Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

V tem jesenskem času, ko se bliža zima, postaja svet tišji. Vse okoli nas izgublja barve in bledi. Mrazi nas. Manj smo razpoloženiu za različno pohajkovanje in glasni hrup. Mnogo rajhe in lažje kot v drugih letnih časih se zadržujemo doma in tudi v samoti. Zdi se, kot bi svet postal sramežljivejši in kakor da bi izgubil pogum za samopotrjevanje, za trdno prepričanje in ponos na svojo moč in življenje. (...)

Ta čas nam je dan, da zmoremo premagovatri melanholijo, sami sebi tiho in vztrajno dopovedovati, kar nam govori naša vera. To je čas, da besedo vere potrdimo: verujem v večnost Boga, ki prihaja v naš čas, v moj čas. Pod utrujajočimi vzponi in padci življenja že skrito raste življenje, ki ne pozna več smrti

(se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Dobri Bog,
rad pojem adventne pesmi
in poslušam besede preroških obljub.
Toda včasih gredo pesmi in besede mimo mene
in se me ne dotaknejo.
Daj, da bodo tvoje besede vstopile v moje srce
in ga bodo odprle miru, ki si ga ti obljubil,
ljubezni, ki jo ti prinašaš na svet,
odrešenju, ki ga ti podarjaš
in modrosti, ki se od tebe razliva na nas.
Obljube prerokov nam slikajo boljši svet.
Včasih se mi zdi, da gre na svetu vse narobe.
Močni izkoriščajo šibke
in vedno več ljudi je v težavah.
Daj, da ne bom obupal nad tem svetom.
Podari mi vero, da ga ti držiš
s svojo dobrotno roko in nas nisi pozabil.
Hočem trdno zaupati vate,
hočem verjeti, da svetu pripravljaš
prihodnost v miru.
Daj, da vidim tvoje delovanje na tem našem svetu,
da bom lahko še trdneje veroval.

Adventni čas naj bo čas odrešenja za našo družbo.
Sveče, prižgane na adventnem vencu,
naj ožarjajo tudi brezbrižna srca.
Pošlji svojo tolažbo obupujočim.
Tvoj mir in tvoja pravičnost
naj vzcvetita na naši zemlji,
po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

molitev Poslušam tvoje obljube je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Misli upanja za adventni in božični čas.

Potrebujemo advent, da se naučimo adventno živeti – da se iz pustolovščine adventa kaj naučimo za pustolovščino življenja. Potrebujemo konkretni praznik, potrebujemo te tedne, da se vedno znova uvajamo v takšno življenjsko držo in naravnanost. (Andrea Schwarz)

Andrea Schwarz (1955) je nemška socialna pedagoginja, zaposlena kot svetovalka, dejavna tudi pri pastoralni službi škofije Osnabruck, je iskana predavateljica in predvsem plodna pisateljica. Po vsem svetu jo poznajo po njenih knjigah z duhovno vsebino in je trenutno ena najbolj branih avtoric duhovne literature. V pričujoči knjigi Moj resnični božič nas vodi skozi adventni in božični čas do svetih treh kraljev. Ker je božič čisto poseben praznik in ima v resnici malo skupnega s stresnimi nakupi, bitko za parkirne prostore ... z romantičnim razpoloženjem, ki ga pričarajo osvetljene mestne ulice ... pesmi ki prihajajo iz zvočnikov ...Resnični božič je v resnici veliko več. Je Bog, ki stopa k človeku. K vsakemu človeku, saj Jezus ne dela izjem. (...)

Končuje se november, mesec ko se mešajo različna melanholična občutja: malo žalosti, manj svetlobe, krajši dnevi ... več sivine. Toda ti novembrski dnevi imajo posebno nalogo - so nekakšna lekcija za življenje (ki niso vedno lepe, ljubke in prijetne, saj v življenju ne sije vedno sonce. Tu so žalost, strah, osamljenost, bolezen in smrt. Te lekcije se moramo naučiti - kdo se je ne nauči, obsedi, ne napreduje ...

Potrebujemo temo in žalost, da zrastemo.

Temne ćase svojega življenja doživljamo kot neprijetne - in takoj jih razumemo kot krizo. Toda ti časi so nujne faze življenja, v katerih je treba nekaj predelati, v katerih mora v nas nekaj zrasti in dozoreti. (...) Temni časi so namreč prehod iz enega v drugo. Nočejo nam povedati, da "nič ne gre", ampak nam govorijo da "tako ne gre več in se začenja nekaj novega". November nam pokaže časnost vsega, kar je zemeljsko in nas usmerja v to, kar je edino pomembno. Vse zemeljsko mine, je samo začasno. Kaj pa je to, kar ostane? Kaj nas vodi  skiozi vse vzpone in padce življenja?

November razgali vse, kar naša družba, reklame in TV pogosto prikazujejo kot sila pomembno. Vse to pa je minljivo. In prav november nas sooča z minljivostjo življenja, usmerja k Bogu: sporočilo naše vere lahko svojo svetlobo resnično izžareva šele na tako temnem ozadju.

Usmiljenje Boga, ki svojemu sinu nu prizanesel s temo - ne s solzami, trpljenjem, celo s smrtjo ne - za vse tiste, ki iščejo samo sončne dni, verjetno ne pomeni veliko. Kdor pa sprejme november, ker sprejema resnično življenje, zna Božje usmiljenje prav ceniti. In šele tako dobijo sveče adventnega venca svoj smisel.

Prižgari svečo v temi - in pustiti, da ta svetloba raste - ker nam Bog naše teme ne odvzame, ampak pride sam k nam. (se nadaljuje)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Ko je Bog ustvaril drevesa, je vsako vrsto hotel na poseben način obdarovati. Najprej pa se je Stvarnik hotel prepričati, kateremu drevesu bo kakšen dar najbolj koristil. Dejal jim je: »Želim, da bedite in stražite zemljo sedem dni.«
Mlada drevesa je pomembna naloga, ki jim je bila zaupana, tako vznemirila, da so prvo noč zlahka ostala budna. Drugo noč že ni bilo več tako preprosto in proti jutru jih je nekaj zadremalo. Tretjo noč so se drevesa začela med seboj pogovarjati, da ne bi zaspala. Kljub temu je bilo to za nekatera pretežko. Še več jih je omagalo četrto noč. Sedmo noč so budne dočakale le smreka, bor, jelka, cipresa, cedra in lovor.
»Lepo ste vztrajali!« jih je pohvalil Stvarnik. »Obdaril vas bom s tem, da vam nikoli ne bodo odpadli listi in iglice, ampak boste vedno zeleni. Stražili in varovali boste gozd. Ko se zdi pozimi vse mrtvo, bodo druga drevesa našla zavetje med vašimi vejami.«
Od takrat vsa drevesa in grmi izgubijo liste in pred zimo zaspijo, zimzelena drevesa pa ostanejo budna. Tako so zgled čuječnosti v zimski zaspanosti, svežine v sivini. Zimzelena drevesa nam govorijo: vse okrog nas je zaspano, utrujeno in onemoglo, mi pa nenehno pričujemo, da bedimo in čakamo.
Adventne vence spletamo iz zimzelenih vejic. Te zelene vejice nam govorijo: kristjan mora biti čuječ, ko drugi spijo, in prinašati božjo svežino v sivo vsakdanjost.

zgodba Čuječe pričakovati Gospoda je iz knjige Zgodbe za advent in božič, str. 11.

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja Marko Čuk

Skrivaj je pot do Kristusa iskala,
čeprav sta oče, mati ji branila,
a njuni volji ni se pokorila,
prejela moč je v Njem in ni se bala.

Ker kljub prepovedi je verovála,
v zastraženi sta stolp jo zaklenila,
kasneje mučila in umorila,
da kot mučenka v Bogu je zaspala.

Na sveto Barbaro, kristjan, pomisli,
takrat ko od Boga se oddaljuješ,
življenje svoje spet čim prej osmisli.

Saj vse, kar na tem svetu potrebuješ,
je stik z Gospodom in zato premisli,
če ljubiš Ga in če Ga res spoštuješ.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 27.

Adventni in božični čas imata svojo čarobnost in lepoto. Za kristjane je to čas poglobljenega verskega življenja, za krščanske družine pa tudi priložnost za druženje in skupno molitev. V knjižici Družinsko bogoslužje za adventni in božični čas je več bogoslužij, od najbolj preprostih, do nekoliko zahtevnejših, od adventa, preko Božiča do Novega leta. Obenem so v njej tudi predlogi, kako naj se krščanske družine pripravijo na praznike in praznovanje v našem, "sodobnem" času.

iz vsebine

PRIPRAVA PRED PRVO ADVENTNO NEDELJO
V tednu pred prvo adventno nedeljo pripravimo družinski adventni venček. Posvetimo mu dovolj časa, da bo za nas pomemben. Majhni, predšolski otroci in tisti iz prvih razredov devetletke pa sploh morajo biti zraven pri izdelavi venčka.
Ne bi bilo prav, da bi venček kupili, bolje je, da ga pripravimo sami glede na prostor, kjer se bomo v adventu ob njem zbirali.
Dogovorimo se, kdaj bomo imeli to skupno slavje. Izkušnje kažejo, da je najbolje vsak dan ob istem času. Slavja ne smemo nikoli začeti, ne da bi se nanj lepo pripravili.
Zlasti pa ne sme biti izpeljano površno, češ, »samo da je nekaj«.
Pomembno je, kako začnemo! Zato poskrbimo za:
- vzdušje tišine,
- tih pogovor in dogovor o poteku slavja
(bomo kaj zapeli? brali? kdo (ne otroci!) bo prižgal in kdo pogasil svečko?),
Človekova sreča je odvisna od pričakovanja, otroška pa sploh! Slavljenje adventnega in božičnega časa razodeva, ali naši dnevi, tedni in leta minevajo v potrošniški sivini ali jih živimo v žaru pričakovanja.
Tih pogovor o poteku slavja je prav tako pomemben kot samo slavje (upoštevati moramo: število navzočih, starost otrok, morebiten obisk – tudi tak, ki nima stika s krščanstvom, pa mu predlagamo, naj se nam pridruži, posluša, morda
ugasne svečo).
Zmoremo!
Kdor še ni imel družinskih slavij, naj se ne ustraši. Ne prepuščajmo se nemoči ali zadregi zaradi stiske s časom ali zaradi občutka notranje praznine, da slavij ne bi izpeljali.
Če adventnega in božičnega časa ne bomo obogatili tudi s slavjem, bodo siromašni vsi časi našega življenja.
Koliko časa?
Vrednost slavja ni v njegovi dolžini, ampak v miru, zbranosti in ubranem pričakovanju vstopa Božjega v naše življenje. To je smisel slavja.
Morda se bomo pri slavju omejili samo na bistveno, npr. na prižiganje ustreznega števila svečk in na molitev Angel Gospodov. Samo naj bo izpeljano obredno, se pravi, mirno, slovesno in sproščeno.

Poleg adventnega venca so adventna (in božična) znamenja, na katera moramo misliti pravočasno in jih pripraviti, zlasti mah, drevesce ali zimzelena veja, sveče in električna svetila, predvsem pa jaslične figure.
Manjši ko so otroci, bolj naj bo postavljanje jaslic skupno delo vse družine.

pripravlja: Marko Čuk

Slikanica pripoveduje o otroškem pričakovanju sv. Miklavža in sporoča, da je obisk sv. Miklavža najlepši dan v letu tudi zato, ker nas spomni, da sta dobrota in ljubezen najvažnejši v našem življenju. Zato sta bila glavna junaka zgodbe Peter in Miha zelo pridna, ker sta čakala na najčudovitejši dan v letu – prihod svetega Miklavža. Prisrčna zgodba ... za otroke in starše.

o vsebini:

Učiteljica Kristina malčkom pripoveduje o sv. Miklavžu, ki pride vsako leto v noči na 6. december ... in prinaša pridnim otrokom igrače.

Peter je zelo zaskrbljen in sprašuje, če je res, da ne dobiš darila, če nisi priden. Učiteljica ga potolaži ... toda sošolec Luka med odmorom pospravlja,  zbira papirčke in jih meče v koš ...

Tudi Peter sklene, da bo naredil vse, da bo Miklavž videl njegovo pridnost in prizadevanje ... tako zelo, da se spreta, kdo bo pobral več papirčkov...

Ko pride Miklavž v šolo, otroci dobijo darila, toda Peter je neučakan, in doma venomer sprašuje, kdaj bo prišel Miklavž domov ... starejši brat Miha ga nje že sit ... Kdaj ... kdaj ... bo čas za sv. Miklavža ....

pripravlja: Marko Čuk

Nekoč je živel mogočen kralj, najmogočnejši v svojem času. To je bil čas, ko so ljudje še vedeli, kje so nebeška vrata.
Kralj je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti, a hotel je priti še do najpomembnejšega: hotel je najti ključe, ki odpirajo nebeška vrata. Toda nihče mu ni mogel ustreči.
Kralj je porabil velik del svojega ogromnega premoženja, da je plačeval ljudi, ki so raziskovali vse kotičke zemlje, da bi našli tiste tako zaželene ključe. Toda vse zaman! Svoje poslance je napotil v najbolj odročne kraje, a brezuspešno.
Tako je nekega dne kralj prijezdil na konju pred vrata. Stegnil je pest proti angelom, ki so jih stražili, in jim zaklical: »Ne bom imel miru, dokler ne pridem do ključev, ki odpirajo ta vrata!«
Eden od angelov je pogledal kralja in mu dejal: »Na zemlji je na tisoče ključev, s katerimi lahko odpreš nebeška vrata. Cvetijo prav pod nogami ljudi, ljudje pa jih teptajo. Tudi ti jih lahko najdeš, če jih boš znal iskati. Tebi so namenjeni trije. Če jih boš našel, boš lahko odprl nebeška vrata.«Kralj je razjahal konja in nemudoma začel iskati ključe. Več let je natančno pregledoval tla pod svojimi nogami, a noben ključ ni tam vzcvetel.
Ko se je nekega dne sprehajal, se je skoraj spotaknil ob revno in skoraj suho drevesce. V letih, ko je iskal ključe nebes, je postal manj ošaben in bolj pozoren na male stvari. Vzel je drevesce domov. Izkopal je jamo, vanjo nasul rahlo zemljo in posadil drevesce ter skrbel zanj.
Nekdo, ki je šel mimo in ga je opazoval, mu je rekel: »Ne muči se s tem ničvrednim drevescem. Tudi če ga rešiš, si prestar, da bi lahko počival v njegovi senci ali užival njegove sadove!«
»Nekega dne se bo le kdo tu usedel in blagroval senco tega drevesa in njegove sadove. Torej bo malo blagroval tudi mene,« je odvrnil kralj. »Že sedaj sem lahko srečen.«
V tistem trenutku je zagledal prvi ključ. Bil je prav pod njegovo desno nogo in zdelo se je, da je pognal iz zemlje. Bil je ključ iz nenavadne kovine: zelen kot smaragd.
Minilo je še nekaj časa. Kralj je še naprej iskal. Nekega zimskega popoldneva, med hudo nevihto, je zagledal razcapano in boso dekletce, ki se je treslo ob starih mestnih vratih. Kralj se je ustavil, vzel plašč in z njim ogrnil deklico. Potem jo je dvignil v naročje in jo odnesel v svojo palačo. Sam ji je pripravil toplo jed in poiskal primerna oblačila.
In tisti trenutek je zagledal pod svojo levo nogo drugi ključ. Tudi ta je bil skovan iz posebne kovine in bil rdeč kakor rubin.
Minilo je še nekaj let. Kralj je postal star in utrujen romar. Težko je hodil, opiraje se na palico, a ni nehal iskati ključa, ki mu je še manjkal.
Neke noči je prispel v majhno mesto na Vzhodu. Iskal je prostor, kjer bi se odpočil, tedaj je njegovo pozornost pritegnil nenavaden vrvež ljudi. Presenečen je zagledal sprevod, ki se je vil iz mesta.
»Kam gredo sedaj, ko bo že skoraj polnoč?« se je spraševal kralj. Šel je za njimi. Prišel je do revne barake, ki je služila za hlev. Ljudje, ki so hodili hitreje kot on, so se že vračali v mesto, ko je on komaj prispel do hleva. Pri medli svetlobi bakle je ugledal mlado mamo, ki je zibala svojega otroka. Tisti trenutek je otrok odprl oči. Ostarelega kralja je tisti pogled prevzel in prvič v življenju je pred nekom pokleknil. Njegovo srce pa je napolnilo veselje, kajti pred njim je kakor iz nič vzcvetel tretji ključ. Čisto zlat ključ.
Našel je vse tri ključe in zdaj je lahko odprl nebeška vrata.
⨳⨳⨳
Kralj v naši zgodbi je našel ključe nebeškega kraljestva, ne z bogastvom, močjo ali oblastjo, ampak tedaj, ko je začel zares živeti vero, upanje in ljubezen, ki jih predstavljajo zlat, zelen in rdeč ključ.
Vsi mi bi radi našli nebeške ključe, rešitev najpomembnejših vprašanj. Vsi nosimo v sebi željo, da bi našli Boga.
Prvo vprašanje, ki ga je Jezus postavil dvema učencema Janeza Krstnika, ki sta hodila za njim, je: »Koga iščeta?« Božič nam govori, da je Jezus prišel bivat na našo zemljo in da ga bo našel, kdor ga iskreno išče.
Iskati pomeni biti na poti, hoditi nekemu cilju naproti. Iskanje je vedno dejanje zaupanja in poguma. Zato malo ljudi zares išče ključe nebes. Iskati pomeni tudi napor, moč volje, ceno, ki jo je treba plačati, kot se je zgodilo kralju v naši zgodbi. ‘Iskati Boga’ pomeni predvsem posvečati pozornost temu, kar je majhno, šibko in skrito. Božič nas hoče naučiti, da so prav te stopinje tiste, ki nas vodijo k Bogu.
Mnogi ne zmorejo najti Boga, ki za večino naših sodobnikov ostaja neznanec. »Med vami stoji on, ki ga ne poznate,« nas opozarja Janez Krstnik.
Zato, ker iščejo na napačen način ali ga sploh ne iščejo.

zgodba Trije nebeški ključi je iz knjižice Božična devetdnevnica v zgodbah, Ognjišče 2012, 19 ... objavljena pa je tudi v knjigi  Zgodbe za advent in božič, str. 22. ...

Knjiga želi približati vsebino božičnega praznika in pomagati v pripravi nanj. Potrošniški način življenja, tudi potrošniški ‘val’ pred božičem, hitenje in plitvost sodobne družbe nas odvračata od poglobljenega praznovanja.
V knjigi so zgodbe, molitve in drugi sestavki, ki nam bodo pomagali da bo advent res čas priprave na praznik Gospodovega rojstva in da ga bomo res doživeto praznovali. Vodila nas bo vse do praznika Gospodovega razglašenja (Svetih treh kraljev), da se bo božično sporočilo vtisnilo in ga bomo ohranili v svojem srcu.

pripravlja MČ