Ali je Darwinova teorija evolucije ključni argument v pobijanju teološke razlage nastanka sveta in živih bitij (posebno človeka)? Kako je lahko prišlo do tega, saj je Darwin študiral tudi teologijo in gotovo nikoli ni imel v mislih, da svojo znanstveno teorijo postavi v službo ateizma (zanikanja Stvarnika). Koliko so razlagalci Darwinove misli razlagali drugače in tako načrtno razlago peljali proč od Boga? Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije? Ali lahko razvoj naravnih in tehničnih znanosti pogojno ogrozi vero?
Ciril

Darwinova teorija o razvoju živih bitij je najbolj znana. V resnici pa je prvi, ki je postavil teorijo o tem, da se je življenje na Zemlji razvilo iz enega prvotnega izvora, postavil Lamarck. Trdil je, da je v živih bitjih neka težnja, volja za razvojem, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in prišla skoraj v pozabo. Charlesa Darwina je zelo privlačilo naravoslovje. Postal je pastor (evangeličanski duhovnik), a se ni posvetil temu poklicu. Kot naravoslovec se je pridružil leta 1831 raziskovalnemu potovanju z ladjo Beagle, ki je raziskovala Patagonijo, Ognjeno zemljo, Čile in Peru. Tu je nabiral vzorce, fosile in delal zapiske. Kar je zbral v petih letih potovanja je pozneje proučeval in pisal članke. Najbolj znana njegova knjiga pa je O izvoru vrst z naravnim izborom. V njej postavlja teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega vira. To pa ni pomenilo, da zanika Boga kot Stvarnika. Svojo knjigo namreč končuje takole: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti.« Kritika Darwinove teorije evolucije, predvsem s strani vernih in Cerkve, je bila silna in se še danes ni povsem polegla. Danes večina znanstvenikov prizna evolucijo, težava je v tem, da nihče ne ve, kako se je ta evolucija potekala. O tem nastajajo še danes vedno nove teorije. Darwin sam na svoja stara leta sebe označuje za agnostika, nekoga, ki zanika možnost popolnega spoznanja resnice.
Res je, da so ateisti vseh vrst pograbili to Darwinovo teorijo o evoluciji kot dobrodošel in uspešen napad na vero. In to se dogaja še danes. Darwin je skušal ta razvoj dokazati z majhnimi spremembami v organizmih, ki so pomagali vrsti preživeti v boju za obstanek. Ni mogel reči, da se te spremembe dogajajo z veliki spremembami, ker je očitno, da ni tako. Očetu atletu, ki je razvil svoje mišice, se rodi sin, ki ima čisto povprečne mišice. Majhne spremembe nič ne pomagajo,ker ne vplivajo odločilno v boju za obstanek. Zajec, ki se je rodil z malo večjimi zadnjimi nogami, se ne bo rešil pred volkom zaradi te majhne spremembe. Odvisno je od številnih drugih faktorjev. Če ga zagleda volk od blizu, ga preseneti, mu majhna razlika v nogah ne bo nič pomagala. Recimo, da se ta 'prazajec' , ki je v Ljubljani, znajde pred požarom, ki se širi proti Kopru. Predno bo prišel do Postojne, bo že čisto omagal. Njegov sovrstnik brez 'spremenjenih' nog bo začel bežati iz Postojne proti Kopru. Ker je še spočit se bo rešil, prvi pa ne.
Ali lahko evolucija zamenja Boga? Nikakor! Naš svet in zlasti človek sam je tako čudovito ustvarjen, da tega ne more razložiti nobena evolucija. Če arheologi najdejo pri izkopavanjih zid, kjer so kamni postavljeni pravilno eden na drugega v določenem obsegu, takoj vedo, da je tu bilo neko bivališče ali morda ograja. Rečejo: človek ga je postavil. Če pa najdemo želvo, naj sklepamo, da je nastala sama od sebe? Želva ima štiri noge, da se premika, glavo in oči, da odkrije nevarnosti, prebavne organe, možnost razmnoževanja ... Lahko se je razvila iz neke druge organske enote, vendar ima očitne neke cilje, preživetje, prehrano, rodnjo ... Vse to potrebuje neko Inteligenco, Razum, smotrnost, bitje, višje kot je ona sama.
Najbolj popoln dokaz pa je človek, ki ni samo živo bitje, ki ima vse sposobnosti drugih bitij, ampak zna tudi misliti, in ve, da misli (sebevidnost) in da je to on vse dni življenja. Kakšna čuda je lahko naredil s svojim razumom, dobro vemo. To je tisto, česar nam ne more razložiti nobena evolucija. Lahko se je to razvilo iz Stvarnikove zamisli tudi iz ene celice v tako "prelepe in čudovite oblike", kot pravi Darwin, za vsem tem mora biti načrt, cilj in smisel. Tega pa nimamo, če na začetek ne postavimo Inženirja, ki mu opravimo Bog.
Cerkev se ne boji evolucije, boji se kratke pameti, ki preskoči prvo dejanje, v katerem je nakazan ves bodoči razvoj. Potem ne potrebujemo več Darwinovega boja za obstanek, ob pravem času se bo sprožil zakon, ki bo to ali ono bitje naredil tako, kot ga poznamo, ali v kar se bo razvilo. Razumljivo je, da so se mnogi cerkveni ljudje ustrašili spremembe, ki jih je prinesel darvinizem, ker je bil to dolga desetletje 'bojni konj', ki so ga ateisti in liberalci uporabljali kot 'znanstveno' dokazovanje, da Bog ni potreben, da si znamo razložiti vse sami. Tudi če bi bilo to res, pa seveda ni, razložiti še ne pomeni 'ustvariti'. In kar je ustvarjeno, tako presega človeški razum, da bi morali biti zelo ponižni pred tako nedoumljivo Modrostjo. Tudi pri nas, zlasti pod komunizmom, so mnogim, zlasti mladim, omajali in mnogim tudi uničili vero. Čudim se, da se mnogi poslužujejo istih metod tudi danes in včasih tudi z uspehom. Boriti se s takimi ljudmi, polnim fanatizma, se ne splača. Sami pa moramo biti dovolj podkovani, da ne padem v njihovo zanko.
Če pomislimo na te čudovite skrivnosti, ki nas obdajajo in katerih ne moremo doumeti brez vere v neskončno dobrega Boga, ki nas tako ljubi, da je dal sam sebe za naše odrešenje, da nas ima rad. Važno je to, da smo v tej neskončni verigi stvarjenja tudi mi, razumna in Bogu všečna in hvaležna bitja.
Vprašanje je bilo kratko, zato je odgovor nekoliko daljši.

F. Bole, Pismo meseca, v: Ognjišče 12 (2014), 6-7.

Sem vaša stalna bralka. Preberem vse strani in Ognjišče vedno težko pričakujem. Odločila sem se, da vas seznanim s svojo življenjsko izkušnjo. Lansko leto sem imela operacijo. Najprej je bilo rečeno, da gre za začetni rak. Po operaciji in pregledu tkiva pa je bilo ugotovljeno, da gre za papilom, torej nerakasto tvorbo. Po dobrem letu se je zopet pojavil rak. Moj zdravnik je ugotovil, da je šlo tudi prvič za raka, ki se je potem ponovno pojavil. Pri vsem tem se sprašujemo, koliko zaupanja imaš lahko še v zdravnike.
Prad kratkim sem bila na onkološki komisiji. Povedali so mi, da gre za redko obliko raka in nimam možnosti za ozdravljenje. Mislim, da bi bilo bolje, če bolniku ne bi povedali popolne resnice. Doma smo vsi obupani in samo jočemo. Pravijo, da mora bolnik imeti vedno upanje na ozdravitev. Vendar ko si enkrat sam na tem, te zlomi. Ves dan razmišljaš le najslabše. Ponoči ne spiš. Najbolj pa se bojiš trpljenja in bolečine, ki spremljajo bolezen. Tudi molitev ti ne pomaga več.
Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni. Koliko mladih ljudi izgubi življenje v nesrečah in koliko ljudi je nsrečnih zaradi izgube službe ali zaradi bolezni, ki jih doletijo. Pred letom sem dala za mašo za zdravje. In kaj imam od tega?
Imam majhne otroke. Sprašujem se, ali bom dočakala sinovo birmo? Živela sem pošteno, brez sovraštva do drugih. Otroke sem vzgajala v verskem duhu. Doma smo popravili hišo, na dopuste nismo nikoli hodili. Ko bi z družino lahko zaživeli srečno življenje, se je pojavila ta zahrbtna bolezen. Z možem se dobro razumeva, zato je za vse še težje.
Vsak teden grem na grob svojih pokojnih staršev in se sprašujem, koliko časa bo še tako. Kdaj se bo pojavil na našem spomeniku še moj napis? Ali bodo domači dali zame za maše, tako kot sem jaz dajala za moje pokojne starše, in ali bodo otroci hodili na moj grob in se me spominjali?
Olajšala sem si dušo in upam, da bom zdaj lažje prenašala trpljenje, ki me čaka pred koncem življenja. Do takrat pa se bom zahvaljevala Bogu za vsak podarjen dan življenja.
Sida

Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša ... »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.
»Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni!« In vendar je! Bog nas je postavil na to zemljo, da nas preizkusi, ali smo njega vredni. Prav ta naša želja, da bi vedno živeli, je dokaz, da je v nas hrepenenje po večnosti. Dva pogoja sta, da jo dosežemo: da verujemo v Boga, ki je ustvaril vse svet in zakone, po katerih se razvija, in da je ta Bog plačnik, da nam bo povrnil po naših delih. Ti si naredila toliko dobrega tvoji družini, domačim, prijateljem ... Rekla boš, da ti prav zato Bog ne bi smel poslati raka. Bog ne plačuje sproti. Največ zla na svetu naredi človek sam. Nekaj takih že sama omenjaš. Koliko ljudi izgubi življenje v nesrečah, največ v prometnih. Misliš, da se ne bi večina teh nesreč lahko preprečila, če bi ne bilo alkohola, objestnosti voznikov, nespoštovanja predpisov? Izgube službe, to kar danes mnogi najbolj občutijo, so posledica pohlepnosti mnogih, ki jim gre samo za dobiček, pri nas in v tujini. Tudi mnogih bolezni bi se lahko obvarovali, če bi živeli bolj skromno. Rekla boš: kaj lahko jaz naredim, nisem jaz kriva. Zato pa mora biti nekdo, ki bo pravično razsodil in poplačala. Na tem svetu tega ni. Naša pamet zahteva, da se mora nekje vse to izenačiti, poravnati.
Bog nam po ustih preroka Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Bog se ne moti, mi se motimo. Trpljenje je težko razložiti. Tudi Jezus se ni trudil, da bi trpljenje razložil, on ga je sprejel nase. Iz ljubezni do nas je trpel največje bolečine in sprejel največje krivice, da bi nas odrešil, nam dal zgled, nam z zakramenti pomagal, da tudi mi živimo iz ljubezni, do njega, do bližnjega, do naših dragih. Razumem, da je v tvojih letih težko sprejeti, da je življenja konec, če Bog to hoče. Toda to ni oditi v »nič«, pomeni oditi k Očetu, kamor bodo prišli tudi tvoji dragi, tudi po tvoji priprošnji iz nebes, da jih boš od tam lahko sledila jim pomagala, da boste nekoč zopet skupaj. Rekla boš: lahko je govoriti vam, ki ste svoje življenje že dopolnili. Verjemi, da se nihče ne poslavlja od življenja brez trpljenja, ker bi lahko še marsikaj naredil, in tudi zato, ker smo ustvarjeni za življenje in je smrt nekaj nenaravnega. V nekaj zadnjih letih sem obiskoval kar nekaj mojih prijateljev duhovnikov, ki so umirali od raka. Veliko sem molil zanje, ker je bilo to največ, kar sem mogel storiti. Videl pa sem njihovo trpljenje. Tolažbo pa so našli v trdni veri in rekli so: »Pomeni, da sem končal nalogo, ki mi jo je Bog naložil.«
Na koncu ti svetujem, da vzameš v roke kako versko knjigo, življenje svetnikov, kar bo lahko dvignilo tvojega duha nad zemeljsko obzorje, lažje boš sprejela svojo bolezen, kakršna koli se bo pokazala.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Ko se sprehajam skozi vas, kjer sem hodil kot otrok, me zaustavi poseben občutek v telesu. Ko stojim pred razpadajočo hišo, se spomnim dogodka izpred tridesetih let, ki se mi je vtisnil v spomin. V tej hiši sem namreč prvič doživel izkušnjo smrti, saj sem prvič videl mrtvega človeka. Pokojni je ležal doma, okrog njega pa so bili bližnji, prijatelji, znanci … tisti, ki jim je pokojni nekaj pomenil. Ob njem so molili za njegovo dušo in ga blagoslavljali. Takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega, saj je bil to del običaja, kulture, navade, spoštovanja do pokojnega. Res je, da takrat pokojnega niso mogli dati drugam, kot danes, a bistveno je, da so ob njem molili. Molili so, ker so vedeli, da je molitev svetloba in blagoslov, ki ju vsak pokojni potrebuje. Prepričan sem, da se niso imeli vsi radi, da so imeli medsebojne zamere, prav tako kot danes. A imeli so zdrav odnos do smrti in pokojnih.
Kam so danes izginili ti običaji molitve, spoštovanja do pokojnih? Odnos, ki ga kažemo do pokojnih, je pravzaprav del odnosa, ki ga imamo do sebe. Zanimivo je, da ljudje okoli nas ves čas umirajo, mi pa se obnašamo, kot da ne bomo nikoli umrli. Molitev za pokojnega se nam ne zdi več pomembna, ne čutimo pomena slovesa, ne čutimo s srcem. Verjamemo in smo prepričani, da je s pokojnikovo dušo vse v redu. Pa je res? Res živimo po Božjih zapovedih, smo bolj pošteni, iskreni, ljubeči, kot so bili naši predniki? Kajti oni so se z molitvijo trudili za pokojnega, mi pa smo se prenehali. Vsaj večina ljudi. Čisto tiho smo se oddaljili od odnosa do smrti in umiranja, ki je pomembno prav tako kot rojstvo, morda še bolj. Smrt in vse, kar je povezano z njo, smo pregnali iz naših življenj. Ko nekdo umre, čakamo, da vse mine, da je konec pogreba, da nam ne bo treba dolgo ostati v teh občutkih, ker niso prijetni. Sedanja družba in življenje pa nas spodbujata in silita, da sprejemamo samo lepo, prijetno, dobro.Kmalu bo prvi november in pokopališča bodo dajala podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive. Zunanji izgled groba nam veliko pomeni. Kaj pa pokojnim? V bistvu ne vem, vem pa, da vsak, prav vsak pokojni potrebuje molitev. In ko se s prižiganjem sveče spominjamo pokojnega (vsaj upam, da se), je največ, kar takrat lahko storimo, da zanj molimo. Iskrena molitev ima neizmerno moč. Tudi mi bomo nekega dne potrebovali molitev, prav vsi. Drugi bodo stali ob našem grobu. Ko si na drugi strani, si odvisen samo od živih in njihovih molitev. Da bi se tega zavedali, je treba spremeniti odnos do umiranja, smrti, potrebno se je vrniti k tistemu, kar je že bilo – spoštljivemu odnosu do pokojnih. Pokojni in živi smo močno povezani v duhu, pa če si to priznamo ali ne. Molitve, ki jih darujemo za pokojne, so milost zanje in nas. Če se izrazimo v duhu današnjega časa, je to najboljša ‘investicija’, ki gre na naš duhovni račun. In to je edini račun, ki ga ob smrti vzamemo s seboj.Ko se spomnim otroštva, je bila izkušnja s smrtjo, z obredom slovesa, ki sem ga opazoval, dobra izkušnja. Nepogrešljiva za razumevanje življenja. Ob vsem tem pa me malo zaskrbi in se sprašujem, ali bo kdo ob uri moje smrti poskrbel zame? Bom deležen molitev? Upam, da bom. Sedaj sem jaz tisti, ki za drugega stori to, kar si želim, da bodo drugi nekoč storili zame. Hvaležen jim bom za to, tako kot so pokojni hvaležni nam.
Alek

V svojem pismu se dotikate številnih problemov odnosa sodobne družbe do umiranja in smrti in bo zato dobrodošel razmislek ob prazniku vseh svetih in spominu vernih rajnih. Zaradi omejenega prostora se bom moral ustaviti samo ob nekaterih temah.
Pišete, da bi morali “spremeniti odnos do umiranja, smrti”. Spominjate se, kako ste se kot otrok prvič srečali s smrtjo. Nobene travme niste doživeli ob tem, ampak vam je ostal samo lep spomin na spoštljiv odnos do pokojnika in molitve. Ta vas spremlja še danes. Prva napaka naše družbe je, da otrokom o smrti in o minljivosti življenja ne govorimo. Spominjam se zdravnice Metke Klevišar, ki je govorila o primerih, ko otrok niso pustili na pogreb babice in kako so otroci doživeli kot travmo, ker se niso mogli posloviti od babice, ki so jo imeli radi.
Nikakor ne smemo idealizirati preteklih časov, a o odnosu do smrti se lahko marsikaj naučimo od njih. Pokojni je ležal doma, ob njem so molili … Proces žalovanja je bil nekako ‘določen’ z navadami, kar je pomagalo ljudem prebroditi izgubo. Danes, ko se je tudi zaradi drugačnega načina življenja spremenil odnos do pokojnih in smrti, so ljudje velikokrat prepuščeni samim sebi in odhod najbližjih težje prebolijo.
Omenjate praznovanje prvega novembra, praznika vseh svetih, ko pokopališča dajejo “podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot za žive.” Spomnite, da je največ, kar lahko storimo za pokojne, “da zanje molimo”. Tudi v to praznovanje je vdrlo potrošništvo. Prav je, če obiščemo grobove in jih uredimo (ne da bi pri tem pretiravali ali tekmovali s sosedi), to je pravzaprav odraz krščanske vere. Krščansko je imeti grob in ne raztresati pepela po vodi ali travnikih. Tudi je prav, da se damo pokopati v krsti, ne v žari. 

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Obisk grobov je izraz vere v vstajenje, seveda če obisk grobov spremlja molitev. V naši tradiciji – tudi to smo pozabili – so molitev za pokojne spremljala dobra dela, zlasti pomoč potrebnim. Pomislimo samo na kruhke, ki so jih pekli o vseh svetih in delili potem ubogim. Ljudje so verovali, da dušam v vicah pomagajo molitve in dobra dela. Naj bo to spodbuda tudi za nas. Zato morda namig: raje kot da pretirano krasimo grobove in prižigamo veliko količino sveč, kar postaja že tudi ekološki problem, darujmo za potrebne.
Ob omenjanju molitve naj poudarim tudi pomen svetih maš za pokojne. Navada je bila, da so za pokojnega darovali pogrebno mašo, osmino, trideseti dan po smrti (ali pogrebu). Pozneje so darovali za mašo še ob obletnici smrti. Nekateri morda tudi ob godu ali rojstnem dnevu pokojnika. Vsi ti dnevi so priložnost za mašo pa tudi za molitveni spomin za pokojnika.
Ob koncu samo še nekaj o strahu, da drugi ne bodo molili za nas. Upam, da je ta strah odveč. Če bomo molili za pokojne, darovali za maše, opravljali dobra dela – sami ste tako napisali – je to najboljša ‘investicija’ za našo prihodnost. Ta ‘investicija’ nas bo spremljala tudi pred usmiljenega Očeta, ki ga bomo srečali. In ta Oče nas bo skupaj s tistimi, ki smo molili zanje, ‘prepoznal’ tudi po naših molitvah in dobrih delih. Upam, da si vi že pridno ‘vnaprej z investiranjem’ v molitev za pokojne in dobra dela pripravljate večno bivališče pri Očetu.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 6-7.

 

Sem redna naročnica na revijo Ognjišče. Veliko dobrih nasvetov za dušo in telo se najdem v njej.
K pisanju tega pisma me je spodbudilo vprašanje glede ‘klasičnih’ pogrebov, na katere že večina gleda kot na zastarele.
Naj omenim žalosten primer: ko se je letos mojim sosedom ponesrečilo dvajsetletno dekle, se svojci v svoji veliki bolečini niso mogli odločiti za upepelitev. Grobar pa jim je na vso moč težil rekoč, da ne bo kopal jame, češ da so zdaj takšni pogrebi staromodni in nehigienski. Oni pa imajo tu na podeželju velik družinski grob. V mestih in večjih naseljih je seveda upepelitev skoraj nuja. Na podeželju pa imamo velike družinske grobove, za katere tudi plačujemo večjo grobnino. Če si je umrli izgovoril klasični pogreb, se morajo svojci še pogajati z izvajalci pogrebnih storitev za ta tako ‘izvenmodni’ pogreb. Kar pa zadeva higieno – mislim, da mi živi onesnažujemo okolje veliko bolj kot pokojni.

Včasih smo se veliko lepše poslavljali od umrlih: hodili smo jih kropit na domove in smo ‘čuli’ pri njih. Zdaj pa skoraj še tople odvlečejo v krematorij. Potem pa pokopljejo tisti pepel, ki ostane od kosti, saj drugo tako in tako zgori – pa še vprašanje je, če je sploh pravi, saj se pomote dogajajo povsod.
Pa še nekaj me vznemirja in prosim za vaše mnenje. Pred kakšnimi štirimi leti sem pred prvim novembrom na radiu Ognjišče poslušala katehezo o tem, kaj se dogaja po smrti z dušo in telesom, in je ‘katehist’ neki poslušalki odgovoril, naj bi se mrtvih teles ne sežigalo, češ da takrat duša in telo zelo trpita.
Zasledila sem tudi, da duhovnikov in redovnikov ne upepeljujejo, razen redkih izjem. Prebrala sem tudi, da smo Slovenci kar med prvimi od vseh evropskih katoliških držav po upepeljevanju umrlih.
Gabrijela

Strinjam se s teboj, da smo se včasih dosti lepše poslavljali od umrlih. Na podeželju in manjših krajih so ponekod še ohranili te lepe navade in želim si, da bi jih ne opuščali. Moramo pa se zavedati, da povsod, zlasti v mestih, tega ni mogoče ne zahtevati, še manj pa izvajati. Včasih smo živeli v majhnih in prijaznih hišicah z vrtom, gospodarskim poslopjem, polnih živine, ter kokoši in zajcev, danes se pa stiskamo v stolpnicah, kot v nekakšnih panjih in še sosedov na istem stopnišču prav ne poznamo. Naj se vrnemo na stari način življenja? To je nemogoče, preveč nas je na tem božjem svetu in še več nas bo. Marsikaj se je spremenilo tudi na boljše. Če pomislimo samo na higienske razmere, prehrano, prevoze, zdravstvo, prosti čas … Kdo bi se bil pripravljen vsemu temu odreči? Verjetno malokdo.
Razmere so se spremenile in naša zahtevnost tudi. Srečni smo lahko, da živimo v kulturnem delu Evrope, na tem lepem koščku zemlje, ki ji pravimo Slovenija, in to v drugem tisočletju po Kristusu. S tem ni rečeno, da je vse lepo in prav, kar delamo in kar se nam dogaja. Nasprotno, veliko je slabega in neumestnega, kar bi morali spremeniti, kar moramo spremeniti. Veliko ljudi je v stiski, tudi pri nas, zlasti tisti, ki so brez dela. Koliko pa je še duhovne stiske, osamelih, ostarelih, pomoči potrebnih. Imeti moramo odprte oči tudi zanje, pa večkrat jih zatiskamo, da bi ne videli potreb drugih.

Če se vrnemo na osnovno vprašanje, ki si ga postavila glede upepeljevanja mrtvih. Delno si že sama odgovorila, da je upepeljevanje v mestih skoraj neizogibno. Cerkev je ravnala modro, da se ni opredelila ne za upepeljevanje ne proti. To kar je govoril katehist na Radio Ognjišče, ki ga navajaš, ne drži. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da bi ob sežiganju telo in duša zelo trpela. Bog je ustvaril dušo in telo. Res je nauk Cerkve, da sta eden od drugega ločena samo za krajši čas, do vesoljne sodbe. Duša spada k telesu in telo k duši. Skupaj sta služila Bogu ali tudi grešila, skupaj morata biti nagrajena ali kaznovana. Táko je logično sklepanje. Božja pravičnost zahteva, da se vsi računi poravnajo, na tem ali onem svetu. Zato katoliška Cerkev uči, da gredo duše, če nimajo vseh računov poravnanih, po smrti v vice, kjer se s trpljenjem očiščujejo. Očiščujemo se sicer že na tem svetu in to je tudi najlažji način očiščevanja duše, še kaj pa bo verjetno ostalo tudi za vice, zato se molitev za rajne tako priporoča.
Če Cerkev ne prepoveduje upepeljevanja, to ne pomeni, da ga zagovarja. Nekaj bolj naravnega se nam zdi, kar je Cerkev delala skozi stoletja, da se telesa rajnih pokopljejo v zemljo, ker so tudi iz zemlje vzeta. To je tudi najbrž razlog, da duhovnikov ne upepelijo in pa seveda prastar običaj Cerkve. To, da se lahko pepel nekega pokojnega zamenja z drugim, se mi ne zdi toliko pomembno, saj nič ne bo uničeno. Na sodni dan bo vsako telo dobilo svojo dušo in vsaka duša svoje telo.
Za nas je v življenju pomembno, da naša duša in telo služita uresničevanju božjih načrtov, da služita opravljanju dobrih del. Kakšna so ta dobra dela, vemo iz evangelija, ker nam je Jezus že vnaprej povedal, kakšen bo naš zadnji izpit, in tudi za vprašanja vemo: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni …« (Mt 25,35-36)

V mesecu novembru se še posebej spominjamo mrtvih. V začetku meseca bodo vsa pokopališča polna ljudi, ki pridejo na grobove svojih rajnih. To je lep običaj in morda ga premalo cenimo. Našim dragim pokojnim pa ne pomagamo s tem, da prinesemo na grobove množico sveč in rož. Veliko bolj pametno in krščansko bi bilo, če bi dali več za maše ali zmolili kakšen rožni venec več za naše pokojne. Darovanje za maše za rajne se na žalost vedno bolj izgublja. Ni večje pomoči, ki jo lahko namenimo našim rajnim kot je mašna daritev. Včasih so v naših župnijah naročali toliko maš za rajne, da jih duhovniki niso mogli sproti opraviti in so pošiljali namene maš (intencije) duhovnikom, ki jih niso imeli. Danes nekateri duhovniki nimajo mašnih namenov niti ‘za sproti’. Daritev svete maše za rajne bi morala zopet dobiti pravo ‘ceno’. Maša ima teološko neskončno vrednost in je ne moremo primerjati nobeni drugi molitvi ali dobremu delu. Duhovniki pri nas ne dobijo nobene redne plače in je za mnoge to najbolj reden dohodek. Včasih so bile na podeželju v navadi za duhovnike dajatve v naravi, ki jim pravimo ‘bira’. Danes tega skoraj ni več. Tudi zavest, da z darovanjem (naročanjem) za maše podpiramo svoje duhovnike in omogočamo njihovo delo, naj bi nas vodila pri tem.
Naši rajni, pokopani tako ali drugače, naj nam pri Bogu izprosijo milosti, ki so nam in njim potrebne za dosego cilja – večne sreče.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 11, str. 6

Vsako leto praznujemo zahvalno nedeljo. Takrat v cerkvah pred oltarje postavimo izbor pridelkov, ki nam jih Bog dobrohotno daje in so naša hrana. Prav je, da se zahvalimo Bogu za darove zemlje, a ni dovolj samo takrat, ampak vedno se moramo zahvaljevati. Blaženi škof Anton Martin Slomšek je napisal: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!«
Na župnikovo povabilo smo župljani napisali zahvale za to, kar se je komu še posebej zahvale vrednega zgodilo. Nekdo se je zahvalil za našega župnika in verouk, spet drugi za srečanje z Bogom ob veselem dogodku družine. Zahvala je bila za ta čas in kraj, kamor nas je Gospod postavil in kjer ne divjajo vojne. Nekdo ceni lepo jesensko barvitost in sonce, ki pomeni, da je imetje varno pred jesenskimi poplavami. Zahvala je bila za skupino za Slomškovo bralno priznanje za odrasle, ki deluje v župniji že več let in upošteva Slomškove besede: »Berite, in kar ste brali, dobro preudarite!« To člani pridno delamo. Nekdo je izrekel zahvalo za uspešno prestano operacijo.Ko sem pred začetkom maše začela svoj niz zahvaljevanja za družino in za vsakega člana posebej, za zdravje, za vse udobje, ki ga imamo, za vero, primerno vreme, za mir, se mi je prikradla grenka misel: »Koliko let še?« V teh razmerah, ko tujci napolnjujejo prazen prostor v Evropi, ko slišimo o njihovih zlih dejanjih v drugih delih našega sveta, me zajame strah.
Kako dolgo bomo še lahko tako nemoteno, Bogu predano, hodili v našo lepo, čeprav ne veliko župnijsko cerkev? Kako dolgo bo še med nami naš župnik, ki vodi našo vedno manjšo čredo? Kaj lahko naredim jaz, ubogi nihče, da bi se to čim kasneje ali nikoli zgodilo? Po našem običajnem mišljenju ne morem narediti nič. Če pa je v srcu živa vera, lahko z molitvijo, postom, dobrimi deli, ko vse te skrbi prepustim Jezusu, naredim veliko.
Strah me lahko popolnoma ohromi. Tudi njega izročim Jezusu, da dobim mir v srce, ki ga samo on lahko da. Jezus, vate zaupam! Danes ne bom vzdihovala pred Bogom kaj bo, kaj nas čaka v prihodnosti, ampak se mu bom iz vsega srca zahvaljevala za vse, kar smo imeli doslej in še vedno imamo; prosila ga bom, naj nam pomaga to ceniti, ljubiti in nikoli obrniti hrbta vsemu temu razkošju, ki ga toliko tisoč kristjanov že dolgo več nima.
Hvala ti, Gospod, da sem lahko to, kar sem – Božji otrok. Kot božji otroci smo ti lahko iz srca hvaležni za vse, kar nam daješ.
Heidi

Sami ste napisali, da se moramo Bogu zahvaljevati vedno, ne samo na zahvalno nedeljo, ki jo obhajamo v času, ko poberemo sadove zemlje. Zahvaljevanje Bogu bi morala biti kristjanova stalna drža. Vaše pismo je lepa osnova za premislek o zahvaljevanju in hvaležnosti.
Maši s tujo besedo rečemo evharistija, evharistična daritev. Beseda evharistija izhaja iz grščine in pomeni zahvala. Torej je vsaka maša zahvala Bogu. Sami ste lepo napisali, za kaj vse smo lahko Bogu hvaležni. Hvaležen pa je tisti človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Ko se vernik zaveda, da mu je vse darovano, da je vse, kar ima, dar dobrega Boga, mu bo ta zavest pomagala, da bo Bogu iskreno hvaležen.
Vi ste navedli kar dolg seznam, za kaj vse je lahko hvaležen človek, ki na svoje življenje gleda kot na dar. Kljub kar dolgemu seznamu bo vsakdo lahko dodal še veliko stvari.
Naš prvi urednik, pokojni Franc Bole, je večkrat govoril, da moramo biti Bogu hvaležni za čas, ki nam ga naklanja, saj ga lahko izkoristimo, da delamo dobro in se damo v službo Bogu. Bivamo v času in v prostoru, kamor nas je Bog postavil. Zaupati moramo, da nas je Bog z namenom postavil ravno na to mesto, kjer smo, in v čas, v katerem živimo. S tem se dotaknemo nekaj vaših skrbi, ki jih omenjate v pismu: priseljenci, ki prihajajo v naše kraje in spreminjajo obličje naše dežele, bojazen, koliko časa bomo imeli še duhovnike, ali jih bomo imeli dovolj … V teh besedah je čutiti strah. Strah pa ni dober. Kdor je hvaležen, veruje v Boga in veruje v njegovo previdnost. Bog nas je postavil v naš čas in naše okolje, da bi tu naredili nekaj dobrega. Postavil nas je v to okolje z namenom. Ta zavest nas bo osvobajala in nam dajala poleta. Človek, ki trdno veruje, se ne predaja strahu in malodušju, čeprav ga zunanje okoliščine lahko nagibajo k temu, ampak bo v zavesti, da mu je bilo že toliko darovano v življenju, hvaležno iskal novih možnosti, da bi delal dobro drugim. Lahko bo začel z majhnimi dejanji, a bo skušal narediti vsaj nekaj in se ne predal malodušju.
Hvaležnost do Boga bo vernega človeka vodila, da bo delal dobro. Spominjam se prizora iz nekega filma. Sirotišnico je obiskal zakonski par srednjih let. Rad bi posvojil enega od otrok. Upravniku sta dejala: »Imava že svoje otroke. Srečni smo in nič nam ne manjka. Bogu smo hvaležni za to in radi bi se mu zahvalili s tem, da bi posvojili eno od sirot.«
Navedli ste zelo pomenljive Slomškove besede: »O človek, nikoli Boga ne prosi, preden se za že prejeto ne zahvališ!« V njih je veliko resnice in sprašujejo nam vest. Ljudje radi prosimo. Pred Boga stalno polagamo svoje prošnje. Manj se mu znamo za vse zahvaliti. Dovolj bi bilo pogledati samo mašne namene. Večina maš je za pokojne, pa za zdravje in podobno. V zahvalo jih je manj. Pa je vsaka maša že po etimologiji najprej zahvala, ki nas opominja, da vse prejemamo od Boga in da imamo zato velik razlog za hvaležnost.

Od letošnje pomladi ves svet pesti epidemija koronavirusa. Za mnoge je to stalna priložnost za nerganje, negodovanje in za proteste. So ljudje, ki jih to vedno moti in so zaradi tega slabe volje, razdražljivi, jezni … To je en pristop k tej bolezni. Če pa nanjo pogledamo drugače, potem lahko rečemo, česa vsega smo bili obvarovani. Kako so trpele nekatere države in pokrajine. Nam je bilo prizaneseno. Koliko ljudi je težko zbolelo, koliko jih je umrlo … Mi se ne smemo pritoževati, ampak smo lahko Bogu hvaležni. Vidimo, da bo ista stvar enim razlog za jezo, nejevoljo in proteste, vernemu človeku, ki se zaveda, da je vse Božji dar, pa razlog za hvaležnost.
Ob koncu pa naj bo vaše pismo priložnost še za eno stvar: da bomo znali biti hvaležni tudi sočloveku. Lepo je, če smo hvaležni Bogu, a lepo je tudi, da smo hvaležni ljudem, s katerimi živimo in nam naredijo kaj dobrega. Hvaležnost do Boga ne izključuje hvaležnosti do ljudi. Nasprotno. Ljudje, ki so hvaležni Bogu, bodo znali biti hvaležni tudi ljudem. Velikokrat se nam zdi normalno, da nam ljudje naredijo kakšno uslugo ali nam delajo usluge dan za dnem. Pokažimo jim svojo hvaležnost. Ne odlašajmo. Včasih bo droben hvala tem ljudem polepšal vsaj dan, če ne življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 6-7.

 

Imam vprašanja, na katera bi rada bolj konkretne odgovore.
Ni mi jasno, kaj se zgodi z dušo človeka po njegovi smrti. Na pogrebu namreč župnik pravi: “Vzemi, zemlja, kar je tvojega ...” in pa, ponesite njegovo dušo pred obličje Najvišjega” ... ali nekako tako. Ampak božje sodba bo ob koncu sveta, ob drugem Kristusovem prihodu. Torej se duši ne sodi takoj, kako potem gre lahko duša v nebesa ali pekel, dokler se ji ne sodi? Vice oziroma svet duš niso v Svetem pismu nikjer omenjene, pred leti sem celo brala, da bo papež vice ukinil – ali je že – potem pa o tem nisem več nič zasledila. V Veri tudi pravimo, da bo Jezus “prišel sodit žive in mrtve”, torej šele na sodni dan bo odločeno, kdo bo šel v nebeško kraljestvo. V Svetem pismu tudi piše, da mrtvi spijo, da mrtvi ne vedo ničesar, da človek, ko umre, gre v podzemlje, da bo vstajenje ob Jezusovem drugem prihodu in pa da ima nesmrtnost samo Bog. Torej se to, kar piše v Svetem pismu, in kar slišimo na pogrebih, izključuje ...
Drugo vprašanje: ena izmed božjih zapovedi pravi: “Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj!” Ko sem pogledala zadaj razlago, sem videla, da sobotni dan pomeni dan počitka. Šest dni delaj, sedmi dan počivaj. In ker začnemo delovni teden v ponedeljek, se mi je zdelo vse v redu. Potem pa sem neko nedeljo po televizijskem prenosu slišala župnika reči: “Zbrali smo se na prvi dan v tednu ...” Če je prvi dan v tednu nedelja, potem je sedmi dan sobota?
Imam še nekaj: mama je zelo gluha, pri maši ne sliši niti ene besedice. Kaj je potem bolj smiselno, da hodi k maši, samo da je pri maši, ali da ta čas doma moli?
Helena

Mesec november začenjamo s praznikom Vseh svetnikov in Spominom vseh vernih rajnih. V teh dneh gremo radi na pokopališča, nesemo na grobove svojih dragih cvetje, prižgemo sveče ... To storijo tudi taki, ki morda sploh ne gredo v cerkev. To je lep običaj, spomniti se pokojnih, ki so nam naredili veliko dobrega ali nam celo dali življenje. Spoštovanje do rajnih je najstarejša oblika verovanja v zgodovini. Arheologi odkrivajo grobnice iz pradavnine. To je dokaz, da so ljudje že od začetka verjeli v dušo, ki ne propade skupaj s telesom.
Največ o usodi naših rajnih najdemo v Svetem pismu, predvsem v Novi zavezi. V Stari zavezi je tudi nekaj zapisov, zlasti v psalmih, ki nas morda začudijo. Nekoliko je to pesniška oblika in pa vpliv takratnega verovanja okolice, tudi poganov. Tudi razodetje se razvija postopoma. Ljudje nekdaj ne bi bili sposobni razumeti stvari, ki jih mi danes z lahkoto razumemo.
Tvoje osnovno vprašanje je: kam gre duša po smrti? Res je, da bo vesoljna sodba ob koncu sveta. Tega ne bi vedeli, če bi nam Jezus ne govoril tako obširno in s poudarkom. Hotel nas je prepričati, da bomo dajali odgovor, kako smo izpolnjevali najbolj osnovno zapoved: ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato nam je že vnaprej povedal, kako bo ta sodba potekala (Mt 25,31-46). Kje pa bo duša do vesoljne sodbe? Vemo, da je Jezus na križu skesanemu desnemu razbojniku, ki ga je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« obljubil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« ( Lk 23, 42-43). To pomeni, da ne bo čakal do sodnega dne. Katoliški nauk je, da po smrti duša pride pred Boga in Bog jo sodi. To je osebna sodba. Duša na temelju te sodbe gre ali v nebesa ali v vice ali v pekel, kakor si je zaslužila.
Ni res, da bi papež vice ‘ukinil’. Časopisi pišejo marsikaj, kar ni res. Res je, da se o vicah v Svetem pismu ne govori izrečno, razen v nekem odlomku Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: » Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj« (1 Kor 3, 15). Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem stavku nakazan obstoj vic. Nauk v vicah v Cerkvi sloni tudi na izročilu, ki je eden od virov razodetja. Vemo, da so grehi lahko zelo različni, majhni ali veliki. Čudno bi bilo, da bi nekdo, ki je živel v grehih, naredil veliko hudega, tudi če se je pred smrtjo skesal in očistil, bil izenačen z eno od tistih duš, ki so se stalno trudile za dobra dela, se žrtvovale za svojo družino, kot so to delale po večini naše mame. Čut za pravičnost narekuje, da take duše ne morejo biti izenačene z toliki sebičneži, ki niso naredili skoraj nič dobrega, pač pa povzročili veliko hudega. Neko povračilo zanje mora biti. Če povemo s primero. Nekoga, ki je ves umazan in razcapan, povabijo naj pride pred kralja. Seveda bo rekel: »Tak ne morem pred kralja, me je sram. Dajte mi možnost, da se okopam, čisto obleko, potem bom šel pred njegovo obličje.« Podobno je z dušo, ko pride pred Boga: uvidi, da še ni sposobna njegove večne ljubezni, dokler se ne očisti.
Tvoje drugo vprašanje se nanaša na praznovanje sobote in prvega dne v tednu. Evangelist Luka poroča, da so šle nekatere žene, ki so hodile za Jezusom, prvi dan po soboti h grobu. V petek so Jezusa na hitro pokopali, ker je bila drugi dan sobota, ko Judje niso smeli opravljati nobenega dela, sobota pa je po njihovem načinu računanja nastopila z sončnim zahodom v petek. Dan po soboti so hotele dokončati pogrebne običaje, kot beremo: »Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu« (Lk 24,1). Za kristjane je ‘prvi dan v tednu’, dan po soboti, t. j. nedelja, Gospodov dan. Največji dogodek v zgodovini človeštva, Jezusovo vstajenje, je zanje postal glavni praznik, ki so ga obhajali vsak teden. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo: »Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«, to pomeni, pri maši. Tako so že apostoli zamenjali judovsko soboto z našo ‘nedeljo’, čeprav so še nekaj časa, ko so bili med Judi, obhajali tudi soboto, da niso pohujševali Judov. Judje še danes obhajajo kot dan počitka in molitve soboto.
Glede maše tvoje ostarele mame pa je tako: maša je ponovitev Jezusove daritve na križu. Mi se združujemo z njim v duhu in pri svetem obhajilu tudi telesno. Niso najbolj važne molitve, ampak Jezusova prisotnost na oltarju. Pri maši smo kot občestvo in zato, če le zmore, naj prisostvuje sveti maši v cerkvi, je mnogo več kot, če doma moli.*

BOLE, Franc (oče urednik). (pismo meseca), Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str. 6-7.

Smo že v jesenskem času in na stojnicah z rožami je vedno več krizantem. Zelo rada imam rože, krizanteme pa še posebno, saj cvetijo jeseni okrog tako velikega praznika kot so vsi sveti. V zvezi s tem praznikom se mi utrinjajo razne misli in vprašanja.
Ognjišče berem, odkar sem se pred desetletji naučila brati, takrat še bolj, saj ni bilo toliko verskih revij kot jih je danes. Hvala Bogu zanje in hvala za vse, saj se moramo Bogu zahvaliti tudi za vse.
Ko se s prijatelji pogovarjamo, pogosto slišim: kako čas zelo hiti. Ta je bolan, oni še bolj, ta je umrl, onemu so umrli starši, mož, žena, otrok, prijatelj, sosed. Mnogi čisto nepričakovano, še mladi. In kje so duše teh ljudi?
Po božji pomoči sem dobila pogum, da marsikomu rečem: “Na smrt je treba biti pripravljen. Bog ne daj, da bi tvoj oče, mož, žena, prijatelj umrli brez duhovnika!” Eni pritrjujejo, drugi so tiho, enim ni mar, drugi me čudno gledajo. To me ne moti. Bogu bomo dajali odgovor za svoje misli, besede in dejanja. Bogu, ne ljudem!
Večkrat pomislim, kako reči nekomu, ki ni veren ali le površno, da bi sebe in svoje prav pripravil na zadnjo uro. Veliko ljudi umrje v bolnišnici, v domovih za starejše. Tja sicer hodijo duhovniki – toda ali se ti ljudje in svojci zavedajo resnosti tega vprašanja in saj smrt lahko pride nepričakovano.
Večkrat se spomnim neke gospe in njene izjemne življenjske zgodbe, ki mi jo je sama pripovedovala, ko je ob hudi prometni nesreči izgubila svojega mladega sina. Po tem strašnem udarcu je našla vero in začela živeti po njej. Toda to so redki primeri. Vsak dan umrje toliko ljudi vseh narodnosti, jezikov, vernih in brez vere. Vedno bolj me vznemirja, kaj je z njimi. Saj molim za te ljudi, toda ali je to dovolj?
Zadnje čase so me prijatelji nagovarjali naj se priklopim na internet, kjer bi lahko veliko videla in slišala toliko lepih stvari, predvsem verskih. Nisem sem se še resno odločila, a me je moja dobra znanka, zelo preizkušana prijateljica, opozorila: »Premisli, saj imaš toliko knjig, DVD-jev, prijateljev.« In Marijine prošnje pri prikazovanjih: “Molite, molite ...”. Tako sem odpovedala internet, saj bi me morda tako pritegnil, da bi bila tam ure in ure, saj je že pri knjigah in DVD-jih kdaj podobno.
Že leta z zelo dobro in verno družino, če se le da, dvakrat na dan po telefonu molimo rožni venec božjega usmiljenja po Marijinih namenih, zvečer za najbolj potrebne vseh vrst, in mislim, da so med njimi tudi tisti, ki se jim ure življenja iztekajo. Da bi jim bil Bog usmiljen sodnik, pa tudi nam, ki premalo cenimo njegove darove in premalo naredimo za druge, tudi za srečno zadnjo uro – svojo in drugih.
Karmen

Koliko ljudi smo poznali v svojem življenju, zlasti mi starejši, ki so danes že pokojni. In vemo, da gremo mi za njimi. O tem nihče ne dvomi. Mnogi nočejo o tem razmišljati, ne govoriti. Mladim se zdi, da je to še tako daleč. Vsekakor problema ne bomo rešili, če o tem ne razmišljamo ali se ne pogovarjamo. Nasprotno, edino kar bomo s tem dosegli, je to, da na smrt ne bomo pripravljeni. V našem življenju so stvari, ki niso važne, na primer, kaj bom jutri oblekel, kam bom šel, v kakšni družbi se bom nahajal in podobno. So pa stvari, ki so važne ali celo zelo važne. Kako bom naredil neki izpit ali si poiskal službo. Za tiste, ki smo že v letih, je morda takih važnih življenjskih stvari manj, ker imamo že utečeno življenje. Za vse pa so nadvse važna tudi vprašanja, ki jih ti postavljaš. Koliko časa bom še živel in kako se na konec življenja pripravljam. Za nas verne so ta vprašanja toliko bolj važna, ker vemo, da bomo dajali odgovor Bogu za svoja dejanja, za svoje življenje. Ne bom rekel, kot si ti zapisala, za vsako “misel, besedo in dejanje”, ker veliko stvari naredimo podzavestno ali pa nepremišljeno, vendar smo odgovorni, da naredimo čim več dobrega.

Za nas kristjane je življenje veliko bolj varno, ker imamo božjo besedo, ki nas vodi. Velikokrat bi bili v dvomih, kaj naj naredimo, če bi ne imeli Svetega pisma, zlasti Nove zaveze. Papež Frančišek velikokrat priporoča, da bi vsak dan prebrali vsaj kakšno stran evangelija.
Prav v evangeliju najdemo najbolj tolažilne besede glede smisla našega življenja. Bog je človeka ustvaril za večno srečo pri njem.
»Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz«. (Jan 14, 3). Jezus se v svoji velikoduhovniški molitvi pri zadnji večerji, poslavlja od svojih učencev in jih priporoča svojemu Očetu, da jih varuje, ko njega ne bo več med njimi. Zagotavlja jim, da jih bo njegov Oče, Bog, vedno uslišal, ker so oni njega sprejeli in mu verovali. Prosi zlasti za to, da bi bili eno in bi se med seboj ljubili. Bog ljubi vse ljudi in hoče njihovo zveličanje, kot je zapisal apostol Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Tu ni prostora, da bi dokazovali, kako s svojim razumom in po Svetem pismu pridemo do prepričanja, da Bog je, ker bi sicer ves ta svet, v katerem živimo, ne bi imel smisla. Mi ga gotovo nismo naredili, nekdo ga je moral. Temu najvišjemu bitju rečemo Bog. On nas je ne samo ustvaril, ampak nas tudi ljubi in nas hoče po smrti imeti pri sebi v družbi z našim bratom Jezusom. Iz tega sledi, da se smrti ne smemo bati, saj jo je Jezus s svojo smrtjo premagal. Trpljenje, ki je nekaj hudega, neprijetnega, moramo sprejeti kot božjo voljo in tako postane za nas zasluženje. Prejem zakramentov maziljenja, spovedi in sv. obhajila je za nas opora in vir moči, ki jo še kako potrebujemo. Hvala Bogu, da imamo tudi po naši zakonodaji pravico poklicati duhovnika za svoje drage v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zavodih. Ne pustimo si to pravico vzeti ali ovirati, zlasti pa poskrbimo, da jo uživajo naši najdražji.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2016) 10, str. 6

Imam ogromno vprašanj in marsikaj mi še ni jasno. Če boste pri volji, bom vesela vašega razmišljanja.
Kot prvo naj napišem, da sem bolj mlačna vernica. Tako se je izrazila gospa pri Prenovi v Duhu. Pa ne, da ne bi verjela v Boga, ... o, to verujem in predvsem verjamem, da ko svet zapustimo odgovarjamo za dejanja, ki smo jih storili. Bolj me bega to, da pri svojih srednjih letih še nisem našla svojega poslanstva. Ne bi rada slišala od Boga: »Irena, kako si izrabila darove, ki sem ti jih podaril, si jih pomnožila?« Stala bom pred njim in ne bom vedela kaj reči, kaj pokazati.
Neprijetno, mar ne?
Sem poročena žena, mama dveh malih otrok. Zavedam se, da je to blagoslov in lepo poslanstvo. Ampak čutim in nekaj mi ne da miru, da ni to vse, da je še nekaj, pika na ‘i’... Samo nekako še ne vem, kaj bi to bilo, še nisem našla ... gotovo moram neki dar, ki mi je bil dan, izkoristiti in dodati nekaj dobrega, svojega. Pravijo, da sem zelo vesela in nasmejana in znam čutiti ljudi ... duša mi zapoje, ko vidim, da sem komu kaj dobrega naredila ... mogoče je to dar ... Išči in boš našel ...
Pravijo, da se vsi odgovori skrivajo v nas, le pogledati, zazreti se moramo vase. Menda je to novodobno razmišljanje, new age - nekako tako rečejo temu. Ampak po mojem je to delal že Jezus, tudi on je šel v samoto in razmišljal. Torej to ne more biti neka nova znanost. Zakaj bi torej to bilo tako narobe?
Ko sem prebrala knjigo Zadela me je strela (verjetno jo poznate), sem se zamislila in sama pri sebi dejala: »Irena, glej, ne da greš v pekel! Ker v nebesa pridejo samo svetniki in mala peščica, ki gre po ozki in strmi poti ...«
Če prav razumem Sveto pismo, je pomembno, da svoje misli, besede in dejanja uravnavam po ‘zlatem pravilu’, ki ga je povedal Jezus v svojem govoru na gori: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12).
Verjetno se tole bere vse skupaj malo zmedeno.
Ura je že pozna in tudi moje misli so že utrujene.
Malo sem opisala svoja razmišljanja, res malo. Zanima me vaše mnenje, ko boste imeli čas in voljo.
Irena

Največji zaklad, ki nam ga Bog daje, je čas, ki ga imamo na razpolago. Ta je tako dragocen, da nam ga ne daje ‘na debelo’, v večjem kosu, ampak ga daje sproti, da ga ne moremo zapraviti. Vsak trenutek lahko uporabimo za različna opravila. Imamo čas za spanje, čas za poklicno delo, čas za odmor, čas za klepet, čas za kosilo, večerjo, čas za gledanje televizije, čas za molitev... Tako si razporedimo čas. In prav je tako. Če rečemo: “Nimam časa”, je to samoprevara. Lahko pa rečemo: to ima prednost, to moram nujno narediti, vendar ves čas je naš. Uporabimo ga lahko, kakor hočemo. Pravilno stališče je: uporabiti čas, kakor Bog hoče. On hoče, da delamo, in tudi da počivamo, da jemo in spimo, tudi, da se zabavamo, da skrbimo zase in za druge, kot si zapisala po zlatem pravilu: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Torej vprašanje je, ali delam tisto, kar Bog pričakuje od mene? Ali pravilno uporabljam svoj čas, za katerega bom moral dajati Bogu odgovor?
To vprašanje je lahko zastrašujoče, kot si brala v knjigi, ki jo omenjaš (tudi jaz sem jo bral). K sreči vemo, da moramo verjeti le evangeliju, Jezusovemu nauku, in ne dogodkom, ki jih opisuje knjiga Zadela me je strela. Če se je njej dogajalo to, kar opisuje, je dolžna verjeti in se po tem ravnati samo ona, ne pa tudi jaz. Temu pravimo privatno razodetje, ki ga upoštevamo pod pogojem, da se sklada z razodetjem v evangeliju. In nisem prepričan, da se tisto, kar je zapisano v tej knjigi, povsem sklada s Svetim pismom, začenši s tem, da bi morali biti vsi v peklu.
Če pogledamo na svoje življenje, vemo, da nam ga je Bog dal, da bi naredili kaj dobrega, čim več dobrega. Kaj to pomeni? Izkazati bližnjim čim več ljubezni. Zlato pravilo, ki ga navajaš, je povezano z ljubeznijo do Boga. Ko ga je neki učitelj postave vprašal, katera je prva zapoved, je Jezus odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37–39). V tem smislu je treba razumeti zlato pravilo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim. To je namreč postava in preroki« (Mt 7,12).
Nisi zadovoljna sama s seboj. To je koristen občutek, ki se pojavlja v tvojih letih, ko se sprašuješ: Kaj sem pomembnega naredila do sedaj v svojem življenju? Imaš družino, moža, otroke, službo ... To je že veliko, kar si dosegla. Tudi glede vere si dejavna, iščeš. Morda ne vedno na pravem kraju in pri pravem izviru. ‘New age’, kot imenujemo sodobno iskanje. Pobira malo tukaj ‘malo tam’, vzamem, ‘kar mi je všeč’. Nobene obveznosti, nič stalnega, nič obvezujočega, nobena trdna skala, o kateri govori Jezus, na katero bi lahko zidali stavbo svojega življenja, svoje družine. In bi je viharji in nalivi ne porušili. Po mojem moraš od sebe zahtevati več discipline. Ne vem, kako je s tvojo molitvijo, z molitvijo v družini? Nedeljska maša in obhajilo bi mora biti tvoja ‘trdna skala’. Ne pravim, da bi se morala ozirati na oceno Prenove v Duhu, ki najbrž ni edini pravilni način ’verovanja“, za nekatere pa je spodbuda za globlje versko življenje. Osnova naj ti bo Sveto pismo, zlasti Nova zaveza, ki jo pogosto beri in premišljuj, evharistija in pobožnost k Mariji. Če si boš dobro razporedila čas, boš lahko poglabljala svojo vero. To ti bo še najbolj dalo občutek, da si naredila nekaj pomembnega – v sebi. Potem boš lahko to prenašala na otroka, moža, svoje okolje. To ne sme biti neko pobožnjakarstvo, ampak trdna navezava na Boga.
Morda ti manjka neka zdrava opora v kakšni prijateljici ali skupini, ki ima čisto določen dobrodelni načrt. Prilik je danes, ko smo v takih težavah, prav veliko. Biti določeni družini v pomoč, starejšim, bolnim ... Imeti vpogled v svojo okolico in pomagati. Si inteligentna in podjetna, škoda bi bilo zakopati vse te talente. To pomeni tudi izkoristiti čas, ki ga nam Bog daje sproti, po kapljicah, da bi ga čim bolj cenili.k

F. Bole (oče urednik), Pismo meseca, v: Ognjišče 10 (2013), 6-7.