Knjiga Angeli zate je nadaljevanje predhodnih dveh, ki sta z naslovoma Angeli na poti življenja (2017) in Čisto vsakdanji angeli (2019) že izšli pri Ognjišču. Pater Janez Šamperl je v uvodniku o knjigi zapisal: "Ob 40-letnici duhovništva bi jo rad – v zahvalo Bogu in tolikim ljudem: domačinom, prijateljem, dobrotnikom, asiškim romarjem, Frančiškovemu svetnemu redu, prostovoljcem in še mnogim, katerim sem bil oskrbnik Božjih skrivnosti – tudi tebi, ki bereš – podaril kot skromno darilo v znamenje svoje hvaležnosti.
Želel sem narediti izbor angelov iz prvih dveh knjig in dodati še kakšnega novega, ki je medtem nastal, a je bil odgovor urednice Hedvike Dermol Hvala popolnoma nepričakovan: »Ne, ne, pater, izbor angelov ohranite za kakšen poznejši čas, za kakšno drugo obletnico. Zdaj le pišite, zagotovo se bo nabralo dovolj angelov za novo knjigo.« Nisem bil najbolj prepričan, da bo to uspelo, a prišel je čas koronavirusa, ki je prinesel veliko ‘angelskega časa’ za razmislek, snovanja in navdihe. Število zapisanih angelov se je hitro večalo in močno preseglo načrtovano. Zamislil sem si namreč: če Bog da, naj bo v knjigi simboličnih 40 angelov za 40 let mojega duhovništva – torej za vsako leto po en angel zate, zame, za vse, posebej še za umetnico Miro Ličen, ki je prispevala svoje prekrasne angele na steklu. S svojo tehniko slikanja je dosegla, da angele, ki so po svoji naravi čisti duhovi, lahko ‘vidimo’ in jih občudujemo v njihovi harmoničnosti, drugačnosti in prosojni lahkotnosti. (...)

 V nekoliko neobičajnem letu 2020, ko se je čas začel vrteti malce drugače, je p. Janez ponovno pustil angelom prosto pot. Božji poslanci so tako stopili iz svoje nevidnosti in postali več kot samo črke na papirju. Spregovorili so z jasno mislijo, včasih odmaknjenostjo, predvsem pa z dramečo milino, ki bralca ne pusti ravnodušnega.
Izbrani angeli simbolično ponazarjajo 40-letno duhovniško pot in so razvrščeni v štiri skupine. Sklop prvih desetih angelov z naslovom Odpiranje duhovnih oči nas vodi po poti razmišljanja, iskanja, veselja, trpljenja do spoznanja o življenjskem pomenu vogelnega kamna, opore v Bogu. A še tako močni temelji se lahko zamajejo, ko na pot stopijo nepredvidljive prepreke. So lahko za človeka spodbuda, prebujenje?
Prisluhnimo prhutanju kril in začutili bomo pravo smer. Tudi v Negotovosti jutrišnjega dne angeli ne dopustijo, da bi obstali, obupali. Čeprav žalostni ugotavljajo, da vrednote med nami kopnijo, da so naše oči zatemnjene, naš korak utrujen, človeško drvenje zaskrbljujoče, gre življenje naprej. Napovedana nadloga sicer nekoliko zaustavi naš korak, a angeli solzne doline razpodijo temne oblake. Ponovno se zavemo kamnov ob poti, sonca in lune, bližine ljudi. Asiški sneg očisti naš svet, in v človeku, popotniku skozi življenje, se znova rojeva upanje: »Zaupaj, saj si med brati.«

Štirideset angelov je tako pod prsti p. Janeza zaokroženo spletlo venec pričujoče knjige. Vsak zase in vsi skupaj so Božji poslanci za nas, za ljudi. Odprimo svoja srca in prepustimo se šepetu, dihu in glasbi nevidnih perutnic, ki »nenehno igrajo Božjo melodijo«. (mag. Hedvika Dermol Hvala)

iz vsebine:

Lepi so,
ti angeli,
Božji poslanci.
V neizmernih trumah
in korih se gibljejo.
Njihove peruti se prepletajo,
a nikoli ne zaletajo.
Angelski jezik govorijo,
se nebeško smejijo,
drug z drugim svoj prostor
delijo,
dobri in srečni,
neoporečni,
popolnoma čisti.
Eni s citrami,
drugi s cimbalami,
tretji z angelskimi glasbili
nenehno igrajo
Božjo melodijo.
Drugi kot poslanci
k ljudem na zemljo hitijo,
saj vsak človek ima
svojega angela varuha.
Tu in tam ima kdo tudi
dva ali tri,
odvisno,
koliko potrebuje pomoči.
Tretji so nadangeli,
ki jih Najvišji
pošilja za izjemne stvari.
Tako se ta angelski svet
po Božji dobroti
vrti
v blagor vseh ljudi,
v blagoslov vseh stvari.
Angeli

ANGELSKA HARMONIJA

Angelska harmonija
človeku pota odstira,
ga krepi in opogumlja,
za roko ga vodi,
da ne zablodi.
K sebi ga stiska,
ko življenje nanj pritiska,
ko se netijo dvomi
ali padajo življenja zastori.
Angelska harmonija
je Božja, je večna,
nam, umrljivim ljudem
se na žalost nemalokrat
zdi odvečna,
tečna.
Zato mnogi glasbo
navijajo
do skrajnih meja,
še kaj použijejo, da so kul od sveta.
Angelska harmonija
pa ne popušča,
ker Gospod ljubi vsakega,
tudi če posameznik tega ne dopušča.
Angela – svojega poslanca
mu pošilja na dnevne poti,
da mu nenehno o ljubezni govori.
Zbudi se, človek,
na vrsti si ti –
ljubi Boga, sebe in bližnje ljudi.
Angeli

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je pošla

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Razmišljanje o tem, kako delujejo vrednote, smo sklenili z ugotovitvijo, da je delovanje vrednot odvisno od tega, kako so ponotranjene. Če vrednote delujejo le kot neki skupek pravil, načel, stališč…, je njihova vloga v posameznikovih odločitvah vprašljiva.

Srečujemo se s kar veliko pestrostjo védenja in delovanja ljudi, ki kaže na velika odstopanja od vrednot:
V prvi skupini so ljudje, ki so vzgojeni brez vrednot in vrednot ne poznajo. Takim ljudem so pač osnovno vodilo v življenju njihove potrebe. V razmišljanju o potrebah pa smo ugotavljali, kako nejasno je razlikovanje med človekovimi pristnimi, naravnimi potrebami – torej tistimi, katerih zadovoljevanje je nujno potrebno za življenje posameznika – in potrebami, ki so umetno vsiljene z zunanjimi vplivi, v resnici pa za človekovo življenje niso zelo pomembne. Tak človek je nezmožen prepoznavanja svojih lastnih potreb in svobodne izbire med njimi, saj so človeku najpomembnejša opora pri tem prav vrednote. V naši družbi, v našem času je tak človek tipični potrošnik, ki zlahka prestopa moralne in tudi zakonske norme.
V drugi skupini so ljudje, ki so vzgojeni v zelo togem okolju, kjer vrednote pomenijo pravzaprav »nedotakljiva pravila«, kjer so vse vrednote strogo podrejene verskim ali drugim prepričanjem – in so tudi ta prepričanja skrčena na skupek pravil, norm, načel, ki urejajo vsakdanje življenje. Tak človek postane suženj svojih vrednot, načel – torej fundamentalist. Če se tak človek po kakršnihkoli okoliščinah znajde v drugačnem okolju, z drugačnim načinom življenja, je v nevarnosti, da zavrže vse svoje vrednote – in postane »goreč pristaš novih prepričanj« - torej fundamentalist nove ideologije.
V tretji skupini so ljudje, ki so vzgojeni v okolju, ki jim ponuja preveč očitna dvojna merila: eno so deklarirana načela, deklarirane resnice – drugo pa je resnično življenje. Tak posameznik vrednote lahko sicer dobro pozna – jih pa ni sprejel za svoje, torej tudi sam živi »dvojno življenje«. Pozna in priznava vrednote, pričakuje od drugih, da bodo živeli v skladu z njimi, sam pa živi le pod vplivom svojih potreb, resničnih in tistih, ki jih pač postavi v ospredje svojih življenjskih ciljev. Vrednote so torej v tem primeru podrejene potrebam!

Torej smo pri vzgoji! Vzgoja pa je zapleten proces, ki ga sooblikujejo zavestni, načrtni vplivi staršev, učenje, nezavedni procesi, ki jim je otrok pasivno ali aktivno priča, v katere je vključen (od prenosa vzorcev, do travmatskih izkušenj), vplivi vrstniškega okolja, vplivi učiteljev in vzgojiteljev, vplivi širšega okolja (od vplivov medijev, do vplivov, ki jih imajo živi stiki z okoljem).
Z vzgojo »brez vrednot« se tu ne bomo ukvarjali – starši, ki tako vzgajajo svoje otroke, po vsej verjetnosti nikoli ne bodo brali teh sestavkov!
O togi vzgoji kaže vsaj nekoliko spregovoriti! Včasih imam občutek, da se tudi znotraj krščanskih skupnosti srečujemo s pogledi in razmišljanji, ki podpirajo takšno vzgojo – pa čeprav je ta podpora zelo prikrita, skrita za zelo lepimi idejam… Pri tem se morda celo sklicujejo na svetopisemske odlomke, ki podpirajo trdo vzgojo, na nekaterih mestih celo nasilno. Nikakor ne mislim trditi, da si ta svetopisemska mesta zgrešena - gre le za to, da jih ne smemo uporabljati iztrgano iz konteksta in celote. Ne samo na drugih mestih – celo tudi v istih knjigah in istih poglavjih Sveto pismo govori tudi o ljubezni, o spoštovanju otrokove osebnosti in o preizkušnjah. Predvsem pa o svobodni volji, o svobodi: že na samem začetku, v poglavjih o stvarjenju sveta, beremo, da je Bog dal človeku svobodno voljo. Taki starši pa s preveč togo, avtoritarno vzgojo to svobodo, ta izjemni božji dar, v otroku uničijo, zlomijo – in vzgajajo svojega otroka v podredljivo osebnost, ki nima samospoštovanja, ki ne živi v svobodi, ampak v strahu. Otrok, ki se pretirano boji svojih staršev, se tudi (če je verno vzgojen) pretirano boji Boga. Vrednote, ki jih ob tem prevzame, temeljijo na tem strahu. Ko tak otrok odraste, lahko ostane in živi kot toga, podredljiva, nesamostojna, nezaupljiva osebnost – ali pa se ob srečanju s svobodo, ki jo danes zunanji svet poudarja v tako sprevrženi obliki – navidezno »osvobodi« tega strahu – in s tem, ko odvrže strah, odvrže tudi vrednote!
Ko govorimo o vzgoji z »dvojno moralo« moramo spet razlikovati vsaj med dvema velikima skupinama te dvojnosti.
Prva je dokaj obče znana in prepoznavna – gre za tisti znani vzorec, ki ga tako lepo zna prav vsakdo prepoznati in opisati – pri drugih: za vzorec »eno delati – drugo učiti«. Za vzorec torej, kjer starši otroke sicer lepo vzgajajo, v pravih vrednotah – ampak sami ne živijo skladno s temi vrednotami. Že stara ljudska modrost ve, da je najmočnejše vzgojno sredstvo zgled. Z življenjem, ki je v nasprotju z deklariranimi vrednotami, pa dajemo otroku zgled, da se vrednot ni treba držati. In velika verjetnost je, da bo ta otrok vrednote dobro poznal, jih načelno priznaval, sam pa se jih s svojim načinom življenja ne bo držal, bo živel mimo teh vrednot!

Druga skupina pa so starši, ki svoje otroke vzgajajo s pretirano popustljivostjo, permisivnostjo, z razvajanjem. Tudi ti otroci se vrednot »naučijo«, jih torej poznajo, lahko celo zelo cenijo, spoštujejo, jim vrednote »zelo veliko pomenijo«, toda sami ne živijo v skladu z njimi, saj tega starši od njih niso zahtevali, in živijo v neki življenjski drži, kot da vrednote veljajo le za druge!
Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kaj pomeni »življenje v skladu z vrednotami«. Ali to pomeni, da bomo vedno, povsod in dosledno živeli tako, da bomo uresničevali vrednote? To je resnično nemogoče! Najprej že zato, ker že vrednote same tega ne dopuščajo! Vzemimo kot primer dve zelo »močni« vrednoti: skrb za svoje zdravje in dobrodelnost. Če hočem »zelo dosledno« skrbeti za svoje zdravje, bom kaj hitro prišel do situacije, ko mi bo za karkoli drugega zmanjkalo časa, predvsem pa se bo hitro začel nevarno širiti krog tistih dejavnosti in opravil, ki ogrožajo moje zdravje! Če se zelo zagnano predam dobrodelnosti, se pa lahko kaj hitro znajdem v situaciji, ko zanemarim skrb zase, za svoje zdravje (tu ne mislim le na telesno, ampak tudi duševno zdravje). Potrebna je torej »prava mera«, »zdrava mera« vsega. A kje je ta »zdrava mera«? Odgovora na to vprašanje ni! Odgovor je v tem, čemur rečemo: človekova svobodna izbira!
Človek torej ne živi v skladu s svojimi vrednotami šele takrat, ko »postane popoln«, ampak ko živi zavestno in odgovorno, ko se trudi živeti v skladu z vrednotami in ko pri tem čim bolj zavestno izbira med sprotnimi možnostmi, ki jih ima na voljo! Kaj pa Jezusov poziv »Bodite popolni…!«? Jaz ga razumem v luči prej povedanega: torej, prosto povedano, zavestno se trudite postajati vse bolj popolni, vse bližje temu idealu popolnosti – pa čeprav je bolj ali manj jasno, da tega ideala do konca svojih zemeljskih dni ne bomo uspeli uresničiti!

Sedaj pa je že čas, da rečemo nekaj o tem, kako otroka vzgajati, da bo kot odrasel človek živel v skladu z vrednotami in da se bo kot svoboden človek zavestno trudil v svoji rasti, v približevanju popolnosti!
Strokovnjaki nas učijo, da se vrednote oblikujejo pri otroku v najstniških letih, v adolescenci. Toda to ne pomeni, da se vzgoja za vrednote začne šele v najstniških letih in še manj, da se v najstniških letih konča. Vzgoja za vrednote je proces, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo! Starši s svojim vzgojnim poslanstvom torej krmilijo, uravnavajo ta proces le do določene stopnje, do otrokove odraslosti, osamosvojitve. Od tu dalje ga pelje posameznik sam. Seveda ne povsem samostojno, še vedno pod vplivom celotnega okolja (v katerega sodijo še vedno tudi starši), vendar ima glavno vlogo sam! Prav to dejstvo pa še posebej poudarja vzgojno vlogo staršev: ta del procesa, ki se začne v najzgodnejšem otroštvu, namreč zelo pomembno vpliva na to, kako ga bo otrok sam nadaljeval, ko odraste!
Proces vzgoje za vrednote se začne s postavljanjem meja in pravil, z zapovedmi in prepovedmi! To se morda čudno sliši, pa vendar drugače ne gre. Otrok vrednot ne razume, ne dojema. Vrednote so abstraktne, niso stvarne, konkretne, otrok pa dozori, postane zmožen abstraktnega mišljenja in dojemanja šele okrog 9., oz. 10. leta starosti. Pred tem pa je zmožen razumeti, dojeti konkretna pravila, zapovedi, prepovedi, navodila, pojasnila… Otrok sicer zelo želi dobiti pojasnila, tolmačenja, razlage; radoveden je, in po tem sprašuje. Zmore pa sprejeti, dojeti, razumeti le zelo konkretne, stvarne razlage. To velja tudi za vrednote. Že majhen otrok se srečuje s temeljnimi vrednotami: s tem, kaj je lepo in kaj ni lepo, kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj pomeni delati dobro, kaj delati škodo, krivico…, pa tudi, kaj pomeni dom, družina, vera… A vse to otrok sprejema na zelo konkretnem nivoju. Večino tega otrok sprejme preprosto na čustveni podlagi – ker prihaja od staršev, ker si s spoštovanjem nekih starševskih zahtev, zapovedi, prepovedi, pridobi naklonjenost staršev, se izogne kazni… Vzgoja vrednot se začne torej sila preprosto – s tem, kar čisto vsak od staršev dobro zna in obvlada! Pomembno je, da starši zanjo otroku pojasniti, utemeljiti, zakaj nekaj od njega zahtevajo, da torej dopuščajo, spodbujajo njegovo radovednost. Ko dozori otrokova zmožnost abstraktnega mišljenja, pa je pomembno, da ta pojasnila presegajo nivo stvarnega, da se premikajo v polje duhovnih, presežnih razlag.
Že zgodaj v otroštvu, še posebej poudarjeno pa v najstniških letih, pa se dogaja proces ponotranjenja vrednot. Tudi ta proces traja vse življenje. V otrokovem življenju pa je ta proces v veliki meri določan z njegovimi možnostmi eksperimentiranja in s tem bogatitve lastnih izkušenj. Dokler otrok spoštuje neko prepoved, ker starši od njega to zahtevajo – to ne bo njegova vrednota. Če pa bo z lastno izkušnjo prišel do spoznanja, uvida v to, da je spoštovanje tega načela nekaj dobrega, koristnega, pomembnega – bo vrednota postala – NJEGOVA, se bo z njo poistovetil. In prav to naj bi bil poglavitni cilj vzgoje za vrednote: ustvarjanje pogojev, možnosti, da otrok vrednote ponotranji.

ŽORŽ, Bogdan. Kako delujejo vrednote. (Vzgoja za vrednote). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 5, str. 72-74 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

Za vse nas in za zmeraj ostaja naša učiteljica s. Vendelina.

Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci.

Edvina Novak, urednica kuharic sestre Vendeline (in mnogih drugih) ... poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru za Ognjišče je najprej spregovorila o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino (za izdajo prve knjige Kuharica sestre Vendelina (slovenska meščanska kuhinja):

S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili dobro obiskani. ...ko sem ustanovila svojo založbo, sem menila, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo.  ... Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!«
Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala. In začelo se je sodelovanje. Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. . Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.

Zakaj se je odločila še za izdajo druge kuharice Zmeraj sestra Vendelina, ki smo jo zdaj ponatisnili pri Ognjišču in jo tu predstavljamo?

Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.

Sestra. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.

celoten pogovor z Edvino Novak, urednico kuharic, si lahko preberete v Ognjišču:
RUSTJA, Božo. Edvina Novak: Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod (Gost meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13.

pripravlja in izbira Marko Čuk

KARTONKA Z ZAVIHKI

Knjiga Grem k maši bo pomagala majhnim otrokom razumeti, kaj se dogaja pri maši, in sodelovati pri njej. Otroške ročice bodo odpirale zavihke in odkrivale, kaj se bo zgodilo pri maši. Starši jim bodo lahko prebrali kratke spodbude: zapoj, ... prisluhni, ... pokrižaj se, ... daj svoj dar, ... skleni roke, ... podaj roko ...
Kartonko bodo lahko gledali doma ali v cerkvi. Grem k maši bo osvojila predšolske otroke z barvitimi ilustracijami in preprostim jezikom.

iz vsebine

Otrok gre k maši - skozi vrata lahko pogleda zbrane ljudi v cerkvi
Prihaja duhovnik - pripravljeni smo, da začnemo
Slišiš petje - zapoj tudi ti
Čas je za poslušanje - pazljivo prisluhni Božji besedi
Cerkovnik pobira darove za cerkev - prispevaj tudi ti svoj dar
Zbrano spremljaj mašo med povzdigovanjem
Mir z vami - podaj roko najbližjim
Bog naj te blagoslovi
Spoštljivo pozdravi Jezusa, ko odhajaš iz cerkve

pripravlja Marko Čuk

Zgodbe svetnikov in živali
Otroci so navadno navdušeni nad knjigami, v katerih nastopajo gozdne ali domače živali: medvedi, volkovi, jeleni, ... osli, psi, gosi, ptice, ribe ... In ko živali spregovorijo, njihove oči zažarijo. V tej knjigi so zbrane zgodbe (ne basni), ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetimi možmi in ženami ter živalmi. Opisujejo odnos svetnikov (Anton Puščavnik, Anton Padovanski, Martin Porres, Egidij, Frančišek Asiški, Janez Bosko …) do živali in njihovo neizmerno ljubezen do Božjega stvarstva.
Naj vas in vaše najmlajše kratke zgodbe v knjigi Košuta, miš in lišček očarajo ter vas pospremijo k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovih kreposti.

V knjigi Košuta, miš in lišček najdemo zgodbo o sv. Antonu, opatu in zaščitniku živali, ki pripovedujejo o svetniku, o prašičkih zdravilcih in o pujsku, ki se je spustil v pekel, da bi napravil nered. Sledi ji zgodba o sv. Karilefu in samici liščka (osatica), o nekem čudnem gnezdu, o potrpežljivem svetniku, pesmih in hvalnicah. Potem je tu zgodba sv. Martina iz Porresa, zdravnika živali, ki zna poskrbeti za odrezan rep, zmečkano tačko, zdelan uhelj, nenadno vročino ... Tu je tudi veliki zaščitnik živali sv. Frančišek Asiški, o njem v tej prvi njegovi zgodbi spregovorijo ptice, ki so zraven pri slavni pridigi. Med junaki zgodbe se pojavijo ribice, dva osla in vol. Sv. Frančišek nastopa tudi v zgodbi z volkom, ki je simbol strahu, podoba slabega, neusmiljen ... srečanje s svetnikom pa vse spremeni. Tudi zgodbo o medvedu najdemo na straneh te knjige, jezen je, lačen ... toda spet je vse drugače po srečanju s sv. Romedijem ... odslej bo na hrbtu nosil svetnika. V knjigi lahko preberemo tudi zgodbo sv. Serafina, o katerem se pogovarjajo živali ... zgodba sv. Egidija pripoveduje o velikodušni košuti, njenem mleku, lovcih, puščicah in božanju, ki premaga nasilje in krutost. Sveti Rok nastopa v zgodbi o gradu, strašni bolezni, vojni in najboljšem človekovem prijatelju ... Zgodba o sv. Riti je povezana s čebelami, ki prinašajo med za majhno punčko, sv. Farailda z zgodbo o gosi, ki je oskubljena, med oljem, soljo, žajbljem in rožmarinom - preživela ... zelo znana je tudi zgodba o ribah in sv. Antonu Padovanskem ... tu je še Antonova pripoved o lačni muli, ki zavrne svoj obrok hrane, in njenem gospodarju, ki je pravi osel. ... pa pripoved o reki, ki je ni mogoče prečkati, o skrivnostni živali, zvitem svetniku (sv. Frančišku iz Paole) in hudiču zidarju - zgodba presenečenja. ... zgodba sv. Garizima pa je že znana: kako majhen trn zaustavi močnega, strašnega leva. ... Za konec je tu še zgodba o sv. Janezu Bosku in sivčku ... (mč)

avtorja o knjigi

V zadnjih desetletjih se je pozornost do sveta narave, še posebno do živali, občutno povečala. Nastale so številne skupine in društva, ki nas vabijo k zaščiti in spoštovanju vsake oblike življenja. Njihovi opomini so vedno pogostejši in velikokrat zvenijo kot novost. Toda od nekdaj so ljudje, ki so prehodili duhovno pot, doživljali, razglašali in potrjevali skladnost, povezanost in ljubezen do vseh bitij. V krščanstvu je bila ta razsežnost vedno prisotna in je danes še bolj aktualna. To potrjuje tudi veliko dogodkov iz življenja svetnikov. Na teh straneh vam želiva ponuditi nekaj zgodb, ki pripovedujejo o izkušnjah prijateljstva in bratstva med svetniki in živalmi. Odločila sva se, da prvoosebne pripovedi zaupava živalim, bitjem, ki so zaznavala in razbirala univerzalni jezik svetnikov in zmorejo vzpostaviti preprost in neposreden stik z najmlajšimi. Med zbiranjem podatkov in kasneje med pisanjem besedila sva opazila, da je veliko zgodb prepletenih z domišljijo in čeprav temeljijo na trdnih in jasnih zgodovinskih odkritjih, se zdi, kot da bolj sodijo v svet pravljic. Zagotovo vas bodo očarale in vas pospremile k srečanju s svetniki in spoznavanju njihovega značaja, ki ga označujejo moč, zvestoba, nežnost, odločnost, iskrenost, nedolžnost in preprostost.

iz vsebine:

SVETI FRANČIŠEK ASIŠKI IN PTICE

Jaz sem golob.
Živim tu zgoraj, v zvoniku. V zvoniku, ki se dviga nad mestom Assisi.
Poznam vsako streho, vsako palačo, vsako cerkev, vsako hišo, vsako bedno kočo. Od tod nadzorujem ceste, trge, ulice.
Vidim ljudi, kako se premikajo, hodijo gor in dol. Neprenehoma gor in dol. Smešni so, zabavni, zanimivi. V meni zbujajo radovednost, a med njimi je nekdo, ki najbolj pritegne mojo pozornost.
On.
»Frančišek, Frančišek!«
Slišite? Kličejo ga. Njegov oče je. Peter Bernardone.
Peter je trgovec.
Težko je zapustiti sanje in posteljo s toplimi odejami, a glas njegovega očeta je močan, krepak. Z njim se ne razpravlja.
Frančišek se hitro spusti po dolgih kamnitih stopnicah. V trenutku vstopi v trgovino. Stranke ga že čakajo. Frančišek se sklanja, nasmiha, svetuje, prodaja. Prodaja dragoceno blago, prodaja mehke in pisane tkanine.
Zadaj za hišo ga ponosno opazuje oče.
Prepričan je: Frančišek bo postal spreten trgovec.
Ampak ali je to res zanesljivo?
Jaz sem golob, poznam vse skrivnosti tega mesta.
Od zgoraj opazujem vse stvari.
Ko nihče ne opazi, vidim Frančiška, kako naskrivaj zapusti trgovino. Vidim ga, kako teče po temnih ulicah, se vzpne na mestno obzidje. Vidim njegove oči. Sledim njegovemu pogledu, ki se dviga nad polja, gozdove, griče, ki sega daleč, ki gre vedno dlje, vedno dlje, da bi dosegel nevidno.
Kaj iščeš, Frančišek?
O čem sanjaš?
Frančišek zavzdihne. Počasi sestopa z obzidja, vrne se v trgovino.
In jaz? Jaz mu sledim.
Jaz sem sova.
Prebudim se v mraku, ko gredo vsi spat. Sem zadržana. Mir in tišino najdem ponoči. Resnici na ljubo bi bilo bolje reči sem ju našla, saj je kar nekaj časa, kar sta se mir in tišina preselila drugam. Zakaj? Ker je trušč neznosen, ko gredo iz hiše trgovčev sin in njegovi prijatelji.
Poglejte jih, tam so, zbrani okrog mize v gostilni.
Na ognju pražijo meso, pijejo vino, se smejijo, pojejo.
Vpijejo, da bo prihodnost čudovita, da bodo svet imeli v rokah. Nad glasovi vseh se dviga glas Frančiška. Pripoveduje o svojem orožju, svojem konju, svojih podvigih. Kmalu bo odšel v vojno, postal bo zavojevalec, slava
bo njegova.
In kriči in se smeji.
Potem luč v gostilni ugasne. Veselje, luč in prijatelji se izmuznejo vzdolž ulic.
Končno malo tišine!
V temi je ostal samo Frančišek. Sliši se njegovo dihanje in bitje njegovega srca. Gleda v nebo. Še nikoli se mu ni zdelo tako veliko. Na milijone zvezd trepeta, utripa, sije.
Kaj se dogaja, Frančišek? Se čutiš majhnega?
Frančišek skloni glavo in gre v noč.
In jaz? Jaz mu sledim.

(...)

Frančišek se je vrnil k svojim bratom. Bratom, ki so pogosto boječi, negotovi, omahljivi. Vrnil se je k tem bratom, ki imajo srce vedno polno vprašanj. Kam moramo iti? Kaj lahko naredimo? Kakšni moramo biti?
Frančišek išče odgovor. Obrne se. In nas vidi.
Vidi nas, ki smo mu sledili vse življenje.
Golob, sova, vrana, vrabec, lastovka, štorklja, brglez, kukavica, vodomec, stržek, taščica in sokol.
In z nami je še veliko drugih: golobice, črne vrane, sredozemski kupčarji, liščki, meniščki, grlice, šoje, srake, kljunači, sove, čuki, ščinkavci, galebi, kosi, slavčki, rjavi škarniki, gosi, jerebice, race, prepelice, kanje, škorci, fazani,
drozgi, čopasti ponirki, skobci, orli, strnadi, škrjanci.
Veliko nas je. Zelo veliko. Prekrijemo ves travnik.
Frančišek pride k nam. Hodi med nami. Ko gre mimo, nas boža s svojo kuto in nam govori: »Sestre ptice, slavite in ljubite svojega Stvarnika, saj vam je dal perje, da se lahko oblečete in letite. Iz vas je naredil posebna bitja, ki lahko svobodno letajo po zraku. Ve ne sejete, ne žanjete, pa vendar vaš Stvarnik skrbi, da vam ničesar ne manjka. Pojdite zdaj, poletite!«
In kot velik oblak se dvignemo s tal.
Hitri vzponi, nenadni spusti, kroženje, visoki poleti.
Nebo napolnimo z letenjem in petjem.
Potem se jata razdeli in vsaka od nas odide po svoji nevidni poti. Svojo hvalnico, svojo pesem ponesemo po vsej zemlji.
Zdaj ima Frančišek odgovor za svoje brate: »Pojdite po svetu praznih rok. Bodite kot one. Svobodni kot ptice.«

Vsa bitja so ustvarjena iz nežne ljubezni Očeta,
ki vsakemu dodeli svoj prostor na svetu.
Celo kratkotrajno življenje najbolj nepomembnega
bitja je predmet njegove ljubezni.
papež Frančišek: Hvaljen bodi. Okrožnica o skrbi za skupni dom, 77

pripravlja Marko Čuk

Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

Gregor nas z Zgodbami iz velike knjige in iz malega predala nagovarja s preprosto in življenjsko govorico ... kot preroki - v prilikah in prispodobah iz davnine ... prihodnjemu rodu ... izvirno in navdihujoče ... potiho - kot Božje šepetanje (stara zaveza) in vzhičeno in glasno, s petjem in ... grmenjem ...

Velikemu pripovedniku iskreno čestitam za izviren pristop in sveže misli, za ustvarjalno in hkrati stvarno obdelavo izbranih besedil, zlasti pa za brezkončno bogastvo duhovnega sveta, ki ga nosi v sebi in iz njega velikodušno nataka vsakemu, ki pride mimo. Kakor prerok Izaija: “O vsi žejni, pridite k vodi! In vi, ki nimate denarja, pridite, kupite žito in jejte! Pridite, kupite žito brez denarja in brez plačila vino in mleko!” (Iz 55,1). (škof Jurij Bizjak)

Sveto pismo, ki je za mnoge knjiga knjig, za nekatere izmišljena, za druge pa resničnejša od resničnega življenja, se začne z besedami: »V začetku je Bog …« In nekoč, pred davnimi časi, je v deželi za devetimi gorami in devetimi vodami živel oče, ki je svojemu sinu vsak večer pripovedoval zgodbe. In njegova prva zgodba se je prav tako začela z besedami: »V začetku je Bog …« Tej prvi zgodbi v knjigi sledi še sedemindvajset (27) drugih - zelo so povezane z drevesi - Bog Oče je logar... najprej je bilo seveda treba vse ustvariti ... že tedaj smo bili vsi v Božji zamisli ... tu je drevo življenja, Adam in Eva ... Kajn, Abel ... pa zgodba o potopu, o Noetu (podiranje dreves) smrti in življenju - novemu začetku (sajenje dreves) - Abrahamova zgodba, obljuba neštevilnega potomstva ... Izak ... začetek Mojzesove poti, rešitev čez Rdeče morje ... zgodba o zlati kravi ... hiša, krona, prestol, zlato ... bogastvo - Salomon ... ne prinaša sreče in rešitve - ta se skriva v Božjem srcu ... prihaja On, ki je Upanje. ki je Bog. Moj Bog. Moje upanje. Moj Odrešenik. Moj sin … Slišiš angele, ki pojejo v višavi? Pojejo in plahutajo s krili … kot liščki … v začetku. Pojejo ubrano. Večglasno. Ni ga med njimi brez posluha. Dobrodošel, Odrešenik. Dobrodošel, moj sin … Dobrodošel, Jezus!

V drugem (novozaveznem) delu pa je dvaindvajset (22) nenavadnih zgodb, ki jih je zapisal neznani evangelist: o mali deklici (Mariji), nenavadnem tesarju (Jožefu), o sanjah, o življenju, ki bo premagalo smrt ...  nenavadnem rojstvu, nenavadni zvezdi in treh modrih, o krstu (umivanju s Svetim Duhom) v Jordanu, o grmenju, ...evangelistu Janezu, o deklici Taliti, Lazarju iz Betanije ... o Petru, ki ni znal plavati (?), pa o blagrih, ki so nova Postava (samo z eno zapovedjo in še eno, ki je tej enaka ... tudi zgodba o mlajšem bratu je tu, o tistem, ki hoče po poti velikih, a se vrača k očetu, ... pa bogati mladenič, ki mu bogastvo ne osrečuje ... prav tako ne pomaga veliko Zaheju ... o sekanju češnje, razbojniku Dizmi in umiranju Jezusa na križu, o prihodu angela in peklenščka in o neki smrti ... On pa prinaša novo življenje, ki že klije ... odmreti je treba staremu in zaživeti na novo ... v zgodbi o Magdaleni in nenavadnem vrtnarju, o Tomažu, ki je videl jato golobov ... učenca Jezusa spoznata po lomljenju kruha ... Jezus prihaja med svoje prijatelje .... Jezus prihaja med nas

Kaj pa zgodba o ilustratorju? Brat Luka Modic sam spregovori o svojem likovnem povezovanju poetike in skrivnostnosti pripovedi: od naslovne zavese pred Najsvetejšim, ki razkriva, kaj se skriva zadaj: kerubina, ki igra na kitaro in prepeva, sedeč na skrinji zaveze, tam je tudi predal, iz katerega so vzeti osnutki za vsebino knjige ... do domačega praga na koncu ... do zlatih domačih vrat. Luka, po mnenju bralca, z ilustracijami zelo dobro sledi zgodbam ....ob marsičem na ilustraciji (drobnem napisu, simbolu ... vinjeti) sem se moral po prebrani zgodbi ... ustaviti, da bi v zgodbi (kot odmev) še enkrat poiskal povezavo (in vse ima neko zvezo - nič ni brezveze) ... nove (prave) poudarke, ki sem jih morda med branjem "preslišal" ali odrival

iz vsebine

ZGODBA O MLEKU IN MEDU
Abrahamovi potomci so po puščavi blodili štirideset let.
Po pripetljaju z zlatim teletom in viharjem je bil Bog namreč tako utrujen, da je za nekaj trenutkov zaprl oči. A kar je pri Bogu kratek hip, je na zemlji lahko cela večnost! Bog je zakinkal, ljudje pa so skrenili s prave poti … na stranpoti …  na kriva pota … Vrteli so se v krogu … nekajkrat prišli spet na začetek in začenjali znova. Bili so tudi taki, ki so se želeli vrniti nazaj, tja, od koder so prišli, med kamnite bogove … pa tudi tja niso poznali poti!
Ljudje so tako šli za nosom in za Mojzesom štirideset let in niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka.
A ko se je pozno popoldne Bog prebudil, se pretegnil in si pomel oči, je rekel: "No, saj ste že tu. Glejte, za onim hribčkom je obljubljena dežela!"
Ljudje so pohiteli na vrh hriba in pogledali na drugo stran.
Zagledali so bujne zelene pašnike, prek katerih se je razlivala reka, zagledali so polja, vinograde, gozdove … in v daljavi gore, ki jih je pokrival sneg … Potem ko so štirideset let okrog sebe gledali samo pesek in pesek in pesek, je bil
to brez dvoma čudovit razgled.
Pa vendar je nekdo rekel: »No … saj je lepo, nič ne rečem … ampak… kje pa sta mleko in med?«
»Točno,« je rekel drugi. »Mar ni Bog rekel, da se bosta v obljubljeni deželi cedila mleko in med?«
»Mojzes, ali si prepričan, da si nas pripeljal prav?«
A še preden je Mojzes lahko odgovoril, je zahajajoče sonce z zadnjimi svojimi žarki poljubilo gore in jih obarvalo z zlato in rumeno, da se je zazdelo, kot da niso več prekrite s snegom, ampak da se z vrhov cedi najslajši med …
Le hip zatem je na drugi strani vzšla luna in v njeni bledi

ZGODBA O NENAVADNEM POGREBU
Jakob je zvedel, da je ponoči umrl Lazar, bogat trgovec iz Betanije.
Poznal ga je sicer le bežno, a z njegovima sestrama Marto in Marijo je včasih hodil skupaj v šolo. V šestem razredu je bil nekaj časa celo malo zaljubljen v Marto.
»Spodobi se, da grem in voščim sožalje!« je rekel. Kupil si je nov črn plašč, črne čevlje in črno kravato. Ko je zagledal svoj odsev v čebru vode, si je bil neznansko všeč.
»Kar škoda me je za na pogreb!«
A v Betaniji ga je namesto pogreba pričakala veselica: Lazar, ki bi moral ležati v grobu, je z razposajenimi pogrebci plesal na mizi, pri kateri je na častnem mestu sedel tesarjev sin, ob njem pa Marija, ki je kar srkala vsako
njegovo besedo. Jakob je poiskal Marto. Našel jo je v kuhinji med lonci.
»Kaj se dogaja? Mar Lazar ni umrl?«
»Je. Pa ga je tesarjev sin poklical iz groba. In namesto sedmine imamo zdaj celo ohcet. A pomiješ krožnike, prosim?! Za vse sem sama. Marija pa spet igra gospo!« je godla Marta med mešanjem omake.
Jakob je bil sicer vesel za Lazarja, žal pa mu je bilo, da se Marta ni kaj dosti zmenila zanj in da ne ona ne nihče drug ni opazil njegove lepe nove obleke.
Za nameček jo je moral pokriti s predpasnikom, da bi je ne umazal.
Ko je torej slišal, da imajo v Nainu tudi pogreb, da je umrl neki mlad fant, je odvrgel predpasnik in pohitel tja … da se pokaže. Pa je naletel na vesel sprevod in na mladeniča, ki je za sabo vlekel prazna nosila.
»A sem zamudil pogreb?!« je, ves zadihan, vprašal Jakob.
»Sploh ga ni bilo!« je ves srečen odgovarjal fant. »Tesarjev sin me je prijel za roko in me zbudil. Živ sem!«
»No, lepa reč!« je bil slabe volje Jakob. »Hočem reči: lepo! Res, lepa reč!« je še dodal, ko je videl, da ga ljudje čudno gledajo.
Na poti domov je pred neko hišo stalo veliko ljudi. Bili so žalostni in mnogi so jokali.
»Kaj se dogaja?«
»To je hiša načelnika shodnice. Hči mu je umrla,« so mu povedali.
»Pa bom le doživel pogreb!« se je Jakob pomešal med ljudi, tedaj pa je iz hiše prišel tesarjev sin in rekel:
"Deklica ni mrtva! Le spala je!"
Ko je Jakob med vriskanjem množice ves poklapan odhajal, ga je dohitel tesarjev sin. Razigrano ga je udaril po rami in mu rekel:
"Jakob, pojdi z mano, pa boš doživel pogreb, kot ga svet še ni videl!"

Čez nekaj mesecev je v jasni zvezdni noči stal na Oljski gori ob tesarjevem sinu, ko so prišli vojaki. Tesarjev sin se je obrnil k njemu in rekel:
"Jakob, glej, pogrebci so prišli pome! Pripravi se!"
Jakob pa se je prestrašil. Segli so po njem, pa se jim je izmaknil. Zgrabili so ga za obleko, pa se jim je iztrgal in nag pobegnil. Vojakom pa pustil svojo lepo črno obleko in kravato. Čevlje pa je obdržal.

 pripravlja Marko Čuk

Ljudska glasba je v zgodovini odmevala v vsaki hiši. Ob dolgih zimskih večerih so se zbirali na domačiji, poleti pa so prepevali tako ob delu kakor med vasovanji. Nekatere ljudske pesmi so otožne, druge vesele, tretje malce hudomušne. Takšne, kakršno je življenje. Nastajale so ob različnih priložnostih in se kot take zapisale v srce slovenske folklore. Kljub prodoru moderne glasbe in novih glasbenih zvrsti je ljudska pesem še vedno ljuba mnogim Slovencem, med drugim tudi slovenskemu baritonistu Matjažu Robavsu in slovenskemu citrarju Tomažu Plahutniku. Odločila sta se, da bosta združila moči in tako je nastala zgoščenka, ki sta jo poimenovala kar Slovenska pesem.

Na zgoščenki je 13 slovenskih ljudskih pesmi, ki jih poje Matjaž Robavs, član skupine Eroica in tudi v tujini priznani pevec, ob spremljavi citrarja Tomaža Plahutnika.

Pesmi na zgoščenki: Dober večer; Moj očka so mi rekli; Bleda luna; Jaz 'mam pa konjča belega; Ta drumlca je zvomlana; Goreči ogenj; Polka je ukazana; Zrejlo je žito; Ena ptička priletela; Le predi, dekle, predi; Venci bejli; Iz stolpa sem; Le pijmo ga.

iz vsebine:

Na zgoščenki najdemo trinajst slovenskih melodij. Prva pesem Dober večer govori o tem, kako je dekle fantu vrnilo prstan in mu s tem dalo slovo. Sledi nekoliko bolj hudomušna skladba Moj očka so mi rekli, ki prikazuje težave fantiča, kateremu je oče dejal, naj se oženi, a ta ni poznal nobene deklice s planine, za vsako vrsto dekleta pa je našel tudi kakšen izgovor. Bleda luna nas popelje v zasanjano moč noči, ko privrejo na dan vsa čustva, posebej še tista, ki so namenjena ljubljeni osebi. Razvedrilna pesem Jaz mam pa konjča belega govori o veselem človeku, ki se veseli svojih dveh konjičkov. Pesem nam s svojim besedilom sporoča, da moramo ceniti stvari, ki jih imamo, in biti za to tudi hvaležni. Peta po vrsti je koroška pesem Ta drumlca je zvomlana. Gre za izredno nežno ljubezensko pesem, ki se na svojevrsten način dotakne vsakega poslušalca. Tako je tudi z naslednjo skladbo Goreči ogenj, ki pripoveduje o zaljubljenem fantiču z nešteto vprašanji in nobenim odgovorom. Tega mu ne nameni niti luna. Sledi veseljaška skladbica Polka je ukazana, ki se nekoliko pošali iz nežnejšega spola, ko si fant išče primerno soplesalko. Osma po vrsti je prekmurska pesem Zrejlo je žito, ki nas povede v prekmurske ravnine in na žitna polja ter nam s tem pričara pridih kmečkega življenja. Ena ptička priletela je še ena od ljubezenskih ljudskih pesmi na zgoščenki. Govori o tem, da je ljubezen bolezen in da je edino zdravilo, ki pozdravi bolečino, čas. Le predi, dekle, predi je znana ljudska pesem, za katero je besedilo napisal blaženi Anton Martin Slomšek. Sledi spet nekoliko otožnejša prekmurska viža Venci veili. Vsa dekleta imajo ovenele vence, le en venec je zelen, saj ga zalivajo dekličine solze, ki so tako močne, da bi razdrobile še kamen. Predzadnja skladba opeva zvon in njegovo zvonjenje. Iz stolpa sem je domoljubna pesem, ko fant prosti zvon, naj mu v tujem svetu obuja spomin na rodno vas. Zgoščenka se zaključi s pivsko pesmijo Le pijmo ga, ki se s svojim šaljivim besedilom dotika tudi teološke vsebine.

Matjaž Robavs (pogovor z njim)

Tomaž Plahutnik (pogovor z njim)

predstavitve pripravlja Marko ČUK