Prva knjiga v zbirki Zgodbe za dušo. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku. Naslovi poglavij kažejo na raznovrstnost vsebine: Odnos do drugega; Tebe iščem – verske vsebine; Skupaj – družbeno življenje; Pomemben je človek – vrednote osebe. Knjigo bogatijo tudi misli in molitve iz del duhovnega pisatelja H. Nouwena. 8. izdaja priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga doživela.

To je knjiga, ki nas uči, kako
- premagovati sovraštvo, strah, nezaupanje vase, neodločnost, samopomilovanje, nezadovoljstvo, osamljenost, zasvojenost, vztrajanje pri svojem, pohlep, nasprotje med teorijo in prakso, prelaganje odgovornosti na druge
- odkriti za kaj si poklican, Božjo voljo, Kristusa v bratih, moč v skupnosti, ustvarjalnost, da pomoč drugemu prinaša srečo, da bogastvo ni vse,
- razvijati svoje talente in sposobnosti, prijateljske odnose,
- iskati Boga, pot, znanje, natančnost, lotiti se stvari na prvem koncu, na pravi način
- videti v stvareh bistvo, imeti dober odnos do stvari, živeti sedanji trenutek,
- biti potrpežljiv, ne postavljati drugih v lastne kalupe,

iz vsebine

ena zgodba;

Pohlepni Teo
Teo je bil pohlepen človek. Nikoli mu ni bilo dovolj denarja in stvari. S sosedi se je stalno prepiral zaradi tega. Nekega dne je eden njegovih sovražnikov sklenil, da ga bo uničil. Zvijačno mu je poklonil zlato ribico v stekleni posodi. Rekel mu je: »Teo, ko bo ta ribica zrasla do naravne velikosti in poginila naravne smrti, se bo spremenila v čisto zlato. Postal boš bogat bolj, kot si kdajkoli sanjal.« Nenasiten pohlep je Tea tako prevzel, da je verjel v zgodbo o zlati ribici. Pa ne samo to, bil je zelo vesel in hvaležen svojim sovražnikom. Ribico je nesel domov in jo imel v majhni posodi. Skrbno jo je hranil in, kakor si je želel, je ribica rasla in rasla dokler ni bila prevelika za posodo. Veliko je porabil, da je zgradil ribnik za ribico, potem pa še majhno jezerce. Ves čas je sanjal o dnevu, ko bo dobil zlato. Čez več let je vse svoje dneve zapravil s krmljenjem ribice, ki je še vedno rasla. Želel si je, da bi že poginila, da bi postal bogat. Končno je Teo obubožan in star umrl prej kot ribica.

vprašanja za pogovor
1. Ali pomeni denar blagoslov ali prekletstvo? Zakaj?
2. Ali je denar nevaren? Katere so njegove nevarnosti?
3. Ali more biti pohlepen človek srečen?
4. Kaj je korenina vsega zla: denar ali poželjivost?
5. Je denar za srečno življenje potreben?
6. Je denar za srečno življenje dovolj?
7. Zakaj Jezus pravi, da je težko bogatim priti v nebeško kraljestvo?
8. Ali nauk Svetega pisma nasprotuje denarju? V kakšnem smislu?
9. Ali drži, da je denar idol (malik) sodobnega človeka?
10. Kaj misliš: Je pravilo, da so ljudje pohlepni zaradi denarja? Kaj so posledice tega?

kaj se iz zgodbe naučimo
1. Marsikdo med nami je podoben Teu. Žrtvujemo najboljše, kar imamo (čas, ljubezen in prijateljstvo), ker želimo doseči dobrine, ki jih ne bomo nikoli dosegli.
2. Sreča ni v tem, da si želimo, česar nimamo,

še eno razmišljanje

Besede in tišina
Nedavno sem vozil skozi Los Angeles in kmalu doživel veliko presenečenje: vozil sem skozi obsežen slovar. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bile besede, ki so želele obrniti pozornost mojih oči s ceste. Govorile so: »Uporabljaj me, vzemi me, kupi me, pij me, dotakni se me, poljubi me, spi z menoj.« Kdo bi v takem svetu ohranil spoštovanje do besed? Vse to mi govori, da so besede, vključno z mojimi, izgubile svojo ustvarjalno moč. Njihovo neskončno množenje je povzročilo, da smo izgubili zaupanje v besede in pogosto mislimo: “To so samo besede!” Učitelji govorijo učencem po šest, dvanajst, osemnajst in včasih po štiriindvajset let. Toda študentje pogosto iz izkušnje čutijo: “To so samo besede.” Pridigarji pridigajo teden za tednom in leto za letom. Toda njihovi župljani ostanejo enaki in pogosto mislijo: »To so samo besede.« Politiki, gospodarstveniki, ajatolahi in papeži govorijo in izražajo svoja mnenja, ko je potrebno in ko ni, toda tisti, ki jih poslušajo, govorijo: »To so samo besede, še eno razvedrilo.« Posledica tega je, da beseda ne opravlja svoje glavne naloge, ki je povezovanje. Beseda ne sporoča več, ne ustvarja več skupnosti in zato ne prinaša življenja. Beseda nič več ne ustvarja zaupnega okolja, v katerem bi ljudje lahko srečali drug drugega in tako gradili skupnost. (Henry Nouwen, Pot srca)

Marko ČUK

Neža

Vsa blaga, krotka, nežna, polna vere
obljúbila je Kristusu devištvo,
zamenjala brezskrbno je deklištvo
za rosno žrtvovanje brez primere.

Čeprav je vedela za zle namere,
ni kazala strahu in mučeništvo
pogumno spremenila je v svetništvo,
nezmožna boja, v zmage tisočere.

Nedolžno Jagnje naj naš strah zakrije,
lovimo svoj pogum v nebeško mrežo,
naj okrepi nas, kar nas ne ubije.

Vzljubímo križ in vso njegovo težo,
ko zdi se, da nam zadnja ura bije,
pomislimo na hrabro sveto Nežo.

 OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 159. (RAZPRODANO)

Oktobra leta 2016 je izšla že osma izdaja "drobnih zgodb" (druge knjige iz zbirke Zgodbe za dušo, ki se je prvič "zgodila" pred dvajsetimi leti) - od leta 2000, ko je izšla prva izdaja, je med ljudmi že okoli 20.000 izvodov te "drobne" knjige.

V prvi "ponudbi" bralcem jo je marca leta 2000 njihov "zbiratelj" in prevajalec Božo Rustja takole predstavil: Knjige zgodb (tri izdaje Zgodb za dušo, Zgodne in prilike  ...) so bralci lepo sprejeli. Tudi zato se je založba Ognjišče odločila za izdajo knjige Drobne zgodbe za dušo. V njej so zbrane drobne, kratke zgodbe, iz različnih časovnih obdobij in civilizacij, ki največkrat na duhovit način odkrivajo globoke življenjske resnice in nam pomagajo odgovarjati na življenjska vprašanja, s katerimi se soočamo, zlasti kadar se znajdemo v stiski. To kažejo tudi naslovi poglavij: Skupaj na poti; Če na poti zgrešim?; Navade in dela na poti; Ovire na poti; Pot k Bogu; Moja pot ima cilj..." ... Tudi kardinal Franc Rode je o knjigi zapisal, da je njen slog prijeten, da je "polna iskrivih misli z globokim sporočilom". Po mnenju Berte Golob so kratke zgodbe "pravšnje za današnjega človeka" ... In knjiga je bila res takoj uspešnica - v letu 2000 so izšle tri izdaje - v dobrem letu je bilo prodanih več kot 8.000 izvodov ... Veliko lepih odzivov je bilo na te kratke, slikovite in zgovorne zgodbe, pa na "komentarje" iz Svetega pisma in drugih duhovnih pisateljev, ki jih spremljajo ... Vsekakor lahko po skoraj dvajsetih letih rečemo, da se v knjigi skriva priljubljena in koristna vsebina ... zato naj drobne zgodbe še naprej iščejo prijatelje med ljudmi ...

iz vsebine

KAMENČKI SREČE
Aron je bil ribič. Živel je na bregu reke. Nekega večera se je po napornem delu vračal domov z napol zaprtimi očmi in sanjaril, kaj bo storil, ko bo postal bogat. Kmalu je z nogo zadel ob usnjen mošnjiček. Zazdelo se mu je, da je poln kamenčkov. Odsotno je pobral mošnjiček in začel metati kamenčke v vodo. »Ko bom bogat,« si je govoril, »bom imel veliko hišo.« In vrgel je kamenček. Nato je vrgel drugega rekoč: »Imel bom služabnike, vino in izbrane jedi.«
Tako je sanjaril, dokler mu ni ostal samo še en kamenček. Aron ga je držal v roki, nanj je posvetil žarek, da se je zasvetil. Uvidel je, da je dragocen dragulj in da je zmetal proč veliko bogastvo, ko je sanjaril o namišljenem bogastvu v prihodnosti.

Pravi kristjan je človek, ki ni zagledan v zvezde, ampak je trdno zasidran v zemlji. In sredi življenja prepoznava Božjo navzočnost.

GRADITI ZA PRIHODNOST
Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. »Uporabljaj le najžlahtnejše gradivo in delo zaupaj le najboljšim
mojstrom! Nič naj ti ne bo predrago!« Rekel je še, da gre na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne. Tesar je spoznal v naročilu veliko priložnost. Skoparil je pri gradivu, delo je zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabše plačeval, njihove napake pa prekril z oblogami ali barvami, in kjerkoli se je dalo, je stene skrajšal ali zožil.
Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ in rekel: »Držal sem se tvojih navodil in zgradil sem tako hišo, kakršno, si mi naročil.«
»Vesel sem,« je rekel bogataš, vrnil ključe graditelju in dejal: »Tu imaš ključe. Tvoji so. To hišo sem dal graditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«
V prihodnjih letih je tesar vidno obžaloval, ker je tako ogoljufal samega sebe. »Ko bi bil vedel,« si je govoril, »da hišo gradim zase!«

»Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12)

VSAK DAN ŽIVETI
Zgodba pripoveduje o človeku, ki se je odpravil na romanje, da bi srečal svetega puščavnika in ga vprašal za nasvet. Ko ga je srečal, ga je vprašal: »Če bi ti ostal samo en dan življenja, kako bi ga preživel?«
Stari puščavnik se je pogladil po dolgi beli bradi in odgovoril: »Hm, najprej bi zmolil jutranjo molitev... Potem bi si pripravil čaj ter se odpravil zalivat vrt. Potem bi se najbrž odpravil obiskat soseda Janeza... Najbrž bi potem malo zadremal.«
»Kaj!« ga je prekinil romar, »pa saj tako preživiš vsak dan.«
»Seveda,« je odgovoril puščavnik »in zakaj bi moral biti zadnji dan drugačen od drugih?«

Delajmo, kakor da bi večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli. (slovenska modrost)

 pripravlja: Marko Čuk

Sebastijan

Ko v dneh cesarja je Dioklecijana
kot mlad vojak v takratnem Rimu služil,
z ujetimi kristjani se je družil,
zato sledila kazen je poznana.

A ko obsodba je bila izdana,
pogum in vero v Kristusa je združil
in z mučeniško smrtjo si prislužil
je kraj, kjer večno poje se hozana.

Zaupajmo še mi z enako mero,
naj naša duša Bogu bo predana
in naj molitev preglasi nevero.

Ko proti Cerkvi spet bo gonja stkana,
postavimo se za krščansko vero,
bodímo glas mučenca Sebastijana.

OBLAK, Leon. Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Druga izdaja. Koper: Ognjišče, 2014. str. 177.

Friderik Baraga, slovenski misijonar, indijanski škof in oznanjevalec Kristusove vesele novice, se je rodil leta 1797. Ob 200-letnici njegovega rojstva (1997) smo pri založbi Ognjišče izdali pobarvanko s preprostim naslovom Škof Baraga. Doslej so že mnogi skušali orisati bogato življenje požrtvovalnega misijonarja. Takrat je besedilo za otroke napisala Berta Golob, ilustracije pa je prispevala Silva Karim. Zvezek je izšel v zbirki pobarvanke. Letos (2018) obhajamo 150-letnico smrti misijonarja Baraga. Velikemu misijonarju je posvečen tudi letošnji oratorij. Tudi zato je naša založba po dvajsetih letih spet natisnila pobarvanko Škof Baraga. Tudi v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek Le eno je potrebno, v katerem Karel Mauser oriše Baragovo življeneje in delo. Besedilo je pred leti izšlo tudi v knjigi. Z vsem tem se tudi mi pridružujemo prizadevanju slovenske Cerkve in rojakov v Ameriki in po svetu, da bi bil misijonar Friderik Irenej Baraga, veliki slovenski dobrotnik Indijancev, imenovan za svetnika. Že leta 1972 se je 17. avgusta začel škofijski postopek za priznanje svetništva našega vélikega misijonarja.Od 10. maja leta 2012 ga že smemo imenovati častitljivi Božji služabnik. Odlok s tem nazivom je podpisal papež Benedikt XVI.. Vse omenjeno pisanje o njem pa naj bo tudi spodbuda, da se večkrat spomnimo nanj in se mu v molitvi priporočamo ... otroke pa tudi s prebiranjem pobarvanke navajamo, naj ga posnemajo v dobroti in prijaznosti!

... več o Frideriku Baragi tudi na naši spletni strani

Škof Baraga - pesmica (z notami)

Indijanska vas praznuje,
dušam prednikom daruje.
Petje, strune, glasba, ples,
kres, ki sega do nebes

Baragova čista duša
vse do jutra hrup posluša.
Njim prinašam oznanilo,
Jezusovo sporočilo.

In ko mine nekaj let,
indijanski rodje svet.
Bogu škof se zahvaljuje,
vdano moli in krščuje.

(besedilo Berta Golob, glasba Janez Bitenc)

pripravlja Marko Čuk

(peti ponatis) Ob tem naslovu boste morda pomislili na avtobiografijo komika Charliea Chaplina, toda natančen pogled na naslovnico knjige razkrije, da je knjigo napisal nam dobro znani Karel Gržan. Le kaj nam duhovni pisatelj ponuja pod tem naslovom, ki spominja na komedijo ... Nikar prehitro in lepo po vrsti ... Karel nam v knjigi naslov sam razloži: "Kot veste mi je ime Karli – po angleško torej Charlie (Čarli) in sem v Lučah in Solčavi kaplan – po angleško chaplain (čeplin)." Ja, prav sklepate, v knjigi nam Karel Gržan razkriva dogodke, ki so se mu zgodili in to smešne dogodke, pravzaprav resnične dogodke, ki zbujajo smeh. Z njimi nas želi  nasmejati, ne na  cenenih banalnostih, ali zbijanju šal na tuj račun, pač pa ob njegovih dogodkih življenja. Nikar ne mislite, da se mu v njih dogajajo le lepe in prijetne stvari. Kot Charli Chaplin (zvezdnik iz nemih filmov) je tudi on izkusil (in, kot pravi, še okuša) marsikaj bridkega. Zvezdnik nemih filmov je kot otrok izkusil sirotišnico, a je zapisal kot svoje vodilo: »Moraš verjeti vase. To je skrivnost! Tudi, ko sem bil v domu za otroke, ko sem bil bolan in lačen, tudi takrat sem verjel vase!«
"In če lahko zaupaš vsaj enemu človeku na tem svetu ter imaš vero v Boga in v duhovnem življenju izkušaš, kako se On kot Sveti (tisti, ki svetli) sklanja v temine tvojega življenja, potem si zmagal in se zmoreš kljub vsemu po vseh predelanih doživljajih zopet nasmejati," pravi Karel. "Duhovitost brez duhovnosti je hroma, duhovnost brez duhovitosti pa je slepa," zapiše v moto knjige Čarli Čeplin (kaplan Karli).
In v knjigi je veliko veselja do življenja, vedrine, sproščenosti ... šaljivosti ... pa tudi resnih stvari ... ki pa jih Karel pripoveduje sproščeno, kot človek, ki mu ni težko povedati, kje je bil, kaj je doživel, o čem je razmišljal, kako je hotel najboljše, pa mu je kljub temu šlo vse narobe ... Zelo pomembna pa je modrost, ki jo je Karel, in jo tudi vsak človek, "pridela" ob takih dogodkih in ob smehu na svoj račun - vse to je balzam za dušo ... za eno lepo in bolj veselo življenje.

Ja, vse zgodbe, ki jih berete na teh straneh, so resnične. Zapisane so zato, da bi se ob mojih nebogljenostih ne le nasmejali, pač pa se tudi sami mirno soočili z vsemi svojimi nerodnostmi, se v njih lažje sprejeli in se nasmehnili v življenje. Eno izmed napotil, ki sta mi ga dala starša na pot, je: »Nikoli se ne jemlji preresno. Smeh osvobaja!!« Ja, smeh je znamenje, da smo tudi težje ‘lekcije’, ki nam jih je ponudil, Ž/življenje izkoristili za profit. Smeh je znamenje, da se osvobajamo iz zasužnjenosti v svobodo božjih otrok. (Karel Gržan)

Besedila so dve leti izhajala v Ognjišču v rubriki Duhovitost - duhovnost, zdaj pa so zbrane v knjigi, ki ji je priložen tudi CD z nekaterimi humoreskami, ki jih bere Marjan Bunič z radia Ognjišče.

iz vsebine

Do sedaj so mi policisti prizanesli s kaznijo samo enkrat. To je bilo na začetku moje vozniške kariere. Oče je bil kot sopotnik običajno ves živčen in je pritiskal z nogo ob tla, kot da zavira namesto mene. »Počasi! Vozi bolj počasi!« me je nenehno opominjal. Če je bila omejitev 50, je zganjal paniko že pri 45 km/h. Skratka, bil je neizprosen kontrolor moje vožnje. Kot šoferskega ‘zelenca’ me je neprestano opozarjal, med tem ko je s sokoljim očesom spremljal prometne znake in situacijo tako na cesti kot ob njej. Pa se je vendarle zgodilo, da sva spregledala omejitev. »Policija!« sem se zdrznil. »Ustavlja me.«
»Si vozil prehitro?« je izustil oče z ledenim glasom.
»Daj smernik. Poglej mrtvi kot. Zdaj pa počasi zavij do policista. Bolj počasi! Pazi, saj ga boš še podrl.«
Storil sem vse po napotilih.
»Vozniško in prometno, prosim,« je bil policist uradno resen. »Karel Gržan. Vidim, da ste mladi voznik,« je govoril, ko je pregledoval dokumente.
»Ali veste, da je v tem kraju omejitev 40. Vi pa ste peljali 48 km/h.«
Takrat pa je zarjulo ob meni: »Kaj?!« Oče je vzrojil, kot še nikoli. Začel je kričati name in je pri tem tako krilil z rokami, da sem se jim komaj izmikal. »Mulc, kolikokrat naj ti še rečem, da upoštevaj pravila.«
»Nisem videl znaka,« sem zaječal in se umikal od očeta tja proti policistu – zavetju.
»Kaj nisi videl ... Zakaj pa imaš oči?« je kričal oče. »Se boš celo življenje izgovarjal ...«
»Gospod, gospod ...« se je oglasil policist.
»Umirite se, gospod. Prosim vas, pomirite se.«
»Kako naj se umirim, če pa se vozim s takšnim divjakom!« je robantil oče.
»Samo osem km/h je prekoračil,« me je vzel v bran policist.
»A sedaj ga boste pa še zagovarjali!? Kaznujte ga. Vzemite mu vozniško!« je podkuril oče stopnjo svoje razvnetosti.
»Gospod, umirite se. Vašega sina sem hotel le opomniti ...« Morda bi policist še kaj dodal, če mu ne bi oče segel v besedo: »Boš že videl, ko prideva domov ...« Potem se je oče srepo zazrl predse in dihal kot pobesneli bivol.
»Vračam dokumente. Kar lepo počasi nadaljujte vožnjo,« je rekel uradnik in me pomilovalno pozdravil.
Zaprl sem okno in se prestrašen ozrl k očetu. Ta si je z rokami zakril obraz. Tresel se je po celem životu.
Takšnega – tako razkačenega do takrat nisem poznal. Vklopil sem desni smernik, pogledal mrtvi kot in se previdno vključil v promet.
Takrat pa je izbruhnil ... – Ne v jezo, pač pa v krohot.
Tista telesna tresavica, ki sem jo opazil malce prej, je bila le posledica smeha, ki ga je dušil pred sprostitvijo.
»Oprosti. Upam, da si ugotovil, da je bila le igra,« mi je rekel. »V tvojih letih sem bil amaterski igralec.«
»Očitno imaš talent,« sem odvrnil in se olajšan nasmehnil.
Kazni takrat res nisem plačal, mi je pa ostal očetov (čeprav igrani) izbruh v trajen opomin, da so omejitve hitrosti zato, da se jih držimo.

Pa še en hec o prehitri vožnji. Ste že slišali, kako je celo papež Frančišek prekoračil hitrost vožnje?
Še ne? Če verjamete, je bilo takole: Šofer je peljal papeža Frančiška iz Vatikana na obisk k bolnemu prijatelju. V papežu, ki že nekaj let ni vozil avtomobila, se je prebudila želja, da bi prijel za volan.
»Poslušajte, prijatelj,« je rekel šoferju, »v Vatikanu mi ne dovolijo voziti; niti takrat, ko sem kje na obisku. Jaz pa bi rad malo sedel za volan. In sedaj je za to priložnost.«
Šofer se je prestrašil: »To ni mogoče, ostal bom brez službe, če vam ustrežem.«
A je papež moledoval tako učinkovito, da sta se presedla: papež za volan, šofer pa se je še vedno zbegan skril za zatemnjena stekla na zadnjih sedežih.
Papež Frančišek je užival v vožnji in pri tem spregledal, da je prekoračil dovoljeno hitrost. Policist na motorju ga je ustavil. Papež je spustil steklo in prijazno pozdravil uradno osebo. Ko ga je policist zagledal, se je prestrašil, bežno pogledal v zadnji del avtomobila, potem pa je pohitel do motorja. Vklopil je radijsko postajo: »Šef, ustavil sem avto. Vozil je več kot petdeset na uro, ampak ne vem, kaj naj storim!«
»Kako ne veš? Kazen mu napiši!«
»Ampak, šef ne morem. Na previsokem položaju je.«
»Da ni morda župan?«
»Višji.«
»Minister?«
»Še višji, šef.«
»Pa menda nisi ustavil predsednika?!«
»Še višji.«
»Ja, kdo pa je potem?«
»Šef, mislim, da je Bog.«
»Kako, Bog?«
»Kdo drug pa bi imel papeža za šoferja?«

Ja, tako je: pogosto ne le videz, pač pa tudi situacije varajo. Neredko nas speljejo v napačno misel tudi predsodki ali predstave. Ali si lahko predstavljate, da bi tudi mene obiskale bolhe? Ne? Se razume, da ne. Uši in bolhice v naših predstavah pač ne spadajo na Bogu posvečene osebe. Tako je očitno mislila tudi tista gospa v lekarni.
»Prosim, prašek proti bolham,« sem rekel.
»Imate psa ali mačko?« me je povprašala farmacevtka.
»Imam bolhe,« sem ji odvrnil.
Za konec paberkovanja, pa samo še o odličnem varnostnem sistemu znanca. Živi v okolju, kjer so vlomi pogosti. Njegovega soseda so, kljub strokovno umeščenem alarmnem sistemu, oropali že dvakrat. Vlomilci so pač običajno korak pred tehniko. Znanec pa ima sistem, ki presega še tako domiselno tehnologijo. V času daljše odsotnosti nastavi pred hišna vrata par zelo velikih (res zelo velikih!) delovnih škornjev. Zraven položi izvod revije Lovec in veliko posodo (res zelo veliko!) za hranjenje psov. Na vratih pa pusti listek na katerem piše: Špela, z Gorazdom sva šla na lovsko zvezo po naboje za puško. Vrneva se kmalu. Rotweilerja pusti pri miru. Zjutraj sem ju peljal na cepljenje, pa sta nerazpoložena.
Kako zelo in kako pogosto je lahko videz (tudi učinkovita) prevara!

pripravlja Marko Čuk

iz knjige Karel Gržan, JAZ, ČEPLIN ČARLI, 200 strani, 13 x 21 cm, trda vezava, ilustracije Marjan Rožen, Koper, Ognjišče 2022
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 16,50 €, s kartico zvestobe: 14,85 €.

POSEBNA PONUDBA
Duhovitost duhovnih – dve knjigi p. Karla Gržana vam ponujamo za samo 24,75 €
(sicer bi stali 33,00 €)

Še pa še mi paše, ko se nekomu smilim. Že neznatne stiske tako rekoč redno izkoristim za smiljenje. Pravzaprav mi že nekaj manjka, če mi nič ne manjka. In ko tisti, na katere obešam svoje tegobe, rečejo: »Oh, revež, imate pa res naporen dan,« dopolnim njihovo spoznanje: »Da, dan bo zares zelo naporen« (poudarek je tokrat na ‘zelo’). In ker se čutim izjemnega v svojem poslanstvu – in se ve, junaki so tisti, ki so se v predanosti pripravljeni žrtvovati do konca, pojasnim: »Pa saj bom zmogel. Takšen sem. Pač ne morem iz svoje kože.«
Začelo se z mojim globokim vzdihom tistega dne, ko sem zopet poudaril svojo požrtvovalnost in seveda dodal, da takšen pač sem in da iz svoje kože ne morem.
»Oh, kako ste dobri!« – Oh, kako mi je godila naklonjenost sosedov tam na Razborju pod Lisco, kjer sem takrat župnikoval! – »Kot med ste dobri,« so poudarili in dodali: »Smo se odločili, da vam ob vašem rojstnem dnevu, ker ste kot med dobri, podarimo darilni bon za medeno masažo.«
»Za kaj?« sem se zdrznil. – Do nepoznanih stvari sem skrajno previden. Že prevečkrat sem se namreč brez sank dodobra nasankal.
»Za vašo kožo … za vas bo ta masaža blagodejna. Sprosti, umiri … Pa okrepi, da boste lažje zmogli vse napore,« so mi pojasnjevali in še dodali: »Je zoper glavobol, pa proti depresiji in kronični utrujenosti, izboljša krvni pretok …«
Nekaj sem zabrundal v zahvalo in zmedeno negotov odšel. Rože so cvetele in čebele so brenčale, ko sem stopal proti župnišču in si predstavljal: Roke na mojem telesu … (Kot celibaterju to ni običajno!) Bodo ženske? (Saj, če bi bile moške, bi bilo pa še huje!) In potem med, ki bo šel v potrato … Bilo mi je grozno.
To da izkoristim bon za masažo sem odlašal, sosedje pa so vztrajali. Ni bilo dneva, ko bi ne slišal: »Ste že bili na medeni masaži.« Saj si sploh nisem več upal omenjati svojih naporov. Že brez tega so mi pojasnjevali: »Masaža bo tako blagodejna za vaše počutje …«
* * *
In potem sem nekega lepega sončnega dne le zbral pogum in odšel, da doživim ‘blagodejnost’, ki je ne bi hotel več doživeti.
Prostor je bil prav prijeten: svetel, poln blagih vonjav, glasba za sprostitev … “Le kakšna/kakšen bo ta, ki ji/mu bom prišel pod roke?” sem razmišljal in silil v ospredje misli/predstave, ki bi me umirjale v pričakovanju.
No, potem je prišla. – Ja, bila je ženska, a bodite brez skrbi, moj celibat ni bil ogrožen. Gospa je bila videti bolj mesarka kot pa maserka. Zelo konkretna oseba; poudarjeno krepka – bolj po širini kot po višini.
Naveličana (morda življenja bolj kakor mene) me je, kot ne bodi ga treba, premerila od glave do tal. »A ste prišli na medeno?« je rekla zlovoljno.
Brisačo in kopalke sem prestrašen in ves v nelagodju prižel tja k srcu in plaho pokimal.
»Potem se pa slecite!«
»S seboj imam kopalke,« sem izjavil v strahu, da bi mi ne bilo treba stati pred njo nag.
»Kakšne?«
»Kako mislite: kakšne?« sem bil popolnoma zmeden.
»Kaj kakšne! Kakšne kopalke imate?«
»Imam nove,« sem pojasnil in iz torbe potegnil kopalke, ki sem si jih kupil prav za to priložnost.
»Predolge hlačnice! Te oblecite!« je rekla in mi porinila v roke nekaj papirnatega.
Potem je odšla, da mi omogoči intimo. Pogledal sem tisto nekaj. In me je zmrazilo: “Pa saj to so tangice.” Trije trakci … V rokah sem držal tisto nekaj, ki je bilo skoraj kakor bi ne imel ničesar.
Počasi sem se slekel in preverjal, če me kdo na skrivaj ne opazuje. Potem sem skušal navleči tisto nekaj nase. Če je bilo spredaj vsaj nekaj zakrito, ni bilo zadaj prav nič. In če je bilo zadaj nekaj, potem … – raje ne omenjam. (Sem vendar celibater.)»Ste že?« je zarenčalo iz sosednjega prostora.
»Neeee,« sem zategnil v obupu. »Samo še malo.« In sem zopet in zopet poskušal, a je bilo vedno enako. Kakorkoli sem navlekel tisto zadevo nase je bilo na meni samo nekaj – vsekakor premalo.
»Pohitite že vendar, saj nimam danes samo vas v obdelavi!«
»Kaj ste rekli?« sem zaječal ves v grozi. Razumel sem namreč da nima le mene ‘v predelavi’.
»Nimam le vas v obdelavi,« je ponovila in jaz sem se vsaj malce oddahnil.
Potem sem hitel, kolikor sem le zmogel. Obračal sem tisto nekaj in ugotavljal, da se ne bom v tistem samo nekaj mogel primerno zakriti. Najraje bi pobegnil, pa si nisem upal. “Kaj če bi tista ženska planila za mano in potem … in potem …” Saj si nisem upal niti pomisliti.
No, in potem sem se v grozni domislil. Oblekel sem svoje kopalke – bermude (kopalke, ki ti prekrijejo noge vse tja do kolen) in na njih navlekel še tiste tangice. Bil sem spodoben!
»Ste že oblekli kopalke, ki sem vam jih dala?« je z očitno skrajnim potrpljenjem zarenčala maserka.
Zbral sem pogum in odvrnil kolikor se je dalo odločno: »Sem! Pripravljen sem!« Pa naj se zgodi karkoli!
In je prišla. Zrla ja tja v moj osrednji del in bevsknila: »Ja …« Nekaj časa je potlej, kakor zaripla, molčala. Vem, takšnega prizora še ni videla. Na vrhu kopalk tangice. Jaz pa sem bil do konca odločen, da se pred njo ne bom slekel, pa naj naredi z mano karkoli – pa četudi me ubije. Bom pa mučenec!
»Kako pa naj vas zmasiram, če boste takšni?« je rekla zmedeno.
Glas mi je vztrepetal, ko sem se branil kolikor sem zmogel odločno: »Nehajte me že vendar ‘masirati’, še preden ste me začeli masirati.«
Besede so krepko gospo – bolj po širini, kot po višini – očitno zmedle. Nekaj je godla (ne zato ker bi ji situacija godila) in mi ukazovala, kako naj ležem na posteljo. Ko sem se končno namestil kot je prav, je začelo name nekaj kapljati. Vedel sem: to je med.
In potem?
Potem sem začel cviliti kot mlado mače, se zvijati in izmikati … – počel vse tisto, kar se pri masaži naj ne počne. Zakaj? To, da sem žgečkljiv na podplatih sem vedel; da sem pa tudi na trebuhu in stegnih … mi je bilo nepoznano. (Kako pa naj bi mi bilo? Saj sem vendar celibater!)
»Ja, umirite se vendar,« je tulila gospa, ko sem se tam na masažni mizi v poskakovanju izmikal njenim prijemom.
Potem me je z vso močjo potisnila z laktom na mizo in zakričala. »A boste že pri miru ali ne!«
»Ne!« sem zaječal in se vmes tudi režal. »Ne zmorem!«
Njene roke so končno obstale. Stopila je k omari in potegnila iz nje folijo. »Vas bom pa ovila. Med se mora utreti v kožo, da učinkuje!« In še preden sem uspel izraziti nestrinjanje s takšnim početjem, me je krepka gospa že ovijala – tudi čez usta. Na prostosti mi je pustila le nos in oči.
Kot mumija sem ležal tam na ležišču, ko sem slišal: »Pridem čez petnajst minut.« Potem je odšla.
Negiben – ves nemočen sem se vdal v usodo. Skozi odprto okno je vela poletna toplota. Prisluhnil sem zvokom tam na prostosti in pomislil (upanje pač umre zadnje), da bom (če le Bog da) tudi sam kmalu svoboden. In ko sem tako premišljeval, je pribrenčalo. Bila je čebela. Obkrožila me je v letu in potem … Potem mi je sedla na nos. In sva se zrla iz oči v oči. Začutil sem krivdo: Za kilogram medu morajo čebele preleteti 40.000 km – dolžino kot je pot okoli ekvatorja, jaz pa z medom ustvarjam potrato.
Ste pomislili, da me je čebela počila? Ne, ni me pičila. Le nekaj medu je posrkala, potem je odletela. Živali so neredko pametnejše in miroljubnejše od človeka, predvsem pa jim je tuja norost, ki jo mi ljudje neredko povzdignemo v modnost nekega časa.
* * *
»No, kako se počutite?« me je vprašala maserka, ko je vlekla z mene folijo. (Ona je trdila da z njo toksine, jaz pa sem občutil, da predvsem moje kocine.)
»Kot prerojen,« sem izjavil vedno bolj osvobojen iz medene marinade, v kateri sem se počutil kot prašiček pripravljen za peko.
»Kako je bilo na medeni masaži?« so me povprašali tam na Razborju tudi sosedje.
»Nepozabno!« sem odgovoril iskreno.
No, po dogodku, o katerem ste brali, je moja potreba po smiljenju nekoliko uplahnila. Nekam tja globoko vame se je naselil strah, da mi zopet kdo ne podari bona za medeno masažo.

K. Gržan, Darilni bon, v: Jaz, Čeplin Čarli, Koper, Ognjišče 2022, 79-85

Že kot otrok sem ozavestil, da se ni spodobno smejati na račun drugih. Takšen smeh ne bodri duha, pač pa ga zamori. Smeh ni posmehovanje; osvobajajoča ironizacija in smeh tudi nista slaboumno hahljanje; sta umetnost, ki omogoča preraščanje iz utesnjujočih stanj tako posameznika kot družbe. Če je ironiji – smehu – komediji posvetil svoj razmislek celo Aristotel v drugem delu Poetike (nastanek v letu 335 pr. Kr. – žal se ta del njegovega zapisa ni ohranil), pomeni, da sta ironija in smeh (med)osebno in družbeno izjemno pomembna, ker omogočata preraščanje iz duhamorne ujetosti. Ironizacija v pripovedovanju smešnih prigod ni (samo)poniževanje, je pa ponižnost. Temelji na (samo)zavesti. – Šele na osnovi zavesti tega, kar je v nas in v družbi vredno, izpostavimo v ironijo kar želimo v smehu osvoboditi. Tudi na tem področju je zdravilno razmerje 5 : 1. Na pet ozaveščenih odličnosti izpostavimo eno področje, ki ga je za kvaliteto (so)bivanja vredno spremeniti – izpostavimo, kar želimo z močjo ironije in smeha prerasti. Samo takšen smeh zagotavlja zdrav razvoj tako posameznika kot družbe in omogoča duhovno osvobajanje. Kot ste opazili, v smešnicah ironiziram predvsem svoj ego, ali pa neprimeren odnos do bližnjih in potem izpostavim lekcijo, ki je sicer za moj ego bridka, a je osvobajajoča. Saj veste: šola uči, izuči pa nas življenje. Za marsikaj. Tudi za medsebojno spoštljivost. (Karel Gržan v uvodni zgodbi)

izbira in pripravlja: Marko Čuk

Anselm Grün nas v knjigi Angel preprostosti seznanja z nebeškimi glasniki, ki nam želijo pokazati, da je preprosto življenje vedno tudi srečno življenje. Spodbujajo nas, da bi tudi sami šli po poti, ki dela življenje lažje in preprostejše. Vse ima svoj čas. In vsak čas ima svojega angela. Skupno jim je, da olajšajo življenje in nas popeljejo naprej po poti k intenzivnejšemu in bolj srečnemu življenju. Ali, kot pravi avtor: Zaupajte angelom, da bodo tudi vas vzeli pod svoje okrilje, vas varovali in vašo dušo opremili s krili upanja in občutkom svobode. Duša, ki dobi krila, živi lahkotneje. Vedno znova lahko poleti in si vse ogleda s perspektive od zgoraj, vidi situacijo skozi humor in jo lahkotneje sprejema.

Umetniki so angele navadno upodabljali s krili, s tem so hoteli povedati nekaj zelo pomembnega: angeli delajo naše življenje lažje. V življenju se večkrat znajdemo v situaciji, ki se nam zdi težka. Čutimo notranji odpor, počutimo se
pobite, preobremenjene in izžete. V takšnih trenutkih bi potrebovali angela, ki bi naši duši podaril krila, da bi nam ta težava postala lažja, da bi nanjo pogledali z drugega zornega kota in jo morda videli povsem drugače. V situacijah, ki jih doživljamo kot težke, je dobro, da se ne osredotočimo na probleme ali se naprezamo, da bi z vso svojo močjo dosegli rešitev. V takšnih primerih bi morali preprosto pogledati na angela, ki je že pri nas, in postati pozorni na spodbudo, ki jo čutimo v svoji duši. Angel vse vzame lahkotno. Vabi nas, da kakšno stvar vzamemo bolj lahkotno in si ne nalagamo toliko. Kajti tako se izognemo nevarnosti, da bi se zlomili pod težo, ki si jo naložimo na
ramena.
Angeli imajo na sebi nekaj lahkega, breztežnega. Tudi pri tem nam umetniki ponujajo namige: božični angeli, ki so pogosto upodobljeni kot angeli-otroci, nas želijo povabiti, da se ne bi dojemali kot tako zelo pomembne, ampak bi bili odprti in nezaverovani vase, kakor otroci. Pred oči nam želijo pripeljati lahkotnost bivanja in nas povabiti, da bi tej lahkotnosti zaupali. Obstaja mnogo takšnih angelov, ki nas spodbujajo, da bi spreminjali to, kar se nam dogaja iz dneva v dan. Tukaj je angel preprostosti, ki nas vabi, da bi živeli preprosto.
Angel uživanja nas osvobaja pritiska, da bi se morali kar naprej dokazovati navzven. Tu je angel upočasnjevanja, ki nas iztrga iz nenehnega pogona in razburjenja vsakdanjika ter upočasni naše življenje. Vseh triintrideset angelov, ki sem jih opisal v tej knjigi, nam želi olajšati življenje. Naši volji ne dajejo nikakršnih moralnih pozivov, ne zahtevajo hudih naporov, temveč so preprosto ob nas. Kajti angeli so v temelju naše duše že z nami. Privedejo nas v stik s sposobnostmi, ki so položene v nas, a so skrite zaradi nenehnega prizadevanja za uspešnost, ki nas zelo zaznamuje. Angel lahkotnosti, angel preprostosti se ne trudi na vso moč in ne zahteva od mene, da bi se dokopal do sposobnosti v temeljih naše duše. Preprosto se ozre na nemajhno breme, ki leži na nas, ter ga z lahkotnostjo in humorjem igraje dvigne. Spusti svoja krila ter omogoči, da teža poleti kvišku, olajša jo in jo povzdigne nad vsakdanjik, da nas ne bi več obremenjevala.
Poznam mnogo ljudi, ki se težko soočajo z življenjem. Za vas, drage bralke, dragi bralci, sem poiskal vse te angele, da bi nekoliko olajšali življenje. Teh mojih misli o angelih vam ni treba brati z resnim obrazom in pretirano tuhtati o njih. Dovolite, da vas preprosto okuži lahkotnost angelov, ki je usmerjena proti nebu. Zaupajte angelom, da bodo tudi vas vzeli pod svoje okrilje, vas varovali in vašo dušo opremili s krili upanja in občutkom svobode. Duša, ki dobi krila, živi lahkotneje. Vedno znova lahko poleti iz situacij in si vse ogleda s perspektive od zgoraj, vidi situacijo skozi humor in jo lahkotneje sprejema. Tako vam želim, da bi lahko skupaj s sv. Janezom XXIII. rekli: »Giovanni, ne jemlji se tako resno.« Tvoja duša ima krila. Zaupaj jim. Nosila te bodo skozi življenje z lahkotnostjo. (iz spremne besed Anselma Grüna)

iz vsebine

1. angel preprostosti
Angel preprostosti nas želi navdihovati za življenje, ki nas bo vodilo k sreči. Želi, da bi postali sposobni zaznavati in uživati v  tem, kar nam vsak dan leži pred očmi: modro nebo in rodovitno zemljo.

2. angel uživanja
Pomaga občutiti, da je življenje lepo, in uvaja v umetnost uživanja, v uživanje, ki ne vključuje želje po imetju, prilaščanju in uporabi nečesa, ampak se kaže v notranjem veselju ob tem, kar nam je v lepoti sveta podaril Bog.

3. angel upočasnjevanja
Uživaj ta trenutek v počasnosti, nam pravi. Potem bo delo spet steklo brez razburjanja in veliko bolj učinkovito. Ko je sem zelo zadedewn, imam veliko obveznosti ... - takrat stoji ob meni angel upočasnjevanja.

4. angel odpora
Kadar čutim odpor do človeka, vprašam angela: čemu ta odpor? Ali naj se človeku, s katerim se pogovarjam bolj posvetim, da bi bolje videl, da ni razloga za predsodke ... naj natančneje prisluhnem in najdem tisto, kar je res pomembno

5. angel izgorelih
Opozarja na kruh, ki te bo okrepil, in na vodo, ki te bo osvežila. Angel ti pokaže, kje moraš iskati izvire in kako ti hoče vliti novih moči. Prosi ga, da te zdrami, kakor je zdramil preroka Elija. ... da se boš lahko dvignil nad
probleme vsakdanjika in ne boš več dovolil, da bi te toliko vsakdanjih reči tlačilo.

6. angel majhnih premorov
Angel majhnih premorov te želi pripeljati v stik z modrostjo tvoje duše. To je veliko boljše kot tisto, kar nenehno govorijo in ponavljajo drugi ... ali nenehno izčrpavanje z delom. Vrača veselje do življenja in do dela.

7. angel, ki pomaga zavihati rokave
Morda lahko kdaj tudi sam postaneš angel, ki bo spodbujal tvoje otroke, da bi skupaj s teboj čistili stanovanje. In to tako igrivo, kot to počne angel, bo delo kar naenkrat postalo zabavno.

8. angel skrbi zase
Ko se počutiš izčrpanega, ko te prevzame zagrenjenost, ker ne cenijo tvojega truda ... takrat pristopi in pravi: »Poskrbi zase, da boš lahko še naprej z veseljem skrbel za druge ... le tako boš lahko postal blagoslov za druge."

9. angel popuščanja
Včasih hoče kdo od bližnjih brezpogojno uveljaviti svojo željo. Takrat potrebujejo angela popuščanja. Ta  bo skupaj z nami preveril naše misli in lastne občutke. Svetuje mi, da popustim le takrat, kadar pridem v stik s
svojo lastno modrostjo. Če popuščanje v meni prebuja le jezo in zagrenjenost, mi angel svetuje, da ne popustim takoj, temveč izrazim svoja občutja.

10. angel blagoslova
Ti bo odvzel strah pred boleznijo tvoje prijateljice in pred tvojo lastno nemočjo. Rekel ti bo sledeče: »Pojdi preprosto k njej. To ji bo dobro delo. Jaz pa bom že poiskal besede, ki bodo tvoji bolni prijateljici v blagoslov.«

11. angel odločnosti
Če je treba premagati ovire, je ravno to izziv, ki ga potrebuješ, da notranje napreduješ.« Le, če čutiš, da si se znašel v slepi ulici, se lahko še enkrat ustaviš in prosiš angela odločnosti, da bi ti sedaj stal ob strani pri odločitvi, ki je v tem trenutku na vrsti, in razkril neko novo pot.

12. angel dejanskega trenutka
13. angel, ki nam daje čas
14. angel – do tu in nikamor dlje
15. angel – sedaj je dovolj
16. angel s klovnovskim obrazom
17. Angel dobre volje
18. Angel – človek ne jezi se
19. Angel obrata
20. Angel optimizma
21. Angel deljenja
22. Angel zadrževanja
23. Angel pohvale
24. Angel šarma
25. Angel muzikantov
26. Angel plesa
27. Angel veselja
28. Angel igre
29. Angel izpuščanja
30. Angel pripravljenosti pomagati
31. Angel nezgode
32. Angel ki pravi: čas je, da prenehaš!
33. Angel naspanosti
Prosi angela, naj te ponoči varuje, da bo tvoj spanec miren in poživljajoč ter da boš ob tem zajel vse, kar čez dan potrebuješ: notranji mir, svežino, živost in energijo.

pripravlja: Marko Čuk