iz knjige: Slivka E., ZAKAJ JE TUDI PRI NAS TAKO, svojevrsten križev pot za mulce, zbirka Žepna knjiga Ognjišča 16. Ognjišče 2021
136 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, ilustracije Polone Lisjak, cena 9,90 €

Prelistajte:  * * * in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

»To je bilo pa hitro,« je menil David. ... "Komaj se je dobro začelo, je že prvič padel. Pilat Jezusa obsodi, Jezus vzame križ, Jezus je na tleh pod križem. Po desetih metrih!«
»No!« se je ogorčeno vmešala Mojca. »Veš kaj vse je že pred tem pretrpel! (...) Ja, bi rada videla tebe na njegovem mestu,«

»No, no, no …« je kaplan posegel v prepir. »Nihče ne more vedeti, kako bi se držal in koliko bi zdržal v takšni preizkušnji. Konec koncev niti ni pomembno. Nihče od nas ne zahteva, da po prečuti noči na prazen želodec nosimo lesen križ na hrib. Od nas se zahtevajo drugačne stvari. Pomembno je, kako se soočamo z njimi.«
»Kaj menite,« jih je z nasmehom pozval, »kakšne so vaše preizkušnje, vaši križi?«

»Moja največja preizkušnja je ostati potrpežljiva z mlajšo sestro. Ves čas jemlje moje stvari in jih pokvari. … Mene potem popade jeza in jo ozmerjam.

Kaplan je pokimal: »Ja, potrpežljivost je gotovo velika preizkušnja za vse nas. Ostati miren, ne podleči izbruhu jeze, ki te preplavi v nekem trenutku … To je težko. Gotovo je to križ, pod katerim vsak od nas pogosto pade.«

»Moj križ je bahavost,« je obotavljivo spregovoril Jaka.

»Napuh, ošabnost. Zelo dobro, Jaka! Pohvalno je, da si ti dve lastnosti prepoznal, saj ju boš le tako lahko obvladal in odpravil. Ko smo v nečem dobri, nam je všeč, da drugi to opazijo. Če ne opazijo ali če ne pokažejo, da so opazili, ni nič narobe, če sami opozorimo na to. ...

Skoraj celo uro so fantje in dekleta tako prepoznavali in naštevali svoje lastne križe, pod katerimi najpogosteje in najhitreje padejo. Samo Tadej je molčal. Bilo ga je sram, zares globoko sram. Prepoznal je križ, pod katerim je nazadnje padel in sramoval se je tega.
(...)
Bilo je pred nekaj dnevi, ko je prišel nejevoljen iz šole. Imel je veliko domače naloge, tako veliko, da se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za dvorišče in ogled tekme zvečer na televiziji. Vedel je, da mu mami pod nobenim pogojem ne bi dovolila najprej iti na dvorišče in potem pisati nalogo kar med gledanjem tekme. (...)
Ko je stopil skozi vrata v stanovanje, se je skoraj zaletel v mamo. Videti je bila raztresena in skoraj prestrašena.
»Oh, doma si,« je olajšano vzdihnila. »Odloži torbo, greva.«
»Kam??« se je ogorčeno uprl Tadej. Vsaka dodatna pot mu je bila v tem trenutku strašansko odveč.
»V bolnišnico,« je odgovorila mama in se hitela obuvati. »Babico je odpeljal rešilec, strašen napad žolčnih kamnov je imela, na operaciji je.«
(...)
Tadej je presenečeno obstal.
»A je res potrebno, da grem s tabo?«
Prestregel je materin prizadeti pogled in se zastrmel v konice svojih tenisk.
»Mislim … Ogromno naloge imam danes, to nama bo vzelo nekaj ur in učiti bi se moral, angleščino bo spraševala …«
To zadnje si je gladko izmislil, zletelo mu je z jezika, preden se je sploh zavedel …
»Prav,« je tiho spregovorila mama in odšla skozi vrata.
(...)
Tadej je obstal v veži in srce mu je noro razbijalo. Nobenega zmagoslavja ni občutil, čeprav je dosegel svoje. Sezul se je in stopil v sobo. Torbo je postavil k mizi in izvlekel iz nje zvezke, toda zbrati se ni mogel. Veliko predolgo se je zamudil ob nalogah in jih do tekme komaj končal. Prižgal si je televizijo, toda tudi zdaj so mu misli uhajale k mami in babici, tekmo je spremljal samo na pol. Trudil se je potlačiti občutke krivde, ki so brbotali nekje v njem …
(...)
Ko je mami prišla iz bolnišnice in se lotila priprave večerje, je utišal zvok na televiziji, da mu je lahko podrobno poročala o babici. Bila je občutno olajšana. Operacija je šla kot po maslu, babica se dobro počuti in bo kmalu okrevala. Tudi Tadej je občutil olajšanje in nekako si je celo dopovedal, da ni bilo nič takega, kar je naredil. Globoko v sebi pa je vedel, da je ravnal narobe.
(...)
Ko je zdaj sedel v veroučni učilnici in razmišljal o vsem tem, mu je bilo brez kančka dvoma popolnoma jasno, da je bil to njegov padec pod križem. Ni ga zmogel glasno priznati pred sošolci in prijatelji. To, kar je naredil on, je bilo vse kaj drugega kot zmerjanje mlajše sestre ali bahanje pri košarki. Kaplan tudi ni silil vanj, v nikogar od otrok. Razumel je, kaj se dogaja za zamišljenimi obrazi njegovih veroučencev. Vedel je, da je marsikdo od njih v tem trenutku spoznal svoj padec, pa tudi smisel in namen spovedi. Pri spovedi ne gre za to, da duhovniku našteješ nekaj splošnih grehov, dobiš odvezo in napraviš kljukico. Gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš. ... (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Del pripovedi iz knjige Zakaj je tudi pri nas tako - Križev pot za mulce (Eva Slivka), ki ni "običajen" križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne ... to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe ... deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami ... "Glavni junak" je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času "opremili" z razmišljanji s križevega pota ... V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na "poti križa". In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine ... pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

Postaje velikega tedna bi želel opazovati kot postaje naše notranje poti do Boga. Na cvetno nedeljo praznujemo Jezusov prihod v sveto mesto Jeruzalem. Triumfalni Jezusov prihod je veliko nasprotje temu, kar se bo v naslednjih dneh dogajalo v mestu: izdaja Jezusa, njegova obsodba in križanje. Toda cvetna nedelja nam pokaže, kdo prihaja v Jeruzalem na mladem osličku.
Liturgija cvetne nedelje se začne s slovesno procesijo. Verniki se zberejo zunaj cerkve, duhovnik prebere evangelij o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Ljudje prinesejo oljčne vejice in skrbno narejene butarice (presmece, pušeljce ... ,ki jih duhovnik blagoslovi. Nato gre procesija s pesmijo in molitvijo v cerkev, ki je simbol za sveto mesto Jeruzalem. S to procesijo je izraženo hrepenenje po miru. Mir, ki prihaja z Jezusom in odhaja z njim v nebesa, bi naj napolnil tudi nas na zemlji.
Procesija nas spomni na to, kdo je v resnici Kristus, čigar trpljenje bomo poslušali med sveto mašo. Ko ga z zelenjem častimo kot kralja, tudi sami občutimo njegovo kraljestvo: in kot kraljevski ljudje vstopimo v naš Jeruzalem, mesto miru. Če Jezus kraljuje v nas, je naša notranjost kraljestvo miru, v nas je Jeruzalem, mesto miru.
Blagoslovljeno zelenje nesemo domov in z njim okrasimo hišo: Jezusov mir prinašamo tudi domov. S tem tudi na zunaj priznavamo, da je Jezus naš pravi kralj, ki bi naj vladal tudi v naših domovih in srcih. To zelenje naj nas spominja, da smo kraljevski ljudje in da naj tudi naša srca napolni Kristusov mir. Ljudje zaupamo, da z blagoslovljenimi vejicami prinašamo na domove Božji blagoslov, ki nas spremlja skozi vsakdan.
V evharistiji te nedelje beremo Kristusov pasijon, vsako leto iz drugega evangelija: letos beremo Lukovega.
Luka v svojem pasijonu poudarja predvsem križev pot, saj hodimo skupaj z Jezusom, ki nas vodi v življenje. Skozi trpljenje mu sledimo v veličastvo. Jezusova pot je vzgled za našo pot, ki nas skozi mnoge stiske vodi v Božje kraljestvo.

Osebne vaje
Ko si prinesel domov blagoslovljeno butarico, vejico ... si predstavljaj: Kristusov mir vlada tudi v tvojem domu. Toda to je mir, ki ga vedno znova ogrožajo konflikti, kakršne bomo lahko opazovali tudi ta teden skozi Jezusovo trpljenje.

• Kje potrebuješ mir, ki si ga z blagoslovljenim zelenjem prinesel na svoj dom, da boš lahko obvladoval konflikte vsakdana?
• Kateri konflikti ti povzročajo bolečine, kaj je tvoj pasijon?

Prosi Jezusa, naj te spremlja skozi konflikte, ki morda nastajajo pri tebi doma - ali pa te čakajo drugje, ko dom zapustiš.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod
trkam na vrata tvojega usmiljenja,
ker se zavedam svoje malomarnosti
in vseh napak v svojem življenju.

Gospod,
trkam na vrata tvoje pravičnosti,
ki nas presoja z ljubeznijo
tako, da vedno zmaguje dobro.

Gospod,
trkam na vrata tvoje potrpežljivosti,
ki vidi moje zgrešene korake in poti,
pa čaka, dokler se mi vest ne zbudi.

Gospod,
trkam na vrata tvoje modrosti,
edino ona pozna vse moje nagibe,
ki usmerjajo moje življenje.

Gospod,
trkam na vrata tvoje očetovske skrbi
s prošnjo, da bi po slovesu
od tega sveta vstopil v večni dom.

s. U. Bittner, Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2022), 2.

  Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Pobarvanka in križev pot v verzih za otroke
Besedilo zanj je napisala naša vestna sodelavka Berta Golob, ilustrirala pa ga je Silva Karim. Otroci bodo lahko pobarvali ilustracije ter s pomočjo staršev prebirali križev pot v verzih ter svetopisemske odlomke o Jezusovem trpljenju.

TUDI BARVE SO LEPOTA, TEGA KRIŽEVEGA POTA

V Marijinem naročju

O Mati žalostna,
ki ljubiš Jezusa,
objemlješ zadnjikrat
Sinu zdaj mrtvega.

Naročje njeno - zibelka
za Jezusa, zdaj mrtvega

Zibaj, zibaj, Božja Mati
v bolečini sama, sama.

Prosim te, prebudi se,
preplašen sem, hudo mi je.

KAJ PRAVI SVETO PISMO?
Potem je Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, čeprav je bil to iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo.
Jn 19,38

pripravlja Marko Čuk

»Dopolnjeno je.« (Jn 19,30)

V Janezovem evangeliju je poslednja Jezusova misel na križu izražena v grščini samo z eno besedo: ‘Tetelestai.’ – ‘Dopolnjeno je.’ Koren te besede je ‘telos’ – ‘konec, zaključek, popolnost’. Tudi svoj pasijon Janez začenja s to besedo: »Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, (je) tem izkazal ljubezen do konca (eis telos).« (Jn 13,1). Telos je cilj, konec. To je tudi beseda iz besednjaka misterijev; pri teh kultih so jo uporabljali za posvetitev v skrivnost. Jezus pa nas na križu posveča v skrivnost ljubezni, saj nas je ljubil do konca, do popolnosti. Z besedno zvezo ‘Dopolnjeno je’ nam želi povedati: delo ljubezni je izpolnjeno, zaključeno. Na križu je Jezus v svojo ljubezen pritegnil vse človeško, celo nasilje morilcev, da bi nas spremenil. Na križu se je izpolnila njegova ljubezen, obenem pa je izpolnil, kar mu je naročil Oče. Zato Janezu pomeni križ Božje poveličanje Jezusa. Na križu najjasneje zasije njegova ljubezen in v njegovi ljubezni Božje veličastvo. Beseda ‘tetelestai’ zaključuje tudi grške misterijske kulte. Delo ljubezni je zaključeno in zgodila se je posvetitev v skrivnost ljubezni. Sedaj pa gre za to, da napolnjeni s to ljubeznijo zaživimo na nov način.
Z besedami ‘Dopolnjeno je’ ali v latinščini ‘Consummatum est’ preganja Jezus naš strah pred lastno negotovostjo. Mnogi ljudje imajo občutek, da njihovo življenje nima temeljev, na katerih bi lahko gradili.

• Če pogledajo v svoje otroštvo, občutijo to krhkost: manjka jim že osnovno zaupanje. Toliko je bilo negotovosti, da ta občutek krhkosti brez pravega temelja samo narašča.
• Drugi živijo v strahu, da bo njihovo življenje doživelo polom, da se bo njihova zamisel življenja izjalovila: lahko jim spodleti razmerje, življenjsko delo, v katerega so vložili vse, se sesuje. Komur spodleti, ima občutek, da je celota njegovega življenja razpadla v koščke in razpadlih delčkov ne more zbrati.
• Nekateri pravijo: sedim pred razvalinami svojega življenja. Zgradba, ki je bila videti tako lepa, se je sesula. Ni je mogoče več postaviti.
• Strah, da bo vse razpadlo, da ne bo več središča, ki drži vse skupaj, danes preganja številne ljudi. Niso razbite samo družine, tudi posamezniki se počutijo tako raztreščeni, kot da bi bili sestavljeni iz delčkov, ki jih ni mogoče sestaviti.

Tega strahu nas rešujejo Jezusove besede ‘Dopolnjeno je’ ali po latinsko ‘Consummatum est’ – “vse je povezano, vsi deli so sestavljeni”. Razvaline tvojega življenja se lahko obnovijo. Dele, ki jih sam ne moreš povezati, ti povezuje Jezus na križu. Tudi tu nam pomaga podoba objema: Jezus na križu me objema in povezuje v meni vse, kar hoče razpasti, kar že razpada, kar je porušeno. Strah, da moje življenje sestavljajo le koščki, premaga z besedami: »Dopolnjeno je. Končano je. Vse je ponovno celota.« Križ, ki v sebi združuje vsa nasprotja, dopolnjuje Jezusove besede, saj je na njem izpolnil svoje delo ljubezni. Njegova ljubezen vse poveže, kar je v nas razbitega. Skupaj drži vse, kar je razbito in grozi, da bo razpadlo.
Po teh besedah nagne Jezus glavo in izdihne. V svoji smrti se z ljubeznijo skloni k človeku in mu izroči svojega Duha. Skloni se navzdol, k vsem ljudem, ki so na tleh, k padlim, potrtim, razočaranim, obupanim. S svojim trpljenjem je Jezus na novo ustvaril človeka, ko je nanj izlil svojega Duha. Dokončna ljubezen, ki so jo dojeli vsi pod križem, se širi v svet in od takrat spreminja človeško zavest.

• To je moč, ki ozdravlja človeka.
• Iz te ljubezni izhaja gibanje, ki ga nič več ne more ustaviti.
• Duh, ki ga je Križani izlil na nas, je naše mišljenje in čutenje spremenil na tak način, kakor ni ne prej ne kasneje uspelo nobenemu dogodku.
• Jezusov Duh je postal izvir zdravega in ozdravljanja v nas, spreminjanja in poglabljanja naše zavesti.
• Duh, ki ga Jezus v smrti izlije na nas, združuje nebo in zemljo, povezuje Boga in človeka in poveže tudi v nas vse, kar je ločeno in razbito.

Osebne vaje

• Postavi se pokončno in razširi roke v križ. Drži roke vodoravno in si predstavljaj, da si kot Jezus pribit na križ. Pribit si sam nase, ti sam si svoj križ. Pred seboj temu ne moreš ubežati. Toda na križu je vse povezano med seboj, ne boš razpadel.
• Če si Jezusov položaj na križu predstavljaš kot objem, lahko objameš ves svet. Potem boš začutil, da ti v svetu ni nič več tuje. Prav vse: urejenost in kaos, nežno in divje, ljubezen in napadalnost, vse to je v tebi. In ko postaneš sam križ, vse to povezuješ.
• Ta tvoja drža križa je lahko naporna, toda če nekaj časa vzdržiš v njej, boš v sebi začutil veliko širino in osvobojenost. V tebi sme biti vse, vse je povezano z Jezusovo ljubeznijo, s katero te je na križu ljubil do konca – s tem pa je v tebi združil vse razbito. Sedaj lahko zaslutiš, kaj pomeni, da si rešen po križu. Iz razvaline nastaja nova celota, iz kaosa urejenost, iz razbitosti duše v duhovno zdravje.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZGODBE ZA VESELJE DO ŽIVLJENJA (zbirka Zgodbe za dušo 14), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €

V rodovitni dolini pod Andi je živelo miroljubno pleme. Nekega dne je roparska tolpa, ki se je skrivala v gorah, napadla vas in jo oropala.
Med plenom je bil tudi otrok, ki so ga roparji odpeljali s seboj.
Ljudje v dolini so vedeli, da bo težko priti do dečka, ker v tiste strmine ni bilo nobene poti, roparji pa tudi niso pustili sledi za seboj. Vseeno pa so poslali skupino najbolj pogumnih vojakov, da bi otroka poiskala in ga pripeljala domov. Možje so se poskušali povzpeti čez neprehodne strmine po različnih smereh: zdaj z leve, zdaj z desne. Po nekaj dneh napornega vzpenjanja niso prišli daleč.
Ko so spoznali, da je njihov trud zaman, so sklenili, da se vrnejo v dolino, ne da bi opravili svojo nalogo. Tedaj pa so zagledali dečkovo mater, ki se je spuščala z gore, na katero se oni niso mogli povzpeti. Na hrbtu je v culi nosila svojega sina. Le kako ji je uspelo?
Eden izmed mož jo je ustavil in vprašal: »Mi smo najmočnejši možje v vasi, pa se nismo mogli povzpeti na goro. Kako je tebi uspelo?«
Žena je mirno odvrnila: »To pač ni vaš otrok.«

Katerega otroka imate najraje

Mater so vprašali: »Katerega od svojih otrok imate najraje?«
Odgovorila je:
»Bolnega, dokler ne ozdravi,
odsotnega, dokler se ne vrne,
najmlajšega, dokler ne zraste,
in vse, dokler ne umrem.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2022), 71.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled," je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Papež Frančišek je na praznik Brezmadežne, 8. decembra 2020, v spomin na 150-letnico razglasitve sv. Jožefa za zavetnika svete Cerkve, izdal apostolsko pismo Patris corde (Z Očetovskim srcem), s katerim je leto 2021 posvetil sv. Jožefu. Msgr. Jože Kužnik, kancler CE škofije, je pripravil trideset premišljevanja (za vsak dan v mesecu) in jih namenil svetniku, ki mu je nebeški Oče zaupal v varstvo in vzgojo svojega učlovečenega Sina. Razmišljanja je poimenoval "vrtnice", čeprav je pobožnost s tem imenom običajno (junija) namenjena čaščenju presvetega Srca Jezusovega in njegove ljubezni, ki se je dokončno razlila iz njegovega prebodenega Srca na križu.
Sveti Jožef je, poleg Marije, postavil temelje Jezusovi človečnosti, njegovemu čustvovanju in tudi delovanju. V vrtnicah spoznavamo ljubezen svetega Jožefa, rednika in varuha Sina Božjega, da bomo bolje razumeli tudi ljubezen, ki jo Jezus naklanja nam. Kot častimo presveto Srce Jezusovo in brezmadežno Srce Device Marije, tako se radi zatekajmo tudi k prečistemu srcu svetega Jožefa. Iz njegovega srca dobivamo pomoč v svojih potrebah in preizkušnjah. Naj nam vrtnice odpirajo Jožefovo srce, ki je gorelo v ljubezni do Jezusa, Božjega Sina, in se razdalo v skrbi za Sveto družino.

Jožefova poslušnost Bogu, njegova privolitev Božjemu povabilu, njegov »zgodi se« je pomenil varstvo za Marijo in Jezusa in omogočil, da se je Božji načrt odrešenja mogel uresničiti. Zato za Jezusom in Marijo zavzema Jožef prvo mesto med Božjimi izbranci, prvo mesto med svetniki.
Priprošnja sv. Jožefa pa bo tudi nam omogočila, da bomo izpolnili vsak svojo nalogo v odrešenjskem načrtu, da bomo izpolnili svoje poslanstvo na tem svetu.

V Jožefu se je izpolnila Božja obljuba izraelskemu narodu, da bo iz njega izšel obljubljeni Odrešenik. Po Jožefu je torej Jezus vpet v izvoljeno Božje ljudstvo. Jožef je zakoniti zastopnik Jezusa pred Mojzesovo postavo in pred rimsko oblastjo. Po njem je res Bog blagoslovil svoje ljudstvo, kar izraža že njegovo ime.

Marija in Jožef, sta bila posebna Božja izbranca, najprimernejša in najboljša človeka, ki jima je lahko nebeški Oče zaupal človeško življenje in varstvo svojega Božjega Sina. Božja izbranca in zvesta izpolnjevalca Božjih načrtov, sta tudi nam najboljši zgled, kako naj prisluhnemo Bogu in izpolnjujemo Božjo voljo.

Preroki so napovedovali, da bo Bog po tem Mesiji sklenil s svojim ljudstvom novo zavezo, zavezo, ki bo preobrazila izvoljeno ljudstvo in obrnila srce
naroda k Jahveju. Jožef je bil pripravljen pri tem sodelovati z vsem svojim bitjem in Bog je to njegovo odprtost in pripravljenost z veseljem sprejel.

Ko so mnogi izgubili delo, ko mesece in leta ne najdejo zaposlitve, ko je delo mnogih razvrednoteno, nas prav sv. Jožef uči vrednosti in potrebnosti dela
za dostojno vzdrževanje družin. Zato se papež obrača nanj in pravi: »Prosimo svetega Jožefa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad človek, sploh noben človek in nobena družina brez dela!«

Sv. Jožef je bil, po mnenju teologov, že v materinem telesu očiščen greha in tako primeren, da postane mož Device Marije ter krušni oče Jezusa Kristusa.

Rednik Sina Božjega nas s svojim zgledom uči, kako moramo tudi mi biti sprejemljivi za Božje načrte in jih uresničevati v svojem vsakdanjem življenju in v odnosu do svojih bližnjih.

Jožef in Marija sta bila idealen par, najpopolnejša in najprimernejša človeka za rojstvo, varstvo in vzgojo Otroka, ki je hkrati pravi Bog in pravi človek. Kljub temu pa jima ni bilo prizaneseno s preizkušnjami in težavami življenja. Zato razumeta težave in preizkušnje naših družin in rada pomagata, če se k njima zatekamo in ju prosimo pomoči.

Jožef je bil izbran, da prevzame vse dolžnosti pravega očeta, da poskrbi za varen dom Mariji in Jezusu, da poskrbi za vzgojo otroka in za njegovo izobrazbo. Dana mu je avtoriteta moža in očeta. Jožef je to nalogo z vso odgovornostjo sprejel in uresničil!
Zato je sv. Jožef zgled vsem krščanskim očetom in njihov priprošnjik v odgovornostih, ki jih imajo do svojih družin.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Spremljevalec v postnem in velikonočnem času

Phil Bosmans se na začetku knjige sprašuje, zakaj se je prav človek, ki je krona stvarstva, Božja mojstrovina, oddaljil od luči. Obrnil se je v potrošniški svet, Božjo podobo v sebi je zabrisal in odšel v deželo teme, kjer ni prave svetlobe. Pravi, da je zadnji čas za izpraševanje vesti, da se zavemo temeljnih stvari, na katerih lahko gradimo svoje življenje. Za razmišljanje potrebujemo tišino, pravi Bosmans, zato moramo odstraniti vse stvari, ki nas motijo in se ozreti v svojo notranjost. Postiti se namreč pomeni učiti se, kako biti srečen s preprostimi stvarmi, osvoboditi se mrtvih stvari, ki so nam jih drugi vsilili kot nujno potrebne ... Postiti se pomeni s hvaležnostjo sprejemati majhne radosti, se veseliti darov, ki jih prejemamo vsak dan iz Božje roke.

Post je verjetno najučinkovitejša terapija, ker osvobaja duha in srce sodobne navlake. Duhovno življenje brez posta ni mogoče in nima nobenega učinka. Zato nas duhovni pisatelj spodbuja, naj se upremo potrošništvu, se s postom najprej ozrimo vase, potem pa se obrnimo še k Bogu in pojdimo za Lučjo v novo življenje ... v nov način življenja. To je vabilo, da bi postali novi ljudje, brez sebičnosti in sovraštva. Ljudje, ki znamo biti zadovoljni z malim in si vzamemo čas za stvari, ki jih ne moremo kupiti.

Post pomaga človeku, da se osvobodimo samega sebe in živimo za druge. Post je pot k več ljubezni in solidarnosti, k bratski delitvi. Krščanska ljubezen zahteva, da blagostanje in bogastvo delimo z drugimi. To pa po mnenju avtorja še ni dovolj: krščanska ljubezen od nas zahteva še več: dati moramo samega sebe.

Naš svet ne bo propadel zaradi pomanjkanja znanja in strokovnega vedenja, temveč zaradi pomanjkanja ljubezni in solidarnosti. Bistvo je v ljubezni. Naš Bog se povezuje z nami samo z dobroto in ljubeznijo, ki živi v naših srcih. Zato nas Bosmans vabi: "Sprejmimo Boga, živimo v njem! Pojdimo s praznimi rokami k Bogu. Bog jih bo napolnil s svojo ljubeznijo. Ljubezen je največje tveganje človeškega srca: preprosto živeti, se osvoboditi, obvladati samega sebe, ne popuščati egoizmu in lakomnosti. Zato je post nujno potreben kot dnevna vaja, trening."

iz vsebine:

OZDRAVETI
Post pomeni, da se v našem življenju začne proces dematerializacije. Ne oklepamo se več materialnih stvari. Post pomeni, da se očistimo in ozdravimo pretiranega preobilja. Post je najboljša terapija za človeka v našem svetu obilja, za vsakega od nas. Kdor se posti, začne v današnjem času, polnem zmešnjav in teme, iskati luč. Tak človek je prepričan, da bo za vse, ki si upajo iti do konca poti, v temi zasijala luč.
Post te ponovno pripelje do dobre telesne pripravljenosti. Post je pomemben proces v tvojem življenju: lahko te ozdravi na telesu in duši, duhovno in v srcu. Post ti podari svobodo lažjega, boljšega in intenzivnejšega življenja z Bogom in z vsemi ljudmi, ki ti jih zaupa.

OSVOBODITI SE
Če se resnično postimo, bomo rešeni in svobodni. Začne se proces razpredmetenja. Osvobojeni svoje zasvojenosti bomo hvaležni za vsak dar. Dobili bomo nove oči za čudeže, ki nas obdajajo. Manj bomo porabili in zato bolj in zavestneje uživali. Sveže pečen, čisto navaden kruh je potem užitek in kozarec sveže vode praznik. Ljubezen med ljudmi bo rasla, ljudje se bodo zopet posvetili drug drugemu in si podarili varnost. Šele potem bodo lahko zopet smiselno govorili o Bogu, o Bogu, ki je ljubezen, in se med seboj razumeli.

LJUBITI IN BITI LJUBLJEN
S križem gremo k luči, k novemu življenju, iz velikega petka k veliki noči. To je nerazumljiva skrivnost, a veliko je življenjskih zgodb in izkušenj, ko so ljudje v svojem najhujšem trpljenju in najbolj temni noči preko bede in trpljenja  nenadoma zagledali Boga, srečali Boga. Tako se zgodi, da se včasih ljudje ganjeni zahvalijo Bogu za križ, ki jim ga je naložil.
Vstajenje je ozdravljenje celotnega človeka. Z vstajenjem smo prenovljeni, prenovljeno je celotno naše telo. Ozdravljeni smo vseh ran, tudi najmočnejše rane, smrti. Vstajenje je zdravljenje, ki se prične v našem življenju, ko se  osvobodimo stvari, pretiranega luksuza in udobja. Tako lahko duh v našem telesu postane svobodnejši, močnejši in bolj vesel.

PRAZNOVATI VSTAJENJE
Dvigni se! K luči. Vstani od mrtvih. Prenovljen z novimi mislimi in novim srcem. Zapusti malodušje in naveličanost življenja in pojdi novemu sončnemu jutru naproti, s petjem ptic in lepoto cvetov. Zbudi se iz zimskega spanja svojega žalostnega bivanja in pojdi v pomlad, polno nove luči in novih obzorij. Dvigni se in vstani!
Če je Bog v vsak list na drevesu zapisal vstajenje, koliko bolj šele v tvoje ubogo srce! Verno stopi k Bogu, ki je ljubezen in ki je v vstajenju Jezusa napovedal naše vstajenje.
Potem boš preko vseh temnih poti našel toliko luči, toliko življenja in veselja, da boš v svojem najglobljem bistvu začutil: Na zemlji so se začela nebesa.

pripravlja in izbira Marko Čuk