iz knjige YOUCAT za otroke Katoliški katekizem za otroke in starše, 240 strani, 17,5 x 22,5 cm, integralna vezava, barvne fotografije in grafika

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 19,90 €

Ali poznamo dvanajst dejstev o Bogu? Morda vsaj kakšnega... Kako bi odgovorili na vprašanje kdo je Jezus Kristus, kaj pomeni ta beseda, je Jezus Kristus res Bog, kaj pomeni, da je Jezus Kristus Gospod ...

Drugo dejstvo se glasi: Verujem v .... Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega

Jezus Kristus je Božji Sin.
Pred 2000 leti je prišel na svet kot dojenček v Betlehemu.
Bog sam je postal človek. To je bil največji čudež na svetu. Jezus je bil resnično človek: kot dojenčka so ga morali previjati; kričal je kot drugi dojenčki, ko je bil lačen.
Utrudil se je med igro; zeblo ga je, ko je bilo mrzlo, in potil se je, ko je bilo vroče. Pa vendar je bil Jezus drugačen od vseh ljudi pred in za njim.

Skoraj vsi so mislili, da je Jezus čisto običajen človek. Toda ko je Jezus začel učiti, ko je zdravil hrome, slepe in gluhe ljudi in celo mrtve obujal nazaj k življenju, so začutili, da je v Njem med nas prišel Bog.
Toda celo Jezusovi prijatelji so šele po vstajenju v celoti razumeli, da je Božji Sin in resnični Bog.

So Oče, Jezus Kristus in Sveti Duh trije različni bogovi?
Ne. Obstaja le en Bog, en Bog v treh osebah. Bog ni osamljen, ampak je sam v sebi skupnost: Oče, Sin in Sveti Duh. To skrivnost imenujemo Sveta Trojica.
Šele po Jezusu vemo, da je Bog troedini Bog. Jezus Kristus sam je človek in Bog.
In vendar je govoril s svojim Očetom, z Bogom. Pri tem ni šlo za samogovor. In obljubil nam je prihod Svetega Duha, ki je prav tako Bog kot Oče in kot Sin.

→ Zame je Jezus moj Bog, Jezus moje življenje, Jezus moja edina ljubezen, Jezus v vsem moje vse, Jezus moj, eden in edini. Jezus, ljubim te iz vsega srca, z vso svojo dušo. (sv. Terezija iz Kalkute, 1910–1997)

→ Brez Jezusa Kristusa ne vemo niti, kaj je naše življenje, niti, kaj je naša smrt, niti, kaj je Bog, niti kaj smo mi sami. (Blaise Pascal, 1623–1662, francoski filozof)

→ »Rojen je Rešenik! ...« Tako se zaključi najbolj poznana božična pesem na svetu: Sveta noč … (24. 12. 1818 jo je prvič izvajal župnik Joseph Mohr (1792–1848) v Avstriji).

→ Izgubil sem srce za tega Jezusa iz Nazareta, ki je bil križan pred 1900 leti; vse svoje življenje se trudim, da bi mu postal podoben. (blaženi Charles de Foucauld, 1858–1916)

(se nadaljuje)

YOUCAT za otroke - primerno darilo za prvo sveto obhajilo
Najodločilnejši kraj posredovanja vere ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. - ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, ... in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

 pripravlja: Marko Čuk

Vrstica za spomin
V kartonski knjigi z ročajem je dvaindvajset (22) zgodb, enajst jih je iz stare zaveze, trinajst pa iz nove. Najprej nam avtor razloži, kako naj ravnamo, da bi si otroci svetopisemske vrstice lažje zapomnili. Vsako zgodbo nam najprej predstavi živahna ilustracija, ki pomaga pri lažjem razumevanju in pomnjenju zgodbe. Na drugi strani je najprej vrstica, ki si jo morajo otroci čimbolj vtisniti v spomin (Vrstica za spomin), jo povezati s sliko ... spodaj pa je še kratek del zgodbe iz Svetega pisma in povabilo, da si zgodbo v celoti preberemo iz Svetega pisma. Priporočilo: starši, ki bodo otrokom brali te vrstice za spomin, naj zgodbe sami poiščejo v Svetem pismu. Morda je najboljša izbira prav naše Kratko Sveto pismo s slikami, kjer je vsebina celotnega Svetega pisma prirejena za otroke.  (pri naši založbi so izšle še nekatere druge izdaje SP in zgodb - poiščite v spletni knjigarni)

iz vsebine

Zgodbe iz te knjige so osnova naše vere. Zato je prav, da jih otroku večkrat preberemo, da si jih bo vtisnil v spomin. To je najprej zgodba o stvarjenju, potem Noetova zgodba o vesoljnem potopu, pa Abrahamova odločitev in Božji načrti ... izvemo, kako je Bog pomagal Mojzesu ... Samuel je odgovoril na klic, David je zaupal v Boga, ki mu daje moč, , prav tako Elija ... Daniel je strah pred levi premagal z molitvijo, Jonu je Gospod pokazal, da ne  bo nikoli nikogar zapustil ...V drugem delu so zgodbe o Jezusvem delovanju: kako je Jezus pomiril vihar (pri Bogu je vse mogoče), obudil mrtvo deklico, kako ima rad otroke (Bog je ljubezen), uči nas, naj se ravnamo po zgledu usmiljenega Samarijana (storite drugim kar hočete, da bi storili vam) ... Zahej se spreobrne (bodite med seboj dobrosrčni in usmiljeni) ... Jezus prihaja v Jeruzalem in pred trpljenjem mu izkažejo hvalo in čast ... učencem umivga noge on nas je prvi ljubil) Jezus  hoče izpolniti Božjo voljo, v uri stiske prosi Očeta za pomoč ... Jezus umrje za nas ... toda tretji dan je spet z nami ... vse do konca sveta in apostoli pričujejo zanj in razširijo veselo sporočilo po vsem svetu ...

Kako si zapomnimo vrstice Svetega pisma:
Na glas preberemo vrstico s te strani ali iz Svetega pisma.
Vsebino vrstice pojasnimo s spodnjim odlomkom iz Svetega pisma in s sliko na levi strani.
Razložimo vsako važno besedo.
Vrstico še enkrat ponovimo.
Ponovimo vrstico večkrat na teden.
Svetopisemski odlomek je zelo pomemben, da si otrok vrstico vtisne v spomin, zato ga preberimo pred vrstico
in za njo.

 pripravlja Marko Čuk

V današnjem evangeliju se srečamo s Samarijanko (dodatna maša 3. postnega tedna - leto B), ki jo sicer srečamo letu A beremo na tretjo postno nedeljo (leto A) se srečamo s Samarijanko. Nekateri berejo evangelij po Janezu 4,1–42, mnogi pa samo do verza 26, v katerem se Jezus razkrije Samarijanki kot tisti, ki ga je v svojem hrepenenju vedno iskala: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« (Jn 4,26).
Umetniki so dojeli, da so ženske scene pri Janezu vedno povezane z ljubeznijo. V odnosu, v kakršnem sta Jezus in žena, prikazujejo erotični naboj tega prizora. Jezus sede na vodnjak in se začne pogovarjati s Samarijanko. Prelomi z judovskimi predsodki proti Samarijanom in pravili, ki so določala odnos med moškim in žensko. Od judovskega moškega, predvsem od rabina, kakršen je bil Jezus, je bila zahtevana stroga zadržanost naproti ženski, on pa se teh predpisov ne drži. Z ženo govori popolnoma svobodno, pogovor začneta s konkretno temo o črpanju vode, toda hitro preideta na živo vodo, ki se nenehno pretaka po nas. Jezus v ženi prebudi zanimanje za to vodo, ki je nikoli ne zmanjka in se pretaka po nas samih, zato ga prosi: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn 4,15). Po tej prošnji pa Jezus izzove ženo: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« (Jn 4,16). Zdi se, da bo ta izziv prekinil pogovor, saj ni logične povezave z ženino prošnjo. Toda Jezus vedno bolj usmerja ženino hrepenenje na ljubezen, ki je kot izvir, ki nikoli ne presahne. Ko mu odgovori, da nima moža, ji Jezus reče: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« (Jn 4,17). Od vode preusmeri Jezus pogovor na ljubezen. Toda šest mož ni izpolnilo ženinega hrepenenja po resnični ljubezni. Šest je število nepopolnosti in vsakdana:

• Na svatbi v Kani je bilo šest vrčev vode, ki jih je Jezus spremenil v vino. Sedmi vrč pa se odpre, ko Jezus na križu odpre svoje srce in razlije svojo ljubezen na vse ljudi.
• Žena je imela šest mož, ki pa niso mogli potešiti njenega hrepenenja po ljubezni. Jezus je sedmi mož, ki ima srce in ki svoje srce odpre za nas na križu. Iz njegovega prebodenega srca tečeta kri in voda, podoba Božje ljubezni, ki izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni.

Od ljubezni do moža se njun pogovor naenkrat preusmeri na temo čaščenja. Zdi se, da je tudi zdaj prišlo do prekinitve pogovora, toda v resnici sodijo te tri teme skupaj:

• Voda, ki pogasi mojo žejo, me privede do notranjega vira ljubezni.
• Pri ljubezni najprej pomislimo na ljubezen med moškim in žensko.
• Toda naša ljubezen je popolna šele takrat, ko častimo Boga, ko v molitvi pozabimo sami nase. Čaščenje je predanost Bogu, tu je predanost v ljubezni popolna.

V človeški ljubezni doživljamo izpolnitev in razočaranje, očaranost in ranjenost. Tako tudi naša človeška ljubezen kaže pot do Božje ljubezni, ki šele izpolni naše najgloblje hrepenenje po ljubezni. Toda tudi ta Božja ljubezen potrebuje izkustvo človeške ljubezni, sicer postane bleda in brez strasti. Erotični pogovor med Jezusom in Samarijanko pripelje oba do vrhunca duhovnosti, ki je predanost v čaščenju.
Cerkev je na ta odlomek o Samarijanki vedno gledala kot na evangelij krsta:

• Krščeni smo z vodo, ki nas ne samo očisti, ampak nas še bolj poveže z notranjim virom Svetega Duha.
• Podarja nam zaupanje, da se ne bomo izsušili, da ne bomo preutrujeni, ker črpamo iz neizčrpnega Božjega vira.

Prav v našem času, ko so premnogi ljudje izčrpani, ker zajemajo iz kalnih virov, je ta odlomek zelo aktualen. Krščene ljudi bi rad spomnil, naj črpajo iz notranjega vira, iz vira Svetega Duha, ki deluje v nas: »Voda, katero mu bom dal, (bo) postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,14). Če pijemo to vodo, se ne utrudimo. Toda krstna voda, v katero se ‘potopimo’, nam pokaže, da lahko iz tega notranjega vira črpamo le, če najprej umremo, če odvržemo svojo staro identiteto. Kaj pomeni to danes za nas? Notranjega vira ne moremo koristiti, kadar bi se nam zahotelo. Ta izvir deluje takrat, ko odmremo za svoj Jaz, ko svoj Ego potopimo in lahko izplavamo kot novi ljudje, ljudje, ki zaupajo Bogu, ne pa merilom tega sveta – uspehu in neuspehu, bogastvu in revščini, priznanju in odklonitvi.

Osebne vaje
Tiho sedi in prav počasi izdihuj. Svoje dihanje poveži z Jezusovo molitvijo:

• Pri vdihu naj se v tvoje srce izlijejo besede »Gospod Jezus Kristus«.
• Pri izdihu si predstavljaj, kako te prošnja »Usmili se me!« popelje skozi vse skrbi in strahove, skozi ves nemir in površnost na dno tvoje duše. Tam izvira notranji vir Svetega Duha.
• Predstavljaj si, da se sveža voda iz tega vira pretaka skozi tvojo dušo in tvoje telo. Tako se boš počutil osvežen in napolnjen z novo močjo. Izginil bo strah pred izčrpanostjo in za to ti ni treba nič storiti. V tebi se vse pretaka in počutiš se resnično živ.

iz knjige A. Grun, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Ko življenje poganja korenine
in ko upanje poganja cvetove,
ko ljubezen rodi sadove
in na zemlji raste mir,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

Ko lepa beseda prekine molk
in se v trpljenju oglasi pesem,
ko dobri kruh poteši lakoto
in bistra voda pogasi žejo,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

Ko se nam Bog prikaže kot človek
in ko Otrok postane Kralj,
ko nas zvestoba med seboj poveže
in ko se ljudje ljubimo med seboj,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

Ko svetel dan prežene noč
in se mrzel led na soncu topi,
ko nam prijazna luč kaže pot
in vse strahove prepodi,
tedaj se je nebo dotaknilo zemlje
in naša zemlja je začutila nebesa.

R. Backer, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2019),105.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk

kuharica

Kuharica s. Vendeline se je v preteklosti priljubila kuharjem in gospodinjam, saj odraža bogastvo in raznolikost slovenske kuhinje. Njena preprostost in bogastvo jo priporočata tudi danes tistim, ki že znajo kuhati in tistim, ki bi se te ‘umetnosti’ radi naučili. Knjigo smo ponatisnili pri Ognjišču ... zdaj je spet z nami ob štedilniku največja učiteljica slovenske kuhinje s priljubljeno knjigo (kuharico) ... Po tavanju in iskanju med tujimi lonci se vračamo domov k prehrani, ki izhaja z naših vrtov, naših kuharskih receptov in našega okusa. Slovenci imamo izvirno kuhinjo, ki nas ohranja čile in zdrave.

Recepte, zbrane v knjigi, spremlja jasna razlaga in slika za sliko, ki nam olajšajo pripravo jedi. Edina prava prehrana za ljudi na tem koščku vesolja. Odprimo kuharico s. Vendeline, jo postavimo na pult k ognjišču in z ljubeznijo pristavimo lonec.

Za vse nas in za zmeraj ostaja naša učiteljica s. Vendelina.

Kuhanje se marsikomu zdi vsakdanje opravilo, od katerega smo odvisni, saj brez hrane ne moremo živeti. Toda kuhanje je tudi nekaj več, saj je vsak obed tudi srečanje. Vsak narod ima svoje značilne jedi. Tudi Slovenci.

Edvina Novak, urednica kuharic sestre Vendeline (in mnogih drugih) ... poudarja, da smo Slovenci lahko ponosni na svojo kuhinjo. V pogovoru za Ognjišče je najprej spregovorila o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino (za izdajo prve knjige Kuharica sestre Vendelina (slovenska meščanska kuhinja):

S. Vendelina je imela v Repnjah pod Šmarno goro kuharske tečaje, ki so bili dobro obiskani. ...ko sem ustanovila svojo založbo, sem menila, da moram najti eno dobro avtorico in šla sem do s. Vendeline. Toda ona ni hotela niti slišati za knjigo.  ... Trikrat sem jo obiskala in ob njej je bila s. Nikolina, še mlada, nekakšna njena pripravnica, ki jo je spodbujala: »Pa dajte, zakaj pa ne bi izdali!«
Potem sem ji predlagala, da ne bo ona pisala, ampak ji bom pomagala in bom knjigo jaz uredila. Ona je bila strokovnjakinja za kuhanje, a seveda knjig ni pisala. Končno je pristala. In začelo se je sodelovanje. Da, začeli sva sodelovati in kar sedem let sem hodila k njej in sad tega so knjige, ki sem jih omenila, in one, ki so sledile. Prišla sem k njej. Imela je kupe papirjev z recepti, ogromno jih je znala na pamet. Pogovarjali sva se, kako bi kakšno stvar posodobila. Toliko let sem pripravljala knjige kuharic in kuhala, da sem vedela, če recept ‘drži’, če se po njem da skuhati. . Šlo je za dolgo trajajoče delo. V Repnje sem hodila z računalnikom. Običajno dvakrat na teden. Sestavljali sva jedilnike. Predelala sem jih. Morala sem paziti, da se recepti ne ponavljajo … Zelo lepo sva sodelovali.

Zakaj se je odločila še za izdajo druge kuharice Zmeraj sestra Vendelina, ki smo jo zdaj ponatisnili pri Ognjišču in jo tu predstavljamo?

Prva kuharica je bila zelo debela in brez slik. Ljudje so jo zelo lepo sprejeli. Zato sem potem predlagala, da naredimo kuharico za mlade, ki imajo radi slike in ki hočejo ‘videti’. Odbrala sem recepte, nato smo vse morali fotografirati. Pripravo rib je sicer prepustila meni, njej, rojeni Dolenjki priprava rib ni ravno dišala.

Sestra. Vendelina (Marija Ilc) se je rodila leta 1916 v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic.

celoten pogovor z Edvino Novak, urednico kuharic, si lahko preberete v Ognjišču:
RUSTJA, Božo. Edvina Novak: Tudi kuhinja nas je oblikovala kot narod (Gost meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 8-13.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Posvetimo še še zadnji vrstici speva o stvarjenju človeka.
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.«


Ena od lastnosti “vsakega jaza” je moškost ali ženskost. Vsak od nas se rodi kot moški ali kot ženska. Ta danost, ki jo prejmemo ob spočetju, ima svoje posebnosti in vzajemnosti. Človeško življenje je sad srečanja moškega in ženske. Kdor to srečanje zanika, zanika življenje samo.

Vsak moški in ženska morata razumeti, da sta njuna moškost in ženskost posledica Božje odločitve in ‘vodni žig’ njune lepote. Bog ima moške in ženske lastnosti. Moški je Bogu podoben zaradi svoje moškosti, ženska pa zaradi ženskosti.
Moškost in ženskost sta poklica, ki ju razumemo samo v vzajemnem odnosu. Zgornja svetopisemska vrstica me kliče, da sprejmem moškost kot pustolovščino.

Ženske, ki so že po naravi bolj ponotranjene od moških, imajo globoko spoštovanje do življenja, začenši s spolnostjo. Veliko moških je do življenja neobčutljivih, žensk pa zelo malo, ker ga dobesedno nosijo v sebi.

Kakšen bi bil svet, če bi ženske izgubile ljubezen do življenja in ne bi več hotele rojevati otrok? Sploh ga ne bi bilo! In če bi jim zmanjkalo nežnosti do otrok in mož, kje bi jo ti lahko našli? Žensko srce je zmožno neskončne potrpežljivosti in neštetih drobnih pozornosti.
Ženske so po naravi bolj intuitivne, nežne, potrpežljive, skrbne, zveste in vztrajne od moških, ki pa so po drugi strani bolj zagnani, ustvarjalni, inovativni, zaščitniški in še marsikaj.
A tudi ženska lepota je lahko samo površinska in dekorativna, ki nič ne koristi, če je vir samovšečnosti.

Moža in ženo pa je ustvaril za odnos in združitev. Lahko rečemo, da jima je v gene zapisal ‘poročenost’. Kot rečeno, je človeško spočetje sad združitve moškega in ženske.
Če zgoraj omenjenih čudovitih reči ne počnemo kot “poročeni”, postanejo nerodovitne ali celo nevarne. Poročenost in združitev nista le za zakonce, temveč za vse. Vsako stvar lahko delam predano, kot bi bil z njo poročen, ali pa nezainteresirano. Pravimo, da je človek, ki je popolnoma predan svoji službi ali neki ideji, z njima “poročen”.

Kadar nekdo vstopi v zakon, se sozakoncu bodisi preda ali pa ne. Poročiti se pomeni vzeti zakon in vse, kar k njemu sodi, za svoje, ne pa se držati na varni razdalji. Nekateri zakonci skupaj živijo že desetletja, a se nikoli niso resnično predali drug drugemu. Živijo kot “mož ali žena”, ne pa kot “mož in žena”.

Bog nas je torej poklical k poročenosti oziroma vzajemnosti. Drugim se lahko posvetimo, se z njimi zbližamo in združimo, ali pa jim ne pustimo blizu in sebično ohranjamo svojo neodvisnost in nedotakljivost. Taka dejanja nimajo nobene vrednosti.

Vsako človeško dejanje, ki ni odprto ljubezni in občestvenosti, je prazno in lažno. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo "po malem" brali na spletu ... da bi tako morda bolj začutili "žejo po duhovnem razločevanju" ... in iz dneva v dan tudi "okus Božjega delovanja".  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo "užitno" (s primeri iz življenja) predstavi to "težko" vsebino ... kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje... S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige DRAGOCENO DARILO ZGODB ... 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava;

* * *  Prelistajte    * * *  Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €; s kartico zvestobe: 6,21 €

 
Post želi izprazniti naše srce slabih in nebistvenih stvari, da ga potem lahko napolnimo z dobrimi in z bistvenimi. Očistiti moramo dušo, da zahrepenimo po dostojanstvu, za katero nas je ustvaril Bog.

Posti se pri sodbi drugih,
raje skušaj odkriti Kristusa, ki v njih živi.

Posti se v besedah, ki ranijo,
napolni se s stavki, ki zdravijo.

Posti se nezadovoljstva,
napolni se z blagostjo.

Posti se nestrpnosti,
napolni se s potrpežljivostjo.

Posti se črnogledosti,
napolni se s krščanskim upanjem.

Posti se morečih skrbi,
napolni se z zaupanjem v Boga.

Posti se pritoževanja,
napolni se s hvaležnostjo.

Posti se pritiskov, ki te tlačijo,
napolni se z molitvijo, ki te dviga.

Posti se zamere,
napolni se z odpuščanjem.

Posti se samozadostnosti,
napolni se z odprtostjo za druge.

Posti se omejenosti zaradi svojih skrbi,
zavzemi se za širjenje Božjega kraljestva.

Posti se brezupa,
napolni se z vzpodbudo vere.

Posti se praznih misli,
napolni se resnic, ki vodijo k svetosti.

Posti se vsega, kar te oddaljuje od Jezusa,
napolni se z vsem, kar te z njim zbližuje.

Dragoceno darilo zgodb, 105.

pripravlja in izbira Marko Čuk

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« {Mt 27,46)
Misel je vzeta iz Matejevega in Markovega evangelija: »Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eli, Eli, lemá sabahtáni? « to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46; Mr 15,34). Te besede nam pomagajo v naši zapuščenosti ali ko nas kdo zapusti. Ta prastrah vsi poznamo. Vsakemu od nas umirajo ljudje, ki nam veliko pomenijo. Pogosto pa nas zapuščajo tudi ljudje, ki se odvrnejo od nas. Jezusova zapuščenost vodi v globoko zaupanje, da je Bog z njim in da bo v Božjem objemu tudi ob smrti, in v gotovost, da bo njegova smrt, v kateri je do konca vztrajal v svoji ljubezni, postala odrešitev za človeštvo.
Kljub vsemu zaupanju, da nam bo Jezus ob koncu prišel naproti, kakor moli v tem psalmu, pa moramo tudi sami razmišljati ob tem kriku zapuščenosti. Če se je tudi sam Jezus v tistih trenutkih na križu počutil zapuščenega in je v tej notranji stiski glasno klical svojega Očeta, potem vabi s tem tudi nas, da svojo zapuščenost prepoznavamo oin o njej razmišljamo:

• Pogosto se zgodi, da nas ljudje pustijo na cedilu. Ravno takrat, ko bi jih potrebovali, se umaknejo.
• Bojimo se, da bi nas zapustili ljubljeni ljudje. Naš prijatelj, naš zakonec bi nas lahko zapustil.
• Starši so nas pustili same, ko smo bili v največji stiski.
• Ali nas je zapustil oče, ki se je ločil od družine.
• Pa mati, ki je mnogo prezgodaj umrla

Takšni in podobni strahovi se venomer porajajo v nas. Psihologija govori o tem, da vsak od nas nosi v sebi zapuščenega otroka, ki zakriči takrat, ko nas postane strah, da bi nas kdo zapustil. Pogosto ta otrok zakriči že takrat, ko gre za vsakdanje slovo. Mnogi ljudje se s slovesom ne morejo soočiti, saj takoj začutijo v sebi zapuščenega otroka. Zato se slovesom izogibajo, čeprav s tem ne morejo potolažiti tega otroka v sebi. Z zapuščenim otrokom v sebi se moramo soočiti in ga izročiti zapuščenemu Jezusu. Le tako se lahko potolaži(mo). Jezusov krik nas opogumlja, da se soočimo s strahom v sebi:

• Njegova lastna zapuščenost, ki se v molitvi spreminja v zaupanje, bi naj tudi naš strah spremenila v gotovost, da nas Bog nikoli ne zapusti.
• Jezusova molitev pa nas tudi opominja, da se sami prav tako ne smemo zapustiti. Včasih bežimo pred seboj, ker ne zmoremo prenašati bolečine slovesa.
• Toda kdor beži pred tem, se še veliko bolj boji, da ga bodo drugi zapustili. Občutek ima, da ga je zapustil še Bog, da ne pomaga, ko se vse zgrinja nadenj, ko neozdravljivo zboli, ko niti poklicno niti osebno ne gre več nikamor, ko vse grozi, da se bo končalo v slepi ulici ...

Samo če zberemo pogum, da v svoji tožbi kričimo k Bogu, se bo naša zapuščenost spremenila in z Jezusom bomo lahko izpovedali: »Moja hvalnica je v velikem zboru./. .. / Ubogi bodo jedli in se nasitili, hvalili bodo Gospoda tisti, ki
ga iščejo; naj vam oživi srce za vedno.« (Ps 22,26-27).

Osebne vaje:
Premisli, kdaj si bil zapuščen kot otrok.

• Kdaj si občutil bolečino, da si zapuščen - ob smrti svojega očeta ali matere, ob ločitvi svojih staršev, ob selitvi v starosti, ko si pravkar našel prijatelje?
• Ali si moral v bolnišnico kot otrok in si se tam počutil zapuščenega?
• Ali pa si kot majhen otrok pogosto kričal in te nihče ni potolažil?
• Kako se počutiš ob slovesu? Če je bil dopust lep, se zmoreš od kraja, prijateljev, ki so bili s teboj, lepo posloviti?
• Kako pa ti gre na kak lep večer? Ali dolgo odlagaš slovo?
• Ali če se moraš preseliti v drugo mesto, se resnično posloviš od ljudi? Ali pa se delaš, kot da slovesa ne bo?

Ponovno prekrižaj roke na prsih in objemi zapuščenega otroka v sebi. Predstavljaj si, da je ta zapuščeni otrok v tebi ves v bolečinah. Obrni se k njemu in mu reci: »Ne bom te več zapustil. Pri tebi bom ostal.« In
potem si predstavljaj, da Jezus v svoji zapuščenosti objame zapuščenega otroka v tebi, da je s teboj, te razume in tvojo zapuščenost spremeni v občutek varnosti

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk