Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji - in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi - in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali - in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli - on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce - in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak - a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(...) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (...)

(...) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (...)

(...) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum - tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(...) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (...)

(...) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen... In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (...)

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Gospod Jezus,
pod težo križa
si padel na zemljo.
Teža našega greha,
teža našega napuha
te priklepa k tlom.
Tvoj padec ni
znamenje zle usode,
ni preprosta slabost
zaradi poteptanosti.
Hotel si priti naproti
nam, ki zaradi svojega
napuha ležimo na tleh.
V svoji oholosti mislimo,
da smo sposobni
proizvesti človeka.
V resnici vedno globlje
ponižujemo človekovo
dostojanstvo.
Gospod, pomagaj nam,
ker smo padli.
Pomagaj nam, da bomo
zapustili svojo rušilno
oholost in se
ob tvoji ponižnosti učili,
kako na novo vstati.

J. Ratzinger, Molitev, v: Ognjišče 4 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kaj pa je “lažni jaz”?
Ko je šel izgubljeni sin vase, je o svojem očetu razmišljal dobro, kot o nekom, ki lepo ravna s svojimi služabniki. Tudi mi gremo vase oziroma najdemo samega sebe, kadar o Bogu mislimo dobro, kot o svojem očetu. Kadar pa o Njem mislimo slabo – ne kot o svojem očetu –, se izgubimo, ker mislimo slabo o svojem izvoru. Začnemo se opirati na lastne sile, zasluge in strategije.

Kot tak sem primoran živeti sebično, individualistično. Opiram se na svoje moči in sposobnosti, da ne bi utonil v niču. Vsaka moja omejitev me prestraši, ker si ne morem privoščiti ranljivosti.

Zaradi tega v sebi čutim praznino, ki jo poskušam zapolniti z imetjem, uspehom in užitki. Ti pa me samo zasužnjujejo, ker so plitvi, brez prave vsebine.
Takšna je končna bilanca mojega “lažnega jaza”. Počutim se kot izgubljeni sin, ki je, preden je šel vase, pasel svinje in ni imel kaj jesti.
Vse to sloni na lažnem ogrodju strahu pred ničem. In kako se to začne?

Izgubljeni sin je odšel zdoma, ker je hotel uveljaviti svojo neodvisnost:
Potem ko se je od očeta ločil duhovno, ga sin želi zapustiti tudi fizično. Hoče se osamosvojiti, oditi čim dlje od njega:

»Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje.«

Kaj pomeni »razuzdano življenje«? Dobesedni prevod glasil “življenje brez rešitve” ali “brezizhodno življenje”. To pomeni živeti v prekletstvu. Fant je mislil, da bo tam našel srečo in polnost življenja, a je namesto tega izkusil bivanjsko ničevost.

Sinova zahteva po popolni neodvisnosti od očeta in slabo mnenje o njem izhajata iz vznemirljive želje po uveljavitvi, ki pa ne vodi nikamor.

To, kar motivira naš “lažni jaz”, je cilj, ki ga Adamu in Evi ponuja kača:
»… in bosta kakor Bog ….«

Obljuba, ki jo Evi kot vabo vrže hudič, je največja od vseh laži. Kaj ji v resnici želi povedati z vabilom, naj postane kakor Bog? Da njeno stanje, takšno kot je, ni dobro.
Evi njeno stanje ni všeč, zato želi biti nekaj drugega. Kot da bi ji rekel: “Draga moja, saj menda ne nameravaš ostati otrok? Pridobi si izkušnje, odrasti, napreduj! Meri višje! Malo zdravih ambicij ne škoduje!” Drugače povedano: “Poglej, kako si bedna in prikrajšana!”
Kdor želi postati “kakor Bog”, ne sprejema svojega stanja in hoče biti nekaj drugega, kar naposled preraste v popolno zavračanje samega sebe. To spremljajo pojavi, kot so tesnobnost, prevzetnost in samoljubje, ki pa je v resnici sovraštvo do samega sebe.
Tak človek vedno bolj izgublja voljo do življenja in ponovnega začenjanja ... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige DRAGOCENO DARILO ZGODB ... 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €; s kartico zvestobe: 6,21 €

 
Post želi izprazniti naše srce slabih in nebistvenih stvari, da ga potem lahko napolnimo z dobrimi in z bistvenimi. Očistiti moramo dušo, da zahrepenimo po dostojanstvu, za katero nas je ustvaril Bog.

Posti se pri sodbi drugih,
raje skušaj odkriti Kristusa, ki v njih živi.

Posti se v besedah, ki ranijo,
napolni se s stavki, ki zdravijo.

Posti se nezadovoljstva,
napolni se z blagostjo.

Posti se nestrpnosti,
napolni se s potrpežljivostjo.

Posti se črnogledosti,
napolni se s krščanskim upanjem.

Posti se morečih skrbi,
napolni se z zaupanjem v Boga.

Posti se pritoževanja,
napolni se s hvaležnostjo.

Posti se pritiskov, ki te tlačijo,
napolni se z molitvijo, ki te dviga.

Posti se zamere,
napolni se z odpuščanjem.

Posti se samozadostnosti,
napolni se z odprtostjo za druge.

Posti se omejenosti zaradi svojih skrbi,
zavzemi se za širjenje Božjega kraljestva.

Posti se brezupa,
napolni se z vzpodbudo vere.

Posti se praznih misli,
napolni se resnic, ki vodijo k svetosti.

Posti se vsega, kar te oddaljuje od Jezusa,
napolni se z vsem, kar te z njim zbližuje.

Dragoceno darilo zgodb, 105.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« {Mt 27,46)
Misel je vzeta iz Matejevega in Markovega evangelija: »Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eli, Eli, lemá sabahtáni? « to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Te besede nam pomagajo v naši zapuščenosti ali ko nas kdo zapusti. Ta prastrah vsi poznamo. Vsakemu od nas umirajo ljudje, ki nam veliko pomenijo. Pogosto pa nas zapuščajo tudi ljudje, ki se odvrnejo od nas. Jezusova zapuščenost vodi v globoko zaupanje, da je Bog z njim in da bo v Božjem objemu tudi ob smrti, in v gotovost, da bo njegova smrt, v kateri je do konca vztrajal v svoji ljubezni, postala odrešitev za človeštvo.
Kljub vsemu zaupanju, da nam bo Jezus ob koncu prišel naproti, kakor moli v tem psalmu, pa moramo tudi sami razmišljati ob tem kriku zapuščenosti. Če se je tudi sam Jezus v tistih trenutkih na križu počutil zapuščenega in je v tej notranji stiski glasno klical svojega Očeta, potem vabi s tem tudi nas, da svojo zapuščenost prepoznavamo oin o njej razmišljamo:

• Pogosto se zgodi, da nas ljudje pustijo na cedilu. Ravno takrat, ko bi jih potrebovali, se umaknejo.
• Bojimo se, da bi nas zapustili ljubljeni ljudje. Naš prijatelj, naš zakonec bi nas lahko zapustil.
• Starši so nas pustili same, ko smo bili v največji stiski.
• Ali nas je zapustil oče, ki se je ločil od družine.
• Pa mati, ki je mnogo prezgodaj umrla

Takšni in podobni strahovi se venomer porajajo v nas. Psihologija govori o tem, da vsak od nas nosi v sebi zapuščenega otroka, ki zakriči takrat, ko nas postane strah, da bi nas kdo zapustil. Pogosto ta otrok zakriči že takrat, ko gre za vsakdanje slovo. Mnogi ljudje se s slovesom ne morejo soočiti, saj takoj začutijo v sebi zapuščenega otroka. Zato se slovesom izogibajo, čeprav s tem ne morejo potolažiti tega otroka v sebi. Z zapuščenim otrokom v sebi se moramo soočiti in ga izročiti zapuščenemu Jezusu. Le tako se lahko potolaži(mo). Jezusov krik nas opogumlja, da se soočimo s strahom v sebi:

• Njegova lastna zapuščenost, ki se v molitvi spreminja v zaupanje, bi naj tudi naš strah spremenila v gotovost, da nas Bog nikoli ne zapusti.
• Jezusova molitev pa nas tudi opominja, da se sami prav tako ne smemo zapustiti. Včasih bežimo pred seboj, ker ne zmoremo prenašati bolečine slovesa.
• Toda kdor beži pred tem, se še veliko bolj boji, da ga bodo drugi zapustili. Občutek ima, da ga je zapustil še Bog, da ne pomaga, ko se vse zgrinja nadenj, ko neozdravljivo zboli, ko niti poklicno niti osebno ne gre več nikamor, ko vse grozi, da se bo končalo v slepi ulici ...

Samo če zberemo pogum, da v svoji tožbi kričimo k Bogu, se bo naša zapuščenost spremenila in z Jezusom bomo lahko izpovedali: »Moja hvalnica je v velikem zboru./. .. / Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki
ga iščejo; naj vam oživi srce za vedno.« (Ps 22,26-27).

Osebne vaje:
Premisli, kdaj si bil zapuščen kot otrok.

• Kdaj si občutil bolečino, da si zapuščen - ob smrti svojega očeta ali matere, ob ločitvi svojih staršev, ob selitvi v starosti, ko si pravkar našel prijatelje?
• Ali si moral v bolnišnico kot otrok in si se tam počutil zapuščenega?
• Ali pa si kot majhen otrok pogosto kričal in te nihče ni potolažil?
• Kako se počutiš ob slovesu? Če je bil dopust lep, se zmoreš od kraja, prijateljev, ki so bili s teboj, lepo posloviti?
• Kako pa ti gre na kak lep večer? Ali dolgo odlagaš slovo?
• Ali če se moraš preseliti v drugo mesto, se resnično posloviš od ljudi? Ali pa se delaš, kot da slovesa ne bo?

Ponovno prekrižaj roke na prsih in objemi zapuščenega otroka v sebi. Predstavljaj si, da je ta zapuščeni otrok v tebi ves v bolečinah. Obrni se k njemu in mu reci: »Ne bom te več zapustil. Pri tebi bom ostal.« In
potem si predstavljaj, da Jezus v svoji zapuščenosti objame zapuščenega otroka v tebi, da je s teboj, te razume in tvojo zapuščenost spremeni v občutek varnosti

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov je 900 verzov dolga pesnitev Leona Oblaka, ki o duši in grehu razmišlja pričevanjsko ... s poetičnimi sredstvi nam svetuje, kako naj ravna duša, da bo funkcionalna pri opravljanju vsakodnevnih nalog: naj spreminja navade in vedênje; in kako naj doseže svoj najvišji cilj – združitev z Bogom: naj se ogne vsemu, kar skriva cesto k Bogu, ki bo zanjo, za dušo, večerna zarja ... bralcu odkriva povezave med grehom in njegovimi negativnimi posledicami za naše osebno življenje, za odnose z bližnjimi, pa tudi za kulturo, družino in družbo v najširšem pomenu. O grehu Oblak ne razmišlja samo skozi prizmo razuma, temveč znotraj trikotnika: Bog – človek – svet. Grehov se ni dovolj samo spovedati, iskati je treba tudi njihove korenine ....  Pesnitev je poučna in nas vabi na strmo pot, na kateri naj odlagamo posvetne misli in navlako, ki jo s svojimi grehi navlečemo nase .... Vse, kar o tem pove, je prepričljivo, ker je pričevanjsko in ima v resnici oznanjevalno razsežnost, katere cilj je bralca odpirati za Božjega Duha.

iz vsebine

Leon Oblak, avtor pesnitve, pozna čutenje sodobnega človeka, in se govora o duši ne izogiba in se hoče spoprijeti z eno od stalnic človekovega preizpraševanja lastne biti, s témo o skrivnostni dinamiki duše, ki je nikoli ne bo mogoče preseči. Duša je zanj neubesedljiv, a vendar realen duhovni horizont, v katerega se spušča Bog, da bi se človek, v procesu očiščevanja, lahko povzpel do Njega. (...)

Boj Leona Oblaka z grehom gre onkraj vseh racionalnih razlogov, zakaj je greh škodljiv. (...) Pesnik bi se lahko glavnih grehov lotil tudi v prozi, kakršni koli že, teološko-strokovni ali poljudni. S tem bi si delo precej olajšal, saj je moral v verzificiranje krščanskega moralnega nauka vložiti nemalo truda. Toda krščanski moralni nauk ni etični kodeks, navajanje racionalnih razlogov za moralno ravnanje, temveč je dialog, a ne v smislu iskanja moralnih kompromisov in olajševalnih okoliščin, temveč odnos z Nekom, ki nas nagovarja, odnos z Besedo, ki je od začetka, pred stvarjenjem sveta. Dialog z Besedo pa presega vsak razum, vsako običajno logično sklepanje, ker gre za izročitev tistemu, ki kliče. Zato od pradavnine velja prepričanje, da je najustreznejši pogovor z Besedo lahko samo v verzih, kot v psalmih, z jezikom, ki ni v vsakdanji rabi (...) Boj z grehom po Leonu Oblaku nima za cilj vzvišenega samozadovoljstva, da ne bi bili kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki in hinavci, kakor se je hvalil farizej (Lk 18,11). Pač pa pesnik razčlenjuje greh zato, ker je prepričan, da greh, bolj kot kar koli drugega, hromi in uničuje vertikalno in horizontalno komunikacijo. (...) Oblak, prepričan kristjan, izrecno pove, da je greh nekaj tragičnega, ker prekinja dotok življenja, ki se izliva iz Izvira. (...) Pesnikovo stališče je, da slepo zadovoljevanje želja – h kateremu človeka priganjajo napuh, pohlep, nečistost, jeza, požrešnost, zavist, in lenoba – brez upoštevanja božjih zapovedi in naravnih zakonov, ne vodi v srečo, temveč v nesrečo. (...) Razmislek o grehu, duši in osebni odgovornosti terja spoštovanje nedoumljive in neizrekljive skrivnosti - ohranjanje skrivnosti, ki je onkraj vsake trditve. Božja skrivnost in skrivnost duše, naše najbolj notranje biti, je neizrekljiva, daleč od vsake določenosti in pojmovnega spoznanja (...) Oblakova poezija nas posredno opozarja, naj kategorij našega tuzemskega življenja ne podaljšujemo v večnost, ker večno življenje ne more biti projekcija našega bivanja na zemlji (...) Njegova pesnitev ni zapletena, nima značilnosti nekomunikativnosti, ki je v sodobni poeziji zelo pogosta, vendar ima svojo ontologijo, ker je vpeta v drugost, v transcendenco na eni strani in našo vsakdanjost na drugi strani. (misli Milana Knepa iz Ocene literarnega dela)

 

 

Nečistost, ki človeka razčloveči,
prihaja tiho, skozi skrite misli,
in zamegli pogled k resnični sreči.

Kdor spolnosti pravilno ne osmisli
in dovoli pohoti, da prevlada,
kdor ni preudaren in kdor ne premisli,

kaj je ljubezen, kaj pa le naslada,
postane suženj spolnega užitka,
kar hitro pelje ga na rob prepada.

O, duša, če je tvoja vera plitka
in tvoja volja krhka ter slabotna,
z nečistostjo te čaka huda bitka. (...)

Zakaj in kdaj je tvoja jeza grešna?
Premisli, duša, kaj je v jezi skrito,
da v borbi z njo lahkó boš vedno uspešna.

Ker to je strast, je čustvo ognjevito,
ki nam ga Bog z namenom je podáril
in je v Njegovi luči čudovito.

Saj ko je prvega človeka ustvaril,
je jezo zlil v ljubezen in pravičnost,
a to celoto je hudič pokvaril.

Mogočni Stvarnik je želel različnost,
ob tem pa spoštovanje je zaukazal
in jeza naj krotila bi krivičnost. (...)

Požrešnost, duša, je precej nevarna,
čeprav se včasih ti morda dozdeva,
da močna si in pred tem grehom varna.

Ta greh med glavne grehe se prišteva
in če ga boš preveč podcenjevala,
lahko postane tvoja teža dneva.

Takrat boš začutíla in spoznala,
kako prav nič nedolžna ni požrešnost,
če zate nepomembna je postala.

Takrat priznala sebi boš neuspešnost
v spopadu s tistim, kar ta greh poraja,
kar zdi se le razvada, pa je grešnost. (...)

 

predstavlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

namizna družabna igra
Dinamična družabna igra, pri kateri igralci s figuricami na igralni površini obiskujejo Marijine cerkve. Na lično izdelanem zemljevidu Slovenije so narisana vsa naša Marijina svetišča. Na podobicah pa so zapisane zanimive zgodbe, skupaj jih preberemo, tekmovalec potem odgovarja na vprašanja. Igra se konča, ko uspešno poromamo v osem svetišč.
Kako močno in kje vse je Marija posegala v življenje Slovencev! Otroci bodo navdušeni, kako rada ima Marija Slovenijo in kako radi imamo Marijo mi. Igra je primerna za otroke, stare sedem let ni več, gotovo pa bodo nad njo navdušeni tudi babice in dedki, ki še pomnijo, kako srčen odnos z Marijo imamo Slovenci v genih.

PO MARIJINIH STOPINJAH
škatla 36 x 24,5 x 5 cm,
namizna družabna igra
redna cena 29,90 €
s kartico zvestobe 26,91 €
* * *
Naročite igro
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

 

Škatla z igralno površino, »podobicami« in figuricami

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Druge izdaje založbe Ognjišče

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Posvetimo še še zadnji vrstici speva o stvarjenju človeka.
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.«


Ena od lastnosti “vsakega jaza” je moškost ali ženskost. Vsak od nas se rodi kot moški ali kot ženska. Ta danost, ki jo prejmemo ob spočetju, ima svoje posebnosti in vzajemnosti. Človeško življenje je sad srečanja moškega in ženske. Kdor to srečanje zanika, zanika življenje samo.

Vsak moški in ženska morata razumeti, da sta njuna moškost in ženskost posledica Božje odločitve in ‘vodni žig’ njune lepote. Bog ima moške in ženske lastnosti. Moški je Bogu podoben zaradi svoje moškosti, ženska pa zaradi ženskosti.
Moškost in ženskost sta poklica, ki ju razumemo samo v vzajemnem odnosu. Zgornja svetopisemska vrstica me kliče, da sprejmem moškost kot pustolovščino.

Ženske, ki so že po naravi bolj ponotranjene od moških, imajo globoko spoštovanje do življenja, začenši s spolnostjo. Veliko moških je do življenja neobčutljivih, žensk pa zelo malo, ker ga dobesedno nosijo v sebi.

Kakšen bi bil svet, če bi ženske izgubile ljubezen do življenja in ne bi več hotele rojevati otrok? Sploh ga ne bi bilo! In če bi jim zmanjkalo nežnosti do otrok in mož, kje bi jo ti lahko našli? Žensko srce je zmožno neskončne potrpežljivosti in neštetih drobnih pozornosti.
Ženske so po naravi bolj intuitivne, nežne, potrpežljive, skrbne, zveste in vztrajne od moških, ki pa so po drugi strani bolj zagnani, ustvarjalni, inovativni, zaščitniški in še marsikaj.
A tudi ženska lepota je lahko samo površinska in dekorativna, ki nič ne koristi, če je vir samovšečnosti.

Moža in ženo pa je ustvaril za odnos in združitev. Lahko rečemo, da jima je v gene zapisal ‘poročenost’. Kot rečeno, je človeško spočetje sad združitve moškega in ženske.
Če zgoraj omenjenih čudovitih reči ne počnemo kot “poročeni”, postanejo nerodovitne ali celo nevarne. Poročenost in združitev nista le za zakonce, temveč za vse. Vsako stvar lahko delam predano, kot bi bil z njo poročen, ali pa nezainteresirano. Pravimo, da je človek, ki je popolnoma predan svoji službi ali neki ideji, z njima “poročen”.

Kadar nekdo vstopi v zakon, se sozakoncu bodisi preda ali pa ne. Poročiti se pomeni vzeti zakon in vse, kar k njemu sodi, za svoje, ne pa se držati na varni razdalji. Nekateri zakonci skupaj živijo že desetletja, a se nikoli niso resnično predali drug drugemu. Živijo kot “mož ali žena”, ne pa kot “mož in žena”.

Bog nas je torej poklical k poročenosti oziroma vzajemnosti. Drugim se lahko posvetimo, se z njimi zbližamo in združimo, ali pa jim ne pustimo blizu in sebično ohranjamo svojo neodvisnost in nedotakljivost. Taka dejanja nimajo nobene vrednosti.

Vsako človeško dejanje, ki ni odprto ljubezni in občestvenosti, je prazno in lažno. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj