»Zgodbe v nas zaživijo. Zato bi vam Mali princ in jaz rada povedala svojo zgod­­bo o usmiljenju. Ne gre za teološko razpravo, temveč za pripoved o telesnih in duhovnih delih usmiljenja: vsako poglavje govori o enem izmed njih.
Kot ‘dober’ oznanjevalec lahko iz lastne izkušnje potrdim, da teološke razprave in pridige ljudi dolgočasijo in morijo, medtem ko jih zgodbe, pripovedi in prilike nagovarjajo in spodbujajo. Zato tudi Mali princ govori v prilikah.
Da vas ne bom dolgočasil, vas kar prepuščam njegovi pripovedi o usmiljenju! Želim vam, da bi Malega princa resnično spoznali in se mu pustili ‘udomačiti’. Tako bo vaše življenje postalo živa pripoved o usmiljenju, ki ji bodo radi prisluhnili.«
Tako zapiše avtor na začetku svojih dogodivščin z Malim princem. Po njih bo lahko gledal na resničnost – zlasti takšno, ki jo je najtežje sprejeti – z drugačnimi očmi, brez tistih debelih notranjih očal, ki postavljajo oviro med nami: »Če ne postanete kakor otroci …«
Ta knjižica nam želi pomagati, da bi zagledali v novi luči telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih vedno bolj potre­buje­mo v boju proti sebičnosti in dvoličnosti našega časa.

iz vsebine:
Da je Bog vsemogočen, se ne čudim, pač pa temu, da je usmiljen … Še več, svojo vsemogočnost razodeva ravno z usmiljenjem! Nič ni bolj vsemogočnega kot odpuščati … Odpuščanje je največji dar!
V Svetem pismu je usmiljenje izraz moči: če nekdo odpušča, pomeni, da je močan! Po drugi strani pa naša družba gleda na usmiljenje kot na znamenje nemoči; tisti, ki odpuščajo, veljajo za slabotne. Zato je tako težko odpuščati.
Podoba dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in jo nosi na ramenih, ali očeta, ki potrpežljivo čaka na izgubljenega sina in mu po vrnitvi pripravi gostijo, je za našo družbo čista fantazija, utvara ali utopija. Posledice tega doživljamo vsak dan: sovraštvo, nasilje, vojne, holokavst, terorizem. Preteklo stoletje sta zaznamovali dve svetovni vojni, ki sta terjali na milijone življenj samo v koncentracijskih taboriščih, začetek novega stoletja pa terorizem.
Če se vprašamo, zakaj, je odgovor jasen: zato, ker v naši družbi ni prostora za usmiljenje!
Človeški rod je slaboten, krhek, poln omejitev in napak. Čeprav vedno znova ponavljamo iste napake, smo ‘preveliki’ oziroma preveč ‘odrasli’, da bi jih priznali.
Kdor pa ne priznava lastnih napak, tudi tujih ne odpušča … zato vojne! Veliki so pokvarjeni in hudobni; pa ne samo oni … tudi majhni.
(Mali princ je za trenutek izpustil mojo roko.) Skratka, greh nas je vse naredil ogabne!
»Lepo razmišljanje o usmiljenju … toda brez usmiljenja!« me je prekinil Mali princ.
»Pa mi ti povej, kaj je usmiljenje?« sem rahlo užaljeno odvrnil.
Na moje vprašanje je spet odgovoril na svoj način:
»Usmiljenje je Božje bistvo, tako kot ljubezen, a še več kot to … Usmiljenje je ljubezen z dodatkom odpuščanja! Usmiljenje ni le ena od Božjih lastnosti, ampak njegova identiteta, njegova bit, njegova Oseba. Bog je usmiljen! Usmiljen pa je zato, ker je Bog!« Nato je še dodal: »Žal so odrasli na Božje usmiljenje pozabili. Zato usmiljenja tudi sami ne znajo več izkazovati.«
Ostal sem brez besed … Nisem vedel, kaj naj rečem. Počutil sem se osramočenega pred otrokom, ki je bil modrejši od mene. To se odraslim pogosto dogaja! Izpustil sem prinčevo ročico in v znamenje prizadetosti prekrižal roki na prsih … Če bi me v tistem trenutku kdo narisal, bi bil precej podoben tistemu na naslednji strani.
Znova sem dokazal, da nisem majhen: »Če ne postanete kakor otroci …« Predvsem pa sem pozabil, da tudi najbolj strokovno govorjenje o usmiljenju človeka še ne naredi usmiljenega, kakor je Oče.
Na veliko sem modroval o usmiljenju, nisem pa bil sposoben odpustiti najmanjše žalitve. “Odpuščati žalitve” je eno od duhovnih del usmiljenja, šesto po vrsti, če smo natančni. Morda je na nek način od vseh najbolj zahtevno, a tudi najpomembnejše … ker nas naredi Bogu podobne!
Za trenutek sem povesil pogled in s kotičkom očesa zagledal prste ročice, ki jo je Mali princ v znamenje sprave stegoval proti meni! Kretnjo je pospremil z očarljivim nasmehom, ki me je v hipu razorožil in sem mu zlahka odpustil.

(...) To, kar sem želel povedati Malemu princu, vendar se nisem znal prav izraziti, je, da ljudje v življenju preveč kompliciramo. Življenje odraslih pogosto spominja na gledališko dramo, kjer vsi komaj čakajo na razplet! Tako postane življenje prava tragedija, zaradi česar spregledajo najlepše stvari, ki pa so preproste! V tem je skrivnost trpljenja! Odrasli ves čas iščejo skrivnost sreče, a je nikoli ne najdejo … ker ne iščejo skrivnosti trpljenja. Pravo trpljenje nam povzroča vse, česar imamo preveč, kot na primer dobrine, ki jih kopičimo samo zase.
Nismo bili ustvarjeni, da bi imeli, ampak da bi bili:
da bi bili svobodni …
da bi bili iskreni …
da bi bili ljubljeni …
da bi bili deležni odpuščanja!
Tedaj je Mali princ s svojimi ročicami prijel moje roke, jih sklenil v znamenje molitve in rekel:
»Dovolj sva klepetala. Čas je za molitev.«
Odrasli radi klepetamo … tudi kadar molimo … še zlasti, kadar molimo. Pogosto zamenjujemo molitev z molitvicami. Ne zavedamo se, da molitev ni ponavljanje obrazcev, temveč vstop v Božje srce. Zato si tisti, ki moli, ne sme domišljati, da “ima Boga v svojem srcu, ampak da je sam v Božjem srcu!”
Mali princ je padel na kolena s sklenjenimi rokami in začel tiho moliti. Lepo ga je bilo opazovati. Pokleknil sem zraven njega in sva skupaj molila.

o avtorju
MAURIZIO DE SANCTIS je italijanski duhovnik iz reda pasijonistov, doktor dogmatične teologije in diplomirani psiholog in filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike, ukvarja pa se tudi z novinarstvom. Po uspešnici z naslovom Mali princ usmiljenja, ki jo je izdal v svetem letu usmiljenja, je napisal še eno knjižico na temo vere, namenjeno predvsem mladim. Njen prevod z naslovom BOG JE … prav zares je pred kratkim izdala založba Ognjišče.

ANDREA BULZOMÌ je študent Likovne akademije v Aquili, ki se posebej rad posveča ilustraciji in kiparstvu. Leta 2014 je za eno od svojih skulptur prejel prvo nagrado na natečaju “Skupaj za zakonitost”.

pripravlja Marko Čuk

Družbeni nauk katoliške Cerkve
DOCAT je poljudna predstavitev socialnega in družbenega nauka katoliške Cerkve. Razdeljen je na 12 poglavij, ki obravnavajo vsa najpomembnejša področja družbe kot celote. Pri njegovem nastanku so poleg strokovnjakov sodelovali mladi z vsega sveta s fotografijami, vprašanji in pobudami. Družbeni nauk imenuje to ‘participacija’: soudeležba. In prav zaradi tega DOCAT posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk.

Če vas zdaj vse vabim, da družbeni nauk Cerkve dobro spoznate, ne sanjam samo o skupinah, ki sedijo pod drevesi in o njem razpravljajo. To je seveda dobro! Delajte to! A moje sanje so večje: želim si milijon mladih kristjanov, ja, najbolje eno celo generacijo, ki bodo za svoje sodobnike »družbeni nauk na dveh nogah«. Kaj drugega ne bo spremenilo sveta kot ljudje, ki so se z Jezusom zanj zastavili, ki bodo šli z njim na obrobja in v sredino umazanije. Pojdite tudi v politiko in se borite za pravičnost in za človeško dostojanstvo prav za najbolj revne. Vsi vi ste Cerkev. Poskrbite, da se bo ta Cerkev preobražala, da bo živa, da se bo pustila izzvati kriku brezpravnih, rotenju trpečih v stiskah in tistim, za katere nihče ne skrbi. Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu. S tem vam izročam to sijajno knjižico, da bi v vas zanetila ogenj. Vsak dan molim za vas. Molite tudi vi zame! (papež Frančišek)

O knjigi smo pisali v  Ognjišču, še preden je izšla. Marjetka Pezdir Kofol jo je predstavljala v oktobrski in novembrski številki letnika 2017 (rubrika Youcat) - in tudi v letošnjem letu bo Docat naš sopotnik.
Da bomo lažje razumeli, kaj družbeni nauk Cerkve je, ali je to kaj oprijemljivega, ali morda le eno novo cerkveno sporočilo, okrožnica ... ali je koristen samo za mlade, kako ga uporabiti v mladinskih skupinah,... si preberite v dveh člankih iz Ognjišča:

Docat - navodila za uporabo vere

Uporabi DOCAT pri verouku, v birmanski ali mladinski skupini

iz vsebine

Kaj pomeni Bog za naše delovanje?
Če je Bog začetnik vsega kozmosa, potem je On tudi merilo vsega, kar naj bo. Vse delovanje naj bi bilo umerjeno po njem in njegovem načrtu. V njem moremo spoznati, kaj je dobro delovanje. Na kratko rečeno: Bog je napisal DNA našega življenja. Kar Bog za nas in z nami želi, je norma in pravilo dobrega in pravičnega življenja. Kristjani delujejo solidarno, ker je Bog že prej z njimi ljubeče deloval.

Kako prav uporabljam medije?
Medije smiselno uporabljati je izziv za vsakega posameznika. Že pri klasičnih družbenih občilih (časopis, radio, televizija) se je treba odločiti, s čem se ukvarjati. Golo pasivno konzumiranje pogosto pušča za seboj »zasvojenca«, ki se počuti žalostnega in duševno praznega. Pri tem imajo starši, učitelji ali voditelji mladih posebno odgovornost: otrokom in mladini morajo biti s svojo obvladano uporabo medijev zgled in z mediji poznavalsko tako ravnati, da se bogatijo. Pri digitalnih medijih prihaja v ospredje še nov nivo odgovornosti: posebej pri družbenih omrežjih nisi več le pasivni prejemnik, ki sprejema, kar so drugi proizvedli, tiskali ali poslali. Vsak se lahko kadarkoli prične udejstvovati kot producent, lahko kaj všečka, komentira ali sam postavi na e-pošto, blogovski zapis, video ali fotografijo. S tem ima vsakdo primerljivo odgovornost kot vsak drug medijski producent.

Koliko svobode potrebuje človek?
Svoboda je temeljna vrednota. Biti svoboden in svobodno delovati je prapravica človeka. Le kjer svobodno odločam, nosim tudi polno odgovornost za svoje delovanje. Samo svoboden človek se lahko v ljubezni obrne k Bogu in mu odgovori. Samo v svobodi lahko ljudje oblikujejo družbeno in osebno življenje. Svoboda ljudi je vedno znova omejena s političnimi, družbenimi, finančnimi, pravnimi ali tudi kulturnimi okoliščinami. Velika nepravičnost je človeku vzeti svobodo ali mu jo nepravično omejiti; to prizadene njegovo dostojanstvo in ga ovira pri razvoju njegove osebe.

Zakaj Cerkev v celoti odklanja umetno prekinitev nosečnosti?
Vsak človek ima od spočetja naprej absolutne pravice in nedotakljivo osebno dostojanstvo. Zaradi tega je vsak umor embria moralno zavržno dejanje – ne glede, v kakšnih okoliščinah je bil otrok spočet, v kateri koli razvojni fazi se ta novi človek nahaja ali v kakršnem koli bolezenskem stanju se rodi. Embrio se ne razvije v človeka, marveč se razvija kot človek. Zatorej je hoteni splav v vsakem primeru nameren umor nedolžnega človeka. Dokler kristjani ne naredijo vsega, da bi stali ob strani ženam v konfliktnih situacijah in jim odločitev za njihovega otroka olajšali, deluje njihovo prizadevanje proti hotenemu splavu in kritični zakonodaji malo kredibilno. Materina pravica do svobode ne sme biti nikoli izigrana proti otrokovi pravici do življenja.

Katera načela obstajajo v katoliškem družbenem nauku?
Katoliški družbeni nauk pozna štiri načela:
načelo skupnega dobrega
načelo dostojanstva osebe (osebnost)
načelo solidarnosti
načelo subsidiarnosti
S temi štirimi načeli je mogoče zajeti celotno resničnost ljudi in jo v resnici pravično urediti. Zakaj ti principi veljajo? Najprej veljajo, ker so razumni. In drugič zato, ker izhajajo iz s pametjo razsvetljene krščanske vere. Kdor veruje, želi slediti Božjim zapovedim, še posebej → Glavni zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Kristjani se soočajo z vsakovrstnimi družbenimi problemi. Ne glede, ali gre za odnose med posamezniki, skupinami ali ljudstvi – v vseh primerih je mogoče s pomočjo štirih načel katoliškega družbenega nauka prepoznati, kaj je človeka vredno, kaj socialno in kaj pravično.

Katere vrednote so pomembne v družbenem nauku?
Tri vrednote so temeljne: resnica, svoboda, pravičnost. Vendar da človeško skupno življenje resnično uspe, potrebuje še ljubezen in usmiljenje. Tako pravi Tomaž Akvinski: »Pravičnost brez usmiljenja je okrutnost; usmiljenje brez pravičnosti pa je mati razkroja« (O Evangeliju po Mateju 5,2).

Kaj pomeni svoboda?
Biti svoboden – to dviguje človeka nad živali in ga v nekem pomenu naredi Bogu podobnega. Samo svoboden človek lahko prevzame odgovornost. Da je človek osebno svoboden, ga naredi enkratnega. V mejah možnosti naj bi bil vsak svoboden pri izbiri poklica in poklicanosti; ljudje lahko odidejo ali ostanejo, izberejo to ali ono pustijo. Ena izmed prapravic ljudi je, da brez utemeljenega razloga niso prikrajšani v naslednjih svobodah: ljudje morajo imeti svobodo izraziti svoje lastne verske, politične in kulturne predstave. Treba je imeti možnost svobodno izraziti svoje mnenje. Da se to lahko uresniči, je treba imeti pravni red, ki ljudem to svobodo zagotavlja in obvaruje pred stremljenjem drugih po svobodi. Tudi usmerjenost v skupno dobro lastnega teženja po svobodi mora biti vodeno s pravnimi okviri, s katerimi se lahko omeji tudi kakšno uničujoče stremljenje po svobodi.

Kaj je posebnega na družini?
Brezpogojno sem ljubljen – to je nenadomestljivo izkustvo, ki ga ljudje dobimo v dobri družini. Različne generacije živijo skupaj in doživljajo naklonjenost, solidarnost, dostojanstvo, nesebično zastavljanje sebe, pomoč in pravičnost. Vsak družinski član je od drugih priznan v svojem dostojanstvu, sprejet in spoštovan, ne da bi za to moral kaj storiti. Vsaka in vsak je ljubljen, tak, kakršen je. Posamezne osebe niso material za nekaj, marveč imajo smisel v sebi. Zato obstaja v družini življenjska kultura, kjer je vse ostalo samo po sebi razumljivo. Danes gre pogosto predvsem za to, kaj kdo zmore ali kaj (npr. denar) doprinese. Pogosto izstopa osredotočenost na materialno. To je mentaliteta, ki družine izziva in pogosto celo uniči.

Kaj naredi družina za posameznega človeka?
Doživeti družino je za posameznega človeka izjemno pomembno. V družini prvič doživi skupnost ljudi, ki mu po naravi prihajajo dobrohotno naproti in ga brez vsakega pridržka ljubijo ter priznavajo. V takšnem pozitivnem ozračju more vsak družinski član razvijati svoje sposobnosti in se pripraviti na soočenje z vsem, kar ga bo v življenju doletelo, ter si nabrati dovolj moči za to. Prav to želi vzgoja, ki sloni na krščanski podobi človeka. Posamezne osebe v družini sočasno doživijo, kaj pomeni prevzeti odgovornost, kajti družinski član ne more preprosto živeti le zase. Iz vsake vloge, pa naj bo starševska, starih staršev ali otrok, izhajajo vedno tudi obveznosti do drugih družinskih članov.

Sodi k zakonu tudi želja po otrocih?
Osnovno da. Kot zakon sodi k družini, tako sodi družina k zakonu. Oboje je usmerjeno eno na drugo. Poenostavljeno bi lahko rekli: »Nobene družine brez zakona in nobenega zakona brez družine.« Zakon je naravnan na družino, to pomeni, da je naravnan na spočetje, vzgojo otrok in življenje z njimi. Pari, ki se želijo poročiti, ne smejo zatorej od začetka zakona izključevati skupnih otrok. »Sta pripravljena sprejeti otroke, ki vama jih želi podariti Bog, in jih v duhu Kristusa in Cerkve vzgajati? « Na to vprašanje, ki ga postavi duhovnik, morata mladoporočenca pri poroki pritrdilno odgovoriti, šele nato moreta med seboj skleniti zakon.

Kakšen odnos obstaja med delom in poklicnim uspehom ter pravim ciljem človeškega življenja?
Delo spada k življenju, a ni življenje človeka. Obstaja bistvena razlika. Danes je zlasti v visoko razvitih deželah mnogo ljudi, za katere je videti, da živijo samo za svoje delo. Delo je zanje kot nekakšna zasvojenost, zato jih imenujejo deloholiki. Jezus je svaril pred tem, da bi postali v tem pomenu sužnji dela. Cilj človekovega življenja ni kopičenje denarja ali prizadevanjeza čast, marveč doseči večno življenje pri Bogu po molitvi, bogoslužju in dejavni ljubezni do bližnjega. Kolikor je človekovo delo podvrženo temu cilju, sodi h krščanskemu življenju. Kjer pa delo postane samo svoj cilj in zatemni dejanski cilj našega človeškega obstajanja, se pokaže njegova napačna vloga. Vendar morajo
nekateri ljudje opravljati več poklicev in trdo delati, da zmorejo preživeti svoje družine. Opravljajo služenje družini in to opravljajo v božjem smislu. ...

 pripravlja: Marko Čuk

Prvo otrokovo Sveto pismo je knjiga svetopisemskih zgodb, molitev in spominska knjiga s podatki o otrokovem prvem letu življenja. Posebno posrečene in privlačne so ilustracije, tako da bi ga lahko imenovali kar Sveto pismo v slikah. Priljubljene in dobro znane svetopisemske zgodbe so povedane s preprostimi besedami in zelo na kratko, velik poudarek pa je na prisrčnih ilustracijah, tako da si lahko otrok zgodbo hitro zapomni. V tem otrokovem prvem Svetem pismu je 25 svetopisemskih zgodb iz Stare zaveze in 60 iz Nove zaveze.
Krstno sveto pismo pa je tudi svojevrstna spominska knjiga, zelo osebna, saj lahko že na prvi strani (v okence) nalepite otrokovo sliko, napišete njegovo ime, kdo mu je knjigo podaril, kdaj je bil pri krstu ... Vse podatke spremlja tudi molitev, s katero se starši zahvaljujejo za čudež novega življenja in za skrivnost človeške ljubezni. Ko pa otrok odraste, lahko sam izpolni podatke na naslednjih straneh: napiše imena svojih staršev, naslov in s pomočjo staršev vstavi tudi podatke na družinskem drevesu, ter vpiše nekaj pomembnih dogodkov na poti njegove rasti in napredovanja. Na koncu knjige je še nekaj molitev, tistih najbolj preprostih, ki jih starši z otrokom molijo zjutraj in zvečer.
Pripravljeni sta dve različni izdaji, Sveto pismo za dečke (v modri barvi) in Sveto pismo za deklice (v roza barvi).

iz vsebine:

Nebeški Oče, Stvarnik vsega dobrega,
hvala ti za dar tega dragocenega otroka,
za čudež tega ljubega otroka,
za čudež novega življenja
in za skrivnost človeške ljubezni.

Otroci so blagoslov in dar
od Gospoda.
Psalm 127,3

Povabilo na svatbo
Marija je bila povabljena na svatbo in prišel je tudi Jezus ter nekaj njegovih prijateljev. Jezus je bil že mož. Marija je vedela, da mora opraviti posebno nalogo za Boga.
Na svatbi je kmalu zmanjkalo vina. Povabljenci so ostali brez pijače. Marija je šla k Jezusu.
»Vina nimajo,« je rekla. »Ali lahko kaj narediš? Sicer bo slavje pokvarjeno.«
»Napolnite vrče z vodo,« je Jezus mirno rekel strežnikom. »Napolnite jih do vrha, potem pa nesite pokušat tistemu, ki skrbi za slavje.«
»Kakšno presenečenje!« je rekel mož, ki je pokušal pijačo. »To je čudovito vino! To je najboljše vino!« Jezusovi prijatelji so strmeli. Jezus je spremenil vodo v vino – v res najboljše vino!

Pod tvoje varstvo pribežimo,
o sveta Božja Porodnica,
ne zavrzi naših prošenj
v naših potrebah,
temveč reši nas
vselej vseh nevarnosti,
o častitljiva in blagoslovljena Devica,
naša gospa, naša srednica,
naša besednica!
S svojim Sinom nas spravi,
svojemu Sinu nas priporoči,
svojemu Sinu nas izroči.

 Marko ČUK

Depresija je za mnoge poleg medicinske obravnave tudi bivanjska in duhovna preizkušnja. Anselm Grün nas vabi, da bi našli način, kako se tej bolezni približati z duhovne strani. Na pomoč pokliče svetopisemske zgodbe in z njimi vodi na pot ozdravitve. Odpira pomembna vprašanja: Kako se obnašati in kako postavljati meje? Ali je mogoče učinkovito pomagati? Pa ne samo to ... Anselmova novost pa je v tem, da sprašuje tudi o tem, kaj nam ima depresija povedati, kako in "kam" se lahko preobrazi ... Zelo pomembno je vprašanje: ali smem zaupati, da ima tudi moja depresija smisel, da me želi moja duša po tej poti usmeriti k moji lastni resnici?

iz vsebine

Pogled v Sveto pismo in duhovno tradicijo nam pokaže, da lahko tudi tam najdemo pomembne vidike o naravi depresije in o ravnanju z njo. Spodbuja nas, da si upamo resno sprejeti vso razpoložljivo medicinsko in psihološko pomoč, pa tudi duhovno obravnavanje depresije. Duhovno obravnavanje ne preskoči psihološke dimenzije. Vodi pa nas skoznjo. Vsaka bolezen ima tudi svojo duhovno plat. Depresija je vsekakor eden največjih izzivov za našo vero in našo duhovnost. Osvobaja nas iluzij o naši duhovni poti. Očiščuje našo samopodobo in našo podobo o Bogu.
Duhovna tradicija puščavskih očetov nam odpre oči za iluzijo, da bi lahko depresijo preprosto »odmolili «. Kadar religiozno pot izrabimo zgolj za bojno sredstvo proti bolezni, nas bo to vodilo še globlje v bolezen. Če pa bolezen vključimo v svojo duhovno pot, se spremeni in zelo pogosto je lahko tudi ozdravljena.
Puščavski očetje nam prepovedujejo pot duhovnih bližnjic, s katerimi bi najraje preskočili psihološke in medicinske vidike depresije. Meni je bilo srečanje s puščavskimi očeti v veliko pomoč, da sem med seboj povezal duhovne in psihološke metode. Kajti menihi v puščavi so se soočili s svojo resničnostjo in so na svoji duhovni poti vedno upoštevali tudi psihološka in medicinska znanja svojega časa. To je zame postalo izziv, da tudi danes pri ukvarjanju s telesnimi in psihičnimi obolenji upoštevam vse dimenzije. Včasih srečam ljudi, ki hočejo svojo depresijo ozdraviti zgolj duhovno, ker se nenazadnje bojijo, da bi se prepustili neki terapiji in bi tam spoznali resnico o sebi. Jezus nam pravi, da nas bo le resnica osvobodila (Jn 8,32). Potrebna je ponižnost, da se spustimo do dna depresije, se soočimo z boleznijo ter sprejmemo tudi psihološko in medicinsko pomoč, ki nam jo ponuja današnja znanost. Toda če to psihološko dimenzijo vzamemo resno, moramo vedno upoštevati tudi duhovno dimenzijo pri obravnavi depresije.
Pri tem ne gre za to, kaj bo doprineslo več pri zdravljenju: duhovna pot, zdravila ali psihoterapija. Vse tri poti skupaj lahko pomagajo depresivnemu človeku in prispevajo k njegovi ozdravitvi, pri čemer se vzajemno podpirajo in krepijo.
Sveto pismo in duhovna tradicija puščavskih očetov ter prvih cerkvenih očetov so nam pokazali možnosti zdravljenja in pomoči, s katerimi se lahko soočamo s svojo depresijo. Odločilno je, da do Boga ne moremo priti mimo depresije, ampak skoznjo. Pri tem smemo vedno tudi upati, da nas bo Bog osvobodil depresije. Toda osvoboditev se nikoli ne zgodi v smislu golega odvzema. Jezus v zgodbah o ozdravljenju bolnikom nikoli ne odvzame njihove bolezni kot nekakšen čarovnik. Nasprotno, sooči jih z boleznijo in z njihovo naravnanostjo do življenja. Lahko bi rekli: Jezus nas prisili, da si ogledamo svojo depresijo, da prepoznamo svoje življenjske vzorce, ki se izražajo v depresiji, ter predenj postavimo svojo resničnost, da bi se nas lahko dotaknil tam, kjer je v nas ključna točka ranjenosti. Če dovolimo, da se nas dotakne tam, kjer smo depresivni, lahko to spremeni našo bolezen.
Kajti narava depresije je tudi v tem, da jo skušamo skriti pred samimi seboj, pred drugimi in pred Bogom. Toda bolj kot jo skrivamo, močneje nas zalezuje. Le to, kar se odkrije, je lahko razsvetljeno in ozdravljeno. Tam, kjer dovolimo Jezusu, da se nas dotakne, in kjer imamo dovolj poguma, da sami pridemo v stik s seboj in svojo boleznijo, se lahko zgodi ozdravljenje.

S knjigo želim opogumiti bralce in bralke, da bi se soočili s svojo žalostjo, obupom in depresijo, si jih ogledali, se spravili z njimi, se povprašali o njihovem smislu ter se z depresijo predali Božji ljubezni in upanju, da bo Božja ljubezen sprostila okamenelost in s svojo lučjo razsvetlila notranjo temo. In tudi če se bo depresija spet vrnila, naj se ne počutijo kot nesposobneži, ampak naj se spravijo z njo. Če jim bo to uspelo, bodo s tem doprinesli tudi svoj delež k bolj človeškemu in usmiljenemu svetu. (Anselm Grün)

pripravlja Marko Čuk

Fabio Rosini nas v svoji novi knjigi vabi na osebno potovanje k duhovni in čustveni ozdravitvi. Svojo osebno pripoved o umetnosti ozdravitve začne z analizo poročila o krvotočni ženi iz Markovega evangelija, ki se Jezusa, vir ozdravitve, dotakne in mu po svoji ozdravitvi pove “vso resnico”. Na tem potovanju s tremi etapami – diagnostiko, ozdravitvijo in ohranjanjem zdravja – nas usmerja z vprašanji, na katera naj bi iskreno odgovorili pred Božjo usmiljeno ljubeznijo. Najbogatejši vir na poti pa je Rosinijeva življenjska zgodba – zlasti izkušnje z boleznijo, s katero se ta rimski duhovnik bori že veliko let.

Živeti zdravo pomeni ohranjati vero v besedo odrešenja, ki nam je bila oznanjena, vedno znova obrezovati svoje srce in se dotikati Kristusa, kadar nam je dana ta milost.

Rosinijeva knjiga je zelo praktičen pripomoček za očiščevanje srca, za urjenje v tišini, za poslušanje besede in za osebno pričevanje, ki more pritegniti sodobnega človeka. (Andrea Monda)

Če želimo ozdraveti, moramo najprej prepoznati bolezenske znake: zmote in strahove, zaradi katerih trpimo in povzročamo trpljenje drugim. Še bolj pomembno pa je poiskati njihove povzročitelje. Kmalu nam je tudi jasno, da so bile doslej naše terapije neučinkovite in celo škodljive in moramo – če želimo resnično ozdraveti – nehati živeti v utvarah in se zanašati samo na človeško pamet. Prepoznati moramo svoje malike (povezane z ugodjem, kopičenjem imetja, raznimi načrti, projekti, pričakovanji, tekmovalnostjo, družbenimi omrežji ...), v življenju razlikovati in ločevati dobro in slabo in zahrepeneti po ozdravitvi in osvoboditvi.

Kje se začne ozdravitev? Najprej je treba prisluhniti oznanilu o Jezusu, ki v nas vzbudi gorečo željo, da bi se ga dotaknili z vero in z njim vzpostavili osebni stik. Samo tako lahko iz njega izvabimo zdravilno moč oziroma Življenje, ki nas preraja. Naše slabosti niso nekaj, česar bi se morali znebiti, zakopati v zemljo …, ampak nekaj neprecenljivega, ker nas učijo ponižnosti in usmiljenja. Ozdravitev je nasprotje bolezenskega stanja: če smo prej zaradi hudičevih laži in prevar živeli v strahu ter obupovali nad seboj in svojo zgodovino, zdaj na svoje življenje gledamo z upanjem in hvaležnostjo. Zavedamo se Božje potrpežljivosti, usmiljenja in drugih milosti, ki so nas duhovno ozdravile. Če smo Bogu hvaležni za vse prejeto dobro, lahko ljudem povemo »vso resnico«.

Končni cilj tega potovanja pa je umetnost ohranjanja pridobljenega zdravja z zdravim načinom življenja, ki je v stalnem nadzorovanju samega sebe, prizadevanju za notranji mir in ponižnem sprejemanju svojih slabosti. Ozdravljeni bomo takrat, ko bomo na vse ljudi okoli sebe gledali z usmiljenjem in jih imeli za boljše od sebe; ko se ne bomo več imeli za nezmotljive in bomo lahko mirno priznali svoje napake; ko nas ne bo več strah zavrnitve in ne bomo več prosjačili za naklonjenost drugih, ker bomo vedeli, da je edini vir naše sreče Božja ljubezen.

Duhovno zdravje temelji na veri v odrešenje, v veselo novico, ki se je v vsakem od nas utelesila na svoj način; naša ozdravitev izvira iz luči, ki sveti v globini srca in razblinja uničujočo temo sugestij. Ta luč je Sveti Duh, ki nas odpira usmiljenju, ljubezni in zaupanju ter nas uči hoditi za Gospodom.

Knjiga Umetnost ozdravitve je povabilo na pot zdravega življenja … da bi sneli masko “dobrega kristjana” in sprejeli evangeljski izziv, ki od ljudi ne pričakuje udobne vere, ampak takšno, ki temelji na “osebnem odnosu”. Jezus se ne zadovolji s čudežem, ampak želi ozdravljeno ženo videti iz oči v oči. Na tem temelji tudi slog papeža Frančiška, ki opominja, da je bistvo krščanstva srečanje z Nekom, ki nam prihaja naproti, da bi nas objel ter tako ozdravil vseh ran; od nas pričakuje samo to, da mu svobodno in ustvarjalno odgovorimo.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Usmiljenje nam omogoča, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo in ne sprejemamo kot tiste, ki nas ogrožajo, kot tiste, ki jih je treba premagati ali se pred njimi varovati. Omogoča tudi, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo kot tiste, ki jih je treba sebično izkoristiti za doseganje svojih ciljev in uresničevanje svojih načrtov. Usmiljenje odpira oči in mehča srce, da v ljudeh okoli sebe spoznamo brate in sestre ter jih vzljubimo.
Pravzaprav usmiljenje pomaga, da stopimo iz brezdušne urejenosti, v kateri ima zadnjo besedo črka postave, ki se ne ozira ne na posameznika in ne na skupnost. Na ta način so delovali totalitarni sistemi preteklosti in tako delujejo še danes. Presunljivo je, da za njimi ostajajo samo žrtve, nešteto žrtev, oni pa gradijo svetlo bodočnost.
Taki lahko postanemo tudi mi, če naš odnos do človeka, do skupine, do skupnosti, do cerkvenega občestva in do družbe ne sloni na usmiljenju.
Hodimo po žrtvah in mislimo, da služimo Bogu in ga slavimo.
Na to temeljno potezo naše krščanske drže nas ves čas svojega papeževanja opozarja papež Frančišek. Pred nami je knjiga njegovih misli in razmišljanj, ki nosi pomenljiv naslov: Cerkev, hiša usmiljenja. Kako močno je povabilo, da moramo kristjani po Jezusovem zgledu živeti usmiljenje in na ta način Cerkev spreminjati v dom, v katerem sicer spoštujemo vse, kar vanj prinašajo nauk, zapovedi in zakoniki, zadnjo besedo pa ima vedno zgled dobrega in usmiljenega Očeta.
Knjiga je bila napisana za izredno sveto leto usmiljenja (2015-2016), vendar pa smo takrat prosili in molili, da mora usmiljenje postati naša vsakdanja drža. Če je to uresničljivo, potem bo usmiljenje postalo naše osnovno bogoslužje, in bomo tako v polnosti deležni sadov izrednega svetega leta usmiljenja, s katerim je želel sveti oče Frančišek prebuditi kristjane in celotno Cerkev, da bi skupaj z Jezusom postala ena sama nenehna molitev in prošnja pred Očetom: »Oče, odpusti jim.«

Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti proces spreobrnjenja, izhod in pot, ki jo Frančišek do onemoglosti priporoča vsem: začenši pri duhovnikih, »združenih, da bi mazilili«, poklicanih, da bi sprejemali in služili, spodbujenih, naj se ne bojijo isti do meja in obrobij življenja, tja, kjer so ubogi, obrobni, zadnji.
Pozornost do ubogih – gmotno, duhovno ali človeško ubogih – se ne rojeva predvsem iz dejstva, da pomenijo težave v gospodarskem ali družbenem ali pastoralnem smislu, temveč iz temeljne zavesti, da jim je Bog-Ljubezen, ki je postal ubog med ubogimi, v svojem življenju in poslanstvu zagotovil posebno mesto. »Revna Cerkev za reveže« je torej za papeža Frančiška temeljno vodilo, ki usmerja in v evangeljskem pomenu opredeljuje izbiro uboštva in službo ubogim. V tem nadaljuje občudovanja vredno zgodovino cerkvene dobrodelnosti, ki je bila stoletja orodje osvobajanja, vključevanja in napredovanja revežev v zvezi s svobodo in Kristusovo ljubeznijo. Le-ta ne naklanja samo resnične, trajne in velikodušne solidarnosti, temveč si tudi dejavno prizadeva za pospeševanje osebnega dostojanstva, zasledovanja pravičnosti in vzpostavljanja omike, ki naj bi se po pravici ponašala s pridevnikom »človeška«, »humana«.
Tu se Frančiškovo gledanje na Cerkev in dušno pastirstvo neizogibno ujema z njegovo zamislijo o človeku in družbi. Njegov kleni nagovor vleče vzporednice in se povezuje z drugim; neposredni in močni nagovor pretrese zavest, da bi zadel »okamenelo« srce družbe, zaprte pred kulturo srečanja in dobrega, kar je nujno za bratstvo in mirno življenje. Dokler namreč ne padejo idoli, ki jih imenujemo moč, denar, pokvarjenost, stremuštvo, samoljubje, vsegliharstvo, skratka »duh sveta«, je nemogoče napredovati v zaželeni smeri boljšega sveta.
Vse te do danes pogosto ponovljene misli, ki jih s široko in učinkovito sintezo osvetljuje tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, kažejo na ravnanje, ki ga je treba opustiti, in na pastoralne naloge, ki jih je treba vzeti za prednostno obzorje cerkvenega dela. Papež je v tem prizadevanju s svojo besedo in zgledom predtekmovalec, ki narekuje vedno hitrejši ritem hoje po tej poti. Želi nam dopovedati, da pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade ali se zaplete v kakšen neprijeten dogodek. Od tod njegovi neprestani pozivi, da se je treba znebiti okorelosti in otrdelosti, licemerstva in  pomanjkljivosti, ki spodkopavajo verodostojnost krščanskega pričevanja, hkrati pa tudi njegova trdna odločenost po preoblikovanju in prenovi cerkvenih struktur, da bi postale primernejše za cilje, ki jih morajo zasledovati, in naloge, ki jih morajo opravljati. V bistvu gre za očiščenje, prenovo in poživitev cerkvenega življenja, za cerkveno in pastoralno razsodnost, kar vse bo Cerkvi pomagalo zopet najti bistvo misijonskega poslanstva, ožarjeno s Svetim Duhom in s priprošnjo Marije, matere evangelizacije.

Znebiti se posvetnega duha
Ko sem za praznik sv. Frančiška obiskal Assisi, so se časopisi in druga sredstva obveščanja prepustili domišljiji. »Papež gre slačit Cerkev!« »Kaj bo snel s Cerkve?« »Slekel bo škofe, kardinale, samega sebe.« Da, bila je lepa priložnost, da povabim Cerkev, naj se sleče. Toda Cerkev smo mi vsi!
Vsi! Od prvega krščenca naprej, vsi smo Cerkev, in vsi moramo stopati za Jezusom, ki je prehodil pot slačenja. On sam. Postal je suženj, služabnik; ponižan je hotel biti do križa. In če želimo biti kristjani, tudi za nas ni druge poti. Ne bi mogli narediti krščanstva nekoliko bolj človeškega – pravijo – brez križa, brez Jezusa, ne da bi se slekli? Tako bi postali sladki kristjani, kakor torta, kakor slaščice!
Zelo lepo, a ne bi bili pravi kristjani! Morda bo kdo rekel: »Kaj pa naj Cerkev sleče, česa naj se znebi?« Danes se mora znebiti zelo hude nevarnosti, ki grozi vsakemu kristjanu, prav vsem – posvetnosti. Kristjan ne sme živeti v sožitju s posvetnim duhom. Posvetnost vodi v nečimrnost, objestnost, oholost. To je malik, ne Bog. Malik je! In malikovalstvo je najhujši greh!
Ko mediji govorijo o Cerkvi, mislijo, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Ne, Cerkev smo, kakor sem dejal, mi vi. In vsi mi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki nasprotuje duhu blagrov, duhu, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Posvetnost nam škodi. Zelo žalostno je srečati posvetnega kristjana, ki prisega na trdnost, ki mu jo zagotavlja vera, in hkrati na tisto, ki mu jo daje svet. Ni mogoče sedeti na dveh stolih. Cerkev – vsi mi – mora sleči posvetnost, ki jo vodi v nečimrnost in oholost, kar je malikovanje. Jezus sam nam je rekel: »Ne morete služiti dvema gospodarjema: ali služite Bogu ali pa denarju« (prim. Mt 6,24). V denarju je ves ta posvetni duh; denar, nečimrnost, oholost, pot ... ne moremo ...  žalostno je z eno roko brisati, kar z drugo pišemo.
Evangelij je evangelij! Bog je en sam! Jezus je postal naš služabnik in za posvetnega duha tu ni prostora. Danes sem z vami. Veliko vas je sleklo ta divji svet, ki ne ponuja dela, ki ne pomaga; ki se ne zmeni za otroke po svetu, ki umirajo od lakote; ki se ne zmeni za to, da številne družine nimajo kaj jesti, nimajo priložnosti, da bi zaslužile za hrano; ki se ne zmeni, da morajo tolikeri bežati pred suženjstvom, lakoto in si z begom iskati svobodo.
Kako hudo je gledati, ko srečajo smrt, kakor se je pogosto dogajalo na Lampedusi. To počne duh posvetnosti.
Naravnost smešno je, če kristjan – pravi kristjan –, če duhovnik, redovnica, škof, kardinal, papež želi stopiti na pot te posvetnosti. To je morilsko obnašanje. Duhovna posvetnost ubija! Ubija duha! Ubija človeka! Ubija Cerkev!

pripravlja Marko Čuk

Avguštin

Izprijen, častihlepen in prevzeten,
ujétnik greha in strasti temine,
telesno srečen, v duši poln praznine,
spoznal je, da je v bistvu strahopeten.

A zbral je moč in slekel plašč posveten;
v spokojnosti Gospodove bližine
postal je vrč duhovne zapuščine,
v globôkosti duha prav neverjeten.

Spremeni nas, o Bog, po svojem Sinu
in daj nam v Tvoji milosti živeti,
preteklost grešna naj bledi v spominu.

Pomagaj odločitev nam sprejeti,
tako kot si pomagal Avguštinu,
prvaku med cerkvenimi očeti.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 25.

Dvanajstletni Angelo iz sedmega razreda jih je že veliko ušpičil, na šoli se govori samo o njem in njegovih podvigih ... Nekoč pa gre v svoji želji, da bi bil hudoben, predaleč: hudo ga polomi in doživi kruto izkušnjo ... Zato mora preživeti določeno obdobje v poboljševalnem domu na podeželju, ki ga vodi duhovnik, oče Costantin. ... Angelo je sprva zelo nejevoljen in besen na duhovnika, ki jim govori o radosti, potrpljenju in sreči, ... on pa hoče biti še naprej hudoben in vsak dan skrbi za kondicijo: razdira gnezda, muči kuščarje, vsaj malo škode hoče povzročiti, da ga le ne bi imeli za  pridnega ... Obnašanje očeta Costantina pa Angelu iz dneva v dan daje misliti, in počasi mora priznati, da ima zelo pozitiven vpliv na te mlade ljudi, ki živijo v popravnem domu ... odkriva pa tudi, da zelo vpliva tudi nanj saj počasi usiha tudi njegova hudobija ... želi si biti nekdo drug, drugačen in sposoben.

Pripoved je tekoča, jezik je sodoben blizu mladim. Zgodba je realistična in brez moraliziranja kljub tegobam odraščanja ustvarja pozitivni pogled na svet.

iz vsebine

Stvari niso vedno take, kot se nam zdijo. Včasih ljudje nosijo skrivnosti. Te so včasih nedolžne, včasih grozljive. Nicolova skrivnost je bila grozljiva. Povedal mi jo je nekega sobotnega popoldneva, ko je rosilo in je bila ozka cesta, ki je sekala polja, vlažna od dežja. Bil sem na vrtu. Bil sem sam in to je bilo dobro, a ker sem se dolgočasil, sem začel ciljati zvon na vrhu zvonika. Nabral sem nekaj kamnov in ga skušal zadeti. Že petkrat mi ga je uspelo zadeti, ko je k meni pritekel Nicola, me zgrabil za zapestje in rekel, naj neham.
Nato sva se drug poleg drugega usedla na stole, ki so bili pod stebriščem, in se pričela pogovarjati. Rosenje je dajalo pravo ozračje najinemu pogovoru.
Prižgal sem cigareto in dvakrat potegnil. Nato sem jo podal Nicoli, a je odkimal in jo tako odklonil.
Pripovedoval mi je o času, ko je živel v mestu, v problematični četrti. Tam je bil nekdo, ki so se ga vsi bali. Dovolj je bilo že samo izreči njegovo ime, da so glasovi na ulicah potihnili. Sonce je potemnelo in listje je začelo odpadati.
Povedal je, da se je njegov oče temu tipu zoperstavil. Že nekaj dni ga ni bilo domov, vendar to ni skrbelo nikogar v njegovi četrti. Življenje je pač teklo naprej z vso svojo pestrostjo. Njegova mati je prejela sporočilo, da mora h kanalu za hišo, če želi ponovno videti svojega moža. Med pripovedovanjem je Nicola vstal in pričel hoditi sem ter tja pod stebriščem, med mizico in stolom, težko je dihal skozi nos, kakor bi imel v njem zataknjen kamenček.

pripravlja Marko Čuk