Gregor Čušin znani in priljubljeni igralec, zlasti monokomedij, je že vrsto let tudi sodelavec Ognjišča. Pisati je začel leta 2009, ko smo ga povabili, da bi za vsak mesec napisal uvodnik (Na začetku). Njegovo pisanje je bilo zelo dobro sprejeto, bralci so ga vzeli za svojega in tako je pisal uvodnike pet let. Leta 2014 je predlagal, da bi imel v Ognjišču nekoliko drugačno rubriko. Tako je nastal Razsuti tovor, rubrika, v kateri je na svoj duhovit način predstavljal nekatere življenjske resnice. Tudi to pisanje se je bralcem zelo priljubilo (veliko je bilo odzivov), vendar pa smo po enem letu Gregorja vrnili na "tretjo stran", saj so tako želeli tudi naši bralci in tudi v uredništvu menimo, da so njegova večno aktualna razmišljanja ob začetni molitvi "najboljši vstop" v listanje in branje revije.

Zaradi velikega zanimanja za njegovo pronicljivo pisanje, smo mu leta 2014 predlagali, da ta razmišljanja izdamo tudi v knjigi. Nastajala so pet let in tudi v knjigi so razvrščena v pet poglavij: Misli, Želje, Pisma, Nasveti in prošnje in Molitve. Tako so "mesečni uvodniki" ostali zapisani v knjigi, ki prinaša dragocena razmišljanja o cerkvenem letu, dogajanju v Cerkvi in družbi ... Čeprav govorijo o težkih stvareh, niso ‘zateženi’. Iskrivi in igrivi, smešni, a obenem resni, pred nas razgrinjajo sedanji trenutek slovenskega krščanstva in utrip naše utrujene kulture. Duhovna in duhovita knjiga, zabavno in obenem koristno branje.
Gregor je o svojem pisanju uvodnikov (knjige) povedal: Prvo leto sem imel težave že s tem, da to pišem, drugo in tretje leto sem se ujel, potem pa je bila težava, kako osmisliti tiste mesece, zato sem pisal bolj razmišljanja, meditacije, skoraj pesmi. Ko sem jih s časovnim zamikom v knjigi vzel v roke, sem bil sam nad sabo prevzet. Napisal sem jih, oddal in mnogokrat pozabil nanje. Ko sem jih pred izdajo prebiral, sem bil presenečen, ker imam v njih zabeleženih pet let svojega življenja, pet let svojih mesečnih razmišljanj. Ob branju sem se spomnil, kaj je sprožilo določen zapis, kako je nastajal. V besedilu se seveda tega ne opazi, jaz pa to vem.
Zelo nerad se oglašam na družbene in politične dogodke, saj pravzaprav ne vem, kaj je v ozadju. Če se že lotim te teme, potem to opravim na šaljiv način, na splošno sprejemljiv način ali pa tako, da samo jaz razumem, kaj sem hotel povedati ali koga sem imel v mislih. Zgodilo se je že, da sem nekoga imel v mislih, ta človek pa je drugim kazal članek in govoril: “Poglejte, kaj je Čušin napisal!” Jaz pa sem mislil nanj! Sicer pa bežim od teh tem, zanima me ‘večno’ aktualno.
Gregor se je odzival tudi na dogajanje v Cerkvi: "Kakor me motijo stvari pri meni, v družini, pri sosedih, v službi, v šolstvu ... Najbolj me na neki način boli odnos s svetom. Mislim, da Cerkev ne zna odreagirati. Če nas nekdo udari in odreagiramo, kakor vsi drugi, je bolje, da smo tiho. Odreagirati moramo krščansko. Cerkev premalokrat tako odreagira. ...Boli me, ker od ‘naših’ pričakuješ več. Kakor od svojih otrok pričakujem več. Ne moti me, če se sosedov otrok grdo obnaša, če se pa moj otrok grdo obnaša, mi je hudo in skušam to popraviti. Podobno je pri Cerkvi. Če se politiki gredo, kar se pač gredo, rečem, da to ni lepo . Od ‘naših’, ki verujejo v Boga in pravijo, da ljubijo svoje bližnje, pričakujem več. Tudi od sebe moram pričakovati več, ker sem tudi jaz član Cerkve.

Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

iz vsebine

(Ne)kulturni pomislek

Večina ljudi ne razlikuje med kulturo in umetnostjo. Medtem ko je, povzeto po SSKJ, umetnost »dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti«, je kultura »skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja« in tudi »lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju«. Kulture in umetnosti torej ne gre enačiti, saj je slednja le droben delček prve. Kulturni praznik torej ni praznik umetnikov, temveč umetnosti; ni družabni, temveč družbeni dogodek, ko se skupnost veseli dosežkov svojih ustvarjalcev.
Vendar tako kot je umetnost nujno prisotna v kulturi, se zdi, da je kultura vse manj prisotna v umetnosti. In če je Prešeren, ki mu umetniške genialnosti nihče ne oporeka, marsikdo pa (upravičeno) dvomi o njegovi intimni, značajski kulturi, s svojim ustvarjanjem bistveno pripomogel k obogatitvi in utrditvi širše, družbene kulture, to težko trdimo o sodobnih (slovenskih) umetnikih, ki bi si, kot vse kaže, radi podvrgli ne le umetnost (ki bi ji morali služiti), ampak tudi kulturo. In, saj vemo, kako so rekli že stari puščavniki: »Napake, ki preidejo v modo, postanejo krepost.« A če že kdo, bi morali prav kristjani znati ločevati med ljulko in pšenico.

Ljubi moj slovenski kristjan!
Ne vem, če veš, da slovenski jezik premore lepo besedo svetek, ki pa jo je v novejšem času nadomestila, zamenjala, premagala in popolnoma zameglila beseda: praznik. Torej: to, kar danes imenujemo praznično, je bilo svoj čas sveto, in to kar bi nam danes moralo biti sveto je postalo prazno! In ta nadomestek, ta zamenjava, ta premaga, ta megla ni naključna. Zlato tele vzgaja in vodi svoje ljudstvo po drugačnih načelih kot Jahve. S svojimi kopiti pač ne zmore držati palice, zato ponuja le krmo. Namesto, da bi nam sveti dnevi prinesli, česar si v svojih voščilih želimo, torej: miru, sreče in blagoslova, nam praznični dnevi to povečini odnesejo in ostane: praznina. In to praznino je treba z nečim zapolniti. Zato zlati teliček kapitalizma zapove: Razprodaje! Vse je ceneje! Čevlji za pet odstotkov, hlače za deset, srajca za dvajset ... Duše po polovični ceni, telo pa pod ceno ali pa celo zastonj! Dobiti, imeti, posedovati ... so glagoli, ki so zamenjali: želeti, hrepeneti, prositi ... Lonci mesa so stvarni, otipljivi, postavljeni na mizo, obljubljena dežela pa je daleč, onkraj ... Jezusovo navodilo: »Prosite in se vam bo dalo« je prezamudno in zakomplicirano, saj zlato tele da, še preden potrebujem, in še raje česar sploh ne potrebujem. Imeti, imeti, imeti, namesto: biti, biti, biti.
In ker tu ne šteje zgolj načelna odločitev, ampak je treba biti zvest v dejanju, te moram, draga sestra, dragi brat v Kristusu, vprašati: Kako preživljaš »Gospodove dneve«? Je zate nedelja petek ali svetek? Se ti toži po egiptovskih loncih mesa ali pričakuješ mane?
Prvi človek se je v rajskem vrtu, vedoč, da je grešil, skril pred Bogom, ki ga je iskal in klical. Moderni človek pa se, rekoč: da Boga ni, skriva za masko ... pred kom? Pred samim seboj? Pred sočlovekom? Ali vendarle pred Njim, za katerega trdi, da je mrtev? In ko sva že pri maskah ... Pust je eden redkih poganskih običajev, ki ga Cerkev ni pokristjanila, mu je pa v svoji modrosti pripela Pepelnico in postni čas. Priložnost torej, za naju oba, ljubi kristjan, da se zaveva, kaj sva: le prah in pepel, da snameva pogansko masko potrošniškega vsakdana, da slečeva praznično obleko starega človeka in se odločiva za svetost. V besedah in dejanju!
Tega ti iz srca želim! Gregor

FEBRUAR – NAVODILA ZA UPORABO
Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte sami s sabo, s prijatelji in bližnjimi, z duhovnim voditeljem!
1. KAJ JE FEBRUAR  IN ZAKAJ GA UPORABLJAMO
Februar ali svečan je drugi mesec v letu. Blaži posledice prekomernega uživanja praznikov, realno znižuje previsoko in preoptimistično zastavljene novoletne obljube, zaradi svoje ugodne lege sredi koledarske zime nudi obilo smučarskih užitkov, ki so običajno povezani s šolskimi počitnicami. Zaradi različnih vremenskih vplivov - hude zime ali pa zgodnje pomladi – se lahko zunanji izgled februarja spreminja, kar pa bistveno ne vpliva na samo vsebino.
2. KAJ VSEBUJE FEBRUAR
Vsak februar je sestavljen iz nedelj, navadnih dni, svečnice, Prešernovega dne in valentinovega. Letošnji pa poleg že naštetega vsebuje še pust in pepelnico, dodan pa mu je še prestopni dan. Vse sestavine lahko vsebujejo zdravilne učinke, pri čemer najbolj izstopa začetek posta oziroma pepelnica.
3. KAJ MORATE VEDETI PRED VSTOPOM V FEBRUAR
Če ste preobčutljivi ali alergični na veseljačenja ob pustu in komercializacijo valentinovega, vam svetujem, da se na omenjena dneva zadržujete doma in se izogibate stikom z ljudmi, ki v tem uživajo. Odsvetujem snemanja mask in trganje srčkov, kajti oboje lahko povzroči nepredvidljive posledice v odnosih. Ob hudih skušnjavah vam svetujem, da povečate odmerek molitve, priporočam pa tudi obisk cerkve.
Prav tako ne bo odveč, če že kar preventivno povečate dnevni odmerek molitve ob Prešernovem dnevu. Nekulturne proslave ob kulturnem prazniku so v naši deželi postale običajna praksa in se jim boste težko izognili. Ne bo škodilo, če si ta dan preberete kakšno pesem, ki vam je res pri srcu in prižgete svečo na grobu kakšnega pokojnega umetnika.
4. MOŽNI NEŽELENI UČINKI
Kot vsak mesec, ima lahko tudi februar neželene učinke, ki pa se ne pojavijo pri vseh ljudeh. Najpogosteje se pojavljata razdražljivost in nemir ob pustu in valentinovem, nekulturnost pa ob pretiravanju lahko povzroči celo čir na želodcu.
Precejšnje spremembe se lahko zgodijo tudi ob zbranem in resnem vstopu v sveti postni čas, vendar boste sčasoma opazili, da so te spremembe ne le želene in hotene, temveč celo nujne.
5. DOZIRANJE IN SHRANJEVANJE
Februar jemljite z dobro voljo in vero. Vsak dan posebej dobro prežvečite. Rok uporabe preteče zadnjega dne v mesecu, vendar februar lahko, če ga boste lepo preživeli, še dolgo hranite v spominu.

pripravlja Marko ČUK

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je knjiga duhovne proze, ki nam pomaga iskati Boga, resnico, dobroto ... Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo ... so pa iskrene, klene in jasne ...To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne "reklama" za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik ... so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Na eni strani knjige hočejo izluščiti jedro stvari, so jasne, odprte ... njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Bog je v njih odkrito navzoč: kot gledalec in poslušalec, kot sogovornik in sodelavec, kot stvarnik in odrešenik,
kot dobri Oče in zvesti Brat in vseobjemajoči Duh. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči ...

nekaj avtorjevih misli o knjigi:

Pred bralcem je sto različnih pojmov, pojavov in tem, ki jih ponuja življenje in sem jih kot avtor ubesedil tako, da nam spregovori bistvo, gledano skozi prizmo krščanskega navdiha. Med njimi so molitve in hvalospevi srca.  ...
Fotografije, s katerimi so besedila opremljena, so prav tako iz lastne zakladnice;
Moj namen je, da bi prvi knjigi v doglednem času sledili še dve, tako da bi celoten opus obsegal tristo osebnih pričevanj.
Vsebina knjige je nenavadna in svojevrstna. Gre za posebno obliko duhovne proze. Beseda zmore – kot nekakšen manifest življenja – navdihovati, ker je iskrena, klena in jasna. Posamezna spoznanja so zavestno odmerjena, tako da ne presegajo ene strani. Hočejo izluščiti jedro stvari. Tudi z uporabo le najnujnejšega besednjaka.
Knjiga nima skritih namenov. Je odprta, vsem enako dostopna zgodba.
Edini namen je, da bi ob prebiranju opažanj bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Do njegove karizmatične pojavnosti in odrešenjske sile. (...)

iz vsebine:

SVETI DUH

Bog nam govori po Svetem Duhu.
Sveti Duh je nepogrešljiv v Presveti Trojici.
Je ljubezen, ki izvira iz osrčja nebeškega Očeta.
Je živa voda, ki se razliva iz Jezusovega naročja in blagoslavlja
vse stvarstvo.
Kot vez med Očetom in Sinom združuje človeštvo v ljubezni do Boga.
Sveti Duh nam daje uvid, nas krepi v urah skušnjave in bolečine.
Z njegovo pomočjo zmoremo razločevati med dobrim in zlim, se
odločati, kakor je všeč dobremu nebeškemu Očetu in ostati poslušni
Jezusovemu učenju.
Sveti Duh je plamen modrosti, ki nevidno lebdi nad nami.
Povezuje nas v občestvo zanesljivih pričevalcev prihodnjega veka.
Njegova ljubezen je nepreklicna.
Veje, kjer hoče, in njegova dela so velika.
Tam, kjer ni več sovraštva med ljudmi in zavlada usmiljenje, je na delu
Sveti Duh.
Kjer se napuh spremeni v srčno ponižnost, slutimo njegovo navzočnost.
Kjer se zgodijo čudežna notranja spreobrnjenja, zasledimo njegovo
zvesto pisavo.
Sveti Duh je sedež modrosti, ki usmerja ljudstva na zemlji proti
večnemu kraljestvu.
V njem živi, je živel in bo živel brez konca.
Priklonimo se torej njegovi sveti naravi in vsakršni vzvišenosti,
saj prihaja od Boga in je Bog sam.

V SREDIŠČU

V središču vesolja ni sonce, okoli katerega se vrtijo planeti,
ampak Bog.
Vse se namreč vrti okoli Njega.
On je ustvaril sonce, luno in zvezde in vsa telesa galaksij.
Ustvaril je Zemljo in jo obdaril z življenjem.
Le na njej namreč vzkali in zraste seme, se pretakajo vode in narava živi.
Živi pa tudi ves živalski svet in krona stvarstva, človek.
Sonce samo ne bi moglo pognati v bivanje tolikšnega življenja.
Ne bi moglo proizvesti kisika in določiti fizikalnih zakonov,
ki uravnovešajo zemeljske sile.
Le vrhunski um je lahko sestavil nesestavljivo v sosledje in soodvisnost živega.
Um, ki se nikoli ni začel, ampak je vedno bil.
In tudi vedno bo.
Kristus je Alfa in Omega.
Edini, večni in živi Bog.
Njegovo kraljestvo je vladavina večnosti.
Temelj vidnega in nevidnega sveta pa je ljubezen.
Na njej je zgrajeno veličastvo neminljivega nebeškega dvora.
V središču našega vesolja je torej Jezus.
Jezus kot Stvarnik.
Jezus kot Odrešenik.
Jezus kot Zveličar.
Ali bi nas sonce moglo odrešiti, ali bi se po njem lahko zveličali?
Nasprotno, če bi se nam približalo, bi izpuhteli.
Ne bi prenesli njegove vročine, ki je resnično koristna le takrat,
ko deluje iz razdalje milijonov kilometrov.

BITI OČE

Kadar nas Bog kliče v zakonski stan, smo deležni posebne nebeške
ljubezni, če lahko postanemo starši.
Če smo z Njegovo voljo posredovalci življenja.
Kot mati in oče.
Na tem mestu razmišljamo o očetovstvu.
Biti oče je dar in odgovornost, izvoljenost in milost.
Je posnemanje vloge nebeškega Očeta v krogu lastne družine.
Kakor je nebeški Oče na samem vrhu Presvete Trojice, tako je tudi oče
vladar družine.
Ne zato, da bi bil prvi, ampak da s svojo močjo, preudarnostjo in
zvestobo zaščiti življenje vseh njenih članov.
Da skrbi za duhovno rast potomstva in daje s pričevanjem ljubezni
do žene trajen zgled otrokom, saj morajo postati vzorni člani družbe,
da bodo tako utirali Božji volji pot v prihodnje rodove.
Oče je porok trdnosti.
Najbližjim nakazuje smer po strmi poti, ki vodi v odrešenje.
Njegovo srce mora izgorevati za Gospoda, da plamen ljubezni ne bi
ugasnil, ampak zanesljivo živel v srcih potomcev.
Očetova vloga zato ni časovno ali vsebinsko omejena.
Krščanski oče gradi ljubezen, ki ga preživi.
Jezusova navzočnost v družini daje očetovemu prizadevanju največji
možni razmah.
Kadar se namreč družinski oče pri vseh svojih besedah in dejanjih opira
na Boga, ga nebeški blagoslov ne zapusti.
Družino zavaruje pred vsem hudim, saj najde Jezus v iskrenem srcu
družinskega očeta svojega zemeljskega zaveznika.
Blagohotno se ozira nanj, da more življenje vzkliti in obroditi trajen sad.

pripravlja: Marko Čuk

Najti pot skozi bolečino
Knjižica govori o trenutkih, ko v veselo pričakovanje ali družinsko idilo zareže nepričakovana izguba otroka. Otroka lahko izgubimo na več načinov. A vsak izgubljen otrok je dragocen. In za vsako izgubo ostane žalost. V takšnih trenutkih gre za občutke velike bolečine, travme in praznine Kako se lahko spoprimemo s šokom in z bolečino? Kam se lahko obrnemo po pomoč? Kdo bo prekinil začarani krog vprašanj in obžalovanja? Na podobna vprašanja, ki se ob tem porajajo, in ob iskanju smeri, kako naprej, lahko pomagajo razmišljanja in spodbude, zbrane v tej knjigi.
Avtorica jih podaja na spodbuden način, da so lahko spremstvo skozi težko obdobje, ko se starši postavljajo na noge in poskušajo najti neki smisel ob tej izgubi ... prinašajo pa tudi spodbudo in upanje.

Zakaj?
Bolečina in vprašanja so pogosto povezani.
Zakaj se je rodila z neozdravljivo boleznijo?
Zakaj sem spet splavila?
Zakaj nisem preverila, ali je na varnem?
Zakaj je moral trpeti, kljub temu da ni razumel?
Zakaj je kombi pripeljal ravno takrat, ko je stekla na cesto?
Zakaj mi v bolnišnici niso povedali, kakšna so tveganja?
Zakaj ni zajokal in nas zbudil?
Zakaj sem ga spustila z oči?
Zakaj sem poškodovala svojega otroka?
Zakaj je ravno ona padla s skal?
Zakaj je epidemija prišla ravno k nam?
Zakaj je moral umreti moj otrok?

Vprašanja se nam podijo po glavi. Čutimo, da bi morali obstajati odgovori. Čutimo, da nam jih nekdo dolguje.
Vendar razlag ni in zdi se, da jih ne moremo najti nikjer.

Krivda in obžalovanje
Z vprašanji pride obžalovanje. Občutki krivde niso nikoli daleč stran. Če čutimo, da smo za smrt svojega otroka na nek način odgovorni, so lahko zelo pri roki.
Smo bili premalo skrbni, preveč sproščeni, preveč zaupljivi, preveč nepotrpežljivi, nismo bili pripravljeni poslušati?
Bi lahko odvzeli nekaj bolečine?
Bi lahko storili kaj več?
Mogoče nismo nikoli vzpostavili res tesnega odnosa, ki smo si ga želeli. Bi lahko pokazali svojo ljubezen, ko je bil otrok tukaj?
Ko bi le bila bolj nežna.
Ko bi le poslušala, ko mi je hotela kaj povedati.
Ko bi si le vzela več časa in kaj počela skupaj z njim. (...)

Žalovanje in pomoč drugih
Vendar je težko vedeti, kam se obrniti po nasvet.
Izguba je osamljena izkušnja. Je edinstvena in včasih zelo osebna. Pogosto je žalost težko deliti z drugo osebo, naj ti je še tako blizu.
Včasih, ko umre otrok, se starša v žalosti ne zbližata. