»Kaj je treba še narediti?« je vprašala tajnica. Zelo zaposleni direktor je pogledal na uro in v beležnico.
»Moral bi biti že zunaj. Takoj moram prenehati delo.«
Tajnica se je nasmehnila: »Da ne pozabite, tu je še pismo vašega sina, kakšno darilo si želi za Miklavža. Ne pozabite, da je Miklavž že čez tri dni.«
»Hvala Bogu, da ste se vsaj vi spomnili,« je zavzdihnil prezaposleni direktor. »Bojim se, da je moj sin malo jezen name. Morda ima tudi razlog za to. Tako malo časa imam za svojo družino. Ko se zvečer vrnem domov, je otrok že v postelji. Saj skoraj nikoli ne govoriva. Vsaj za Miklavža bi ga rad razveselil z lepim darilom. A kaj, ko nimam časa … Naredimo tako: vi boste šli kupit darilo. Ne glejte, koliko stane. Preberite pismo in mu kupite, kar si želi.«
Tajnica je odprla pismo in smeje se dejala šefu: »Vedno izpolnim vaša naročila, toda tokrat ne morem.«
»Zakaj pa ne? Mar danes osemletnemu otroku ni mogoče priskrbeti, kar želi? Dajte, pokažite mi pismo!«
Brez besed je tajnica pomolila direktorju sinovo pismo. Sin mu je napisal:
Dragi očka!
Za Miklavževo darilo si želim, da mi v prihodnjem letu vsak dan pokloniš pol ure časa. Nič drugega.
Tvoj sin.

zgodba Darilo za sina je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 37. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Nekdaj smo se 10. decembra spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti ... O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)

IME in GOD:
Judita je svetopisemsko ime in izhaja iz hebrejskega imena Jehudít v pomenu 'judovska, iz Judeje', tj. 'Judinja'. V vulgati je oblika Iudith, v grščini Júdith. Moška oblika imena Judita je Juda, tj. Jud, hebrejsko Jehúd, ki ga razlagajo iz pridevnika jehudí 'judovski'. Različica Dita je nastala po opustitvi prvega zloga Ju-dita, Ditka pa je tvorjenka na ‑ka iz imena Dita. Ime Juta, nemško Jutta, Jutti, je lahko nastalo tudi po naslonitvi na germansko plemensko ime Juti. Pogosta angleška različica Judy se je posplošila in pomeni 'ženska oseba v lutkovnem gledališču' in pogovorno 'ženska; dekle' (gl. tudi izraz marionéta, ki je nastal po francoski manjšalnici imena Marion – Marionette). (dr. Janez Keber)

S. Čuk, Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - M. Čuk. Koper: Ognjišče, 2018, 330.

 več o sv. Juditi:

"V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova..." Tako se začenja evangeljski odlomek 29. navadne nedelje (letos 21. oktobra). Glavni osebi prilike, s katero Jezus svoje poslušalce (in tudi nas) spodbuja, da morajo vedno moliti in se ne naveličati, sta uboga vdova in brezvesten sodnik. Podoben par najdemo tudi v svetopisemski knjigi, ki nosi ime po glavni "junakinji", pobožni vdovi Juditi (ime je simbolično, pomeni "Judinja" in pooseblja žlahtno bistvo najčistejšega judovstva); njej nasproti stoji Holofern, debel in pohoten vrhovni poveljnik vojske babilonskega kralja Nabukadnezarja, ki oblega mesto Betulijo, kar naj bi bilo "prikrito" ime za Jeruzalem, saj pomeni "Hiša Božja". Svetopisemski avtor ni imel namena pisati zgodovinsko točnega sporočila, čeprav je neko zgodovinsko ozadje obstajalo, hotel je napisati poučno in vzgojno knjigo, versko spodbudno branje.

Pozornost posvetimo Juditi, ki je za Izraelce postala "mati domovine", ker je s svojo krhko žensko močjo, ki jo je podpirala neomajna vera v Boga, premagala silovitega sovražnika. Trdnjava Betulija je bila oblegana, vodnjaki in kapnice so usahnili, mesto bo vzdržalo le še pet dni. Ljudje so bili obupani. Ko je bogata in lepa vdova Judita slišala, da se misli mesto predati sovražnikom, je obljubila svojo pomoč. Najprej se je v iskreni molitvi obrnila k Bogu, potem pa se je po njegovem navdihu odpravila v sovražni tabor, kjer je s svojo lepoto "oslepila" sovražnega vojskovodja Holoferna. "Vendar tudi sredi sovražnega tabora Judita ne pozabi Boga," beremo v uvodu v Juditino knjigo v Slovenskem standardnem prevodu (Ljubljana 1996). "Dan za dnem se posti, noč za nočjo se odpravlja k molitvi in očiščevalnim obredom. Končno nastopi njen trenutek, ko po neki gostiji pijanemu in spečemu Holofernu z njegovim lastnim mečem odseka glavo. Po opravljenem junaškem dejanju se s Holofernovo glavo srečno vrne v Betulijo. Ob novici o uboju svojega poglavarja se sovražna vojska spusti v beg. Zmagoviti Izraelci zasledujejo svoje sovražnike daleč prek meja svoje domovine, Judito pa proslavljajo kot svojo rešiteljico."

Slovenski življenjepisec te svetopisemske junakinje pravi: "Če pozorno beremo zgodbo, vidimo, da vsa svetloba v njej pada na eno osebo -na junaško Judito, ki ni dala knjigi samo ime, marveč ji je bila tudi povod, da je bila napisana. Če prezremo njeno zvijačnost, ki jo je uporabila za to, da je rešila svoje ljudi v največji stiski, to bogato in lepo vdovo označujejo bogaboječnost, zaupanje v božjo pomoč, pogum in hrabrost, zvestoba do pokojnega moža in naposled tudi njena velikodušnost, s katero je svoj bojni plen darovala Gospodu kot zaobljubljeno daritev."

Te lastnosti, zlasti pa njena čistost in njena duševna moč, so bile povod, da so Judito navajali kot predpodobo Jezusove matere Marije: Juditin hvalospev Gospodu za zmago na Holofernom so uporabljali v marijanskih molitvah, kjer Juditino zmago primerjajo z Marijino zmago nad kačo, ki ji je glavo strla.

S. Čuk, Svetopisemski lik, v: Ognjišče 10 (2007),16. in v knjigi ČUK, Silvester. Svetopisemski liki. Koper: Ognjišče, 2014, str. 50.

V nekem samostanu ni bilo vse tako kot bi moralo biti. Redovniki so bili naveličani, ni bilo ognja in navdušenja, svojih dolžnosti niso opravljali vestno, njihove molitve so bile površne. Mladi niso več vstopali v samostan.
Nedaleč od samostana je živel puščavnik. Veliko je molil in ljudje so govorili o njem, da je svetnik. Opat samostana se je nekega dne odpravil k njemu, da bi se z njim pogovoril. Sveti mož je bil opatovega obiska vesel in ga je prisrčno sprejel. Predstojnik je puščavniku potožil o težavah v samostanu. Ob koncu pogovora je puščavnik opatu dejal: »Reci bratom v samostanu, da med vami živi Mesija, Odrešenik!« Opatu je bil silno presenečen. Hvaležen se je poslovil od puščavnika in odhitel domov.
Takoj je sklical brate in jim povedal novico. Tudi bratom je vzelo sapo. Od tega dne se je v samostanu življenje spremenilo. Ko so se bratje srečevali, so si mislili: kaj pa če je on Mesija, Odrešenik. Drug do drugega so bili prijazni, trudili so se, da bi premagali svojo slabo voljo in bili do sobratov ljubeznivi - saj je vendar nekdo od njih Odrešenik.
Kmalu se je glas o nenavadni spremembi v samostanu razširil in ljudje so začeli prihajati k njim. Številni so se odločili za življenje v taki skupnosti. V samostan se je vrnilo življenje in med brati je zavladalo veselje.
⨳ ⨳ ⨳
»Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov,« nas opominja Jezus. Bodimo pripravljeni, kajti ko ga ne pričakujemo in ko najmanj mislimo, bo prišel Sin človekov in nas bo obiskal.
Tudi nam se Bog približuje v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem delu in obveznostih, v enoličnih opravilih in dolžnostih, v redni molitvi in v ljubezni do sozakonca ali do otrok, do bratov in sester. V vseh in v vsem tem prihaja Kristus neopazno k nam. (Zgodbe za srečo v družini, 83)

