Papež Frančišek je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, v spomin na 150-letnico razglasitve sv. Jožefa za zavetnika svete Cerkve, izdal apostolsko pismo Patris corde (Z Očetovskim srcem), s katerim je leto 2021 posvetil sv. Jožefu. Msgr. Jože Kužnik, kancler CE škofije, je pripravil trideset premišljevanja (za vsak dan v mesecu) in jih namenil svetniku, ki mu je nebeški Oče zaupal v varstvo in vzgojo svojega učlovečenega Sina. Razmišljanja je poimenoval "vrtnice", čeprav je pobožnost s tem imenom običajno (junija) namenjena čaščenju presvetega Srca Jezusovega in njegove ljubezni, ki se je dokončno razlila iz njegovega prebodenega Srca na križu.
Sveti Jožef je, poleg Marije, postavil temelje Jezusovi človečnosti, njegovemu čustvovanju in tudi delovanju. V vrtnicah spoznavamo ljubezen svetega Jožefa, rednika in varuha Sina Božjega, da bomo bolje razumeli tudi ljubezen, ki jo Jezus naklanja nam. Kot častimo presveto Srce Jezusovo in brezmadežno Srce Device Marije, tako se radi zatekajmo tudi k prečistemu srcu svetega Jožefa. Iz njegovega srca dobivamo pomoč v svojih potrebah in preizkušnjah. Naj nam vrtnice odpirajo Jožefovo srce, ki je gorelo v ljubezni do Jezusa, Božjega Sina, in se razdalo v skrbi za Sveto družino.

Jožefova poslušnost Bogu, njegova privolitev Božjemu povabilu, njegov »zgodi se« je pomenil varstvo za Marijo in Jezusa in omogočil, da se je Božji načrt odrešenja mogel uresničiti. Zato za Jezusom in Marijo zavzema Jožef prvo mesto med Božjimi izbranci, prvo mesto med svetniki.
Priprošnja sv. Jožefa pa bo tudi nam omogočila, da bomo izpolnili vsak svojo nalogo v odrešenjskem načrtu, da bomo izpolnili svoje poslanstvo na tem svetu.

V Jožefu se je izpolnila Božja obljuba izraelskemu narodu, da bo iz njega izšel obljubljeni Odrešenik. Po Jožefu je torej Jezus vpet v izvoljeno Božje ljudstvo. Jožef je zakoniti zastopnik Jezusa pred Mojzesovo postavo in pred rimsko oblastjo. Po njem je res Bog blagoslovil svoje ljudstvo, kar izraža že njegovo ime.

Marija in Jožef, sta bila posebna Božja izbranca, najprimernejša in najboljša človeka, ki jima je lahko nebeški Oče zaupal človeško življenje in varstvo svojega Božjega Sina. Božja izbranca in zvesta izpolnjevalca Božjih načrtov, sta tudi nam najboljši zgled, kako naj prisluhnemo Bogu in izpolnjujemo Božjo voljo.

Preroki so napovedovali, da bo Bog po tem Mesiji sklenil s svojim ljudstvom novo zavezo, zavezo, ki bo preobrazila izvoljeno ljudstvo in obrnila srce
naroda k Jahveju. Jožef je bil pripravljen pri tem sodelovati z vsem svojim bitjem in Bog je to njegovo odprtost in pripravljenost z veseljem sprejel.

Ko so mnogi izgubili delo, ko mesece in leta ne najdejo zaposlitve, ko je delo mnogih razvrednoteno, nas prav sv. Jožef uči vrednosti in potrebnosti dela
za dostojno vzdrževanje družin. Zato se papež obrača nanj in pravi: »Prosimo svetega Jožefa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad človek, sploh noben človek in nobena družina brez dela!«

Sv. Jožef je bil, po mnenju teologov, že v materinem telesu očiščen greha in tako primeren, da postane mož Device Marije ter krušni oče Jezusa Kristusa.

