iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Veliko je ljudi,
ki me v življenju spremljajo.
Nekateri hodijo z menoj
samo delček poti,
druge srečujem vedno znova.
Nekateri so mi zelo blizu
in ko se poslovijo,
gre z njimi košček mojega srca.
Mnogi me srečajo slučajno
in gredo spet na svojo pot.

Zares dobri odnosi
se gradijo na vzajemnosti.
Sam ne moreš nič pričakovati,
sam ne moreš nič dajati.
Bog mojega življenja,
podeli mi dovolj moči,
da bom na razpolago tistim,
ki me potrebujejo,
in jih bom v življenju spremljal
z enako ljubeznijo,
s kakršno ti spremljaš mene.

M. Walke, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2021), 71.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Med nebom in zemljo
se dogaja tako veliko takega,
kar daleč presega naše umevanje
in vedno ostane nerazumljivo.

Med nebom in zemljo
vedno znova vzhaja za nas luč,
ki našo notranjo slepoto
ljubeče odkriva in ozdravi.

Med nebom in zemljo
se nas dotakne kakšen tvoj namig,
presije našo zamorjenost
in razširi naše tako ozko obzorje.

Med nebom in zemljo
zadene katera tvojih besed,
nam zagotavlja svetlo jutro
in nam podarja nov začetek.

Med nebom in zemljo
si za nas razpel
mavrico svoje zvestobe,
ki nas kliče k miru in spravi.

Med nebom in zemljo
nam prihaja in odhaja čas,
ki nam ga podarjaš,
da bi rasli in zoreli.

P. Weismantel, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2017), 57.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

Knjiga je posvečena Božji služabnici Cvetani Priol (1922–1973), za katero se je pričel škofijski postopek za razglasitev med blažene. Mariborčanka Cvetana Priol je s svojo duhovnostjo Božjega otroštva podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa in predstavlja posebno za mlade v Sloveniji vabilo na pot svetosti. Svoje življenje je povsem darovala Bogu  za duhovnike in Cerkev, za ohranitev vere v slovenskem narodu.
Knjiga prinaša del duhovnega dnevnika Cvetane Priol, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi, esej prof. Adolfa Mežana o duhovni podobi Cvetane Priol ter številne zapise in pričevanja o tej slovenski ‘Mali Cvetki’.

S Cvetano Priol sem se srečeval kot dijak na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je študirala eno leto za menoj, vendar se pobliže z njo nisem spoznal. Šele ko sem pripravljal za tisk njen duhovni dnevnik »Darovana«, sem z začudenjem ugotavljal samosvojo duhovno podobo te nekdanje gimnazijske sošolke, poznejše profesorice glasbe, ki je svoje globinsko izkustvo srečanja z Bogom doživela kot 17-letno dekle spomladi leta 1939 v mariborski stolnici (v Križevi, sedaj Slomškovi kapeli), ko se je povsem in za vedno darovala Bogu, da bi kot laikinja v ljubezni služila Kristusu v njegovi Cerkvi, posebej med svojimi slovenskimi rojaki, z željo, da bi ostali zvesti veri in krščanskim vrednotam. (Stanko Janežič, 2003)

Mnogi ste mi večkrat izrazili željo po ponatisu knjige »Cvetana Priol na poti svetosti«. Z veseljem pozdravljam pripravljenost, da Ognjišče – Slomškova založba to knjigo z manjšimi dopolnitvami ponovno izda. Človeka bolj nagovori pričevanje kot pa množica zgolj lepih besed. Življenje Božje služabnice Cvetane Priol je bilo preprosto in iskreno življenje po evangeliju, sredi vsakdana. Temelj njene vere je bil globok osebni odnos z Bogom. Ta odnos je bil pri njej domač, otroško preprost, iskren in predan. Mnogi ob Cvetani kaj hitro najdejo podobnost z nam tako drago svetnico sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je svoj odnos z Bogom popisala v knjigi »Povest duše«. (nadškof Alojzij Cvikl)

iz vsebine:

Mariborčanka Cvetana Priol je bila izredna osebnost. Šele zdaj, trideset let po njeni smrti, polagoma odkrivamo njeno veličino, njene junaške kreposti, globino njenega duhovnega življenja. Bog ji je bil vse. Iz vere v neskončno svetega, neskončno dobrega, vsemogočnega Boga je živela, iz te vere je črpala moči za strašno, dolgotrajno trpljenje, za hude preizkušnje, ki jih je morala prestajati. Iz sebe je izklesala svetal krščanski lik, ki je velik vzor nam vsem. Za naš narod pa ima Cvetana še poseben pomen zaradi tega, ker je Bogu ponudila svoje življenje, da bi Bog Slovencem ohranil vero in Cerkev. Dosegla je tako visoko stopnjo popolnosti, da se je zdaj pričel zanjo postopek razglasitve za blaženo.

Cvetana je bila umetniška duša, a je bila hkrati zelo stvarna, trezna. Po poklicu je bila glasbenica. Študirala je klavir in solopetje. ...
Cvetana je bila tudi pesnica. Njene pesmi so v veliki meri verskega značaja. V njih se zrcali njena globoka vera, velika ljubezen do Boga, Marije, svetnikov, do Cerkve, do Božjega kraljestva, njena velika apostolska gorečnost.
Cvetana je bila tudi izvrstna pisateljica. To je dokazala predvsem s svojim čudovitim duhovnim dnevnikom.
Cvetana je raznim ljudem pisala tudi izredno lepa pisma; nekatera so še ohranjena.
Cvetana pa je preko Kristusa hotela živeti še za druge, za vse ljudi. Takole piše v dnevniku: »Jezus, daj , da bom živela le za druge! Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje! O, daj, da bo vsakdo, ki bo iskal mene, našel v moji bolniški sobi samo tebe – Kristusa!« In res se je Cvetana vedno trudila ustreči, pomagati drugim. Bila je zelo požrtvovalna, nikoli egoistična.
Cvetana je bila vsa evharistično usmerjena. Evharistija ji je pomenila srčiko njenega življenja. Sveto mašo je doživljala tako močno z vsem svojim bitjem, da se je to odražalo tudi na njenem obličju, posebno pa v življenju. Čutila je, da more daritev svete maše prenoviti svet. Brez obhajila enostavno ni mogla živeti.
Vsa Cvetanina duhovnost je bila prepojena z Božjo močjo, ki jo je obilno delila vsem, ki so se z njo družili. V duši je nosila svetle ideale in je vseskozi ohranila veder pogled na življenje in posluh za težave drugih.
Cvetana je bila zelo čuteča in je veliko dobrega naredila za ljudi. Tudi to je bilo povezano z njenim apostolatom. Najprej na duhovnem področju. Kjer je opazila duhovno in moralno revščino, je ljudi poučevala, jim kazala pravi smisel in cilj življenja (veliko z lastnim zgledom).
Cvetana je bila slovensko narodno zavedna. Ljubila je svoj narod. Za ohranitev vere med Slovenci je darovala svoje trpljenje in življenje. To narodno zavest ji je še posebno poglobilo nemško zatiranje slovenskega naroda. Takole govori v svojem dnevniku Bogu: »Hvala ti, da si nam dal leta vojne, da smo se naučili ljubiti svojo domovino, ta mali košček slovenske zemlje, kamor si nas postavil, kot si ti ljubil svoje rojake, svojo zemljo.«

V sestavku Molitev (dnevnik, 1947) pripoveduje: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost... Hočem ljubiti Boga pod križem.«

Bog ji je postal vse, vsa njena moč, vse njeno srčno hrepenenje. Sama pravi: »O moj Bog! Daj mi spoznanja, da si ti sam moje plačilo, ker tistim, ki vse zapustijo in hodijo za teboj, si ti vse. Moj Bog, bodi še meni vse: mir in sreča in ljubezen.« Svoje življenje je popolnoma usmerila vanj.

Kristus stopa skozi mesto,
v vetru plašč njegov vihra,
roke širi, plašč odkriva
plamen mu kipi iz Srca.
Srce Božje, v svojem ognju
tudi meni vžgi srce,
da v molitvi kakor v delu
mi gori, Gospod, za te! (Cvetana Priol)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Vse ima svoje posledice -
kamen, ki ga vržem v vodo,
beseda, ki jo izrečem,
misel, ki jo gojim,
načrti, ki jih kujem,
laži, ki jih širim,
dobrohotnost, ki jo prinašam,
zaupanje, ki ga podarjam,
obljube, ki jih izpolnim,
pohvala, ki jo priznam
ostre pripombe, ki jih izrečem,
dobrotni »da«, ki ga komu naklonim,
grenki »ne«, ki zavrača,
krivica, ki ji pritrdim,
rana, ki jo na novo odprem,
nemir, ki ga razširjam,
mir, ki ga izžarevam,
priznanje, ki ga izkazujem,
predsodki, ki jih gojim,
nasilje, ki se ga poslužujem,
mir, ki ga sklepam.
Vse se širi v krogih -
vse dobro in lepo,
pa tudi vse slabo in grdo.

K. Nodewald, Pogled v nebo, v: Ognjišče 3 (2011), 33.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

 izbira in pripravlja: Marko Čuk

iz knjige Žorž B., NAUK GORA, 184 strani, format 13,5 x 21,5 cm, trda vezava, črnobele fotografije, cena: 9,50 €, s kartico zvestobe 8,55 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.
V vsakdanjem življenju pogosto slišimo od človeka, ki je doživel nekaj hudega, izjavo “Tega pa res ne morem sprejeti!” ali “S tem se nikakor ne morem sprijazniti.” Pri tem se zdi, da obe frazi pomenita isto, da sta nekaki sopomenki. Tudi v drugačni povezavi, ko se srečamo s človekom, ki že zelo dolgo žaluje za nekom, ki je utrpel neko nepopravljivo krivico, škodo, nesrečo … ljudje pogosto uporabljamo te besede. Kmet, ki mu je toča uničila pridelek, reče “Kaj mi pa preostane drugega, nič ne morem proti temu, sprijazniti se je treba s tem in iti naprej!”. Nekomu, ki nikakor ne more razumeti, da je v prometni nesreči izgubil nogo, mu zelo dobronamerno obzirno reče prijatelj: »Saj vem, da je hudo, ampak živeti boš moral s tem, sprijazniti se moraš s svojo nesrečo!«. Ženi, ki je umrl mož in dolgo žaluje, prijatelji dobronamerno rečejo: »Saj si že dovolj žalovala, sprijazni se končno s tem da ga ni več, živeti moraš dalje!« …
In vendar je velika razlika med ‘nekaj sprejeti’ in ‘se z nečim sprijazniti’. Tudi to razlikovanje bom poskušal približati bralcu s pomočjo planinskega izleta.

Namenoma sem tokrat izbral zelo nezahteven izlet, da tudi s tem pokažem, kako gre za vsakdanjo zadevo in ne za nekaj izjemnega. Izbral sem izlet na Kofce, zelo lepo planinsko izletniško točko na zelo razgledni planini, na višini nekaj manj kot 1500 m, pod Košuto. Zame kot Primorca, je to dokaj odročna planinska pot in zato sva se z ženo prvič odločila zanjo pred leti, ko sem imel neko predavanje v Tržiču, enkrat v zimskem času. Tam sva tudi prespala, naslednji dan me je čakalo predavanje v Tinjah na Koroškem v Avstriji. Ker pa je bilo dokaj lepo, sončno vreme, sva se odločila, da izkoristiva priložnost za ‘skok’ na Kofce. Nekje sem ujel informacijo, da je dom na Kofcah odprt tudi v zimskem času in to je bilo za naju še dodatna spodbuda. Kake zahtevnejše ture si niti ne bi mogla privoščiti, zato niti nisva imela s seboj nič opreme – čevlje, vetrovko …, tako, za kak daljši sprehod. Še nahrbtnika nisva imela s seboj! Ampak Kofce so se nama zdele ravno pravšnje: nenaporen vzpon, nato malo sprehoda za razgledovanje v okolici, kosilo v planinskem domu in nato povratek ter nadaljevanje poti v Tinje!
Iz Tržiča sva se napotila skozi Dovžanovo sotesko in si tam privoščila postanek. Soteska je že sama na sebi lepa, tokrat pa je bila še lepša, ker jo je jasna noč okrasila z ivjem in ledom … Potem sva nadaljevala pot skozi Dolino do Jelendola. Ker tu še ni bilo snega, sva se odločila, da si pot še malce skrajšava, in sva se po slabi gozdni cesti ob potoku Dolžanka zapeljala še malo višje ter na primernem mestu parkirala in nadaljevala peš. Prav kmalu nad naseljem sva prišla do snega, zato nisva rinila previsoko z avtomobilom, saj nisva vedela, kaj naju čaka višje. Pa se je izkazalo, da ni bilo posebnih težav. Pot je bila lepo uhojena, tako da tudi z orientacijo ni bilo težav – le sledila sva uhojeni poti. Sicer pa tudi snega ni bilo veliko, le dobro pobeljeno je bilo, tako da sva zelo lepo in dokaj hitro prišla do mesta, kjer se steza odcepi od poti in nato nadaljuje po gozdu, malo višje pa spet prečka lepo planino. Snega je bilo tu že malo več, še vedno pa sva sledila lepo uhojeni poti. Nama je pa razglede pokvarila megla, ki jo je očitno iz doline dvignilo jutranje sonce. Skoraj do vrha naju je spremljala, le od časa do časa se je skoznjo prebilo sonce. Dobra ura hoje, manj kot poldruga ura – in že sva se znašla ob znaku, ki naju je usmerjal h kapelici. Zavila sva, do nje je s steze res le par korakov. Zdaj je kapelica počivala v snegu, nisva uspela kaj veliko videti. Je pa v poletnem času kapelica kar obiskana, vsako nedeljo v juliju in avgustu je tu sveta maša! Pot naju je nato kar mimo kapelice peljala naprej in že po nekaj minutah se je pred nama odprla planina, odeta v snežno belino in na vrhu koča. Ko sva se povzpela do koče, sva ugotovila le, da ta v resnici ni na vrhu, da se nad kočo planina še vedno nadaljuje navzgor, le bolj položna je, koča pa je postavljena na nekaki terasi … Žal nama je pogled proti jugu še vedno zakrivala megla, pogled proti severu pa je bil odprt. Kofce gora, Veliki vrh, Kladivo – te tri vrhove sem uspel nekako prepoznati kljub snežni preobleki. Košuto sem tja proti vzhodni strani pa že bolj slutil, le ugibal sem, kje naj bi bila.
Malo sva se čudila, ker ni bilo nikjer nikogar, pa sva pomislila na to, da je še zgodaj. Ko sva se razgledala, sva se vendar podala h koči. In tu naju je čakalo razočaranje: zaprto! Sedaj vem, da je bilo razočaranje neupravičeno. Po prihodu domov sem šel preverjati podatke in sem ugotovil, da je sicer koča res odprta vse leto, a izven glavne poletne sezone le ob sobotah, nedeljah in praznikih! Takrat pa tega nisva vedela. Čudila sva se, ker je bilo vse okrog koče shojeno, mize lepo postavljene v prijetnem kotičku z nadstreškom pred kočo … Nekaj časa sva se celo ogledovala, če morebiti kdo od kje prihaja, prisluškovala sva glasovom, a zaman. Koča je ostala zaprta, midva pa žejna in lačna! Ni nama preostalo drugega, kot da se odpraviva nazaj v dolino, po isti poti do avta in nato do prve gostilne …

Doživela sva planinski izlet, ki nama je ponujal zelo veliko možnosti. Najbrž ne bi bilo prav nič čudnega, če bi se pred spustom v dolino pošteno sprla. Žena bi imela dovolj razlogov, da bi svoje razočaranje, ker se je morala odpraviti nazaj v dolino brez planinske malice, celo brez čaja, ki bi se nama zares prilegel! Upravičeno, saj sem jo prav jaz prepričeval, da nama ni treba čisto nič nositi s seboj, ker je koča odprta! Toda s takim prepirom bi pokvarila v resnici zelo lep zimski planinski izlet. Če odštejem zaprto kočo, je bilo pravzaprav vse popolno! Začelo se je že v prečudovito okrašeni Dovžanovi soteski in potem nadaljevalo vse do vrha. Zamegljen pogled proti jugu ni mogel pokvariti idile, se je zato gorski greben na severni strani toliko bolj bleščal v soncu! Prepir bi vse to izničil razvrednotil. Ostal bi le še spomin na prepir in ponesrečen, pokvarjen izlet … No, nisva se sprla. Kanček razočaranja je bilo, malo neprijetnih občutkov zaradi žeje, kake posebne lakote v resnici ni bilo! »Kljub temu je lepo!« je bil najin zaključek.
In tu se lahko sedaj vprašamo: sva se mar ‘sprijaznila’ s tem, da je koča zaprta? Pravzaprav ne! Nisva se, še do danes ne! Še danes, ko to pišem, pomislim na to, kako lepo bi bilo, če bi lahko takrat sedla v prijetno toplo kočo, si privoščila skodelico čaja, se nato še malo sprehodila po okolici, nato nekaj toplega pojedla, popila še kak čaj in se lepo, počasi spustila v dolino! Tako sva v dolino hitela, da prideva čimprej … Ne, nikakor se nisva s tem »sprijaznila«!. Sva pa sprejela to dejstvo, ki ga nisva mogla spremeniti. Tudi mojo napako, ki je nisem več mogel popraviti. Kaj pa naj bi? Mar bi jeza in prepir odprla kočo? Mar bi očitki, ki bi mi jih natrosila žena, zavrteli čas nazaj, ali nama ‘pričarali’ nahrbtnik, v katerem bi tičala termovka čaja?

V tem je razloček med ‘sprijazniti se’ in ‘sprejeti’. ‘Sprijazniti se’ pomeni, da mi to, kar mi je bilo prej morda neprijetno, moteče, boleče, postane všeč, blizu, ‘prijazno’. To pa ne gre kar tako, pogosto je celo nemogoče. Če je nekaj zame boleče, če mi pomeni razočaranje, bolečino, poraz, nezadovoljstvo … ti neprijetni občutki ostajajo dolgo, lahko celo za vse življenje. In s tem se res ne moremo ‘sprijazniti’! Toda so neprijetne izkušnje, ki so sicer lahko zelo neprijetne, vendar vemo, da v zvezi z njimi ne moremo ničesar spremeniti. Te je treba samo sprejeti. Če jih ne sprejmemo, obtičimo v tej neprijetnosti, si jo še povečujemo, ne iščemo izhodov, ne zmoremo se prilagoditi …
‘Sprejeti’ zato ne pomeni ‘sprijazniti se’. Če se vrnem k najinemu izletu: ko sva sprejela dejstvo, da je koča zaprta in tudi mojo napako, ki je bila kriva, da sva se znašla lačna in žejna pred zaprto kočo, sva šele lahko pomislila na najprimernejši izhod iz zagate.
Pogosto srečam ljudi, ki za nekom ali nečem žalujejo. »Ne morem sprejeti tega, kar se mi je zgodilo«, pravijo. Žalovanje je ob izgubah zelo človeški, celo koristen, zdravilen čustveni odziv. Toda zdravilno postane žalovanje šele, ko to izgubo, nesrečo …, sprejmemo! Če je ne sprejmemo, se žalost kaj rada začne spreminjati v jezo, obup … To pa ni več zdravilno!
Še posebej v današnjem času je pomembno, da sebe in svoje otroke načrtno vzgajamo za to, da bodo zmogli sprejemati tudi razočaranja, poraze, izgube … Izleti v gore nam ponujajo obilo možnosti tudi za to učenje! Če še tako planiramo izlet – vedno se na poti lahko zgodi tudi kaj neprijetnega, kako razočaranje. Pomembno je, da se prav ob takih razočaranjih, ki niso »življenjskega pomena«, učimo sprejemati poraze, sprejemati neuspehe, izgube in celo krivice!

B. Žorž, Sprijazniti se ali sprejeti: Pot do Boga - preko gora, v: Ognjišče 2 (2012), 38-39.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZGODBE KAŽEJO NOVO POT (zbirka Zgodbe za dušo 13), zbral in uredil: Božo Rustja, 192 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 9,90 €, s kartico zvestobe: 8,91 €

Bil sem na kliniki Gospoda Jezusa Kristusa. Opravil sem sistematski pregled, ki je odkril številne bolezni.

Ko mi je izmeril pritisk, sem videl, da sem preveč nasilen in premalo nežen.
Ko mi je izmeril temperaturo, je toplomer pokazal visoko stopnjo sebičnosti.
Naredil mi je elektrokardiagram, ki je pokazal, da potrebujem bypass ljubezni, ker so se moje arterije z leti samote tako zaprle, da je moje srce povsem prazno.
Šel sem na ortopedijo, ker nisem mogel hoditi ob svojem bratu in ga nisem mogel bratsko objeti, ker je moje srce okostenelo.
Odkril je, da sem kratkoviden in zato na svojih bližnjih vidim samo slabe stvari.
Rekel mi je, da sem tudi gluh, ker velikokrat ne slišim njegovega glasu.
Ob koncu pregleda mi je dal nekaj preprostih nasvetov.

Ko sem zapuščal kliniko, sem obljubil, da bom jemal zdravila, ki mi jih je predpisal.

• Ko zjutraj vstaneš, spij čaj hvaležnosti.
• Pred odhodom na delo vzemi žlico miru.
• Vsako uro vzemi tableto potrpežljivosti in spij kozarec ponižnosti.
• Ko se vrneš domov, ne pozabi na mazilo ljubezni.
• Preden ležeš k počitku, vzemi dve tableti mirne vesti.

Stalno se zavedaj, da Bog dobro ve, kaj se dogaja v tvojem življenju in da je prav sedaj s teboj tam, kjer si in v tem trenutku, ki ga živiš.
Predpisana zdravila jemlji redno. Dovoljeno je včasih prekoračiti odmerek.

Zgodbe kažejo pravo pot, 110.

Pri Ognjišču vam že 25 let ponujamo zgodbe (od adventa 1997). Take, ki govorijo o odpuščanju, dobroti, molitvi, o govorjenju in poslušanju. Take, ki nam odpirajo oči, da ne bi bili slepi za svoje napake, in one druge, ki v nas budijo dobrotljivost in ljubezen. To so naše zgodbe, ‘Zgodbe za dušo’. Tudi trinajsta knjiga prinaša kratke zapise, ki na sodoben način prinašajo vsebine, o katerih govori krščanstvo.
Poglavja v knjigi: Usmiljeni, Iskati nebo, Govoriti in poslušati, Dobro seme, Slepi za svoje napake, Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti
Posebna poglavja z zgodbami o dobroti (Ljubezen se množi, Ljubezen in dobrotljivost, Zgodbe o dobroti), namenjena predvsem tistim, ki z dobroto širijo krščanstvo in služijo drugim ljudem in jih razveseljujejo.
Barvne fotografije in molitev ali razmišljanje ob koncu vsakega poglavja.
Vzemite jih v roke in jih berite z odprtim srcem. Naj tudi vam kažejo (novo) pot.

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Francosko mesto Lurd pod Pireneji že več kot 150 let obiskujejo množice romarjev z vsega sveta, med njimi tudi zelo veliko bolnikov, ki v tem svetem kraju zadobijo dušno, nekateri pa tudi telesno zdravje. Štiri leta zatem, ko je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, jo je Božja Mati Marija potrdila, ko se je od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazovala 14-letni Bernardki Soubirous in se ji predstavila: "Brezmadežno spočetje sem." Ob opisu Bernardkinega življenja odkrivamo nastanek te božje poti.

iz vsebine:

“Niti trenutek svojega življenja ne bom živela brez ljubezni.” To je ena od številnih Bernardkinih izpovedi, ki so prišle do nas.
Nenavadna je bila usoda tega dekleta, ki je bila ena izmed mnogih, od katerih se je, če že hočete, razlikovala po tem, da je bila nepismena, bolehna in da je povrh vsega izhajala iz revne družine. Njen oče je bil neuspešen mlinar, njena mati pa je morala delati kot perica v hišah bogatih, enega od njenih bratcev so v cerkvi zalotili, kako je jedel vosek sveč, da bi si potešil lakoto...
Vendar je bila ona izbrana, da bo pri masabejski votlini videla Sveto Devico.
“Če bi Sveta Devica našla bolj nevedno dekle, kot sem jaz, bi izbrala prav njo,” je ponižno rekla Bernardka, ko jo je redovna sestra spraševala o otroštvu.
Postala je njena poslanka, zvesta glasnica.
“Jaz sem Brezmadežno Spočetje,” ji je rekla Gospa v krajevnem narečju, edinem jeziku, ki ga je Bernardka tedaj poznala.
Njeni kritiki so jo imeli za noro ali za cirkuško atrakcijo, za njene privržence pa je bila svetnica. Bernardka je bila trdno prepričana samo o tem: Gospa ji je zaupala sporočila in ona jih mora posredovati vsem, katerim so namenjena.
Ne bodo je zaustavila niti zasliševanja civilnih oblasti in niti - vsaj na začetku - nevernost cerkvenih ljudi.
Vsega tega ni delala iz osebnih koristi: ona in vsa njena družina so vse življenje ostali revni.
Ko je izpolnila svojo nalogo glasnice, se je umaknila v samostan v Neversu, kjer je v tišini preživela preostanek svojega kratkega življenja, “zmleta kakor žitno zrno”, kot je zaupala eni od svojih redovnih sester.
Danes Bernardke ni v Lurdu: kajti vsak romar mora najti njen prostor, videti s svojimi očmi, poslušati s svojimi ušesi večno poročilo ljubezni, miru in spreobrnjenja, ki lahko spremeni življenje posameznika in vsega človeštva.

...
“Brezmadežno spočetje sem”
Najpomembnejši datum v zgodovini Lurda je 25. marec 1858: gospa je razodela svoje ime. Bernardka se je sredi noči nenadoma zbudila: v svojem srcu je to prepoznala kot posebno povabilo in prosila je starše, naj jo spremijo k votlini. Bilo je ob petih zjutraj. “Drznila sem si gospo spet vprašati, kdo je,” piše v svojem dnevniku. “Tokrat je Gospa povzdignila oči proti nebu, roke, ki so bile razprostrte in obrnjene proti zemlji, je sklenila na prsih in mi dejala, da je Brezmadežno spočetje.”
Po videnju se je Bernardka odpravila k župniku, da mu sporoči besede, katerih pomena ona ni niti razumela in jih je vso pot ponavljala, da jih ne bi pozabila.
Peyramale je začenjal verjeti, da je zgodba pri masabejski votlini nekaj nadnaravnega: samo štiri leta prej je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju.
Ko so se prikazanja obnovila, je raslo tako navdušenje ljudi kot tudi Bernardkine težave in trpljenje. Prefekt je ukazal, naj jo pregledajo trije zdravniki z namenom, da bi jo razglasili za umsko neuravnovešeno.
Njihovo poročilo je bilo mojstrovina kompromisa: vidkinjo mučijo prividi, vendar ni za v umobolnico. Toliko manj, ker je zdaj na njeni strani tudi župnik Peyramale, ki je bedel nad njo.
Predzadnje prikazanje je bilo 7. aprila. Bernardka je bila pred votlino že ob petih zjutraj. Pokleknila je na običajno mesto. Tokrat je imela v roki debelo in težko svečo namesto navadne. Ko je Bernardka začela moliti rožni venec, je prišel doktor Dozous, ki je kasneje zapisal: “Nenadoma jo je zajela globoka kontemplacija. Toda presenečenje! Opazili smo, da je plamen že použil zgornji del sveče nad Bernardkinimi prsti in je zdaj gorel med prsti, ne da bi jih poškodoval. Pojav je trajal dolgo, dekle pa je ostala negibna in neobčutljiva za plamen, ki je plapolal med njenimi prsti.” Ko je prišla k sebi, ji je doktor previdno vzel svečo, ji pregledal roke, vendar ni našel nikakršne sledi opeklin.
Nato je svečo nenadoma zopet približal Bernardkini roki in povzročil normalen odziv: “Gospod, opekli me boste!” Ta dogodek je pomenil začetek Dozousovega spreobrnjenja: od takrat naprej je bil prepričan zagovornik verodostojnosti dogodkov v Lurdu. (...)

pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Gospod,
ti veš,
kako blaženo
sva pričakovala
prvega otroka.
To so bili čudoviti dnevi.
Malo tudi dnevi strahu,
ali se bo rodil zdrav.

Ko si nama ga podaril
in je ležal v najinih rokah,
sva čutila, kakšen
nedopovedljiv
dar je življenje,
kakšen dar je otrok.
A tudi odgovornost.

Potem sva ga nesla h krstu ...
Zatem je rasel.
Prišel je tudi drugi in tretji
otrok, drugi in tretji krst.
Kakšni darovi, kakšna
odgovornost!

Gospod, naj najina vera,
v katero so bili najini otroci
krščeni, iz dneva v dan raste!
Naj bova tvoja
ljubljena zakonca,
da boš imel tudi nad nama
in nad najinimi otroki veselje
zdaj in vekomaj.

V. Vider, Molitev, v: Ognjišče 2 (2011), 2.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk