Vzemimo, da Marije ne bi bilo doma, ko je prišel nadangel Gabrijel in ji prinesel presenetljivo sporočilo. Lahko bi šla po nakupih, na čaj, kavo k prijateljici ali po kakšnih drugih opravkih po Nazaretu. (...)
Vse se je lahko začelo s tem, da je angel našel Marijo doma, da je bila tam, pripravljena ...

Biti prisoten - to je pogoj, da se lahko zgodi božič, da nebesa lahko dobijo tu na Zemlji "roke in noge", da lahko Bog prestopi mejo med nebom in zemljo in jo odpre za nas. Da se v meni zgodi božič in se Bog rodi.

Biti prisoten - to se sliši tako lahko in preprosto, pa se pogosto zalotimo, ko nekaj delamo in smo z mislimi drugje ... razmišljamo čisto nekaj drugega, vzamemo v roke telefon in se povezujemo drugam ... Ali smo sploh še sposobni prisotnosti ...? Živeti sedaj, ta trenutek, z vsemi svojimi čutili? Ne da bi nam misli splavale kam drugam? Biti zraven ...

Ali se zmoremo prepustiti trenutku? Temu, kar je sedaj, pomembno, kar je resnično pomembno... Veliko je tega (preveč), kar nas hoče speljati proč - in nas tudi pogosto zapelje.

Preprosto biti prisoten ... Tudi v prenesenem pomenu to ni vedno preprosto. Ne čakajo nas samo lepe in prijetne ure, ko bi bili z veseljem udeleženi v tisti zgodbi - tu so tudi ure teme, umiranja in smrti, ure, v katerih se življenje ne zdi preveč fino, ure, v katerih sploh ne bi bili radi zraven, ampak bi raje kam pobegnili ...

Biti prisoten ... pomeni v celoti, ali pa nič. Za svoj obstoj in bivanje si ne morem izbirati le prijetnih ur, vse neprijetne pa potisniti stran. Kot pravi izrek: "Če je lepo sem tukaj, če je neprijetno, se umaknem." Tako res ne gre! Če ne morem živeti in preživeti nižin svojega življenja, ne bom mogel doživeti tudi "višin". Če si izberem samo svetle ure, nisem več prisoten. Potem pobegnem v življenje, ki pa je življenje le takrat, ko odgovarja mojim zahtevam. To, kar se je zgodilo Mariji, Božji materi, gotovo ni ustrezalo njenim predstavam, željam, načrtom ... Pa je bila vseeno pripravljena in je rekla "da!"

Biti prisoten - to je ključ življenja, s katerim lahko vedno začenjam znova. Ker ni treba, da vse ostane rtako, kot je bilo. Ker je lahko vse drugače, kot je sedaj.

Božič pomeni nov začetek - ker Bog začenja z nami novo pot. Pravzaprav nam za to ni treba veliko narediti - samo prisotni moramo biti....(Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes, na sv. Barbaro, pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

sobota 3. adventnega tedna
Ni nam treba živeti po pričakovanjih drugih, če bi nas radi določili, naj bomo takšni, kakršne bi nas radi imeli.
IZZIV: V odnosih so »pričakovanja« dvosmerni promet. Kako ga lahko ustavim?

4. adventna nedelja
Božič – to je obljuba, da moremo in smemo izstopiti iz sodobne nuje po vedno bolje, vedno hitreje, vedno več – ni se nam treba naprezati, preprosto bodimo ljudje.
IZZIV: Bog v Svetem pismu obljublja ... Odprem Sveto pismo in poiščem kakšno njegovih obljub. Namig: 1 Mojzesova knjiga 28,25 ali Pregovori 1,33.

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

zgodba za tretji dan devetdnevnice

Vemo, da je bilo takrat, ko še ni bilo računalnikov, vse znanje v posesti sedmih ljudi. To je bilo slavnih sedem modrih. Sedem modrih, ki so poznali odgovore na vprašanja zakaj, kako, kdaj, in poznali so rešitve za vse, kar se je dogajalo.
Bili so tako pomembni, da so jih imeli za kralje dežel, kjer so živeli, čeprav dejansko vsi niso bili kralji. Zato so teh sedem modrih imenovali tudi modri kralji.
Leta 0 je vseh sedem modrecev, ko so se poglobili v svoje skrivnostne rokopise, prišlo do presenetljivega sklepa. Prav neke noči tistega leta naj bi se pojavila izredna zvezda, ki naj bi jih vodila do zibelke Kralja kraljev.
Od tedaj so vse noči skrbno raziskovali nebo in se vsak dan pripravljali na odhod. Dokler se neke noči ni na nebu pojavila zvezda, popolnoma drugačna od drugih. Brez odlašanja je sedem modrecev krenilo na pot iz različnih koncev sveta, kjer so bivali. Truditi so se morali, da zvezde, ki jim je kazala pot, nikoli ne izgubijo izpred oči.
Vseh sedem modrih je bilo stalno zazrtih v zvezdo, ki so jo samo oni lahko videli dan in noč. Oblečeni so bili v plašče, stkane iz zlatih niti in vsak plašč je bil pravi zaklad. Za njimi so bili vsi njihovi spremljevalci. Konji in kamele so bili otovorjeni s čudovitimi oblačili, z opremo in predvsem z dragocenimi darovi za Božje Dete.
Počasi se je sedem karavan pomikalo proti Gori zmage, kamor jih je vodila zvezda, da bi se tam modri srečali in se združili v eno samo karavano.

Olaf, modrec iz hladne in negostoljubne Dežele fjordov, je prepotoval neizmerno stepo in verigo ledenih gora. Prispel je v toplo in zeleno dolino, kjer so bila drevesa polna okusnega sadja, podnebje pa milo. Olaf in njegovi spremljevalci še nikdar niso videli česa lepšega, zato so se odločili, da se za nekaj časa ustavijo. Zaman je zvezda z neba utripala in vabila modreca, naj nadaljuje pot.
Olaf je plaval v topli vodi jezer čarobne doline, porjavel je na prijetnem soncu in začel graditi velik grad.
Igor, modrec iz dežele Sotočij, je bil mlad, močan in samozavesten, vešč mečevanja in velikodušen. Brž ko se je zvezda pojavila, je krenil na pot. Spremljali so ga dvorjani, modrooki in svetlolasi kakor on, vsi so imeli srebrne čelade, okrašene z rdečim perjem.
Prepotovali so ravnine in zorana polja in prišli v kraljestvo Rdečega kralja, hudobnega in krutega vladarja. Njegovi rablji so pretepali in pobijali njegove podložnike.
Plemenita srca Igorja in njegovih spremljevalcev, je bolela vsaka krivica, zato so sklenili, da nekaj ukrenejo. Neko jutro so srečali četo kraljevih stražarjev, ki so gnali uklenjene in lačne kmete. Igor je s svojimi vojaki napadel stražarje. Začela se je dolga in krvava vojna. Igor je postal branilec ubogih, toda izgubil je izpred oči zvezdo. In je ni več iskal.

Yan Hu je bil modrec Nebeškega cesarstva. Njegov razum je bil bister kot diamant in prodoren kot nož. Vsi njegovi sopotniki so bili modroslovci in učenjaki.
Ko so sledili zvezdi, so razpravljali o matematiki in reševali najbolj zapletene probleme.
Prispeli so v čudovito mesto, bogato s spomeniki iz marmorja, z vrtovi in z znamenito univerzo, kjer so poučevali slavni učitelji. Yan Hu se ni mogel upreti.
»Ustavil se bom za kakšno uro,« je rekel sam pri sebi. Prav tisti dan je neki zelo znan učenjak imel predavanje o nastanku vesolja. Yan Hu ga je izzval na javni debati, ki je bila nepozabna.
Trajala je cel teden in med njo se je Yan Hu z znanstvenikom sprehodil po vseh poljih znanosti. Soočenje sta končala s partijo šaha, ki še danes zanima poznavalce zaradi genialnih potez modrega kralja Yan Huja. On je namreč zmagal. Ko pa se je spomnil na zvezdo, je bilo prepozno. Ni je uspel več najti.

Leon je bil modrec, knez in pesnik iz zahodnih dežel. Za zvezdo je šel s svojimi najdražjimi prijatelji, ki niso nosili orožja, ampak samo glasbene instrumente. Leon je zložil milo pesem na čast zvezde in Kralja kraljev, ki je prišel na zemljo, da prinese ljubezen in mir vsem ljudem. Vsi, ki so jo slišali, so bili ganjeni do solz.
Leonova karavana je potovala skozi dva velika gozdova in nekega večera so prosili za gostoljubje v vasi, kjer so bili kmetje mirni in delavni.
Župan je mladega kralja in njegovo spremstvo povabil na gostijo. Prikupna županova hči je plesala in pela pred povabljenci.
In Leon se je zaljubil in zaman so ga njegovi tovariši spominjali pomembne poti, na katero se je odpravil. Vse njegove misli so se sukale okrog županove hčerke. Na njegovem nebu je zvezda počasi bledela, dokler ni povsem zašla.

Melhior, perzijski kralj, je jezdil pred svojimi dvorjani in ni nikoli izgubil zvezde izpred oči.
Bil je vajen naporov in žrtev in svojim očem noč in dan ni dal spati. Ni hotel tvegati, da bi izgubil izpred oči zvezdo, ki mu je kazala pot.

Gašper, kralj Indije, je imel s seboj malo zaupnih ljudi. Njegova pot je bila zelo dolga in ni maral zamuditi srečanja. »Zagotovo vem in ne morem se motiti. Rodil se je človek, nam povsem podoben, ki bo Gospod vse zemlje in bo vladal na veke. Trepetajočega srca bom padel predenj. To bo največje doživetje mojega življenja,« je razmišljal.

Baltazar, kralj v Arabiji, je bil že star. Potoval je na kameli. Enolično jahanje ga je uspavalo. Zato je bil ob njem paž, ki je skrbel, da je ostal buden. Tudi s kakšnim sunkom pod rebra. Samo da se ne bi zgodilo, da bi zaspal in bi izgubil zvezdo, ki ga je vodila.

Tako so na srečanje na Goro zmage prišli samo trije modri. Ko so razjahali, so zagledali, kako se je nebo na široko odprlo in prikazali so se čudoviti angeli, ki so v rokah nosili zvezdo repatico in vsa gora je sijala.
Ob vznožju gore so prišli skupaj in se umili pri izviru. Ob njemu je raslo sedem dreves: oljka, trta, mirta, cipresa, limonovec, cedra in jelka. Toda štiri drevesa so se sušila in Melhior, Gašper in Baltazar so razumeli, da drugi štirje modri ne bodo prišli.
Potem ko so se umili, so se združili v eno samo karavano. »Čas je, da krenemo,« je rekel Baltazar, ki je bil najstarejši in najmodrejši od vseh. In zvezda je spet vstala nad njimi in jim kazala pot proti Betlehemu.

Razmislek
Samo modri, ki so resnično bedeli, niso zamudili najpomembnejšega srečanja v svojem življenju. Kristjan je kot stražar, biti mora čuječ in se ne sme prepustiti lenobi. Če hočeš biti kristjan, moraš biti sposoben upreti se skušnjavam.
Biti buden pomeni, biti gospodar svojega življenja in se ne prepustiti temu, kar mislijo drugi.
Življenje je resna zadeva. Zato moramo biti čuječi in pozorni ter ne smemo tvegati, da bi izgubili, kar je res pomembno v življenju: tisto, kar nam je prišel povedat Kristus.
Danes ljudje velikokrat ponočujejo, a tvegajo, da zgrešijo najpomembnejše bedenje: tisto, ko pričakujemo Jezusa Kristusa.

Molitev
Velik si ti, Gospod
in prišel si med nas
kot brat, kot nam enak.
Prišel si nas iskat
in klicat enega za drugim nas.
Šel bom za teboj
in vsem svojiim prijateljem dejal:
Prišel je,
Tisti, ki ga je čakalo naše srce!

zgodba Prišli so samo trije je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 25-31. ...(RAZPRODANO)

pripravlja Marko Čuk

Poštar je dvakrat pozvonil. Še nekaj dni je manjkalo do božiča. V rokah je držal velik zavoj, ovit v dragocen papir in povezan z zlatimi trakovi.
»Naprej,« se je zaslišal glas iz notranjosti. Poštar je vstopil. Znašel se je v zanemarjenem stanovanju, v temačni sobi, polni prahu. V velikem naslanjaču je sedel starček.
»Poglejte, kako lepo božično darilo!« je veselo dejal poštar.
»Hvala. Kar na tla ga dajte,« je dejal starček z glasom, ki je zvenel najbolj žalostno na svetu.
Poštarju je zavoj postajal v rokah vse težji. Dobro je vedel, da je v njem polno dobrih stvari in da ta starček gotovo nima prostora, kamor bi ga postavil. Toda zakaj je tako žalosten?
»Toda, gospod, prejeti tak paket je praznik. Veseli bi morali biti.«
»Ne morem. Zares ne morem,« je dejal mož s solzami v očeh. Poštarju je povedal zgodbo o hčerki, ki se je poročila v bližnje mesto in postala bogata. Vsako leto mu je za praznike poslala zavoj z napisom: »Očetu – hčerka Lucija in mož.«
Nikoli osebnega voščila, nobenega obiska ali povabila: »Pridi k nam za praznike.«
»Pridite pogledat,« je naposled dejal starec in s težavo vstal. Poštar mu je sledil vse do ropotarnice. Mož je odprl vrata.
»Ampak ...« je samo zamomljal poštar. Ropotarnica je bila zvrhano polna prazničnih daril. Tam so ležala od prejšnjih let. Bila so nedotaknjena v dragocenem papirju in z bleščečimi trakovi. »Zakaj jih niste odprli?« se je začudil poštar.
»Zato ne,« je grenko odvrnil starček, »ker v njih ni ljubezni.«

zgodba Darilo v ropotarnici je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 45-46.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Čas beži in danes začenjamo devetdnevnico - bližnjo pripravo na praznik ... še vedno pa nam ostaja toliko stvari, ki bi jih radi uredili, to in ono izboljšali, prestavili, popravili, kupili ... Zdi pa se nam, da samo "letamo" sem in tja ... da vse skupaj nima učinka, smisla ... Kje naj vzamem četrt ure časa? Saj ni treba toliko, za začetek je čisto dovolj dvajset sekund: toliko kot čakam, da se zažene računalnik ali pred rdečo lučjo na semaforju, v vrsti pred blagajno ... to so trenutki, ko lahko Boga povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu v srcu izpovem: "Tukaj sem, Gospod!" Morda znam na pamet vrstico iz psalma ali verz pesmi, ki mi veliko pomeni ... in to ponovim v mislih. S tem se za nekaj trenutkov postavim v Božjo navzočnost, se je zavem ... in za to ne rabim posvečenega prostora.

Če ima Bog v mojem življenju svoje mesto, potem je z menoj tudi pred rdečo lučjo na semaforju, med kuhanjem ali med čakanjem, da se računalnik zažene. Od mene je odvisno, če Bogu v teh kratkih trenutkih dovolim, da vstopi v moje življenje. In ti kratki trenutki so dovolj, z njihovo pomočjo zdaj na stvari gledam drugače ...

Nekaj prav posebnega se mi dogaja tudi v naših vsakdanjih odnosih do najbližjih, do sodelavcev v službi ... sredi teže dneva med službo in gospodinjskimi opravili, ob skrbi za otroke, ... Ob vsem tem pogosto ni prostora za hudo urejenost, prav pa pride ljubeča beseda, majhna pomoč, sporočilo ... misel ... toliko, da se spomnimo, da ni vse tako samoumevno. Pri Bogu je prav tako kot pri naših bližnjih ... potrebujemo temelj, da znamo prepoznati bližino, s pomočjo drobnih dejanj, kretenj.

Bog je ta temelj že zdavnaj položil. Tukaj je. Zame, zate in za vse ljudi, ki nimajo časa zanj. In ta minuta ali 20 sekund pri kuhanju špagetov in med likanjem, ob čakanju na računalnik ali na zeleno luč ... je dovolj, da rečemo: "Bog, tukaj sem!" Še posebej v teh dneh pred božičem. In morda se bo pokazala tudi priložnost, da spet kaj naredimo za obnovo tega temelja? (Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

na kratko:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubila upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš ...?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom ...« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem ...

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi ...

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek ... in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa ...?

četrtek 3. adventnega tedna
20 sekund traja, preden se zažene računalnik, čas pred rdečo na semaforju, čas, da testenine še enkrat zavrejo, preden ugasnem kuhalno ploščo, čas, ko v trgovini čakam na blagajni. In v teh drobnih, kratkih trenutkih lahko Boga enostavno povabim v svoje življenje, se spomnim nanj, mu s srcem rečem: »Tukaj sem, Bog!« Morda obstaja stavek iz psalma ali pesem, ki mi nekaj pomeni, ki ju lahko v tem času izrečem v sebi.
Danes poskušam najti 20 sekund, da Bogu s srcem rečem: Tukaj sem, Bog!

(se nadaljuje)

pripravlja Marko Čuk

Kmalu bomo začeli pripravljati jaslice ... ideje se že krešejo. Zato že danes, teden dni pred božičem ... vprašanje: Kaj bomo letos prinesli Jezusu v  jaslicah? Kaj mu bomo podarili? Mu sploh želimo kaj podariti? Nas to zanima, nas božič, Jezus v  jaslicah sploh zanima? Kaj je tisto, česar imamo v izobilju - in bi lahko podarili? Podarili Bogu. Prav gotovo je tudi danes kje kdo, ki potrebuje nekaj, kar se nam morda tudi zdi nepomembno. In čaka, da se vsaj spomnimo nanj, da mu podarimo nekaj časa...
To je božič. Nič več in nič manj. Bog nam daje to, česar ima v izobilju - ljubezen. Tako zelo nas ljubi, da se rodi kot nebogljeno dete in lahko prehodi z nami vse človeške poti.
Bogu nam ni treba dajati tega, česar nimamo, česar ne znamo ali nismo. Svojega pomanjkanja ne smemo povečevati; dajajmo od tistega, česar imamo preveč in v obilju. Mnogi imajo preveč časa, drugi znajo dobro peti, igrati ... zoper drugi znajo odlično kuhati, mnogi znajo odlično poslušati ... To prinesimo detetu v jaslih.

Poglejmno okrog sebe, ali ožje - po svojem sorodstvu: mnogi so žalostni, strah jih je, obupujejo, so osamljeni, bolni, slabo vidijo ... drugi spet pretirano korajžni in samozavestni, ukazovalni ... prijetni in težki značaji ... razvajeni in pretirano asketski ... nekateri se na Božji glas odzivajo morda le enkrat na leto ... zaradi tradicije ... drugi svojo vero doživljaji globoko ... Pa jih pospremimo ... na daljavo ... pred Božje dete, pojdimo z njimi: Božje dete ne sprejema le lepih daril, sprejme tudi težka in temna darila.
Podarimo mu to, kar imamo - Bog že ve, kaj bo s tem začel ... kako bo pomagal ... Bodimo pa prepričani, da bo vse, kar imamo, znamo in smo, sprejel in preobrazil in vrnilo se nam bo po drugi poti ...
Na Božič naj pride vsak od nas pred Boga - s svojim darilom. Prinesimo mu vse, za kar smo hvaležni, vse svoje veselje ... trpljenje, težave... vse tisto, česar imamo preveč
Seveda pa je  najpomembnejše to, da se odločimo in se podarimo Bogu - danes, tu in sedaj ...(Marko Čuk)

Misli upanja za adventni in božični čas. Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

iz vsebine: Božič - to je prestopanje meje. Bog postane človek. In od tistega dne ni več meje med nebesi in zemljo. Delček nebes se je naselil na zemljo. In ta delček nebes je živel z nami - ko pa se je vrnil k Očetu, nam je pustil nebesa odprta. Od takrat je meja odprta. In od takrat vemo: ne konča se s tem, kar je tukaj na zemlji - ampak se nadaljuje, morda se na novo začenja. Smrt je le navidezna meja. Grob je prazen. Kaj iščete živega med mrtvimi?
Božič je prav ta obljuba. Meje so odprte, zidovi so padli, prehodi niso zaprti. Smrt ni konec, je le prestopanje te meje. Za mejo pa se dežela ne konča - samo drugam prideš. Mogoče govorijo tam drug jezik, imajo druge navade - toda meja je vedno samo prehod, nikoli konec.
Jasli in križ - to sta dva mejna prehoda. Bog postane človek - in se vrne v nebo. In od takrat so nam nebesa odprta - če le hočemo ... In to je sporočilo teh dni: ko prestopimo mejo našega življenja, nam ne grozi smrt, ampak nam zacveti življenje. Ker nam je Bog prišel že zdavnaj naproti, nam odprl mejo, tebe in mene pa vabi v življenje.

Mislim, da se bo v našo dušo vrnil mir prav takrat, ko se bomo osvobodili misli, da moramo nekaj dati, česar sploh nimamo. In šele takrat bomo ta mir lahko delili tudi z drugimi. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da v sebi zbiramo živo vodo, da priznamo to žejo in se pustimo obdariti. Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da se osvobodimo nekih pričakovanj - pa naj bodo to naša ali tuja.
Mogoče so ti adventni dnevi priložnost, da prosimo zase Boga prav za to, o čemer poje toliko adventnih pesmi: »Rosite, nebesa, od zgoraj / ... / Gospod naj se spomni ... « Tudi zase smemo prositi - ...
Bog ne zahteva od nas česar ne znamo česar nimamo in kar nismo; želi da to, kar nam je dal, kar nam je podaril v preobilju, podarjamo drugim, da dajemo od tega, kar znamo, kar imamo, kar smo ... (mč)

adventni koledar

1. adventna nedelja
Temni časi našega življenja so prehod in enega v drugo. Nočejo nam povedati, da »nič več ne gre«, ampak nam govorijo, da »tako ne gre več«, da se mora začeti nekaj novega. Poslovimo se, spustimo, da se to novo lahko začne. Kdor pa se ne odpre za slovo, za tistega se tudi ne more začeti kaj novega.
IZZIV: Vprašaj babico ali dedka, kako so včasih molili v adventu. Kaj so peli, kakšni so bili takrat družinski običaji? Iz preteklosti izbrskano molitev ali obred vključi v svoj advent.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovati melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci vsakdana že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti.
IZZIV: Kako bom negoval ta kalček življenja, ko pa sem utrujen, izčrpan, prestrašen …? Prav preprosto je začeti: pred Jezusa odložim skrbi, ne razmišljam več o njih. V mislih ponavljam le: »Tukaj sem, vzemi vse.«

torek 1. adventnega tedna
Toliko teme je v človeškem življenju – včasih tudi v mojem. To so ure samote, ko ne zmoreš več naprej, breme skrbi je pretežko – in nikogar ni, ki bi ti pomagal.
IZZIV: Vsak potrebuje ljudi, pri katerih lahko odloži svoje breme. Osebe, ki znajo poslušati, ne da bi le čakale, da povedo svojo zgodbo. Danes želim najprej jaz biti tak bližnji drugim. Gospod, oblikuj me, da bom zmogel.

sreda 1. adventnega tedna
»O pridi, Emanuel, osvobodi svoj ubogi Izrael!« Da bi le prišel Bog v vso to našo temo, jo preplavil, se razlil, da bi vse osušeno v meni prepredel, me poživil in me prepojil z živo vodo!
IZZIV: Sestavim molitev, ki se začne z besedo: Pridi.

četrtek 1. adventnega tedna
O Bog, prepoji sušo mojega življenja! Oživi, kar je v meni umrlo! Preplavi me vsega! Ne dopusti, da otrdim in postanem neobčutljiv! Ne do sebe – in ne do drugih.
IZZIV: Molim za vse, ki v teh časih delajo z ljudmi, da jim strah pred bolečino ne bi vzel občutkov, da bi ostali topli in čuteči.

petek 1. adventnega tedna
»Sredi teme zacveti. Ljudje to imenujejo Božič.« Kar se zdi na videz mrtvo, je samo življenju skrito in čaka, da lahko končno zaživi. In to drži za drevje, grmovje in vejice prav tako kot za nas ljudi.Ž
IZZIV: Danes pripravim Barbarine vejice: naberem češnjeve vejice in jih položim v vodo. Za Božič bodo cvetele.

sobota 1. adventnega tedna
Včasih je treba le malo pozornosti, malo naklonjenosti, malo časa – malo »tople vode« –, in ljudje, ki so na videz brez življenja, na novo »zacvetijo«. Toda: življenja, rasti in cvetenja ne morem prisiliti. Lahko ustvarjam le pogoje za to – ne morem pa tega narediti.
IZZIV: Kakšni so pogoji, ki spodbudijo doživet Božič? Čas za ustvarjalnost. – Iskreno obdarovanje. – Mir – Kaj še?

2. adventna nedelja
Pravzaprav poznamo to iz starih pravljic – in te nam v svoji govorici in v podobah
veliko povedo o življenju: Kdor sreča »skrivnost« – in pred to skrivnostjo ne pobegne, pa naj bo to
zaželena princesa, hudobni zmaj ali samorog – ta se lahko spusti v pustolovščino. Kdor v svojem življenju dopušča skrivnosti, ta lahko to doživi. In kdor se spusti v skrivnost Boga, ki je postal človek,
kdor je odprt za božično skrivnost, ta lahko to doživi in bo doživel: pustolovščino adventa.
IZZIV: Kakšno opremo so imeli pustolovci? Kaj vse so potrebovali misijonarji, ko so šli med tuja ljudstva? Tudi za pot proti Božiču potrebujemo dobro opremo. In načrt poti. Danes razmislim o svojih adventnih »načrtih« in opremi, ki jo potrebujem.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Našega Boga nič ne moti, da se rodi v hlevu – v hlevu mojega in tvojega življenja, kjer je pogosto umazano in nepospravljeno – in v katerem mogoče včasih tudi neznosno smrdi …
IZZIV: Marsikdaj nam je težko iti do Njega, a On prihaja k nam, ne čaka, da se podamo na pot proti Njemu. Kakšni bodo moji koraki k Njemu?

torek 2. adventnega tedna
Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost.
IZZIV: S prijateljem, bratom ali sestro se pogovorim o adventnih načrtih. Prosim ga, da me opomni, če opazi, da sem v adventu »zašel«.

sreda 2. adventnega tedna
Adventne pesmi so pesmi upanja in hrepenenja. Potrebujemo pesmi, s katerimi izrazimo svoje hrepenenje.
IZZIV: Katera ti je najljubša? Zapojem jo skupaj s svojo družino ali prijatelji.

četrtek 2. adventnega tedna
Potrebujemo mnoge male božične skrivnosti in šelestenje darilnega papirja, potrebujemo mirne ure za pisanje božične pošte, da lahko oddaljenim prijateljem pošljemo prisrčno misel.
IZZIV: Kljub omejitvam poskrbimo tudi za šelestenje darilnega papirja, poskrbimo za lučke. Vzemimo si čas in božično pošto opremimo z res osebnimi zapisi.

petek 2. adventnega tedna
Te adventne tedne potrebujemo, da se vedno znova učimo hrepeneti, slišati obljube in gledati za zvezdo.
IZZIV: Kdo so luči v mojem življenju, kdo so moje »zvezde«? Danes vsem svojim dragim, s katerimi si svetimo na poti k Bogu, pošljem SMS z drobnim iskrivim sporočilom. Prav preprosto naj bo!

sobota 2. adventnega tedna
Bog postane človek, da lahko ljudje končno postanejo človeški.
IZZIV: V korona časih je samota, osamljenost dobila resnične obraze. Ni nam jih treba iskati, tu so, prav blizu. Pokliči v dom upokojencev in prosi socialno delavko, da ti pove, koliko ostarelih nima svojcev. Pripravi voščila zanje.

3, adventna nedelja
Meje med smrtjo in življenjem, med nebom in zemljo, so se z Božičem odprle. Delček nebes pride na zemljo, da lahko v sebi nosimo nebesa.
IZZIV: So meje danes odprete ali zaprte? Sem lahko jaz izjema? Toliko se letos govori o mejah. A ključna meja, meja med nebesi in zemljo, se je z Jezusom odprla in ostaja odprta za vedno. Božič nas spomni tudi na to.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Morda ugotovimo, da smo živeli preveč v ospredju in smo pozabljali na ozadje.
IZZIV: Danes stopim iz svoje zgodbe v čevlje nekoga drugega. Prisluhnem mu. Ne razlagam in analiziram, le poslušam. Dogovorim se tudi za adventno spoved.

torek 3. adventnega tedna
Morda smo živeli preveč na veliko – hoteli smo vse imeti, vse biti –, šele zdaj pa se nam odpira globina življenja.
IZZIV: Od danes do Božiča ne bom gledal oglasov, listal reklame pošte. Si upam?

sreda 3. adventnega tedna
Morda smo imeli napačne predstave, podobe – o sebi, o drugih, o Bogu – in vse to se je porušilo, ker smo se soočili z drugimi dimenzijami življenja in vere, saj se je naše srce odprlo za pravo resničnost.
IZZIV: Kako je videti/slišati moj advent? Napišem, narišem, uglasbim ga …

četrtek 3. adventnega tedna
Nikomur se nam ni treba dokazovati, da smo enkratni in privlačni – ker nas Bog ljubi prav takšne, kot smo.
IZZIV: Slečemo si obleko (dekleta si odstranimo ličila) in pred zrcalom molimo, da bi se zmogli sprejeti takšni, kot smo, lepi in ljubljeni.

petek 3. adventnega tedna
Svojo temo lahko zapustimo, ker je tu nekdo, ki nas vodi iz nje – ni se nam treba skrivati za barvno sliko visoko svetlečega prospekta.
IZZIV: Danes ob venčku molim za vse kristjane, ki so preganjani.

 (se nadaljuje -)

Marjetka Pezdir Kofol, Moj resnični božič. Adventni koledar 2020. Ognjišče 12/2020.

Neki pastir je poslal svojega sina k modrecu, da bi mu dal spoznati, v čem je skrivnost sreče. Ko je deček prišel do čudovitega gradu, kjer je živel ta modri mož, mu je razodel, zakaj je prišel: želel je zvedeti, v čem je skrivnost uspeha. Toda modrijan mu ni razodel skrivnosti, temveč mu je dal žlico, polno olja, ter mu naročil: »Oglej si grad. Toda s seboj nosi to žlico v roki in pazi, da ne poliješ olja.«
Deček si je začel ogledovati grad in neprestano gledal v žlico olja. Čez dve uri se je vrnil v sobo, kjer ga je čakal modrec.
»In kaj si videl?« ga je vprašal.
Deček je bil v zadregi in priznal je, da ni videl ničesar. Skrbelo ga je samo to, da ne bi razlil olja, kakor mu je bil naročil modrec. »Potem se pa vrni,« je dejal učitelj »in opazuj lepoto mojega bivališča. Ne moreš zaupati človeku, če ne poznaš njegovega domovanja.«
Olajšano je deček popravil žlico v roki in si šel še enkrat ogledovat palačo. Tokrat tako, da si je ogledoval lepo pohištvo in umetnine ter občudoval čudovite sobane. Nato je stopil na vrt z lepimi vodometi in bujnim cvetjem in vpijal njihov opojni vonj. Ko se je vrnil k modrecu, mu je poročal o podrobnostih, ki jih je videl.
»Kje pa je olje, ki si ga nosil v žlici?« je vprašal modri mož. Deček je pogledal v žlico in videl, da je vse olje razlil.
Modri mož je nato povzel: »Skrivnost sreče se skriva v sposobnosti, da opaziš lepote sveta in ne pozabiš na olje v žlici.«

Lahko je biti srečen, ko delamo, kar želimo. Srečo moramo odkriti v tem, kar moramo delati, ne pa v tistem, kar radi delamo. To prinaša Božji blagoslov.
Sreča ni v praznem samozadovoljstvu. Ne zamenjujmo veselja z zadovoljstvom. Zadovoljstvo je telesno, veselje duhovno. Samo Bog lahko izpolni našo željo po sreči in najglobljem veselju. Notranje veselje je znamenje Božje navzočnosti. Temelj našega veselja je zavest, da nam je »Gospod blizu« (Flp 4,5).

zgodba Skrivnost sreče ali Gospod je blizu je iz knjige  Zgodbe za advent in božič, str. 56. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

3. adventna nedelja

Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož Jožef pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to se je pa zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi. (Mt 1,18-24)

Kaj pa bodo rekli drugi? Vedno znova slišimo tesnobna vprašanja: »Sem res vse naredil, naredila prav?« Pogosto so taka vprašanja povezana s strahom, da ne bi izpolnili tujih pričakovanj in bili zato manj vredni, nesposobni, izgubljeni ...

Če pa še malo raziskujemo okoliščine tega spraševanja in ravnanja, pa ugotovimo, da bi ta ali oni hotel narediti kaj tudi drugače – pa ni imel poguma

Jožefov položaj je zelo težak, težko ga danes razumemo, tudi če vemo, da bi moral po tedanjih običajih svojo nosečo zaročenko odsloviti, da bi jo moral prepustiti javnemu kamnanju ... Toda on je pogumen, ne ravna tako, kot so delali tedaj vsi ... On razmišlja ... Premišljuje. Ne odloči se tako zaradi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku hudo užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi.

Jožef ne stori ničesar, kar bi jo osramotilo, ponižalo, ji uničilo življenje, prihodnost. Ne, on verjame angelu ... tega pa lahko slišimo samo tedaj, ko imamo pogum, da iščemo in tudi najdemo svojo pot ... Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil tako, da »je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot.

Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne moremo predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ali sem vedno vse naredil prav, joj, sem res vse naredil pravilno?« Jezusov oče je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno je, kaj si o tem mislijo drugi!«  (mč)

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

1. adventna nedelja
Če maja kje naletimo na cimetove zvezdice, gre najverjetneje za odprodajo starih zalog. Cimetove zvezdice spadajo v december in k božiču.
Živimo, kar je predvideno za ta čas. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice. In božič praznujem šele na božič. Obljubim si, da bom advent živel postopoma, počasi – lučko za lučko.

ponedeljek 1. adventnega tedna
Ste že kdaj obtičali zaprti v prostoru? Včasih ljudje obsedimo, smo v kaj ujeti, si sami ne moremo več pomagati. Lahko se znajdemo v situacijah, na katere nimamo vpliva, za katere nismo nič krivi – znajdemo se sami, izgubljeni in nemočni. Na božič Bog odpre vrata, ki vodijo iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti naprej. Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.
Razmislim: Sem letos sploh prišel do adventa, ali ga živim? Sem morda obtičal v novembru – ali pa že kar praznujem božič?

torek 1. adventnega tedna
Kako lahko živim advent? Kaj če bi rekli ‚sveže‘? Rada imam to besedo. Spodbudi me, me poživi, prinese svež veter. In odpre. Želi odriniti. Dopusti nekaj drugačnega. Tako je doživljala Marija. Tudi Jožef. Prepustila sta se.
Katere pa so besede, ki opisujejo moj advent? Premislim in zapišem (ali narišem, fotografiram) jih.

sreda 1. adventnega tedna
V angleščini imata besedi pustolovščina (angl. ‚adventure‘) in advent isti koren. Advent smo ukrotili. Pustolovščino smo zreducirali na boj za parkirno mesto pred nakupovalnimi centri, na to, ali se bomo domislili primernega darila za vse, ki jih želimo obdariti, in ali bomo uspeli opraviti vse, kar se nam zdi, da bi morali. Vse to zna biti lepo in prijetno – a to ni advent.
Za advent, ki prinaša svobodo, moramo biti budni, čuječi … Potrudim se opaziti dobra dela svojih staršev in se zanje zahvaliti.

četrtek 1. adventnega tedna
Wilhelm Bruners je nekoč rekel: »V snegu verjeti v moč žafranov«, Pablo Neruda pa: »Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« Adventni dnevi učijo upati in zaupati.
Advent je čas upanja. Po čem v resnici hrepenim? Ali na kaj čakam? Na koga? Je v meni kaj, za kar bi rad, da ugleda luč sveta? Ta vprašanja so mi lahko v pomoč, da razmislim o ciljih mojega adventa.

petek 1. adventnega tedna
Ko je Miklavž/župnik stopil skozi vrata, je ena od vzgojiteljic vprašala: »No, kdo je tole?« Neka deklica ga je natančneje premerila in odgovorila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Drži. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, se včasih preobleče.
Premislim: Kaj se skriva v ‚notranjosti‘ božiča? Bog postane človek. Stopi dol: k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, prinese zemlji nebesa. Pride k nam ljudem, pride k meni. To pa ima za moje življenje posledice. Če Bog postane človek, potem smem tudi jaz biti človek.

sobota 1. adventnega tedna
Advent je nevaren. Kdor živi adventno, se ne skriva, se izpostavi, ne živi pod oklepom. Pot, po kateri hodi, ni uhojena in udobna.
Po ulicah diši kuhano vino, lučke so že razsvetlile mesta, a božič je še daleč. Si upam živeti zares adventno, se upam izpostaviti in smrečico ter jaslice postaviti šele na sveti večer?

2. adventna nedelja
Ne bom izgubil upanja, da ljudje hrepenijo po življenju in živahnosti, obljubi in upanju, po biti in postati človek.
Kdaj si zadnjič napisal pismo? Letos namesto voščilnic napiši božična pisma prijateljem. Pismu lahko pripneš tudi fotografijo.

ponedeljek 2. adventnega tedna
Nasprotje ‚divjega‘ je ‚krotko‘ in ‚ukročeno‘. Nekaj izvornega se prilagodi potrebam in interesom drugih. Človek deluje in reagira tako, kot se od njega pričakuje. Takole rečemo: »To smo vedno tako delali!« Vendar pa Marija in Jožef tega nista nikoli rekla. Morda sta se sicer spraševala, kaj bodo rekli sosedje, a sta vendarle storila, kot sta čutila, da je prav.
Njun božič se je zapisal v zgodovino. Kaj pa moj letošnji božič? Bo unikaten, kot je bil Jožefov in Marijin?

torek 2. adventnega tedna
Advent je povabilo, naj prisluhnemo tišjim tonom. Je čas pesmi hrepenenja in obljub: »Kedaj, Zveličar, prišel boš ...?«, čas prastarih besedil o upanju: »Volk bo prebival z jagnjetom ...« In je čas tihih glasov beguncev, glasov osamljenih umirajočih na smrtni postelji v mrzlem stanovanju.
Nocoj prižgem sveče na venčku in molim za bolne, trpeče, preganjane …

sreda 2. adventnega tedna
To je čas, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen samo meni; njegovim vprašanjem in njegovim besedam ljubezni. Da bi prisluhnili, moramo najprej sami umolkniti. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Malo predokusa si lahko privoščimo že v teh dneh.
Usedem se v cerkev in nekaj minut samo prisluhnem tihoti, v kuhinji prižgem svečo, tudi če večerja še ni pospravljena, zvečer postojim pred vrati, se zazrem v zvezdnato nebo in prisluhnem ...

četrtek 2. adventnega tedna
Božič se dogodi sredi vse temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega praznik ne odnese, temveč raste prav iz srede slednjega. Ni še pomlad – a potem se prične.
Zakaj me je strah teme? Jezus se je vendar rodil ponoči. Nocoj grem na sprehod v temi. Na nebu ni velike zvezde, je pa polna luna.

petek 2. adventnega tedna
Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent.
Prižgimo svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajmo Bogu priložnost. In s tem tudi priložnost sebi ...

sobota 2. adventnega tedna
Advent nas vabi, da se poslovimo od slepih ulic in krivih poti ter cone udobja v svojem življenju. Dovoliti si nov začetek ... in še enkrat začeti.
Z duhovnikom se dogovorim za spovedni pogovor. Spoved je nov začetek.

3. adventna nedelja
Jožef si upa. Soočen z zanj nepredstavljivo situacijo ne odreagira tako, kot se je odreagiralo. Razmišlja. Premišljuje. Ne odloči se na podlagi drugih. On gre svojo pot. Ki je drugačna. Četudi je bil v prvem trenutku še tako užaljen, prizadet, zmeden – Jožefova vez z Marijo preživi. Jožef ne stori ničesar, kar bi Marijo osramotilo, ponižalo, ji pokvarilo prihodnost. Še več: zanese se na angelov glas. Tega pa lahko slišimo samo, če imamo pogum, da iščemo in najdemo svojo pot. Če smo pripravljeni tvegati, da bi bili drugačni, delovali ter živeli drugače. In Jožef se je odločil »ter je svojo ženo vzel k sebi« – in najbrž mu je bilo v tistem trenutku precej vseeno za mnenje drugih. Zanj je bila to prava pot. Kakorkoli – Jezusovega očeta si ne morem predstavljati kot nekoga, ki negotovo sprašuje: »Ravnam vedno pravilno?« To je lahko le nekdo, ki pravi: »Ravnam, kot se mi zdi prav – čisto vseeno, kaj si o tem mislijo sosedje!«
Molim k sv. Jožefu, da bi bilo tudi meni vseeno, kaj si mislijo drugi. In bi znal iti svojo pot.

ponedeljek 3. adventnega tedna
Naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo.
Morda je za vasjo doma zapuščen možak, ki se mu je zaradi videza in vonja težko približati. Ali pa greš vsak dan mimo brezdomca, ki se zdi odsoten? Naredimo božič bolj divji tudi tako, da se približamo nekomu, ki na videz ne sodi v decembrsko »čarobnost«. Če drugače pomislimo: Jezus se je rodil brezdomcema! Vsaj za trenutek pristopim. (Pogrejem sendvič, tudi stara termovka, polna vročega čaja, pride prav.)

torek 3. adventnega tedna
Ne, ni tako pomembno, ali je stanovanje pred božičem temeljito pospravljeno, pošta pravočasno oddana in voščilnica poslana tistim, ki pišejo tudi nam. Prihranimo si ves ta stres, ne vzemimo si vse čarobnosti, ki jo prinašajo ti dnevi. Ni treba, da vse storimo tako, kot smo vedno počeli, in izpolnimo vsa pričakovanja.
Danes se začne božična osemdnevnica: Čas, ko se odločimo za držo, ki računa z Bogom. Držo, ki dopušča možnost, da Bog pride. Vprašam se: Po čem v resnici hrepenim?

sreda 3. adventnega tedna
Ko Bog vstopi / so male sanje / prekrižane / da naredijo prostor / velikim sanjam
S kom ali s čim iz svetopisemske božične zgodbe bi se letos lahko še posebej identificiral? S pastirji, s tremi modrimi z Vzhoda? S hlevom, jaslimi? Ali sem morda vendarle bolj svetilka – ali osel? Ali pa ...?

(se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

pripravlja Marko Čuk

sobota 2. adventnega tedna

Iščem nekaj več – saj v sebi nosim hrepenenje ... zato moram verjeti, da tudi obstaja nekaj več ... da so poti, ki me vodijo v življenje, ... Le poiskati jih moram, se večkrat obrniti, bežati iz slepih ulic, iz skritih pasti ... s krivih poti ... večkrat moram kakšno pot tudi ponoviti, poskusiti znova ... saj na njej nisem razumel vsega, kar mi je bilo ponujeno ...nisem vsega pravilno uporabil ... raje sem se prilagajal drugim ... govoril: »Saj vedno vsi tako delajo!"

Advent me iz dneva v dan vabi, da se poslovim od krivih poti, od udobja, ki me uspava ... od tega, kar je “vedno bilo” ...  čas je, da se odločim za nov začetek ... vem, da je potrebno veliko tvegati, vse poti ne bodo varne, potrebno se bo tudi izpostaviti, se boriti ... zato je advent lahko tudi nevaren, kdo živi adventno se ne skriva, ne živi pod oklepom, ... pot naprej pa ni uhojena, trnje je na njej, skale, podira se, plazovi jo odnašajo, voda jo zaliva ... nasprotni veter ustavlja ... zanaša

Družba je pa dobra: tu sta Jožef in Marija, tu so pastirji, tudi modri so že nekje na tej poti, sledijo zvezdi ...

Pripravljam se na novo rojstvo ... zato nočem ustrezati tujim pričakovanjem ... hočem po poti adventa: iskati lastno, ... moje ... ostati pristen in sanjati svoje sanje ... slediti hrepenenju ... poln radovednosti – da bom na koncu poti zmogel toliko poguma, da to tudi zaživim ... da se rodim. (ob knjigi na glas razmišlja Marko Čuk)

Knjiga Divji božič nas v adventno pričakovanje in božično praznovanje popelje na nekoliko drugačen način. Naj ne bo advent čas stresa, hitenja, nakupovanja ... Saj si vendar vsi v tem času tako želimo mir, skrivnostno tihoto, pričakovanje drugačnih, globlje doživetih praznikov. Povabljeni smo ven iz ustaljenih navad, v notranjo svobodo, v tisto "izvorno človeško divjost" ... v kateri bomo lahko začutili Božjo bližino. Vzemimo v roke knjigo Divji božič in naredimo letos nekaj novega: pustimo Nepričakovanemu, da se nas dotakne, pripravimo si praznovanje drugače, živimo te štiri tedne v Božji navzočnosti, blizu Bogu in med seboj – v pričakovanju rojstva Življenja …

Berem knjigo Divji božič ... ne razumem takoj provokativnega naslova ... pa mi je že po prebraanem uvodnem razmišljanju bolj jasno, da se za besedo »divji« - ki po našem mišljenju v božično razpoloženje ne spada - skriva življenjska moč, ki prihaja iz naše notranjosti. ... Nasprotje tega je vse tisto, kar je pod našim nadzorom, prilagojeno našim potrebam, kontrolirano – tisto, kar najbolj ustreza našemu razmišljanju in ne vzbuja nemira, ne uide izpod nadzora. Vse nadzorovano in kontrolirano je manj nevarno in bolj "nedolžno", bolj v skladu z "logiko" vsakdanjega življenja.
Tak pa božič zagotovo ni – čeprav se močno trudimo, da bi ga naredili takega. Božič je drugačen, pravzaprav popolnoma drugačen, preseneča nas  in pusti brez besed, v preprostem doživljanju – če si seveda to resnično dovolimo. Glavni namen praznika Gospodovega rojstva ni izpolnjevanje naših pričakovanj, rad bi nas usmeril na tisto, kar se skriva v samem izvoru praznika in mu daje življenjsko moč. To je OBLJUBA. Ljudje bi radi ustrezali vsem pričakovanjem, resničnim in namišljenim, radi bi bili vedno dosegljivi, bili o vsem "na tekočem", se neprestano primerjali s prijatelji znanci in "neznanci" ... vedno hoteli nekaj narediti bolje od drugih - zato se se zapletamo v vezi ... Božični dogodek pa pretrga vezi, v katere smo ujeti. Dete prihaja na svet in se nam podarja življenje in svobodo. Ta otrok nas ljubi take, kot smo. Svoboda zmaguje - to je uresničitev obljube. Nobenih pritiskov, zahtev, raznih »to-pa-moraš«, osvobojen vsega, kar zatira in zasužnjuje, svoboden vsega, kar otežuje dih, jemlje pogum in moč. Biti svoboden – da bi bil živ, živahen.
Svoboda je širina, odprtost, pustolovščina. Nič skupnega nima z lepo okrašenimi domovi, v katerih se udobno namestim in Bogu dovolim, da prevzame vlogo dobrega moža. Svoboda je veter, ki nam prinaša svežino na obraz; nas izziva in od nas pričakuje več življenja. Dogaja pa se, da je naše življenje tudi bolj viharno: peščen vihar nam v oči nosi pesek, ... dežne kaplje, ki nas v silnem nalivu premočijo do kože. Morda imamo celo občutek, da se izgubljamo na neskončlnih širjavah življenja ... A Otrok je z nami, gre z nami, drži nas za roko – in skupaj gremo življenju naproti. To je božič – »divji« in »svoboden«. Zato je ta knjiga je korak vstran od običajnih pričakovanj, v njej ni veliko božičnih okraskov, svečk ... zato pa veliko življenjskih misli, moči ...oprimkov na poti v življenje (mč)

iz vsebine:

»Živeti adventno« je mogoče tudi vse leto in je pravzaprav osnovna drža nas kristjanov. Divje gosi me le opomnijo na to ...  In tako naj bi bili adventni dnevi pravzaprav prostor za vadbo v hrepenenju.

1. Pričakovanje. Advent ni čas pričakovanj, temveč pričakovanja. Pridi, kadarkoli, kakorkoli. Tu sem – zate!
Advent je povabilo, naj se ločimo in poslovimo od ‚pričakovanj‘, starih podob in predstav ter se priučimo ‚pričakovanja‘! Bog bo prišel – to je obljuba. Morda je čisto drugačen, kot si predstavljam. Morda ta veliki, nedojemljivi Bog pride kot otrok, rojen v hlevu, in bo moral bežati. Morda ...
Bog je čisto drugačen – in najbrž bo tudi njegov prihod precej drugačen, kot si zamišljam. Težko bi rekli že samo, kdaj bo ...
Zato: naj vas tuje ideje, kako bi morali preživeti in praznovati advent ter božič, ne omamijo, prijetni božični napevi in ‚100 najboljših božičnih daril‘ ne uspavajo. Pogumno, naj bosta advent in božič drugačna. Bodite čuječi, odprite oči za znamenja in se pripravite na Boga. Prižgite svečko, in ne takoj celotnega drevesca! Dajte Bogu priložnost! In s tem tudi priložnost sebi ...
Tako se kmalu znajdemo sredi adventa. A možno je tudi drugače. Zato: bodite budni – da dobri nameni ne izzvenijo zaradi »vedno smo tako delali«. Pričakovati in ostati v pričakovanju, ne pa se ujeti v svoja pričakovanja. Pričakovati prihod Gospoda ... brez pričakovanj. To je advent. 

2. Za nov začetek. O, Odrešenik, pretrgaj nebo, / dol, dol, pridi na zemljo, / nebeška nam vrata razpri, / razpri, kar ključ in zapah drži!
Pretrgati: to je krik, ki pride iz globine srca! Nihče ne reče: bi lahko morda malo odprli nebo? Ali: potisnite vendar zapah malo proti steni in odklenete vrata – temveč: razprite vrata, odtrgajte ključavnice in zapahe!
To hrepenenje, ta krik – to je advent. In je naše upanje, da bo Bog storil prav to. Ne moremo vedeti, kdaj bo in kako se bo zgodilo. Lahko pa smo prepričani, da Bog obljubo drži. Le budni moramo biti ... Naša adventna naloga ni samo to, da se domislimo primernega darila za vse, ki jih želimo obdarovati, da nakupimo dovolj hrane, pijače in pripravimo dobro kosilo, večerjo ... Tudi to mora biti  - a to ni bistvo adventa. Glavna naša naloga je, da smo budni, čuječi ... da v  svoji notranjosti hrepenimo po Bogu, njegovi moči in veličastvu: želimo, da bi nebo prišlo na zemljo, da bi se lahko vzravnali in bi bili svobodni pred svojim Bogom! (misel za drugi dan)

3. Zunaj na morju. Ladja se bliža, do krova napolnjena. (adventna pesem iz 14. stoletja)
zunaj na morju / hladen je veter / oblaki bežijo / mivka udarja v obraz / plohe premočijo do kosti / a se oziram / upiram / čakam / sem / enkrat bo ladja le prišla / advent

4. Pomladi naproti. Ko smo jeseni z vrta pospravili pridelke, smo v zemlji pustili cvetlične čebulice, da bodo tam počakale na pomlad. Ko mine zima in pride otoplitev, bodo kot znamenje prihajajoče pomladi pognale steblo v novo svetlobo, razvile liste in kasneje tudi zacvetele. To je znamenje upanja in zaupanja in adventni dnevi nas učijo upati in zaupati.
Jezus se je rodil sredi temačnosti, strahu in brezizhodnosti; tega božični praznik ne izbriše, iz tega dogodka pa raste poganjek upanja, saj imamo obljubo:»Naj vriskata puščava in goljava« (Iz 35,1) Iz teme gremo pomladi naproti, ko si z Detetom iz Betlehema upamo začeti na novo.
»V snegu verjeti v moč žafranov.« (Wilhelm Bruners)
»Porežemo lahko vse cvetlice, pa ne bomo ustavili pomladi!« (Pablo Neruda)

5. Vstati. Ko se zabriše dan in sence rastejo ... Me ogrne tema brez konca ... odteka čas
Poln hrepenenja ... a kljub temu brez moči ... se temi prepustiti, hrepeneč upati ... gledati ... prisluhniti
prenašati temo ... ostati v praznini  ... zaznavati z vsemi čuti
slediti nemiru srca ... podobam svojih sanj ... upanju svoje duše
še enkrat vstati ... še enkrat se vzravnati ... znova iskati življenje

Ponoči sem ga iskala, / pa ga nisem našla // Če ga najdete, mu sporočite, / da sem bolna od hrepenenja. // Spala sem, a moje srce je bedelo / poslušaj, trkanje
Vstala bom / krožila po mestu, / po ulicah in trgih / ste ga videli?
ne budite ljubezni, / dokler se veseli
Vstani, moja draga, / lepotica moja, odpravi se, /  ker glej, zima je minila,
deževje ponehalo, /  cvetice so se prikazale v deželi, / čas petja je prišel (Visoka pesem)

6. Zunaj je božič. Ko je Miklavž (vanj se je oblekel domači župnik) prišel pred otroke v vrtcu, je vzgojiteljioca vprašala otroke: »No, kdo je to?« Neka deklica se je oglasila: »Zunaj je Miklavž, notri pa župnik!« Res je. Župnik ni Miklavž – in Miklavž ni župnik. Kar je zunaj, ni nujno tudi znotraj. In to, kar je notri, si včasih nadene drugačno podobo.Prav tako je z božičem.
Božič spremlja veliko zunanjih podob: lučke, božički, ki visijo s strehe, božične pesmi po radiu, pričakovanje daril, družinsko praznovanje, polni nabiralniki, božični sejmi ...Kaj pa se skriva v ‚notranjosti‘ božiča?
Bog postane človek prihaja na svet, k nam, v naš svet. Odpre vrata med nebom in zemljo, odpre meje, na zemljo prinese nebesa. Pride k meni, tebi ... če prinaša človeštvu nebesa ... potem nas tudi povabi, naj bomo bolj človeški! To pomeni, da moramo zaupati, se ne ustrašiti, poskusiti nekaj novega, iti na pot, ljubiti ... Kako pa vse tisto, kar se v teh dneh dogaja zunaj nas (vse zunanje) odseva naše notranje razpoloženje Ali imata Jezušček in njegovo veselo sporočilo sploh še kakšno možnost proti ‚božičku‘? Ali morda delamo enako kot vsi drugi? In to kljub temu da nas ‚notranjost‘ niti ne zanima kaj dosti?
Jaz pa verjamem v božič.Ne glede na vse zunanje ... lahko najdem v tem tudi nekaj notranjega. Tega mi ne more odvzeti noben božiček, nobena še tako privlačna praznična okrasitev. Tudi sredi prepolnega nakupovalnega centra, obdarovalne mrzlice, lahko najdemo sledi hrepenenja, ljubezni, upanja. Otrok v jaslicah je obljuba ljubezni. Zato ne smemo izgubili upanja, da ljudje hrepenijo prav po tem, po življenju, obljubi in upanju, ... da bi postali bolj ljudje. Tudi to notrranje si včasih le nadene podobo zunanjega ...

7. Cimetove zvezdice v maju. Odpreti adventni koledar na sveti večer je približno tako, kot bi kupili cimetove zvezdice v maju. Odpreti naenkrat vseh 24 okenc na koledarju??? ... Torej živimo času primerno. Zdaj je čas za adventni koledar in cimetove zvezdice, čas za pričakovanje, čas priprave na prihod Odrešenika. Božič pa praznujmo šele na božič.

8. Advent v parkirni hiši. Avtorica knjige opisuje, kako je parkirala avtomobil v garažni hiši ... ko pa je hotela zvečer zapustiti parkirišče, se zapornica ni odprla ... poklicala je upravitelje garaže in čakala, da je prišla pomoč ...
Tudi mi včasih obsedimo ... ostanemo ujeti ... ne znamo si pomagati. Včasih smo v takih situacijah, da si ne znamo pomagatiu, da nismo sami krivi in nujno potrebujemo pomoč drugih - Na božič Bog odpre vrata iz nebes na zemljo. Bog postane človek, pride v moj svet, odpre in čaka – dokler nisem spet sposoben iti dalje. - Kaj je potrebno? Nič, samo moje hrepenenje, da bi spet šel na pot.

9. Nebeški telefon. Na enem od božičnih sejmov v Avstriji je bila tudi telefonska govorilnica z nebeškim telefonom, kjer si lahko poklical "Jezuščka" in mu povedal svoje želje... A "Jezušček" je imal uradne ure ... bil je dosegljiv le vsak dan od treh do petiih popoldne ....
...  Naš Jezušček pa  je dosegljiv štiriindvajset ur na dan, vse dni i v letu. In ne potrebujemo ne telefona ne spiska želja. Moramo si le želeti, hrepeneti – ter v to verovati.

10. Čisto sveže. Besede "verjeti", "živeti", "ljubiti" so glagoli, ki jih je treba izvrševati, jih izvrševati v življenju ... jih živeti. Advent je torej povabilo "za življenje" - to pa ne pomeni samo "nekaj početi". Važno je tisto, kar mi pomaga resnično živeti. In kaj je to? - Svežina, to je prave beseda za tisto, kar spodbuja, poživlja, prinaša veter, me ponese višje, dlje, dopušča nekaj drugačnega... Nekaj podobnega je doživljala Marija ... prav tako Jožef. Prepustila sta se.
Advent pomeni upati si narediti kaj drugače: pričakovati nepričakovano, početi nemogoče, odpraviti se na pot, na novo pot, narediti kaj prvič, nanovo ... kakšno čisto novo reč ... in začutiti svežino ... (to je to)

12. Prisluhniti življenju. Advent je čas, ko sem povabljen, da prisluhnem Božjemu glasu v sebi, ki me tiho vabi, namenjen je samo meni, sprašuje me in me nagovarja z besedami ljubezni. Najprej moram umolkniti, da bi ga lahko slišal. Sveta noč je tudi »tiha« noč. Prisluhniti moram in potem lahko svojo notranjo usmeritev pokažem tudi navzven - in sem pobožen - dar Svetega Duha (pobožnosti) namreč prižiga v meni pravi ogenj, sprošča veter, ki napenja moja jadra ... da se neham že enkrat lagodno pozibavati v zalivu in ... odrinem. Posnemajmo Marijo, ona se je odzvala, ona se je prepustila tej moči, se dala na razpolago ...

(se nadaljuje - poglejte vsak dan ... to stran)

pripravlja Marko Čuk