Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov je 900 verzov dolga pesnitev Leona Oblaka, ki o duši in grehu razmišlja pričevanjsko ... s poetičnimi sredstvi nam svetuje, kako naj ravna duša, da bo funkcionalna pri opravljanju vsakodnevnih nalog: naj spreminja navade in vedênje; in kako naj doseže svoj najvišji cilj – združitev z Bogom: naj se ogne vsemu, kar skriva cesto k Bogu, ki bo zanjo, za dušo, večerna zarja ... bralcu odkriva povezave med grehom in njegovimi negativnimi posledicami za naše osebno življenje, za odnose z bližnjimi, pa tudi za kulturo, družino in družbo v najširšem pomenu. O grehu Oblak ne razmišlja samo skozi prizmo razuma, temveč znotraj trikotnika: Bog – človek – svet. Grehov se ni dovolj samo spovedati, iskati je treba tudi njihove korenine ....  Pesnitev je poučna in nas vabi na strmo pot, na kateri naj odlagamo posvetne misli in navlako, ki jo s svojimi grehi navlečemo nase .... Vse, kar o tem pove, je prepričljivo, ker je pričevanjsko in ima v resnici oznanjevalno razsežnost, katere cilj je bralca odpirati za Božjega Duha.

iz vsebine

Leon Oblak, avtor pesnitve, pozna čutenje sodobnega človeka, in se govora o duši ne izogiba in se hoče spoprijeti z eno od stalnic človekovega preizpraševanja lastne biti, s témo o skrivnostni dinamiki duše, ki je nikoli ne bo mogoče preseči. Duša je zanj neubesedljiv, a vendar realen duhovni horizont, v katerega se spušča Bog, da bi se človek, v procesu očiščevanja, lahko povzpel do Njega. (...)

Boj Leona Oblaka z grehom gre onkraj vseh racionalnih razlogov, zakaj je greh škodljiv. (...) Pesnik bi se lahko glavnih grehov lotil tudi v prozi, kakršni koli že, teološko-strokovni ali poljudni. S tem bi si delo precej olajšal, saj je moral v verzificiranje krščanskega moralnega nauka vložiti nemalo truda. Toda krščanski moralni nauk ni etični kodeks, navajanje racionalnih razlogov za moralno ravnanje, temveč je dialog, a ne v smislu iskanja moralnih kompromisov in olajševalnih okoliščin, temveč odnos z Nekom, ki nas nagovarja, odnos z Besedo, ki je od začetka, pred stvarjenjem sveta. Dialog z Besedo pa presega vsak razum, vsako običajno logično sklepanje, ker gre za izročitev tistemu, ki kliče. Zato od pradavnine velja prepričanje, da je najustreznejši pogovor z Besedo lahko samo v verzih, kot v psalmih, z jezikom, ki ni v vsakdanji rabi (...) Boj z grehom po Leonu Oblaku nima za cilj vzvišenega samozadovoljstva, da ne bi bili kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki in hinavci, kakor se je hvalil farizej (Lk 18,11). Pač pa pesnik razčlenjuje greh zato, ker je prepričan, da greh, bolj kot kar koli drugega, hromi in uničuje vertikalno in horizontalno komunikacijo. (...) Oblak, prepričan kristjan, izrecno pove, da je greh nekaj tragičnega, ker prekinja dotok življenja, ki se izliva iz Izvira. (...) Pesnikovo stališče je, da slepo zadovoljevanje želja – h kateremu človeka priganjajo napuh, pohlep, nečistost, jeza, požrešnost, zavist, in lenoba – brez upoštevanja božjih zapovedi in naravnih zakonov, ne vodi v srečo, temveč v nesrečo. (...) Razmislek o grehu, duši in osebni odgovornosti terja spoštovanje nedoumljive in neizrekljive skrivnosti - ohranjanje skrivnosti, ki je onkraj vsake trditve. Božja skrivnost in skrivnost duše, naše najbolj notranje biti, je neizrekljiva, daleč od vsake določenosti in pojmovnega spoznanja (...) Oblakova poezija nas posredno opozarja, naj kategorij našega tuzemskega življenja ne podaljšujemo v večnost, ker večno življenje ne more biti projekcija našega bivanja na zemlji (...) Njegova pesnitev ni zapletena, nima značilnosti nekomunikativnosti, ki je v sodobni poeziji zelo pogosta, vendar ima svojo ontologijo, ker je vpeta v drugost, v transcendenco na eni strani in našo vsakdanjost na drugi strani. (misli Milana Knepa iz Ocene literarnega dela)

 

 

Nečistost, ki človeka razčloveči,
prihaja tiho, skozi skrite misli,
in zamegli pogled k resnični sreči.

Kdor spolnosti pravilno ne osmisli
in dovoli pohoti, da prevlada,
kdor ni preudaren in kdor ne premisli,

kaj je ljubezen, kaj pa le naslada,
postane suženj spolnega užitka,
kar hitro pelje ga na rob prepada.

O, duša, če je tvoja vera plitka
in tvoja volja krhka ter slabotna,
z nečistostjo te čaka huda bitka. (...)

Zakaj in kdaj je tvoja jeza grešna?
Premisli, duša, kaj je v jezi skrito,
da v borbi z njo lahkó boš vedno uspešna.

Ker to je strast, je čustvo ognjevito,
ki nam ga Bog z namenom je podáril
in je v Njegovi luči čudovito.

Saj ko je prvega človeka ustvaril,
je jezo zlil v ljubezen in pravičnost,
a to celoto je hudič pokvaril.

Mogočni Stvarnik je želel različnost,
ob tem pa spoštovanje je zaukazal
in jeza naj krotila bi krivičnost. (...)

Požrešnost, duša, je precej nevarna,
čeprav se včasih ti morda dozdeva,
da močna si in pred tem grehom varna.

Ta greh med glavne grehe se prišteva
in če ga boš preveč podcenjevala,
lahko postane tvoja teža dneva.

Takrat boš začutíla in spoznala,
kako prav nič nedolžna ni požrešnost,
če zate nepomembna je postala.

Takrat priznala sebi boš neuspešnost
v spopadu s tistim, kar ta greh poraja,
kar zdi se le razvada, pa je grešnost. (...)

 

predstavlja Marko Čuk

Kategorija: Knjižne izdaje založbe Ognjišče

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Posvetimo še še zadnji vrstici speva o stvarjenju človeka.
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.«


Ena od lastnosti “vsakega jaza” je moškost ali ženskost. Vsak od nas se rodi kot moški ali kot ženska. Ta danost, ki jo prejmemo ob spočetju, ima svoje posebnosti in vzajemnosti. Človeško življenje je sad srečanja moškega in ženske. Kdor to srečanje zanika, zanika življenje samo.

Vsak moški in ženska morata razumeti, da sta njuna moškost in ženskost posledica Božje odločitve in ‘vodni žig’ njune lepote. Bog ima moške in ženske lastnosti. Moški je Bogu podoben zaradi svoje moškosti, ženska pa zaradi ženskosti.
Moškost in ženskost sta poklica, ki ju razumemo samo v vzajemnem odnosu. Zgornja svetopisemska vrstica me kliče, da sprejmem moškost kot pustolovščino.

Ženske, ki so že po naravi bolj ponotranjene od moških, imajo globoko spoštovanje do življenja, začenši s spolnostjo. Veliko moških je do življenja neobčutljivih, žensk pa zelo malo, ker ga dobesedno nosijo v sebi.

Kakšen bi bil svet, če bi ženske izgubile ljubezen do življenja in ne bi več hotele rojevati otrok? Sploh ga ne bi bilo! In če bi jim zmanjkalo nežnosti do otrok in mož, kje bi jo ti lahko našli? Žensko srce je zmožno neskončne potrpežljivosti in neštetih drobnih pozornosti.
Ženske so po naravi bolj intuitivne, nežne, potrpežljive, skrbne, zveste in vztrajne od moških, ki pa so po drugi strani bolj zagnani, ustvarjalni, inovativni, zaščitniški in še marsikaj.
A tudi ženska lepota je lahko samo površinska in dekorativna, ki nič ne koristi, če je vir samovšečnosti.

Moža in ženo pa je ustvaril za odnos in združitev. Lahko rečemo, da jima je v gene zapisal ‘poročenost’. Kot rečeno, je človeško spočetje sad združitve moškega in ženske.
Če zgoraj omenjenih čudovitih reči ne počnemo kot “poročeni”, postanejo nerodovitne ali celo nevarne. Poročenost in združitev nista le za zakonce, temveč za vse. Vsako stvar lahko delam predano, kot bi bil z njo poročen, ali pa nezainteresirano. Pravimo, da je človek, ki je popolnoma predan svoji službi ali neki ideji, z njima “poročen”.

Kadar nekdo vstopi v zakon, se sozakoncu bodisi preda ali pa ne. Poročiti se pomeni vzeti zakon in vse, kar k njemu sodi, za svoje, ne pa se držati na varni razdalji. Nekateri zakonci skupaj živijo že desetletja, a se nikoli niso resnično predali drug drugemu. Živijo kot “mož ali žena”, ne pa kot “mož in žena”.

Bog nas je torej poklical k poročenosti oziroma vzajemnosti. Drugim se lahko posvetimo, se z njimi zbližamo in združimo, ali pa jim ne pustimo blizu in sebično ohranjamo svojo neodvisnost in nedotakljivost. Taka dejanja nimajo nobene vrednosti.

Vsako človeško dejanje, ki ni odprto ljubezni in občestvenosti, je prazno in lažno. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige DRAGOCENO DARILO ZGODB ... 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €; s kartico zvestobe: 6,21 €

Z RAZUMOM
»Ljubi Gospoda, svojega Boga ... z vsem mišljenjem« (Mt 22,37).

NEGUJ misel na Boga in njegovo dobroto: On naj bo središče tvojih misli in načrtov. Z njim in v njem misli nase in na druge.
VARUJ se praznih in sovražnih misli o bratih in sestrah.

Z OČMI
»Če je tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo« (Mt 6,22).

OČIŠČUJ svoj pogled in glej stvari, ljudi in svet s čistimi in dobrohotnimi očmi.
NE GLEJ hudobno in obsojajoče, izogibaj se podob in predstav, ki ti ne pomagajo k rasti.

Z UŠESI
»O Izrael, ko bi me poslušal« (Ps 81,9).

POSLUŠAJ Božjo besedo, prisluhni sestri ali bratu, ki ti želi nekaj povedati, te česa prositi ali pa čuti potrebo, da bi se ti lahko zaupal.
IZOGIBAJ se praznih in nekoristnih pogovorov in zlobnih namigovanj.

Z USTI
»Če boš izrekal tehtne besede, nič plehkega, boš kakor moja usta« (Jer 15,19).

ODPRI svoja usta ter slavi Boga v osebni, družinski in občestveni molitvi. Vsak dan skušaj najti dobrotno besedo za svoje bližnje.
IZOGIBAJ se slabih besed o tistem, ki ti povzroča bolečine.

Z OKUSOM
»Kako sladki so mojemu nebu tvoji izreki,
bolj kakor med mojim ustom« (Ps 119,103).

OKUŠAJ Božjo besedo in uživaj hrano z zmernostjo in hvaležnostjo Bogu in tistemu, ki ti jo je pripravil.
ODPOVEDUJ se vsaj malo hrani, pijači, kajenju, radiu, televiziji, telefonskemu klepetu, GSM sporočilom, internetu ...

Z ROKAMI
»Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1Jn 3,18).

POMAGAJ vsakemu, ki te prosi, pošteno in zvesto opravljaj svoje delo, po svojih močeh pomagaj tistim, ki so v potrebi.
IZOGIBAJ se lenarjenja, brezdelja, zapravljanja časa.

Z NOGAMI
»Moji koraki se držijo tvojih steza,
moje noge ne omahujejo« (Ps 17,5).

HODI po poteh pravičnosti, ljubezni in miru ter skupaj z Marijo prinašaj ljudem radost novega življenja v Kristusu.
IZOGIBAJ se krivičnih poti, ne bodi drugim v spotiko in pazi, da sam ne padeš.

S SRCEM
»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, ... in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Mt 22,37).

TVOJE SRCE naj bo čuteče do vsakega človeka, posebej do tvojih najbližjih, domačih. Prisluhni Gospodu, in karkoli ti poreče, stori (prim. Jn 2,5). »Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo«
(Iz 58,8).
IZOGIBAJ se nevarnosti, da tvoje srce zajame zlo ... Če pa se to zgodi, srce čim prej očisti s kesanjem ali spovedjo.

B. Rustja (Povejmo z zgodbo):
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 107-109.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

V današnjem evangeliju se srečamo s Samarijanko (dodatna maša 3. postnega tedna - leto B), ki jo sicer srečamo letu A beremo na tretjo postno nedeljo (leto A) se srečamo s Samarijanko. Nekateri berejo evangelij po Janezu 4,1–42, mnogi pa samo do verza 26, v katerem se Jezus razkrije Samarijanki kot tisti, ki ga je v svojem hrepenenju vedno iskala: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« (Jn 4,26).
Umetniki so dojeli, da so ženske scene pri Janezu vedno povezane z ljubeznijo. V odnosu, v kakršnem sta Jezus in žena, prikazujejo erotični naboj tega prizora. Jezus sede na vodnjak in se začne pogovarjati s Samarijanko. Prelomi z judovskimi predsodki proti Samarijanom in pravili, ki so določala odnos med moškim in žensko. Od judovskega moškega, predvsem od rabina, kakršen je bil Jezus, je bila zahtevana stroga zadržanost naproti ženski, on pa se teh predpisov ne drži. Z ženo govori popolnoma svobodno, pogovor začneta s konkretno temo o črpanju vode, toda hitro preideta na živo vodo, ki se nenehno pretaka po nas. Jezus v ženi prebudi zanimanje za to vodo, ki je nikoli ne zmanjka in se pretaka po nas samih, zato ga prosi: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn 4,15). Po tej prošnji pa Jezus izzove ženo: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« (Jn 4,16). Zdi se, da bo ta izziv prekinil pogovor, saj ni logične povezave z ženino prošnjo. Toda Jezus vedno bolj usmerja ženino hrepenenje na ljubezen, ki je kot izvir, ki nikoli ne presahne. Ko mu odgovori, da nima moža, ji Jezus reče: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« (Jn 4,17). Od vode preusmeri Jezus pogovor na ljubezen. Toda šest mož ni izpolnilo ženinega hrepenenja po resnični ljubezni. Šest je število nepopolnosti in vsakdana:

• Na svatbi v Kani je bilo šest vrčev vode, ki jih je Jezus spremenil v vino. Sedmi vrč pa se odpre, ko Jezus na križu odpre svoje srce in razlije svojo ljubezen na vse ljudi.
• Žena je imela šest mož, ki pa niso mogli potešiti njenega hrepenenja po ljubezni. Jezus je sedmi mož, ki ima srce in ki svoje srce odpre za nas na križu. Iz njegovega prebodenega srca tečeta kri in voda, podoba Božje ljubezni, ki izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni.

Od ljubezni do moža se njun pogovor naenkrat preusmeri na temo čaščenja. Zdi se, da je tudi zdaj prišlo do prekinitve pogovora, toda v resnici sodijo te tri teme skupaj:

• Voda, ki pogasi mojo žejo, me privede do notranjega vira ljubezni.
• Pri ljubezni najprej pomislimo na ljubezen med moškim in žensko.
• Toda naša ljubezen je popolna šele takrat, ko častimo Boga, ko v molitvi pozabimo sami nase. Čaščenje je predanost Bogu, tu je predanost v ljubezni popolna.

V človeški ljubezni doživljamo izpolnitev in razočaranje, očaranost in ranjenost. Tako tudi naša človeška ljubezen kaže pot do Božje ljubezni, ki šele izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni. Toda tudi ta Božja ljubezen potrebuje izkustvo človeške ljubezni, sicer postane bleda in brez strasti. Erotični pogovor med Jezusom in Samarijanko pripelje oba do vrhunca duhovnosti, ki je predanost v čaščenju.
Cerkev je na ta odlomek o Samarijanki vedno gledala kot na evangelij krsta:

• Krščeni smo z vodo, ki nas ne samo očisti, ampak nas še bolj poveže z notranjim virom Svetega Duha.
• Podarja nam zaupanje, da se ne bomo izsušili, da ne bomo preutrujeni, ker črpamo iz neizčrpnega Božjega vira.

Prav v našem času, ko so premnogi ljudje izčrpani, ker zajemajo iz kalnih virov, je ta odlomek zelo aktualen. Krščene ljudi bi rad spomnil, naj črpajo iz notranjega vira, iz vira Svetega Duha, ki deluje v nas: »Voda, katero mu bom dal, (bo) postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14). Če pijemo to vodo, se ne utrudimo. Toda krstna voda, v katero se ‘potopimo’, nam pokaže, da lahko iz tega notranjega vira črpamo le, če najprej umremo, če odvržemo svojo staro identiteto. Kaj pomeni to danes za nas? Notranjega vira ne moremo koristiti, kadar bi se nam zahotelo. Ta izvir deluje takrat, ko odmremo za svoj Jaz, ko svoj Ego potopimo in lahko izplavamo kot novi ljudje, ljudje, ki zaupajo Bogu, ne pa merilom tega sveta – uspehu in neuspehu, bogastvu in revščini, priznanju in odklonitvi.

Osebne vaje
Tiho sedi in prav počasi izdihuj. Svoje dihanje poveži z Jezusovo molitvijo:

• Pri vdihu naj se v tvoje srce izlijejo besede »Gospod Jezus Kristus«.
• Pri izdihu si predstavljaj, kako te prošnja »Usmili se me!« popelje skozi vse skrbi in strahove, skozi ves nemir in površnost na dno tvoje duše. Tam izvira notranji vir Svetega Duha.
• Predstavljaj si, da se sveža voda iz tega vira pretaka skozi tvojo dušo in tvoje telo. Tako se boš počutil osvežen in napolnjen z novo močjo. Izginil bo strah pred izčrpanostjo in za to ti ni treba nič storiti. V tebi se vse pretaka in počutiš se resnično živ.

 

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

Tretja Jezusova misel na križu:

»Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,26)

Tretja Jezusova misel na križu je iz Janezovega evangelija. Namenjena je Jezusovi materi in najljubšemu učencu. Besede, ki jih govori obema, so namenjene tudi nam, da bi izgubili strah pred osamljenostjo. Ta strah danes preganja mnoge ljudi, ki ne znajo biti sami. Vedno potrebujejo koga ob sebi, nenehno morajo telefonirati ali izmenjavati misli po računalniku. Kontakt z drugo osebo je zanje edina pot, da pozabijo na strah pred osamljenostjo. Toda to ne reši njihovega strahu. Beg jih ne reši pred njim, ampak ga še poglobi. Venomer jih je strah, da bi se na tem begu morali kdaj ustaviti, zato jih preplavljajo občutki osamljenosti. In kako bi naj te preproste Jezusove besede pregnale naš strah pred osamljenostjo? Poglejmo si natančneje ta prizor.

Vsi razlagalci Svetega pisma so si edini, da ima prizor, v kateri Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina, njemu pa Marijo za mater, simbolni pomen. Vprašanje je samo, kako to simboliko razumemo.

• Ena razlaga je, da je Marija podoba judovske skupnosti, Janez pa poganske.
• Drugi vidijo v Mariji podobo Jezusove družine, ki hodi skupno pot z apostoli.
• V tej sceni pa lahko vidimo tudi združevanje nasprotij: moški je izročen ženski, ona pa njemu. Moški naj vzame žensko v svojo hišo. V grščini je uporabljen izraz ‘eis ta idia’, kar pomeni ‘v svoje’ (Jn 19,27), v notranjost samega sebe, v svoje srce.
• Na križu se združujejo nasprotja: Bog in človek, moški in ženska, Judje in pogani.
• Ne postajajo eno le na zunaj, ampak predvsem notranje. Moško in žensko, judovsko in pogansko, pobožno in posvetno, Božje in človeško postajajo v mojem srcu eno.
  In ta enost v meni je pogoj, da premagam strah pred samoto. Če sem s samim seboj eno, se ne počutim osamljen. Pomirjen sem s seboj. Ljudje, ki čutijo osamljenost, so izgubili stik s samim seboj. Potrebujejo drugega, da se sploh začutijo.

Pri evangelistu Janezu so moški vedno v konfliktu z Jezusom, prizori z ženskami pa so vedno prizori ljubezni:

• Začne se s poroko v Kani, kjer je prisotna Marija. Prizor nam govori, da je Bog z učlovečenjem svojega Sina sklenil z nami ljudmi poroko in da našo neužitno vodo spreminja v vino. Vino v šestih velikih vrčih pomeni polnost ljubezni, ki nam priteka s Kristusom.
• Pogovor Jezusa s Samarijanko se vrti okoli ljubezni.
• Pred vhodom v Jeruzalem mazili Marija Jezusove noge z dragocenim oljem. Jezusu razsipava svojo ljubezen.
• Pod križem stojijo ob Jezusu štiri žene, ki so do križa vztrajale v svoji ljubezni. In tukaj doživijo, kako Križani iz prebodenega srca razliva na vse ljudi svojo ljubezen.

Besede, ki jih Jezus govori Mariji in Janezu, so besede ljubezni, ki v nas objamejo vsa nasprotja. V Janezovem evangeliju je Jezus prikazal križ kot gesto objema: »In ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12,32). Jezus nas objema z našimi nasprotji, ki jih pogosto ne moremo uskladiti. Če se mu pustimo z njimi objeti, se bomo pomirili s seboj in strah pred osamljenostjo se bo izgubil. Potem zaslutimo, da smo v osamljenosti z vsem eno, z vsemi ljudmi in z Bogom. V tej enosti se izgubi strah pred osamljenostjo: nismo več sami, saj smo eno z vsem.
• Jezus izroči svoji materi najljubšega učenca kot sina in njemu Marijo za mater. Mati in sin sta osebi odnosa. Mati si vedno za druge in sin je vedno navezan na mater. Na križu je torej jasno, da smo resnično ljudje šele takrat, ko smo v odnosu z drugimi.
• Istočasno je križ, pod katerim sta združena Marija in Janez, znamenje upanja, da je po njem ozdravljeno tudi naše življenje brez odnosov; da bomo tudi sami sposobni za odnos, v katerem je treba vedno usklajevati nasprotja in tako postajati eno, če bomo pomirili nasprotja v sebi.
Trpljenje zaradi osamljenosti kaže pogosto na pomanjkanje odnosov: nismo v odnosu s samim seboj, ne z Bogom, ne z drugimi in prav zato se počutimo sami. Osamljenost pa ni več boleča, če smo tudi takrat, ko smo sami, v pravem odnosu – s seboj, z ljudmi, ki jih nosimo v srcu, s stvarstvom in z Bogom, Stvarnikom vsega bivajočega.

Osebne vaje
Predstavljaj si križ in prekrižaj roke na prsih. Nato si predstavljaj:

• Kakor me objema Jezus na križu, tako sedaj objemam svoje kreposti in svoje slabosti, zdravo in bolno v sebi, pobožno in brezbožno, svetlo in temno, popolno in razbito, moško in žensko, mlado in staro, živeto in neizživeto, zavestno in podzavestno.
• V tej drži lahko podoživljaš Jezusove besede: »Žena, glej, tvoj sin!« »Glej, tvoja mati!« Morda čutiš ob tem globoko enost. Eno si s preteklostjo – 'tvoja mati'; in eno si z bodočnostjo, ki te čaka – 'tvoj sin’.
• Sedaj si pomirjen, če si podoživel ta trenutek. Čas je resnično izpolnjen, zato se lahko zgodi osvoboditev in ozdravitev. Bog v tebi vse povezuje, ves si ozdravljen.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Dal sem vam roke,
da bi drug drugega objeli.
Odkod so prišle pesti?

Dal sem vam noge,
da bi šli drug k drugemu.
Zakaj se torej ne zganete?

Dal sem vam oči,
da bi se drug drugemu nasmehnili.
Zakaj se tako mrko držite?

Dal sem vam ušesa,
da bi drug drugega slišali.
Zakaj delate toliko hrupa?

Dal sem vam govorico,
da bi si kaj lepega povedali.
Zakaj tako neprijazno molčite?

Dal sem vam srce,
da bi bili drug drugemu blizu.
Zakaj ste se drug
tako oddaljili drugemu?

Dal sem vam svojo ljubezen,
da bi mogli sproščeno živeti.
Zakaj ste postali tako malodušni?

Dal sem vam svobodo,
da bi mogli biti srečni.
Zakaj ste se obdali z zidovi?

Dal sem, da je Jezus postal človek,
da bi vedeli, kaj je človečnost.
Zakaj ste ga pribili na križ?

R. W. Federsel, Molitev, v: Ognjišče 3 (2013), 3.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Gospod, vsako jutro
se napove tvoje sonce.
Žarki svetlobe zasijejo na nebu,
potem pa vzide nad obzorjem
prijazna plošča sonca,
ki vse stvari oblije z zlatom.
Noč je prešla,
tema je pozabljena.
Nov dan se začenja,
novo življenje, novo upanje.
Zvestoba ljubljenega človeka
je kot sončni vzhod,
ki se vedno vrača.
Še bolj trdno pa se lahko
vedno zanesem nate, Gospod.
Nikoli me ne pustiš samega.
Sonce, ki vedno znova
vzhaja in prepodi temo noči,
mi vliva vero in zaupanje
in okrepi moje moči..

N. N., Iskra, v: Ognjišče 4 (2013), 29.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj

 iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Besede so lahko kot kamni:
hladne, ostre in ranijo.
Prizadenejo nas, včasih nehote,
včasih namerno, in nas bolijo.

Besede so lahko kot kruh:
nahranijo nas in okrepijo,
nam vlivajo pogum in tolažbo.
Takih besed smo lačni vsi.

Besede so lahko kot sonce:
tople in svetle, blagodejne in prijazne.
Sončne besede hvaležno sprejmemo,
kajti olepšajo nam življenje.

Bog je v Jezusu postal človek.
Biti hoče dobra beseda,
ki nas spremlja v življenju in smrti.
Biti nam hoče kruh in sonce
in nam podarjati odrešenje in blagoslov.

N. N. Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2016), 39.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

 

Kategorija: Iz naših knjižnih izdaj