Aprila leta 2008 je izšla osma "knjiga zgodb", ki jih zbira, prevaja in ureja Božo Rustja ("zbirka Zgodbe za dušo").
Božo je v uvodu zapisal: "To, kar vam želim povedati, vam bom povedal z zgodbami. Najvažnejše pa je, da boste v vsaki zgodbi odkrili nekaj, kar vam bo vlilo poguma za življenje, bogato življenje, tàko, ki se bo darovalo za druge."

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce in že maja leta 2009 je bil potreben ponatis ...

Kaj nam prinašajo Zgodbe za pogum? - V prvem so zgodbe, katerih sporočilo bogatijo izreki iz Svetega pisma, v drugem pa so zbrane kratke zgodbe, uglašene na posamezne teme: Jaz in drugi, Kaj lahko naredim iz svojega življenja, Molitev, Nepopolna bitja smo, žalost in rane, Sreča se začne v družini, Če bi imeli vero. Na začetku smo potolaženi z mislimi, ki nas navdajajo s pogumom: tudi če se nam zgodi karkoli, nikoli ne bomo izgubili vrednosti v Božjih očeh; ni nas strah, saj je Bog naš oče ... tudi v težkih trenutkih bomo s to mislijo ohranili veselje in vedrino ... zakonca se bosta odpirala drug drugemu, iškala in želela odkriti Božje vodstvo v njunem zakonu, družini ... le z Božjo pomočjo se bomo lahko izvili iz ujetništva sebičnosti ... pri tem pa moramo še vztrajno in zaupno moliti ... nenehno prositi Boga, naj napolni naše življenje s Svetim Duhom ... da bomo znamenje Božje ljubezni za ljudi okrog nas ...tako bomo spoznali, da je največ, kar lahko storimo v svojem življenju to, da odsevamo  svetlobo v temine tega sveta ... . (Marko Čuk v Ognjišču)

iz vsebine

ODPRI SVETO PISMO, ...
Veliko ljudi se ustraši debele knjige Svetega pisma in je zato tudi rajši ne vzame v roke, je ne bere in ne zajema iz nje. Da bi premagali ta strah, vzemimo Sveto pismo v roke ob različnih priložnostih, ki so spodaj naštete. Skratka, odpri
Sveto pismo, ...
• ko iščeš mir: Ps 1; 4; 34; 46; 85; 131; Lk 10, 38-42; Jn 14; Ef 2,13-22; Rim 5, 1-2;
• ko ti gre dobro: Ps 33, 1 Tim 6, Jak 2,1-17;
• ko si hvaležen: 1 Tes 5,18; Heb 13,15;
• ko se moraš lotiti neke nove naloge: Ps 1, Prg 16;
• ko moraš na potovanje: Ps 107, 23-31; 121;
• ko imaš težave z najbližjimi: Ps 121, Iz 40;
• ko potrebuješ spodbudo in pogum: Joz 1; Ps 125; 139; 144; 146; Jer 1,5-10;
• ko te obtožujejo: 2 Tim 3, Heb 13;
• ko te krivično obtožujejo: Ps 3; 26; 55; Iz 53,3-12;
• ko nas zapuščajo prijatelji: Mt 5; 1 Kor 13;
• ko pridejo skušnjave: Ps 15; 19; 139; Mt 4, Jak 1;
• ko si v težavah: Ps 34; 71; Jn 14,1-4; Heb 7,25;
• ko ne moreš zaspati: Ps 4; 56; 130;
• ko bi rad kritiziral: 1 Kor 13;
• ko je nevarnost prepira: Mt 18; Ef 4; Jak 4;
• ko si utrujen: Ps 75, 1-7; Mt 11, 28-30;
• ko si žalosten: Ps 25; 34; 40; 42; 43; 46; 52; 123; Mt 5,4; Jn 14; 2 Kor 1,3-4; 1 Tes 4,13-18;
• ko si obupan: Ps 23; 42; 43; Mt 5,11-12; 2 Kor 4, 8-18; Flp 4,4-7;
• ko si zaskrbljen: Mt 6,19-34; 1 Pt 5,6-7;
• ko te je strah ali si negotov: Ps 31, 86; 91; 107; 121; 125; Lk 8, 22-25; Mt 10,28; 2 Tim 1,7; Heb 13, 5-6;
• ko si preizkušan: Mt 26,41; 1 Kor 10,12-14; Flp 4,8; Jak 4,7; 2 Pet 2,9; 2 Pet 3,17;
• ko se prijatelji izneverijo: Lk 17,3-4; Rim 12, 14:17:19:21;
• ko si v nevarnosti: Ps 20; 70; 91; Lk 8,22-25;
• ko si bolan ali trpiš: Ps 6; 32; 38; 39; 41; 67; 102; Iz 26; 38,10-20; Mt 26,39; Rim 5,3-5; 2 Kor 12,9-10; Heb 12, 1-11; Tit 2,11; 1 Pt 4,12: 13: 19;
• ko si obremenjen: Mt 11,28-30; 1 Kor 15,58; Gal 6,9-10;
• ko iščeš odpuščanja: Lk 15;
• ko ti peša vera: Ps 126; 146; Heb 11;
• ko se ti zdi, da je Bog daleč: Ps 25; 60; 125; 138; Mt 6,25-34; Lk 10;
• ko si osamljen in negotov: Ps 27; 91; Lk 8; Heb 13, 5-6;
• ko ti nekdo umre: Mt 5,4; 2 Kor 1,3-4;
• ko se bojiš smrti: Jn 11; 17; 20; 2 Kor 5;

KER TE LJUBIM
Opazoval sem te, ko si se zjutraj prebudil. Upal sem, da mi boš namenil vsaj besedo, me vprašal za svet ali pa se mi zahvalil za kakšno dobro stvar, ki si jo doživel včeraj. Toda videl sem, da si bil zaposlen s premišljevanjem, kaj si boš oblekel za v službo. Še naprej sem čakal, ko si ti hitel po stanovanju, se oblačil in se odpravljal, da greš ven. Vedel sem, da imaš toliko časa, da bi mi lahko rekel: »Živio!«, a si bil preveč zaposlen. Zate sem razsvetlil nebo, ga ozaljšal z barvami in petjem ptic, da bi videl, če boš vsaj na ta način zaslutil mojo bližino, a ti tega nisi niti opazil.
Opazoval sem te, ko si se odpravljal v službo in potrpežljivo sem te čakal ves dan. Najbrž si bil zaradi številnih obveznosti tako zaseden, da mi ves dan nisi mogel reči niti besedice.
Ko si se vrnil domov, sem na tvojem obrazu zaznal utrujenost. Pomislil sem, da te osvežim z blagim dežjem, ki ti bo pregnal utrujensot. To je bilo moje darilo, a ti si se razjezil in žalil moje ime.
Zelo sem si želel, da bi govoril z menoj. Mislil sem si, da je za to še veliko časa. Potem si prižgal televizor. Povečerjal si in se potopil v svoj svet in se spet pozabil pogovarjati z menoj.
Videl sem, da si utrujen in razumel sem, da si želiš tišine. Zato sem spustil sonce in na njegovo mesto razsejal nebo, polno zvezd. Kako čudovitprizor je to bil! A ti nisi ničesar, prav ničesar
opazil.
Preden si šel spat, si zaželel lahko noč svojidružini. Ko si legel, si brž zaspal. Tvoj sen semspremljal z glasbo in blagimi mislimi in moji angeliso bedeli nad teboj. A to sploh ni važno, sajtako ne bi opazil, da sem vedno s teboj.
S teboj potrpim bolj kot si misliš, in bilo bi mizelo lepo, če bi te naučil vsaj to, da bi tudi ti potrpelz drugimi.
Tako te ljubim, da vsak dan pričakujem tvojomolitev. Darove, ki sem ti jih danes dal, so sadmoje ljubezni do tebe.
Dobro, spet si se zbudil in še enkrat sem tu ter te čakam s svojo ljubeznijo do tebe v upanju, da mi boš morda danes posvetil vsaj delček svojega časa.
Dober in lep dan ti želim!
Bog, tvoj Oče.

