iz knjige Pezdir Kofol, M., ZAKAJČKI. Otroška vprašanja o veri, ilustracije: Lisjak P.,  64 strani, 21 x 28 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2019

Prelistajte: *** KNJIGA JE RAZPRODANA (naročite lahko njeno nadaljevanje - "Še bolj radovednimi zakajčki") v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 23,90 €. 

Veliki teden je poseben čas v letu, velika noč je vedno bliže in vsak dan se v cerkvi dogajajo zanimive stvari, rečemo jim obredi. Neža pravi, da so lepe. Blažu pa se zdijo včasih kar malo čudne. Pa še mama in ata sta nekako odsotna te dni …
Otroci so bili vsi pripravljeni na hodniku. Čakali so starše, da gredo k obredom velikega četrtka. Neži se je to zdelo zelo zanimivo: »Blaž, zelo redko se zgodi, da nas ne priganjata. Danes pa ju ni od nikoder …«
»Ata je res dolgo v kopalnici … Dlje kot mama. Ej, Neža, kaj se bo danes dogajalo v cerkvi? Spomni me, vedno pozabim, kaj je v četrtek in kaj v petek,« je Blaž že nekoliko naveličan čakanja vprašal Nežo.
»Danes ima sveta maša rojstni dan! Saj veš, zadnja večerja pa te reči. Spomnimo se, kako je Jezus prvič posvetil kruh in vino. … Joj, poglej, Anton si je narobe obul čevlje. Pomagaj mi, da ga urediva.« Poskrbela sta, da bodo male nogice imele čevlje obute v pravo smer, potem pa se je končno prikazala mama. Hvaležno jih je objela. Kako lepo so se uredili!
»In ati? Ali on ne gre?« je zanimalo Blaža.
»Seveda gre! Le noge si je šel umit,« je pojasnila mami.
»Zakaj pa, saj je rekel, da mu jih bo danes umil župnik!«
»No, saj ravno zato si jih umiva. Da mu ne bodo smrdele,« je bilo Neži spet vse jasno in zelo smešno. Blaž pa je skomignil z rameni in prosil še mamo, da mu nekaj več pove o obredih velikega četrtka.
»Danes se spominjamo zadnje večerje, prve svete maše. Zato bodi še posebej pozoren na lomljenje kruha in mešanje vina z vodo … Ko se to dogaja, odpri svoj srček Jezusu, da vstopi vanj. Ko si otrok, ti je naporno hoditi k maši, ker težko slediš in še ne razumeš, a kmalu se boš zaljubil v sveto mašo in bo postala zate nekaj najpomembnejšega. Vsi, ki radi hodimo k maši, danes praznujemo.«
Pridružil se jim je še ati. Obul si je zloščene čevlje. »Zakaj si obuvaš lepe čevlje, če pa jih boš potem sezul?« Blaž ni razumel, zakaj vse to urejanje, če pa mu bo župnik noge še enkrat umil, čevlje pa tako ali tako sezul.
»Že tako mi bo malo nerodno zaradi obreda samega. In res nočem, da mi ob tem še noge smrdijo ali da so moji čevlji zapackani – potem bi me bilo šele sram!« Ati je pomežiknil, vzel Antona v naročje in so šli.
»Zakaj pa duhovnik umiva noge ljudem?« je vprašal Blaž.
»Tako pokaže, da je služabnik nam ljudem. Veliki četrtek je tudi dan, ko praznujejo vsi duhovniki. Hvaležni so za poklic, ki ga opravljajo. In mi molimo zanje, da bodo pogumni in vztrajni.«

***
Blaž je pri obredu opazoval, kaj se dogaja. Seveda je najbolj radovedno gledal, ko je duhovnik umil atiju noge. Na koncu je duhovnik vzel hostije, jih odnesel in nekam zaklenil. Blaž ni dobro videl, kam, zato je po koncu vprašal: »Kam so odnesli Jezusa?«
Ati je pojasnil: »V ječo. Na veliki četrtek je bil Jezus izdan, odpeljali so ga v ječo. Zato tudi duhovnik položi hostije za rešetke.«
***
Kaj pa se dogaja na veliki petek? To je tisti dan, ko smo kristjani povabljeni na obisk k mrtvemu Jezusu. Tudi Blaž rad gre, saj mama pride ponj in po Antona v vrtec že pred spanjem. Tudi letos ni bilo nič drugače.
Blaž je odprl vrata v cerkev. Tokrat niso nič zaškripala. To pa je nekaj! Župnik je za veliki petek celo podmazal cerkvena vrata, ki vse leto škripajo, da Blaža vsi grdo pogledajo, ko zamudi. No, vsaj njemu se zdi tako. Tokrat pa so se odprla brez hrupa. Mama ju je odpeljala v cerkev k Jezusu, ki leži v grobu. Tam so se tesno stisnili in molili vsak po svoje. Blaž je že vedel, da ni treba početi nič posebnega. Pomembno je, da prideš in nekaj časa preživiš ob mrtvem Jezusu. Temu se reče navzočnost.
Še Anton, ki ni nikoli pri miru, je tokrat začutil, da se dogaja nekaj zares posebnega, ves utrujen od tekanja po pomladnem soncu na vrtčevskem igrišču je kmalu zaspal. Mama je vzela križev pot za otroke in iz knjižice zelo potiho prebrala kratko molitev. Blaž je poslušal in gledal Jezusa v grobu. Naenkrat je zašepetal: »Mami, a smo ljudje vsi tako utrujeni, ko umremo? Jezus je Božji sin, res bi ga lahko bolj lepo narisali, ali se ti ne zdi?«
»Veš kako dolgo so ga mučili, gotovo so ga po trpljenju ljudje komaj še prepoznali,« je zašepetala mami in mu s kretnjo pokazala, da je dovolj klepetanja.
***
Zvečer so prišli spet k obredom. Starši so se v cerkvi pripravljali, da bodo brali pasijon – to je zgodba o Jezusovem trpljenju, kjer se odrasli gredo nekakšno igro vlog. Blažev ati bo Pilat. Letos ima res smolo, je pomislil Blaž. Najprej mu župnik umiva noge, potem bo še obsodil Jezusa na smrt. Nerodna reč. Še dobro, da je samo branje in ni zares. A Blaža je bolj kot atijeve zadolžitve grizlo nekaj drugega. Zapustil je družbo prijateljčkov in poiskal mamo. »Ali res moram poljubčkati Jezusa na križu?« Ni mu bilo do ljubčkanja. »Lepo je, če ga poljubiš. To je zelo lep obred. Če ti je preveč nerodno, pa lahko samo poklekneš in Jezusa pobožaš. Bo šlo?« Blaž je prikimal in k obredu čaščenja križa pogumno korakal v vrsti, pokleknil kot vitez in nežno pobožal Jezusa. Ko se je vračal nazaj k svoji družini, pa je bil tako razburjen, da se mu je pripetila manjša nezgoda.
Pred cerkvijo je pocukal mamo za rokav, preveril, da ga nihče ne sliši, potem pa zašepetal: »Mami, ko sem šel nazaj od križa, sem se zaletel v eno tetico, ona ni gledala, kam gre … no, jaz tudi ne … In tresk!«
Blaž je gledal mamo, če bo huda. Njej pa je šlo na smeh. Dečko je nadaljeval: »A veš, kaj se je zgodilo potem?« »Kaj?« »Objela me je in poljubčkala! Bljaaak.« Blaž se je skremžil, mama pa je smeje se dejala: »No vidiš, ker ti nisi hotel poljubčkati Jezusa na križu, ti je on poslal poljubček po tej tetici.«
»Obljubi, da ne boš nikomur povedala!«
»Obljubim!«

(izbira in pripravlja Marko Čuk)

Zakaj moram k maši? Kakšna je razlika med čudežem in čarovnijo? Zakaj se duhovniki ne poročijo? Zakaj pri obhajilu jemo Jezusa? Tudi vam otroci zastavljajo vprašanja o veri, Jezusu in krščanskem življenju, ki vas spravijo v zadrego? ... in številna druga otroška vprašanja o veri ...
V 27. zgodbah se preselimo v vsakdanjik slovenske krščanske družine. Glavni junak slikanice je Blaž: radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben, zato neprestano sprašuje in s hudomušnimi domislicami nasmeji vso družino. Mami in ati se trudita odgovarjati in svoje otroke voditi k Bogu ... a velikokrat se znajdeta v zadregi.

5 razlogov, zaradi katerih vam bo slikanica všeč:
1. V njej so zabavne zgodbe iz krščanskega življenja, ki pokažejo, kako vero in Jezusa nevsiljivo vključiti v družinski vsakdan.
2. Napisana je na osnovi resničnih otroških vprašanj. Gotovo se je kakšna od opisanih prigod že zgodila tudi vam.
3. Knjiga pride prav: zgodbe so priročno izhodišče za pogovor.
4. Ob zgodbah so okvirčki (dodatna vsebina) treh tipov: otrokova molitev, namig za starše in didaktični namigi.
5. Knjiga je lična, polna igrivih, a preprostih ilustracij.

Blaž je radovednež, ki rad sestavlja legokocke. Atija in mamo zasipa z vprašanji o Bogu in Jezusu – prav Jezus je njegov superjunak. Odkriti hoče, kakšne supermoči ima, in mu poskuša biti podoben.

Neža je že velika. Zelo rada riše, bere in raziskuje. Ko bo odrasla, bo pisateljica. Vedno rada sodeluje v družinskih pogovorih.

Anton se še uči govoriti. Kmalu bo tudi on zastavil prvo vprašanje.

nekaj že objavljenih vsebin iz knjige

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Dan ko se umivajo umite noge. Simbolika služenja duhovnika preprostemu človeku. Kljub temu da imamo umite noge (pa urejene nohte in depilacijo seveda), nam je nerodno, ko duhovnik povabi k sodelovanju pri obredu. V sebi moramo prebuditi ponižnost; potem zmoremo. Poskušam se vživeti v apostole pri zadnji večerji, ki niso imeli umitih nog, bile so umazane od poti. »Bile pa so tudi umazane zaradi izdaje, zatajitve, ljubosumja. Jezus okoli sebe ni zbral izbrancev, ampak ljudi. Ljudi, kot sva jaz in ti. Včasih z umazanimi nogami, včasih z umazanim srcem. Pa vendar pred njimi poklekne, se poniža, umije jim noge, z nežno kretnjo odstrani vso umazanijo – ker nas neskončno ljubi. Odstrani nam umazanijo, ki nam preprečuje, da bi resnično živeli.«
In ko je obred umivanja nog končan, ko se Bog v Jezusu pokaže kot človek pred ljudmi, naredi korak dlje. Popolnoma se nam podari, podari nam svoje telo in svojo kri. »To je evharistija. Bog se nam podarja po svojem Sinu, tako zelo, da nam zleze pod kožo. Zato na ta veliki četrtek sodita skupaj umivanje nog in evharistija. Prvo je zunanje znamenje, drugo notranje. Jezus si naloži tudi smrt, da bi nam bil blizu v naših smrtih, v katerih dnevno umiramo. Božja ljubezen prodre v vse naše smrti, v vse prepade našega življenja.«

Kaj pomeni »živeti v polnosti«?
Živeti živahno življenje je po Jezusovih besedah »živeti življenje v polnosti«. Jezus s tem ne misli dolgega življenja, pač pa kakovost oz. globino življenja. »Sploh ni pomembno, da doživimo zelo veliko, da imamo po možnosti vse, da bi bili po možnosti povsod prisotni. To ni vprašanje po mojem delu in storilnosti, ampak po mojem bitju, po načinu, kako živim svoje življenje: pri tem, kar delam in kakršna sem, sem vsa jaz, se čutim in doživljam. Gre za to, da se še lahko razveselim, ko zacveti prvi žafran (in ga sploh opazim!), gre za to, da znam uživati v vetru, se veseliti bližine ljudi. Gre za to, da sem pri vsem, kar delam, v polnosti prisotna, da sem to vedno jaz.«

PEZDIR KOFOL, Marjetka. Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje. (Mladinska priloga. Tema meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 3, str. 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Na veliki četrtek zvečer obhajamo slovesno evharistijo, ko se spominjamo postavitve evharistije pri zadnji večerji Jezusa z apostoli. Takrat je Jezus razlomil kruh in ga dal svojim učencem z besedami: »Vzemite in jejte; to je moje telo.« (Mt 26,26). Lomljenje kruha nakazuje Jezusovo smrt: Jezus se pusti za nas na križu zlomiti, da nas ne bi zlomilo to, kar nas čaka, ampak da bi bili vedno bolj odprti za Božjo ljubezen, ki se nam s Kristusovim telesom podarja v evharistiji. In potem je vzel kelih z vinom ter ga ponudil svojim učencem: »Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.« (Mt 26,27). Tudi ta obred nas spominja na Jezusovo nasilno smrt. Za nas je prelil svojo kri, da bi nam podaril svojo odpuščajočo ljubezen. S Kristusovo krvjo pijemo učlovečeno Božjo ljubezen. Srednjeveški mistiki so jo imenovali Božja sladkost, ki jo smemo piti iz keliha evharistije, da bi naše življenje dobilo nov okus, okus ljubezni.
Henry Nouwen je imel leta 1991 pri blagoslovitvi hiše za duhovne vaje čudovito pridigo o štirih glagolih evharistije. »Jezus je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in dal svojim učencem.« Vsi smo (naj bi) uživali starševsko ljubezen in prav vsi ljubezen našega Boga. Bog nas je sprejel, sprejeli so nas (naj bi nas) starši – zato se poskusimo sprejeti tudi sami. Blagoslovljeni smo, saj je Bog nad nami izrekel ljubeče besede. Pri krstu je nad nami spregovoril: »Ti si moj ljubljeni sin. Ti si moja ljubljena hči. Nad teboj imam veselje.« Življenje pa nas lahko zlomi. Da ne bi bili več ranljivi, si nadenemo oklep okoli srca – tega pa lahko zlomi le ljubezen (Ljubezen), če se ji odpremo. Ponovno bomo odprti za svoj resnični jaz in za naše brate in sestre. In naše življenje postane rodovitno, če darujemo, če se tudi sami podarjamo. Kdor samo daje, se razda, kdor pa samo jemlje, se mu nekje zatakne. Zato moramo med jemanjem in dajanjem najti primerno ravnovesje. Lahko bomo dajali, če nas bo spremljal Božji blagoslov – in sposobni bomo dajati tudi takrat, ko smo sami zlomljeni. Razlomljeni kruh delimo naprej: razdajamo se, četudi je naše srce zlomljeno.
Evharistično slavje na veliki četrtek pa je zaznamovano tudi z obredom umivanja nog. To izhaja iz Janezovega evangelija: Jezus svojim učencem umiva noge. Tudi s tem obredom jim nakaže skrivnost svoje smrti na križu: tam se bo sklonil v prah k nam ljudem, da bi pozdravil in očistil našo bolečo točko, kjer se vedno znova umažemo, če hodimo bosi, nezaščiteni, razgaljeni. Janez ponovno prikaže Jezusovo smrt kot izpolnitev njegove ljubezni. »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca.« (Jn 13,1). Jezus je odložil svoje vrhnje oblačilo: odpovedal se je svojemu Božjemu dostojanstvu in je postal kot suženj, ki nam umiva noge. Njegova smrt na križu je izraz ljubezni do nas. V svojem življenju nas je očiščeval s svojo besedo (prim. Jn 15,2), sedaj pa svoje očiščevanje dopolnjuje s svojo smrtjo na križu.
Umivanje nog pa za Janeza ni le podoba za dogajanje na križu, ampak tudi podoba evharistije. Tudi tu se skloni Jezus k nam in se nas dotakne s svojim telesom in krvjo. Z nami postane eno, da bi vse v nas prežel s svojo ljubeznijo. Zato praznujemo na veliki četrtek slovesno evharistijo; v nekaterih cerkvah povabijo vse vernike, da pijejo tudi iz keliha: tako lahko vsi pijejo učlovečeno Božjo ljubezen.
Po obhajilu pa se vzdušje spremeni: preostale hostije prenesejo v zaprti tabernakelj, z oltarjev se odstrani ves okras. To bi naj bila noč bdenja ob Jezusu. Apostoli so na Oljski gori zaspali, ko se je Jezus boril z Očetom in se je v molitvi prepustil Očetovi volji. Ne zaspimo, ampak čujmo z Jezusom:

• Prosimo ga za ljudi, ki se danes borijo s svojo bolečino, boleznijo;
• za vse, ki jih na delovnem mestu tako ali drugače izsiljujejo;
• za ljudi, ki se čutijo preobremenjeni s svojim življenjem;
• in za vse, ki trpijo.
• Prosimo ga za Cerkev, da bi (tudi v času praznovanja) ostala čuječa za stiske ljudi in odprta za Svetega Duha.

Osebne vaje
Vzemi si v noči velikega četrtka čas za bedenje z Jezusom:

• Če imate bedenje v cerkvi, prosi ob Jezusu za vse potrebe, ki se jih spomniš.
• Lahko pa greš ponoči (zvečer) sam na sprehod; predstavljaj si, da je bil tudi Jezus po zadnji večerji sam v svojem boju z Očetom za njegovo voljo in da so ga vsi učenci zapustili.
• In v tej noči se lahko sam sprašuješ: Kje so me ljudje zapustili? Kje sem prepuščen samemu sebi? Kakšna je zame Božja volja?

Mogoče boš od utrujenosti zadremal, če boš poskušal z Jezusom dolgo bedeti. Potem mu izroči svojo utrujenost in ga prosi, naj ti odpre oči, da boš videl, kaj pričakuje od tebe.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbiora in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

6. postni teden:

Ne moreš vedno imeti vsega. Se spomnite, kdaj ste ta stavek prvič slišali? Kolikokrat preslišali? Jaz se ne. Z lahkoto pa naštejem 10 zgodb, ko sem se tega nauka učila iz izkušenj. Včasih je treba eno pustiti, da lahko dobiš drugo. Ni lahko. Vendar prinaša več življenja. »Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in postavi nogo na drug kraj. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.«
Izpustiti moram vse, kar me dela »mrtvo«. Na križišču sem, pred mano sta dve poti, obe me bosta bogatili, obe imata svoje pluse, pa tudi kakšen minus. Kako naj izberem?
»Če stojiš pred odločitvijo, izbereš tisto, kar prinaša več resničnega življenja.«

Navadno je to tista pot, ki ni najbolj preprosta, najlepša, tudi ne najsrečnejša. Več življenja lahko pomeni tudi: »izziv, podtikanje, neudobje, vprašanja, dvom … Toda – jaz se čutim. Polna sem življenja. Vsa sem v njem. Ne skrivam se v svojo polžjo hiško, ampak iztezam svoje tipalke – življenju naproti! Vsej smrti navkljub!« Brez kaj-pa-če.
Najtežje je pustiti tisto, za kar vemo, da je dobro, pa imamo vseeno preveč, ker nas veže. Ja, tudi dobre stvari nas lahko omejujejo. »Rada bi obdržala: gotovost, varnost, domovino.
Toda – izpustiti, to mi podarja tudi novo svobodo. Vse, česar se oklepam, me istočasno veže – in vse, kar me drži, me lahko obdrži. Gotovost in varnost lahko postaneta ječa – ljudje in stvari me lahko tako 'zasvojijo', da z njimi postanem 'zasvojena'. Zna biti, da prav zaradi tega živim mimo življenja … To je povabilo teh dni: zaživeti pravo življenje brez ČE in TODA.«

