarm in se ne pusti podjarmiti!« Njegova posebnost je, da 'kipari' z motorno žago. Prvič jo je uporabil leta 1976 pri kipih, ki so mu jih naročili kočevski gozdarji. »Motorna žaga je zelo primerno orodje za takega kiparja, kot sem jaz, ki rad hitro uresničim zamisel, ki jo imam v glavi ... Motorka zapusti za seboj posebno sled, podobno žuljem, koži, hrapavim dlanem.«

Jože Zadravec je v spominskem zapisu ob Jarmovi smrti lepo izpovedal: »Ob pogledu na njegove skulpture se človeku vselej izlije iz prsi vzdih: Oh, v les vklesani jok, v les vklesani kriki po odrešenju. V molk in bolečino zazrti liki, melanholično zavezani človekovi stiski. To je Jarmova zgodba o krhkosti in minljivosti bivanja, trpka pripoved o bivanjski stiski sodobnega človeka, grozljiva velika črna maša o dvanajsttisočglavi množici mučencev Kočevskega Roga in stotine drugih molčečih domovanj v nedrjih slovenske zemlje.« Njegov pogled na trpljenje je zaznamoval vojni čas in strahotna morija po končani vojni, ki je kakor svinčen oblak tlačila ljudi, pa se o tem ni smelo govoriti. Njegov pogled na trpljenje odseva z obrazov trpečega Kristusa. »Kristus zame ni samo Kristus iz krščanstva, ampak je zame podoba človeka, ki trpi ... Ko sem gledal Kristusovo trpljenje, se mi je zdelo, da ljudje podobno trpijo. Name je trpljenje naredilo velik vtis, da se mi je zdelo, da je življenje polno trpljenja, da drugega v življenju ni.« Ko je ustvarjal križev pot za cerkev Kristusa Odrešenika, ga je prešinil poseben božji navdih: »Pri križevem potu sem nizal postajo za postajo, ko pa sem prišel do smrti na križu (dvanajsta postaja), sem tam naredil samo križ in srce, ki ga je razgnalo, ki je umrlo iz ljubezni. Tisti Kristus, ki bi moral biti tam, je ob strani. To je vstali Kristus, ki se dviga v nebo. Je že Odrešenik, ki je odrešil človeka smrti, ker je vstal od mrtvih.«

pričevanje 11_2011

 * 29. september, Veliki Lipovec, † 3. februar 1939, Ljubljana.

Svetniški škof Janez Gnidovec

Pred šestdesetimi leti (3. februarja 1939) je v Ljubljani umrl skopski škof Janez Gnidovec. Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot "živega svetnika". Upamo, da bo to čast kmalu tudi uradno dosegel.

Ta svetniški mož, ki je zajemal vodo milosti iz božjih studencev, je bil sin Suhe Krajine. Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec kot tretji otrok Jo­žefa Gnidovca in Jožefe Pust. Za njim sta prišla na svet še dva brata; kmalu zatem pa je mater pobrala pljučnica. Mati je bila žena, ki je vero uresničevala v dejavni ljubezni: za vsakega berača je imela prijazno besedo, dobil je za pod zob in ležišče, če je želel tam prenočiti.

Janez je večkrat pove­dal: "Kar imam, imam od nje." Po materini smrti se je oče dru­gič poročil; mačeha otrokom iz prvega zakona ni bila preveč naklonjena, bolj je skrbela za svojih sedem otrok. Janez je s sedmim letom začel hoditi v domačo enorazrednico, potem je šo­le nadaljeval pri frančiškanih v Novem msetu, kjer je končal tudi gimnazijo. Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897-1899) kaplan v Vipavi, kjer je malo zahajal v družbo, dokler mu ni cerkveni ključar dejal, da je v Vipavo prišel za ljudi.

Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Ško­fovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Med prvo svetovno vojno je bilo v zavodih veliko vojaških ranjencev. Gnidovec je z vsemi govoril v jezikih tedanjega avstrijskega cesar­stva. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov.

Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Kmalu je postal voditelj novincev. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skoplju, kjer je bil ško­fijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je pre­jel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: "Vsem po­stati vse", za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval "Janez Frančišek". Sedež skop­ske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je ži­velo okoli 30.000 katoličanov. Škofu je primanjkovalo duhov­nikov in vztrajno je prosil za pomoč iz domovine. Pridobil je nekaj duhovnikov, med njimi Alojza Turka, poznejšega beograjske­ga nadškofa. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje, kjer je bila vsaka njegova pot po mestu "pastoralni obisk". O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: "Če ta ni v nebe­sih, ne bo nihče!"

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (1999) 3, str. 58.

* 30. september 1928, Sighet, Maramureș, Romunija

"Brezbrižnost je zlo"

Njegov oče je bil trgovec. "Vzgojen sem bil v okolju, v katerem smo malo pričakovali od ljudi, vse pa od Boga. Tudi danes čutim globoko potrebo po Bogu. Auschwitz mi vere ni ugasnil, nasprotno, dal mi je nove razloge, da še naprej verujem vanj kljub njegovemu molku, kljub mojemu kriku protesta." Vsi člani družine Wiesel so bili odpeljani v nemška koncentracijska taborišča; mati in sestra sta končali svoje življenje v Auschwitzu, oče pa v Buchenwaldu. Preživel je samo Elie. Po vojni je odšel najprej v Pariz, leta 1948 pa v novoustanovljeno judovsko državo Izrael, kjer je začel opravljati po­klic časnikarja. Ko je postal dopisnik v Parizu, je nekoč srečal znane­ga francoskega katoliškega pisatelja Francoisa Mauriaca, ki ga je spod­budil, naj začne pisati knjige. Leta 1958 je izšla njegova prva knjiga spominov na Auschwitz. Sledile so nove in nove, v katerih je veliko avtobiografskega, vendar pa v njih ni sledu sovraštva in maščevalnosti do tistih, ki so njemu in njegovi družini povzročili toliko gorja. Piše v francoščini.

V Parizu se je tudi poročil z Marion, svojo zvesto so­potnico. Od leta 1956 živi Wiesel v Ameriki. Leta 1972 je začel preda­vati na univerzi v New Yorku, kjer je kmalu navezal stike s katoliškim nadškofom kardinalom O'Connorjem. Iz njunih dolgih pogovorov je nasta­la zanimiva knjiga Potovanje v svet vere. Leta 1976 je dobil mesto pro­fesorja humanističnih ved na univerzi v Bostonu. Leta 1986 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za mir kot "kot enemu najpomembnejših duhov­nih voditeljev v dobi, ko po svetu še kar naprej prevladuje nasilje, zatiranje in rasizem". Svojo nagrado je posvetil vsem žrtvam nacistič­nega genocida.

Elie Wiesel veliko potuje po svetu kot glasnik miru. "Svoje sporoči­lo bi lahko povzel čisto na kratko: več odgovornosti! V tem našem svetu, ki se zdi ponorel, je treba še veliko storiti, ljudi še veliko naučiti, delati, da bi zgodovinskim dogodkom dali neki smisel. Edini način, da najdemo smisel, je živeti odgovorno. Mir je skupna odgovornost, je ide­al. Tisti, ki živijo udobno in mirno življenje, so dolžni pomagati ti­stim, ki žive v težkih razmerah, ki trpijo, ki ne vidijo nobenega izho­da." Po padcu treh totalitarnih ideologij, ki so zasejale toliko stru­pa in povzročile toliko trpljenja v tem našem stoletju, pravi, da se najbolj boji tega, da bi v prihodnjem stoletju zavladala fanatizem in integralizem. "To se poraja iz prepričanja, da vse veš, da imaš resnico v žepu in da lahko odgovoriš na vsa vprašanja."

pričevanje 07_1998