pripravlja: Marko Čuk

Ognjišče je za veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 57 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. 18. februarja 2020     se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

iz vsebine:

(iz mladih let)
V bogoslovskih letih je Franc veliko bral, zbiral je razno gradivo, knjige, ki mu bodo kasneje prav prišle. Pogosto je hodil v literarno knjižnico v bogoslovju, dve leti je bil tudi knjižničar bogoslovne duhovne knjižnice …

Spominjam se, da je mlajše bogoslovce navduševal, da smo brali leposlovje, napisali oceno, kratko vsebino in primernost za mladino, otroke, odrasle … Ja, že takrat je moral nekaj načrtovati. (Rafko Valenčič)

Iz časa bogoslovnega študija so znana tudi njegova počitniška ‘štopanja’ po Švici, Franciji in Belgiji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko novih pobud, navdušenja. Franc je bil prepričan, da bo tam našel veliko takega, kar mu bo prav prišlo, ko bo čez nekaj let začel delati kot duhovnik. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo “en župnik na eni župniji” in da bi bil srečen če bi imel: “en motor, pisalni stroj in dober tranzistor”.

Za Francijo sem se odločil, ker sem se v gimnaziji tri leta učil francoščine, in s sošolcem Pavlom Uršičem sva naredila načrt, kako se bova v Franciji preživljala z občasnim delom pri kakem kmetu, nekaj zaslužila, se učila jezika in lahko marsikaj novega odkrila. (Franc)

Toda iz Jugoslavije so v tistih časih na drugo stran ‘železne zavese’ spustili le redke in tako so Francu prve francoske počitnice ‘splavale po vodi’: ni dobil vize. Uršiču je uspelo in je odšel sam … Francu pa je posredoval veliko koristnih informacij: naslovov duhovnikov in naših izseljencev, ki so živeli v Franciji in so bili pripravljeni z veseljem sprejeti vsakega prišleka iz domovine. Da so se lahko kaj pogovorili ‘po domače’ in izvedeli kaj novega z ‘one strani’.

Drugo leto sem vizo dobil … šel najprej do Basla v Švici, potem pa naprej v Francijo, k francoskemu duhovniku v okolici Metza, pa k slovenskim sestram v Morestellu (blizu Lyona), ki so me poslale naravnost na duhovne vaje, med same francosko govoreče duhovnike. Da bi še bolj izpopolnil besedni zaklad, sem začel brati debel roman in se naučil praktično uporabljati tistih potrebnih ‘nekaj tisoč’ besed. (Franc)

Med temi potepanji po tujini je pri bogoslovcu Francu prišlo še do ene odločitve, da se bo kot duhovnik posvetil vzgoji mladine … zato je v svoje kovčke nabral veliko francoskih mladinskih revij in časopisov – in rojevalo se je novo veselje: kako zasnovati mladinsko usmerjen verski tisk. A najprej ga je čakalo mašniško posvečenje.

Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko nekaj narediš za druge. Še najbolj se spominjam duhovnih vaj kakšen teden pred posvečenjem … ko smo bili zbrani samo bodoči novomašniki … Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem. (Franc)

(kot župnik v Postojni)

Ob takem oznanjevanju in življenju po evangeliju se mi je odpiral nov svet, svet Božje ljubezni, kaj pomeni verovati in živeti po Jezusovih besedah. Tako nam ni bila odveč naloga, za katero nas je vedno prosil. Bil je neutruden – vsi smo prej omagali kot oče Franc. Tipkanje za Ognjišče, ciklostiranje prvih številk, pisanje prvoobhajilnih spominskih slik, zavijanje. Šla je noč, jaz v službo, punce v šolo itd., Francelj pa delat.
Čeprav sem se velikokrat z njim tudi sporekla (po naše skregala, oba sva bila “trmasta kraška osla”).
Njegovi pastoralni obiski po domovih – vernih in nevernih so bili enkratni. Koliko ljudi je na ta način privabil k Bogu, koliko mladih – nikoli ni nikogar spodil, vse je sprejel. Bil nam je več kakor zgled.
Bila sem nič kolikokrat ‘nikodemska’ krstna botra otrokom oficirskih in drugih družin. Ne vem za njihova imena – lahko samo molim zanje. (Katarina Jesenko Rozman)

Obzorja in načrti očeta Franca so presegala župnijske meje, zlasti pa osebne poglede, ki so več ali manj subjektivni, če niso vključeni v širša dogajanja in spoznanja. Ne le učbenikov, tudi vzorcev za delo z mladimi, otroki in odraščajočimi, je tedaj primanjkovalo. S pionirji katehetske prenove pri nas (A. Metlikovec, brata Godnič, J. Bertoncelj, A. Smerkolj, V. Dermota in dr.) si je prizadeval, da bi našli nov način, kako resnice vere približati mlademu in novodobnemu človeku.  (Rafko Valenčič)

(kot oče urednik - Ognjišča)
Iz prijateljstva z Bojan Ravbarjem pa se je rodila tudi revija Ognjišče. Oče Bojan je bil kaplan v Kopru in Franc se je večkrat z motorjem pripeljal k njemu in potem sta ure in ure pozno v noč razmišljala, kaj bi lahko naredili, da bi nekako pridobili mlade. To je bil čas po koncilu, ki je odprl Cerkev za številne novosti. Oblikoval se je nov pogled na Cerkev … Božje ljudstvo, blizu ljudem … Toliko novih možnosti se je odpiralo in tako se je v Kopru v njunih pogovorih nekoč tako močno ‘zaiskrilo’, da se je prižgal plamen Ognjišča.

Z Bojanom sva se dogovorila, da bi začeli izdajati Farno Ognjišče, ki bi bilo namenjeno našim vernikom, zlasti mladim. V Kopru so skrbeli za tehniko in razmnoževanje, v Postojni pa smo vsebinsko pripravljali revijo, tu je bil tudi že kaplan Silvester Čuk, ki je dobro obvladal slovenščino, znal jezike, risal … Pa nas v tiskarni niso hoteli sprejeti nikjer, ne v Kopru ne v Ljubljani (“Za farje ne bomo tiskali!”) in smo bili toliko trmasti, da smo začeli revijo izdajati tako, da smo jo sami tiskali na ciklostil. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka. (Franc Bole)

pripravlja Marko Čuk

Nova zbirka duhovitih zgodb
»Smeh strežem le na svoj račun. Štiri leta v smešnicah na straneh Ognjišča in sedaj v drugi knjigi, v kateri je zbran snop štiriindvajsetih novih smešnih prigod. Če je bila prva knjiga naslovljena Jaz, Čarli Čeplin, kar pomeni Jaz, Karli kaplan (sem namreč kaplan v Lučah in Solčavi), nosi druga naslov Jaz, Čeplin Čarli – poslovenjeno: Jaz, kaplan Karli. Naj smešne prigode začinijo vaše dni z radostjo, optimizmom in vas krepijo v zdravju – kot pravi ljudska modrost: Smeh je pol zdravja,« je avtor predstavil svojo knjigo.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Besedila so dve leti (2020-21) izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi.

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

Podpirajmo se med seboj, da bomo življenje lažje zaznavali tudi iz lepe in vedre strani. Takšen pogled je milost(en) in zanj je potrebno tudi prositi. Zgled za to nam je lahko sv. Tomaž More (1477–1535), ki je imel radosten odnos do življenja celo v času preganjanja. Kako je to zmogel? Morda bomo odgovor zaznali v njegovi molitvi, ki jo je naslovil Molitev za dobro voljo:
O Gospod, nakloni mi dobro prebavo
in kaj za prebavljanje.
Daj mi zdravo telo
in dovolj dobre volje, da bom zanj skrbel.
Nakloni mi, o Gospod, preprosto dušo,
ki bo ohranila vse, kar je dobro,
ki se ne bo zlahka prestrašila
in bo znala stvari postaviti na pravo mesto.
Daj mi dušo, ki ne bo poznala dolgčasa,
godrnjanja, vzdihovanja in pritoževanja,
in ne dopusti, da bi se vrtel okrog svojega ega.
Nakloni mi, Gospod, smisel za humor
in milost, da se bom znal pošaliti;
tako bom v življenju
našel nekaj radosti
in bom zmogel razveseliti tudi druge. Amen.

iz vsebine

Mmm, kisla repica!
»Naj vam postrežem krvavico s kislo repo?« me je povprašala gospodinja tam na Razborju pod Lisco.
»Neeee!« sem se ponudbe ubranil z odločnostjo, v kateri se je okušala panična bojazen.
»Čudno, drugod jo pa tako radi jeste,« je bolj zabrundala, kot rekla. »Bi raje kislo zelje?«
“Lahko bi si ga privoščil, glede na to, da močno sneži in je zato večerno predavanje odpovedano,” sem pomislil, a kljub temu za vsak slučaj predlagal: »Če se strinjate, bi za prilogo raje krompirjevo solato.«
In med tem, ko se jaz (se ve, da samo v spominu) prestavljam iz kuhinje v župnijsko pisarno, si vi gotovo zastavljate vprašanje: »Zakaj panična bojazen pred kislo repo in čemu pomislek pred kislim zeljem in to v povezavi s predavanjem?«
Samo še pri nekaj pisarniških opravkih se pomudim (v spominu, seveda), pa vam pojasnim.
Tako! Urejeno je.
Torej: bilo je v Trebnjem. Večerno predavanje. Prisotni so me zavzeto poslušali, ko se je vzbudilo ali prebudilo – kakor hočete (z izrazom si postrezite sami). Kaj se je vzbudilo oziroma prebudilo? Kaj, le kaj? Kislo zelje v delovanju! Kje? V mojem črevesju! Kako? Kaj sprašujete, kako, saj menda veste, da kislo zelje ni le odličen diuretik, pač pa tudi odvajalo!
Najprej sem pomislil: “Pa menda ja ne.” Misel sem hitro povrnil k predavanju od dogajanja tam globoko v meni (tokrat ne mislim na mojo duhovno, pač pa mislim na telesno razsežnost). Pa ne za dolgo. Tema predavanja se je v moji glavi vedno bolj mešala z mislijo na stranišče in z vprašanjem: ali je mogoče, da vzdržim do konca. “Moram!” sem si zabičal. “Bila bi sramota! Tega si kot ugleden človek nikakor ne morem privoščiti!”
A se je misel na skromni prostorček, v katerem bi mi odlegla vedno bolj nujna potreba, bolj in bolj vsiljevala in kmalu celo prevladovala. “Kako naj prekinem predavanje, da ne bodo uvideli, da gre za straniščno potrebo?” sem panično iskal rešitev, medtem, ko sem razlagal vzgojna napotila. (Pa naj še kdo reče, da lahko samo ženske mislijo naenkrat na dve stvari. Tudi moški to zmoremo! – No, vsaj občasno. Zagotovo takrat, ko je sila. In v tistem trenutku je sila vsekakor bila – tam v črevesju!)
Zamencal sem in uvidel: Odštevajo se mi sekunde, v katerih lahko zadevo še opravim dostojno v WC sobici, ki mi zagotavlja intimnost in ne kar javno in to celo na odru.
»Oprostite!« sem zaječal. »Pavza!« sem nato kriknil v sili in brez razlage, zakaj odmor, pospešeno odracal iz dvorane. (Saj veste, kako se hodi po račje takrat, ko lahko na tem svetu upaš in razmišljaš le o eni stvari: Ali bom uspel priti do stranišča še v pravem času. – Seveda v upanju, da ne bo zasedeno.) In sem doživljal relativnost časa: vsak, čeprav še tako hiter stopicljaj, sem doživljal kot v upočasnjenem posnetku. (Saj poznate domislico, s katero razlagajo fiziki relativnost časa: čas teče popolnoma drugače za tistega, ki doživlja čas olajšanja na stranišču, kot pa za tistega, ki stoji v veliki potrebi pred vrati. Na WCju v mojem domu je od tistega dogodka med Trebanjci napis: V življenju so trenutki, ko ni nič bolj pomembno kot doseči stranišče. – Seveda mora biti prosto!)
Res, v življenju so trenutki, ko ni na tem svetu nič bolj pomembno, kot to, da odkriješ, kje je WC in ga seveda dosežeš še v pravem času. Meni je takrat, Bogu hvala, uspelo! Kako mi je odleglo. Kako olajšan sem se povrnil v dvorano. Na svetu je bilo kar naenkrat manj problemov – celo vzgojnih! Zame največja težava se je srečno rešila. In življenje se mi je prikazalo v lepši luči.
»Konec pavze!« sem naznanil in z osvobojeno mislijo nadaljeval predavanje. Prav nič me ni vznemirjala misel: Le kaj si mislijo? “Pa naj si mislijo!” sem pomislil sproščeno. (Morda tudi zato, ker kislo zelje ne vpliva ugodno le na črevesno floro in zato (lahko tudi neugodno) deluje kot odvajalo, pač pa deluje tudi kot blago pomirjevalo: je pomagalo zoper živčno napetost, celo tesnobo in potrtost. – Torej, le jejmo kislo zelje! Samo, bodimo pozorni kdaj.
+++
»Kosilo!« je zakričala gospodinja tam iz kuhinje.
»Že grem,« sem naznanil in se iz pisarne prestavil v kuhinjo in sedel za mizo.
Kako lep prizor: skleda krompirjeve solate in seveda na krožniku tri prečudovite krvavice: ena za gospodinjo in seveda dve zame – po tiho sem upal, da ta veliki.
»Bova zmolila!« sem rekel pred jedjo, ko je pozvonilo na vratih župnišča.
»Kdo je pa zdaj! Pa ravno, ko je kosilo!« je bila gospodinja očitno nejevoljna.
»In v takšnem vremenu!« sem dodal in se ozrl skozi okno. Zunaj je veter vrtinčil snežinke.
»Bom jaz pogledala kdo je,« je rekla in že hitela k vratom.
Prisluhnil sem:
»Bog daj!«
»O, vi ste, Franc. Bog daj! Kaj bi pa radi?«
»Župnika.«
»Gospod so ravno pri molitvi.«
»Bom pa počakal.«
»Franc, kar pridite v kuhinjo. Sem že končal molitev,« sem zatulil preko ovinkov do gosta, se pobožno pokrižal in se zazrl h krvavicam, ki so me vse bleščeče vabile, da se jih lotim – no vsaj tisti dve, ki sta bili namenjeni meni. K sebi sem vzel seveda ta največjo.
»Kar k peči sedite. Saj ste čisto mokri,« je rekla gospodinja.
»Peš?« sem bil radoveden, čeprav sem vedel, da je pripešačil, če pa je cesta neprevozna.
»Peš, peš,« je potrdil Franc. »Dobro uro sem gazil. So zameti, ki jih človek komaj premaga!«
»Dobri ste,« sem rekel in pri tem pomislil, kako dobra je krvavica. Bogu hvala: gospodinja si je dala na krožnik ta najmanjšo, torej bo ostala zame še srednje velika.
»Je kaj novega tam v Polani?« sem povprašal in si s prtičkom popivnal mastne ustne kotičke.
»Ah, nič posebnega, gospod župnik.«
»Res, čisto nič?« sem bil ob krvavici željan še kakšne sveže novice.
»No, to je že novost, da je naša koza skotila kar tri mladiče.«
»Tri?« se je začudila gospodinja. »Ja, kako pa pol zizajo. Koza ima samo dva seska.«
Globoko sem vzdihnil in obračajoč oči proti nebu pomislil: “Kako banalni pogovor. In to za župnijsko mizo.”
»Ja, takole je: dva zizata, eden pa gleda,« je razložil Franc.
»Ja, kako se pa sirotek počuti?« sem bil sočuten s ta tretjim kozličkom. »Med tem, ko ona dva jesta, on samo gleda …«
»Kako se počuti? Le kako? Tako kot jaz, ki vaju samo gledam, med tem, ko se vidva mastita,« je bil jasen Franc. In jaz sem v hipu uvidel, da tista srednje velika krvavica tokrat ne bo namenjena meni.
+++
Vem, vem! – Na dolgu imam pojasnilo, zakaj sem se, kot priloge h krvavici, kisle repe tako silno ubranil.
Razlog je v posledici. Ne, ne … – Ne v odvajalni. Razlog je v posledici dogodka, ki vam ga opišem.
Bil sem novinec na neki župniji. (Nikar ne razmišljajte, na kateri – to bi se mi lahko zgodilo na katerikoli.) Življenje me takrat še ni izučilo – vsaj na tistem področju. Saj veste: Šola nas uči, življenje pa izuči. Takšne napake danes vsekakor ne bi naredil.
Napaka – kakšne je bila napaka? Pravzaprav ni bila napaka, bila je usodna izjava!
Prišel sem na eno izmed domačij, ravno ob času kosila.
»Saj bi vas povabili k mizi, pa imamo kislo repo. Saj veste, petek je …« se je kakor opravičevala gospodinja.
»Jaz imam kislo repo zelo rad. Četudi ni petek,« sem rekel, da bi sprostil nelagodje, a sem s tem zapečati svojo kulinarično usodo na tisti župniji.
»Če mu postrežete s kislo repo – četudi ni petek – se ne morete zmotiti. Nadvse jo ima rad,« se je razširila novica po fari in kamorkoli sem prišel mi je bila postrežena v izobilju.
No, bila je izjema: Nekje so mi (končno, vendar le!) postregli kosilo brez zakisane repe. Pred odhodom pa mi je izročila gospodinja posodo z naročilom: »Tu je kisla repa. Pogrejte si jo za večerjo, da se boste malce posladkali.«
In sem se kislo nasmehnil.

pripravlja Marko Čuk

Če kdo misli, da nam vera nima več kaj povedati – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, ne verjame na prvi pogled, temveč hoče jasno sliko.
Če kdo misli, da je Sveto pismo stvar za v antikvariat – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, in ne zaupa temu, kar sliši okoli sebe.
Če kdo misli, da Jezus ni več zanimiv, da ne more več izzvati današnjega človeka – žal se najdejo tudi taki – vendar je ta tudi nekdo, ki razmišlja, to je, osebno preverja.
Prav! Če je kdo tak, potem mu 365 + 1 dan s Teboj lahko koristi!

Od osemnajstega do petintridesetega leta se zgodi marsikaj: matura, iskanje zaposlitve, univerzitetni študij, diploma, izbira partnerja, služba, politična stranka, sindikat, poroka, nov dom, otroci.
Ta temeljna razdobja v življenju mlad človek pogosto preživi brez vsake povezave s krščansko vero.
Ali zato, ker opusti vero takoj po birmi v prepričanju (h kateremu prispeva svoje tudi takšen verouk, ki zgolj posreduje znanje!), da vera nima nič opraviti s konkretnimi problemi v življenju.
Ali zato, ker se skromno znanje, ki si ga je pridobil pri verouku, ni  moglo kosati s srednješolskim znanjem in univerzitetnim študijem.
Ali zato, ker so študijske in službene obveznosti počasi odrinile in stlačile vero v vedno tesnejši kotiček povsem obrobnega pomena.
Ali zato, ker se je kaj drugega, kar ponuja življenje, zdelo bolj zanimivo in pomembno.
Ali zato, ker se mu zdijo duhovniki, redovnice in tisti, ki hodijo k maši, zoprni, dvolični leporečniki, zaostali in nazadnjaški.
Ali zato, ker je v župnijski skupini, v katoliškem društvu ali gibanju doživel razočaranje.
Ali zato, ker mislili, da bo lahko shajal brez vere tako kot mnogi njegovi prijatelji in kolegi.
Ali zato, ker se mu dozdeva, da Jezus Kristus nasprotuje volji in veselju do življenja.
Ali zato, ker ...