zgodba Med vami je Kristus je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 13-14. ... in v knjigi Zgodbe za srečo v družini, str. 83.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Neki slep mož je z menoj stal sredi množice potnikov v letališki stavbi. »Počakaj me tu,« sem mu dejal. Želel sem mu prihraniti neprijetno prerivanje po ogromni stavbi, zato sem ga pustil v varnem kotičku. Sam sem odšel potrdit vozovnico, oddat pošto ter preverit prihode in odhode letal.
Vračal sem se k njemu in ga iz razdalje opazoval. Mirno je stal tam. Ljudje so hodili okrog njega. Neki otrok je strmel vanj. Nosač je okoli njega znosil prtljago. Fant, ki je prodajal časopise, se je čudil, zakaj časopisov niti ne pogleda. Slepi mož je samo stal.
Odmev korakov, različni ropot in neznani glasovi, ki so jih povzročali ljudje s svojim prihajanjem in odhajanjem, mu niso nič pomenili. On je stal tam in čakal, da se vrnem.
Čakal je potrpežljivo, v prepričanju, da se bom vrnil. Na njegovem obrazu ni bilo niti sence dvoma. Na njem si lahko opazil le pričakovanje: Vrnil se bo, me prijel pod pazduho in me peljal naprej.
Ta pogled slepega moža z zaprtimi očmi, ki je stal sredi vrveža, me je spomnil, kakšno bi moralo biti kristjanovo pričakovanje v adventu: polno vere in zaupanja v Gospoda, ki gotovo pride!

zgodba Pričakovati je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 26. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

O Brezmadežna, mnogi ne poznajo niti tvojega imena.
Drugi tičijo v močvirju nemoralnosti
in si ne upajo povzdigniti oči k tebi.
Spet drugi menijo, da te za dosego
svojih življenjskih ciljev ne potrebujejo.
Obstajajo tudi mnogi, katerim satan,
ki te sam noče priznati za Kraljico
in je zato iz angela postal satan,
prepoveduje poklekniti pred teboj.
Mnogi te ljubijo, toda le malo je takih,
ki so pripravljeni za tvojo ljubezen
vse pretrpeti in sprejeti vsako delo,
vsako trpljenje, celo žrtvovati življenje.
Kdaj, o Gospodarica,
boš zavladala v vseh srcih?
Kdaj te bodo vsi prebivalci Zemlje
priznali za svojo Mater in Očeta v nebesih
za svojega Očeta,
da se bodo potem čutili
kot bratje med seboj?

sv. Maksimilijan Kolbe, v: Ognjišče 8 (2010), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Mesto je nenadoma zajela čudna epidemija. Začela se je kot prehlad: okuženi so začeli kihati, potem jim je koža malo posivela, dokler ni bolezen udarila z vso močjo. Oboleli so najprej postali pohlepni, potem predrzni, celo tatinski in drug do drugega strašno nezaupljivi. Misel na denar je prevladala nad vsemi drugimi mislimi.
»V življenju je pomemben samo denar. Z denarjem lahko dosežeš vse,« so trdili.
Z mislijo na denar je prišel tudi strah. Prodajalci blagajn in varnostnih ključavnic niso mogli ustreči naročilom.
V družinah so starši kradli denar iz hranilnikov svojih otrok. Otroci pa so samo še spraševali: »Koliko mi boš plačal?« Ne samo zato, da so pomili posodo, ampak tudi za to, da so se šli v park igrat.
Lekarnar je poskušal bolnikom razdeliti knjige o velikodušnosti in dobroti. Toda bolniki so knjige hiteli prodajat. Neke sobote popoldne je nastal velik pretep na glavni ulici zaradi enega samega kovanca.
Življenje v mestu je postalo neznosno. Skoraj vsi so hodili okrog oboroženi, bogatejši so najeli telesne stražarje. Bolnikom se je videlo, da so nesrečni. Predvsem pa so delali nesrečne tiste, ki so z njimi živeli. Slišal si lahko samo besede: denar, menjava, obresti ... Župan in občinski svetniki so sklenili, da se gredo posvetovat k Barnabu, ki je bil samotar pa tudi malo čarovnika. Prosili ga bodo za zdravilo ali vsaj za nasvet.
Puščavnik z dolgo belo brado jim je pozorno prisluhnil. Bolezen je poznal, prav tako virus, ki jo povzroča. »To je strašen virus. Kdor se okuži, postane vedno bolj neobčutljiv, njegovo srce okameni, njegovi možgani pa se spremenijo v računalnik. Virus je mogoče za nekaj časa zatreti, če opravljamo dobra dela in smo velikodušni, a za stalno ozdravljenje obstaja samo eno zdravilo: voda s Pojoče gore. Najti morate močnega in pogumnega mladeniča, popolnoma duhovnega, ki bo to nalogo opravil samo iz ljubezni do ljudi. Voda velikodušnosti deluje samo, če jo res želimo, pričakujemo in sprejmemo. To je razumljivo, mar ne? Tudi če boste našli primernega mladeniča, ki se bo lotil te naloge – in ta ne bo tako lahka – bo zdravilo učinkovito samo, če ga bo kdo pričakoval.«
»Vsi ga bomo pričakovali!« so v en glas zagotavljali župan in svetniki.
Naslednji dan so po vseh zidovih v mestu viseli plakati: »Iščemo pogumnega mladeniča za junaško dejanje.«
Dva tisoč mladeničev se je odzvalo na razpis. Ko so zvedeli, da za to ne bodo dobili nikakršnega plačila, pa so odstopili vsi, razen enega. To je bil velik, prijeten fant, predvsem pa zaskrbljen zaradi nenavadne bolezni, ki je razsajala v mestu. Ime mu je bilo Jože.
Župan in svetniki so mu razložili, kakšna je njegova naloga, čeprav niso imeli pojma, kje naj bi bila Pojoča gora. Jože jim je mirno dejal: »Poiskal jo bom!«
»Čakali te bomo,« so obljubili ljudje. »Na okna bomo vsak večer postavili luč. Tako boš vedel, da te čakamo.«
Jože se je odpravil na pot. Tri dni je odločno korakal proti goram daleč na obzorju. “Ko pridem do njih, bom samo še poiskal Pojočo goro,” si je mislil. A se je motil. Po desetih dneh hoje se je zdelo, da so gore še bolj daleč. Vendar Jože ni odnehal. Mislil je na meščane, ki ga gotovo čakajo. Minilo je še deset dni in potem še deset mesecev.
V mestu so prve noči res na številnih oknih bile prižgane luči. Bila je prava paša za oči. Prižgane luči so bile zares znamenje upanja: pričakovali so vodo velikodušnosti, ki naj bi jo prinesel Jože. Bolj ko je mineval čas, manj luči je gorelo. Nekateri so na luči preprosto pozabili, drugi pa so zaradi svoje bolezni varčevali. Večina meščanov pa je po kakšnem mesecu menila, da Jožetu ni uspelo in ga ne bo več nazaj.
Toda po enem letu je Jože prišel do gora. Te so od začetnih nizkih vzpetin postajale vse višje, bolj strme in težko prehodne. Fant je pozorno prisluškoval, da bi zaslišal Pojočo goro. Toda kakšna je piskala, ko je zavel veter, druga je bobnela, ker so po njenem pobočju tekle vode, pela pa ni nobena.
V majhni koči pod gorami je srečal starega pastirja in ga vprašal za Pojočo goro. Pastir mu je ponudil skodelico svežega mleka in dejal: »Pojoča gora? Seveda vem, kje je. Ne da mi spati, ko v tistih krajih pasem ovce. Strma je kot steber in ob njej je velikan Pihač«
»Kdo je to?«
»To je velikan, ki se zabava, da odpihne dol tiste, ki se skušajo povzpeti na goro.«
Toda Jože je bil trdno odločen, da se povzpne nanjo. Stari pastir ga je pospremil do vznožja in mu zaželel srečo.
Gora je res pela z mogočnim glasom, a nekoliko razglašeno. Mladenič se je začel vzpenjati. Stene so bile strme in ostre, da je kmalu imel krvave roke. Bil je že skoraj na sredi stene, ko je zapihal močan veter in plezalec je padel precej metrov nižje.
Ko je padel, je slišal smeh velikana Pihača, ki se je naslajal nad mladeničevim padcem. Toda tudi to hrabremu Jožetu ni vzelo poguma. Napolnil si je žepe s kamni. Naložil si jih je tudi pod srajco in se začel znova vzpenjati. Sedaj je bil težji in vsak centimeter je terjal večji napor. Velikan je zopet zapihal, a tokrat mu plezalca ni uspelo niti premakniti. Zato je kmalu odnehal z neslano šalo.
Ko je Jože stopil na vrh, je tam zagledal izvir kristalno čiste vode velikodušnosti. Gora je štiriglasno pela Händlovo Alelujo. Vračal se je veliko hitreje. Izpolnil je nalogo in njegovo srce je bilo zadovoljno, saj bodo meščani spet srečni, kot so bili nekoč. Na hrbtu je nosil sodček z dragoceno vodo. Tudi če je ne bo dovolj za vse, sedaj ve pot do nje.
Do hriba, od koder se je videlo njegovo mesto, je prispel prav v noči, ko niso sijale ne zvezde ne luna. Zadnjih nekaj metrov do razgledišča je pritekel, a pogled ga je razžalostil in razočaral. Mesto je bilo zavito v trdo temo. Na nobenem oknu ni bilo luči. Nihče ga ni pričakoval: »Vse je bilo zaman. Ves moj trud! Nihče me ne pričakuje. Voda ne bo imela učinka!« Najraje bi zlil vso vodo, za katero se je toliko namučil. Sedaj pa ga je nekaj zaustavilo. Tam zgoraj je luč! Drobna trepetajoča lučka se je bojevala s temo med mestnimi zidovi.
»Nekdo me pričakuje!« se je od sreče zasmejal Jože in stekel proti svetlobi. Prepoznal je hišo in okno. V globini srca pravzaprav ni nikoli podvomil. Močno je potrkal in zaklical ime svoje zaročenke: »Rožamarija!«
Zaročenca sta se objela in dekle je zašepetalo: »Jaz sem te vedno čakala.«
⨳ ⨳ ⨳
Voda velikodušnosti, ki more ozdraviti mesto sebičnosti, učinkuje, samo če jo pričakujemo. Kdor ničesar ne pričakuje, običajno tudi ničesar ne dobi. Prav naša pričakovanja nam pomagajo živeti in nam dajejo moč za upanje in usmerjajo naše življenje. Zato ni vseeno, koga pričakujem.
Samo zaročenka je do konca čakala na Jožeta, ker ga je ljubila. Imeti moramo koga radi, da ga res pričakujemo.
Kaj danes ljudje pričakujemo? Ali še pričakujemo Božje odrešenje? Kaj pričakujemo v teh adventnih dneh? Počitnice, darila, praznovanje ...?
So v našem mestu, v naši župniji ljudje, ki pričakujejo Kristusa in njegovo sporočilo?
Če pričakujemo pomembnega človeka ali osebo, ki jo ljubimo, potem se pripravljamo na njegov prihod. Koliko pa se pripravljamo na Kristusov prihod?

zgodba Pričakovati je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 11. ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 28. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ

Pred božičem je učiteljica vprašala otroke: »Kdo od vas je reven? Kdo bi moral dobiti darilo za božič?«
Učenci, ki so se imeli za revne, so dvignili roke. Vas ni bila velika in vsi ljudje so se poznali med seboj. Pa ne samo po imenu, vedeli so tudi, kje kdo živi, kaj dela, kdo so njegovi starši in koliko denarja imajo.
Po pouku je učiteljica poklicala k sebi osemletnega Dana. Njegovi starši so pred kratkim prišli iz Afrike in vsi so vedeli, da je družina zelo revna.
Vprašala ga je, zakaj ni dvignil roke.
Dan je odgovoril: »Ker nisem reven.«
»Kdo pa je potem reven? Kaj misliš?«
»Otroci, ki nimajo staršev.«
Učiteljico je odgovor zmedel, da dečku ni znala odgovoriti in ga je poslala domov.
Naslednji dan je Danov oče prišel domov ves nasmejan. Povedal je, da ga je učiteljica obiskala na delu. »Ponosni moramo biti na našega Dana,« je dejal in povedal, kaj mu je rekla učiteljica.
Za božič se je Dan razveselil darila. V njem sta bila dva para novih športnih copat: en par zanj, drugi pa za sestrico. Nikoli še nista imela novih čevljev.
Pa tudi če ne bi dobila darila, bi Dan vedel, da je njegova družina bogata, ker imajo očeta in mamo.

zgodba Razlika ali kdo je res reven? je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 123. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Brezmadežna ... v svoje deviško naročje je sprejela Njega, ki je neizmeren in neskončen. Po njej se časti in moli Sveta Trojica, po njej se veselijo nebesa in radujejo angeli in nadangeli. Po njej se umikajo hudi duhovi, po njej je skušnjavec hudič padel iz nebes. Po njej je bil padli človek spet vzet v nebesa in je zasužnjeno človeštvo prišlo do spoznanja resnice. Po njej je bil dan vernikom sveti krst in olje veselja, po njej so poganski narodi prišli do spreobrnjenja ... nekaj misli o Njej ... o Mariji Brezmadežnii na njen praznik iz Zakladnice modrosti ...

• Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin.
• Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj ... Zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila pred porodom, da bi požrl njenega otroka, ko bi porodila (Raz 12,1–4).
• Nobeno človeško življenje ni brez napak, le brezmadežna Božja Mati stoji popolnoma čista pred Božjim veličastvom. Kakšno veselje, če pomislim, da je ta Devica naša Mati!. (sv. Terezija Deteta Jezusa)
• O Brezmadežna, vsa dobrotljiva, / sladka, čista Devica! / Greha oteta, Mati presveta, / bodi nam pomočnica!. (Peter Hicinger)
  
• Bog Oče je zbral vse vode in jih imenoval morje, prav tako je zbral vse milosti in jih imenoval Marija. (sv. Ludvik Montfortski)
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. (sv. Katarina Sienska)
• Prosite Marijo! Ničesar ne odkloni tistim, ki jo prosijo. Nikamor ne moremo vstopiti, če nas vratar ne pusti mimo. Marija pa je vratarica pri nebeških vratih. (sv. Janez Vianney)
• Marija je moja učiteljica: ona me vedno uči, kako naj živim za Boga. Moj duh se razžarja v tvojem molku in ponižnosti, o Marija! (sv. Favstina Kowalska)
• Marija, naša Gospa, je začetek našega veselja. To je njena vloga, ki jo zvesto izpolnjuje. Ali se res zavedamo, zakaj jo tako zelo ljubimo? Zato, ker je neomadeževano ogledalo Božje ljubezni. (sv. Terezija iz Kalkute)
• Marija, Kraljica ljubezni, čuj nad ženami in njihovim poslanstvom v službi človeštva, miru in razširjanja Božjega kraljestva. (sv. Janez Pavel II.)
• Marija, nova Žena, stoji zraven Kristusa, novega Človeka, v čigar skrivnosti edinole res v jasni luči zažari skrivnost človeka. (sv. Pavel VI.)
• Marija je velika vernica, ki se polna zaupanja izroča v roke Bogu in se tako prepušča njegovi volji. (Benedikt XVI.)
• Marija je podoba človeka, ki ga je Kristus popolnoma odrešil. Kdor torej hoče videti, kakšen je učinek Kristusovega odrešenja, naj se ozre na Marijo. (Tomáš Špidlík)
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo. (Fulton Sheen)
• Samo Marija v polnosti dojema veličino ure, ko se je Božje usmiljenje v podobi njenega Otroka sklonilo k grešnemu človeštvu. (Dominik Thalhammer)
• Gospod, pokaži mi svojo mater Marijo; v očeh ljudi je brez pomena in brez pomoči, v očeh Boga pa soodrešiteljica ... Daj, da nikoli ne zaprem svojega srca, da bom, ko bom sprejemal trpljenje sveta, trpel in zadoščeval kot Marija, tvoja Mati. (Michel Quoist)
• Marija, ki je bila brez vsakršne sebičnosti, brez slehernega greha, je bila tako čista kakor steklo zelo očiščenega okna, ki nima druge naloge, kot da sprejme sončno svetlobo. Če se veselimo te svetlobe, s tem obenem hvalimo čistost okna. (Thomas Merton)
• Marija, žena vsakdanjega kruha, daj nam razumeti, da kruh ni vse, da bančni račun ni dovolj, da nas napravi zadovoljne. Da miza, preobložena z jedili, človeka ne nasiti, če je srce prazno resnice. Da tudi najbolj začinjene jedi nimajo okusa, če v duši ni miru. (Tonino Bello)
• Brezmadežna! Tvoj Božji Sin je že v tvojem telesu posvečeval druge duše. Spomni se, da sem tvoj otrok in spolni mi moje prošnje!. (Cvetana Priol)

***

• Kdor iz srca časti Devico in Mater Marijo, trdno stoji v kraljestvu Božjem. Kjer vlada Marija, noče vladati sama, ampak hoče, da z njo in nad njo vlada Gospod Jezus Kristus. Ona se mu je prva klanjala, klanjala kot Bogu in svojemu kralju. (Anton Bonaventura Jeglič)
• Marija se je zavedala, da Jezus ni samo njen, ampak da ga je prejela kot Odrešenika vseh ljudi. S tem spoznanjem se je podala na pot, ki jo je vodila na Kalvarijo, pod križ. (Gregorij Rožman)
• Marija je “veliki katekizem za odrasle”, ker nam kaže, kako je treba Kristusa Odrešenika prinašati svetu. (Stanislav Hočevar)
• Marija je križišče, kjer sta se za večno srečala in zedinila Bog in človek in kjer se kristjan v polnosti sreča s Kristusom. (Jožef Smej)
• Marija je najkrajša in najbolj zanesljiva pot h Kristusu in po njem k Očetu in v tem je obsežena vsa naša svetost. (Josip Šimenc)
• Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog. (Janez Zupet)
• Marija posebej želi, da tisti, ki so v njeni bližini in jih ožarja Božja milost, v žrtveni ljubezni rešujejo tiste, ki so daleč od misli na Boga in Božje kraljestvo. (Stanko Janežič)

***

• Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”. (Alojz Rebula)
• Marija, o sladko ime, / v bridkosti nade žar! / Ozdravljaš žalostno srce, / razveseliš vsekdar. / Zatorej ne prenehamo / in vedno k tebi kličemo: / Marija, varuj nas! (Andrej Praprotnik)
• Marija iz raja zdaj gleda na nas, / prosi Boga za otroke ves čas; / usmiljenje sije iz njenih oči, / srce ljubezni do nas ji gori. (Jožef Virk)
• Tvoje srce počastimo, / o Marija milostna! / V tvoje srce pribežimo / Mati božja usmiljena. (Marko Glaser)
• Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu Božjega odrešenja. (Pavel Berden)
• Mojemu srcu brezmejno si ljuba in draga. / S soncem obdana ti mojih si dni plamenica, / sredi viharnih noči moja zvezda vodnica. / Misel mi nate, Marija, živeti pomaga. (Ljubka Šorli)
• Marija, Mati ljubljena, / izprosi Ti nam milosti, / da vsi Boga poslušamo / z življenjem čast mu dajemo. (Zdenka Serajnik)
• Mati Marija, usmeri nas v Boga! / in dušam, ki so v temi, v senci smrti, / pokaži pot v Očetov dom odprti. (Alojz Kocjančič)
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč! (Luka Jeran)
• Marija, stvarjenja si dika zares, / med nebom in zemljo vse milosti vez. (ljudska)
• Vodi, Marija, po pravi nas poti, / da nas nobena skušnjava ne zmoti; / varuj in brani nas vse dni, / da nas sovražnik ne dobi. (srednjeveška ljudska)
• Marija, ki ponižna vsa / Bogu si izročila se / in zdaj Kraljica si neba, / ti bodi nam Zavetnica. (Bogoslužni molitvenik)

pripravlja Marko Čuk