V zvezku velikega formata so zbrane znane in priljubljene svetopisemske zgodbe z ilustracijami Paule Doherty. Nekatere ilustracije so barvne, druge pa ne in jih bodo otroci lahko sami pobarvali in pri tem uporabili svojo domišljijo ter si urili ročne spretnosti. Otroški prstki bodo imeli veliko dela in veselja, ko bodo z barvanjem risb ustvarili čisto svojo knjigo.

iz vsebine

Veliko pisanih barv v svetopisemskih zgodbah iz stare in nove zaveze:

Stara zaveza:

Čudovit svet
Slaba odločitev
Abrahamovo dolgo potovanje
Ezav in Jakob
Jakobov najljubši sin
Bog skrbi za Jožefa
Princesa in dojenček
Nadloge v Egiptu
Deček Samuel posluša Božji glas
David in velikan
Elija in krokarji
Jona in velika riba
Daniel in levi

Nova zaveza:

Angel obišče Marijo
V prenočišču ni prostora
Zvezda kaže pot
Jezus izbere prijatelje
Bog vas ljubi
Odprtina v strehi
Vihar na jezeru
Jairova hčerka
Zelo velik piknik
Kadar molite ...
Človek, ki ni videl
Ljubite se med seboj
Jezus jezdi na osličku
Zadnja večerja
Molitev na vrtu
Peter zataji svojega prijatelja
Jezus umre na križu
Prazen grob

pripravlja Marko Čuk

Avtor besedila poudarja da mora človek svojo etično in moralno odgovornost pokazati tudi v odnosu do živalskega sveta. Kajti živali so Božji dar in se bolj ravnajo v skladu z zakoni narave kakor človek. Skozi 16 poglavij dobimo odgovore na vprašanja, kako smemo ravnati z živalmi. Privedejo nas do spoznanja, da smo si v trpljenju ljudje in živali enaki in da se premalo zavedamo, koliko smo dobili od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali.
Knjiga ni znanstvena razprava, ampak strokovno-poljudni spis, čeprav so seveda v knjigi tudi znanstveno obravnavana mesta.

iz vsebine

 ... Predmet etologije so življenjske navade človeka in živali. Etologija hoče ponovno delati primerjavo med navadami živali in obnašanjem človeka, predvsem želi primerjati navade živali z navadami ljudi. Nekatere navade imajo svoje korenine v navadah živali, med njimi obstaja genetska zveza. Treba je priznati, da moramo pri moralnem ocenjevanju človekovega ravnanja upoštevati tudi moč notranjih impulzov. (...)

(...) Žival deluje zgolj po notranjih nagibih, človek pa mora povezovati notranje impulze s svobodno voljo. Nekateri etologi vidijo, da so ti impulzi v navadah živali podobni tistim, zaradi katerih se mora tudi človek etično odločati. Etologi vsekakor skušajo potegniti paralelo med navadami živali, ki so posledica nekih notranjih impulzov, in ravnanji, ki jih mora človek svobodno izvesti. Zato ima etologija nalogo, da sistematično opazuje vedenje živali v njihovem naravnem in umetnem okolju. Seveda je opazovati živali v njihovem naravnem okolju včasih zelo težko, zlasti če gre za divje ali celo napadalne živali. V nenaravnem okolju se nekatere živali ne morejo obnašati tako, kakor to zahteva njihova narava. (...)

(...) Etologija je torej znanost, ki študira navade in vedenje živali pa tudi ljudi. Zato se ta znanost posebej zanima in dela primerjave med obnašanjem in navadami živali ter vedenjem ljudi. Med obnašanjem živali in ljudi je kar precej sorodnosti. Zanimivo je vedeti tudi, kakšni so motivi, ki povzročajo vedenje ljudi, in kakšni so motivi, ki povzročajo obnašanje živali. Nekatera vedenja pri ljudeh imajo svoje korenine in podobnosti v navadah živali. Nekatere sestavine navad živali so podobne obnašanju ljudi. Tudi nekateri dinamizmi pri človeku koreninijo v živalskem svetu. Zato nekateri etologi menijo, da je marsikatero živalsko obnašanje analogno moralnim
zapovedim človeka. Vsekakor velja, da primerjalna etologija spodbuja raziskovalce navad pri živalih k boljšemu poznavanju človeka. (...)

Potrošniški človek se morda premalo zaveda, da je več dati kakor dobiti. Verjetno pa se isti tudi premalo zaveda, koliko je dobil od Boga tudi s tem, ko je ustvaril živali. Zato bi bilo prav, da bi se vsi zahvaljevali Bogu tudi za ta dar. Pa ne samo tisti, ki imajo opraviti z živalmi, saj smo vsi ljudje na nek način deležni sadov, ki prihajajo od živalskega sveta.
Ob zelo pogostnem odnosu človeka do živali je morda mogoče sklepati naslednje. Zdi se, da pes ali kakšna druga žival in njuna narava ustrezata  nekaterim primarnim ali sekundarnim potrebam človeka, pa naj bo to moški ali ženska ali pa otrok.
In na koncu naj zapišem misel Alberta Einsteina: »Če hočemo preživeti, moramo začeti drugače misliti«; tudi v odnosu do živalskega sveta.

pripravlja Marko Čuk

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

Neža

Vsa blaga, krotka, nežna, polna vere
obljúbila je Kristusu devištvo,
zamenjala brezskrbno je deklištvo
za rosno žrtvovanje brez primere.

Čeprav je vedela za zle namere,
ni kazala strahu in mučeništvo
pogumno spremenila je v svetništvo,
nezmožna boja, v zmage tisočere.

Nedolžno Jagnje naj naš strah zakrije,
lovimo svoj pogum v nebeško mrežo,
naj okrepi nas, kar nas ne ubije.

Vzljubímo križ in vso njegovo težo,
ko zdi se, da nam zadnja ura bije,
pomislimo na hrabro sveto Nežo.

 OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 159. (RAZPRODANO)

Oktobra leta 2016 je izšla že osma izdaja "drobnih zgodb" (druge knjige iz zbirke Zgodbe za dušo, ki se je prvič "zgodila" pred dvajsetimi leti) - od leta 2000, ko je izšla prva izdaja, je med ljudmi že okoli 20.000 izvodov te "drobne" knjige.

V prvi "ponudbi" bralcem jo je marca leta 2000 njihov "zbiratelj" in prevajalec Božo Rustja takole predstavil: Knjige zgodb (tri izdaje Zgodb za dušo, Zgodne in prilike  ...) so bralci lepo sprejeli. Tudi zato se je založba Ognjišče odločila za izdajo knjige Drobne zgodbe za dušo. V njej so zbrane drobne, kratke zgodbe, iz različnih časovnih obdobij in civilizacij, ki največkrat na duhovit način odkrivajo globoke življenjske resnice in nam pomagajo odgovarjati na življenjska vprašanja, s katerimi se soočamo, zlasti kadar se znajdemo v stiski. To kažejo tudi naslovi poglavij: Skupaj na poti; Če na poti zgrešim?; Navade in dela na poti; Ovire na poti; Pot k Bogu; Moja pot ima cilj..." ... Tudi kardinal Franc Rode je o knjigi zapisal, da je njen slog prijeten, da je "polna iskrivih misli z globokim sporočilom". Po mnenju Berte Golob so kratke zgodbe "pravšnje za današnjega človeka" ... In knjiga je bila res takoj uspešnica - v letu 2000 so izšle tri izdaje - v dobrem letu je bilo prodanih več kot 8.000 izvodov ... Veliko lepih odzivov je bilo na te kratke, slikovite in zgovorne zgodbe, pa na "komentarje" iz Svetega pisma in drugih duhovnih pisateljev, ki jih spremljajo ... Vsekakor lahko po skoraj dvajsetih letih rečemo, da se v knjigi skriva priljubljena in koristna vsebina ... zato naj drobne zgodbe še naprej iščejo prijatelje med ljudmi ...

iz vsebine

KAMENČKI SREČE
Aron je bil ribič. Živel je na bregu reke. Nekega večera se je po napornem delu vračal domov z napol zaprtimi očmi in sanjaril, kaj bo storil, ko bo postal bogat. Kmalu je z nogo zadel ob usnjen mošnjiček. Zazdelo se mu je, da je poln kamenčkov. Odsotno je pobral mošnjiček in začel metati kamenčke v vodo. »Ko bom bogat,« si je govoril, »bom imel veliko hišo.« In vrgel je kamenček. Nato je vrgel drugega rekoč: »Imel bom služabnike, vino in izbrane jedi.«
Tako je sanjaril, dokler mu ni ostal samo še en kamenček. Aron ga je držal v roki, nanj je posvetil žarek, da se je zasvetil. Uvidel je, da je dragocen dragulj in da je zmetal proč veliko bogastvo, ko je sanjaril o namišljenem bogastvu v prihodnosti.

Pravi kristjan je človek, ki ni zagledan v zvezde, ampak je trdno zasidran v zemlji. In sredi življenja prepoznava Božjo navzočnost.

GRADITI ZA PRIHODNOST
Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. »Uporabljaj le najžlahtnejše gradivo in delo zaupaj le najboljšim
mojstrom! Nič naj ti ne bo predrago!« Rekel je še, da gre na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne. Tesar je spoznal v naročilu veliko priložnost. Skoparil je pri gradivu, delo je zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabše plačeval, njihove napake pa prekril z oblogami ali barvami, in kjerkoli se je dalo, je stene skrajšal ali zožil.
Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ in rekel: »Držal sem se tvojih navodil in zgradil sem tako hišo, kakršno, si mi naročil.«
»Vesel sem,« je rekel bogataš, vrnil ključe graditelju in dejal: »Tu imaš ključe. Tvoji so. To hišo sem dal graditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«
V prihodnjih letih je tesar vidno obžaloval, ker je tako ogoljufal samega sebe. »Ko bi bil vedel,« si je govoril, »da hišo gradim zase!«

»Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12)

VSAK DAN ŽIVETI
Zgodba pripoveduje o človeku, ki se je odpravil na romanje, da bi srečal svetega puščavnika in ga vprašal za nasvet. Ko ga je srečal, ga je vprašal: »Če bi ti ostal samo en dan življenja, kako bi ga preživel?«
Stari puščavnik se je pogladil po dolgi beli bradi in odgovoril: »Hm, najprej bi zmolil jutranjo molitev... Potem bi si pripravil čaj ter se odpravil zalivat vrt. Potem bi se najbrž odpravil obiskat soseda Janeza... Najbrž bi potem malo zadremal.«
»Kaj!« ga je prekinil romar, »pa saj tako preživiš vsak dan.«
»Seveda,« je odgovoril puščavnik »in zakaj bi moral biti zadnji dan drugačen od drugih?«

Delajmo, kakor da bi večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli. (slovenska modrost)

 pripravlja: Marko Čuk

Sebastijan

Ko v dneh cesarja je Dioklecijana
kot mlad vojak v takratnem Rimu služil,
z ujetimi kristjani se je družil,
zato sledila kazen je poznana.

A ko obsodba je bila izdana,
pogum in vero v Kristusa je združil
in z mučeniško smrtjo si prislužil
je kraj, kjer večno poje se hozana.

Zaupajmo še mi z enako mero,
naj naša duša Bogu bo predana
in naj molitev preglasi nevero.

Ko proti Cerkvi spet bo gonja stkana,
postavimo se za krščansko vero,
bodímo glas mučenca Sebastijana.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 177.

Friderik Baraga, slovenski misijonar, indijanski škof in oznanjevalec Kristusove vesele novice, se je rodil leta 1797. Ob 200-letnici njegovega rojstva (1997) smo pri založbi Ognjišče izdali pobarvanko s preprostim naslovom Škof Baraga. Doslej so že mnogi skušali orisati bogato življenje požrtvovalnega misijonarja. Takrat je besedilo za otroke napisala Berta Golob, ilustracije pa je prispevala Silva Karim. Zvezek je izšel v zbirki pobarvanke. Letos (2018) obhajamo 150-letnico smrti misijonarja Baraga. Velikemu misijonarju je posvečen tudi letošnji oratorij. Tudi zato je naša založba po dvajsetih letih spet natisnila pobarvanko Škof Baraga. Tudi v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek Le eno je potrebno, v katerem Karel Mauser oriše Baragovo življeneje in delo. Besedilo je pred leti izšlo tudi v knjigi. Z vsem tem se tudi mi pridružujemo prizadevanju slovenske Cerkve in rojakov v Ameriki in po svetu, da bi bil misijonar Friderik Irenej Baraga, veliki slovenski dobrotnik Indijancev, imenovan za svetnika. Že leta 1972 se je 17. avgusta začel škofijski postopek za priznanje svetništva našega vélikega misijonarja.Od 10. maja leta 2012 ga že smemo imenovati častitljivi Božji služabnik. Odlok s tem nazivom je podpisal papež Benedikt XVI.. Vse omenjeno pisanje o njem pa naj bo tudi spodbuda, da se večkrat spomnimo nanj in se mu v molitvi priporočamo ... otroke pa tudi s prebiranjem pobarvanke navajamo, naj ga posnemajo v dobroti in prijaznosti!

... več o Frideriku Baragi tudi na naši spletni strani

Škof Baraga - pesmica (z notami)

Indijanska vas praznuje,
dušam prednikom daruje.
Petje, strune, glasba, ples,
kres, ki sega do nebes

Baragova čista duša
vse do jutra hrup posluša.
Njim prinašam oznanilo,
Jezusovo sporočilo.

In ko mine nekaj let,
indijanski rodje svet.
Bogu škof se zahvaljuje,
vdano moli in krščuje.

(besedilo Berta Golob, glasba Janez Bitenc)

pripravlja Marko Čuk

V knjigi je zbranih 65 pripovedi, ki se morda dogajajo daleč od nas, a se nas vseeno dotaknejo, saj so nam vsaka po svoje blizu.
Pripovedi odlikuje neposrednost, življenjskost in poznavanje človeškega vsakdanjika z vsemi težavami in radostmi, s težkimi in srečnimi trenutki, ki jih doživlja vsak od nas. Marsikateri bralec se bo spoznal v njih ali pa bo pomislil na svoje lastne življenjske dileme, vprašanja, čustva in občutke. Zgodbe namreč govorijo o mladih, starejših, o družinah, naravi, skratka o življenju. Različne so, vse pa povezuje tanka, a močna nit: vera nam pomaga osmisliti življenje in odgovoriti na temeljna življenjska vprašanja. Vrata vere pa lahko človek odpre le sam in samo odznotraj, iz sebe samega.

ocena knjige:
Avtorico kratkih pripovedi, nanizanih pod skupni naslov Blizu in daleč, sem davno tega vpisala v svoj spominski sklad leposlovne proze ob njeni knjigi Preprosto je najlepše. Novo literarno ime, sem rekla tedaj. Ivanka Korošec.
Zdaj je to uveljavljeno ime. Ni namreč nujno, da pozna prav vsakega pisatelja prav vsak zemljan, sicer bi razneslo svet na drobne kosce. Je pa lepo in spodbudno, da obstajajo in da jih ne zmanjka. Onih velikih, znanih tja do mej sveta, in vseh drugih dragocenih, kajti kaj bi brez njih ob tihih večerih in kadar koli nas zažeja po besedi. Prav ta, b/Beseda, da je bila na začetku in brez nje da ni nič, kar je nastalega.
Tako spleta besede v pripovedi in sporočila tudi avtorica vsakovrstnega življenjskega drobirja, pa naj klije iz semenja kresnega večera ali iz njene vneme nad dogodki dneva. Kamor spada navadni vsakdanjik, pa tudi če ona prebira Nobelovo nagrajenko. Utišati šum tega begavega sveta ni mogoče; na notranji mir se moraš uglasiti sam.
Ona počne prav to. Sicer bi njeni registri hreščali, tako pa omogočajo zibelkam podobno tihcenost. Tudi če šine iz kake pripovedi sled kričevitosti, jo ublaži mama; oni čudež, dan siroti, da s tem imenom pokliče novo vodnico otroških korakov.
Kako prijazen drobir dneva: peljati znanko okoli jezera, načrtovati prenovo kuhinje (potem pa ostane taka, kot je), videti v drenovem cvetu trnovo krono in dan končati s svetiangelvaruh moj … Vse, kar je vmes in se je napletlo z dogodki iz neposredne bližine. Nič begavosti, zdravemu duhu je lastna vsesprejetost.
Preprosto je najlepše in krepostno je to, da avtorica ne spreminja svojega pogleda na življenje po zakonitosti prekupčevanja: ti meni toliko, jaz tebi … izklesana je scela, ni zlepljena po načelu kupim-prodam.
Učiteljica iz njene kratke proze ni maščevalna. Izlet v Nemčijo pa daje vedeti, iz kakšnega testa je domoljubje.
Vredno se je čuditi kresnemu večeru, vredno je brati Nobelovo nagrajenko in vredno in lepo je v družini pričakovati novo rojstvo.
Vredno je!
Noben šum, kaj šele ropot iz okolice te ne vrže s tira, če je pogled usmerjen navzgor. Tako visoko, da seže čez.
Pisateljica ima to nebeško srečo. Ostaja pri preprostem z neskaljenim pogledom preko vseh imenitnosti, ki to niso.
Zavezana besedi, saj prav ta je bila na Začetku. (Berta Golob)

O avtorici
Korošec Ivanka (dekliški priimek Jurc) je bila rojena leta 1947 v Lescah, kjer tudi živi in ustvarja. Njen oče se je smrtno ponesrečil pred njenim rojstvom. Njeno otroštvo je bilo zaznamovano z njegovo odsotnostjo, čeprav sta ji mama in teta Tilka, ki je živela z njima, nudili vse, kar sta v tistih časih pač mogli. Njuna ljubezen jo spremlja še danes, čeprav ju že dolgo ni več.
Pisala je rada že v osnovni šoli, saj je bil njen najljubši predmet slovenščina. Dobro se spominja, v kakšen nepopisen užitek ji je bilo pisati šolske proste spise. Bil je božanski občutek, ko se je nagnila nad zvezek in je pero samo steklo.
Po končani srednji ekonomski šoli v Kranju se je leta 1966 zaposlila v leški Verigi, kjer je v komercialnem sektorju delala vse do upokojitve. Veselje do pisanja je ni minilo, čeprav je bil čas, namenjen temu najljubšemu konjičku, odvisen od okoliščin, saj si je zgodaj ustvarila družino z dvema otrokoma. V začetku sedemdesetih let je začela objavljati sestavke v Ognjišču in reviji Otrok in družina. Sledili so daljši podlistki in potopisne reportaže s potovanj, potem pa so prišla na vrsto tudi knjižna dela. Pri kmečkem glasu so ji leta 1984 izdali knjigo, zbirko črtic z naslovom Poti v znano. Druga knjiga, ki prinaša preproste družinske zgodbe, je z naslovom Preprosto je najlepše izšla leta 1990 v zbirki rakovniških knjižic. V Večeru je izhajal podlistek Izza delovne mize, pisala je tudi za Slovenca, 1996 pa z drugimi avtorji sodelovala v knjigi Zlata lestev do nebes. 2001 je pri Mohorjevi družbi izšla njena knjiga Majhna sem bila. Sodelovala je tudi pri zbornikih ljudskih piscev upokojencev Slovenije. Objavljala je – in v nekaterih še zdaj - v Ognjišču, Družini, Planinskem vestniku, Vzajemni, v vsakoletni Družinski pratiki, Poštnih razgledih itd. V Lescah skoraj ne mine dogodek, o katerem ne bi napisala prispevek za lokalni časopis, ki je tudi priloga Gorenjskemu glasu. Njeni prispevki odražajo veliko poznavanje razmer in vpetost v dogajanja v kraju. Poleg tega običajno dogodek opremi tudi z lastnimi fotografijami. Za svoje delo je leta 2015 dobila priznanje - plaketo Krajevne skupnosti Lesce.
Hvaležna je za svojo družino in za vse ljudi v njenem življenju, saj brez njih ne bi bila, to kar je. Hvaležna pa je tudi za tisto drobno zrnce daru, ki ji omogoča opisovati svet in ljudi okoli nje.

Naslovi zgodb


Mama
Lahko ji reče mama
Aleksandrina molitev
Pričakovanje
Krožnik juhe
Saj je čisto v redu dekle
… in me niste sprejeli
Mama bo prišla
Kaj pa ti je?
Prva plača

Družina – otroci, vnuki
Natančno veva, kaj bo
Zakaj?
Telefonski klic
Kje ste sinovi?
Kdo je prijatelj?
Birmanski boter
Škorenjci
Naš župnik je najboljši
Miklavževa nezgoda
Ura botanike
Lonček
Prisluškovanje
Tebi, stric
Mize pa ne!

Starejši
Blagoslov
Jesen
Počakaj še malo
Na koncu bo vse jasno
Stopil je do telefona
Črna torba
Dva šopka teloha
Feliks, vso srečo!
Gospa s klobučkom
Pogrešala te bom

Prazniki
Skupaj za božič
Božič s teboj
Mi smo mi
Prazniki so najlepši doma
Velikonočni ogenj
Vstajenje

Narava
Kresna noč
V nenavadni svetlobi
Razmišljanje na palubi
Čudežni cvet
Na planincah
Zgodaj zjutraj
Kukavičji hribček
Rešeni zvonček
Legenda o drenu
Semenj čudežev
Utrinek
Mavrica

Življenje
Šolski prost spis z napako
Dragan ni bil sam
Ljubezen dela čudeže
Splačalo se je
Izgubljen in najden
Zaobljuba
Pri sv. Bolfenku
Kako si se spremenila
Dva para
Obljubljam, da …
Gotovo se bo maščevala
Blizu in daleč
Moja mamica nima časa
Matic, drži se!

pripravlja in izbira Marko Čuk