Zdaj imate 366 priložnosti, da o veri ponovno premislite, jo znova odkrijete, bolje spoznate in poglobite.
Niso izbrane zaradi knjige, iz potrebe po predstavitvi celovite vsebine krščanstva, temveč izhajajo iz življenja. Iz želje, da bi našli odgovor na vprašanja, dvome, težave, pomanjkljivo razumevanje ali napačne poglede, na najpogostejše razloge za nejevoljo in odpor do krščanske vere in do tistih, ki jo izpovedujejo in poosebljajo.
Navedki iz Svetega pisma so zelo kratki ne samo zaradi omejenega prostora, temveč predvsem zato, da bi v bralcu vzbudili zanimanje in bi jih prebral v celoti.
Ne služijo kot osnova za razlago, temveč dajo idejo za razmišljanje, prikličejo molitev, ležejo kot kamen na srce ali pa zasijejo v povsem novi luči v primerjavi z že ničkolikokrat slišanim, običajnim, ustaljenim, s tistim, kar govorijo ljudje, kar ustreza splošnemu okusu današnjega časa, in s čedalje bolj razširjenim: »Tako so rekli na televiziji«.
Svetopisemski odlomki so ključ, ki požene motor razmišljanja, osebnega, v družini ali v skupini.

iz vsebine

1. september

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini (Markov evangelij 4,37-38).

Kadar v meni raste nemir,
ker so valovi visoki
in piha močen veter.

Kadar izgubim svoj mir,
ker se mi zdi,
da težave presegajo
moje opešane moči.

Kadar ničesar več ne razumem,
ko mi krmilo uhaja iz rok
in jadro ponori.

Kadar moje roke
ne obvladujejo več vesel
in čoln pluje po svoje ...

Gospod Jezus,
spomni me, da si ti tu,
na krmi
in mirno spiš na blazini.

In tvoj mir
bo tudi moj mir.

In tvoja moč
bo tudi moja moč.

19. september

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen (Janezov evangelij 13,35).

Kristjani so si izmišljali in si izmišljajo marsikaj, da bi iznašli kakšno drugo osebno izkaznico.
So taki, ki hodijo k maši, taki, ki hodijo okoli z rožnim vencem v rokah, taki, ki se za nekaj časa umaknejo v kakšen samostan ali živijo kot puščavniki, taki, ki organizirajo slovesne procesije ...
Vendar osebna izkaznica kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.
Duhovniki v talarjih, redovnice v oblačilu podeželank izpred sto in več let, križ okoli vratu, križ na reverju suknjiča, zlati križi na prsih, črna oblačila z rdečo ali vijolično rdečo obrobo, čudna pokrivala na glavi, prstani ...
Vendar pa razpoznavni znak kristjanov ostaja vedno le medsebojna ljubezen.

»Kaj pa maše, zakramenti, molitve, rožni venci?«
So vir, iz katerega je treba črpati to ljubezen, ki ni ljubezen po meri človeka, temveč Kristusova ljubezen do nas: popolna ljubezen vse do žrtvovanja samega sebe.

»Kaj pa oblačila, pokrivala, prstani?«
Ta res ne služijo ničemur.

4. oktober

Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil ves svet križan zame, jaz pa svetu (Pismo Galačanom 6,14).

Frančišek, toliko stoletij po tvojem kratkem bivanju na zemlji (1182-1226) je tvoje izpričevanje vere še vedno sveže, kakor da se je pravkar pojavilo.
Med tistimi, ki te poznajo, ni človeka – moškega ali ženske, mladega ali starega, vernega ali nevernega – ki ne bi občutil tvoje privlačnosti in te ne bi iskreno občudoval.
Frančišek, ti nam kažeš, kakšno veličino lahko doseže človeško bitje, če v celoti sprejme Kristusa, iskreno in brez dvoličnosti.
Ti si dokaz, da resnična vera premika ne samo gore, temveč ves svet.
Včasih nas zavaja misel, da nam bo svet prisluhnil, če bomo paktirali s feministkami, s homoseksualci, z okoljevarstveniki in z ne vem kom vse.
Ti vpiješ, da nas svet ne posluša ne zato, ker smo preveč kristjani, ampak ker smo premalo kristjani.
Frančišek, kaj bi se zgodilo na svetu danes, če bi bilo deset takšnih kristjanov kakor ti?
Če samo pomislim, me kar spreleti.
Frančišek, in če bi bil jaz vsaj malo podoben tebi, kaj bi se zgodilo tam, kjer živim in delam?

29. oktober

Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti ... (Matejev evangelij 25,35).

Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Neapelj.
Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo.
Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice.
Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta:
»Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.«
Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva.

»Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?«
Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo.

Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo?

Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

pripravlja Marko Čuk

Biblija za mlade katoliške Cerkve s predgovorom papeža Frančiška
Sveto pismo za mlade, ki ste ga odprli, je bogato s pričevanji - pričevanji svetnikov in pričevanji mladih -, ki kar vabijo, da bi ga prebrali od prve do zadnje strani v enem dahu.
Človek, ki ni bil kristjan, Mahatma Gandhi, je nekoč rekel: »Vi, kristjani, imate v posesti dokument, ki v sebi skriva dovolj dinamita, da bi lahko celotno civilizacijo razstrelil na koščke in svet postavil na glavo ter temu svetu, raztrganemu zaradi vojn, prinesel mir. Vi pa z njim ravnate, kot da bi bil le primerek dobre literature - in nič drugega.«
Ne, po Božji besedi je na svet prišla Luč. In nikoli ne bo ugasnila. V dokumentu Evangelii Gaudium (175) je papež Frančišek zapisal: »Ne tavamo v temi in ni nam treba čakati, da bi nam Bog naklonil svojo besedo, kajti, Bog je že govoril, ni več veliki, neznani, ampak se je razodel'. Sprejmimo ta vzvišeni zaklad razodete Besede v nas.«
V rokah torej držite nekaj Božjega: knjigo, ki je kot ogenj! Knjigo, po kateri govori Bog. Zapomnite si: Biblija ni na svetu zato, da bi jo postavili na knjižno polico, ampak da bi jo imeli pri roki ter pogosto brali iz nje, vsak dan, tako sami kot v skupinah. Saj se vendar tudi s športom ukvarjate skupaj z drugimi, ali pa greste skupaj po nakupih.
Zakaj ne bi po dva, trije ali štirje skupaj brali iz Svetega pisma? Zunaj, v naravi, v gozdu, na obali, zvečer ob soju sveče ... Pridobili boste neverjetno izkušnjo! Ali pa se bojite, da bi se s takšnim predlogom osramotili drug pred drugim?
Berite pozorno. Ne ostajajte na površju kot pri kakšnem stripu!
Božje besede nikoli ne berite tako, da bi jo le preleteli! Vprašajte se: »Kaj to pove mojemu srcu? Ali mi Bog po teh besedah govori? Se me dotika v globinah mojih hrepenenj? Kaj moram storiti?« Le na ta način lahko Božja beseda razvije svojo moč. Le tako lahko spremeni naša življenja, postane velika in lepa.

Rad bi vam povedal, kako berem svoje staro Sveto pismo. Pogosto ga vzamem v roke, v njem nekaj malega preberem, nato ga odložim ter dovolim Gospodu, da me opazuje. Ne opazujem sam Gospoda, ampak ON opazuje mene. ON je vendar tu. Dovolim mu, da me gleda. Nato začutim - in to ni nikakršna sentimentalnost-, najgloblje začutim stvari, ki jih Gospod govori v meni. Včasih tudi on ne spregovori.
Takrat ničesar ne čutim, le praznino, praznino, praznino ...
Toda potrpežljivo vztrajam in tako čakam. Berem in molim. Molim sede, kajti boli me, če pokleknem. Včasih pri molitvi celo zaspim. A nič zato. Sem kot sin pri Očetu, in to je pomembno.(papež Frančišek)

Kako lahko bereš Sveto pismo
Sveto pismo je napisano zate. Lahko ga bereš in pri tem dovoliš, da Božja beseda postane beseda tvojega življenja. Pri tem ti lahko pomaga naslednjih deset pravil za branje.

Beri Sveto pismo ...
1 ... in moli.
Biblija je Sveto pismo. Zato je dobro, da pred branjem prosiš Boga za njegovega Svetega Duha ter se mu po branju zahvališ. Kako lahko moliš? Začni preprosto s to kratko molitvijo: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi« (Ps 119,105).

2 ... in se pusti presenetiti.
Sveto pismo je knjiga, polna presenečenj. četudi si nekatere pripovedi že slišal: daj jim še drugo priložnost. In tudi sebi! Sveto pismo ti kaže vse presegajočo širino in veličino Boga.

3 ... in se veseli.
Sveto pismo je velika ljubezenska zgodba s srečnim koncem: Smrt nima nobene možnosti. Življenje zmaga. To veselo sporočilo najdeš vedno znova v vseh svetopisemskih besedilih. Išči jih - in se veseli, ko jih najdeš.

4 ... in delaj to redno.
Sveto pismo je knjiga za tvoje življenje. če vsakodnevno bereš iz nje, četudi je to le ena vrstica ali kratek odlomek, lahko spoznaš, kako dobro ti ta knjiga dene. Tako kot šport in glasba: le redna vadba omogoča napredek - in ko si že nekoliko utečen, postane vse skupaj resnično zabavno

5 ... in ne beri preveč.
Sveto pismo je ogromen zaklad. Podarjen ti je brezplačno. Ni ti treba takoj odpreti vsega. Beri le toliko, kot lahko dobro sprejmeš. Če te nekaj še posebej nagovori, si to zapiši in se nauči na pamet.

6 ... in si vzemi čas.
Sveto pismo je prastara knjiga, ki je večno mlada in nova. Noče biti prebrana v eni sapi. Dobro je pri branju narediti premor. Tako lahko pri sebi razmisliš in začutiš, kaj ti želi Bog povedati. In ko enkrat prebereš celotno Sveto pismo, začni preprosto spet od začetka. V njem boš ponovno odkril povsem nove strani.

7 ... in bodi potrpežljiv.
Sveto pismo je knjiga, polna globoke modrosti, občasno pa se zdi tudi nerazumljiva in tuja. V prvem trenutku ne boš razumel vsega. Nekatere stvari je mogoče razumeti le na podlagi časovnega konteksta ali zgodovinske situacije. Bodi potrpežljiv s seboj in s Svetim pismom. Če ti kaka stvar noče postati jasna, jo poglej glede na kontekst ali pa glede na druga mesta, kjer je obravnavana ista tema. Tvoje Sveto pismo ti ponuja veliko točk za pomoč
.
8 ... in beri ga skupaj z drugimi.
Z drugimi lahko podeliš, kaj ti pove Sveto pismo. To, kar v Svetem pismu odkrivajo drugi, pa lahko pomaga tebi, da ga boš bolje razumel. Če z drugimi govoriš o Svetem pismu, bodi pozoren na to, da v središču ostane Božja beseda in da je ne boste ubili z besedičenjem. Sveto pismo ni nikoli orožje proti drugim; je most za graditelje miru.

9 ... in odpri svoje srce.
Sveto pismo je stvar srca. Kdor bere Sveto pismo, ne more ostati zgolj pri golem prebiranju. Bog bo odprl tvoje srce. Njegova beseda se bo pisala naprej v tvojem življenju in lahko jo obhajaš pri bogoslužju. Brati Sveto pismo z odprtim srcem - k temu si povabljen.

10 ... in se odpravi na pot.
Sveto pismo je kompas tvojega življenja. Kaže ti smer, po kateri je treba hoditi. Sam hodiš po svoji poti življenja. A po njej ne hodiš osamljen. Pomisli na učenca iz Emavsa (Lk 24,13-35). Najprej nista spoznala Jezusa, ki ju je spremljal v njuni žalosti. Kasneje pa sta se spraševala: »Mar ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32)

,, Živi to, kar si razumel v evangeliju. Pa tudi če je še tako malo. Toda živi to! (brat Roger Schutz)

Biblija je najbolj razširjena knjiga na svetu. Nobena druga knjiga ni bila večkrat prevedena v različne jezike. Nobena druga knjiga ni imela večjega vpliva v zgodovini človeštva. Za vse kristjane je Biblija Sveto pismo.
Sveto pismo je svetovna literatura. Vsebuje čudovite pripovedi. Mnogi deli Svetega pisma imajo v sebi izredno poetično lepoto, npr. Jobova knjiga in cela vrsta Psalmov iz Stare zaveze ali pa Visoka pesem ljubezni (1 Kor 23) ter Janezovo Razodetje iz Nove zaveze. Sveto pismo je pogosto moteče . Je kritično . Včasih deluje tuje. Lahko se zgodi, da kdo potrebuje leta in leta, da razume določen odlomek iz Svetega pisma. Toda splača se začenjati z vedno novim zagonom. Za vse kristjanke in kristjane je Sveto pismo temeljni dokument vere.

Še več: Sveto pismo je »Božja beseda«. Zapisana je s človeškimi besedami in v človeški govorici. Toda v resnici je razodetje. Napisana je bila, ker so ljudje prisluhnili Božjim besedam in jih zapisali s svojimi besedami. Ohranila se je, ker so drugi tem ljudem verjeli, da si niso ničesar izmislili, ampak da so resnično prenesli sporočilo Boga. Sveto pismo nas želi premakniti. Želi nas motivirati za življenje, ki hrepeni po Bogu.

To življenje naj bi združevalo ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi. Zato ne moremo ostati zgolj pri prebiranju. K temu spada tudi molitev, pomoč drugim, premišljevanje o veri - in predvsem veselje, da imamo Boga, ki nam podarja življenje.

pripravlja Marko Čuk

Kako biti usmiljen v današnjem času, če ne dovolimo, da bi začutili usmiljenje tudi mi sami, če usmiljenja sploh ne poznamo?

O usmiljenju ne moremo razmišljati ali govoriti, ne da bi v to vključili tudi zakrament svete spovedi, ki ga lahko imenujemo tudi zakrament Božjega usmiljenja. Logika tega sveta nas je oddaljila od prave vsebine Božjega usmiljenja, zato je ta knjižica napisana v obliki pogovora s p. Andražem Arkom in vabi bralce, da bi odkrili nove razsežnosti Božjega usmiljenja, svete spovedi ... in tako prepoznali Božjo logiko, ter se po njej ravnali tudi v vsakdanjem življenju.

Knjiga V šoli usmiljenja nas spodbuja, da bi opustili določene napačne vzorce in predstave o zakramentu svete spovedi, ki smo si jih morda ustvarili skozi leta in desetletja, ter se odpravili v šolo. Ker živimo v času, ko se od nas zahteva vseživljenjsko izobraževanje in odprtost za pridobivanje znanja, je ta knjiga namenjena tako najstnikom, ki šele začenjajo bolj zavestno razvijati svoj odnos do zakramenta svete spovedi kot tudi starejšim. Razmišljanje p. Andraža bo gotovo vzbudilo kakšen nov vidik v spoznavanju in v razumevanje zakramenta svete spovedi, morda se nam bo posvetilo ... Pogovori so bili pripravljeni in objavljeni v rubriki V šoli usmiljenja v reviji Ognjišče v letu 2016.

»Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja. V svetu se to kaže v iskanju zgolj lastnih interesov, ugodij in časti, združenih v željo po kopičenju bogastva, v življenju kristjanov pa se kaže v hinavščini in posvetnosti. Dejanja
samoljubja so tako številna, da jih pogosto niti ne prepoznamo več kot skrajnosti ali kot grehe. Zato je nujno priznati, da smo grešniki." (papež Frančišek)

P. Andraž, kakšna je bila vaša osebna izkušnja leta usmiljenja?

Najprej to, da sem si - predvsem v srcu - uspel bolj poglobljeno ozavestiti, da je Bog usmiljen z nami, torej tudi z mano. To je seveda vodilo predvsem k temu, da moram postati bolj usmiljen tudi do samega sebe. Ne glede na to, da sem duhovnik, redovnik, sem slednjič samo Andraž. Andraž, z vsemi svojimi slabostmi, pomanjkljivostmi, šibkostjo, omejitvami, grešnostjo. Da nisem noben Superman in mi to tudi ni treba biti, da tega tudi Bog ne pričakuje. Da sem človek, ki moram znotraj danih možnosti in s talenti, s katerimi me je Bog obdaril, narediti največ, kar se da, in delovati v svojem realnem dometu vključno z vsemi omejitvami, šibkostmi in grešnostjo.
Pozitiven vidik tega leta vidim v tem, da lahko živim svoje življenje v radosti, veselju, in to je verjetno posledica zavedanja usmiljenja, ki ga ima Bog do mene. Bolj ko se zavedam in poskušam živeti usmiljenje do samega sebe, bolj se mi zdi, da lahko to odmeva tudi v odnosih z drugimi. Koliko sem pri tem res uspešen, pa vprašajte druge, predvsem moje sobrate.

Pravilno razumevanje zakramenta spovedi je: da pridem k Bogu in mu priznam, da mi je žal, da sem se oddaljil, da sem ga zatajil, da sem ga kje polomil ... S tem izrazim, da želim z Njim še naprej sodelovati pri njegovem načrtu, biti bliže Njemu in sebi. A ta korak vedno vključuje mojo ponižnost in krotkost – tako v odnosu do Boga kot tudi do bližnjega.

V kakšnem odnosu sem jaz z Bogom? Če verjamem, da je Bog dober, in verjamem, da me ima rad, je jasno, da mi želi dobro. Pa dojemam Boga na ta način? Eno od sporočil leta usmiljenja je gotovo tudi to, da Bog ni sadist, ki bi se izživljal nad mano, me teroriziral in mi kot diktator prepovedoval to in ono. Nasprotno – Bog me ima rad in mi želi dobro!

Če svoje doživljanje, razmišljanje, posnetke ... objavljam na spletu, na blogih, Facebooku, je to prej stvar iskanja lastne potrditve in neke vrste razkazovanje. Pri spovedi gre za nekaj drugega – za potrebo po osebnem stiku. S tega vidika lahko rečemo, da imajo nekateri raje spoved z odprto mrežo v spovednici ali celo v kabinetu – iz oči v oči, saj jim to omogoča bolj oseben vstop v zakrament in spoved zanje dobi bolj oseben značaj.

V veliko pomoč pri procesu odpuščanja nam je lahko tudi knjiga kanadskega duhovnika Jeana Monbourquetta Kako odpustiti, ki je izšla pri Ognjišču/Slomškovi založbi, saj ponuja tudi možnost konkretnih vaj in dejanj odpuščanja.

pripravlja Marko Čuk

Album - knjiga, v katero bodo starši lahko zapisovali najzanimivejše stvari in osnovne podatke o otroku od njegovega rojstva naprej.
Ob besedilu je prostor za fotografije. Ob koncu otroštva bo knjiga dragocen spomin na najnežnejša leta.
Ob naštetem je v knjigi tudi precej namigov za vzgojo otroka, zlasti za njegovo versko rast.

iz vsebine

Spomin na moj krst in otroštvo
Rojstvo (moja prva fotografija)
Moji starši (mama, oče)
Krst
Moji botri
Moje ime in moj zavetnik, moj god
Moji bratje in sestre
Kdo so moji stari starši

Kako sem rastel
Moje najljubše stvari
Moje prvo Sveto pismo
Rojstni dnevi

Moje prve molitve
Jutranja in večerna molitev
Kesanje

pripravlja Marko Čuk

PRIPRAVLJENI NA VZLET?

40 aktualnih svetopisemskih vrstic – 40 kratkih močnih razlag in 40 konkretnih izzivov za življenje; takšno, kot si ga je za mlade zamislil Bog.

PREDSTAVLJAJ SI …
… da bi Jezus živel danes. Koliko sledilcev bi imel? Bi bil ti med njimi? Namesto »Hodi za menoj!« bi te poklical: »Sledi mi!« Kaj pravzaprav pomeni slediti Jezusu? Nič drugega kot hoditi z njim v šolo, preživljati dneve skupaj z njim doma, obiskati prijatelje ... Ali biti povsem sam. Z Njim.

KAJ POTREBUJEJO MLADI?
Mladi potrebujejo jasne odgovore, konkretne vsebine, oprijemljivo vero. Vsako leto znova se v času birm pokaže potreba po dobri knjigi za fante. Letos vam veseli predstavljamo knjigo, ki je super za punce in ODLIČNA za fante. Sestavlja jo 40 izzivalnih nagovorov. Nekaj več kot polovico jih je sestavil Christian Bangert. Po moško, odločno, jasno in preudarno – o krščanskem načinu življenja. Slabo polovico jih je napisala Nelli Bangert, avtorica knjižne uspešnice Ti si Božja zamisel, ki ste jo lani vzeli za svojo. Če vam je bila všeč, vam bo Sledi mi gotovo tudi.

AKTUALNE TEME:
družabna omrežja, denar, meja med pretirano pobožnostjo in pristnim krščanstvom, spolnost …

Sočutno napisana knjiga s pravo mero odločnosti, ki jo mladi potrebujejo.

pripravila Marjetka Pezdir Kofol (urednica)

o avtorjih:

Avtorja Nelli in Christian Bangert sta mlada kristjana, mož in žena, ki sta približno pet let vodila mlade iz mladinske skupine v Gelnhausnu, ki jim tudi posvečata to knjigo.
Njuna strast je bila in je še spodbujati in krepiti mlade pri hoji za Jezusom. Rada skupaj odkrivata čudovit Božji svet na potovanjih. Mladim v Sloveniji namenjata naslednje misli:

Pozdravljeni, dragi mladi v Sloveniji!
Iz vsega srca vam želiva, da bi vas najina knjiga Sledi mi opogumila, da boste zavzeto in predano sledili Jezusu Kristusu. On nam podarja večno življenje v polnosti, in če mu sledimo, bomo videli in okušali, kako dobro je. Moliva, da vam bo najina knjiga v blagoslov!
Povezani v Jezusu,

(...) Za pripravo na potovanje ne potrebuješ dolgega seznama potrebščin. Pravzaprav sta pomembna le Bog in ti. Če želiš, še prijatelj oziroma prijateljica. S tem si že pripravljen za odhod! Enkrat na teden se lahko v živo ali po spletu srečaš s svojim sopotnikom, da skupaj prebereta nagovor in govorita o svojih odkritjih na poti. A ne le to – saj bi bilo sicer dolgočasno: na vsakotedenskem cilju te s tedenskim izzivom spodbujava, da bi prebrano zares udejanjil. Kajti hoja za Jezusom se zgodi s korakanjem – ne z branjem.
Pri izzivu se med seboj lahko tudi podpirata in se spodbujata. Ko opraviš izziv, ga obkljukaš na začetku knjige.
In če ti ob koncu uspe obkljukati ravno toliko križcev kot tvojemu sopotniku? Če kdaj ne zmoreš opraviti izziva, je seveda tudi to v redu. Takrat lahko preprosto uživaš v razgledu in ne počneš ničesar – konec koncev potovanje ne bi smelo biti preveč stresno.
Želiva ti veliko lepih trenutkov z Bogom, veliko poguma, potovalni odmerek veselja – in obilo hrane za dušo.

Nelli in Christian

poglavje iz knjige

7. KORAK ZA KORAKOM

• Spotoma je zagledal Levija, Alfejevega sina, ki je sedèl pri mitnici, in mu rekel: »Hodi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim.
  Mr 2,14

Če bi te vprašala, kako slediti Jezusu danes, kaj bi mi odgovoril? Sploh ni tako preprosto, kajne? Če malo premislimo, ugotovimo, da hoja za Jezusom pomeni zelo veliko. A ni le enkratna »stvar«, ki jo enkrat opravimo in z njo zaključimo. Hoja za Jezusom je proces: naredimo en korak, potem naslednjega in spet naslednjega …
Kadar gledam druge kristjane – in sebe štejem mednje! – imam včasih občutek, da nečesa nismo prav razumeli. Postavamo naokrog, naš moto je: o lepo, Bog me ljubi. O lepo: Jezus je za nas umrl. Jupi – lepo, hočem sladoled. Življenje je lepo. Naslonim se nazaj, se sprostim, »čilam«. Jasno – saj hodim k maši, in jasno, pazim na to, da pri testu ne prepisujem. Seveda hočem biti dober kristjan in slediti Jezusu.
A če smo čisto iskreni: to ni hoja za Jezusom!  (...)

(...) Sledenje Jezusu pomeni: poslanstvo, da to, kar slišimo, vzamemo resno. Jezusa vzamemo resno in mu sledimo, korak za korakom. Pri tem doživljamo, kako on košček za koščkom spreminja naše življenje. Vadimo se v tem, da se vedno bolj zanesemo nanj in da mu vedno bolj zaupamo.
Nehamo obrekovati ljudi v svojem razredu. Spoznamo, da je denar pomemben, vendar ne sme posedovati mojega srca. Začenjamo razumeti, da naša lastna vrednost ni odvisna od drugih ljudi, ampak samo od Boga.
Hojo za Jezusom moram vaditi, čisto zares, in to ni nič kaj enostavno. Stane nas volje, moči, truda, pogosto pa tudi boli. Jezusu ni lahko slediti, tega se bomo pogosto spomnili, ko nas bo želel spremeniti prav tam, kjer si mi spremembe sploh ne želimo. A kadar mu to dopustimo, ugotovimo, da nas vedno bolj spreminja. Ne čez noč – ampak z mnogimi majhnimi koraki.  (...)

IZZIV
Danes lahko vadiš tako, da besede Svetega pisma vzameš zares. 😊 Preberi Pismo Filipljanom, 3. poglavje. Katere nasvete za hojo za Jezusom najdeš tam? Označi si jih z markerjem. Nato si nasvete izpiši in si jih zapomni. Moli, da jih Bog zapiše v tvoje srce in da jih ne pozabiš prehitro. Nato pa: hodi za Jezusom. Sledi mu! Vadi, da boš kar se le da konkreten. Kaj boš pri tem doživel in kako bo to spremenilo tvoje življenje?
P. S.: Ta izziv lahko opraviš tudi s kakšnim drugim svetopisemskim besedilom. Dopusti spremembo! Odpri se za hojo za Jezusom. Ni ti treba delati velikanskih korakov – ampak pojdi korak za korakom.
Nelli

izbira in pripravlja Marko Čuk