* 4. avgust 1920 na Pavlovskem vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu; † umrl 10. septembra 2010, Pavlovski vrh.

"V Božjem kraljestvu ni mladih in starih, ni profesorjev in učencev, vsi smo samo božji otroci."

Njegovo dolgo in bogato življenjsko potovanje se je pričelo 4. avgusta 1920 na Pavlovskem Vrhu v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, ko se je rodil kot zadnji, štirinajsti otrok v družini kmečkih staršev Antona in Ane. V osnovno šolo je hodil k Sv. Miklavžu, vsak dan eno uro peš, zatem je bil eno leto v meščanski šoli v Ormožu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru kot gojenec semenišča. Po maturi se je vpisal v mariborsko bogoslovje. "K nam so prihajali na obisk duhovniki, ker je bil oče cerkveni ključar.

Verjetno je tudi to vplivalo na mojo odločitev za duhovništvo," jo povedal v pogovoru za Ognjišče junija 1992. Tam je bil samo dobrih šest mesecev, kajti v začetku aprila 1941 so Štajersko zasedli Nemci in zaprli vse slovenske šole. Janežič se je z nekaterimi sošolci umaknil v Ljubljano, kjer je nadaljeval bogoslovni študij. Maja 1954 se je krvavim nasiljem umaknil na Koroško. Mašniško posvečenje je prejel 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu v severni Italiji. Kot mlad duhovnik je "prijel za plug" med Slovenci na Tržaškem: najprej je deloval kot kaplan župnij Prosek in Kontovel, kjer se je posvečal zlasti otrokom. V letih 1954-1960 je študiral na univerzi Gregoriani in Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu, kjer je doktoriral iz vzhodnega bogoslovja z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem (njegov mentor je bil nedavno umrli Tomaš Špidlik).

Po vrnitvi na Tržaško je deloval v župniji Mačkolje, pri Sv. Ivanu v Trstu je vodil Ekumenski center ter bil urednik zbornika Kraljestvo božje (po vrnitvi v domovino se je zbornik izhajal pod imenom V edinosti in Janežič je bil dolga desetletja njegov urednik). Devet let je pridigal po radiu in s svojimi ognjevitimi besedami privabljal poslušalce tudi v Sloveniji, kamor je segel glas slovenskega radia iz Trsta. O svojem tržaškem obdobju je dejal: "To so bila zelo lepa in razgibana leta, od verske do mnogostranske prosvetne dejavnosti."

Leta 1969 je prišel domov, v Maribor, kjer je opravljal razne odgovorne naloge: bil je profesor za osnovno in ekumensko teologijo na mariborskem oddelku teološke fakultete v Ljubljani, nekaj let spiritual Slomškovega dijaškega semenišča, študijski prefekt v mariborskem bogoslovju in duhovni asistent za študente v Mariboru. Kot vnet delavec za edinost kristjanov je bil izbran za predsednika Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je že omenjeni ekumenski zbornik V edinosti. Pri vseh teh številnih nalogah je našel čas za leposlovno ustvarjanje. "To je moje veliko veselje, muka in zadoščenje hkrati." Kot pesnik se je uveljavil že v srednji šoli, ko je sodeloval v semeniškem literarnem listu Brazde, kot maturant je nekaj svojih prispevkov objavil v almanahu Majolika (1940). Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Pisal je znanstvene članke in knjige s teološkega področja, zlasti ekumenskega; dragocen je njegov Ekumenski leksikon (1986). Njegove radijske duhovne misli so izšle v knjigi s pomenljivim naslovom Radost življenja (1966).

Še obsežnejša je bera njegovih leposlovnih knjig: izdal je devetnajst pesniških zbirk, enajst knjig proze in štiri knjige pesmi v prozi. Njegova religiozna lirika je zbrana v knjigi Božja obzorja (1990). "Z religiozno pesmijo lahko pomagaš drugemu, da doživi nekaj podobnega, kar si doživel sam." Ko je razlagal, kaj je hotel povedati s svojo pesniško zbirko Morje (1992), je dejal: "Tudi naše življenje je valovanje. vse pa vodi h končnemu cilju, v pristan, in ta pristan je večnost."

Ta "pristan" je imel pred očmi, ko je že pred nekaj leti na pokopališču rojstne župnije Sv. Miklavž pri Ormožu dal postaviti nagrobnik. Izdelan je v obliki križa, na sredini je podoba od mrtvih Vstalega, na levi monogram MARIA, na desni pa Alfa in Omega. Na njem je napis: "Tu čaka Vstajenja in polnost Življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj." Ko so 10. septembra 2010 njegovo telo izročili blagoslovljeni zemlji kot pšenično zrno, je bilo treba na nagrobnik vklesati samo še dve letnici: 1920 in 2010 - letnici za ta svet in za večnost.

(pričevanje 10_2010)

* 11. december 1918, Kislovodsk, Stavropolski kraj, Rusija, † 3. avgust 2008, Moskva, Rusiji

Ob Solženicinovi smrti je ruski patriarh Aleksej dejal: "V življenju je prehodil zelo težko in naporno pot. Vse, kar ga je v življenju doletelo in se mu pripetilo, je prenašal pogumno, umirjeno in s krščanskim dostojanstvom. Prenašal je vso krivico vojne, od krivičnih sodišč do gulagov... Veliko časa je preživel v prisilnem izgnanstvu in bil priča kalvarije, ki jo je prestajala Rusija dvajsetega stoletja." O tej "kalvariji" pričajo njegova dela, med katerimi so najbolj znana: En dan Ivana Denisoviča (1962), Prvi krog (1968), Rakov oddelek (1968), Avgust 1914 (1971), Arhipelag Gulag (174-1975), niz Rdeče kolo (1983). Pri pisanju ga je vodilo načelo: "Literatura mora izražati trpljenje posameznika v družbi, drugače ne zasluži tega imena." Že po izidu njegove prve knjige En dan Ivana Denisoviča, v kateri je opisal en dan v nečloveških stalinskih zaporih in so jo ljudje dobesedno razgrabili, so kritiki zapisali: "Od zdaj naprej ne moremo več pisati kakor doslej."

O svojem življenju naj spregovori sam. "Rodil sem se 11. decembra 1918 v Kislovodsku. Moj oče, študent filološkega oddelka moskovske univerze, ni končal študija, ker je leta 1914 kot prostovoljec odšel na vojno. Postal je topniški častnik, ostal ves čas na vojni in umrl poleti 1918, pol leta pred mojim rojstvom. Vzgajala me je mati Taisja Ščerbakova, strojepiska in stenografinja v Rostovu ob Donu, kjer so mi tekla tudi otroška in deška leta. Tam sem 1936 končal srednjo šolo." Aleksander, ki ga je mati klicala Sanja, se je v srednji šoli zanimal predvsem za naravoslovje. Zelo rad je bral. "Že od mladih nog sem čutil v sebi željo po pisateljevanju, ki je ni v meni nihče posebej zbujal, pisal veliko navadnih mladostnih neumnosti in že v tridesetih letih poskušal kje kaj objaviti, vendar moji rokopisi niso bili nikjer sprejeti." Želel je študirati književnost v Moskvi, zaradi skromnih finančnih možnosti se je vpisal na matematični oddelek rostovske univerze. "Matematika je odigrala blagodejno vlogo v mojem življenju. Vsaj dvakrat mi je rešila življenje; bržkone bi ne bil preživel osem let taborišč, če me ne bi bili kot matematika vzeli v tako imenovano 'šaraško'." Od leta 1939 do 1941 je vzporedno s fiziko in matematiko študiral tudi na dopisnem oddelku moskovskega inštituta za zgodovino, filozofijo in književnost. Ko je po uspešno končanem študiju matematika dobil štipendijo, se je leta 1940 skrivaj poročil z Nataljo Aleksandrovno Rešetovsko, ki mu je rodila dva sina. Kmalu po izbruhu druge svetovne vojne je bil vpoklican v Rdečo armado, kjer je bil po zaslugi matematike prestavljen na topniško šolo, ki jo je po skrajšanem postopku končal novembra 1942.

Postal je komandir izvidniške topniške baterije in v mnogih bojih se je tako izkazal, da je bil dvakrat odlikovan. Februarja 1945 pa je bil v Vzhodni Prusiji aretiran zaradi "nespoštljivih izrazov o Stalinu" v dopisovanju s prijateljem. Obsojen je bil na osem let taborišč. Kazen je prestajal v različnih taboriščih. Marsikaj tega, kar je doživel v teh ustanovah, je Solženicin popisal v romanu Prvi krog. V taborišču v Kazahstanu je zbolel za rakom, od katerega je čudežno ozdravel (Rakov oddelek). Ko je "odsedel" svojih osem let taborišč, je od službe državne varnosti dobil odločbo, da ne sme biti izpuščen na prostost, temveč mora biti poslan v "večno izgnanstvo". Ko je po Stalinovi smrti (1953) postal prvi sekretar sovjetske partije Nikita Hruščov, ki sprožil boj za destalinizacijo, je bil Solženicin uradno rehabilitiran. Leta 1962 je izšel njegov roman En dan Ivana Denisoviča. Odjuga ni trajala dolgo - leta 1964 je Hruščova zamenjal Brežnjev, ki je Solženicina označil tudi za fizično nenormalnega človeka in shizofrenika. Snov njegovih del, ki so naperjena proti Sovjetski zvezi, so "njegova fiksna ideja". V Sovjetski zvezi niso smeli objaviti nobenega Solženicinovega dela. Njegovo spisi so se širili "pod roko" v tako imenovanih samizdatnih prepisi in nekateri so prišli tudi v tujino. Leta 1969 so ga izključili iz zveze sovjetskih pisateljev, kmalu zatem pa je prejel Nobelovo nagrado za književnost za leto 1970, vendar ni šel v Stockholm iz upravičene bojazni, da mu bodo preprečili vrnitev v domovino. Februarja 1974 so ga nasilno izgnali: najprej ga je sprejel nemški nobelovec Heinrich Holl, potem je bil nekaj časa v Švici, od tam pa se je z družino preseli v ZDA. Brž ko je bilo mogoče, se je vrnil domov. To je bilo leta 1994. In iz domovine je odšel v večnost.

(pričevanje 09_2008)

"Mama, Jezus je vstal, aleluja!" In na to je mama odgovorila: "Aleluja!" To je bila njena zadnja beseda.

Župnija sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je izdala knjigo VIDINA ZGODBA, pričevanje o svetopisemsko 'močni ženi' Vidi, o njenem hvaležnem sprejemanju življenja, o svetlobi, ki jo izžarevala s svojo trdno vero, o njenem prehodu iz zemeljskega v večno življenja na velikonočno vigilijo, 19. aprila 2014. »Sam se velikokrat vprašam, kako to, da je Gospod izbral ravno mene kot najmlajšega člana družine, da sem preživel zadnjih pet ur maminega zemeljskega življenja ob njej,« je zapisal njen sin Jaka. Ko so med mašo velikonočne vigilije v bližnji cerkvi sv. Magdalene zapeli velikonočni zvonovi, je nečakinja Valentina vprašala Vido: »Teta, slišite zvonove?« On pa je dodal: »Mama, Jezus je vstal, aleluja!« In na to je mama odgovorila: »Aleluja!« To je bila njena zadnja beseda, ki so jo še razumeli. Preden je okoli pol desetih izdihnila, so bili ob njej vsi njeni najdražji: mož Slavko, hči Ana ter sinova Miha in Jaka. Ko je odšla z Jezusom, ji je mož nežno zatisnil oči. »S solzami v očeh in z veliko hvaležnostjo v srcu, da smo jo imeli, smo odšli iz bolniške sobe.«

* 7. september 1930, Kasteel Stuyvenberg, Laeken, Belgija, † 31. julij 1993, Montril, Španija

Imenovali so ga "žalosten kralj", čeprav je v javnosti vedno nastopal z nasmehom. Najbrž so imeli v mislih njegovo vse prej kot veselo mladost. Rodil se je 7. septembra 1930. Ko mu je bilo štiri leta, se je v gorah smrtno ponesrečil njegov ded "viteški kralj" Albert I. Močno ga je prizadela smrt matere kraljice Ast­rid, ki je izgubila življenje v prometni nesreči, ko je bil star pet let. Ko so nacisti leta 1940 zasedli Belgijo, je bil Baldvin z vsemi člani kraljevske družine njihov ujetnik. Leta 1944 so ot­roke (njega, brata Alberta in sestro Jožefino-Karloto) odvedli v Nemčijo. Po vojni so živeli v Švici, ker je del Belgijcev zahte­val odpravo kraljevine. Ko so na referendumu (tesno) zmagali zagovorniki kraljevine, se je kralj Leopold III. 17. julija 1951 odpovedal prestolu in nasledil ga je dvajsetletni sin Baldvin I., ki je s svojo umirjenostjo in dosledno vernostjo osvojil srca ljudi.

Znal je povezovati Flamce in Valonce, dve narodnostni skupnosti belgijske države, med katerima vedno vlada napetost. Trdno oporo je dobil v nadvse ljubljeni ženi Fabioli, hčerki španskega grofa Gonzalesa de Mora y Aragon, s katero se je poro­čil 15. decembra 1960. Ko sta se poleti zaročila v Lurdu, je Bald­vin v svoj dnevnik zapisal: "Hvala, Marija, da si mi jo privedla. Vem, da bo vedno velika spodbuda, da ljubim Boga vedno bolj." Za pravilo skladnega življenja v dvoje je izbral geslo francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja: "Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, pomeni gledati skupaj v isto smer." Tudi kraljica Fabiola je bila globoko verna žena. V moči vere sta znala spreje­ti bolečino, da je njun zakon brez otrok (kraljica ni mogla dono­siti). Kralj je zaupal dnevniku: "Spraševala sva se po smislu tega trpljenja: polagoma sva razumela, da je tako bilo najino srce bolj svobodno, da ljubiva vse, prav vse otroke." Kraljica je bi­la po poklicu medicinska sestra in je zelo rada obiskovala otro­ke, posebno bolne.

Kardinal Danneels je v svojem nagovoru pri po­grebu dejal o kralju: "Medtem ko je služil ljudem, ni nehal misli­ti na Boga." Kardinal Suenens pričuje, da je kralj vsak dan pri­čenjal z molitvijo ob zori. "To je bila njegova avdienca pred Gospodom, da mu Gospod pomaga biti pozoren do ljudi, ki jih bo srečal." Vsakdanja maša je bila za kralja glavna točka njegovega dne, njegov "vir žive vode". V tem globokem stiku z Bogom je skrivnost njegovega daru za stik z ljudmi, ki jim je znal pozor­no prisluhniti.

(pričevanje 08_1999)

Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu.

sestra Cristina Scuccia

Na tekmovanju mladih glasbenih talentov The Voice of Italy, ki je potekalo več mesecev na drugem kanalu italijanske državne televizije, je v finalu 6. junija 2014 premočno (z 62% glasov) zmagala 25-letna redovnica sestra Cristina Scuccia, doma s Sicilije. Ko je sprejela zmagovalni pokal, je povzdignila roke proti nebu in poslušalce sproščeno povabila: "Zdaj pa vsi skupaj zmolimo očenaš v zahvalo mojemu Ženinu." Zmagala je s pesmijo Lungo la riva (Ob obali), ki govori o tem, kako je Jezus večkrat hodil ob obali Genezareškega jezera in klical svoje apostole ter oznanjal evangelij. Že v prvem nastopu je vse presenetila, ko je doživeto, iz srca in duše, zapela zahtevno pesem No One Alicie Keys. Mlado uršulinko so – poleg veselja do glasbe in izrednega talenta – za sodelovanje na tem tekmovanju (s pristankom predstojnic) spodbudile tudi besede papeža Frančiška, da moramo iti oznanjat evangelij med ljudi. V ameriški reviji Time so zapisali, da je "prva umetnica, hčerka obdobja sproščenosti, ki jo je v Cerkev prinesel papež Frančišek".

* 29. julij 1905, Jönköping, Švedska, † 18. september 1961, blizu Ndole, Severna Rodezija

Ta pošteni švedski diplomat, ki je bil na čelu Organizacije združenih narodov, najpomembnejše svetovne organizacije, skoraj osem let (prvič je bil za glavnega tajnika izvoljen 7. aprila 1953, septembra 1957 pa so mu podaljšali mandat za nadaljnja štiri leta), je bil trn v peti raznim prikritim svetovnim silam (multinacionalkam). Te so med drugim izzvale državljansko vojno v Kongu, podpihovale odcepitev Katange, da bi zlahka prišle do tamkajšnjih rudnih bogastev. "Mister H", kakor so rekli glavnemu tajniku OZN, si na vse načine prizadeval narediti konec tej nesmiselni bratomorni vojni.

Šel je posredovat osebno, toda v noči med 17. in 18. septembrom 1961 se je letalo, s katerim se je peljal na mirovno poslanstvo, nad ozemljem Konga na nepojasnjen način vnelo. Dag Hammarskjoeld je izgubil življenje. Svetovna javnost se je za nekaj dni zavila v (iskreno ali narejeno) žalost, zgodovina ga je zapisala med "velike može", Švedska akademija, katere član je bil tudi on, pa mu je soglasno podelila Nobelovo nagrado za mir 1961.

Dag Hammarskjoeld se je rodil 29. julija 1905 v stari švedski aristokratski družini v Jönköpingu na jugu Švedske kot četrti otrok. Njegov oče Hjalmar je bil najprej profesor na univerzi v Uppsali, potem pa se je posvetil politiki. V letih med prvo svetovno vojno je bil predsednik švedske vlade. Rodbina Hammarskjoeldovih je bila znana po resnosti in vztrajnosti. Če se je v javnem življenju Švedske pojavilo kakšno zapleteno vprašanje, so rekli: "Poiskati bo treba kakšnega Hammarskjoelda!"

Oče Hjalmar je bil član Švedske akademije. Njegovo mesto je 20. decembra 1954 "podedoval" Dag, ki je na dan sprejema med akademike z lepim govorom počastil spomin svojega očeta in svoje matere. Če je od očeta podedoval zanimanje za književnost in vztrajnost pri delu ter čut za odgovornost, je dejal, je po materi dobil čustvenost. V javnosti je Dag vzbujal videz hladnega in trdega moža, njegovi najbližji prijatelji pa so ga poznali kot zelo mehkega in čustvenega človeka, ki pa je znal svoja čustva obvladovati. Mati Agnes roj. Almquist je na življenje gledala z neko evangeljsko blagostjo. Dag je bil od vseh otrok nanjo najbolj navezan in tudi pozneje, ko je bil že na zelo visokih položajih, jo je ob nedeljah, če je le mogel, spremljal v cerkev. Pri Hammarskjoeldovih so redno prebirali Sveto pismo. Oče je bil predsednik Biblične družbe. Mati je najraje brala evangelije, ker so njenemu blagemu značaju bolj ustrezali.

Vsa družina se je na božični večer zbrala okoli okrašenega božičnega drevesca in mati je slovesno prebrala evangelij polnočnice. Tudi velikonočnih običajev so se strogo držali. Dag je zapisal: "Vse te navade, ob katerih sem odraščal in ki so mojemu življenju dajale določeno smer, sem priznal za svoje, kakor da bi jih bil sam izbral, dasi jih je moj razum nekaj časa zavračal."

Dag je kot študent blestel. Njegovi kolegi so o njem govorili, da "pobira nagrade kakor da bi obiral jabolka". Po končani srednji šoli je na univerzi v Uppsali študiral literarno zgodovino, filozofijo, francoščino in ekonomijo ter pri triindvajsetih letih študij končal. Leta 1933 je na univerzi v Stockholmu dosegel doktorat iz ekonomskih ved ter postal predavatelj politične ekonomije. V naslednjih letih je opravljal razne odgovorne službe v bančništvu - nekaj časa je bil celo predsednik Švedske narodne banke. Leta 1947 je presedlal v politiko. Leta 1951 je postal vodja švedske stalne delegacije pri Združenih narodih. Užival je velik ugled pri kolegih, ki so ga 7. marca 1953 soglasno izvolili za glavnega tajnika svetovne organizacije.

Nalogo je opravljal nadvse odgovorno in pošteno. Iz njegovih zapiskov vemo, da se je o svojem poslanstvu redno pogovarjal z Bogom in ga prosil pomoči. Vse življenje je ostal neporočen: bil je brez družine, da se je lahko posvetil večji družini. Bil je popolnoma na razpolago Bogu, da bi mogel biti čimbolj na razpolago človeštvu.

(pričevanje 07_2005)

VARUHA IN VZORNIKA KRŠČANSKIH DRUŽIN

Zelijo Guerin in Ludvika Martin je Bog združil po svojem skrivnostnem načrtu. Ludvik Martin se je rodil 22. avgusta 1823 v Bordeauxu; ko mu je bilo sedem let, se je družina preselila v Alencon v Normandiji. V tem mestu je 23. decembra 1831 zagledala luč sveta Zelija Guerin. Kot fant in dekle sta se oba hotela posvetiti Bogu v redovnem poklicu. Ludvika je privlačilo življenje menihov na prelazu Veliki sv. Bernardu, a ni bil sprejet, ker ni znal latinščine. Zelija pa je želela postati redovnica usmiljenka, pa jo je prednica zavrnila: "Vi ste preveč slabotni, da bi bili kos vsem naporom, ki jih ima bolniška sestra." Zelija je v tem videla božjo voljo in to izpovedala v molitvi: "Moj Bog, ker me nimaš za vredno, da bi postala tvoja nevesta kakor moja sestra, se bom takoj poročila, da izpolnim tvojo voljo. Prosim te, daj mi veliko otrok in daj, da se bodo vsi tebi posvetili."

Ludvik se je izučil za urarja in je odprl svojo delavnico, Zelija pa se je posvetila izdelovanju znamenitih alensonskih čipk. Ko je nekega dne šla po mostu čez reko Orne v Alençonu, je srečala mladega moža, ki je nanjo napravil globok vtis. Neki notranji glas ji je rekel: "To je tisti, ki sem ti ga namenil." Bil je Ludvik Martin. Kmalu potem ko sta se seznanila, sta se zaročila, med polnočno mašo z 12. na 13. julij 1858 pa sta se poročila. Bog, Gospodar življenja, je uslišal Zelijino prošnjo, da bi imela veliko otrok, ki bi jih rodila za nebesa. 

Zakonca Martin sta kot božja sodelavca podarila življenje devetim otrokom, od katerih so trije umrli nekaj mesecev po porodu, ena hčerka pri šestih letih. Bog je izpolnil tudi drugo željo matere Zelije: da bi se vsi njeni otroci njemu posvetili: pet deklic, ki so ostale pri življenju, se je odločilo za redovno življenje - štiri so postale karmeličanke, ena pa sestra Marijinega obiskanja. Zakonca Martin sta vseh svojih devet otrok posvetila Brezmadežni, zato so vsi imeli dve imeni - prvo je bilo vedno Marijino. Rojstva vseh otrok sta se skupaj z možem iskreno veselila in pred seboj sta imela samo en cilj: da bi od Boga jima dane otroke vzgojila v dobre kristjane. Silno sta si želela sina, da bi ga Bogu dala kot duhovnika, toda oba dečka, rojena 1866 in 1867, sta po nekaj mesecih umrla. "Ko sem svojim mrtvim otrokom zapirala oči in jih spremljala na pokopališče, sem morala izkusiti vso bolečino, ki pa jo je vselej omilila vdanost v Božjo voljo." 

Zelija je decembra 1876 zvedela, da ima raka v zadnji stopnji in da ji preostaja le nekaj mesecev življenja. Romala je v Lurd, da bi si pri Mariji izprosila zdravje iz ljubezni do svojih otrok. Ni bila uslišana, vendar je to mirno sprejela. Njeno življenje je ugasnilo 28. avgusta 1877. Pokopali so jo naslednji dan v Alençonu; leta 1894, po smrti njenega moža Ludvika, je dal njen brat Izidor njene posmrtne ostanke prepeljati v Lisieux, v grob njenega moža.Ob materini smrti sta imeli najstarejši hčerki, Marija in Pavlina, sedemnajst let in pol, oziroma šestnajst. Terezija, najmlajša, pa štiri leta in pol. Vmes sta bili Leonija (14) in Celina (8 let). Osirotela družina se je na povabilo strica Izidorja, mamine brata, 15. novembra 1877 preselila v Lisieux, v vilo Buissonets. Hčerke so ena za drugo odhajale v samostan h karmeličankam, kamor je vleklo tudi Terezijo, njegovo "kraljično", ki se ji je ta želja izpolnila leta 1888, ko je imela komaj petnajst let. Za očeta, ki ga je prizadela huda arterioskleroza, je do njegove smrti, 29. julija 1894, skrbela hči Celina, ki je po njegovi smrti odšla h karmeličankam.

"Prav nič se ne čudim, če hoče Bog imeti otroke tako zglednega očeta za sebe," je zapisala Marija, prvorojenka družine Martin. "Oče in otroci so mu tako ljubi, da njegov pogled na poseben način počiva na njih. Kako gleda na tebe /oče/, šele naša mati iz nebes! Kako vesela je tega, da krmari čolnič življenja vseh svojih dragih s tako zanesljivo roko v pristan srečne večnosti."

(pričevanje 01_2009)

»Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli.«

Rodil se je 24. julija 1931 v Bergamu, v mestni četrti Malpensata ('slabo mišljena'). »Upam, da je moja mama mislila drugače, ko sem prišel na svet, da so jo obhajale lepe misli, ko me je rodila!« se je pošalil Ermanno. Oče je bil železničar, mati pa delavka, oba globoko verna človeka. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Treviglio pri Milanu, kjer je Ermanno končal osnovno in srednjo šolo. Ostali so brez očeta, ki je bil ubit ob nekem bombnem napadu. Po vojni je odšel v Milan in se vpisal na igralsko akademijo. Preživljati se je moral sam, zato se je zaposlil v tovarni električne opreme.

Zaupali so mu nalogo, da poskrbi za razvedrilo zaposlenih, predvsem s tem, da s filmsko kamero snema delo in življenje v tovarni. Bil je popoln samouk, vendar je kmalu obvladal glavne prvine te mlade umetnosti. V letih od 1953 do 1961 je posnel na desetine dokumentarnih filmov. V vseh je posvečal posebno pozornost 'malim' ljudem, kar je značilno tudi za večino njegovih kasnejših umetniških filmov. Prvi je bil Čas se je ustavil (1959), v katerem Olmi prikazuje zgodbo o prijateljstvu med študentom in čuvajem jezu v samotnem gorskem svetu. Leta 1965 je na filmska platna prišel že omenjeni film In prišel je človek o papežu Janezu XXIII., Olmijevem bergamaškem rojaku. V filmu ne vidimo vsem tako ljubega obraza Janeza Dobrega, njegovo 'vlogo' igra človek v civilni obleki – posrednik med papežem in gledalci. Zgodba, kot rečeno, temelji na Dnevniku duše tega papeža. Papeževa slika se pojavi samo v nekaterih odlomkih, ki so bili posneti za časa njegovega življenja in so torej najbolj pristni. Prvi si je ta film ogledal papež Pavel VI.

Čestital je ražiserju in se mu zahvalil: »Potrebujemo filmske delavce, ki pomagajo ljudem najti pot dobrote.« Leto za letom so prihajali iz njegove 'delavnice' novi filmi. V mnogih je bil Olmi ne samo režiser, ampak tudi scenarist, direktor fotografije, producent, poskrbel je za montažo. Mojstrovina Drevo za cokle (1978), v kateri slika kmečki svet, bergamaško okolje, v katerem je odraščal in s katerim je ostalo vedno povezan, mu je prinesla Zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu. Zaradi bolezni je nekaj časa počival, potem pa se uspešno vrnil. Leta 1987 je prejel za film Naj živi gospa! prejel srebrnega leva na filmskem festivalu v Benetkah; leto kasneje se je na istem festivalu okitil z zlatim levom za film Legenda o svetem pivcu, posnetem po romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha. Dolg je seznam njegovih priznanj in odlikovanj, ki mu pa niso stopila v glavo. Vse sprejema s hudomušnim nasmeškom. »Če sem zapustil lepe spomine pri ljudeh, ki sem jih imel rad, mi bodo vsi ti želeli dobro in tako bom dal svojemu življenju smisel.«

Leta 1963 se je poročil z Loredano Detto in v srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Fabio, ki je po očetovih stopinjah zakorakal v svet filma, Elisabetta in Andrea. O starih ljudeh pravi: »Moramo se naučiti molčati in počakati, da nas kaj vprašajo. Koristno je to, da damo poštene odgovore, vendar samo če nas vprašajo. Zelo lepe spomine ima na svojo staro mamo: »Moja nona, ki je nosila ročno spletene črne volnene nogavice, je bila zame učiteljica življenje, materinsko naročje, z njim me povezuje vonj česna, s katerim je začinila vse. V ušesih mi zveni njen glas, ki je imel dve različni, toda podobni barvi: ko je pela nabožne pesmi in molila rožni venec. Bolj kot besede se mi je vtisnila v spomin in me vse življenje spremljala nežna glasba njenega glasu.«

(pričevanje 09_2011)