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: Mladinska priloga. Tema meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige Andrea Schwarz: ODVALIMO KAMEN, KI NAM ZAPIRA POT V ŽIVLJENJE 160 strani, 12 x 20 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 6,95 €; s kartico zvestobe: 6,26 €

Na cvetno nedeljo naše srce pleše in slavi. Ni težko moliti. Grenek priokus se umakne veseli »Hozani«. Tej pa sledi padec. Vzklike veselja zamenjajo vzkliki maščevanja: »Križaj ga!« Naš Bog je šel po tej isti poti, pa kateri hodimo ljudje: od veselja k dnu, od radosti k trpljenju. Postal je človek, da je lahko okusil naše padanje in vstajanje. Naše umiranje.
Ampak kdo lahko veliko moli, če mu umira prijatelj? Ko si v stiski, ko je v stiski tvoj bližnji, je molitev pogosto samo beseda, ali pa še to ne. Samo vzdihljaj je, bežna misel v vrtincu čustev in bolečine.
Zato, ko se podajaš velikemu tednu naproti, ne imej prevelikih pričakovanj, ne bodi prezahteven do sebe. Ne obljubljaj velikih molitev. Obljubi navzočnost. Bodi tam, z Njim, ki trpi. Z njimi, ki trpijo ob Njem. Ko telo začuti bližino, se molitev rodi kar sama od sebe.

M. Pezdir Kofol, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje: Mladinska priloga. Tema meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 60-65.

Misli upanja skozi postni in velikonočni čas
Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige: Slivka E., ZAKAJ JE TUDI PRI NAS TAKO, svojevrsten križev pot za mulce, zbirka Žepna knjiga Ognjišča 16. Ognjišče 2021
136 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, ilustracije Polone Lisjak, cena 9,90 €

Prelistajte:  * * * in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

»To je bilo pa hitro,« je menil David. ... "Komaj se je dobro začelo, je že prvič padel. Pilat Jezusa obsodi, Jezus vzame križ, Jezus je na tleh pod križem. Po desetih metrih!«
»No!« se je ogorčeno vmešala Mojca. »Veš kaj vse je že pred tem pretrpel! (...) Ja, bi rada videla tebe na njegovem mestu,«

»No, no, no …« je kaplan posegel v prepir. »Nihče ne more vedeti, kako bi se držal in koliko bi zdržal v takšni preizkušnji. Konec koncev niti ni pomembno. Nihče od nas ne zahteva, da po prečuti noči na prazen želodec nosimo lesen križ na hrib. Od nas se zahtevajo drugačne stvari. Pomembno je, kako se soočamo z njimi.«
»Kaj menite,« jih je z nasmehom pozval, »kakšne so vaše preizkušnje, vaši križi?«

»Moja največja preizkušnja je ostati potrpežljiva z mlajšo sestro. Ves čas jemlje moje stvari in jih pokvari. … Mene potem popade jeza in jo ozmerjam.

Kaplan je pokimal: »Ja, potrpežljivost je gotovo velika preizkušnja za vse nas. Ostati miren, ne podleči izbruhu jeze, ki te preplavi v nekem trenutku … To je težko. Gotovo je to križ, pod katerim vsak od nas pogosto pade.«

»Moj križ je bahavost,« je obotavljivo spregovoril Jaka.

»Napuh, ošabnost. Zelo dobro, Jaka! Pohvalno je, da si ti dve lastnosti prepoznal, saj ju boš le tako lahko obvladal in odpravil. Ko smo v nečem dobri, nam je všeč, da drugi to opazijo. Če ne opazijo ali če ne pokažejo, da so opazili, ni nič narobe, če sami opozorimo na to. ...

Skoraj celo uro so fantje in dekleta tako prepoznavali in naštevali svoje lastne križe, pod katerimi najpogosteje in najhitreje padejo. Samo Tadej je molčal. Bilo ga je sram, zares globoko sram. Prepoznal je križ, pod katerim je nazadnje padel in sramoval se je tega.
(...)
Bilo je pred nekaj dnevi, ko je prišel nejevoljen iz šole. Imel je veliko domače naloge, tako veliko, da se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za dvorišče in ogled tekme zvečer na televiziji. Vedel je, da mu mami pod nobenim pogojem ne bi dovolila najprej iti na dvorišče in potem pisati nalogo kar med gledanjem tekme. (...)
Ko je stopil skozi vrata v stanovanje, se je skoraj zaletel v mamo. Videti je bila raztresena in skoraj prestrašena.
»Oh, doma si,« je olajšano vzdihnila. »Odloži torbo, greva.«
»Kam??« se je ogorčeno uprl Tadej. Vsaka dodatna pot mu je bila v tem trenutku strašansko odveč.
»V bolnišnico,« je odgovorila mama in se hitela obuvati. »Babico je odpeljal rešilec, strašen napad žolčnih kamnov je imela, na operaciji je.«
(...)
Tadej je presenečeno obstal.
»A je res potrebno, da grem s tabo?«
Prestregel je materin prizadeti pogled in se zastrmel v konice svojih tenisk.
»Mislim … Ogromno naloge imam danes, to nama bo vzelo nekaj ur in učiti bi se moral, angleščino bo spraševala …«
To zadnje si je gladko izmislil, zletelo mu je z jezika, preden se je sploh zavedel …
»Prav,« je tiho spregovorila mama in odšla skozi vrata.
(...)
Tadej je obstal v veži in srce mu je noro razbijalo. Nobenega zmagoslavja ni občutil, čeprav je dosegel svoje. Sezul se je in stopil v sobo. Torbo je postavil k mizi in izvlekel iz nje zvezke, toda zbrati se ni mogel. Veliko predolgo se je zamudil ob nalogah in jih do tekme komaj končal. Prižgal si je televizijo, toda tudi zdaj so mu misli uhajale k mami in babici, tekmo je spremljal samo na pol. Trudil se je potlačiti občutke krivde, ki so brbotali nekje v njem …
(...)
Ko je mami prišla iz bolnišnice in se lotila priprave večerje, je utišal zvok na televiziji, da mu je lahko podrobno poročala o babici. Bila je občutno olajšana. Operacija je šla kot po maslu, babica se dobro počuti in bo kmalu okrevala. Tudi Tadej je občutil olajšanje in nekako si je celo dopovedal, da ni bilo nič takega, kar je naredil. Globoko v sebi pa je vedel, da je ravnal narobe.
(...)
Ko je zdaj sedel v veroučni učilnici in razmišljal o vsem tem, mu je bilo brez kančka dvoma popolnoma jasno, da je bil to njegov padec pod križem. Ni ga zmogel glasno priznati pred sošolci in prijatelji. To, kar je naredil on, je bilo vse kaj drugega kot zmerjanje mlajše sestre ali bahanje pri košarki. Kaplan tudi ni silil vanj, v nikogar od otrok. Razumel je, kaj se dogaja za zamišljenimi obrazi njegovih veroučencev. Vedel je, da je marsikdo od njih v tem trenutku spoznal svoj padec, pa tudi smisel in namen spovedi. Pri spovedi ne gre za to, da duhovniku našteješ nekaj splošnih grehov, dobiš odvezo in napraviš kljukico. Gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš. ... (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Del pripovedi iz knjige Zakaj je tudi pri nas tako - Križev pot za mulce (Eva Slivka), ki ni "običajen" križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne ... to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe ... deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami ... "Glavni junak" je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času "opremili" z razmišljanji s križevega pota ... V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na "poti križa". In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine ... pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Postaje velikega tedna bi želel opazovati kot postaje naše notranje poti do Boga. Na cvetno nedeljo praznujemo Jezusov prihod v sveto mesto Jeruzalem. Triumfalni Jezusov prihod je veliko nasprotje temu, kar se bo v naslednjih dneh dogajalo v mestu: izdaja Jezusa, njegova obsodba in križanje. Toda cvetna nedelja nam pokaže, kdo prihaja v Jeruzalem na mladem osličku.
Liturgija cvetne nedelje se začne s slovesno procesijo. Verniki se zberejo zunaj cerkve, duhovnik prebere evangelij o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Ljudje prinesejo oljčne vejice in skrbno narejene butarice (presmece, pušeljce ... ,ki jih duhovnik blagoslovi. Nato gre procesija s pesmijo in molitvijo v cerkev, ki je simbol za sveto mesto Jeruzalem. S to procesijo je izraženo hrepenenje po miru. Mir, ki prihaja z Jezusom in odhaja z njim v nebesa, bi naj napolnil tudi nas na zemlji.
Procesija nas spomni na to, kdo je v resnici Kristus, čigar trpljenje bomo poslušali med sveto mašo. Ko ga z zelenjem častimo kot kralja, tudi sami občutimo njegovo kraljestvo: in kot kraljevski ljudje vstopimo v naš Jeruzalem, mesto miru. Če Jezus kraljuje v nas, je naša notranjost kraljestvo miru, v nas je Jeruzalem, mesto miru.
Blagoslovljeno zelenje nesemo domov in z njim okrasimo hišo: Jezusov mir prinašamo tudi domov. S tem tudi na zunaj priznavamo, da je Jezus naš pravi kralj, ki bi naj vladal tudi v naših domovih in srcih. To zelenje naj nas spominja, da smo kraljevski ljudje in da naj tudi naša srca napolni Kristusov mir. Ljudje zaupamo, da z blagoslovljenimi vejicami prinašamo na domove Božji blagoslov, ki nas spremlja skozi vsakdan.
V evharistiji te nedelje beremo Kristusov pasijon, vsako leto iz drugega evangelija: letos beremo Lukovega.
Luka v svojem pasijonu poudarja predvsem križev pot, saj hodimo skupaj z Jezusom, ki nas vodi v življenje. Skozi trpljenje mu sledimo v veličastvo. Jezusova pot je vzgled za našo pot, ki nas skozi mnoge stiske vodi v Božje kraljestvo.

Osebne vaje
Ko si prinesel domov blagoslovljeno butarico, vejico ... si predstavljaj: Kristusov mir vlada tudi v tvojem domu. Toda to je mir, ki ga vedno znova ogrožajo konflikti, kakršne bomo lahko opazovali tudi ta teden skozi Jezusovo trpljenje.

• Kje potrebuješ mir, ki si ga z blagoslovljenim zelenjem prinesel na svoj dom, da boš lahko obvladoval konflikte vsakdana?
• Kateri konflikti ti povzročajo bolečine, kaj je tvoj pasijon?

Prosi Jezusa, naj te spremlja skozi konflikte, ki morda nastajajo pri tebi doma - ali pa te čakajo drugje, ko dom zapustiš.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod
trkam na vrata tvojega usmiljenja,
ker se zavedam svoje malomarnosti
in vseh napak v svojem življenju.

Gospod,
trkam na vrata tvoje pravičnosti,
ki nas presoja z ljubeznijo
tako, da vedno zmaguje dobro.

Gospod,
trkam na vrata tvoje potrpežljivosti,
ki vidi moje zgrešene korake in poti,
pa čaka, dokler se mi vest ne zbudi.

Gospod,
trkam na vrata tvoje modrosti,
edino ona pozna vse moje nagibe,
ki usmerjajo moje življenje.

Gospod,
trkam na vrata tvoje očetovske skrbi
s prošnjo, da bi po slovesu
od tega sveta vstopil v večni dom.

s. U. Bittner, Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2022), 2.

  Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj