Križev pot za mulce, je zapisala avtorica Eva Slivka za podnaslov "zgodb" o Tadeju in njegovih sošolcih, ki s kaplanom spremljajo Jezusa na poti na Golgoto ... Križev pot za mulce?. Ta stavek daje slutiti, da to ni "običajen" križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne ... to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe ... deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami ... "Glavni junak" je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času "opremili" z razmišljanji s križevega pota ... in ga pred veliko nočjo prinesli v cerkev. Na poti z Jezusom so se Mojca, Ana, Tadej, Simon, Sonja ... Jaka, David ... vsakokrat ustavili pri eni od štirinajstih postaj križevega pota ... ob njej so se pogovarjali, razmišljali ... in jo ob "usmerjanju" kaplana skušali povezati s svojim življenjem ... Te svoje misli so na koncu strnili v nekaj besed, stavkov, ... ki so jih ob vsaki postaji zapisali na križ.
V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Jezusovo trpljenje in smrt in vstajenje, vse to se jim je vedno zdelo tako oddaljeno … Tako kot križarske vojne ali francoska revolucija – nekaj, kar se je zgodilo nekoč davno nekim ljudem, ni se pa moglo dotakniti njih. Jezusov križ se jim je zdel najbolj ‘abstrakten’, neoprijemljiv del krščanstva.... Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na "poti križa". In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine ... pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

iz vsebine:

1.postaja
Ljudje tako hitro in tako zlahka obsojamo. Obsojamo čudake in potem obsojamo ljudi, ki obsojajo čudake. Premalo se zavedamo, kako nevarne so lahko takšne sodbe, ne glede na to, kako upravičene se nam zdijo.

2. postaja
Kaplan je lepo rekel: vaše naloge, vaše obveznosti so vaš križ. Od vas samih pa je odvisno, kako ga boste nosili. Ali boste pod njegovo težo obupali in se sesedli ali si ga boste naložili s pogumom in odločnostjo.

3. postaja
Pri spovedi ... gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš.

4. postaja
»Pusti, mami, bom jaz zložil posodo v pomivalca in ... Mami je presenečeno obstala in se zazrla v svojega sina. Potem ji je na obrazu zaigral nasmeh, olajšan in sproščen.... Njuno srečanje je bilo drugačno kot srečanje Marije in Jezusa. Ni bilo boleče in trpeče, bilo je srečanje, ki v srcu pusti dober občutek.

5. postaja
»Saj ni treba, da smo Simoni iz Cirene za vsakega, ki ga kjerkoli naključno srečamo. Najprej se naučimo biti Simoni drug drugemu, svojim najbližjim. Pomagati brez slabe volje, brez da bi drugemu obtežili vest in mu dali vedeti, da smo se morali žrtvovati. Vse drugo bo že še prišlo.«

6. postaja
Bil je ponosen nase, ker se je potegnil za sošolca, ... Bi si drznil sam stopiti pred tri nasilneže? Veronika si je upala med vojake in množico in bilo ji je vseeno, če jo poteptajo. Bi bil on enako pogumen? Ni si znal odgovoriti. Mogoče niti ni bilo pomembno. Pred oči mu je stopil Benjaminov obraz, ves žareč in sijoč. Še nikoli ga ni videl takega. ... ta dan pa je stopal poleg njih, kot bi bil ves svet njegov, kot da je ni stvari pod soncem, ki bi se je moral bati.

7. postaja
»Postna odpoved je lahko tudi, ko se odpoveste igranju igric in se za tisti čas posvetite nekomu, ki je osamljen ali potrebuje vašo pomoč. To lahko primerjamo z Jezusovim padcem pod križem ali s padcem ... kako težka postna naloga bo odreči se užitku, da bi povedala mlajšemu bratu vse, kar mu gre … Biti cel postni čas prijazna z malo pošastjo? Takšna misel je dala postni odpovedi čisto drugo dimenzijo …

8. postaja
»Ozrite se okoli sebe, bodite strpni in prijazni drug do drugega, do tistega, ki ga imate pred nosom. Če bi bil vsak prijazen samo do ljudi, ki so v njegovi neposredni bližini, ljudje v Afriki ne bi potrebovali pomoči od nas, ker bi jim pomagali tisti, ki so v njihovi neposredni bližini. Je to sploh izvedljivo? Ali se ne bo prej ali slej našel nekdo, ki bo prekinil ta krog? Verjetno. Toda to ni naša skrb. Naša skrb, naša odgovornost so naša dejanja.«

9. postaja
Odnehal je že mnogokrat v življenju. Mnogokrat je bil poražen. Zdaj, se je odločil, bo zavzel držo zmagovalca. Vztrajal bo, tudi ko mu ne bo šlo, ko mu bo težko, ko ne bo mogel več.... kako ga je podžgal Jezusov padec pod križem. Namreč, če je lahko On kot Bog padal in se pobiral s tal, kako bi lahko katerikoli človek pričakoval, da bo njemu šlo vse gladko, brez zapletov in padcev.

10. postaja
Jezus se je pustil razgaliti, da bi ohranil naše dostojanstvo. Zdaj pa je na vas, da ohranite svoje dostojanstvo in dostojanstvo svojih prijateljev, svoje družine, vseh ljudi. ... S tem, ko ste všečkali in delili Matjažev posnetek, ste trgali obleko z njega, ste ga pomagali razgaliti. Preden nekaj objavite, pa ne glede na to, če je vaše ali od koga drugega, se spomnite, da bo to ostalo na internetu za vse večne čase.

11. postaja
Hočem vam povedati to: ni prav, da se dogaja bullying. Nikomur ni potrebno tega trpeti, povejte doma, kaj se dogaja, dovolite, da se vam pomaga, če ste kdaj žrtev zasmehovanja in posmehovanja je to nekaj, kar boste nosili s sabo za vedno. To so vaše rane. Toda imate moč vstati in iti dalje. Jezus je bil zasmehovan in mučen. Tisti, ki so ga zasmehovali in ga mučili, so se ob njegovem vstajenju razbežali in nihče ne ve, kaj je bilo potem z njimi.

12. postaja
Problem je, ker je treba 40 dni vztrajati. Prijetnejša ko je navada, bolj se je treba truditi, da se je znebite. Včasih se vam bo čisto zares zdelo, da umirate, ko se boste trudili, da ne bi podlegli starim navadam. ... Jezus ni umrl in vstal v čisto enaki obliki. Spremenil se je. Tako kot se spremenimo mi, ko svoje stare navade pribijemo na križ in jih pustimo tam umreti.

13. postaja
Jožef iz Arimateje je vedel, da truplo ne more kar ostati viseti na križu, ker bi se ga lotili mrhovinarji. Ne glede na to, ali je še verjel, da je Jezus Božji Sin ali ne, ga je smatral za prijatelja in odločil se je narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost.... Narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost? To mi je od nekod znano,« je šepnil Tadej.

14. postaja
Jezus je občutil vso bedo in ponižanje, prestal izdajo, trpljenje, smrt in grob. Toda odpustil nam je, vrnil se je, da bi nas vse odrešil smrti. Sami za veliko manjše stvari kuhamo mulo in ne odpustimo. Ne zavedamo se, da s tem držimo vrata svojega groba tesno zaprta. Raje ždimo v temni, zatohli luknji in se smilimo sami sebi, kot da bi odrinili vrata groba in stopili v nov dan.

Jezusove rane po vstajenju niso čudežno izginile. Tudi naše rane, ki so nam jih hote ali nehote prizadejali naši bližnji, ne bodo izginile v trenutku, ko jim odpustimo. Tvoje rane te spominjajo na to, kje si bil, kaj vse si prestal. So del tvoje zgodovine, tvoje osebne življenjske zgodbe. Ne smejo pa postati tvoj grob, jama, v kateri boš obležal.«

pripravlja in izbira Marko Čuk

Dvanajstletni Angelo iz sedmega razreda jih je že veliko ušpičil, na šoli se govori samo o njem in njegovih podvigih ... Nekoč pa gre v svoji želji, da bi bil hudoben, predaleč: hudo ga polomi in doživi kruto izkušnjo ... Zato mora preživeti določeno obdobje v poboljševalnem domu na podeželju, ki ga vodi duhovnik, oče Costantin. ... Angelo je sprva zelo nejevoljen in besen na duhovnika, ki jim govori o radosti, potrpljenju in sreči, ... on pa hoče biti še naprej hudoben in vsak dan skrbi za kondicijo: razdira gnezda, muči kuščarje, vsaj malo škode hoče povzročiti, da ga le ne bi imeli za  pridnega ... Obnašanje očeta Costantina pa Angelu iz dneva v dan daje misliti, in počasi mora priznati, da ima zelo pozitiven vpliv na te mlade ljudi, ki živijo v popravnem domu ... odkriva pa tudi, da zelo vpliva tudi nanj saj počasi usiha tudi njegova hudobija ... želi si biti nekdo drug, drugačen in sposoben.

Pripoved je tekoča, jezik je sodoben blizu mladim. Zgodba je realistična in brez moraliziranja kljub tegobam odraščanja ustvarja pozitivni pogled na svet.

iz vsebine

Stvari niso vedno take, kot se nam zdijo. Včasih ljudje nosijo skrivnosti. Te so včasih nedolžne, včasih grozljive. Nicolova skrivnost je bila grozljiva. Povedal mi jo je nekega sobotnega popoldneva, ko je rosilo in je bila ozka cesta, ki je sekala polja, vlažna od dežja. Bil sem na vrtu. Bil sem sam in to je bilo dobro, a ker sem se dolgočasil, sem začel ciljati zvon na vrhu zvonika. Nabral sem nekaj kamnov in ga skušal zadeti. Že petkrat mi ga je uspelo zadeti, ko je k meni pritekel Nicola, me zgrabil za zapestje in rekel, naj neham.
Nato sva se drug poleg drugega usedla na stole, ki so bili pod stebriščem, in se pričela pogovarjati. Rosenje je dajalo pravo ozračje najinemu pogovoru.
Prižgal sem cigareto in dvakrat potegnil. Nato sem jo podal Nicoli, a je odkimal in jo tako odklonil.
Pripovedoval mi je o času, ko je živel v mestu, v problematični četrti. Tam je bil nekdo, ki so se ga vsi bali. Dovolj je bilo že samo izreči njegovo ime, da so glasovi na ulicah potihnili. Sonce je potemnelo in listje je začelo odpadati.
Povedal je, da se je njegov oče temu tipu zoperstavil. Že nekaj dni ga ni bilo domov, vendar to ni skrbelo nikogar v njegovi četrti. Življenje je pač teklo naprej z vso svojo pestrostjo. Njegova mati je prejela sporočilo, da mora h kanalu za hišo, če želi ponovno videti svojega moža. Med pripovedovanjem je Nicola vstal in pričel hoditi sem ter tja pod stebriščem, med mizico in stolom, težko je dihal skozi nos, kakor bi imel v njem zataknjen kamenček.

pripravlja Marko Čuk

Povest o učitelju častitljivega Božjega služabnika škofa Baraga
Med največje sinove našega naroda štejemo Slovenci velikega misijonarja škofa Friderika Baraga. Ponesel je slavo našega imena daleč po svetu in trdno upamo, da ga bomo nekoč častili na naših oltarjih. V letu ko se spominjamo 150-letnice njegove smrti je zelo primerno, da se spomnimo tudi življenjske zgodbe njegovega učitelja in vzgojitelja sv. Klemena Dvořaka, pri katerem se je Baraga učil, da postane duhovnik, in se navzel tistih kreposti, ki so bile za tedanji čas najbolj važne.
Ko je Baraga prišel študirat na Dunaj pravo (1816), so ga kmalu seznanili z »apostolom Dunaja« in za Barago se je začelo novo življenje, kot nam razodene opomba, ki si jo je zapisal v dnevnik: »Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi nedopovedljive milosti, katero mi je Bog tam podelil.« Baraga je tudi poslej hodil k o. Dvořaku k spovedi ter se mu je vsega zaupal. Ob večernih urah ga je z drugimi vseučiliščniki obiskoval na njegovem stanovanju, kjer mu je svetnik delil iz lastnega duhovnega bogastva, kakor tudi iz zakladnice svojega učitelja sv. Alfonza Ligvorija.
Življenjski roman Klemena Marije Dvořaka je umetniško napisal Wilhelm Hünermann. Zgodovinski okvir te povesti je točen, saj Klemen Dvořak ni izmišljena osebnost, kakor smo že videli, ampak svetnik, ki se je rodil 26. decembra 1751 v Tasovicah na južnem Moravskem, ki je po dolgih zapetljajih svojega mladega življenja v starosti 33 let le dosegel svoj cilj, ko je meseca marca leta 1785 napravil redovniške obljube in bil deset dni pozneje posvečen v duhovnika. Kot Slovan nam je sveti Klemen Dvořak še posebno blizu. Njegovega blagoslovljenega delovanja je bila najprej deležna slovanska Poljska, zlasti njeno glavno mesto Varšava. Od tam je moral na Dunaj, kjer je med neštetimi dobrimi deli podaril tudi nam Slovencem Friderika Barago. Umrl je na Dunaju 15. marca 1820. Leta 1876 ga je Pij IX. prištel med blažene, Pij X. pa ga je 20. maja 1909 razglasil za svetnika.

iz vsebine

V cerkvi Marije ob Stopnicah (Maria am Gestade) na Dunaju je dragocena rakev. V njej pričakuje vstajenja o. Klemen Dvořak.
Iz pekarine na Moravskem ga je poklical Gospod. Stopil je iz nje in pogledal v stisko, ki so jo skrivale kleti in jame Varšave in Dunaja, ter oznanil veselo oznanilo potrtim.
Bil je ubog kakor sv. Frančišek Asiški, umazan je bil njegov plašč, strgani njegovi čevlji - in vendar je mnoge obogatil. Jedel je to, kar ubogi - in vendar so njegove roke tisočkrat čudežno pomnožile kruh.
Bil je brez doma; iz vseh mest so ga izgnali - in vendar je mnogim vrnil dom. Kakor gobavca so ga gnali iz kraja v kraj, opljuvali in tepli - on pa se je smehljal in blagoslavljal.
Preprosto je bilo njegovo srce - in vendar je bil učitelj modrih in svetovalec knezov in kardinalov.
Vsak dan mu je bil desetkrat težak - a njegovo srce se ni utrudilo nikoli. Na kamnita tla in med trnje je sejal božje seme, ki je rodilo tisočeren sad.
Kdo je oče Dvořak?
Svet mož! Še več! Svetnik!
Bi radi kaj zvedeli o njem, ki čaka na vstajenje v marmorni skrinji?
Berite to povest! Berite jo počasi, stran za stranjo!
O, da bi bili po njej bolj veseli, ponosni in dobri!
Zato je bila napisana.
Bog z vami!

(...) Za Dvořakovega fantiča je bil ves božji svet vrisk in pesem in nepretrgano veselje. Na eno struno v dečkovi duši sta pa igrala samo ljubi Bog in Marija! In ta je donela v mladem srcu še vse drugače mogočno in blaženo kakor tista veselo razposajena. Kaj je bilo vse zemeljsko veselje v primeri s tiho, globoko srečo, kadar je smel klečati v svitu bleščečih oltarnih luči, tik za zlatim mašnikovim plaščem!
Če je smel biti čisto blizu, ko se je dvigalo kadilo k beli hostiji, če je smel sveti sij zlatega keliha z najsvetejšo božjo krvjo gledati prav od blizu. Tedaj je deček v rdečem oblačilcu klečal in se ni ganil in je sklepal roke vso mašo, četudi so ga kolena bolela in ga je zeblo v prste.
»Božji oproda si, Janezek, kadar klečiš pred oltarjem,« je rekel župnik. (...)

(...) »Prišel je tvoj čas, Janez,« je rekel mojster Dobš, »da te odpustim kot pridnega in poštenega pekovskega pomočnika. Odpravi se v častitljivo samostansko pekarno, iz starega testamenta v novi testament, iz Egipta v Obljubljeno deželo. Pa bi te rad obdržal v pekarni!«
Nato je šel Dvořak v Tasovice k svoji materi, ji prinesel za odpustek križec iz večnega Rima, si izprosil od matere doma in od ljube Matere božje v cerkvi blagoslova, pobral vse svoje stvari in se preselil k belim menihom in k belim pekovskim pomočnikom brata Martina.
Od zgodnjega jutra do pozne noči je sedaj stal Janez ob nečkah in ob peči. Pogosto je bil truden do onemoglosti. Nato pa se je spomnil, kako mu je pokojni župnik nekoč doma ob težki uri rekel:
»Janez, kadar bo ljubezen na vsem svetu večja kakor greh, tedaj bo konec stiske na naši zemlji.«
In nato se je spet dvignil in dalje pekel kruh za lačne in stiskane na tem svetu. (...)

(...) V katedrali v Alatri ležijo tisto uro pred oltarnimi stopnicami v snežnobeli albi diakoni, ki čakajo na sveto mašniško posvečenje. Med njimi sta dva redemptorista: Klemen Marija Dvořak in Tadej Hübl. Ko ju škof pokliče po imenu, odločno in veselo zakličeta svoj »adsum - tu sem«. Iz Klemenovega glasu zveni tolika sreča, ki prihaja iz globine srca, da se škof začuden ozre na skoro petintridesetletnega novoposvečenca in ceremonijar nejevoljen strese z glavo. Toda ljubi Bog, če človek že tako dolgo posluša božji glas in sme zdaj končno izgovoriti svoj »adsum«, potem je pač težko vso srečo utesniti v tih, skromen odgovor.
Adsum! Gospod, tu sem! Mar ni Dvořak glasu, s katerim ga je sedaj škof poklical, poslušal že vse življenje? Da, tako ga je Bog klical, do kamor seže njegov spomin. Ta glas je slišal v vsaki dobri, pobožni besedi, ki mu jo je govorila mati doma ali stari župnik v Tasovicah. Ta glas je slišal, kadar je v vroči molitvi klečal pred tabernakljem, prav ta glas mu je zvenel pri delu, na tihih in samotnih potovanjih marsikatero prečuto noč. Najglasneje pa ga je klical iz stiske in revščine trpečih bratov in sestra.

(...) Dvořakova setev je šla počasi, a vztrajno v klasje. Dunajčani, od preprostega voznika do univerzitetnega profesorja, so čutili novo pomlad, ki je polagoma premagala ledeno zimo jožefinizma. Reveži so začutili, da je na svetu še usmiljena ljubezen; mladina se je otresla meščanske verske mlačnosti in spet visoko dvignila križ. Okoli Dvořaka so se zbirali spreobrnjenci in njih število je stalno raslo.
Evangeljska ljubezen je uresničevala človečanske ideje. Pater iz samostana sv. Uršule je vsemu rodu izžareval pravega verskega duha. Svobodomisleci so obupavali; dunajska loža je patru prisegla pogin. Tudi nekateri duhovniki so z nezaupanjem spremljali delo ravnatelja uršulink.
Njegove pridige jim niso bile pogodu. Kje je ostal čisti razum, ki ga je oznanjal hladni čas. Dvořak je govoril preprosto in s toplo besedo, govoril je o usmiljenju božjem in o odpustkih, o večnosti in sodbi, pa tudi o zaupanju v božjo pomoč in v priprošnjo svetnikov. »Ne, to je pa že preveč,« je dejal kanonik Gruber, Dvořakov največji nasprotnik, ki je z vsemi sredstvi hotel onemogočati patrov vpliv. (...)

(...) Tačas pa je svetniški pater obnavljal na Dunaju kraljestvo božje ljubezni. Bil je oče vsem, ki jih je težilo gorje sveta na duši ali na telesu in kdor je bil žalosten, je odhajal od njega potolažen in kdor je bil lačen, je odšel nasičen... In kakor nekoč sveti Lovrenc pred sodnikom, tako je Dvořak kazal na svoje siromake in na otroke, rekoč: »Glejte, to je moje bogastvo!« In vedno znova je ponavljal, kjer je bila stiska največja: »Zaupajte v Boga; tudi takrat, ko ne vidite več rešitve, saj je neskončno dober in vsemogočen.«
Trume mladih ljudi so se zgrinjale okoli njega in vsakemu je vedel dober nasvet. Med njimi je bil tudi študent, ki se je posvetil pravu: »Oče,« mu je dejal, »kaj naj storim? Ali nisem zgrešil svojega poklica? Bog me kliče v svojo službo, jaz pa tratim čas s pustimi paragrafi. Toliko duš čaka na nas!«
»Prijatelj, zaupajte se Bogu. Prepričani bodite, da bo ukrenil z vami tisto, kar je za vas najbolje. Vztrajajte pri svojem delu, dokler vas Bog ne pokliče na drugo mesto. In mnogo molite ter obiskujte Jezusa v najsvetejšem Zakramentu.« (...)

pripravlja Marko Čuk

»Žejen sem.« (Jn 19,28)
V Jezusovem trpljenju se izpolni Pismo. Njegova smrt zato za Janeza ni poraz, ampak izpolnitev. In smrt na križu je izpolnitev ljubezni, po kateri žeja človeka. Jezusova žeja pa ima še druge pomene:

• V žeji postane Jezus solidaren s človeštvom.
• Jezus se počuti eno s Samarijanko, ki ji je za njeno žejo obljubil, da ji bo dal vodo, ki jo bo za vedno potešila: » Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« {Jn 4,14). Na križu izpolni žejni Jezus človeško žejo po ljubezni, ki ne mine.
• In še en pomen ima Jezusova žeja. Žeja ga po človeku. Hrepeni po tem, da bi se človek odprl njegovi ljubezni, da bi prenehal svojo žejo tolažiti z nadomestki, ki ne morejo potešiti njegovega hrepenenja.
• Jezusova žeja pa ima še tretji pomen. Na križu mu dajo piti kis, s katerim izpije grenkobo življenja do dna. In prav s tem osvobodi človeštvo strupa njegovih zagrenjenih občutkov.
• Cerkveni očetje so to sceno primerjali z zgodbo, ko je Mojzes s svojo palico spremenil grenko vodo. Po njihovem mnenju nam je Jezus na križu grenko vodo naše jeze, razočaranja, strahu in resignacije spremenil v zdravo vodo, ki nas lahko odžeja.
• Gobo s kisom mu ponudijo na hizopovi veji: sinoptiki tega ne omenjajo, Janez pa s tem nakazuje pashalni obred, kamor sodi tudi hizop.
  V Jezusu se izpolnjuje to, kar pasha pomeni za Jude, to je 'transitus; prehod.

Na križu se zgodi pravi prehod k Bogu: od zemeljske žeje k hrepenenju po Bogu, od odtujenosti v domovino, iz ujetništva v svobodo, od nebistvenega k bistvenemu, iz grenkobe našega življenja v Božjo ljubezen.
Na križu (in ob njem) izgubi svet s svojimi merili za nas svojo moč. Tu izgubi svojo moč poželenje, saj ga še s toliko pitja ne moremo potešiti. Prestopimo v Božje okolje, v svet ljubezni, ki v nas vse spremeni.
Peta Jezusova misel na križu rešuje naš strah pred tem, da bi lahko umrli od žeje, da bi bili v življenju prikrajšani:

• Mnogo ljudi je strah, da njihova 'žeja' nikoli ne bo potešena in bodo s tem morali umreti.
• To je za mnoge strah, da v življenju ne bodo dobili tega, kar bi radi imeli, da jih bodo spregledali ljudje in Bog. V sebi nosijo otroka, ki je bil za marsikaj prikrajšan; in sedaj se vedno znova oglasi, če ga ne upoštevajo dovolj.

Jezus se s svojimi besedami 'žejen sem' sklanja k nam, da bi nam povedal: »Moja ljubezen ti zadostuje.
"Tvoje razočaranje, tvojo bolečino, da si neupoštevan ali da ne bi bil upoštevan, tvojo zagrenjenost zaradi vseh udarcev življenja bom spremenil v radost.
Jezus pa govori te besede tudi tistim, ki se bojijo, da bi pregoreli. Mnogi ljudje veliko delajo, toda nič jim ne izda. Občutek imajo, da njihovo življenje ne rodi sadov, da se ne morejo razcveteti. Vse je prazno, brez življenja, samo gola rutina. Sicer so vedno zaposleni, toda za vsemi aktivnostmi zija neskončna praznina, ki jih napolnjuje s strahom. Ta njihov strah lahko Jezus prežene s svojimi besedami, ko jih napolnjuje s svojo ljubeznijo. Njegova ljubezen želi napolniti našo izpraznjeno dušo. Jezus na križu izpolni, kar nam je obljubil prerok Izaija: »Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji.« (Iz 44,3 ).

Osebne vaje:
Poglej vase in se vprašaj:

• Kakšne občutke imam, kaj mi leži na duši?
• Kako me nagovarja življenje?
• Čutim v sebi zagrenjenost?
• Kdaj se v mojih besedah čuti grenkoba - mogoče takrat, ko govorim o ljudeh, ki me ne upoštevajo dovolj, ki so me ranili, ki me nočejo opaziti?
• Se me loteva zagrenjenost, če sem razočaran, če me spregledajo ali me ne upoštevajo?
  Podrži svojo zagrenjenost pred Jezusom in si predstavljaj: Jezus je izpil s kisom na gobi tvojo zagrenjenost, da bi jo spremenil v radost ljubezni. Dopusti, da se te dotakne ta Jezusova ljubezen in prežene iz tebe vso grenkobo.
• Poznaš v sebi strah pred tem, da bi se iztrošil, da bi pregorel, da bi te spregledali?
• Te preganja strah, da ne boš dobil tega, kar potrebuješ, da se ti ne bo uresničila ljubezen, po kateri tako hrepeniš?
  Potem si predstavljaj, kako se Jezus s križa nagne k tebi in s temi besedami prežene tvoj strah: »Žejen sem. Žeja me po tebi. Močno si želim, da bi te napolnil z ljubeznijo, ki bo prepojila tvojo dušo, da boš resnično zaživel Naj te moja ljubezen vsega prežame, da se boš razcvetel in postal blagoslov tudi za druge.«

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.

pripravlja Marko Čuk

V osemdesetih letih je papež Janez Pavel II. kardinalu Raztingerju naročil, naj skupaj z izbranimi strokovnjaki pripravijo Katekizem katoliške Cerkve, ki bo povzemal vse tisto, kar kristjani dejansko verujejo, kaj Cerkev uči ... in to naj zapišejo na tak način, da bo to zanimivo in moderno tudi v prihajajočih novih časih. Tako je nastala in izšla (1997) knjiga Katekizem katoliške Cerkve (KKC); rojena iz katehetskih izkušenj stoletij odgovarja na vprašanja: kaj verujemo, kako obhajamo krščanske skrivnosti, kako imamo v Kristusu življenje, kako naj molimo ... Že v tistem času pa so se tudi mladi srečevali na svetovnih dnevih mladih - to so bili mladi z vsega sveta, ki hočejo verovati, iščejo Boga, ljubijo Kristusa in hočejo hoditi skupaj. Tako se je prav na takih srečanjih rojevala misel: ali ne bi Katekizem katoliške Cerkve skušali prevesti v jezik mladih? Ali ne bi velikih trditev Katekizma vnesli v svet današnjih mladih ljudi?
Tako je pod zanesljivo dirigentsko paličico dunajskega nadškofa Christopha Schonborna nastal Youcat za mlade ljudi ... knjiga, ki prav tako obravnava celoto katoliške vere, kakor jo prinaša Katekizem katoliške Cerkve ... vendar v govorici, ki ustreza mladim. Knjiga je pripravljena v obliki vprašanj in odgovorov. številke ob vsakokratnem odgovoru kažejo na nadaljnje in bolj poglobljene predstavitve v KKC. Dodana razlaga naj bi bila v pomoč boljšemu razumevanju, bolj življenjskemu obravnavanju vprašanj. Ob robu ponuja še dodatne vsebine: slike, strnjene opredelitve, navedke iz Svetega pisma, navedke svetnikov in cerkvenih učiteljev, prav tako pa tudi drugih duhovnih pisateljev in tudi mnenja tistih, ki niso verni. Slovenska izdaja je posebna po tem, da je dopolnjena tudi z mislimi domačih blaženih in svetniških kandidatov ... s fotografijami slovenskih avtorjev. Na koncu knjige je stvarno kazalo, ki nam hitro pomaga najti posamezne točke.

Nekateri ljudje mi govorijo: današnjih mladih ljudi to ne zanima. Jaz to zanikam in sem prepričan, da imam prav. Današnji mladi ljudje niso tako površni, kakor jim podtikajo. Hočejo vedeti, za kaj v življenju v resnici gre. Kriminalni roman je napet, ker nas potegne v usodo drugih ljudi, ki bi utegnila biti tudi naša. Ta knjiga je napeta, ker govori o naši lastni usodi in se zato najgloblje tiče vsakega od nas. ... Zato vas vabim: Vzemite v roko Youcat, katekizem za mlade! To je moja srčna želja. Ne govori vam tako, da bi vam bil všečen, nič ne olepšuje in olajšuje, zahteva novo življenje . Ponuja vam evengeljsko sporočilo kot »dragoceni biser« (Mt 13,46), za katerega mora človek dati vse. Zato Vas prosim: zavzeto in vztrajno berite Youcat ... žrtvujte zanj svoj čas ... v tihoti svojih sob, v dvoje, med prijatelji, v veroučnih skupinah, izmenjujte si misli z današnjimi modernimi sredstvi komunikacije ... po internetu.
Vedeti morate, kaj verujete. Svojo vero morate razumeti kakor dober glasbenik svojo skladbo. Da, v veri morate biti še bolj zakoreninjeni kakor generacija vaših staršev, da se boste mogli z močjo in odločnostjo postaviti po robu izzivom ter skušnjavam tega časa. ... Vi ste Kristusovo telo, Cerkev! Prinašajte neokrnjen ogenj svoje ljubezni v to Cerkev, pa naj so ljudje še tako iznakazili njeno obličje! »Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu in služite Gospodu!« (Rim 12,11). (iz predgovora papeža Benedikta XVI.)

1. Kaj verujemo?
Zakaj lahko verujemo
Ljudje smo odprti za Boga
Bog nam prihaja naproti
Ljudje odgovarjamo Bogu
Krščanska veroizpoved
Verujem v Boga Očeta
Verujem v Jezusa Kristusa
Verujem v Svetega Duha

Verovati - kako to gre?
Kdor veruje, išče osebni stik z Bogom in je pripravljen Bogu verjeti vse, kar pove (razodene) o sebi. [150-152]
Na začetku vere je pogosto pretres ali nemir. Človek čuti, da vidni svet in normalni potek stvari ne more biti vse. čuti, da se ga je dotaknila skrivnost. Gre za sledove, ki ga opozarjajo na obstoj Boga, in postopno najde zaupanje, da bo govoril z Bogom ter se končno v svobodi povezal z njim. V Janezovem evangeliju piše: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Zato moramo verjeti Jezusu, Božjemu Sinu, če hočemo vedeti, kaj bi nam Bog rad povedal. Verovati zato pomeni pritrditi Jezusu in vse živijenje staviti na njegovo karto.

2. Kako obhajamo krščanske skrivnosti
Bog deluje v nas po svetih znamenjih
Bog in sveta liturgija
Kako obhajamo Kristusove skrivnosti
Zakramenti uvajanja (krst, birma in evharistija)
Zakramenti ozdravljanja (pokora in bolniško maziljenje)
Zakramenti služenja občestvu in poslanstva (posvečenje in zakon)
Druga liturgična opravila

Kaj se zgodi pri birmi?
Pri BIRMI je duši krščenega kristjana vtisnjen neizbrisni pečat, ki ga lahko prejmemo le enkrat in ki tega človeka za vedno zaznamuje kot kristjana. Dar Svetega Duha je moč od zgoraj, s katero ta človek uresniči milost svojega krsta in postane 'priča' za Kristusa. [1302-1305,1317]
Prejeti birmo pomeni skleniti z Bogom 'pogodbo'. Birmanec reče: »Da, verujem vate, moj Bog, daj mi tvojega Svetega Duha, da ti bom povsem pripadal, da se nikoli ne bom ločil od tebe in bom vse svoje življenje pričeval zate s telesom in dušo, v dejanjih in besedah, v dobrih in slabih dnevih.« In Bog reče: »Da, tudi jaz verujem vate, moj otrok - in podaril ti bom svojega Duha, celo samega sebe. Popolnoma ti bom pripadal. V tem življenju in v večnem življenju se ne bom nikoli ločil od tebe. V tvojem telesu in v tvoji duši, v tvojih dejanjih in besedah bom. Celo, če me pozabiš, bom vendar tu - tako v dobrih kot v slabih časih.«

 3. Življenje v Kristusu
Čemu smo na svetu, kaj moramo storiti in kako nam pri tem pomaga Sveti Duh
Človekovo dostojanstvo
Človeško občestvo
Cerkev
Deset zapovedi
Ljubi Gospoda, svojega Boga
Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Kaj je sploh greh?
Greh je beseda, dejanje ali namera, s katero človek zavestno in hote zavrže tisti pravi red stvari, ki ga je predvidela Božja ljubezen. [1849-1851, 1871-1872)
Grešiti pomeni več kot zgoij kršiti kakršnakoli pravila, ki jih je postavil človek. Greh se svobodno in zavestno obrača proti ijubezni Boga in ga ignorira. Greh je nenazadnje »ijubezen do sebe, ki se stopnjuje do zaničevanja Boga« (sv. Avguštin), in tako v zadnjem, ekstremnem primeru grešno bitje reče: »Biti hočem kakor Bog« (1 Mz 3,5). Kakor greh mene samega obremenjuje s krivdo, ranjuje in v svojih posledicah uničuje, tako zastruplja in škoduje tudi mojemu življenjskemu okolju. V bližini Boga postane greh s svojo težo zaznaven.

4. Kako naj molimo
Molitev v krščanskem življenju
Molitev: kako nam Bog podarja svojo bližino
Izviri molitve
Pot molitve
Gospodova molitev - »očenaš«

Ali je mogoče vedno moliti?
Moliti je vedno mogoče. Molitev je življenjskega pomena. Molitve in življenja ni mogoče ločevati. [2742-2745, 2757]
Boga ne moremo odpraviti z nekaj besedami zjutraj ali zvečer. Naše življenje mora postati molitev in naše molitve morajo postati življenje. Vsaka krščanska življenjska zgodba je tudi molitvena zgodba, je en sam, dolg poskus vedno globljega zedinjenja z Bogom. Ker v mnogih kristjanih živi hrepenenje, da bi bili v srcu stalno pri Bogu, posegajo po tako imenovani »Jezusovi molitvi«, ki jo že od nekdaj molijo zlasti v vzhodnih Cerkvah. Najbolj znani obrazec Jezusove molitve se glasi: »Jezus Kristus, Božji Sin, Gospod, usmili se nas grešnikov!« Molivec poskuša preprost molitveni obrazec tako vključiti v svoj potek dneva, da postane stalna molitev.

Moja skrivnost je povsem preprosta: molim. V svoji molitvi se povsem zedinim s Kristusovo ljubeznijo. Vidim: moliti pomeni ljubiti Jezusa, moliti z njim pa pomeni živeti. In to pomeni uresničevati njegove besede ...
Molitev mi pomeni, da sem 24 ur na dan zedinjena z Jezusovo voljo, da živim zanj, po njem in z njim. (sv. Terezija iz Kalkute)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Osemdeset kratkih zgodbic, v vseh je glavna oseba papež Frančišek, zato, da bi povedal, od kod pogum, priljubljenost, doslednost, moč, vera ... moža, ki je bil leta 2013 poklican za vrhovnega voditelja Cerkve in je predvsem v teh časih svetovne krize vodenja edini pravi moralni voditelj sveta. Edine besede o smislu, večnosti, obrambi najšibkejših in revežev, ki jih človek v življenju sliši, namreč prihajajo od papeža. To vedo tudi neverni.
Če bi bil papež povprečnež, kakor velja za toliko osebnosti, ki se gnetejo v javnosti, bi bili najbolj razočarani prav neverni, ki so navajeni na to, da naj se zgodi karkoli, papež je. Da vsaj papež je.
V knjigi boste našli temeljne misli in posledične odločitve papeža Frančiška: revščina, treznost, doslednost, mehkoba, brezhibnost Cerkve, bližina ljudem, skrb za to, da jim gremo naproti.
Vse to je razloženo, od zgodbe do zgodbe, iz življenja, ki ga živi in ga je živel.

6. Č – čustva
Poglejmo si še enkrat film tistega večera, nepozabnega 13. marca 2013! Kardinal Tauran ima nalogo naznaniti Habemus papam.
Formula je ista stoletja, spreminja se le ime izvoljenega. Nekaj trenutkov po zadnjem stavku, “qui sibi nomen imposuit Franciscum”, pride kot v odlični koreografiji procesija in pojavi se novi papež. Poskusite tukaj povečati prizor.
Se spomnite? Bergoglio stoji nepremičen, trden, kot okamnel. Nekaj sekund nobenega giba z glavo. Ne trene z očmi. Roke mirne, usta zaprta. Potem reče v mikrofon: »Bratje in sestre,« obmolkne, dvigne levo roko. »Dober večer.« In se sprosti Le kaj se je zgodilo v tistih štiridesetih, petdesetih, morda stotih sekundah blokade?
Zgodilo se je to, kar se mu dogaja vedno, ko ga prevzamejo čustva. Bil je ohromljen.
Zgodilo se je že nekega drugega 13. – maja 1992. Takratni apostolski nuncij msgr. Ubaldo Calabresi ga je povabil na pogovor in mu ob koncu vprašanj, ki jih je Bergoglio označil za zelo resna, pred slovesom povedal, da je
imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu.
In on? »Bil sem ohromljen.« Potem doda: »Če pride kaj nepričakovanega, pa naj bo lepo ali grdo, je vedno tako. Prvi odziv je negativen.«

8. D – drža
Papež Frančišek vlada v znamenju mehkobe. Njegov vzornik je sv. Jožef. Jezusov rednik “se zdi močan, pogumen, delaven mož, njegovo dušo pa preveva mehkoba, ki ni odlika slabotnega, nasprotno, nakazuje trdnost duha in sposobnost zbranosti, sočutja, resnične odprtosti do drugega, sposobnost ljubiti. Ne smemo se bati dobrote, nežnosti.” Ne čudite se torej njegovim poljubom, njegovemu kroženju v papamobilu, ki lahko traja celo uro; ne čudite se, ko avto zapusti Trg sv. Petra, ker želi papež videti in pozdraviti vse, res vse, zapelje na Cesto sprave in se vozi po njej do konca; tu na koncu pa se pred gospo, ki je vsa ganjena, ker pozdravlja papeža, skloni in pobere torbico, ki ji je bila padla iz rok. Tudi to se je zgodilo.

72. T – trinajst
V Bergoglievem življenju se številka trinajst nenavadno in pomenljivo ponavlja. Trinajstmesečen je začel hoditi v varstvo k stari mami Rosi, ki mu je bila glavna opora za človeško in duhovno rast. Trinajstega decembra 1969 je po rokah nadškofa Ramóna Joséja Castellana prejel mašniško posvečenje. Trinajstega maja 1992 ga je apostolski nuncij monsinjor Ubaldo Calabresi teden dni pred uradno objavo obvestil, da je imenovan za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Trinajstega marca 2013 (trinajstega dne v trinajstem letu), je bil izvoljen za papeža. To je bil nepozaben večer z nepozabnim pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer.« In zdi se, da je trinajsta vrstica trinajstega poglavja Janezovega
evangelija odlomek, na katerega je Bergoglio naslonil svojo duhovniško službo. Janez piše: »Vi me kličete Učitelj in Gospod. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,13–15).

pripravlja Marko Čuk

- Kdo je papež?
- Kaj dela papež?
- Kako papeža izvolijo?
- Zakaj si je papež Frančišek izbral prav to ime?
- Kako poteka papežev dan?
- Kakšen je bil papež Frančišek kot otrok?

S podobnimi zanimivimi vprašanji odkrivamo lik papeža.
Iskriv jezik in številne ilustracije, ki predstavijo tudi nekatere doslej neznane podrobnosti iz življenja papežev.
Vse to v knjigi predstavlja vlogo papeža kot rimskega škofa, voditelja katoliške Cerkve in duhovno orientacijo za ves svet. Odstira nam pogled na dvatisočletno zgodovino in na 266 papežev, ki so si sledili na Petrovem prestolu.
Še posebej nam knjiga približa lik papeža Frančiška, njegove simbolične geste in sporočila, med katerimi je tudi čudovita Molitev petih prstov.

iz vsebine

KDO JE LAHKO IZVOLJEN ZA PAPEŽA?
Za papeža je lahko izvoljen kateri koli moški, ki je krščen in ni poročen, ki ima vsaj petintrideset let in je na dobrem glasu. Že stoletja papeža izvolijo škofje, običajno so to kardinali. Zadnji papež, ki je v trenutku izvolitve bil preprost diakon, je bil Giovanni di Lorenzo de’ Medici (1513), ki je najprej postal papež z imenom Leon X., nato pa je bil imenovan za škofa.

NAVIJAČ IN LJUBITELJ GLASBE
Bergoglio je navdušen navijač moštva San Lorenzo iz Almagra. To je nogometna ekipa, ki igra v argentinski Primera división (prvi ligi). Rad ima umetnost in glasbo (njegov najljubši skladatelj je Beethoven) in v mladosti je tudi plesal tango, značilen argentinski ples. Med njegove priljubljene knjige spadata tudi dve mojstrovini italijanske književnosti: Dantejeva Božanska komedija in roman Zaročenca pisatelja Manzonija. Poleg italijanskega, francoskega, angleškega in nemškega jezika zna tudi govorico svojih prednikov: piemontsko narečje.

ALI JE PAPEŽ KAJ TEHNOLOŠKI?
V našem času je eden najbolj razširjenih jezikov prav tehnološki jezik: računalniki, splet, družabna omrežja in različna sredstva za komunikacijo lahko dosežejo veliko število ljudi. Tudi Sveti sedež ima svoje uradne spletne strani (med katerimi je tudi www.vatican.va), uporablja Pinterest (omrežje, namenjeno fotografijam). Papež pa ima svojo osebno domeno na Twitterju, @Pontifex. S tega mesta vsak dan pošlje sporočilo mnogim vernim sledilcem, ki prebirajo njegove tvite v devetih jezikih, med katerimi je tudi latinščina. Zanimivo pa je, da so njegovi sledilci v latinščini (ta jezik vsekakor je in ostaja univerzalen) številčnejši od tistih, ki papeževe tvite prebirajo v nemščini.
Kratka sporočilca vere, upanja in ljubezni, kot na primer tale tvit: »Kako lepo bi bilo, če bi vsakdo izmed nas rekel: 'danes sem storil dejanje ljubezni do drugih, danes sem razveselil nekoga'.« Papež tako močno verjame v moč interneta in njegove uporabe, da je ob svetovnem srečanju mladih v Rio de Janeiru naklonil popolni odpustek tudi vsem tistim vernikom, ki niso mogli osebno priti v Brazilijo, ki pa so vseeno redno in zavzeto sledili obredom in mašam v
neposrednih prenosih (direct streaming), torej na daljavo, preko računalnika.

POLETI S HELIKOPTERJEM
Papež za potovanja (tudi za krajša, kot na primer ko se poleti preseli v Castel Gandolfo) najpogosteje uporablja helikopter Augusta Westland VH-139 bele barve, ki pripada 31. eskadri italijanskega vojaškega letalstva. Helikopter uporabljajo tudi drugi visoki državni funkcionarji, še posebno predsednik republike. Prejšnji model, SH-3D, je odslužil in je sedaj na ogled v Zgodovinskem muzeju v kraju Vigna di Valle nad Bračanskim jezerom.

DVA PAPEŽA IN TANGO
Kot vsak pravi Argentinec je tudi Jorge Bergoglio v mladosti plesal tango ter postal občudovalec te glasbe in tega plesa. Veliko prej, na začetku 20. stoletja, je še nek drug papež »imel opraviti« s tem plesom.
To je bil Pij X. (pozneje je bil razglašen za svetnika), ki je zato, da bi se seznanil s tem novim argentinskim plesom, ki je v Cerkvi povzročal tolikšno razburjenje – tako, da so ga nekateri cerkveni dostojanstveniki hoteli celo prepovedati – dva plesalca tanga zaprosil, naj ga zaplešeta. Ko je bil ples končan, je papež Pij X. vzkliknil: »Meni se zdi lepši ples furlanka (ljudski ples iz Veneta, od koder je papež izhajal); vendar pa ne vidim, kakšni hudi grehi bi lahko bili v tem novem plesu!« In tako so tudi katoličani smeli plesati tango.

NAJBOLJ NENAVADNA DARILA
Med avdiencami preprosti verniki, pa tudi politiki ali znane osebnosti, pogosto prinesejo papežu kakšno darilo. Sveti predmeti, knjige, medalje, pa tudi splošno uporabne stvari, včasih zelo neobičajne. Naštejmo nekatere: volan ferrarrija, dirkalno kolo, traktor, avtodom, policijski zvežček s plačilnimi nalogi, nogometni dresi s papeževim imenom, kokoši, želva, kubanski krokodil (podaril ga je Bioparku v Rimu). Če željo preprosti verniki, da bi podarili papežu darilo, ki ni ravno primerno, morda še lahko razumemo, pa je manj razumljivo, kako si nekatere osebe iz političnega življenja lahko omislijo tako ekstravagantna darila: Janez Pavel II. je iz rok jemenskega predsednika dobil krivo sabljo, ali pa celotno zbirko videokaset televizijske serije iz rok takratnega iranskega predsednika. Najdragocenejše darove namenijo Vatikanskim muzejem ali pa Vatikanski knjižnici. Druga darila pa dobijo svoje mesto v posebnem skladišču in
jih podarijo naprej (papež dobi v dar tudi belo poročno obleko in poročne prstane!). Hrano pa – in tu je največ ‘kolomb’ (tipičnih italijanskih slaščičarskih izdelkov iz kvašenega testa v obliki golobice) in čokoladnih pirhov, namenijo cerkvenim ustanovam ali kuhinjam za revne.

MLADI Z VSEGA SVETA
Od leta 1985 naprej vsako leto na cvetno nedeljo poteka SDM (svetovni dan mladih), na katerem se papež sreča z mladimi z vsega sveta, ki poromajo v Rim. Približno na vsaka tri leta to srečanje postane mednarodno (in traja več dni). Vedno je prisoten tudi papež, odvija pa se vsakokrat v drugem kraju. Zadnja srečanja so bila v Kölnu (Nemčija), Sydneyju (Avstralija), Madridu (Španija), Rio de Janeiru (Brazilija), Krakovu (Poljska) ... Naslednji SDM (34. po vrsti) se načrtuje za leto 2020 v Panami.

pripravlja Marko Čuk

Ob obletnici izvolitve papeža Frančiška, ... poglejmo v Zakladnico modrosti (knjiga je razprodana)in si preberimo nekaj njegovih misli (53 jih je v knjigi, po ena za vsak teden leta ....), ki smo jih uvrstili v Zakladnico

BLAGOSLOV: Ne vrtimo se okrog lastne popolnosti, odpravimo se na pot ljubezni do bližnjega in v odnosih, polnih zdrave skrbi za drugega zaživimo Jezusove blagre. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe!

BLIŽNJI: Če v našem srcu ni Božjega ognja, njegove ljubezni, njegove miline, kako naj mi, ubogi grešniki, ogrejemo srca bližnjih?

BOG: Bog ni čakal, da bi mi šli k njemu, ampak On sam nam je šel naproti, brez zadržkov, brez mere. Bog je takšen: vedno stori prvi korak. On nam gre naproti.

BOGASTVO: Kdor je bogat, naj dela tako, da bo njegovo bogastvo služilo skupnemu dobremu. Obilje dobrin, uporabljenih na sebičen način, je žalostno, odvzema upanje in je izvor vseh oblik pokvarjenostii.

CERKEV: Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, z vselej odprtimi vrati, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.

ČISTOST: Čisto srce išče pot, po kateri se lahko srečuje z najboljšim v drugih, ponuja mir in spravo ter ostaja čuteče do konca.

DAR: Največji dar, ki ga je Bog namenil vsakemu med nami, je življenje. In življenje je del nekega drugega izvornega Božjega daru, kar je stvarstvo.

DOBROTA: Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka.

EVANGELIJ: Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.

(...)

ŽALOST: Poznamo tudi žalost, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo ‘kupit veselje’, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina,
je žalost. To je žalost slabega veselja ...

še več kratkih razmišljanj papeža Frančiška je zbranih tudi na naši spletni strani

izbira in pripravlja Marko Čuk