* 15. februar 1922, Bogojina

Utrinek dobrote na slovenskem nebu

Zibelka mu je tekla v prekmurski Bogojini, kjer se je rodil 15. februarja 1922 kot drugi od treh otrok. Dve leti starejši brat je preminil nekje v Rusiji med drugo svetovno vojno, sestra pa se je poročila na domu. Po končani osnovni šoli v Bogojini, je skozi okno ušel materi v srednjo šolo v Murski Soboti in je kot dijak stanoval v takratnem salezijanskem domu Martinišču. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, že po mesecu dni pa se je prepisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Ko je aprila 1941 našo domovino zajela vihra druge svetovne vojne in so njen velik del zasedli nacisti, je bilo v Mariboru ukinjeno semenišče in bogoslovna šola. Smejevo Prekmurje so zasedli Madžari in cerkvenopravno je bilo priključeno škofiji v Sombotelu. Tam je Jožef Smej nadaljeval študij teologije in bil 8.decembra 1944, star manj kot 23 let, posvečen v duhovnika. V Sombotelu se je naučil madžarščine, kar mu je omogočilo, da se je kot duhovnik in škof lahko pogovarjal z madžarsko govorečimi verniki v Prekmurju v njihovem maternem jeziku. Konec druge svetovne vojne je dočakal v Dobrovniku kot upravitelj cerkve. 1. junija 1945 je bil imenovan za kaplana v Turnišču, božjepotnem svetišču Prekmurja. Tam je Turniški Mariji spletel sonetni venec z naslovom Marijin venec. Po treh letih kaplanovanja v Turnišču je bil prestavljen v Mursko Soboto, kjer je bil dolgo časa kaplan, leta 1964 je postal župnijski upravitelj, nato župnik in dekan murskosoboške dekanije. V duhu koncila je zaslutil,da je ekumenizem za Prekmurje, kjer ob katoličanih žive evangeličani, poseben blagoslov in izziv, zato je gojil prisrčne stike z evangeličani. Leta 1969 je bil kot prvi Prekmurec imenovan za stolnega kanonika v Mariboru, leta 1964 je postal ravnatelj škofijske pisarne (kancler), leta 1980 je bil imenovan za generalnega vikarja (škofovega namestnika) mariborske škofije, papež Janez Pavel II. ga je 25. aprila 1983 imenoval za mariborskega pomožnega škofa. Pri škofovskem posvečenju si je izbral marijansko geslo "Milosti polna, spomni se". Ko je bil sedanji mariborski nadškof dr. Franc Kramberger leta 1980 v tedanjih težkih razmerah imenovan za škofa ordinarija, mu je generalni vikar Smej dejal: "Ne boj se, saj ti bomo pomagali, vse bo dobro." Nadškof Kramberger se spominja: "Tega kratkega, a zame bogatega srečanja ne bom nikoli pozabil. Zdelo se mi je, da sem slišal Božji glas, ki se v Svetem pismu tolikokrat sliši: 'Ne boj se! Jaz sem s teboj!'"

Ob vsem duhovniškem in škofovskem delu je dr. Jožef Smej tudi izreden znanstveni, strokovni in leposlovni ustvarjalec. V svoji doktorski disertaciji z naslovom Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1973) je predstavil dr. Franca Ivanocyja, "prekmurskega Slomška". Največ raziskovalne ljubezni je posvetil svoji domači bogojinski župniji in murskosoboški župniji s podružnicami. Veliko piše za Stopinje, prekmurski koledar, ki se je rodil na njegovo pobudo. Življenje in delo Mikloša Kuzmiča, prvega katoliškega prevajalca Svetega pisma, je predstavil v romanu Po sledovih zlatega peresa (1980). Leta 1992 je izšla njegova pesniška zbirka Kaplja na vedru. Tam je v spremni besedi zapisal: "Meni se zdi, da vsi v duši nosimo pesmi kot spomin na davno izgubljeni raj, a se mnogi morda tega ne zavedajo in pesmi v pravem trenutku ne zapišejo."

Vse osvoji z dobroto svojega sočutnega srca. Koprski škof dr. Jurij Bizjak je v svojem pričevanju o škofu Smeju zapisal, da rad prisluhne njegovi besedi ali prebere, kar je napisal, "kajti vsak njegov prispevek je kakor utrinek na zvezdnatem nebu: zasveti in nakaže smer".

Vera je božji dar, pa tudi človekov odgovor na božjo milost, pravi škof Smej. „Vera je milost. Mora pa človek imeti tudi voljo, kot pravi tudi zdajšnji papež Benedikt. Na milost torej pristanemo, ji privolimo. Dvome je imela tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, ko se je vprašala, ali je onstranstvo kaj, ali ni nič?" Škof Smej pravi, da sam nikoli ni imel resnih dvomov in da mu je Bog dal to milost. Pri tem je po njegovem pomembna tudi molitev rožnega venca: „Mi v družini nismo vsak dan molili rožnega venca, razen v oktobru. Sam pa sem začel vsak dan moliti rožni venec takrat, ko sem prebral – vem, da je bilo takrat na indeksu – zame najbolj globok roman, Bratje Karamazovi. In tam je tako lepo rečeno o Kristusu: 'Poživi vero.' Vsak dan moramo moliti, ker vera ni dana tako, češ, zdaj jo pa imaš. V veri moramo rasti. To želim najprej sebi, da bi rasel v veri, kljub mnogim težavam, ki jih vidimo." Kot pravi, bodo težave vedno prisotne, a da nas skozi vse varuje vera, s tem pa tudi upanje in ljubezen.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2007) 4, str. 20.

... več o njem: naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8 in Moj pogled, v: Ognjišče (2015) 4

* 22. marca 1907, Aljustrel, Portugalska - † 13. februar 2005, Coimbra

V očeh ljudi je že svetnica

V krstni knjigi župnije Fatima je zapisano: "30. marca 1907 sem slovesno krstil otroka ženskega spola in mu dal ime Lucija. Rodila se je v Aljustrelu v tukajšnji občini ob sedmih zvečer 22. marca tega leta." Lucija je bila najmlajša od sedmih otrok zakoncev Dos Santos in v otroških letih je bila ljubljenka vseh. Vsi otroci v vasici Aljustrel so bili njeni prijatelji in tovariši pri igri. Pri šestih letih je prejela prvo sveto obhajilo in pri tej starosti je tudi začela pasti živino, kakor so terjale družinske potrebe. Od leta 1917, leta Marijinih prikazovanj, se je družila skoraj izključno s Francekom in Jacinto, svojim bratrancem in sestrično, ki sta se skupaj z njo srečevala z nebeško Gospod v dolini Irija, kjer so pasli ovce, molili rožni venec in se igrali. Lucija je bila tedaj stara deset let, vendar ni hodila v šolo. Marija ji je naročila, naj se nauči brati in pisati. To ji je kar hitro uspela, ker je bila zelo bistra deklica. Po smrti Franceka in Jacinte, v letih najtežjih bojev za priznanje Fatime, je Lucija po nasvetu leirijskega škofa šla v zavod redovnic dorotejk v mestu Oporto, kjer je najprej obiskovala šolo, leta 1928 pa je z zaobljubami postala članica tega reda. Leta 1946 pa je od papeža Pija XII. dobila dovoljenje, da gre h karmeličankam in vstopila je v samostan tega strogega reda v Coimbri, kjer je kot sestra Marija Lucija od brezmadežnega Srca ostala skoraj devetinpetdeset let, vse do svoje smrti. Dovoljenje za izhod iz samostana je dobila le za srečanja s papeži. V Fatimo je prišla 13. maja 1967, ko je ob petdesetletnici prikazovanj tja poromal papež Pavel VI., s katerim sta se tam srečala.

Sedanji papež Janez Pavel II., Marijin poseben varovanec, na katerega se verjetno nanaša "tretja fatimska skrivnost", ki jo zapisala sestra Lucija leta 1941 in jo izročila leirijskemu škofu, ta pa jo je poslal v Rim, se je s sestro Lucijo srečal trikrat: leta 1982, ko se je kot fatimski romar zahvalil Mariji, ker je ob atentatu 13. maja 1981 "prestregla" kroglo in mu rešila življenje; drugič 13. maja 1991 ob deseti obletnici atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, tretjič pa 13. maja 2000, ko je razglasil za blažena Franceka in Jacinto. Pred tem srečanjem ji je poslal posebno pismo, ki razodeva, kako globoka duhovna povezava je bila med papežem in to edinstveno redovnico.

Sestra Lucija, ki na videz sploh ni kazala svojih let, saj je bila videti mladostna, se zadnje mesece ni počutila dobro. 21. novembra 2004 jo je obiskal rektor božjepotne cerkve v Fatimi, ki je povedal: "Govorila je zelo potiho, toda bila je vedra." Ko je zvedela, da so papeža odpeljali v bolnišnico Gemelli, je hotela imeti vesti o njem vsak dan. Ko so ji povedali, da se je papež vrnil domov, se je pomirila. V soboto, 12. februarja 2005, ko se je zdravstveno stanje sestre Lucije zelo poslabšalo, je zanjo prišel faks iz Vatikana: obsegal je eno samo stran z velikimi črkami, dejansko je bilo to zasebno pismo, očetovski blagoslov, napisan z velikimi črkami, ki pa ga sestra Lucija ni mogla več prebrati, kajti 13. februarja 2005 se je preselila v večnost. Dan njenega pogreba, 15. februarja, je bil dan narodnega žalovanja. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, čez eno leto pa naj bi njene posmrtne ostanke položili ob grobnico blažene Jacinte in Franceka. Saj vsi trije spadajo skupaj.

(pričevanje 04_2005)

* 16. 2. 1895, Šentjošt – † 16. 12. 1980, Šentjošt

Ta močna žena se je rodila 16. februarja 1895 in po svetnici tega dne je pri krstu dobila ime Julijana. V svojih spominih, ki jih je pisala nerada, "ker me vedno silijo in nagovarjajo", pove: "Rodila sem se v Bržnikovem mlinu kot drugi otrok v družini. Bilo nas je enajst otrok (sedem deklet in štirje fantje). Tri sestre so postale redovnice usmiljenke. Imeli smo zelo dobre, verne in skrbne starše, za kar bi se ne mogli nikoli Bogu dosti zahvaliti." Oče je zelo rad bral, če je imel "količkaj prostega časa". Neizmerno bogastvo za življenje je prejela od mame. "V mami smo imeli lep zgled potrpežljivosti in vdanosti v božjo voljo. Nikoli niso tožili ali obupali. Vedno so rekli: 'Saj Bog ve za nas, samo zaupati moramo!' Ni bilo lahko, ko so otroci prosili kruha, pa ga niso mogli dati. Kar je bilo večjih, so že služili, mali pa so bili še doma." Julijana je napravila samo dva razreda osnovne šole v Šentjoštu pri župniku Lakmayerju. Potem je, kot vsi tedanji revni, bajtarski otroci šla služit za pastirico in deklo. Povsod so jo imeli radi, ker je bila pridna in zanesljiva. Pri petnajstih letih je postala članica dekliške Marijine družbe, katere pravila so bila zelo stroga. Gorje, če je družbenica šla na ples! "Jaz sem se počutila v Marijini družbi kakor otrok v materinem naročju." Porodila se ji je misel, da bi šla v samostan. "Pa sem povedala mami, kaj mislim. Mama so rekli, meni se zdi, da ti nisi za v samostan. Počasi sem začela misliti, da morda res ne. Čudno se mi je zdelo, že tri moje sestre so šle v samostan, pa jim niso nič branili."

Njena življenjska naloga se je kmalu pokazala. Na svečnico, 2. februarja 1920, so cerkvene pevke, sicer nerade, šle v Snopkovo gostilno. Tam se je zgodilo "usodno" srečanje s Snopkovim Jožkom, ki je postal njen mož. Poročila sta se 17. maja 1920. "Za ženitovanjsko potovanje smo šli k Mariji Pomagaj na Brezje. Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst." Prvi je mamo Julijano osrečil Jože, rojen leta 1921. Za njim pa je Snopkova mama po božji dobroti podarila življenje še trinajstim otrokom. To so bili: Stanko (1922), Lojze (1923), Tine (1925), Lovro (1926), Štefan (1927), Ančka (1929), Matija (1931), Niko (1932), Peter (1934), Janez (1935), Matija (1937), Majda (1938) in Marko (1940).

Ta, zadnji, je dobil ime po svojem botru, Marku Natlačenu, banu Dravske banovine. Mati Julijana pove: "Zdravnik, ki je bil ob meni, je rekel smeje: 'Dokler bo kaj takih mater, se ni bati za naš slovenski narod.'" Snopkova mama je ljubeče spremljala korake svojih otrok. Prvorojenec Jože se je izučil za mizarja, Stanko je želel postati duhovnik in je bil najprej eno leto pri salezijancih na Rakovniku, potem pa pri lazaristih v Ljubljani, Lojze se je izučil za kolarja, Tineta je mikala krojaška obrt, Lovro je bil pri salezijancih v Veržeju. Pri maši za njen 84. rojstni dan je svojim otrokom naročala: "Za zgled naj vam bodo vaši bratje mučenci, ki so bili tako dobri in verni. Dvakrat bi že gotovo bila nova maša pri nas, ko bi še živeli. Saj sta bila dva brata bogoslovca." Hči Ančka je šla za božjim klicem kot redovnica pri Marijinih sestrah z imenom s. Miranda. V življenjski zgodi svoje mame je videla "stvarno in pristno svetost, ki dozoreva v navadnih življenjskih okoliščinah ... Hodili so po poti evangeljskih blagrov. Bili so duša žrtev. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč, so govorili."

Po vojni je v družini ostalo še osem majhnih, nebogljenih in lačnih otrok. Oče se je leto dni po vojni ponesrečil in mati je ostala sama z nepreskrbljenimi otroki. "Skromno je bilo naše otroštvo - večkrat lačni kot siti," se spominja sin Matija. "Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili." Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: "Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!"

(pričevanje 03_2010)

* 12. december 1957, Trst

Pisateljevanje kot poslanstvo

»Ko sem sklenila, da se posvetim pisateljevanju, sem vedela, da se bom morala odpovedati marsičemu, tudi družini in otrokom. Postala sem kot nekakšna redovnica v klavzuri, ki mora živeti samotno, veliko premišljevati, da lahko ustvari svoje osebe. Mora se zapreti zunanjemu svetu, da more globlje in polneje zaživeti notranji svet.« Tako svoj poklic doživlja italijanska pisateljica Susanna Tamaro, rojena pred 44 leti v Trstu. Zaslovela je s svojim romanom Pojdi, kamor te vodi srce (1994), ki je postal svetovna uspešnica in je bil preveden v 40 jezikov, tudi v slovenščino.

Sredi letošnjega januarja je v knjigarne po Italiji prišel njen novi roman z naslovom Odgovori mi (Rispondimi). To je knjiga vprašanj, ki si ji razmišljajoči človek zastavlja o sebi, o svojem življenju, o svetu. »Ali nas vodi Nekdo, ali smo sami?« Tako Rosa, glavna oseba prve pripovedi v romanu, vprašuje starega psa, ki ji edini dela družbo v mračnih letih otroštva in mladosti.

Tudi v tem romanu, kot v vseh svojih dosedanjih knjigah, Susanna Tamaro odkriva svoj notranji svet, da bi bralcem pomagala odkriti njihovega. Rodila se je leta 1957 v Trstu. Kmalu po njenem rojstvu sta se starša ločila. K sreči je imela Susanna čudovito nono, ob kateri je odraščala (ta žena ji je navdihnila roman Pojdi, kamor te vodi srce). »Bila je izredna osebnost, ena tistih, ki svetijo družinam in celim rodovom. Bila je nemirna žena, duhovno zapletena. Sredi življenja, pri petdesetih letih, se je oklenila vere in od tedaj je živela močno duhovno življenje. To je zelo vplivalo name in kot otrok sem hodila z njo k maši. Bila je edina verna oseba v vsem sorodstvu.« Po končani osnovni in srednji šoli v Trstu je Susanna odšla v Rim, kjer je študirala film. Po končanem študiju je sodelovala pri snemanju dokumentarnih filmov iz življenja v naravi. Dokler se ni mogla preživljati s pisateljevanjem. Pisati pa je začela že v šolskih letih. Njeni prvi spisi so se širili med prijatelji s fotokopiranjem, ker ni mogla dobiti založnika, ki bi jih natisnil. Leta 1989 je pri založbi Marsilio izšla njena prva knjiga Glava med oblaki, dve leti zatem je ista založba izdala knjigo njenih pripovedi z naslovom Samo za glas.

Leta 1994 je pri založbi Baldini&Castoldi izšel njen roman Pojdi, kamor te vodi srce, ki je samo v Italiji dosegel naklado 2 milijona izvodov. Cristina Comencini je po njem posnela zelo lep film. »Srce v naslovu romana seveda ni tisto srce, ki hitreje utripa ob nekem zmenku ali zaljubljenem pogledu, temveč pomeni najgloblje bistvo človeka.« Ta njen roman je bil povsod z navdušenjem sprejet; veliko nerazumevanja in kritik pa je bila deležna s svojim drugim romanom Anima Mundi (1997, slovenski prevod 1998). To je knjiga o mukah in težavah človeškega in duhovnega odraščanja. Sama pravi, da to ni pisanje, »ki bi ga bral za razvedrilo, vendar se dogajanje na koncu odpre silni svetlobi upanja in odpuščanja v milosti«. Za otroke je leta 1992 napisala pravljico Srce iz speha in 1994 Papirofo- bijo, za mlade pa pripovedi Čarobni krog (1995) ter Tobija in angel (1998). Leta 1997 je v katoliškem tedniku Famiglia cristiana objavljala svoja »pisma« Cara Mathilda, naslovljena na prijateljico; ki živi v Afriki. V njih na zanimiv način razmišlja o perečih vprašanjih sodobnega človeka in družbe. Pisma so izšla tudi v knjigi z naslovom Komaj čakam, da človek shodi (1997). Podobna razmišljanja so izšla leta 1999 v knjigi Proti domu. »Vse moje knjige se ena na drugo navezujejo.«

Odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo ljudje v njenih knjigah, sama išče v veri. »Ko sem bila majhna, sem imela močno vero, bila sem mistična deklica. Potem so prišli razni problemi in sem opustila versko prakso, čeprav sem ostala verna. Po preskušnjah trpljenja in bolečine sem se vrnila k veri otroštva, ki je ostala tam, kot da je zaspala in me čaka. Spet sem se približala tudi Cerkvi.« Po dvanajstih letih življenja v Rimu je kupila blizu Orvieta staro kmečko hišo z vrtom in s travniki in tam živi v družbi številnih živali. Tam ustvarja in sprejema obiske prijateljev. »Predvsem pa je tu mir, v katerem se lahko srečaš sam s seboj.«

Na vprašanje, kaj ji pomeni uspeh, pravi: »Zame je uspeh to, da morem deliti svoj notranji svet z drugimi, ne pa fotografije na naslovnicah in intervjuji po časopisih.« Avtorski honorar od svoje nove knjige je namenila Ustanovi Tamaro, ki bo z vzgojnimi projekti pomagala prizadetim otrokom ter materam v stiski.

(pričevanje 03_2001)

* 12. decembra 1930, Split – † 18. julija 2014

Živko Kustić se je rodil 12. decembra 1930 v Splitu kot nezakonski otrok, ki ga oče nikoli ni javno priznal za svojega sina. Pri krstu je dobil imeni Živko in Ante, po sv. Antonu Padovanskem, družinskem zavetniku, s katerim se je pogovarjal v molitvi kot s prijateljem. Otroštvo je preživljal na Pagu ob materi samohranilki Bepini, ki mu je "vlivala ponos in dostojanstvo", kot je sam dejal, in ob globoko pobožni baki (stari materi) Ani, ki je "bogatila mojo dušo". Bistrega dečka je pomagal vzgajati tudi učeni paški župnik Joso Felicinović, pri katerem se je Živko naučil brati že pri petih letih. Že kot otrok je sanjal, da bo duhovnik in novinar. In res je po končani srednji šoli odšel v Zagreb in se vpisal na teološko fakulteto. Po štirih letih študija je leta 1954 odšel na odsluženje vojaškega roka v Niš. Na začetku leta 1955 je opustil misel na duhovništvo in se je poročil s tri leta starejšo bolničarko Marico Radenković. Ko je vojaščino odslužil, sta se vrnila v Zagreb in Živko se je odločil za študij matematike in fizike. Načrtoval je, da bo svojo družino preživljal kot prosvetni delavec. Misel na duhovništvo je opustil, pa mu je spovednik, jezuit pater Scheibel, svetoval, naj dokonča študij teologije in postane duhovnik grškokatoliškega obreda, ki se lahko pred posvečenjem poroči. Sporazumno z ženo Marico, ki mu je rodila pet otrok: Josipa, Minjo, Ano, Ivico in Branka, in cerkvenimi predstojniki je ta nasvet sprejel in 5. maja 1958 ga je vladika Gabrijel Bukatko v Križevcih posvetil v duhovnika. Pet let je bil župnik grškokatoliških župnij Mrzlo Polje Sošice na Žumberku ob slovensko-hrvaški meji, kjer je družina živela v pomanjkanju, duhovnik Živko pa je hranil svojega duha z modrostjo svojih hribovskih vernikov.

Leta 1963 je odšel v Zagreb in v sodelovanju s prijateljem duhovnikom Vladimirom Pavlinićem in nekaterimi drugimi se je rodil moderen katoliški časopis Glas koncila (s podnaslovom novi obraz Cerkve). Živko Kustić je bil novinar, reporter in kolumnist, najplodovitejši pisec besedil. Kot 'don Jure' je vse do leta 2000 podpisoval duhovita razmišljanja pod naslovom Pismo vaškega župnika, ki so jih z veseljem brali vsi, verni in neverni. Pod njegovim vodstvom je Glas koncila postal močen in iskan glas Cerkve, glas ponižanih in potisnjenih na rob družbe, glas svobode, glas upanja v boljšo bodočnost. Njegovi komentarji od začetka Glasa koncila do demokratskih sprememb leta 1990 so izšli v štirih knjigah z naslovom Uklenjena Cerkev v Hrvatski. Zelo pomembno delo je opravil na področju kateheze: napisal je vrsto katehetskih pripomočkov za prvoobhajance, birmance in odrasle.

Bil je pobudnik 'veroučne olimpiade', iz katere se je rodil Mali koncil, katoliški mesečnik za otroke. V njem je sodeloval tudi z otroškimi pismi, ki so izšla v knjigi Tomica i njegova pisma (v slovenskem prevodu Draga Klemenčiča Tonček in njegova pisma, Družina 1982). Bil je med pobudniki in prvimi sodelavci Krščanske sadašnjosti in njene družinske revije Kana. Kot urednik Glasa koncila se je močno zavzel pri proslavi "Trinajst stoletij krščanstva med Hrvati", katere višek je bil Narodni evharistični kongres pri Mariji Bistrici septembra 1984, po katerem je Glas koncila začel izhajati kot tednik. Leta 1993 je priklical v življenje informativno katoliško agencijo (IKA) in bil njen prvi urednik. Vsa le z ognjevitostjo svojega dalmatinskega značaja deloval kot voditelj duhovnih vaj, pridigar z govorjeno in pisano besedo. Za svoje dušnopastirsko delo je od papeža sv. Janeza Pavla II. prejel častni naziv protojereja in stavrofora (podobno kot monsinjor pri katoličanih).

Ko je čutil, da mu začenjajo pojemati telesne moči, sta se z ženo Marico leta 1999 preselila v dom za starejše. Živko je sprejel povabilo ustanovitelja dnevnika Jutarnji list Nina Pavića, da prevzame rubriko Jutranja pridiga, v kateri je običajno dnevno homilijo ob evangeljskem odlomku povezoval s trenutnim dogajanjem v družbi – prav to, kar je pri svojih jutranjih mašah v Domu sv. Marte uvedel papež Frančišek. Modra in zvesta žena Marica je odšla v večnost leta 2010. On pa se je od tega sveta poslovil 18. julija 2014 po molitvi skupaj z navzočimi člani družine – otroki, vnuki in pravnuki. Na vstajenje čaka na zagrebškem pokopališču Mirogoj.

(pričevanje 09_2014)

* 31. januar 1915 Prades pod Pireneji v Franciji; † 10. december 1968, Bangkok, Tajska

Njegov oče Owen Merton, Anglež z Nove Zelandije, po poklicu slikar, je tik pred prvo svetovno vojno prišel v Evropo. V Parizu je spoznal živahno mlado Američanko Ruth in kmalu sta se poročila. O božiču 1914 sta se pred vojno vihro zatekla v skrito mestece Prades pod Pireneji. Tam se jima je 31. januarja 1915 rodil sin Thomas. Mlada družina ni mogla živeti od očetovega slikarstva, zato so se preselili k Ruthinim staršem v Ameriko. Leta 1918 so dobili drugega sina Johna Paula. Tho­mas se je iz otroških let spominjal, kako so starši pazili, da z bra­tom nista prinesla domov nobene prostaške besede in da sta se vedno lepo obnašala. "Zdi se mi pa čudno, da nama oče in mati nista dala najmanjše verske vzgoje." Nekoč je prišla na obisk babica z Nove Ze­landije, ki je Thomasa naučila moliti očenaš. "Nikdar ga nisem poza­bil, čeprav ga veliko let nisem molil." Ko mu je bilo šest let, je umrla mama za rakom. Thomas je spremljal očeta, ki je kot umetnik ve­liko potoval po svetu. Ko je Thomas začel svoje šolanje v Angliji, je nenadoma izgubil še očeta. Zdaj je bil primoran živeti samostojno in neodvisno, kar si je že od nekdaj želel. Bistremu Thomasu niti filozofija niti znanost nista dali odgovora na usodna vprašanja, ki so ga vznemirjala.

Kot študent univerze v Cam­bridgeu je potoval v Rim, kjer ga je prvič presunila velika milost: ko je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa vla­darja vesolja, se mu je odprl nov, dotlej neznan svet. Želel je zvede­ti, kdo je ta Kristus, in kupil si je Sveto pismo. Čutil je, kako je notranje zasužnjen, vendar še ni imel volje, da bi se te sužnosti re­šil. Študij je nadaljeval in končal na univerzi Columbia v New Yorku. Profesorski poklic ga ni veselil, ker je bil "na tleh", duhovno mrtev. "Moja smrt je bila prilika za božji poseg, za moje vstajenje." V roke sta mu prišli dve "usodni" knjigi: Izpovedi svetega Avguština, v katerem je prepoznal "svojega brata v iskanju Boga", in Hoja za Kri­stusom Tomaža Kempčana. Dal se je poučiti v katoliški veri in 16. no­vembra 1938 je prejel sveti krst.

Malo zatem je presenetil svoje pri­jatelje: "Dragi moji, povedati vam moram, da mislim iti v samostan in postati duhovnik!" 10. decembra 1941 je potrkal na vrata trapistovske­ga samostana Getsemani v Kentuckyju. Po teološkem študiju je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. Na željo predstojnikov je ostal zvest svo­jemu umetniškemu poklicu. Konec leta 1968 je potoval v Azijo, kjer je preučeval vzhodno duhovnost, in tam ga je nepričakovano zatekla smrt.

(pričevanje 01_1999)

* 10. decembra 1892, Blato na Korčuli; † Rim, 9. julija 1966

"Ni ljubezni brez trpljenja"

Njena z Bogom tesno povezana pot na tem svetu se je pričela 10. decembra 1892 v Blatu na Korčuli. Oče Antun Petkovič se je kot vdovec z dvema hčerkama poročil z Marijo Marinovič: njun zakon je bil blagoslovljen z osmimi otroki (štirimi sinovi in štirimi hčerami), Marija je bila šesta. Krščena je bila dvanajst dni po rojstvu, sveto birmo je prejela, ko še ni dopolnila šest let, pri prvem obhajijilu pa je bila skoraj trinajstletna. Nanj se je skrbno pripravljala in to je bil najsrečnejši dan njenega življenja. Po obhajilu se se je tako zatopila v molitev, da je ostala v cerkvi sama, ko so že vsi odšli. Bila je zelo bister otrok. Končala je triletno osnovno šolo, potem pa se je izpopolnjevala pri italijanskih redovnicah, ki so odprle svojo hišo v Blatu leta 1903. Zgodaj je začutila, da jo Bog kliče v posvečeno življenje. Štirinajstletna je napravila zasebno zaobljubo čistosti. Starši so želeli, da bi se Marija poročila. Oče je bil zelo bogat posestnik in je vsakemu od svojih otrok zgradil hišo. Julija 1918 je Marija v Blatu srečala dubrovniškega škofa Josipa Marceliča in mu zaupala, da je razdvojena med klicem oditi v samostan kontemplativnih redovnic in željo delati za ljudi, ki trpijo. Škof ji je svetoval, naj počaka, da jasneje spozna božjo voljo.

Novembra je hudo zbolela in vsi so mislili, da bo umrla, pa je skoraj čudežno ozdravela. Leta 1919 so italijanske redovnice zapustile svojo hišo v Blatu in škof Marcelič je prosil Marijo, naj prevzame skrb za izpraznjeno hišo. Marija, ki je bila zelo dejavna v župnijskem življenju, je njegovo željo izpolnila. S prijateljicami je prevzela skrb za hišo, za otroški vrtec in ljudsko kuhinjo. Škof ji je posredoval svoj načrt, da z njeno pomočjo ustanovi novo redovno družbo, katere prvo jedro bo ona s svojimi petimi sodelavkami. Po opravljenih duhovnih vajah je skupaj z njimi izrekla redovne zaobljube, prejela redovniško obleko in redovniško ime "od Razpetega Jezusa". 4. oktobra 1920, na god sv. Frančiška Asiškega, je bila rojena domača redovna družina Hčera usmiljenja tretjega reda sv. Frančiška, katerega poslanstvo je po delih dejavne ljubezni in usmiljenja razširjati oznanilo božje ljubezni. Prva redovna hiša je bila v Blatu na Korčuli, zato te redovnice imenujejo tudi "blatske sestre". Za prvo predstojnico hiše in družbe je bila izvoljena s. Marija od Razpetega Jezusa Petkovič.

Škofijskopravno je nova redovna družba zaživela 15. junija 1923 in kmalu je začela širiti področje svojega dela ter odpirati nove hiše po tedanji Kraljevini Jugoslaviji. Sestre so skrbele predvsem za revne otroke, posvečale so se tudi bolnikom. V začetku leta 1930 je sestra Marija dobila pismo iz Argentine s prošnjo, da pošlje tja dvajset svojih redovnic. Brž jih je poslala sedem, potem pa še sedem, nazadnje je, leta 1940, v misijone odšla tudi sama. "Za Kristusa bi želela obleteti ves svet, oznanjujoč Jezusovo ljubezen in lepoto moje mile domovine." Odprla je več hiš v Argentini, Paragvaju in Čileju. V Južni Ameriki je ostala dvanajst let. Leta 1952 se je preselila v Rim, kjer je Družba odpla generalno hišo. Januarja 1953 je sestro Marijo prvič zadela možganska kap, na priprošnjo patra Pija iz Pietrelcine se je njeno zdravstveno stanje občutno izboljšalo. Vesela je bila, ko je Kongregacija za redovnike 6. decembra 1956 priznala in potrdila njeno Družbo hčera usmiljenja. Septembra 1959 je zadnjikrat obiskala domovino, kjer je ostala nekaj mesecev, potem pa se vrnila v Rim. Zaradi bolezni so njene moči pešale, zato je breme vrhovne predstojnice leta 1961 preložila na mlajša ramena. Njen prehod iz zemeljskega v večno življenje se je izvršil 9. julija 1966. V letih 1989-1997 je bil končan škofijski postopek za njeno beatifikacijo v Rimu. Njene posmrtne ostanke so leta 1998 prenesli iz Rima v rojstno Blato, Po razglasitvi njenih junaških kreposti in priznanju čudeža na njeno priprošnjo je bila 6. junija 2003 razglašena za blaženo.

(pričevanje 07_2003)

* Zagreb, 28. januar 1893. - Rim, 1. december 1988

Frančiškanski pater Benigar se je rodil slovenskim staršem 28. januarja 1893 v Zagrebu, umrl pa na praznik vseh svetih 1988, v Rimu. Med tema dvema datumoma se skriva bogato življenje. Leta 1907 je vstopil v frančiškanski red in bil po študiju teologije v nemškem Paderbornu posvečen v duhovnika 30. junija 1915. Od leta 1920 do 1922 je študiral na novo ustanovljenem Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu in tam leta 1929 doktoriral.

Zgodaj je začutil misijonski poklic in tako je ob koncu leta 1929 odšel za misijonarja na Kitajsko. Tam je 25 let deloval kot profesor teologije in vzgojitelj v semenišču v Hankovu. Iz tega semenišča je izšlo več sto kitajskih škofijskih in redovnih duhovnikov.

Komunistični režim ga je januarja leta 1954 izgnal iz Kitajske, potem ko je bil nekaj časa v zaporu. Kljub temu, da je tam hudo trpel, ni hotel o tem obdobju ničesar govoriti in se je odločil, da bo to svojo žrtev, zavito v molk, daroval Bogu. Aprila istega leta je prišel v Rim in se takoj naselil v frančiškanskem zavodu Antonianum, kjer je ostal do smrti. Deloval je kot duhovni spremljevalec mladih frančiškanskih patrov, ki so bili na podiplomskem študiju v Rimu. Bil je iskan spovednik in voditelj duhovnih vaj v mnogih redovnih skupnostih.

Napisal je dve obsežni teološki deli o bogoslužju in duhovnosti, ki sta dolgo bili učbenik bodočih duhovnikov. Prva je bila tiskana v Pekingu, druga pa v Sapporu na Japonskem. Zadnja leta pa se je posvečal predvsem zbiranju gradiva o življenju in delu zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Zbrano gradivo je izdal v knjigi leta 1974 v Rimu. Po padcu komunizma je delo leta 1993 izšlo še v Zagrebu. Ta izdaja obsega skoraj devetsto strani. Potem ko je zbral gradivo, je življenjepis pisal dve leti (od 1968 do 197O). "Pri pisanju sem dal besedo samo zgodovinskim virom," je zapisal v uvodu. "Iskal sem samo resnico in nepristransko sem proučeval posamezna dogajanja." O temeljitosti in znanstveni neoporečnosti tega dela pričajo tudi besede angleške zgodovinarke Stelle Alexander: "Nikoli nisem niti malo pomišljala, da ga navajam kot vir."

Benigar in Slovenci

"Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to," je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Kot študent je zahajal na materin dom v Radeče, kjer je 15. julija 1915 tudi imel ponovitev nove maše. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem. Tam je p. Turk umrl na rokah p. Aleksija.

Zanimivo je, da je p. Benigarja sprejel v frančiškanski red ustanovitelj zagrebške frančiškanske province p. Vendelin Vošnjak (1861-1933), Slovenec, doma iz okolice Velenja, za katerega že poteka postopek za razglasitev za blaženega. Pa tudi za p. Aleksija Benigarja poteka enak postopek. Pravijo celo, da zelo hitro napreduje.

(pričevanje 11_1998)