iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Zahvalim Te, o Bog,
za mesec maj,
ko se razcvetajo jasmin,
prežlahtna šmarnica,
dehteči rožmarin,
stolistna vrtnica,
ko Kras, čeprav ubog,
spreminja se v razkošen gaj.

Hvala Ti, o Bog,
za dobri čas cvetenja,
ki zvrhanih, bogatih rok
ponuja mi cvetoči dar
pomladnega življenja,
da s prešernostjo otrok
z nakitom pomlajenja
stopam pred Marijin oltar.

Prosim Te, o Bog,
naj še sam vzcvetim
v majniško cvetenje,
da Ti posvetim
svoje mlado hrepenenje
in Ti podarim
razpaljeno hotenje
po rokah nebeške Matere.

A. Miklavec, Molitev, v: Ognjišče 5 (2007), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici ustanovitve Slovenske Karitas) Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče že od vsega začetka spodbujalo svoje bralce. Oče urednik Franc Bole je hotel mlade vzgajati v duhu evangelija, vzgajati z dejanji in za dejanja ... usmeriti jih je hotel k dejanjem, da bi naredili nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči.

(POŠTNI) PREDAL DOBROTE, SLOVENSKA KARITAS

Takole je oče urednik zapisal v septembrskem Ognjišču leta 1967:
S to številko začenjamo novo rubriko: POŠTNI PREDAL DOBROTE. Imela bo tri dele: najprej Dopisovanje, potem Sklad nadškofa Antona Vovka in potem še Most prijateljstva.

1. Dopisovanje: Vaše dopisovanje in pozornost bomo usmerili na ljudi, ki so vaše pozornosti najbolj potrebni in to so v prvi vrsti naši bolniki. Biti bolan je že samo po sebi težka usoda, mnogokrat pretežka, da bi jo lahko bolniki prenašali sami. Najtežje pa je tistim bolnikom, ki so osamljeni in zapuščeni (to nekoliko velja prav za vsakega bolnika). Mnogi bi bili veseli, če bi od vas dobili razglednico ali pismo z nekaj toplimi besedami pozornosti in krščanske solidarnosti.(...) K dopisovanju vabimo tudi razne veroučne skupine, ki bi si hotele dopisovati z drugimi veroučnimi skupinami in tako izmenjati svoja izkustva. V dopisu naj navedejo, kaj jih zanima.

2. Sklad nadškofa Antona Vovka. Našim bralcem dajemo možnost, da preko našega lista po zgledu nadškofa Vovka pomagajo svojim bratom, ki so v stiski. Cerkev je vedno opravljala vlogo usmiljenega Samarijana, kot jo je Jezus opisal v znani zgodbi. Prve bolnice, sirotišnice, dobrodelne ustanove so vzklile iz evangelija, Danes je to skrb po vseh kulturnih državah prevzela družba. To je prav, kajti družba ima nalogo in sredstva, da skrbi za javno blaginjo, Toda beda se mnogokrat skriva pred javnostjo in zato se Cerkev ni nikdar odrekla svojemu poslanstvu, da pomaga bližnjemu, ki je v stiski. Saj piše v evangeliju: »Lačen sem bil, žejen ... , bolan ... , v ječi . . . Karkoli ste storili najmanjšemu izmed mojih bratov, ste menj storili.« Mar sv. Janez ne uči jasno: »Kdor ima premoženje sveta in vidi svojega brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?«
Mnogi kristjani opravljajo to v svojih župnijah, nmogi pa bi bili pripravljeni pomagati, pa ne vedo kako. Tem hočemo pomagati, vas vse pa navajati k temu, da ne mislite samo nase in svoje potrebe ampak tudi na bedo drugih. Za vse nas velja, da denar, ki ti ni nujno potreben, ni tvoj, ampak tvojega bližnjega. Poleg svojih prispevkov nam sporočite tudi primere, ki se vam zdijo potrebni posredovanja našim bralcem. O tem, kako poteka to vaše karitativno delo, vas bomo sproti obveščali.                                                                                                                                                                                                            
Pri župnikih pa se bomo pozanimali, da bi vaši darovi prišli v prave roke, ki so pomoči res potrebne. Včasih vas bomo opozorili tudi na kakšne druge potrebe.

3. Most prijateljstva. Predlagamo vam, da nam pomagate zgraditi tak čudovit most. V vaših srcih. Segal naj bi od vašega
srca do src tistih, ki bi jim naš časopis koristil, pa si ga ne morejo nabaviti. Nekateri ste to že naredili. Mnogi starejši so plačali naročnino za tiste, ki jih imajo radi in jim hočejo koristiti, prijatelji prijateljem, botri, sorodniki, starši tistim, za katere se morda bojijo, da ne bi zgubili vere in zašli na stanpota življenja. To je najlepši dar, ki ga lahko poklonite za god, rojstni dan, božič ali novo leto. Dar, ki bo prihajal vsak mesec in vzgajal. Dar, ki ga lahko poklonite neznani osebi. V tem primeru k poslani vsoti (ki je lahko večja ali pa tudi manjša od letne naročnine) napišite: za most prijateljstva. Tisti, ki veste za primere, kjer bi naš časopis bil zelo potreben, nam sporočite naslov in kratek opis. Za vsako tako plačano naročnino bomo v naslednjih številkah označevali določeni del mostu, ki mo ga zgradili. V spisku,ki ga bomo objavljali, bomo označili vsakokrat ime, priimek in kraj ter vsoto, ki je bila v ta namen darovana. če tega ne želite, pa ne ...

januar 1968:
Stopamo v novo leto. Naš poštni predal dobrote, ki je bil lani vržen kot dobro seme na njivo vaših src, je začel poganjati korenine in se lepo razrašča. Seme je padlo v dobro zemljo. Naučili ste se v tem kotičku prebirati grenke vrstice o bedi mnogih naših bratov. Obenem pa se na teh straneh razodeva plemenitost tolikih src, da bi lahko rekli tako, kot je sv. Pavel pisal svojim vernikom: »Po vseh krajih · je šla · vaša vera v Boga, tako da nam ni treba o tem nič govoriti.«
Te mesece, ko pritiska mraz, lažje občutimo, kako mora biti tistemu, ki ga zebe, ker ni dovolj oblečen, hranjen in ni na toplem. Naj za uvod te naše rubrike v novo leto prepišem, kar je rekel apostol sv. Janez v svojem prvem listu: »Kdor ima premoženje tega sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti božja ljubezen v njem? Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.«

že julija 1968 pa je oblast Sklad Antona Vovka prepovedala in oče Franc je že iskal nove možnosti:
Danes objavljamo zadnjič sklad Antona Vovka v tej obliki. Prejeli smo namreč odločbo (Koper UKO - 226/68, 14. 6. 1968) po kateri se kaznujejo odgovorni urednik in oba sourednika vsak s kaznijo 200 Ndin, ker so zagrešili kaznivo dejanje z nabiranjem prostovoljnih prispevkov za sklad Antona Vovka, brez dovoljenja pristojnega upravnega organa. S tem je ukinjena naša rubrika Sklad Antona Vovka. Ker pa se zavedamo, da je karitativno delo nerazdružno zvezano s Kristusovim evangelijem, vas še bolj spodbujamo, da ne zaprete svojih oči pred trpljenjem svojih bratov. Namesto rubrike Sklad Antona Vovka bomo objavljali rubriko PRIPRAVLJENI SO POMAGATI. Kot do sedaj nam boste sporočili primere potrebnih, tisti pa, ki bi lahko kaj žrtvovali za svojega bližnjega v obleki ald v denarju, nam boste to sporočili, koliko in kaj ste pripravljeni žrtvovati. Na uredništvu vaših darov ne bomo zbirali, pač pa vam bomo sporočili, kam svoj
dar pošljite. Tako se boste še lahko povezali z osebami, ki so vaše krščanske ljubezni posebej potrebne. Prepričani smo, da bomo lahko z našim Predalom dobrote ·naredili še veliko dobrega.

Ko je s prispevki bralcev zgradil Most prijateljstva (ki ga je začel pred  desetimi meseci), se je poleti 1968 lotil nove "velegradnje" Svetilnika. Zelo jasno je napisal, kam je šel zbrani denar: "Štiristo naročnin na Ognjišče smo lahko poslali našim bratom, ki niso mogli prejemati Ognjišča: to so naši misijonarji, naši vojaki, bolniki ... mlasi in družine, ki ne bi mogle plačati naročnine ...

Naj svetilnik, ki smo ga danes začeli graditi posveti v duše mnogih naših bratov in jim pokaže smer do varnega pristana.

Naš Predal dobrote si je pridobil simpatije mnogih naših bralcev. Lahko bi rekel vseh, če bi mislil na tiste, ki ga radi berete in vas beda ljudi stisne pri srcu. Prav je to. Življenje morate gledati z odprtimi očmi in spoznati tudi bedo in brate, ki trpijo. Mi kristjani ne smemo iti mimo njih, kot da jih ni. V njih trpi Kristus. Večina od nas jim ne more veliko pomagati, ker ste še mladi, niste samostojni, ne služite. Toda Kristus tudi od vas zahteva, da se zanimate za trpeče brate. Ali se ne bi pri verouku kaj pomenili o tem? Šli obiskat stare, zapuščene in bolne v vaši župniji. Veseli vas bodo, prinesli jim boste malo mladostnega sonca in morda boste lahko kaj malega zanje storili. Poskusite in sporočite našemu Predalu dobrote vaše akcije, tudi če vsega ne bomo mogli objaviti, lahko pa vam bomo tudi kaj pomagali. Še nekaj si želimo: Že sedaj želimo vzgojiti vaša srca za dobroto, da boste pozneje, ko boste samostojni in - zakaj ne - na važnih položajih, znali voditi misli tudi za potrebe drugih. Kdor je z drugimi dober, sebe plemeniti.

SLOVENSKA KARITAS

Januarja leta 1990 smo v Ognjišču lahko prebrali tole sporočilo:
(...) z novim letom 1990 se Predal dobrote preimenuje v Slovensko Karitas, katere sedež bo dosedanja pisarna Predala dobrote v Ljubljani (Poljanska 4a). Člani Caritas Internationalis (Mednarodne Karitas) smo že od leta 1982, potem  ko je Slovenska pokrajinska škofovska konferenca odobrila statut Predala dobrote in priporočila vključitev v Mednarodno Karitas. Zadnje čase so razmere za bolj javno dobrodelno delovanje v Sloveniji izboljšujejo in prepričani smo, da bomo na tem področju lažje delovali.
Prva naloga Slovenske Karitas je povezati dobrodelno dejavnost po vsej Sloveniji. Prva podružnica Slovenske Karitas je Škofijska Karitas v Mariboru (...) V Slovensko Karitas spada tudi Kronika dobrega. Povezana pa bo tudi z Diakonijo v treh slovenskih škofijah. V Ognjišču ostanejo rubrike, ki smo jih imeli doslej: sredstva, ki se zberejo iz rubrike Revne župnije smo že sedaj namenili za revne v stiski, za številne družine, prizadetim od nesreč ... Milijonarji dobrote pomagate tam, kjer je najbolj potrebno: doma in v misijonih.

Naš namen je, zbuditi v Sloveniji zavest, da bi vsak od svojih dohodkov dal vsaj 1 % v dobrodelne namene. Potrebovali bomo tudi prostovoljce, ki nam bodo pomagali pri tem delu ...

POPLAVE NOVEMBRA 1990 - PRVI PREIZKUSNI KAMEN ZA SLOVENSKO KARITAS
Slovenska Karitas je ob novici o poplavah v krajih ob Savinji (Luče, Ljubno, Laško ...) pa tiudi na škofjeloške, v Posočju ... ob Idrijci ... takoj priskočila na pomoč. Objavili so žiro račun in začela so se zbirati sredstva za poplavljence ... pripravili so zavoje hrane, zaprosili ljudi v Prekmurju, da so pomagali z ozimnico ... Naši komaj ustanovljeni dobrodelni organizaciji so takrat priskočile na pomoč Karitas iz Nemčije, Avstrije (Koroške) in Italije. V prvem mesecu je Slovenska Karitas zbrala tudi veliko denarnih sredstev (še vedno pa so bile potrebe veliko večje. Za Slovensko Karitas, ki je bila uradno v taki obliki ustanovljena šele 1. maja 1990, je bila ta huda elementarna nesreča v Sloveniji preizkusni kamen njenega delovanja v izrednih razmerah ...

Še nekaj spominov na dogodke iz tistih prvih let Slovenske Karitas, ko je bil njen direktor msgr. Franc Bole

• 15. decembra 1990 je slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar ob navzočnosti direktorja Slovenske Karitas msgr.  Franca Boleta blagoslovil materinski dom sv. Eme na Škofljici - ki ga bosta vodila zakonca Lidija in Imre Jerebic (tudi član pripravljalnega odbora Slovenske Karitas) ...ki smo ga denarno podprle vse tri škofijske Karitas in s sredstvi Postne akcije
• 11. januarja 1991 je Franc Bole v spremstvu voditelja škofijske Karitas Maribor Branka Mačka izročil zbrano pomoč poplavljencem v Lučah, Ljubnem, Nazarjah (skupaj 8.200.000 din) ... prav tako tudi na škofjeloškem koncu, v Posočju. V postnem člasu je potekala akcija Za ljudi v stiski. Tudi TV oddaja Ona-On, ki jo je vodil Mito Trefalt na TV Slovenija je bila posvečena Slovenski Karitas ... v Ljubnem so odprli nov most
• Slovenska Karitas postaja vse bolj prisotna med ljudmi, glavni poudarek prehaja na "teren": nastajajo župnijske, področne Karitas, ki so v oporo škofijskim ...Direktor Franc pa z velikim upanjem pričakuje novo zakonodajo, v kateri bi svoj življenjski prostor in potrditev našla tudi Slovenska Karitas (tako kot v drugih sodobnih evropskih državah)
• marca 1991 je odprt prvi otroški vrtec Župnijske Karitas v Dolenjem Logatcu, pripravlja se že dom za ostarele
• Republiška skupščinska komisija je 14. maja 1991 brez posebnih zadržkov podprla predlog spremembe zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki odpravlja diskriminacijo slovenskih verskih šol (semenišča) in teološke fakultete. Ta zakon je omogočil tudi "legalizacijo" Karitas, ki je bila, po dotlej veljavnem zakonu, še vedno prepovedana ... ter ustanavljanje šol, vzgojnih in varstvenih zavodov za ostarele, za ljudi v stiski...

Živimo v dobi, ko se postavljajo temelji slovenske države, zakonodaje, usmeritve za bodočnost. Za te prelom,ne čase je še kako važno, da kristjani, ki so bili petinštirideset let odrinjeni na rob dogajanja, stopimo na mesto, ki nam pripada in ki smo ga dolžni sprejeti. To ne pomeni "vtikati se v politiko", kot nam nekateri očitajo. Kristjani hočemo imeti možnost, da vplivamo na družbeno dogajanje po načelih evangelija, na katerem končno temelji tudi naša kultura. (Franc Bole 1991)

• Slovenska Karitas pomaga učencem - pri nakupu šolskih potrebščin - omogoča počitnice za otroke iz družin v stiski
• direktor Franc Bole se udeleži 14. svetovnega kongresa Karitas v Rimu (vsake štiri leta), najbolj je bil vesel novih poznanstev in zavedanja, da je  Cerkev univerzalna, veliko je lahko povedal o slovenski osmosvojitvi, najbolj koristne pa so bile izkušnkje, ki so mu jih posredovali predvsem člani evropskih Karitas
• vojna agresija na Slovenijo 1991 - nova preizkušnja za mlado Slovensko Karitas - solidarnost mednarodne Karitas - pomoč v obliki hrane in pijače za lačne voznike v blokiranih kolonah ... civilne obleke in čevlji za vojake, ki so prebežali na slovensko stran ... po hudih dneh pa pomoč vsem, ki jih je vojna tako ali drugače prizadela - sprejemanje pomoči iz zamejstva in inozemstva
• pred nami je nova preizkušnja - begunci iz sosednje Hrvaške - pomoč Hrvatom s hrano
• pri nas je že 17.000 uradno prijavljenih beguncev iz Hrvaške ... mnogi so dobili pomoč pri sorodnikih, pomoč prihaja z vseh strani: zbiranje hrane tudi v sosednji Italiji
• celjski kaplan Franci Trstenjak s sodelavci v knežjem mestu ob Savinji pripravi prvi dobrodelni koncert Klic dobrote in celodnevno akcijo slovenskih lokalnih glasbenih postaj za zbiranje pomoči potrebnim
• delo za begunce iz Hrvaške se povečuje z rastočim številom pregnancev: zbiranje hrane, obleke, denarna pomoč. Pomoč se s tovornjaki vozi na krizna področja, pomoč zbirajo tudi dekanijske Karitas (na naslovni sliki direktor F. Bole in dekan F., Pivk sta priskočila na pomoč pri raztovarjanju hrane v Kopru)
• Škofijski Karitas v Ljubljani in Mariboru načrtujeta menze za študente, Karitas išče možnosti za vse zasvojene z mamili (ponudba don Pierina za postavitev komune Srečanje pri nas
• konec poletja 1992 je pri nas v Sloveniji po podatkih Slovenske Karitas že 72.000 beguncev (leta 1991 25.000 - po takratnih evropskih merilih bi Slovenija zmogla brez posebnih težav sprejeti 12.000 beguncev) v glavnem so iz Bosne in Hercegovine. Od teh jih je 18.000 razporejenih po več kot petdesetih centrih v Sloveniji (bivše vojašnice). Vsi drugi, to je 54.000, so našli zavetje pri sorodnikih, prijateljih, znancih in pri dobrih družinah.
• Karitas sme v okviru svoje dejavnosti vključiti v  civilno služenje vojaškega roka državljane z ugovorom vesti ... oblikuje se tudi posebna skupina za pomoč zapornikom
• obisk don PIerrina v Sloveniji in blagoslovitev doma v Planini - za skupnost Srečanje
• prvič Teden Karitas (od Kristusa Kralja do  1. adventne nedelje)

To je samo nekaj kamenčkov iz velikega mozaika dobrote, ki mu je ime Karitas in jo je v letih 1991 - 1993 vodil msgr. Franc BOLE.

TEDEN KARITAS ne želi biti le priložnost za informiranost o delu in poslanstvu Karitas znotraj in zunaj cerkvenih zidov, ampak priložnost, da v vseh prebivalcih domovine prebudi, obnovi in utrdi zavest, da je dobrodelnost in pomoč človeku v stiski ena od sestavin življenja, ki je ni mogoče prezreti in utišati, kakor ne resničnosti pesnikovih besed: "Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat, s prav srčnimi čutili." (Franci Trstenjak)

SLOVO V IMENU SLOVENSKE KARITAS (Cveto Uršič, generalni tajnik)

Viktor Frankl je nekje zapisal približno takole: »Smisel življenja je v tem, da je svet malo lepši, malo boljši kot bi bil, če jaz ne bi živel.«

Zaradi dela očeta Franca in njegovih sodelavcev je prav gotovo svet ljudi, ki se znajdejo v stiski, postal malo lepši in tudi malo boljši. Drobno seme, ki so ga posadili z odprtjem Predala dobrote, s prvo organizacijo romanja invalidov in bolnikov na Brezje, oče Franc s svojim direktorovanjem Slovenski Karitas …to seme je v slovenski zemlji obrodilo zelo bogat sad. Lani je več kot enajst tisoč prostovoljk in prostovoljcev, skupaj z zaposlenimi v mreži Karitas, pomagalo skoraj 160.000 ljudem. Ali z materialno pomočjo, hrano, oblačili, plačilom položnic … ali pa s pomočjo v kriznih centrih, terapevtskih centrih, v materinskim domovih, v domovih za ostarele, s pomočjo v kuhinji za brezdomce, pro bono, z brezplačno ambulanto, pri vsem tem je pomagala Karitas doma, veliko pa je Karitas storila tudi za ljudi v tujini: na Balkanu, v Afriki, v Južni Ameriki in še drugje.

Oče Franc, hvala, boglonaj, v imenu vseh nas sodelavk in sodelavcev v Karitas, posebej pa, oče Franc, boglonaj, hvala, v imenu vseh, ljudi v stiski, vseh ljudi, ki potrebujejo pomoč. Bog vam povrni in mirna slovenska zemlja.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk

Na godovni dan sv. Jožefa Delavca, ki  nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.... poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana) in si preberimo nekaj modrih misli o delu, ...

DELO

Kajti ko smo bili pri vas, smo vam dali tole navodilo: kdor noče delati, naj tudi ne jé. (2 Tes 3,10)

Vsako, tudi najneznatnejše delo, hočem opraviti iz čiste ljubezni do tebe. (sv. Terezija Deteta Jezusa)

Delo je velik dar Božji in delati je vsakemu stanu velika čast. Delo nam zemljo polepša, nas s kruhom oskrbi in nas greha varuje. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ni odločilno, kako dolgo, kako važno in pomembno delo opravljamo, ampak da opravljamo tisto, kar nam nebeški Oče naloži in ukaže. (Gregorij Rožman)

Treba je delati. Vsak dan znova začetki borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja. (Stane Kregar)

Delo je dolžnost in splošno premoženje vseh zdravih ljudi. Pošteno in dobro delo, kakor tudi pravična plača za delo ustvarja splošno blagostanje naroda. (Janez Ev. Krek)

Ravnaj se po geslu: Moli in delaj! Za delo sta potrebni dve roki, za hojo dve nogi, za osebno posvečenje delo in molitev. (Franc Cerar)

Če bi se navadili zjutraj reči: “Naj bo danes vsako moje delo opravljeno iz ljubezni do tebe, moj Bog”, bi naše najmanjše delo postalo veliko. (Polikarp Brolih)

Koliko ljudi vsak dan dela, da moje življenje teče urejeno! Kako vrednotimo njihovo delo? Ali znamo reči hvala za vsakdanje reči? (Bogdan Dolenc)

Vsak dan sem srečen že zato, ker živim ... In ko prosim Boga za sebe in za svoje bolnike, ga prosim, da bi skozi moje delo uresničeval svojo zamisel in svoj namen. (Jože Felc)

Kakršno delo, taka pohvala. (slovenski pregovor)

Delo pridnih rok blagoslavlja Gospod. (slovenski pregovor)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Marija od Učlovečenja (Marie Guyart 1599–1672), žena, mati, mistikinja in misijonarka. Ena od duhovnih dedinj sv. Angele Merici, ki stoletje prej (1535) ustanovila Družbo sv. Uršule (uršulinke). Marija je sprejela Božji klic, naj zgradi cerkev v Kanadi in danes je znana kot ena od ustanoviteljic kanadske cerkve. V pripovedi Hélene Bélanger (uršulinke) spremljamo različne dogodke iz življenja Marije od Učlovečenja, od Toursa do Quebeca. Avtorica nam predstavi tako podobo mistikinje, združene z Bogom, kot tudi človeško podobo izredno nadarjene, delavne in samostojne žene. Številni navedki bralcu omogočajo, da spozna svetnico, ki je Kanadi posvetila svoje veliko človeško in duhovno delo. Marije od Učlovečenja se v bogoslužnem koledarju spominjamo 30. aprila.

»Marija od Učlovečenja se po pravici imenuje mati Katoliške cerkve v Kanadi. /.../ Kljub temu, da je bila globoko kontemplativna duša, je bila vsa predana apostolskemu delovanju; bila je učiteljica duhovnega
življenja, ki jo je Bossuet, znameniti teolog in pridigar, imenoval 'Terezija Novega sveta, pobudnica dela za evangelizacijo'. Marija od Učlovečenja je na čudovit način v sebi združevala kontemplacijo in dejavnost. V njej se je polno in uravnovešeno uresničila krščanska žena v različnih življenjskih vlogah: kot žena, mati, voditeljica podjetja, redovnica, mistikinja, misijonarka, in vse to vedno v zvestobi Kristusu in v tesni povezanosti z Bogom.« (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženo - 22. junija 1980)
Med svetnike jo je z dekretom prištel papež Frančišek 3.aprila 2014. Postulator za njeno kanonizacijo je zapisal: »Proglasitev za svetnico nam daje Marijo od Učlovečenja za zgled vsakemu krščenemu vseh časov in krajev. Zgled za kaj? Bog sam je svet. Svetost Marije od Učlovečenja je po milosti delež pri svetosti Boga. /.../ Vse njeno življenje je najbolj prepričljivo pismo, je namreč pismo, ki nam ga piše Kristus. Je
pismo, v katerem nam danes Bog razodeva svojo ljubezen« (p. Toni Witwer DJ, postulator).

iz vsebine:

Marie Guyart se je rodila v Toursu, 28. oktobra 1599, kot četrti od osmih otrok. Še čisto mlada je želela postati redovnica, a so jo starši dali v zakon svilarskemu mojstru Klavdiju Martinu. Komaj dvajsetletna je ostala vdova s šestmesečnim otrokom. V zakramentalnem življenju in v molitvi je črpala moč, da je kljub hudim preizkušnjam v sebi ohranila mir. Hrepenela je po tem, da bi popolnoma pripadala našemu Gospodu, ki jo je v sanjah pri sedmih letih vprašal: »Ali hočeš biti moja?« Ona mu je vsa srečna odgovorila: »Da.« Ko je bil sin Klavdij za takratno pojmovanje polnoleten (12 let), je vstopila k uršulinkam in postala sestra Marija od Učlovečenja.
ZGRADITI HIŠO JEZUSU IN MARIJI ... Ta klic je Marija od Učlovečenja zaslišala v sanjah o božiču leta 1633, v katerih je gledala ogromna prostranstva Kanade. Ne »popravi mi Cerkev«, kakor je slišal sv. Frančišek, ampak »zgradi mi hišo«, kajti prišla je v čisto novo deželo. Morala bo namreč zgraditi uršulinski samostan in prvo šolo za deklice v severni Ameriki, toda zakaj? Predvsem zato, ker hoče zgraditi hišo Jezusu in Mariji v srcu teh oseb, v srcu mladih Francozinj in ameriških Indijank. Iz izkušnje namreč ve, da se Bog hoče naseliti v vsakem od nas: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).
Po skoraj šestih letih je dozorel čas in je te sanje po delovanju Božje previdnosti lahko uresničila. V 'Novi Franciji' je z vsemi močmi delala za evangelizacijo Indijancev in za vsestranski razvoj mlade kolonije v najbolj neprimernih in neurejenih razmerah. Ob vseh naporih je bila stalno najgloblje združena z Bogom in se je dvignila do najvišjih stopenj mističnega življenja. Prav njeno globoko duhovno življenje jo je usposabljalo za veliko misijonsko izžarevanje. Marija od Učlovečenja je tudi ena največjih mističnih pisateljic. Poleg duhovnih del je za praktično uporabo sestavila katekizem v huronskem jeziku in več slovarjev za razna indijanska narečja. Umrla je 30. aprila 1672.
ODITI ... Kakšen paradoks! Da bi sledile Kristusu, sta se Marija od Učlovečenja in njena sosestra Marija od sv. Jožefa zaprli v samostan, zdaj pa jih Bog vodi ven, kakor je tudi sam šel ven, v naš svet, da bi nam prišel naproti. Tvegali sta, zapustili sta vse, kar jima je bilo najdražje, da bi šli k tistim, ki na drugem koncu sveta ne poznajo Jezusa, ki je umrl zanje. Biti Cerkev, pravi papež Frančišek, ne pomeni voditi, ampak oditi, biti misijonarji, ljudem prinašati luč vere in veselje evangelija. Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo »odšli« tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!, zapiše v spremni besedi s. Mihaela Bizjak.

Sv. Marija od Učlovečenja, naj nam tvoje pričevanje pomaga, da bomo odšli tudi mi in ljudem prinašali veselje evangelija na vsakem kraju in v vseh okoliščinah!

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Gržan, K., IN ZA POT VESTE ...11 x 15 cm, 163 strani, 11 x 15 cm, broširano z zavihki, čb fotografije
Prelistajte: * * * in  naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni.
Tako prijetno je bilo doživljati z njima odtenke življenja. Tudi v tistem jutru, ko smo tam za mizo ob zajtrku kramljali o vsakdanjih stvareh. Nič posebnega, pa vendarle tako zelo osebno – prijetno v medsebojnem sočutju.
In kot po navadi je, ko smo opravili obed, Neža odprla knjigo vseh knjig – Sveto pismo, da bi prebrala odlomek – ponudbo za razmišljanje v dnevu. Po zakonu slučaja ali Božje previdnosti (kakor želite) je odprla na straneh pisma, ki ga je nekoč Pavel napisal Filipljanom, danes pa v njem sporoča nam: »Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi in prošnji z zahvalo. In božji mir, ki vsak razum presega, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar je častno, karkoli je krepostno in karkoli hvale vredno, to imejte v mislih. Česar ste se naučili, kar ste prejeli in slišali in na meni videli, to izvršujte, in Bog miru bo z vami« (Flp 4,4-9).
»Apostol govori o veselju, ki izvira iz sreče – iz srečanja v L/ljubezni,« je pokomentiral Janez prebrano.
»Če veselje nima izvora v sočutni zaznavi bližnjih in vsega, kar nas obdaja v stvarstvu ter seveda Boga v njegovi srčiki – v Ljubezni, potem ni v polnem okusu – še ni sreča,« je dodala Neža.
»In človek hlasta po manjku!«
»In če ne ve, da mu manjka sočutje v ljubeči zaznavi, si privošči za veselje še več – preveč, a je to za srečo premalo,« sta modrovala.
»In potem …« Janez je vstal izza mize ter segel k eni izmed knjig na knjižni polici. Polistal je in ko je s pogledom obstal, je bral »o dnevih, ko umira duša, dnevih notranje praznote in obupanosti, ob katerih se nam sredi razdejane zemlje, izčrpane od delniških družb, ob vsakem koraku reži nasproti človeški svet in tako imenovana kultura v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu«.
»Janezov priljubljeni citat nemškega pisatelja Hermana Hesseja,« je pojasnila Neža.
»Sam se pogosto spomnim na misel francoskega filozofa Alberta Camusa,« sem rekel in jo izrekel: »Evropa in revolucija se daleč stran od življenjskega vrelca zvijata v spektakularnem krču. V preteklem stoletju je človek razbil verske okove. A komajda se jih je otresel, že se jih na novo izmišlja – tokrat neznosne.«
Janez bi gotovo dodal v misel komentar, a ga je prehitela Neža, ki je segla tja med svoje zapiske in izmed njih izbrala: »kar je napisal ameriški stand-up komik George Carlin po smrti svoje žene.« Nataknila si je očala in brala: »Paradoks našega časa je, da imamo telefone brez tipk, ljudi brez pameti, razmerja brez ljubezni, kokakolo brez sladkorja, kavo brez kofeina, cigarete brez nikotina, mleko brez maščob, ženske brez čustev, moške pa brez poguma!
Kupujemo več, uživamo manj. Imamo velike hiše, ampak male družine, več udobja a malo časa, več diplom a malo pameti, več strokovnjakov in še več težav, več znanja na področju medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, zapravljamo nepremišljeno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, hitro se ujezimo, prepozno hodimo spat, utrujeni se zbujamo, premalo beremo in gledamo preveč televizije. Povečati želimo naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote. Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo. Naučili smo se preživeti, ne pa živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom.
Potovali smo na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto in spoznati novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.
Trudimo se, da bi očistili zrak, vendar vedno bolj onesnažujemo našo dušo. Razbili smo atom, ne pa svojih predsodkov. Načrtujemo več, dosežemo manj. Naučili smo se hiteti, a ne čakati. Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo. Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni. Gradimo zmogljivejše računalnike z večjim spominom, v živo pa med seboj komuniciramo vse manj in manj. Prizadevamo si za večje količine, pozabljamo pa na kakovost.
To so časi hitre prehrane, a počasne prebave. To je čas velikih ljudi, a majhnih karakterjev, hitrih poslov in površnih odnosov. To je čas, ko si prizadevamo za mir v svetu, a smo se navadili na vojno stanje doma. To je čas z več prostega časa in malo uživanja. Čas raznovrstne prehrane in preobjedanja na polovici sveta in podhranjenosti na drugi polovici.
V zakonu je med pari manj finančnih problemov, a je vse več ločitev. Več je prestižnih hiš, toda v njih vse več razdejanih domov. To so dnevi hitrih potovanj, številnih občil in nizke morale. Vse več je debelih ljudi in tablet, ki zmorejo vse – vas razveselijo, otopijo ali ubijejo …
Vabim vas: Preživite več časa s svojimi najdražjimi, ker ne bodo večno z vami. Ne pozabite objeti tistih, ki so poleg vas, saj je to edino imetje, ki ga lahko podarite s svojim srcem in vas nič ne stane. Ne pozabite reči: “Rad te imam” svojim najbližjim, vašim ljubljenim in naj ta beseda prihaja globoko iz srca. Ne pozabite se držati za roke in ceniti trenutkov bližine, ko ste skupaj z ljubljeno osebo, kajti nekega dne te osebe ne bo več z vami. Vzemite si čas za ljubezen, vzemite si čas za pogovor, in vzemite si čas, v katerem boste delili svoje dragocene misli in čutenja z drugimi.
Smejte se pogosto, dolgo in iskreno. Smejte se, dokler ne izgubite diha. Vedno znova povejte ljudem, ki jih imate radi, da jih ljubite. Ne pozabite: življenje ne meri z številom vdihov, pač pa s trenutki, ki nam jemljejo dih.«
Neža je umolknila, Janez pa je rekel: »Sreča je v srčnosti in ne v imetju ali zunanjem dogajanju.«
»Imeti ali biti? To se je spraševal že Erich Fromm,« sem dodal.
»Ne pojdi v skrajnost,« me je opomnil Janez.
»Kako to misliš?«
»Na tem svetu je potrebno tudi imeti, da je mogoče biti. A je dovolj, dovolj!« mi je pojasnil.
»Ob potrebnem imetju, je potrebno biti v sočutju,« je dala Neža v razmislek piko na i.
(se nadaljuje)

Knjiga In za pot veste ... je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva... Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (...)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (...

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vstali Gospod,
ti si pastir mojega življenja.
Ti si moj pastir,
zato nobenega koraka
ne napravimo v neznano.
Ti si moj pastir,
zato nismo vesoljske sirote,
prepuščeni samim sebi.
Ti si moj pastir,
zato ne blodimo v življenju
na slepo in brez cilja.
Ti si moj pastir,
zato nismo niti vódeni,
še manj pa prisiljeni.
Ti si moj pastir,
podarjaš nam zaupanje,
krepiš našo samozavest,
vlivaš nam pogum in radost.
Vstali Gospod,
o pastirju nisi le govoril,
dobri pastir si tudi postal.
Nisi me odpravil z nasveti,
ampak si za nas življenje dal.

R. Ruthe, (Molitev), v: Ognjišče 4 (2021), 2

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige Žorž B., VZGOJA ZA VREDNOTE, 216 strani, 17 x 24 cm, trda vezava, Ognjišče, Koper 2012 - Prelistajte ... knjiga je razprodana

O pereči temi vzgoje za vrednote je znani (in žal zdaj že pokojni) psihoterapevt Bogdan Žorž kar tri leta (2009-2011) pisal za našo revijo Ognjišče. Prispevke, ki so med bralci naleteli na velik in dober odziv, smo izdali v knjigi Vzgoja za vrednote, ki je izšla leta 2012. V njej je Bogdan zelo življensko in na podlagi svojih številnih izkušenj, ki jih je nabiral pri delu z mladimi ... sistematično spregovoril o posameznih vrednotah: o redoljubnosti, odločnosti, spodobnosti, usmiljenju, odprtosti, spolnosti, političnih vrednotah, o poklicu, naporu, ljubezni in drugih. Pri obravnavi vsake vrednote, dodaja tudi namige, kako otroke, mlade, pa tudi sebe vzgajati za določeno vrednoto. Zdaj je ta zelo dragocena knjiga pošla, veliko pa je vprašanj staršev, vzgojiteljev, kako bi jo lahko še kje dobili .... Da bi bralcem vsaj malo pomagali, bomo posamezna poglavja in vrednote objavljali na spletni strani ... Med knjigami, ki jih je za Ognjišče napisal Bogdan Žorž pa so v naši spletni knjigarni še na voljo:  S pravimi vprašanji ..., Sodobno suženjstvo, PIsma Bogdanu Žoržu, Nauk gora, Pisma mojim mladim prijateljem in Vzgoja za svobodo, vzgoja za odrekanje.

Politične vrednote najdemo na veliki večini lestvic vrednot, čeprav jih različni avtorji opredeljujejo nekoliko različno. Naš strokovnjak za vrednote Janek Musek v svojih lestvicah govori o »političnem uspehu« kot vrednoti. Kot že nekajkrat, si bomo tudi ob tej vrednoti - ali sklopu vrednot - dovolili neko poenostavljanje, in bomo pod imenom »politika« pač obravnavali tiste vrednote, ki igrajo pomembno vlogo v posameznikovem političnem delovanju.

Sam izraz, pojem »politika« ima sicer zelo širok pomen. Tu ga bomo uporabljali v tistem pomenu, ki ga tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika postavlja na prvo mesto. Govorili bomo o politiki kot urejanju splošnih družbenih razmer s pomočjo države in njenih organov. Govorili bomo torej o političnem delovanju posameznika, s ciljem sodelovanja pri urejanju splošnih družbenih vprašanj, nalog, zadev splošnega družbenega pomena. Posameznik posredno sodeluje pri tem že z izražanjem svoje volje na volitvah, s čimer vpliva na izbiro ljudi, ki bodo neposredno delovali v državnih organih, od vaške ali krajevne skupnosti, mestne četrti, občine, do parlamenta in vlade. Posameznik politično lahko deluje prostočasno, v svojem prostem času - ali celo poklicno. Župani večjih občin opravljajo svojo izvoljeno politično funkcijo poklicno, prav tako poslanci v državnem zboru. Posameznik lahko uresničuje svoje politične ambicije v okvirih političnih strank, v okvirih različnih gibanj in združenj »civilne družbe«, kot danes rečemo, ali celo kot neorganiziran, nepovezan posameznik. Tudi ta dejstva nam v resnici zelo »razteguje« politiko kot vrednoto - pa se zato ne bomo mogli izogniti poenostavljanju ...

Prav ta pojem politike in političnega delovanja je v ljudskem umevanju dokaj kontroverzen. Kar pogosto slišimo kritike na račun politike in politikov ter političnega delovanja. V tem pogledu obstajajo velike razlike med posameznimi narodi, državami ... Pravimo, da imamo države z »visoko politično zavestjo«, kjer uživa politika velik ugled, in prav tako tudi politiki. Imamo pa tudi države z »nizko politično zavestjo«, kjer tudi politika nima ugleda. Različne raziskave nam kažejo, da se Slovenci ne uvrščamo ravno med države z visoko politično zavestjo. Zadnje čase celo slišimo pozive nekaterih politikov in uglednih ljudi, ki opozarjajo, da bi bilo dobro nekaj narediti za dvig te politične kulture in politične zavesti. No, med preprostimi ljudmi slišimo kar veliko zelo pikrih, zajedljivih pripomb na račun politike. Najbolj znana je morda tista, da »je politika kurba«.
Kako naj ob takšnih pogledih sploh govorimo o politiki kot o vrednoti?
Preden poskušamo odgovoriti na to vprašanje, si velja pogledati, kako individualistično - psihoanalitično usmerjeni misleci razmišljajo o človekovih motivih za politično delovanje. Pogosto zasledimo, da ljudje (tudi resni misleci, strokovnjaki!) pri tem razmišljajo o vrednotah, ki naj bi vodile, usmerjale posameznika na področje političnega delovanja, ampak razmišljajo o povsem drugačnih motivih: od iskanja materialnih koristi, do sle po moči in oblasti ...
V resnici vsega tega ne gre zanemarjati! De­jan­sko zelo pogosto spoznavamo, da se je nekdo odločil za »politično kariero«, pa naj bo to funkcija člana vaškega sveta (sveta krajevne skupnosti) ali državnega poslanca, zaradi pričakovanja nekih materialnih koristi. In v resnici lahko opažamo, da je nekaterim »politikom« pomembnejša oblast, lastna moč - kot pa javni interes, oz. javno dobro. Pa še nekaj močno drži: tudi če se nekdo ne odloči za politično delovanje zaradi teh motivov, mu politika sama kasneje ponudi možnosti, da začne te motive (materialna korist, moč, oblast, ali tudi kaki drugi motivi) udejanjati.
Če govorimo o slabem ugledu politike, o šibki politični zavesti - potem je to brez dvoma povezano s temi pojavi, torej s pojavi zlorabe politike za uveljavljanje svojih teženj po moči, oblasti ali želja po materialnem ali drugačnem okoriščanju. Problem je torej v tem, da je teh negativnih pojavov preveč in zato prihaja do negativnega posploševanja, v smislu, da je »vsa politika gnila«.
In prav v tem vidim smisel in potrebo po tem, da glasneje govorimo o politiki kot o vrednoti - in da si odločneje prizadevamo tudi za vzgojo »politične zavesti«, »politične kulture« - za vzgojo vseh tistih vrednot, ki so pomembne pri političnem delovanju.

Človek je občestveno, skupnostno, družbeno bitje, kot pravijo sociologi. Od pradavnine živi v nekih skupnostih in v teh skupnostih je potrebno tudi urejati vprašanja, ki zadevajo nekak »skupen interes«. Če sledimo našemu kulturno - civilizacijskemu sistemu, ki je zgrajen na judovski, grški in rimski tradiciji, vidimo, da so vse te kulture, kolikor daleč nazaj sega zgodovinski spomin, imele neke trdne oblike »političnih sistemov« - torej sistemov, ki so na eni strani zagotavljali opravljanje nalog skupnostnega pomena, na drugi strani pa so tudi imele neke prepoznavne oblike vključevanja posameznikov v te »politične funkcije«. Pri vseh teh treh civilizacijah tudi vidimo, da je bilo politično delovanje tesno povezano z vero, oziroma z verskimi, duhovnimi vrednotami, kar naj bi varovalo politiko (predvsem pa politike), da se ne spridi. In vendar nas zgodovina uči, da se je to »spridenje« političnih veljakov dogajalo vedno v zgodovini, v vseh treh civilizacijah. Tudi Sveto pismo je polno poročil o teh spridenjih, pa čeprav so politični veljaki, kralji in drugi voditelji ljudstva za osnovo svojega delovanja uporabljali deset božjih zapovedi!
V novejšem času, zlasti v dvajsetem stoletju, se je z uveljavitvijo demokracije kot družbene ureditve politično delovanje ločilo od verskega, politične vrednote so se ločile od duhovnih vrednot in se nekako uveljavile kot samostojne vrednote. Povezanost teh vrednot z vrednotami, kot so mir, solidarnost, spoštovanje, narod, jezik, domovina, kultura, pa tudi blagostanje, zdravje, varnost, napredek… je več kot očitna. Toda tudi povezava »političnih vrednot« z duhovnimi vrednotami ostaja. Ob »ločitvi vere od države«, kar velja za nekako demokratično pridobitev demokratične družbe, ki naj zagotavlja večjo enakopravnost, spoštovanje ljudi različnih prepričanj, zato ostaja na tem področju kar neka zmeda, nejasnost. Srečujemo tudi stranke, ki v svojem imenu jasno poudarjajo versko opredelitev, torej duhovne vrednote (n. pr. krščansko demokratske stranke). Spet drugi imajo prav tako neka svoja nazorska prepričanja, ki pa jih prikrivajo, ali skrivajo za pojme »naprednosti« ... Tudi to je dodaten razlog, da bolj odločno govorimo o političnih vrednotah in o vzgoji teh vrednot. Če hočemo imeti dobre politike na vseh ravneh družbenega življenja, jih moramo vzgajati!

Vzgoja za politične vrednote se začne nekoliko kasneje, ne tako zgodaj, kot to velja za vzgojo večine temeljnih vrednot. Toda zato je vzgoja teh vrednot, kot so poštenje, mir, spoštovanje, red, pravičnost ... predpogoj za zdravo vzgojo političnih vrednot. Otrok lahko začne razumevati politične vrednote šele takrat, ko se odpre v širši družbeni prostor, torej z vstopom v šolo ali še kasneje. Tu se znajde v skupnosti z drugimi, kjer je potrebno začeti urejati neka »skupna vprašanja«. V vrtcu so tudi neka taka skupna vprašanja, vendar jih urejajo drugi, vzgojiteljice. V šoli pa se začne otrok zavedati, da lahko tudi sam aktivno sodeluje pri urejanju nekih skupnih zadev. Pomemben delež vzgoje političnih vrednot je torej postavljen v šolo in šolski sistem. Morali bi si prizadevati, da je tovrstnih dejavnosti čim več - od različnih solidarnostnih projektov, programov, do športnih in kulturnih, ki so namenjeni skupnosti, vsem, pa tudi do reševanja sporov, konfliktov, znotraj razreda. Menim, da uvajanje različnih oblik mediacije v šolski prostor znatno prispeva tudi k vzgoji političnih vrednot.
Še vedno pa ostaja veliko prostora tudi za vzgojo političnih vrednot v družini. Ta se začne z zgledom. Zelo pomembno je, kakšen odnos do politike kažemo otroku. Če otrok sliši samo negativna stališča do politike, če starši ne gredo na volitve, grdo govorijo o kandidatih in o strankah, se ne zanimajo za javna vprašanja nasploh - potem si tudi otroci en bodo mogli privzgojiti političnih vrednot. Na drugi strani pa je potrebno v odnosu do politike spodbujati pri otroku kritično razmišljanje. Torej: kritičnost DA, kritizerstvo NE!
Za vzgojo političnih vrednot pa je morda še najbolj pomembno, da pri otroku spodbujamo razmišljanje o stvareh, vprašanjih, ki zadevajo skupnost, narod, državo, blaginjo ... Pomembno je, da se z otrokom n. pr., pogovarjamo o zdravstvu kot o službi, dejavnosti, ki jo je potrebno organizirati, financirati, skrbeti, da učinkovito deluje ... Prav tako je pomembno, da se z otrokom pogovarjamo o policiji in njenih nalogah, o šolstvu - pa o davkih, ki jih država pobira, da lahko financira vse te dejavnosti. S spodbujanjem zanimanja za vse, kar zadeva neke »skupne interese«, otrok spoznava pomen političnega delovanja in si ob tem sam postavlja vprašanja, ki se nanašajo na vrednote.

B. Žorž, Politične vrednote: Vzgoja za vrednote, v: Ognjišče 3 (2011), 30-32 .

pripravlja in izbira Marko Čuk

Ognjišče je za veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 57 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. 18. februarja 2020     se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

iz vsebine:

(iz mladih let)
V bogoslovskih letih je Franc veliko bral, zbiral je razno gradivo, knjige, ki mu bodo kasneje prav prišle. Pogosto je hodil v literarno knjižnico v bogoslovju, dve leti je bil tudi knjižničar bogoslovne duhovne knjižnice …

Spominjam se, da je mlajše bogoslovce navduševal, da smo brali leposlovje, napisali oceno, kratko vsebino in primernost za mladino, otroke, odrasle … Ja, že takrat je moral nekaj načrtovati. (Rafko Valenčič)

Iz časa bogoslovnega študija so znana tudi njegova počitniška ‘štopanja’ po Švici, Franciji in Belgiji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko novih pobud, navdušenja. Franc je bil prepričan, da bo tam našel veliko takega, kar mu bo prav prišlo, ko bo čez nekaj let začel delati kot duhovnik. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo “en župnik na eni župniji” in da bi bil srečen če bi imel: “en motor, pisalni stroj in dober tranzistor”.

Za Francijo sem se odločil, ker sem se v gimnaziji tri leta učil francoščine, in s sošolcem Pavlom Uršičem sva naredila načrt, kako se bova v Franciji preživljala z občasnim delom pri kakem kmetu, nekaj zaslužila, se učila jezika in lahko marsikaj novega odkrila. (Franc)

Toda iz Jugoslavije so v tistih časih na drugo stran ‘železne zavese’ spustili le redke in tako so Francu prve francoske počitnice ‘splavale po vodi’: ni dobil vize. Uršiču je uspelo in je odšel sam … Francu pa je posredoval veliko koristnih informacij: naslovov duhovnikov in naših izseljencev, ki so živeli v Franciji in so bili pripravljeni z veseljem sprejeti vsakega prišleka iz domovine. Da so se lahko kaj pogovorili ‘po domače’ in izvedeli kaj novega z ‘one strani’.

Drugo leto sem vizo dobil … šel najprej do Basla v Švici, potem pa naprej v Francijo, k francoskemu duhovniku v okolici Metza, pa k slovenskim sestram v Morestellu (blizu Lyona), ki so me poslale naravnost na duhovne vaje, med same francosko govoreče duhovnike. Da bi še bolj izpopolnil besedni zaklad, sem začel brati debel roman in se naučil praktično uporabljati tistih potrebnih ‘nekaj tisoč’ besed. (Franc)

Med temi potepanji po tujini je pri bogoslovcu Francu prišlo še do ene odločitve, da se bo kot duhovnik posvetil vzgoji mladine … zato je v svoje kovčke nabral veliko francoskih mladinskih revij in časopisov – in rojevalo se je novo veselje: kako zasnovati mladinsko usmerjen verski tisk. A najprej ga je čakalo mašniško posvečenje.

Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko nekaj narediš za druge. Še najbolj se spominjam duhovnih vaj kakšen teden pred posvečenjem … ko smo bili zbrani samo bodoči novomašniki … Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem. (Franc)

(kot župnik v Postojni)

Ob takem oznanjevanju in življenju po evangeliju se mi je odpiral nov svet, svet Božje ljubezni, kaj pomeni verovati in živeti po Jezusovih besedah. Tako nam ni bila odveč naloga, za katero nas je vedno prosil. Bil je neutruden – vsi smo prej omagali kot oče Franc. Tipkanje za Ognjišče, ciklostiranje prvih številk, pisanje prvoobhajilnih spominskih slik, zavijanje. Šla je noč, jaz v službo, punce v šolo itd., Francelj pa delat.
Čeprav sem se velikokrat z njim tudi sporekla (po naše skregala, oba sva bila “trmasta kraška osla”).
Njegovi pastoralni obiski po domovih – vernih in nevernih so bili enkratni. Koliko ljudi je na ta način privabil k Bogu, koliko mladih – nikoli ni nikogar spodil, vse je sprejel. Bil nam je več kakor zgled.
Bila sem nič kolikokrat ‘nikodemska’ krstna botra otrokom oficirskih in drugih družin. Ne vem za njihova imena – lahko samo molim zanje. (Katarina Jesenko Rozman)

Obzorja in načrti očeta Franca so presegala župnijske meje, zlasti pa osebne poglede, ki so več ali manj subjektivni, če niso vključeni v širša dogajanja in spoznanja. Ne le učbenikov, tudi vzorcev za delo z mladimi, otroki in odraščajočimi, je tedaj primanjkovalo. S pionirji katehetske prenove pri nas (A. Metlikovec, brata Godnič, J. Bertoncelj, A. Smerkolj, V. Dermota in dr.) si je prizadeval, da bi našli nov način, kako resnice vere približati mlademu in novodobnemu človeku.  (Rafko Valenčič)

(kot oče urednik - Ognjišča)
Iz prijateljstva z Bojan Ravbarjem pa se je rodila tudi revija Ognjišče. Oče Bojan je bil kaplan v Kopru in Franc se je večkrat z motorjem pripeljal k njemu in potem sta ure in ure pozno v noč razmišljala, kaj bi lahko naredili, da bi nekako pridobili mlade. To je bil čas po koncilu, ki je odprl Cerkev za številne novosti. Oblikoval se je nov pogled na Cerkev … Božje ljudstvo, blizu ljudem … Toliko novih možnosti se je odpiralo in tako se je v Kopru v njunih pogovorih nekoč tako močno ‘zaiskrilo’, da se je prižgal plamen Ognjišča.

Z Bojanom sva se dogovorila, da bi začeli izdajati Farno Ognjišče, ki bi bilo namenjeno našim vernikom, zlasti mladim. V Kopru so skrbeli za tehniko in razmnoževanje, v Postojni pa smo vsebinsko pripravljali revijo, tu je bil tudi že kaplan Silvester Čuk, ki je dobro obvladal slovenščino, znal jezike, risal … Pa nas v tiskarni niso hoteli sprejeti nikjer, ne v Kopru ne v Ljubljani (“Za farje ne bomo tiskali!”) in smo bili toliko trmasti, da smo začeli revijo izdajati tako, da smo jo sami tiskali na ciklostil. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka. (Franc Bole)

pripravlja Marko Čuk