Rednik Sina Božjega nas s svojim zgledom uči, kako moramo tudi mi biti sprejemljivi za Božje načrte in jih uresničevati v svojem vsakdanjem življenju in v odnosu do svojih bližnjih.

Jožef in Marija sta bila idealen par, najpopolnejša in najprimernejša človeka za rojstvo, varstvo in vzgojo Otroka, ki je hkrati pravi Bog in pravi človek. Kljub temu pa jima ni bilo prizaneseno s preizkušnjami in težavami življenja. Zato razumeta težave in preizkušnje naših družin in rada pomagata, če se k njima zatekamo in ju prosimo pomoči.

Jožef je bil izbran, da prevzame vse dolžnosti pravega očeta, da poskrbi za varen dom Mariji in Jezusu, da poskrbi za vzgojo otroka in za njegovo izobrazbo. Dana mu je avtoriteta moža in očeta. Jožef je to nalogo z vso odgovornostjo sprejel in uresničil!
Zato je sv. Jožef zgled vsem krščanskim očetom in njihov priprošnjik v odgovornostih, ki jih imajo do svojih družin.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Spremljevalec v postnem in velikonočnem času

Phil Bosmans se na začetku knjige sprašuje, zakaj se je prav človek, ki je krona stvarstva, Božja mojstrovina, oddaljil od luči. Obrnil se je v potrošniški svet, Božjo podobo v sebi je zabrisal in odšel v deželo teme, kjer ni prave svetlobe. Pravi, da je zadnji čas za izpraševanje vesti, da se zavemo temeljnih stvari, na katerih lahko gradimo svoje življenje. Za razmišljanje potrebujemo tišino, pravi Bosmans, zato moramo odstraniti vse stvari, ki nas motijo in se ozreti v svojo notranjost. Postiti se namreč pomeni učiti se, kako biti srečen s preprostimi stvarmi, osvoboditi se mrtvih stvari, ki so nam jih drugi vsilili kot nujno potrebne ... Postiti se pomeni s hvaležnostjo sprejemati majhne radosti, se veseliti darov, ki jih prejemamo vsak dan iz Božje roke.

Post je verjetno najučinkovitejša terapija, ker osvobaja duha in srce sodobne navlake. Duhovno življenje brez posta ni mogoče in nima nobenega učinka. Zato nas duhovni pisatelj spodbuja, naj se upremo potrošništvu, se s postom najprej ozrimo vase, potem pa se obrnimo še k Bogu in pojdimo za Lučjo v novo življenje ... v nov način življenja. To je vabilo, da bi postali novi ljudje, brez sebičnosti in sovraštva. Ljudje, ki znamo biti zadovoljni z malim in si vzamemo čas za stvari, ki jih ne moremo kupiti.

Post pomaga človeku, da se osvobodimo samega sebe in živimo za druge. Post je pot k več ljubezni in solidarnosti, k bratski delitvi. Krščanska ljubezen zahteva, da blagostanje in bogastvo delimo z drugimi. To pa po mnenju avtorja še ni dovolj: krščanska ljubezen od nas zahteva še več: dati moramo samega sebe.

Naš svet ne bo propadel zaradi pomanjkanja znanja in strokovnega vedenja, temveč zaradi pomanjkanja ljubezni in solidarnosti. Bistvo je v ljubezni. Naš Bog se povezuje z nami samo z dobroto in ljubeznijo, ki živi v naših srcih. Zato nas Bosmans vabi: "Sprejmimo Boga, živimo v njem! Pojdimo s praznimi rokami k Bogu. Bog jih bo napolnil s svojo ljubeznijo. Ljubezen je največje tveganje človeškega srca: preprosto živeti, se osvoboditi, obvladati samega sebe, ne popuščati egoizmu in lakomnosti. Zato je post nujno potreben kot dnevna vaja, trening."

iz vsebine:

OZDRAVETI
Post pomeni, da se v našem življenju začne proces dematerializacije. Ne oklepamo se več materialnih stvari. Post pomeni, da se očistimo in ozdravimo pretiranega preobilja. Post je najboljša terapija za človeka v našem svetu obilja, za vsakega od nas. Kdor se posti, začne v današnjem času, polnem zmešnjav in teme, iskati luč. Tak človek je prepričan, da bo za vse, ki si upajo iti do konca poti, v temi zasijala luč.
Post te ponovno pripelje do dobre telesne pripravljenosti. Post je pomemben proces v tvojem življenju: lahko te ozdravi na telesu in duši, duhovno in v srcu. Post ti podari svobodo lažjega, boljšega in intenzivnejšega življenja z Bogom in z vsemi ljudmi, ki ti jih zaupa.

OSVOBODITI SE
Če se resnično postimo, bomo rešeni in svobodni. Začne se proces razpredmetenja. Osvobojeni svoje zasvojenosti bomo hvaležni za vsak dar. Dobili bomo nove oči za čudeže, ki nas obdajajo. Manj bomo porabili in zato bolj in zavestneje uživali. Sveže pečen, čisto navaden kruh je potem užitek in kozarec sveže vode praznik. Ljubezen med ljudmi bo rasla, ljudje se bodo zopet posvetili drug drugemu in si podarili varnost. Šele potem bodo lahko zopet smiselno govorili o Bogu, o Bogu, ki je ljubezen, in se med seboj razumeli.

LJUBITI IN BITI LJUBLJEN
S križem gremo k luči, k novemu življenju, iz velikega petka k veliki noči. To je nerazumljiva skrivnost, a veliko je življenjskih zgodb in izkušenj, ko so ljudje v svojem najhujšem trpljenju in najbolj temni noči preko bede in trpljenja  nenadoma zagledali Boga, srečali Boga. Tako se zgodi, da se včasih ljudje ganjeni zahvalijo Bogu za križ, ki jim ga je naložil.
Vstajenje je ozdravljenje celotnega človeka. Z vstajenjem smo prenovljeni, prenovljeno je celotno naše telo. Ozdravljeni smo vseh ran, tudi najmočnejše rane, smrti. Vstajenje je zdravljenje, ki se prične v našem življenju, ko se  osvobodimo stvari, pretiranega luksuza in udobja. Tako lahko duh v našem telesu postane svobodnejši, močnejši in bolj vesel.

PRAZNOVATI VSTAJENJE
Dvigni se! K luči. Vstani od mrtvih. Prenovljen z novimi mislimi in novim srcem. Zapusti malodušje in naveličanost življenja in pojdi novemu sončnemu jutru naproti, s petjem ptic in lepoto cvetov. Zbudi se iz zimskega spanja svojega žalostnega bivanja in pojdi v pomlad, polno nove luči in novih obzorij. Dvigni se in vstani!
Če je Bog v vsak list na drevesu zapisal vstajenje, koliko bolj šele v tvoje ubogo srce! Verno stopi k Bogu, ki je ljubezen in ki je v vstajenju Jezusa napovedal naše vstajenje.
Potem boš preko vseh temnih poti našel toliko luči, toliko življenja in veselja, da boš v svojem najglobljem bistvu začutil: Na zemlji so se začela nebesa.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji - in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi - in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali - in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli - on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce - in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak - a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(...) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (...)

(...) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (...)

(...) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum - tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(...) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (...)

(...) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen... In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (...)

pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Gospod Jezus,
pod težo križa
si padel na zemljo.
Teža našega greha,
teža našega napuha
te priklepa k tlom.
Tvoj padec ni
znamenje zle usode,
ni preprosta slabost
zaradi poteptanosti.
Hotel si priti naproti
nam, ki zaradi svojega
napuha ležimo na tleh.
V svoji oholosti mislimo,
da smo sposobni
proizvesti človeka.
V resnici vedno globlje
ponižujemo človekovo
dostojanstvo.
Gospod, pomagaj nam,
ker smo padli.
Pomagaj nam, da bomo
zapustili svojo rušilno
oholost in se
ob tvoji ponižnosti učili,
kako na novo vstati.

J. Ratzinger, Molitev, v: Ognjišče 4 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kaj pa je “lažni jaz”?
Ko je šel izgubljeni sin vase, je o svojem očetu razmišljal dobro, kot o nekom, ki lepo ravna s svojimi služabniki. Tudi mi gremo vase oziroma najdemo samega sebe, kadar o Bogu mislimo dobro, kot o svojem očetu. Kadar pa o Njem mislimo slabo – ne kot o svojem očetu –, se izgubimo, ker mislimo slabo o svojem izvoru. Začnemo se opirati na lastne sile, zasluge in strategije.

Kot tak sem primoran živeti sebično, individualistično. Opiram se na svoje moči in sposobnosti, da ne bi utonil v niču. Vsaka moja omejitev me prestraši, ker si ne morem privoščiti ranljivosti.

Zaradi tega v sebi čutim praznino, ki jo poskušam zapolniti z imetjem, uspehom in užitki. Ti pa me samo zasužnjujejo, ker so plitvi, brez prave vsebine.
Takšna je končna bilanca mojega “lažnega jaza”. Počutim se kot izgubljeni sin, ki je, preden je šel vase, pasel svinje in ni imel kaj jesti.
Vse to sloni na lažnem ogrodju strahu pred ničem. In kako se to začne?

Izgubljeni sin je odšel zdoma, ker je hotel uveljaviti svojo neodvisnost:
Potem ko se je od očeta ločil duhovno, ga sin želi zapustiti tudi fizično. Hoče se osamosvojiti, oditi čim dlje od njega:

»Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje.«

Kaj pomeni »razuzdano življenje«? Dobesedni prevod glasil “življenje brez rešitve” ali “brezizhodno življenje”. To pomeni živeti v prekletstvu. Fant je mislil, da bo tam našel srečo in polnost življenja, a je namesto tega izkusil bivanjsko ničevost.

Sinova zahteva po popolni neodvisnosti od očeta in slabo mnenje o njem izhajata iz vznemirljive želje po uveljavitvi, ki pa ne vodi nikamor.

To, kar motivira naš “lažni jaz”, je cilj, ki ga Adamu in Evi ponuja kača:
»… in bosta kakor Bog ….«

Obljuba, ki jo Evi kot vabo vrže hudič, je največja od vseh laži. Kaj ji v resnici želi povedati z vabilom, naj postane kakor Bog? Da njeno stanje, takšno kot je, ni dobro.
Evi njeno stanje ni všeč, zato želi biti nekaj drugega. Kot da bi ji rekel: “Draga moja, saj menda ne nameravaš ostati otrok? Pridobi si izkušnje, odrasti, napreduj! Meri višje! Malo zdravih ambicij ne škoduje!” Drugače povedano: “Poglej, kako si bedna in prikrajšana!”
Kdor želi postati “kakor Bog”, ne sprejema svojega stanja in hoče biti nekaj drugega, kar naposled preraste v popolno zavračanje samega sebe. To spremljajo pojavi, kot so tesnobnost, prevzetnost in samoljubje, ki pa je v resnici sovraštvo do samega sebe.
Tak človek vedno bolj izgublja voljo do življenja in ponovnega začenjanja ... (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige DRAGOCENO DARILO ZGODB ... 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €; s kartico zvestobe: 6,21 €

 
Post želi izprazniti naše srce slabih in nebistvenih stvari, da ga potem lahko napolnimo z dobrimi in z bistvenimi. Očistiti moramo dušo, da zahrepenimo po dostojanstvu, za katero nas je ustvaril Bog.

Posti se pri sodbi drugih,
raje skušaj odkriti Kristusa, ki v njih živi.

Posti se v besedah, ki ranijo,
napolni se s stavki, ki zdravijo.

Posti se nezadovoljstva,
napolni se z blagostjo.

Posti se nestrpnosti,
napolni se s potrpežljivostjo.

Posti se črnogledosti,
napolni se s krščanskim upanjem.

Posti se morečih skrbi,
napolni se z zaupanjem v Boga.

Posti se pritoževanja,
napolni se s hvaležnostjo.

Posti se pritiskov, ki te tlačijo,
napolni se z molitvijo, ki te dviga.

Posti se zamere,
napolni se z odpuščanjem.

Posti se samozadostnosti,
napolni se z odprtostjo za druge.

Posti se omejenosti zaradi svojih skrbi,
zavzemi se za širjenje Božjega kraljestva.

Posti se brezupa,
napolni se z vzpodbudo vere.

Posti se praznih misli,
napolni se resnic, ki vodijo k svetosti.

Posti se vsega, kar te oddaljuje od Jezusa,
napolni se z vsem, kar te z njim zbližuje.

Dragoceno darilo zgodb, 105.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« {Mt 27,46)
Misel je vzeta iz Matejevega in Markovega evangelija: »Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eli, Eli, lemá sabahtáni? « to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Te besede nam pomagajo v naši zapuščenosti ali ko nas kdo zapusti. Ta prastrah vsi poznamo. Vsakemu od nas umirajo ljudje, ki nam veliko pomenijo. Pogosto pa nas zapuščajo tudi ljudje, ki se odvrnejo od nas. Jezusova zapuščenost vodi v globoko zaupanje, da je Bog z njim in da bo v Božjem objemu tudi ob smrti, in v gotovost, da bo njegova smrt, v kateri je do konca vztrajal v svoji ljubezni, postala odrešitev za človeštvo.
Kljub vsemu zaupanju, da nam bo Jezus ob koncu prišel naproti, kakor moli v tem psalmu, pa moramo tudi sami razmišljati ob tem kriku zapuščenosti. Če se je tudi sam Jezus v tistih trenutkih na križu počutil zapuščenega in je v tej notranji stiski glasno klical svojega Očeta, potem vabi s tem tudi nas, da svojo zapuščenost prepoznavamo oin o njej razmišljamo:

• Pogosto se zgodi, da nas ljudje pustijo na cedilu. Ravno takrat, ko bi jih potrebovali, se umaknejo.
• Bojimo se, da bi nas zapustili ljubljeni ljudje. Naš prijatelj, naš zakonec bi nas lahko zapustil.
• Starši so nas pustili same, ko smo bili v največji stiski.
• Ali nas je zapustil oče, ki se je ločil od družine.
• Pa mati, ki je mnogo prezgodaj umrla

Takšni in podobni strahovi se venomer porajajo v nas. Psihologija govori o tem, da vsak od nas nosi v sebi zapuščenega otroka, ki zakriči takrat, ko nas postane strah, da bi nas kdo zapustil. Pogosto ta otrok zakriči že takrat, ko gre za vsakdanje slovo. Mnogi ljudje se s slovesom ne morejo soočiti, saj takoj začutijo v sebi zapuščenega otroka. Zato se slovesom izogibajo, čeprav s tem ne morejo potolažiti tega otroka v sebi. Z zapuščenim otrokom v sebi se moramo soočiti in ga izročiti zapuščenemu Jezusu. Le tako se lahko potolaži(mo). Jezusov krik nas opogumlja, da se soočimo s strahom v sebi:

• Njegova lastna zapuščenost, ki se v molitvi spreminja v zaupanje, bi naj tudi naš strah spremenila v gotovost, da nas Bog nikoli ne zapusti.
• Jezusova molitev pa nas tudi opominja, da se sami prav tako ne smemo zapustiti. Včasih bežimo pred seboj, ker ne zmoremo prenašati bolečine slovesa.
• Toda kdor beži pred tem, se še veliko bolj boji, da ga bodo drugi zapustili. Občutek ima, da ga je zapustil še Bog, da ne pomaga, ko se vse zgrinja nadenj, ko neozdravljivo zboli, ko niti poklicno niti osebno ne gre več nikamor, ko vse grozi, da se bo končalo v slepi ulici ...

Samo če zberemo pogum, da v svoji tožbi kričimo k Bogu, se bo naša zapuščenost spremenila in z Jezusom bomo lahko izpovedali: »Moja hvalnica je v velikem zboru./. .. / Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki
ga iščejo; naj vam oživi srce za vedno.« (Ps 22,26-27).

Osebne vaje:
Premisli, kdaj si bil zapuščen kot otrok.

• Kdaj si občutil bolečino, da si zapuščen - ob smrti svojega očeta ali matere, ob ločitvi svojih staršev, ob selitvi v starosti, ko si pravkar našel prijatelje?
• Ali si moral v bolnišnico kot otrok in si se tam počutil zapuščenega?
• Ali pa si kot majhen otrok pogosto kričal in te nihče ni potolažil?
• Kako se počutiš ob slovesu? Če je bil dopust lep, se zmoreš od kraja, prijateljev, ki so bili s teboj, lepo posloviti?
• Kako pa ti gre na kak lep večer? Ali dolgo odlagaš slovo?
• Ali če se moraš preseliti v drugo mesto, se resnično posloviš od ljudi? Ali pa se delaš, kot da slovesa ne bo?

Ponovno prekrižaj roke na prsih in objemi zapuščenega otroka v sebi. Predstavljaj si, da je ta zapuščeni otrok v tebi ves v bolečinah. Obrni se k njemu in mu reci: »Ne bom te več zapustil. Pri tebi bom ostal.« In
potem si predstavljaj, da Jezus v svoji zapuščenosti objame zapuščenega otroka v tebi, da je s teboj, te razume in tvojo zapuščenost spremeni v občutek varnosti

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov je 900 verzov dolga pesnitev Leona Oblaka, ki o duši in grehu razmišlja pričevanjsko ... s poetičnimi sredstvi nam svetuje, kako naj ravna duša, da bo funkcionalna pri opravljanju vsakodnevnih nalog: naj spreminja navade in vedênje; in kako naj doseže svoj najvišji cilj – združitev z Bogom: naj se ogne vsemu, kar skriva cesto k Bogu, ki bo zanjo, za dušo, večerna zarja ... bralcu odkriva povezave med grehom in njegovimi negativnimi posledicami za naše osebno življenje, za odnose z bližnjimi, pa tudi za kulturo, družino in družbo v najširšem pomenu. O grehu Oblak ne razmišlja samo skozi prizmo razuma, temveč znotraj trikotnika: Bog – človek – svet. Grehov se ni dovolj samo spovedati, iskati je treba tudi njihove korenine ....  Pesnitev je poučna in nas vabi na strmo pot, na kateri naj odlagamo posvetne misli in navlako, ki jo s svojimi grehi navlečemo nase .... Vse, kar o tem pove, je prepričljivo, ker je pričevanjsko in ima v resnici oznanjevalno razsežnost, katere cilj je bralca odpirati za Božjega Duha.

iz vsebine

Leon Oblak, avtor pesnitve, pozna čutenje sodobnega človeka, in se govora o duši ne izogiba in se hoče spoprijeti z eno od stalnic človekovega preizpraševanja lastne biti, s témo o skrivnostni dinamiki duše, ki je nikoli ne bo mogoče preseči. Duša je zanj neubesedljiv, a vendar realen duhovni horizont, v katerega se spušča Bog, da bi se človek, v procesu očiščevanja, lahko povzpel do Njega. (...)

Boj Leona Oblaka z grehom gre onkraj vseh racionalnih razlogov, zakaj je greh škodljiv. (...) Pesnik bi se lahko glavnih grehov lotil tudi v prozi, kakršni koli že, teološko-strokovni ali poljudni. S tem bi si delo precej olajšal, saj je moral v verzificiranje krščanskega moralnega nauka vložiti nemalo truda. Toda krščanski moralni nauk ni etični kodeks, navajanje racionalnih razlogov za moralno ravnanje, temveč je dialog, a ne v smislu iskanja moralnih kompromisov in olajševalnih okoliščin, temveč odnos z Nekom, ki nas nagovarja, odnos z Besedo, ki je od začetka, pred stvarjenjem sveta. Dialog z Besedo pa presega vsak razum, vsako običajno logično sklepanje, ker gre za izročitev tistemu, ki kliče. Zato od pradavnine velja prepričanje, da je najustreznejši pogovor z Besedo lahko samo v verzih, kot v psalmih, z jezikom, ki ni v vsakdanji rabi (...) Boj z grehom po Leonu Oblaku nima za cilj vzvišenega samozadovoljstva, da ne bi bili kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki in hinavci, kakor se je hvalil farizej (Lk 18,11). Pač pa pesnik razčlenjuje greh zato, ker je prepričan, da greh, bolj kot kar koli drugega, hromi in uničuje vertikalno in horizontalno komunikacijo. (...) Oblak, prepričan kristjan, izrecno pove, da je greh nekaj tragičnega, ker prekinja dotok življenja, ki se izliva iz Izvira. (...) Pesnikovo stališče je, da slepo zadovoljevanje želja – h kateremu človeka priganjajo napuh, pohlep, nečistost, jeza, požrešnost, zavist, in lenoba – brez upoštevanja božjih zapovedi in naravnih zakonov, ne vodi v srečo, temveč v nesrečo. (...) Razmislek o grehu, duši in osebni odgovornosti terja spoštovanje nedoumljive in neizrekljive skrivnosti - ohranjanje skrivnosti, ki je onkraj vsake trditve. Božja skrivnost in skrivnost duše, naše najbolj notranje biti, je neizrekljiva, daleč od vsake določenosti in pojmovnega spoznanja (...) Oblakova poezija nas posredno opozarja, naj kategorij našega tuzemskega življenja ne podaljšujemo v večnost, ker večno življenje ne more biti projekcija našega bivanja na zemlji (...) Njegova pesnitev ni zapletena, nima značilnosti nekomunikativnosti, ki je v sodobni poeziji zelo pogosta, vendar ima svojo ontologijo, ker je vpeta v drugost, v transcendenco na eni strani in našo vsakdanjost na drugi strani. (misli Milana Knepa iz Ocene literarnega dela)

 

 

Nečistost, ki človeka razčloveči,
prihaja tiho, skozi skrite misli,
in zamegli pogled k resnični sreči.

Kdor spolnosti pravilno ne osmisli
in dovoli pohoti, da prevlada,
kdor ni preudaren in kdor ne premisli,

kaj je ljubezen, kaj pa le naslada,
postane suženj spolnega užitka,
kar hitro pelje ga na rob prepada.

O, duša, če je tvoja vera plitka
in tvoja volja krhka ter slabotna,
z nečistostjo te čaka huda bitka. (...)

Zakaj in kdaj je tvoja jeza grešna?
Premisli, duša, kaj je v jezi skrito,
da v borbi z njo lahkó boš vedno uspešna.

Ker to je strast, je čustvo ognjevito,
ki nam ga Bog z namenom je podáril
in je v Njegovi luči čudovito.

Saj ko je prvega človeka ustvaril,
je jezo zlil v ljubezen in pravičnost,
a to celoto je hudič pokvaril.

Mogočni Stvarnik je želel različnost,
ob tem pa spoštovanje je zaukazal
in jeza naj krotila bi krivičnost. (...)

Požrešnost, duša, je precej nevarna,
čeprav se včasih ti morda dozdeva,
da močna si in pred tem grehom varna.

Ta greh med glavne grehe se prišteva
in če ga boš preveč podcenjevala,
lahko postane tvoja teža dneva.

Takrat boš začutíla in spoznala,
kako prav nič nedolžna ni požrešnost,
če zate nepomembna je postala.

Takrat priznala sebi boš neuspešnost
v spopadu s tistim, kar ta greh poraja,
kar zdi se le razvada, pa je grešnost. (...)

 

predstavlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče