Božja beseda prve adventne nedelje nas vabi, naj bomo čuječi ... da nas hišni gospodar ne najde spečih, če pride nenadoma. Spanje je ravnodušnost, nečimrnost, nezmožnost vzpostavljanja resnično človeških odnosov, nesposobnost za prevzemanje odgovornosti za osamljenega, zapuščenega ali bolnega brata. Pričakovanje Jezusa, ki prihaja, je zato treba živeti v takšni budnosti, zato si v adventu postavimo zelo konkretna vprašanja: kako in za koga porabimo svoj čas, smo preveč posvetni ... komu dajemo v življenju prvo mesto ... smo pozorni na bližnjega, ki je v težavah, ne da bi čakali, da nas prosi za pomoč ... znamo prehitevati potrebe, jih predvideti, ... da bi očistili naša pota in jih pravilno usmerili, preberimo si za začetek nekaj modrih misli o adventu, ...

ADVENT

Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. (Rim 13,11-12)

Čuj iz višav veseli glas, / ki z upanjem navdaja nas. / Izgini temni mrak noči, / na nebu Jezus se blešči. // Oj, zdrami, tužno se srce, / pogled povzdigni od zemlje. (bogoslužna himna)

Praznovati advent pomeni: biti deležen hrepenenja po božjem prihodu, po spreobrnitvi, ki nas obrača k njemu. Tako doživljamo, da se nam Bog v naši temi vedno bolj približuje. (holandski katekizem)

Verniki, ki iz svetega bogoslužja prenašajo adventnega duha v svoje življenje, premišljujejo neizrekljivo ljubezen, s katero je deviška Mati pričakovala Sina. Njen zgled jih nagiblje, da se po njenem vzoru pripravljajo na prihajajočega Odrešenika in mu gredo naproti v molitvi bedeč in v svojih hvalnicah se radujoč. (sv. Pavel VI.)

Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent. (Anton Strle)

Adventni čas nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi. Poklicani smo razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. (papež Frančišek)

***

Čim bolj se bližamo božičnim praznikom, tem več mora biti v meni svete tišine, nestrpnega pričakovanja, nenehne prošnje: Posveti me, Gospod, s svojo navzočnostjo. (Franc Sodja)

V adventu zvezda repatica, / ljubezni in miru glasnica, / naznanja betlehemski čas / in drobnih strun srebrn glas: / nebeško Dete bo rojeno, / vse stvarstvo bo blagoslovljeno. (Berta Golob)

Sredi med nami Jezus živi, / k njemu naj vodijo naše poti. / “Vekomaj hvaljen, naš Rešenik, / bodi k Očetu nam pot in vodnik.” (Lojze Kozar ml.)

***

Vsak dan je božji poslanec, ki ga moramo dostojno sprejeti. (ruski pregovor)

pripravlja Marko Čuk

Ob 30-letnici Radia Ognjišče in 60 letnici Revije Ognjišče smo izdali namizni  "večni koledar".

Koledar lahko postavimo na mizo, listi so povezani s spiralo. Vsak dan obrnemo list, ki nam ponudi fotografijo s slovenskim motivom: iz narave, s cerkvijo, krajem, s kulturno, stavbno dediščino ... Fotografiji je dodana misel, ki nas nagovori, nas poveže z motivom, svetnikom ... in tako dodatno poskrbi za naše razpoloženje tisti dan. Na vsakem listu koledarja je zapisano tudi ime svetnika, ki se ga tisti dan spominjamo. Koledar ni vezan na točne datume in leta (nima navedenih dni v tednu, ni ponedeljko, torkov ... ), zato ga imenujemo "večni koledar" in ga lahko uporabljamo leto za letom. 

Za izjemne fotografije, ki nagovarjajo slovensko dušo, je poskrbel Janez Medvešek, slikar, pesnik in tudi izjemen fotograf. Njegova "koledarniška" fotozgodba nas vodi iz dneva v dan, skozi mesece ... po poti skozi našo domovino, po vseh njenih pokrajinah ... Njegove fotografije nam ponujajo široke poglede naše krajine, številne zanimive in lepe motive, detajle, ki jih je avtor odkrival na svojih številnih poteh po naši domovini in jih zdaj v tej fotozgodbi skozi "leto in dan" odkriva tudi drugim.

Naj bo koledar ,naš vsakodnevni spremljevalec, ... in lepo darilo za vse, ki imajo radi modro besedo in slovenske razglede in našo naravno in kulturno dediščino ...

VEČNI KOLEDAR OGNJIŠČA
14,5 x 12,5 cm
183 listov povezanih s spiralo
Zasnova in izbor misli: Mateja Subotičanec
Fotografije: Janez Medvešek
Uredil in izbor fotografij: Marko Čuk
Grafična zasnova in oblikovanje: Andrej Jerman

cena 16,90 €
* * *
Naročite koledar
tudi v spletni knjigarni Ognjišča

pripravlja Marko Čuk

Že konec osemdesetih, ko je revija Ognjišče doživljala strmo rast naročnikov in dosegla tudi najvišjo naklado (105.000 izvodov leta 1989) in rekorde branosti, je Franc Bole z velikim navdušenjem govoril o katoliškem radiu. Ko so leta 1989 začeli graditi nove prostore za uredništvo (prizidek škofijske stavbe), je celo predvidel dva prostora za radio, a kasneje se je zgodba razpletla zelo drugače.

Radio sem si predstavljal zelo preprosto. Pri našem Ognjišču smo imeli nekaj novinarjev, ki bi jih lahko uporabili, če bi bilo treba. Ker pa se ni nikamor mudilo, si nisem preveč razbijal glave ob ugotovitvah poznavalcev, da prostora v ‘bildingu’ nikakor nista zadostna in ne primerna. Uporabili smo ju za pisarne … (Franc Bole)

Prizadevanje za radijske frekvence je bilo naporno in dolgo. Ko je leta 1992 izvedel, da sprejemajo prošnje za radijske postaje, je seveda prošnjo nemudoma odposlal, potem pa je hodil v Ljubljano na Oddajnike in zveze in jim razlagal, kako bi radi: da bi Radio Ognjišče pokrival celo Slovenijo, in bi ne bil le lokalni radio. Pozanimal se je, koliko možnosti je za kakšno frekvenco in spraševal in spraševal … Takrat so mu povedali, da bi morda uspelo dobiti eno na Krvavcu – so obljubili, da bodo naredili raziskavo … Franc pa je še naprej spraševal … še za Sveto Goro, kjer je imel državni radio dvanajst let oddajnik v zvoniku in se je šele nedavno preselil na oddajni stolp.

“No, če ste bili vi dvanajst let v zvoniku, bomo pa tudi mi lahko dvanajst,” sem jim rekel … Potem smo se dogovorili še za Tinjan, kjer je bilo tudi še nekaj možnosti. “Kaj pa TV Slovenija?” sem spraševal naprej. “Boč je idealna točka za pokrivanje Štajerske, kako pa kaj s Kumom za Dolenjsko?” – “Tam bo pa težko, tam ni frekvenc in je veliko povpraševanje … Vi kar vložite prošnje, toda to dvoje vam zagotovo ne bo uspelo dobiti.” Vložili smo prošnje in čakali … kar petdeset radijskih postaj je takrat vložilo prošnje … z eno razliko: mi smo bili prvi. Očitno se v tistih prvih letih po osamosvojitvi frekvence niso dodeljevale preveč ‘ideološko’ in tako smo jih dobili pet: Krvavec, Tinjan, Sveta gora, za Kum in Boč pa smo bili pripravljeni plačati najemnino v državnem oddajniku. Za vse te postojanke smo morali kupiti oddajnike, da so se sploh bili pripravljeni z nami resno pogovarjati in tako smo prišli do pokritja večjega dela slovenskega ozemlja. (Franc Bole)

Ko je tako Ognjišče dobilo frekvence in se je vse začelo odvijati bolj zares, je bilo treba poiskati prostor za studio. Franc se je spomnil na novo cerkev Sv. Marka, ki jo je na hribu nad Koprom leta 1990 zgradil oče Bojan (njegov prijatelj in soustanovitelj revije). Pod cerkveno streho je bilo tudi župnišče in pod njim kletni prostori … tako se je Bole pogodil z župnikom, da lahko v kletnih prostorih uredijo studio. Zdaj je potreboval še človeka, ki bo imel nekaj več pojma o radiu, ki bo znal “poiskati, urediti in povezati vse potrebno”. Tako je pri mariborskem škofu Krambergerju ‘prosil’ za mladega duhovnika Francija Trstenjaka, ki je bil imenovan za glavnega in odg. urednika Radia.

Ko je msgr. Franc Bole leta 1993 dobil dovoljenja za pet oddajnih točk in je bila uresničitev ideje o katoliškem radiu videti uresničljiva, sva se srečala na prireditvi Klic dobrote, ki sem jo pripravljali s Slovensko karitas. Vprašal me je, če bi postal urednik Radia Ognjišče. Rekel sem, da lahko, če seveda škof dovoli. In škof Kramberger je po Boletovem prepričevanju dovolil in s Francem Boletom sva lahko začela uresničevati njegove ideje. (Franci Trstenjak)

Septembra leta 1993 je Franc Bole v Ognjišču prvič omenil, da se nekaj pripravlja, ali bolje: da smo pravzaprav tik pred tem, da se oglasi cerkveni radio … Radio Ognjišče.

Mnogi ste že brali v kakšnem časopisu …, da je Ognjišče med prvimi vložilo prošnjo za pridobitev radijskih valovnih dolžin za oddajanje Radia Ognjišče. Do sedaj smo dobili valovne dolžine na štirih oddajnikih … Torej boste v teku nekaj mesecev lahko poslušali oddaje Radia Ognjišče. … Zavedamo se, kako važno je področje javnega obveščanja in zato želimo biti tu prisotni kot alternativni program. To se pravi program, ki bo drugačen od obstoječih. Revija Ognjišče bo v oporo radijski postaji (pozneje tudi TV) in radio bo v oporo Ognjišču. Čeprav bodo imeli verski programi in informacije na našem radiu posebno mesto, bo to na radiu poleg drugega tudi veliko glasbe. (Franc Bole)

Iz studia na hribu sv. Marka (Koper) so prek Tinjana in Svete Gore oddajali poskusno: glasbo, kratka besedila, obvestila. Med tem pa so v Ljubljani v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu (škofijska gimnazija) pripravljali nov glavni studio in računali, da bodo morda že proti koncu junija začeli oddajati z oddajnika Krvavec, ki pokriva zelo široko področje (Gorenjsko in ljubljansko kotlino) … skupaj z oddajnikom na Boču, ki pokriva Maribor (Štajersko in del Dolenjske) in s Kumom (Dolenjsko). Franc Bole je ‘žarel’ od navdušenja … v Ognjišču je navduševal bralce (= bodoče poslušalce) (…)

Zakaj smo se lotili tega načrta? Ko smo se pred tridesetimi leti nekateri odločali za ustanovitev revije Ognjišče, smo to storili zato, ker smo vedeli, kako pomembno je, da se Jezusovo oznanilo, ki smo ga do takrat kot duhovniki oznanjali v glavnem na župnijah s pridigami, z veroukom, zakramenti, širi tudi s tiskano besedo časopis, revija, knjiga. Kako pomembno vlogo igra verski tisk, se je zavedala tudi takratna komunistična oblast, ki je storila vse, da bi nam to preprečila. To ji ni uspelo, ker smo imeli toliko zvestih bralcev. Takrat seveda nismo mogli niti sanjati o radiu, še manj o televiziji. Zdaj je to mogoče in lahko bomo dosegli veliko več ljudi. Ne samo verske oddaje, vse, kar plemeniti, vzgaja in nas navaja k lepšemu življenju, je oznanjevalec Jezusove 'vesele novice', kar pomeni beseda evangelij. (Franc Bole)

6. junij 1994 … blagoslovitev studia v Kopru – začetek prvega cerkvenega radia pri nas
Že od 20. marca 1994 so radijski valovi poskusno ‘nosili’ glas Radia Ognjišče po Primorski, prelomni dan za radio pa je bil 6. junij 1994, ko je koprski škof Metod Pirih blagoslovil novi studio Radia Ognjišče v kletnih prostorih cerkve sv. Marka (Markovec) v Kopru. … Že dan prej so šla v eter prva poročila in obvestila, duhovne misli, življenjepisi svetnikov, v studiu so se zvrstili prvi gostje, posnete so prve kontaktne oddaje.

Veseli smo tega dogodka, saj pomeni samostojni cerkveni radio nekakšno popravo krivice Cerkvi za skoraj polstoletno zapostavljanje na področjih sredstev družbenega obveščanja. Obenem se spodobi, da ima Cerkev, ki je skozi stoletja kulturno delovala in zlasti moralno oblikovala slovenski narod, končno možnost, da postavi svoj radio. (koprski škof Metod Pirih)

Tik pred začetkom oddajanja programa iz ljubljanskega studia, se rojevajo Prijatelji Radia Ognjišče – sponzorji evangelija. Zavedali so se, da reklame ne bodo dovolj za kritje velikih začetnih stroškov.

Zamislili smo si Prijatelje Radia Ognjišče. Prosimo vas, da podprete ta naš radio s svojimi prostovoljnimi darovi. Karkoli boste darovali, nam bo prišlo prav, tudi 'dar uboge vdove'. Vendar bi morali vedeti, koliko nas boste podprli, s čim lahko računamo. V ta namen postavljamo mesečni prispevek, ki se lahko vplača najprej za več mesecev skupaj ali vsak mesec posebej. Ta vsota naj bi ne bila nižja od 500 SIT na mesec. S tem bi postali naši 'pokrovitelji' ali, kot se reče danes, 'sponzorji' – sponzorji evangelija. – Glavno zadoščenje bo to, da ste naredili nekaj dobrega za Cerkev na Slovenskem. (Franc Bole, 1994)

Oče Franc je imel v načrtu tudi lokalne radijske programe (Koper, Maribor), da bi ljudje vedeli, kaj se dogaja v njihovi okolici, četudi to ni pomembno za vso Slovenijo. Oddajali so tri ure lokalnega programa. Dela v studiu Ljubljana v prostorih Škofijske gimnazije sv. Stanislava v Šentvidu, so se zavlekla bolj kot so predvideli.

Bile so težave glede kadra, pa so s pomočjo ljubljanskih župnikov dobiti študente in dijake, ki so prišli na avdicijo in potem se je začelo izobraževanje. Tako da lahko rečem, da preden smo začeli z rednim oddajanjem (28. novembra 1994) smo imeli pripravljeno ekipo voditeljev, ki so lahko suvereno nastopali pred mikrofonom. (Franci Trstenjak)

28. novembra 1994 se je Radio Ognjišče slišal skoraj po vsej Sloveniji! Vključili so glavne oddajnike Krvavec, Boč in Kum in začelo se je redno, 24-urno oddajanje (15 ur vodenega programa) iz glavnega studia Radia Ognjišče v Ljubljani. 15. decembra je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar studio slovesno blagoslovil.

*************************************************************************************************************

Odlomki so iz knjige Franc Bole uresničevalec evangelija, ki predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

pripravil Marko Čuk

Družbeni nauk katoliške Cerkve
DOCAT je poljudna predstavitev socialnega in družbenega nauka katoliške Cerkve. Razdeljen je na 12 poglavij, ki obravnavajo vsa najpomembnejša področja družbe kot celote. Pri njegovem nastanku so poleg strokovnjakov sodelovali mladi z vsega sveta s fotografijami, vprašanji in pobudami. Družbeni nauk imenuje to ‘participacija’: soudeležba. In prav zaradi tega DOCAT posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk.

Če vas zdaj vse vabim, da družbeni nauk Cerkve dobro spoznate, ne sanjam samo o skupinah, ki sedijo pod drevesi in o njem razpravljajo. To je seveda dobro! Delajte to! A moje sanje so večje: želim si milijon mladih kristjanov, ja, najbolje eno celo generacijo, ki bodo za svoje sodobnike »družbeni nauk na dveh nogah«. Kaj drugega ne bo spremenilo sveta kot ljudje, ki so se z Jezusom zanj zastavili, ki bodo šli z njim na obrobja in v sredino umazanije. Pojdite tudi v politiko in se borite za pravičnost in za človeško dostojanstvo prav za najbolj revne. Vsi vi ste Cerkev. Poskrbite, da se bo ta Cerkev preobražala, da bo živa, da se bo pustila izzvati kriku brezpravnih, rotenju trpečih v stiskah in tistim, za katere nihče ne skrbi. Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu. S tem vam izročam to sijajno knjižico, da bi v vas zanetila ogenj. Vsak dan molim za vas. Molite tudi vi zame! (papež Frančišek)

O knjigi smo pisali v  Ognjišču, še preden je izšla. Marjetka Pezdir Kofol jo je predstavljala v oktobrski in novembrski številki letnika 2017 (rubrika Youcat) - in tudi v letošnjem letu bo Docat naš sopotnik.
Da bomo lažje razumeli, kaj družbeni nauk Cerkve je, ali je to kaj oprijemljivega, ali morda le eno novo cerkveno sporočilo, okrožnica ... ali je koristen samo za mlade, kako ga uporabiti v mladinskih skupinah,... si preberite v dveh člankih iz Ognjišča:

Docat - navodila za uporabo vere

Uporabi DOCAT pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini

iz vsebine

Kaj pomeni Bog za naše delovanje?
Če je Bog začetnik vsega kozmosa, potem je On tudi merilo vsega, kar naj bo. Vse delovanje naj bi bilo umerjeno po njem in njegovem načrtu. V njem moremo spoznati, kaj je dobro delovanje. Na kratko rečeno: Bog je napisal DNA našega življenja. Kar Bog za nas in z nami želi, je norma in pravilo dobrega in pravičnega življenja. Kristjani delujejo solidarno, ker je Bog že prej z njimi ljubeče deloval.

Kako prav uporabljam medije?
Medije smiselno uporabljati je izziv za vsakega posameznika. Že pri klasičnih družbenih občilih (časopis, radio, televizija) se je treba odločiti, s čem se ukvarjati. Golo pasivno konzumiranje pogosto pušča za seboj »zasvojenca«, ki se počuti žalostnega in duševno praznega. Pri tem imajo starši, učitelji ali voditelji mladih posebno odgovornost: otrokom in mladini morajo biti s svojo obvladano uporabo medijev zgled in z mediji poznavalsko tako ravnati, da se bogatijo. Pri digitalnih medijih prihaja v ospredje še nov nivo odgovornosti: posebej pri družbenih omrežjih nisi več le pasivni prejemnik, ki sprejema, kar so drugi proizvedli, tiskali ali poslali. Vsak se lahko kadarkoli prične udejstvovati kot producent, lahko kaj všečka, komentira ali sam postavi na e-pošto, blogovski zapis, video ali fotografijo. S tem ima vsakdo primerljivo odgovornost kot vsak drug medijski producent.

Koliko svobode potrebuje človek?
Svoboda je temeljna vrednota. Biti svoboden in svobodno delovati je prapravica človeka. Le kjer svobodno odločam, nosim tudi polno odgovornost za svoje delovanje. Samo svoboden človek se lahko v ljubezni obrne k Bogu in mu odgovori. Samo v svobodi lahko ljudje oblikujejo družbeno in osebno življenje. Svoboda ljudi je vedno znova omejena s političnimi, družbenimi, finančnimi, pravnimi ali tudi kulturnimi okoliščinami. Velika nepravičnost je človeku vzeti svobodo ali mu jo nepravično omejiti; to prizadene njegovo dostojanstvo in ga ovira pri razvoju njegove osebe.

Zakaj Cerkev v celoti odklanja umetno prekinitev nosečnosti?
Vsak človek ima od spočetja naprej absolutne pravice in nedotakljivo osebno dostojanstvo. Zaradi tega je vsak umor embria moralno zavržno dejanje – ne glede, v kakšnih okoliščinah je bil otrok spočet, v kateri koli razvojni fazi se ta novi človek nahaja ali v kakršnem koli bolezenskem stanju se rodi. Embrio se ne razvije v človeka, marveč se razvija kot človek. Zatorej je hoteni splav v vsakem primeru nameren umor nedolžnega človeka. Dokler kristjani ne naredijo vsega, da bi stali ob strani ženam v konfliktnih situacijah in jim odločitev za njihovega otroka olajšali, deluje njihovo prizadevanje proti hotenemu splavu in kritični zakonodaji malo kredibilno. Materina pravica do svobode ne sme biti nikoli izigrana proti otrokovi pravici do življenja.

Katera načela obstajajo v katoliškem družbenem nauku?
Katoliški družbeni nauk pozna štiri načela:
načelo skupnega dobrega
načelo dostojanstva osebe (osebnost)
načelo solidarnosti
načelo subsidiarnosti
S temi štirimi načeli je mogoče zajeti celotno resničnost ljudi in jo v resnici pravično urediti. Zakaj ti principi veljajo? Najprej veljajo, ker so razumni. In drugič zato, ker izhajajo iz s pametjo razsvetljene krščanske vere. Kdor veruje, želi slediti Božjim zapovedim, še posebej → Glavni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Kristjani se soočajo z vsakovrstnimi družbenimi problemi. Ne glede, ali gre za odnose med posamezniki, skupinami ali ljudstvi – v vseh primerih je mogoče s pomočjo štirih načel katoliškega družbenega nauka prepoznati, kaj je človeka vredno, kaj socialno in kaj pravično.

Katere vrednote so pomembne v družbenem nauku?
Tri vrednote so temeljne: resnica, svoboda, pravičnost. Vendar da človeško skupno življenje resnično uspe, potrebuje še ljubezen in usmiljenje. Tako pravi Tomaž Akvinski: »Pravičnost brez usmiljenja je okrutnost; usmiljenje brez pravičnosti pa je mati razkroja« (O Evangeliju po Mateju 5,2).

Kaj pomeni svoboda?
Biti svoboden – to dviguje človeka nad živali in ga v nekem pomenu naredi Bogu podobnega. Samo svoboden človek lahko prevzame odgovornost. Da je človek osebno svoboden, ga naredi enkratnega. V mejah možnosti naj bi bil vsak svoboden pri izbiri poklica in poklicanosti; ljudje lahko odidejo ali ostanejo, izberejo to ali ono pustijo. Ena izmed prapravic ljudi je, da brez utemeljenega razloga niso prikrajšani v naslednjih svobodah: ljudje morajo imeti svobodo izraziti svoje lastne verske, politične in kulturne predstave. Treba je imeti možnost svobodno izraziti svoje mnenje. Da se to lahko uresniči, je treba imeti pravni red, ki ljudem to svobodo zagotavlja in obvaruje pred stremljenjem drugih po svobodi. Tudi usmerjenost v skupno dobro lastnega teženja po svobodi mora biti vodeno s pravnimi okviri, s katerimi se lahko omeji tudi kakšno uničujoče stremljenje po svobodi.

Kaj je posebnega na družini?
Brezpogojno sem ljubljen – to je nenadomestljivo izkustvo, ki ga ljudje dobimo v dobri družini. Različne generacije živijo skupaj in doživljajo naklonjenost, solidarnost, dostojanstvo, nesebično zastavljanje sebe, pomoč in pravičnost. Vsak družinski član je od drugih priznan v svojem dostojanstvu, sprejet in spoštovan, ne da bi za to moral kaj storiti. Vsaka in vsak je ljubljen, tak, kakršen je. Posamezne osebe niso material za nekaj, marveč imajo smisel v sebi. Zato obstaja v družini življenjska kultura, kjer je vse ostalo samo po sebi razumljivo. Danes gre pogosto predvsem za to, kaj kdo zmore ali kaj (npr. denar) doprinese. Pogosto izstopa osredotočenost na materialno. To je mentaliteta, ki družine izziva in pogosto celo uniči.

Kaj naredi družina za posameznega človeka?
Doživeti družino je za posameznega človeka izjemno pomembno. V družini prvič doživi skupnost ljudi, ki mu po naravi prihajajo dobrohotno naproti in ga brez vsakega pridržka ljubijo ter priznavajo. V takšnem pozitivnem ozračju more vsak družinski član razvijati svoje sposobnosti in se pripraviti na soočenje z vsem, kar ga bo v življenju doletelo, ter si nabrati dovolj moči za to. Prav to želi vzgoja, ki sloni na krščanski podobi človeka. Posamezne osebe v družini sočasno doživijo, kaj pomeni prevzeti odgovornost, kajti družinski član ne more preprosto živeti le zase. Iz vsake vloge, pa naj bo starševska, starih staršev ali otrok, izhajajo vedno tudi obveznosti do drugih družinskih članov.

Sodi k zakonu tudi želja po otrocih?
Osnovno da. Kot zakon sodi k družini, tako sodi družina k zakonu. Oboje je usmerjeno eno na drugo. Poenostavljeno bi lahko rekli: »Nobene družine brez zakona in nobenega zakona brez družine.« Zakon je naravnan na družino, to pomeni, da je naravnan na spočetje, vzgojo otrok in življenje z njimi. Pari, ki se želijo poročiti, ne smejo zatorej od začetka zakona izključevati skupnih otrok. »Sta pripravljena sprejeti otroke, ki vama jih želi podariti Bog, in jih v duhu Kristusa in Cerkve vzgajati? « Na to vprašanje, ki ga postavi duhovnik, morata mladoporočenca pri poroki pritrdilno odgovoriti, šele nato moreta med seboj skleniti zakon.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanjeza čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo
nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu. ...

 pripravlja: Marko Čuk

V Tednu Karitas (24.-30. novembra 2025) je Slovenska karitas skupaj z RTV Slovenija priredila 35. tradicionalni dobrodelni koncert KLIC DOBROTE, ki je letos nagovarjal z geslom "Na poti upanja". Pomembno je, da kot družba stopimo drug k drugemu in odpremo prostor za sočutje.  Povabljeni smo, da odpremo svoja srca in stopimo bližje sočloveku – ne le z materialno pomočjo, temveč tudi s toplino, bližino in podporo v vsakdanjem življenju.

Prireditev vsako leto privabi v dvorano Golovec v Celju številne obiskovalce, ki pomagajo Karitas zbrati nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji.

Številni nastopajoči glasbeniki in pevci so tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom nagovorili slovensko javnost. Trkali so na dobroto src in prinesli toplino v domove slovenskih družin v stiski.

Družine potrebujejo osnovno pomoč s hrano, plačilom položnic, kurjavo in higienskimi pripomočki. To jim lahko zagotovimo predvsem z darovi zbranimi s Klicem dobrote.

S koncertom zbiramo nujno potrebna sredstva za lajšanje stisk najrevnejših družin po vsej Sloveniji. Del zbranih sredstev na Klicu dobrote bomo za redno življenje namenili tudi tistim družinam, ki so doživele res hude posledice nedavnih poplav in so zaradi tega postale socialno ranljive. Številni nastopajoči bodo tudi letos s svojim prostovoljnim nastopom pozivali k pomoči družinam v stiski.

Dejavna ljubezen najprej vključuje naše sočutje ter odprtost do bližnjega in do konkretnih razmer v družbi. Z dejanji srca se med nami ustvarjajo vezi, kar ljudi povezuje v skupnost. Prostovoljci in darovalci so tisti, ki v družbi širijo dobro. Vsi smo povabljeni, da postanemo del te velike družine.

Za več kot 20.000 družin so doslej zbrali 194.500 evrov, zbiranje sredstev se nadaljuje.

Želite darovati? Poglejte na stran Slovenske karitas.

Mi pa za spodbudo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o dobroti, ...

DOBROTA

• Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. (Flp 4,5)
  
• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto. (sv. Janez Bosko)
  
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet Božja dobrota. (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein)
  
• Dobrota, naj pride od koder koli, je vedno hčerka iste matere: Božje Previdnosti. (sv. Pij iz Pietrelcine)
  
• Več velja dobrota srca in prijaznost kot pa delati čudeže in obujati mrtve. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič. (sv. Janez XXIII.)
  
• Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota Dobrota sama. (Benedikt XVI.)
  
• Če bo naša vera bolj pristna in globlja, potem bo rastla tudi naša plemenitost, naša dobrota, bomo bolj usmiljeni in bolj odprti do sočloveka. (papež Frančišek)
  
• Majhna dejanja dobrote nas vsak dan odtegnejo sebi, a ne v odtujitev, marveč v pristno uresničitev v drži daru za drugega. (Marjan Turnšek)
  
• Kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je Božji dar, zato pravijo: kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. (Anton Trstenjak)
  
• Nihče se ne more pogubiti, dokler je le še nekdo, ki veruje v njegovo dobroto. (Friedrich W. Foerster)
  
• Trdno verujte v dobroto v svetu. V srcu vsakega človeka so čudoviti zakladi: vaša naloga je, da jih spravite na dan. (Raoul Follereau)
  
• Dobrota je sredi srca doma. / Vse, kar je dobro, / dehteče dehti. / Dobrota ni sirota. / Dobrota ima veliko otrok. / Njihov prijatelj je Bog. (Berta Golob)
  
• Kdor dobroto izkaže, na svojo srečo kolo maže. (slovenski pregovor)
  
• Dober človek ima vedro srce. (finski pregovor)
  
• Bog je dal človeku roke, da bo delal dobro. (arabski pregovor)
  
  

pripravlja Marko Čuk

Neka žena, poročena z alkoholikom, je imela dva otroka. Mož je kmalu zaradi pijače umrl. Otroka sta ji povzročala težave. Bili so v stiski. Žena je bila verna. Ko se je nekaj časa slabo počutila, je šla k zdravniku, ta pa jo je napotil v bolnišnico. Po preiskavah so ji odkrili raka, ki se je že zelo razširil, tako da zdravljenje ni bilo več mogoče. Ženo je to zelo potrlo, zdravnik pa je bil veren in ji je hotel pomagati tako, da bi  ji govoril o Bogu. Ona je to zavrnila, sprejela pa je izvod Svetega pisma, ki ji ga je podaril.
Čez nekaj časa je zdravnik iz časopisa izvedel,da je žena umrla. Njenim svojcem je poslal sožalje. Po tistem ga je poklicala hčerka pokojne, se mu zahvalila za sožalje in ga prosila: "Ali bi mi lahko poslali tako knjigo, kot ste jo podarili moji mami?" ga je prosila. "Pri nas nimamo te knjige in ne vemo, kje bi jo lahko kupili. Mama se je namreč ob branju čisto spremenila. Ni bila več obupana, ni se bala smrti in govorila je o nekem Bogu. Želela je, da jo pokopljemo z vašim svetim pismom v rokah. Njeno željo smo seveda izpolnili. Zato vas lepo prosim, bi nam prosim poslali Sveto pismo, da tudi mi v njem odkrijemo tisto, kar je mamo nagovorilo in spremenilo?"
Zdravnik jim je z veseljem poslal Sveto pismo. Ta mož je kot pravi kristjan čutil, kako potrebno je spregovoriti o Bogu in drugim pomagati odkrivati lepoto krščanskega življenja

Imam jaz pogum drugemu spregovoriti o Bogu in o življenju z njim?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2022), 37.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V Tednu Karitas (24. - 30. novembra 2025), nas letos nagovarja geslo: NA POTI UPANJA..... poglejmo v Zakladnico modrosti in si preberimo nekaj modrih misli o upanju, ... več o Tednu Karitas

• Le pri Bogu se umíri, moja duša, kajti od njega prihaja moje upanje.Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava, zato ne bom omahnil. (Ps 62,6-7)
  
• Upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5)
  
• Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. (1 Pt 3,15)
  
• Ni ljubezni brez upanja in ni upanja brez ljubezni – ne enega ne drugega pa ni brez vere. (sv. Avguštin)
  
• To, da smo kristjani, je dar vere in upanja; da bosta pa vera in upanje mogla obroditi sad, je potrebna potrpežljivost. (sv. Ciprijan)
  
• Upanje človeka in upanje sodobnega sveta, pogled v prihodnost, ki bo zares ‘boljša’, bolj človeška, je odvisen od priznanja grehov in od prošnje: Gospod, usmili se! (sv. Janez Pavel II.)
  
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti Božji volji. (Benedikt XVI.)
  
• Stari prispevajo spomin in modrost izkušnje, ki vabi, da ne bi po neumnem ponavljali istih napak preteklosti. Mladi pa nas kličejo, da bi spet prebudili in okrepili upanje. (papež Frančišek)
  
• Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na Božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni. (Jean Guitton)
  Samo kjer je ljubezen, moremo govoriti o upanju. (Gabriel Marcel)
  
• Kristjan mora biti v svoji osnovni usmeritvi človek upanja in zaupanja, v zavesti, da ima končno vse svoj smisel, tudi če ga trenutno takoj ne uvidi. (Alojzij Šuštar)
  
• Kogar nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami. (Anton Trstenjak)
  
• Upanje je izraz zaupanja, da sta moje življenje in zgodovina sveta v rokah ljubečega Boga, Boga, ki se zavzema za svoje stvarstvo. Upanje pa ni potuha naši lenobi, marveč spodbuda k zavzetemu življenju. (Ciril Sorč)
  
• Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, temveč gotovost, da ima nekaj smisel, ne glede na to, kako se bo izšlo. (Vaclav Havel)
  
• Če je v srcu upanje, je lahko vsak čas zlat. (Karel Mauser)
  
• Ena lučka upanja sveti tudi v najbolj temnih urah. (angleški pregovor)
  
• Upanje je vogelni kamen človeškega življenja. (slovenski pregovor)
  
  

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Iz bogate zakladnice Slomškovih besedil

+ Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. (bl. Anton Martin Slomšek)

+ Očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži. Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli. (bl. Anton Martin Slomšek)

+ Koliko hudega pride iz krive vzgoje otrok! Po resnici vam povem: Kriva vzgoja je slabih časov mati! (bl. Anton Martin Slomšek)

več o bl. Antonu Martinu Slomšku tudi na spletni strani Ognjišča:

IZBRANE PESMI

iz vsebine:
Blaženi škof Anton Martin Slomšek (1800-1862), veliki slovenski verski učitelj in kulturni delavec, je poleg pridig, verskih, vzgojnih in vsakovrstnih poučnih člankov, zgodb, razprav in knjig pisal tudi pesmi.
Slomšek v svojih pesmih ni težil za umetniško dovršenostjo, temveč se je z njimi želel približati ljudstvu in ga spodbujati za vse dobro in lepo. Prav zato so mnoge med njimi ponarodele, zlasti tiste, ki jih je ljudstvo pogosto pelo. Slomšek sam je svojim pesmim rad dodajal napeve, veliko pa so jih uglasbili tudi drugi skladatelji.
Pričujoči izbor želi vsaj nekoliko predstaviti sodobnemu slovenskemu človeku Slomška kot pesnika. Pesmi so vzete iz Lendovškove zbirke »SLOMŠEKOVE PESMI« (Celovec 1876) in ostajajo, ob nekaterih pravopisnih prilagoditvah, tudi jezikovno zveste temu natisu. Knjiga v priročnem žepnem formatu je namenjena vsem, ki imajo radi slovensko pesem, predvsem pa cerkvenim pevcem, ki jo zaradi njene skrbno izbrane vsebine, zagotovo morajo imeti v svoji lastni zbirki.

SVETNIKI NAŠI PRIJATELJI

iz vsebine:
Slomšek se v svojih govorih pokaže odličnega pastirja, ko pravi: »Verujem v občestvo svetnikov«. Brez strahu kliče slehernega vernika k posnemanju svetnikov. S svojo odločnostjo je v svetniških govorih marsikomu še danes izpraševalec vesti in moder učitelj življenja. Knjiga v kateri so zbrani Slomškovi lastni osnutki za pridige je izšla ob 190 letnici njegove nove maše. Kot novomašnik je delil svoj blagoslov in klical na vernike priprošnjo vseh svetnikov. Svetniki so bili njegovi prijatelji. Naj postanejo tudi naši vzorniki in »prijatelji za vso večnost«.

PESEM ZVONOV

iz vsebine:
Knjiga je namenjena vsem, ki ljubijo zvonove in jim pesem zvonov pomeni radostno hvalnico Stvarniku. Slomškovi govori o zvonovih bodo koristni prav za vse. Kdor bo bral, bo v blaženem Slomšku odkril velikega mojstra besede in ljubitelja glasbe. Blaženi Slomšek je v zvonovih videl nebeške poslance, ki nam naznanjajo večne Božje skrivnosti. Da bi se tudi v sodobnem človeku ohranila ljubezen do zvonov, se nam knjiga ponuja kot izvrsten učbenik, katehetsko gradivo pa tudi kot lepo darilo za prijatelja, organista, pevca, ključarja ...

pripravlja Marko Čuk