* 27. maj 1923, Zgornje Vodale, † 1. januar 1943, Mirna.

"Proč mračne misli, nov se dan rodi, / zdaj grem na pot, srce se ne boji, / saj moja pot se ne gubi v megli, / jasno začrtano jo zró oči ..."

"Lani med evharističnim kongresom v Celju (13. junija 2010) je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca. Duhovna priprava na to slavje je potekala tri tedne pod geslom "Srce se ne boji", vzetim iz Grozdetove pesmi Jutrnica. S svojo mučeniško smrtjo je dokazal, da to niso bile prazne besede.

Zunanje slavje v čast našega prvega blaženega mučenca Alojzija Grozdeta, ki je pred božjim prestolom glasnik številne množice slovenskih mučencev iz tistih krvavih časov, se je pričelo 23. maja z izkopom njegovih zemeljskih ostankov na pokopališču v Šentrupertu na Dolenjskem, ki so jih počastili in položili v poseben sarkofag. Potem se je začelo romanje relikvij po 'Grozdetovi poti'. Prva postaja je bila naslednji dan župnija Tržišče, kjer se je 27. maja 1923 rodil za ta svet in bil pri krsti zaznamovan za večnost. Somaševanje duhovnikov z ljubljanskim pomožnim škofom Antonom Jamnikom, h kateremu so posebej povabili župnijske sodelavce, kajti Grozde je bil dejaven krščanski laik, so pričeli z blagoslovitvijo krstne vode in obnovitvijo krstnih obljub. 25. maja je bil sprejem relikvij v župniji Šentrupert, kjer je bil bl. Grozde doslej pokopan. Mašo je daroval beograjski nadškof metropolit Stanislav Hočevar, ki je bil na začetku škofijskega postopka za beatifikacijo njegov postulator.

Večer so oblikovali birmanci. Iz Šentruperta so relikvije blaženega prenesli na Mirno, župnijo njegovega mučeništva. Med somaševanjem, ki mu je predsedoval ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, so pri darovanju prinesli pred oltar Hojo za Kristusom (nabožno knjigo), Rimski misal (bogoslužni molitvenik) in zgibanke o Fatimi, 'gradivo', ki so ga Grozdetovi morilci imeli za dokaz o njegovi krivdi. Relikvije so nosili potomci in bližnji sorodniki otrok, ki so 23. februarja 1943 našli Grozdetovo truplo. V petek, 27. maja, na dan prvega praznovanja godu bl. Alojzija Grozdeta, je novomeški škof Andrej Glavan blagoslovil Grozdetovo kapelo v svetišču na Zaplazu in sprejel njegove relikvije. Mladi so tisti večer romali iz Mirne na Zaplaz, kjer so imeli od dveh do pol osmih zjutraj molitveno bedenje, imenovano 'Grozdetova noč mladih'. To je bila, kot je zapisano v gradivu, "noč iskanja Gospoda, ki je neusahljiv vir Božje ljubezni s svojo navzočnostjo v presveti evharistiji, iz katere raste naša vera v življenje, v dobroto in resnico". Namen te molitvene noči, med katero je mlade s katehezo nagovoril koprski pomožni škof Jurij Bizjak, je bil: spoznavati blaženega mučenca kot priprošnjika za svojo mladost in vero, poživiti iskanje Jezusa v tihi molitvi in evharistiji, poglobiti osebno in skupno molitev, krepiti veselje nad življenjem ter množiti svoje socialno, karitativno in družbeno delovanje.

V soboto, 28. maja 2011, je bila po zaključku 'Grozdetove noči mladih' molitvena priprava na slovesno mašo ob desetih, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov daroval novi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof Juliusz Janusz, romarje, ki so napolnili svetišče in šotor ob njem, pa je s homilijo nagovoril ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. Pol ure pred mašo so mladi k oltarju prinesli krsto z relikvijami blaženega Alojzija Grozdeta, ki so jih po maši slovesno prenesli v njegovo kapelo. Pri darovanju so predstavniki vseh šestih naših škofij prinesli vsak svojo s škofijskim grbom okrašeno svečo, ki so zdaj ob oltarju v Grozdetovi kapeli v znamenje, da je blaženi Alojzij Grozde priprošnjik za vse Slovence. "Ko so sedaj njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki tukajšnje romarske cerkve na Zaplazu," je v svoji homiliji dejal nadškof Stres, "bodo to božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi tri sonca: sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta, na kar nas bo spominjal njegov tukajšnji grob."

(pričevanje 07_2011)

* 1. junija 1939 v Kamniku, umrl 9. decembra 2013

»V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.«

»Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor,« je v mašnem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki ga je s pokojnikom vezalo iskreno prijateljstvo. »Profesor Trontelj je pogosto poudarjal, kako krščanski pogled na življenje podpira smer bioetike, ki zagovarja svetost življenja ... Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, ki jo Bog polaga v njegove roke, in kot odlično nalogo, da iz svojega življenja naredi nekaj velikega in lepega.«

To je v svojem življenju v vsej polnosti uresničil Jože Trontelj. Rodil se je 1. junija 1939 v Kamniku. Po osnovni šoli v domačem mestu je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. »Hvaležen sem za svojo humanistično izobrazbo,« je povedal v pogovoru za Ognjišče (junija 2008). »Imel sem vrsto odličnih profesorjev, ki so skupaj s svojim bogatim znanjem na skoraj neopazen način prenašali na svoje učence tudi sposobnost za dojemanje vrednot.« Po maturi leta 1958 je študiral medicino: "o izbiri svoje poklice prihodnosti nisem imel nobenih dvomov". Po diplomi na medicinski fakulteti se je odločil za nevrologijo oz. nevrofiziologijo, kjer je bilo veliko priložnosti ne le za lepo zdravniško, ampak tudi za zanimivo znanstveno delo. Leta 1972 je postal doktor nevroloških znanosti. Leta 1973 je postal docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medcinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani.

Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji. V znanstvenih krogih se je uveljavil z mikroelektromiografijo – novo elektrodiagnostično metodo. Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstvu človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije), ki jo je Slovenija med prvimi državami v Evropi ratificirala. Leta 1995 je prevzel vodenje Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko. Ta dolžnost je sčasoma zasegla ves njegov čas in energijo, tako da ga ni ostalo prav veliko za družino – ženo, dva sinova in hčerko, ki pa so njegova prizadevanja zvesto podpirali.

Jože Trontelj je bil leta 1991 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je vrhovna znanstvena in umetniška ustanova v naši državi. »Članstvo v akademiji je velika čast, tako pri nas, kot tudi drugod po svetu,« je dejal. »Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov.« Leta 1995 je napredoval v rednega člana. V letih 1999-2002 je bil tajnik razreda za medicinske vede, leta 2002 je bil izvoljen za podpredsednika, 22. aprila 2008 pa za predsednika SAZU. »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« je zapisal Alojz Rebula. »Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.«

Ob vseh svojih zahtevnih nalogah in dolžnostih ni odrekel sodelovanja na javnih nastopih, na katerih je z mirno in prepričljivo besedo govoril zlasti o etičnih vprašanjih, povezanimi s področjem bioetike. Zaznamoval je tudi javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. Na posvetu Urada za verske skupnosti, ki je bil v Ljubljani 24. oktobra 2012, je spregovoril o tem, da so religijske vrednote temelj svetovne etike. »Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.« Na velika etična vprašanja najbolj dosledno gleda katoliška vera. »Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.« Papež Janez Pavel II., ki je to načelo odločno zagovarjal, je svoje besede potrdil z zgledom: umrl je v domači postelji, ko je prišel njegov čas. Ni dovolil, da bi mu podaljševali življenje, čeprav bi to morda lahko dosegli v bolnišnici.

(pričevanje 03_2014)

»Kako naj ljudje v teh časih verjamejo, da jih Bog ni zapustil, če bi jih jaz zapustil? Kakšen je pastir, ki zapusti svoje ovce, ko jih napadejo grabežljivi volkovi?«
(Izidor Završnik)

Poljski redovnik minorit Maksimilijan Kolbe je izpričal zvestobo Kristusu kot mučenec ljubezni do bližnjega. V zloglasnem taborišču smrti Auschwitz je 14. avgusta 1941 umrl namesto sojetnika, družinskega očeta. Leta 1982 ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil za svetnika. Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13) so spodbudile tudi mladega slovenskega duhovnika Izidorja Završnika, da je 10. marca 1943 stopil v vrsto talcev namesto dvajsetletnega sojetnika v mariborskih nacističnih zaporih. Na dvorišču so postrojili vse zapornike. Začeli so izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Franček (Franc Žvan iz Hoč) je bil ravno deseti. Poleg njega je stal v vrsti Izidor Završnik. Ko so Nemci zapisovali imena in med seboj debatirali, je Izidor rekel Frančeku: »Fant, ti si še mlad. Vso bodočnost imaš pred seboj.« In potem sta zamenjala mesti v vrsti. Odbrane so odpeljali na streljanje, Franček pa je ostal v zaporu. S svojim rešiteljem se je srečal po odhodu v večnost 22. septembra 1997. Ob stoletnici rojstva slovenskega Maksimilijana Kolbeja je Karel Gržan napisal lepo knjigo-pričevanje o njem.

Napisana je v obliki privlačne povesti in sicer na podlagi številnih pričevanj o življenju in smrti tega junaškega duhovnika. Rodil se je 4. aprila 1917 kot drugi od sedmih otrok (najstarejši in najmlajša sta umrla v nežni dobi) Vinka Završnika in Lucije roj. Kosmelj in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi pri Sv. Juriju ob Taboru. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v očetovo domačijo na Gomilsko. Darko, kakor so Izidorju pravili, je bil izredno bister otrok. »Bil je vsestranski. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil,« ga je pohvalil tri leta mlajši brat Drago. Ko je sedemletni Darko prejel zakrament svete birme, mu je mama Lucija na spominsko podobico zapisala: “Kaj Ti življenje bode osladilo? / In kaj v trpljenju bo Te tolažilo? / Kar za Boga - v ljubezni si storil / in da Marijin zvest otrok si bil.” Rad bi šel v šole, toda družina je bila revna, tedaj pa se je zanj zavzel ugleden duhovnik dr. Franc Ksaver Cukala, doma z Gomilskega. Postal je njegov duhovni oče in dobrotnik. V Gržanovi povesti beremo, kako globoke življenjske nauke je posredoval Izidorju, ko sta se pogovarjala o šahu in o fotografiji, dveh ‘konjičkih’, ki sta mu bila zelo pri srcu. V šolskem letu 1928/29 je bil Izidor vpisan v dijaško semenišče v Mariboru in v prvi razred osemletne klasične gimnazije. V razredu je bilo dvanajst semeniščnikov, deset od njih jih je kasneje vstopilo v bogoslovje in so bili tudi posvečeni. Izidor se je učil z lahkoto. »Kar so si drugi stežka ubijali v glavo, je Izidor razumel mimogrede,« je o njem dejal sošolec Franc Puncer. Ostajalo mu je veliko časa za izvenšolske dejavnosti. Pri sedemnajstih letih je zašel v mladostno krizo in je celo izstopil iz semenišča, toda po iskrenem pogovor s svojim dobrotnikom Cukalom se je kmalu vrnil. Po maturi leta 1936 je bil sprejet v mariborsko bogoslovje in do leta 1941 je obiskoval Visoko bogoslovno šolo v Mariboru.
Mariborsko škofijo je v letih 1933 do 1949 vodil škof Ivan Jožef Tomažič. Ko so Nemci aprila 1941 zasedli ozemlje mariborske škofije, so najprej z vso ostrino udarili po duhovnikih, ker so v ljudeh ohranjali slovensko narodno zavest. Škofovo posredovanje za duhovnike in vernike je okupatorska oblast prezirljivo odklanjala. Iz njegove škofije je bilo pregnanih (predvsem na Hrvaško) 284 škofijskih in 81 redovnih duhovnikov, na župnijah je ostalo samo 140 ostarelih in onemoglih duhovnikov. Zaradi burnih političnih dogodkov je škof Tomažič sklenil, da bo bogoslovce, ki bi prejeli mašniško posvečenje v juliju, posvetil že kar na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Izidor je nekaj dni pred tem zbolel, zato ga je škof posvetil 11. maja 1941. Naslednji dan je imel v domači župniji Gomilsko novo mašo brez vseh zunanjih slovesnosti. Po novi maši je prevzel domačo župnijo Gomilsko in Št. Pavel ob Preboldu. »Kot dušni pastir se je Završnik z vso vnemo žrtvoval, ko je neutrudno vršil duhovniška opravila v več župnijah,« je povedal Franc Puncer, njegov duhovniški sobrat in tudi sotrpin. »Pri tem pa je, kot pravi narodni duhovnik, trpel s trpečim ljudstvom.« Pomagal je tistim, ki jih je zasledovala nemška policija, da so se lahko umaknili pred Nemci v Ljubljansko pokrajino, ki so jo zasedli Italijani in so bile razmere znosnejše. Neki mož, ki je bil v službi na občini, ga je v največji tajnosti oskrboval z veljavnimi prepustnicami, s katerimi je reševal potrebne. To je bilo zelo nevarno in Izidor je moral računati z najhujšim, če Nemci to odkrijejo.
Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1943, je maševal v domači cerkvi in sredi maše so v zakristijo vdrli gestapovci. Preden je prestrašene vernike blagoslovil, je izrekel opogumljajoče besede: »Potrpite. Ne obupavajte. Svoboda pride.« Po maši ga je v zakristiji aretiral gestapovec in zahteval, da mu izroči prepustnice. Tudi po osebni preiskavi pri njem niso našli nobene, zato so ga gnali na dom in pri pregledu njegove sobe so našli eno prepustnico pod papirjem na dnu nočne omarice. Ob tem ‘zmagoslavnem’ odkritju je eden od gestapovcev Izidorja z vso močjo udaril. Odvedli so ga v zloglasni celjski zapor Stari pisker, zasliševan pa je bil na Grofiji, zasliševalnem poslopju Gestapa. Celjski trije gestapovci Niederberger, Wiegele in Kollman so bili znani po svoji krutosti. Med zasliševanjem so jetnike strahotno mučili. Izidorjeva sestra Ana je povedala: »Enkrat na teden smo mu nesli sveže perilo. Čakali smo, po dveh urah smo dobili večkrat krvavo perilo.« Po štirih mesecih so ga izpustili iz zapora z naročilom, naj jim prihaja poročat. »Da bi to delal, mi še na misel ne pride,« je zaupal prijatelju Puncerju, ki mu je prigovarjal, naj se umakne nekam v notranjost Nemčije, pa mu je odvrnil, da pastir ne sme zapustiti svoje črede, posebno takrat, ko je v nevarnosti pred volkovi. Spet se je posvetil oskrbovanju župnij, ki so mu bile zaupane. V zgodnji jeseni 1942 so ga spet zaprli. Prestajal je nova zasliševanja in mučenja. »Vso noč sem visel obešen za roke. Če sem se popolnoma stegnil, sem s konci palcev dosegel tla. Trske so mi zabijali za nohte,« je šepetaje povedal sotrpinu Puncerju in dostavil: »Bog ve za nas.« Ko so zasliševanja končali, so ga preselili v mariborske zapore. Na pustni torek, 9. marca 1943, sta ga lahko obiskala oče in sestra Ana. Prosil ju je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, na pepelnično sredo, 10. marca 1943, so na dvorišču mariborskih zaporov ustrelili 25 talcev. Med njimi je bil tudi Izidor Završnik. Ko je sestra Ana zvedela, da je njen brat Izidor daroval življenje za sojetnika, je dejala: »Čisto njemu podobno.« Franc Puncer, Izidorjev sošolec, sobrat v duhovništvu in sotrpin v gestapovskih zaporih, pa je zatrdil: »Prepričan sem, da je umrl mučeniške smrti. Usmrtili so ga, ker je bil duhovnik, ker je delil zakramente in imel vpliv na ljudi.«

ČUK, Silvester. Pričevanje, v: Ognjišče (2017) 04, str. 42.

“Vsa bogoslužna opravila imajo za svoj prvi namen Božjo čast, vendar hkrati tudi ljudi posvečujejo.”

»V bogoslužju smo v stiku z Bogom, ki se nam daje in razodeva na naši naravi primeren način: v čutno zaznavnih znamenjih, ki so besede, osebe in dejanja. Tudi mi ne moremo svojih bogoslužnih čustev izražati v skupnosti drugače kot z znamenji, besedami, kretnjami, telesa in s petjem … Učlovečenje Božjega Sina, ki je kot človek postal nam popolnoma enak, je tudi osnova, da naše bogoslužje sprejema vse tisto, kar je človekovi telesni naravi potrebno in primerno. Zato bogoslužja ne more biti brez izrazov naše telesnosti,« razlaga v svoji knjigi Liturgika (Pregled krščanskega bogoslužja) dr. Marijan Smolik, dolgoletni profesor liturgike – znanosti o svetem bogoslužju na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je od 15. januarja 2017 deležen večnega bogoslužja. Ob njegovi osemdesetletnici (2008) so tri ustanove, pri katerih je jubilant sodeloval (Teološka fakulteta, Mohorjeva družba, Družina) izdale njemu posvečen zbornik z latinskim naslovom Liturgia – theologia prima (Liturgija – prva teologija). Tedanji ljubljanski nadškof Alojz Uran ga je v spremni besedi lepo označil: »Njegovo delo je neizmerno, prav tako sta neizmerni njegova skromnost in ponižnost.«

SIN UČITELJSKE DRUŽINE NA KMETIH
»Bogu sem neskončno hvaležen za svoje učiteljske starše Ruperta in Angelo roj. Grčar, ki je imela v sorodstvu tudi več duhovnikov,« je dejal Marijan Smolik, ki se je rodil 3. septembra 1928 v Dobu pri Domžalah. Že naslednje leto se je družina službeno preselila na Koroško Belo, kjer je Marijan prejel prvo sveto obhajilo in birmo ter končal štiri razrede osnovne šole. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Škofovih zavodih v Šentvidu, vendar le do nemške zasedbe leta 1941. Družina se je vrnila v Dob in Marijan je pomagal teti pri delu na polju. Po vojni je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani: iz Doba s kolesom do Domžal in z vlakom v Ljubljano. Po maturi (1949) in vojaščini se je vpisal na Prirodoslovno-matematično fakulteto, po enem letu je sledil študij teologije (1951–1957). Leta 1955 je prejel mašniško posvečenje in po enem letu postal študijski prefekt v bogoslovju in varuh znamenite Semeniške knjižnice. Nadaljeval je študij teologije ter leta 1963 dosegel doktorat z disertacijo Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja, ki jo v znanstvenem svetu pogosto navajajo. Po dveh letih študija liturgike na Katoliškem institutu v Parizu jo je začel predavati na ljubljanski teološki fakulteti, najprej kot docent, kmalu pa kot redni profesor vse do upokojitve (1992). Na predavanja je prinašal celo goro knjig in ko so ga študenti česa spraševali, je rad rekel: »Tega še ne vem, ampak v teh knjigah je gotovo vse napisano!« Poleg enciklopedičnega znanja je imel poseben čut, da je hitro našel, kar je iskal. Bil je tudi prodekan in dekan teološke fakultete. Delal je, dokler so mu moči dopuščale, ki so 15. januarja 2017 ugasnile.

“ZDAJ SEM TUDI JAZ MALI ČOPEK”
Marijan Smolik je bil najbolj znan kot knjižničar. Ljubezen do knjig mu je bila prirojena po starših, ki sta bila učitelja. Kot bogoslovec je rad pomagal dr. Janezu Oražmu, semeniškemu vodji, pri spravljanju knjig iz raznih knjižnic in jih urejati. Tako je pridobil velike knjižničarske izkušnje. Že kot študent je začel odkrivati knjižne dragocenosti znamenite Semeniške knjižnice, najstarejše slovenske knjižnice iz začetka 18. stoletja. Kasneje je svojo doktorsko disertacijo oprl na poznavanje starin iz te knjižnice. Odkril je, v katerih knjigah in rokopisih so verske pesmi ohranjene. Kmalu je postal varuh in vodja te knjižnice. Za zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije je leta 1975 napisal knjižico Semeniška knjižnica v Ljubljani. Leta 1979 je za zasluge v bibliotekarsko stroki prejel diplomo, ki nosi ime po učenem Matiju Čopu, sodobniku in prijatelju Franceta Prešerna. Pošalil se je: »Zdaj sem tudi jaz mali Čopek in kar zadovoljen sem, da mi tako pravijo prijatelji, kajti res sem vesel tega svojega poslanstva in življenja s svojimi prijateljicami knjigami.« V letih 1976–1991 je bil vodja knjižnice na Teološki fakulteti, leta 1994 je prevzel Škofijsko knjižnico, ki je zelo bogata s slovenskim verskim revijalnim tiskom. V Bogoslovnem semenišču je ustvaril dragoceno knjižnico, ki hrani vse slovenske nabožne knjige (molitvenike, pesmarice), urejene po letnicah prve izdaje, in droben tisk (podobice). V jubilejnem zborniku ob Smolikovi osemdesetletnici je tedanji dekan Teološke fakultete dr. Bogdan Kolar zapisal: »Profesor Smolik je človek, čigar življenje je zaznamovala razpoložljivost kot osnovna značilnost sodelovanja z ljudmi. Vedno je bil na voljo ljudem najrazličnejših strok.«

PREVAJALEC BOGOSLUŽNIH KNJIG
Poslanstvo Marijana Smolika kot profesorja liturgike se pričenja ob izteku drugega vatikanskega koncila (1962–1965). Njegov prvi sad je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963). Smolik jo je še med študijem v Parizu prevedel in napisal k njej pripombe. Skupaj z Janezom Oražmom je skrbel za prevod vseh koncilskih odlokov v slovenščino. Kot profesor liturgike je bil ‘po službeni dolžnosti’ član novoustanovljenega medškofijskega liturgičnega sveta. Sam je prevajal ali vodil prevajanje številnih bogoslužnih knjig in njihovo tiskanje. Zanje je (brez podpisa) pisal uvode in razlage. Bogoslužje zanj ni bilo ‘papirnato’, temveč živo, zato je z veseljem ob nedeljah hodil pomagat na župnije. Prva leta se je na faro vozil z mopedom in nekoč na poti doživel nesrečo, po kateri je, kot je sam pravil, kakor po čudežu ozdravel brez posledic. Ves čas je tudi znanstveno deloval. Njegove razprave in članske, biografije, ocene in zapise najdemo ne le v teoloških, ampak tudi v zgodovinskih, jezikoslovnih in drugih domačih in tujih revijah. V znanstvenih razpravah se je loteval liturgično zgodovinskih tem, v poljudnih člankih pa je obravnaval praktična liturgična vprašanja. Pomembno je tudi njegovo delo pri Mohorjevi družbi, kjer je bil deset let tajnik, nato odbornik. Za novo izdajo Leta svetnikov, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v petih zajetnih knjigah (1999–2001), je bil Marijan Smolik ne samo urednik, temveč tudi avtor mnogih življenjepisov novejših svetnikov. »Izredno pomembno delo!« je zapisal svetniški Anton Strle ob Smolikovi 70-letnici. »Saj so svetniki utelešena razlaga učlovečene Božje Besede, najboljša razlaga evangelija in s tem za premnoge ljudi najlažji dostop h Kristusu.«

ČUK, Silvester. Marijan Smolik (1928-2017). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 02, str. 42.

odlomek iz knjige Luciana Nervija: Fatima:

13. maja 1917: prvo prikazovanje

»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. 'Bolje je, da gremo domov,'« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.' In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: 'Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.' 'Odkod si?' sem jo vprašala. 'Iz nebes.' 'In kaj želiš od mene?' 'Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.' 'Bom šla tudi jaz v nebesa?' 'Da, boš.' 'In Jacinta?' 'Tudi ona.' 'Pa Francek?' 'Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev' /.../

Potem je dodala: 'Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?' 'Smo pripravljeni.' 'Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.' Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: 'Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.' Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«

Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.

Dnevi minevajo in pastirčki še bolj vztrajno molijo; molijo vse tri dele rožnega venca in se žrtvujejo.

Novica se hitro razširi in vsi nestrpno pričakujejo 13. junij. V vasici vre, radovednost je neizmerna.

Nekaj malega o zaporedju dogodkov

PRIKAZOVANJA

1915 prikazen angela

1916 tri prikazovanja angela, ki uči tri pastirčke moliti

1917 od maja do oktobra šest Marijinih prikazovanj

VIDCI

Lucija Jezusova, rojena 22. marca 1907, ima ob prikazovanjih deset let. Pozneje stopi k sestram dorotejkam, ki so ji bile učiteljice. Sprejme ime Marija Lucija Doloroza, pozneje v samostanu bosonogih karmeličank, kjer ostane do smrti, pa ime Marija Lucija Brezmadežnega srca. Večkrat obišče Fatimo: leta 1946, ko se vrne iz Španije; 13. maja 1967, ko se sreča s papežem Pavlom VI.; leta 1981, ko v karmelu svetuje, kako upodobiti prikazovanja; 13. maja 1982, leta 1991 in 2000, ko se sreča s papežem Janezom Pavlom II. – Umrla leta 2005.

Francek Marto je rojen 11. junija 1908. Ko vidi Marijo, mu je devet let. Umrje na svojem domu, 4. aprila 1919, zaradi španske gripe. Njegovi posmrtni ostanki počivajo na župnijskem pokopališču do 13. marca 1952, ko jih prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Dne 13. maja 2000 ga papež Janez Pavel II. razglasi za blaženega.

Jacinta Marto, rojena 11. marca 1910, ima ob Marijinih prikazovanjih sedem let. Umre zaradi kostne tuberkuloze v lizbonski bolnišnici D. Estefania. 12. septembra 1935 prenesejo njegovo krsto iz družinske grobnice barona Alvaiàzerja v Ourému na fatimsko pokopališče, k posmrtnim ostankom brata Francka. Od tod ju 1. maja 1951 prenesejo v baziliko v Irijski globeli. Janez Pavel II. 13. maja 2000 tudi njo razglasi za blaženo.

Tretja fatimska skrivnost je v evangeliju

Na pragu tretjega tisočletja krščanske zgodovine, ko nekateri "preroki nesreče" napovedujejo konec sveta, je še bolj živo vprašanje "tretje fatimske skrivnosti". V svojih spominih jo je leta 1943 zapisala sestra Lucija, edina še živeča od treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazovala Marija od 13. maja do 13. oktobra 1917. Besedilo "tretje skrivnosti" ni bilo objavljano, temveč je bilo v zapečatenem pismu izročeno papežu Piju XII. Njegov naslednik Janez XXIII. je pismo dobil v roke leta 1959. Nadškof Loris Capovilla, tajnik tega papeža, ki mu je besedilo dal prebrati, je v pogovoru za verski tednik Famiglia cristiana konec novembra 1997 izjavil, da tretja fatimska skrivnost ne napoveduje katastrofe za človeštvo in Cerkev, temveč poudarja, da moramo bolj zares vzeti evangeljski klic k pokori in spreobrnjenju.

Prerokom "konca sveta" je hotel zapreti usta tudi papež Janez Pavel II., ki je v drugi polovici letošnjega novembra pri splošnih avdiencah ob sredah začel s katehezami priprave na jubilej druge tisočletnice odrešenja. "Edino Bogu je znano, kakšna bo prihodnost. Mi pa vemo, da bo to vsekakor prihodnost milosti, izpolnitev božjega načrta ljubezni za vse človeštvo in za vsakogar od nas. Zato gledamo v prihodnost polni zaupanja in se ne prepuščamo strahu."

Papež Janez XXIII. je pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost, prejel 17. avgusta 1959, deset mesecev po svoji izvolitvi. Kako ga je sprejel, so vprašali nadškofa Lorisa Capovilla, tedaj papeževega tajnika.

Zelo umirjeno, z vero preprostega krščanskega človeka. Pismo so mu izročili v ponedeljek. Jaz bi ga odprl takoj, on pa mi je rekel: "Odprl ga bom v petek s svojim spovednikom." To dokazuje njegovo modrost in resnost. Besedilo je res prebral skupaj s svojim spovednikom, potem pa se mu je zdelo primerno, da ga pokaže svojim najbližjim sodelavcem pri nekaterih vatikanskih uradih. Ne vem, kako so ga sprejeli, ker nisem bil zraven. Dejstvo je, da mi je potem narekoval pripombo, s katero dokončno in pastoralno odločitev glede tretje fatimske skrivnosti prepušča drugim. Kot bi hotel reči: Ne prenaglimo se. To stališče se mi zdi trezno, uvidevno.

- Lahko bi to razumeli kot prelaganje odgovornosti na ramena drugih, svojih naslednikov...

Ne bi rekel. Sicer pa je bilo pismo naslovljeno na Pija XII. in če je tudi ta veliki papež sklenil, da ničesar ne objavi, je pač že moram imeti razlog za to. Časniki so pisali, da bo to besedilo sestre Lucije objavljeno leta 1960. Glede tega nikoli nisem slišal ničesar iz ust papeža ali njegovih najbližjih sodelavcev; vsem se zdi primerno, da spoštujejo odločitev Pija XII.

- Nekateri so obtožili papeža Janeza, da besedila tretje fatimske skrivnosti ni hotel objaviti zato, ker naj bi se le-ta nanašala na zmote in odpade v Cerkvi zaradi drugega vatikanskega koncila, ki ga je bil sklical papež Roncalli. Kaj pravite na te obtožbe?

Zelo preprosto jih lahko zavrnem: papež Janez XXIII. je umrl leta 1963. Ko bi on "cenzuriral" fatimsko sporočilo, bi njegovi nasledniki lahko objavili, kar je bilo po vesti nujno.

- Brali ste besedilo "tretje skrivnosti"? Ali ste se kdaj o tem pogovarjali s papežem Janezom?

- Ne, nikoli. Seveda pa to ne pomeni, da se papežu sporočilo ni zdelo važno. Lahko pa si mislim, da je bilo vključeno v njegov notranji pogovor z Bogom. Papež Janez je v svojih nagovorih romarjem in v svojih dokumentih pogosto omenjal Fatimo, fatimsko sporočilo. Globoko sled je v njegovem srce pustilo romanje v Fatimo leta 1956. Ko je kardinala Roncallija, ki je bil tedaj patriarh v Benetkah, junija 1958 obiskal publicist Tommaso Gallarati Scotti, sta se s patriarhom pogovarjala o cerkvenih zadevah, tudi o možnosti skorajšnjega konklava (papež Pij XII. je bil že v letih). Kakor bi svojega sogovornika hotel povabiti h globljemu razumevanju mističnega življenja Cerkve, je patriarh šel po dve podobici, kakršne je delil otrokom pri svojih pastoralnih obiskih po župnijah: na eni je bil Francek, na drugi pa njegove sestra Jacinta, fatimska pastirčka, ki sta videla našo Gospo in sta svetniško umrla že v nežni otroški dobi. V svojega gosta je uprl oči in dejal: "Postati moramo podobni tema otrokoma, če hočemo priti v nebeško kraljestvo." Bil je ves prevzet nad sporočilom preprostosti, uboštva, molitve in spokornosti teh fatimskih otrok.

- Ali se vam ne zdi, da bi bilo pametno objaviti "tretjo skrivnost" Fatime, da bi tako naredili konec raznim "ugibanjem"?

Mislim, da bi bilo treba na neki način razsvetliti javno mnenje in sredstva obveščanja glede tega, da bi se izognili takim zastrašujočim ali zavajajočim razlagam.

- Vi poznate "tretjo fatimsko skrivnost"; ali lahko rečete, da so razlage, ki jih širijo, izmišljene?

Niso mi znane vse razlage. Lahko pa povem le to: ko sem pozorno in zbrano prebral tisto besedilo, je to pripomoglo, da se je okrepilo moje češčenje Marijinega Brezmadežnega Srca. Sporočilo mi je prineslo zares veliko duhovno korist.

- Kaj menite o verzijah, po katerih naj bi besedilo vsebovalo katastrofalne napovedi za človeštvo ali za Cerkev?

Ne oziraje se na to, kar je zapisano na tistih listih, lahko iz Svetega pisma, iz samih evangelijev zvemo, da človeštvo čakajo številne preizkušnje. Kar pa zadeva Cerkev, nam dajo misliti Jezusove besede: "Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?" To so skrbi in težave vsakega dne. Vsakdanje so tudi razmere boja, nasprotovanj in preganjanj.

- Ali nam - dokler besedilo ni objavljeno, če sploh kdaj bo - lahko ponudite ključ za branje "tretje skrivnosti"?

Takega ključa nimam. Najdemo pa ga v evangeliju. V prvem poglavju Markovega evangelija beremo sporočilo: "Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju." Kardinal Roncalli, poznejši Janez XXIII., je kot romar v Fatimi dejal, da se je božje razodetje sicer zaključilo, vendar pa Bogu ni nemogoče posredovati novih razlag starega razodetja v duhovno korist nas samih, za življenje Cerkve in v blagor vsega človeštva.

(pričevanje 01_1998)

»Smrt nam ponuja možnost, da se svobodno predamo Očetovemu ljubečemu objemu.«

»Pred časom sem gledal fotografije, ki so bile posnete ob mojem mašniškem posvečenju in novi maši. Ko sem gledal ljudi za ‘glavno mizo’ na pogostitvi, sem pretresen ugotovil, da so vsi razen moje nečakinje v maminem naročju in mene že umrli: moj oče in moja mama, moj stric duhovnik, župnik moje rojstne župnije in župnik župnije, v kateri sem imel novo mašo, in vsi drugi. Vsakdanje spominjanje se je spremenilo v oster opomin moje umrljivosti in umrljivosti vseh nas.« Tako je v svojem razmišljanju Ko umirajoč ležim novembra 1997 zapisal naš rojak Alojzij Ambrožič, nadškof v Torontu v Kanadi. Potem si zastavlja vprašanje: “Kakšna bo moja smrt in smrt drugih? Takšno vprašanje nima odgovora, preprosto zato, ker se smrt vsakemu od nas zgodi samo enkrat.” In še: “Ali bom pustil Bogu, da me bo ljubil, ko bom umrl?” Njemu je bil odgovor na ti vprašanji dan 26. avgusta 2011, ko se je po dolgem in posvečenem življenju v dveh domovinah – Sloveniji in Kanadi – preselil v večno domovino vseh ljudi in vseh narodov.

V knjigi Kdo kakor Bog (Družina, Ljubljana 2005) je med njegovim izbranimi mislimi tudi Razmišljanje o otroštvu, zabeleženo marca 1993. Rodil se je 27. januarja 1930 v vasi Gabrje, ki spada pod župnijo Dobrova pri Ljubljani, kot drugi od sedmih otrok. Čeprav je kot šolar doživljal strahote vojne, “z nedvomno gotovostjo lahko trdim, da sem imel srečno otroštvo,” je zapisal. »Hotel sem samo pohajati po gozdovih, nabirati kostanj in ga peči, se med pašo izgubiti v knjigi pripovedk ... Vse podeželje je bilo moje, prav tako gobe in jagode, ki so kar vabile, da bi jih nabral. In čudoviti občutek svetega spokoja na nedeljsko popoldne. Kako bi bil tedaj poimenoval te občutke, ne vem, se jih pa dobro spominjam.« Ta zaklad spominov ga je spremljal, ko je moral maja leta 1945 kot petnajstleten deček skupaj s svojimi zapustiti »raj« svojega otroštva in iti v begunstvo. V stiskah in težavah begunskih taborišč je družino še tesneje povezovala medsebojna ljubezen in močna vera. »Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da mama in oče nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet. da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbrati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre: imeli smo svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih. Lojze je v Ljubljani začeto gimnazijo končal v begunskem taborišču v Spittalu. Septembra 1948 so se Ambrožičevi izselili v Kanado, kjer so prvo leto občutili ‘neizmerno osamljenost’. Ustvarili so si nov dom v bližini Toronta. Lojze je kmalu vstopil v bogoslovno semenišče in bil 4. julija 1955 posvečen v duhovnika. Po dveh kaplanskih letih je za tri leta odšel na študij v Rim, po vrnitvi v Toronto je bil sedem let profesor Svetega pisma v semenišču, pa spet v Evropo, tokrat v Nemčijo in leta 1970 je v Würzburgu dosegel doktorat iz teologije. Šest let je predaval Sveto pismo nove zaveze, potem pa je kot strela z jasnega prišlo imenovanje za torontskega pomožnega škofa. Škofovsko geslo Kdo kakor Bog mu je navdihnil zavetnik torontske stolnice nadangel Mihael, čigar ime pomeni prav to. »Bil sem prepričan, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bilo zelo zadovoljen.« To je bilo leta 1976 in v tej novi službi je bil odgovoren predvsem za priseljence, ki je v tej največji kanadski škofiji ogromno (v Torontu vsako nedeljo mašujejo v 28 jezikih!). Leta 1986 ga je papež imenoval za nadškofa pomočnika s pravico nasledstva, za torontskega nadškofa in metropolita pa leta 1990. Ko je prijel za krmilo, je torontska nadškofija štela 1,1 milijona, v šestnajstih letih (1990-2006) njegove pastirske službe pa je njihovo število predvsem zaradi priseljencev z vseh koncev sveta naraslo na 1,8 milijona katoličanov. Kot drugi Slovenec v zgodovini Cerkve je leta 1998 postal član kardinalskega zbora. V škrlatu papeževih svetovalcev je oktobra 1998 obiskal Slovenijo, svojo prvo domovino. Svojim rojakom na Dobrovi je zagotovil: »Ne bi znal biti Neslovenec, čeprav že nad petdeset let živim zunaj Slovenije. Seveda nisem Slovenec, kot bi bil, če bi ostal doma – vmes sem postal še kaj drugega, toda Slovenec ostajam z dušo in srcem.« Najvišje je sijalo sonce nad Torontom od 22. do 29. julija 2002, ko je mesto preplavila množica 600.000 mladih, zbranih ob papežu Janezu Pavlu II. za 17. svetovni dan mladih. Kardinal Alojzij Ambrožič, njihovih gostitelj, je po koncu SDM dejal: »Moj pogled na mlade se je spremenil, pritegnil me je svet, ki ga ustvarjajo mladi. Prevzelo me je njihovo navdušenje, domišljija, upanje.« Po smrti papeža bl. Janeza Pavla II. aprila 2005 je bil kot prvi Slovenec med volivci novega papeža – Benedikta XV. Leta 2006 se je upokojil in zadnje obdobje življenja preživel v starostnem domu, imenovanem po njem Hiša Previdnosti kardinala Ambrožiča, kjer se je 26. avgusta 2011 srečal s smrtjo in se, kot je zapisal, “svobodno predal Očetovemu ljubečemu objemu”.

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2011) 10, str. 20.

* 22. januar 1923, Sveče pri Bistrici v Rožu, † 6. november 2002, Celovec, Avstrija

“Služil je Rodu in Gospodu, Skupna Koroška je njegova dediščina.”

Celovška Mohorjeva družba je izdala zajeten zbornik, posvečen dr. Valentinu Inzku (1923–2002), neutrudnemu vsestranskemu delavcu za Slovence in za njihovo ohranitev na avstrijskem Koroškem. Ko je ta plemeniti mož pred leti razmišljal o svojem življenju, je zapisal: »Če pregledam svoje 27-letno poklicno in javno delovanje, potem z mirnim srcem lahko rečem, da so bila izpolnjena ta leta z doslednim delom za narod. Vse to pa je bilo možno zaradi opore, ki sem pri tem delu našel v družini.« Devet let je vodil Narodni svet koroških Slovencev, potem pa so ga njegovi nasprotniki zvijačno ‘odžagali’. To ga je prizadelo, ne pa potrlo. »Kdor stoji v javnem življenju sredi odločitev, mora računati tudi z razočaranji. Vendar me taki trenutki v mojem življenju nikdar niso potrli, temveč sem se po vsaki težji življenjski preizkušnji vprašal, kako bom zastavil v bodoče svoje sile še bolj v prid slovenske narodne skupnosti na Koroškem.« Na njegovem grobu v rojstnih Svečah je napis: »Služil je Rodu in Gospodu,« ki povzema vsebino njegovega življenja in dela.

Rodil se je 22. januarja v kmečki hiši pri Pregleju v Svečah, na domu Einspielerjev, ki je dal slovenskemu narodu vrsto požrtvovalnih in za duhovni razvoj na Koroškem zaslužnih mož; šest duhovnikov med njimi Andreja (1813–1888), ki je bil skupaj s Slomškom in Antonom Janežičem ustanovitelj Mohorjeve družbe. Mati je bila učiteljica Marija Einspieler, oče Valentin Inzko pa orožnik. Mali Foltej je obiskoval najprej dvojezično šolo v Svečah, gimnazijo v Celovcu, nadaljeval pa na glavni šoli v Borovljah. Vpisal se je na učiteljišče, leta 1942 je moral k vojakom; konec vojne je dočakal v ujetništvu,od koder se je vrnil marca 1946. Na univerz v Gradcu je študij slavistike končal z doktoratom leta 1949. Leto prej, 30. marca 1948 se je pri Gospe Sveti poročil z učiteljico Marijo Ziherl, begunko iz Vodic nad Ljubljano, sorodnico Einspielerjevih. Njuno, čez zlato poroko segajočo ljubezen so obogatili štirje otroci: Zdravko (1949), Marija (1951), Zala (1952) in Alenka (1956). »Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja,« je povedal v pogovoru za Ognjišče ob 75-letnici. »Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka.« Najprej je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepisna klasični in realni gimnaziji v Celovcu, zatem pa na celovškem učiteljišču, dokler ni bil (1963) imenovan za strokovnega nadzornika za Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Kot profesor je pri pouku ustvarjal družinsko vzdušje, veliko so tudi prepevali. Poleg šolske dejavnosti je sodeloval na domala vseh področjih življenja koroških Slovencev. Veliko je pisal: bil je odbornik Mohorjeve, sodeloval je pri verskem listu Nedelja, pri slovenskih oddajah celovškega radia. V domači župniji je bil organist pri svitnah (adventnih zornicah). Ustanovil je Katoliško prosveto, Zvezo slovenskih katoliških izobražencev. Leta 1960 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je vodil devet let in v tem času je bil tudi urednik Našega tednika. Odmeven je bil njegov delež na sinodi krške/celovške škofije; na njej je Nemce na Koroškem prosil odpuščanja za vse, kar so jim Slovenci slabega storili. Ko mu je sin Zdravko dejal, da je bila to “odlična taktična poteza”, je oče Inzko odgovoril, da je to storil “iz čisto krščanskih nagibov”. Izvoljen je bil v osrednjo komisijo sinode ter skupaj z dr. Ernestom Waldsteinom pomagal pripraviti nemško-slovenski sinodalni dokument Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi. Plod sinode je bila tudi publikacija Das gemeinsame Karnten-Skupna Koroška, ki sta jo omenjena moža skoraj dvajset let. V spominskem zapisu, ki ga je škof Egon Kapellari pripravil za omenjeni zbornik, pove, da je ob svojem škofovskem posvečenju v celovški stolnici 21. januarja 1982 navajal besedilo te sinode, ki vabi k sodelovanju “v duhu krščanske ljubezni”.

Proti koncu avgusta 2002 ga je na domu v Svečah zadela kap in nekaj mesecev kasneje, 6. novembra je za vedno zaprl oči. Sin Zdravko se spominja: »Še malo pred smrtjo mi je rekel: Ti si en fajn pub. Nekaj podobnega je rekel tudi sestrama (Zali in Alenki, Marija je namreč leta 1995 umrla za rakom in to je bil za starše boleč udarec). Smrt je sprejel vdano in je mirno zaspal. S sestrama smo bili v bolnišnici, tudi mama. Tiho smo pomolili in ga še pobožali. Na mrtvaški oder smo ga položili v njegovi domači hiši pri Pregleju v Svečah, v tisti šiši, kjer se je rodil, in ogromna množica ga je spremljala k zadnjemu počitku.« Škof Egon Kapellari piše, da se je kot celovški škof s profesorjem Inzkom pogosto pogovarjal in da mu je mnogokrat dobro svetoval. »Ko je umrl, sem bil že dve leti graško-sekovski škof. Rad sem na željo njegove družine vodil mašo zadušnico v Svečah.« V svojem zapisu pričuje: »V krščanski veri je bil doktor Inzko po nauku katoliške Cerkve vse življenje globoko zakoreninjen. Pogosto izrečena tridelna formula za slovensko katoliško identiteto Bog, mati, domovina je bilo navdihujoče obzorje tudi tega zvestega sina Cerkve.«

Hči Alenka, najmlajša, pričuje: »Vesela sem, da je ostal nepozaben in v najlepšem spominu meni im mojim otrokom nežni in veseli očetov nasmeh, ki ga je kljub velikim političnim izzivom in pritiskom še vedno izžareval. Ob koncu dneva se je vedno rad nasmejal ... Duh je prevladoval in to nas je nosilo, to nas nosi še danes.«

Čuk S., Pričevanje, v: Ognjišče (2015) 10, str. 38.

»Tema usmiljenja se vse bolj naglaša v življenju Cerkve od Pavla VI. dalje. Janez Pavel II. jo je močno poudaril s svojo okrožnico Bogat v usmiljenju (Dives in misericordia), z razglasitvijo Favstine Kowalske za svetnico in s postavitvijo praznika Božjega usmiljenja na velikonočno osmino. V tej smeri sem čutil, da obstaja Gospodova želja pokazati ljudem svoje usmiljenje. Torej na to misel nisem prišel jaz, temveč nadaljujem razmeroma novejšo tradicijo, ki pa je vedno obstajala. In spoznal sem, da je treba nekaj storiti,« je povedal papež Frančišek za bralce tednika ‘Verovati’ (Credere), uradnega glasila svetega leta usmiljenja. »Čutil sem, da Jezus hoče odpreti vrata svojega Srca, da Oče hoče pokazati nedra usmiljenja in zato nam pošilja Duha: da nas zbudi in spodbudi. To je leto odpuščanja, leto sprave.« Sveto leto usmiljenja se je pričelo 8. decembra 2015, na praznik Brezmadežne, ko je papež Frančišek odprl sveta vrata bazilike sv. Petra v Rimu. Že devet dni prej pa je – prvič izven Rima – med svojim pastirskim obiskom v Afriki 30. novembra odprl vrata stolnice v Banguiju glavnem mestu Srednjeafriške republike.

Srednjeafriška republika je bila zadnja postaja tega njegovega romanja po trpeči in mladostni črni celini – prvi dve sta bili Kenija in Uganda. »Danes je postal Bangui duhovno glavno mesto sveta,« je dejal papež Frančišek, ko je na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2015, odprl sveta vrata tamkajšnje stolnice. »Sveto leto usmiljenja prihaja prej v to deželo, ki že več let trpi zaradi vojne in sovraštva, nerazumevanja, pomanjkanja miru. V tej mučeniški deželi so navzoče vse dežele, ki nosijo križ vojne ... Vsi iščemo mir, usmiljenje, spravo, odpuščanje, ljubezen.« Med mašo v stolnici je duhovnike, redovnike, redovnice, pripravnike na duhovni poklic in katehiste nagovoril: »Tudi tam, še posebej tam, kjer vlada nasilje, sovraštvo, krivica in preganjanje, so kristjani poklicani pričevati, da je Bog ljubezen.« Politikom je zaklical: »Odvrzite orožje, orodje smrti. Namesto tega se oborožite s pravičnostjo, ljubeznijo in usmiljenjem, ki resnično zagotavljajo mir.«
»Kmalu bom z veseljem odprl sveta vrata Usmiljenja. To dejanje, tako preprosto, pa močno simbolično, opravljamo – kot sem to storil v Banguiju – v luči Božje besede, ki smo jo poslušali in ki postavlja v ospredje prvenstvo milosti.« Tako je papež Frančišek začel svojo homilijo med mašo na Trgu sv. Petra na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2015. Pri njej je sodelovalo zaradi strogih varnostnih ukrepov po terorističnih napadih v Parizu ‘samo’ okoli 50.000 romarjev z vsega sveta. Pročelje vatikanske bazilike je krasil znak svetega leta usmiljenja, izdelan po zamisli p. Marka Rupnika. Papeževa kratka homilija je bila razlaga evangeljskega dogodka angelovega oznanjenja Mariji. »Devica Marija je poklicana predvsem k temu, naj se veseli za vse, kar je Gospod izvršil v njej ... Polnost milosti je sposobna preobraziti srce in ga usposobiti za tako veliko dejanje, ki bo spremenilo zgodovino človeštva. Praznik Brezmadežne razodeva veličino Božje ljubezni. Bog je ne le tisti, ki odpušča greh, temveč Marijo celo obvaruje izvirne krivde, ki jo vsak človek prinese s seboj, ko pride na svet.« Dar Božje milosti je tudi to sveto leto. »Vstopiti skozi vrata usmiljenja pomeni odkriti globočino Očetovega usmiljenja, ki vse sprejema in gre naproti vsakemu osebno. On nas išče! On nam prihaja naproti! To bo leto, v katerem naj bi rasli v prepričanju o usmiljenju. Koliko krivice delamo Bogu in njegovi milosti, ko trdimo predvsem to, da njegova sodba grehe kaznuje, namesto da bi imeli pred očmi to, da jih njegovo usmiljenje odpušča. Da, prav tako je! Usmiljenju moramo dati prednost pred sodbo. Vsekakor bo Božja sodba vedno v luči njegovega usmiljenja. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, naj torej začutimo, da smo deležni te skrivnosti ljubezni in nežnosti. Znebimo se vsake vrste strahu in bojazni, ki se ne spodobi tistemu, ki je ljubljen. Raje se prepustimo veselju srečanja z milostjo, ki vse preobrazi.« Na koncu svoje homilije je omenil “neka druga vrata” – tista, katera je drugi vatikanski koncil, ki se je zaključil pred petdesetimi leti (8. decembra 1965), odprl sodobnemu svetu.
Obred odprtja svetih vrat je bil po obhajilu. Napovedal ga je diakon s posebno formulo. Sveti oče je pred vrati najprej molil, da bi doživeli milost jubileja. Nato je pristopil k vratom in rekel: »To so vrata Gospodova. Odprite mi vrata pravičnosti.« Odprl je sveta vrata, se za nekaj trenutkov ustavil na pragu, zatem pa prvi vstopil skoznje v baziliko. Takoj za papežem Frančiškom je prag svetih vrat prestopil zaslužni papež Benedikt XVI. Med nadaljevanjem praznične maše je zbor zapel himno svetega leta, ki opeva Očetovo usmiljenje, dobroto in ljubezen.
Opoldne je papež Frančišek z okoli 70.000 romarji na Trgu sv. Petra molil angelovo češčenje, potem ko jim je postavil pred oči Brezmadežno kot podobo Božjega usmiljenja. Po njenem posredovanju naj se naseli usmiljenje v naših srcih. »Pustimo se objeti usmiljenju Boga, ki nas čaka in vse odpušča. Nič ni slajše od njegovega usmiljenja.« Popoldne je papež Frančišek molil pred kipom Brezmadežne na Španskem trgu v Rimu. V pogovoru za revijo ‘Verovati’ je dejal: »Danes moramo gojiti revolucijo nežnosti kot sad tega leta usmiljenja: Božje nežnosti do vsakogar med nami. Vsakdo od nas mora reči: “Sem nesrečnik, toda Bog me tako ljubi, torej moram tudi jaz tako ljubiti druge”.« – V nedeljo, 13. decembra 2015, so se odprla sveta vrata po vseh škofijah katoliške Cerkve.
Silvester Čuk

Ognjišče 2016 (01), str. 42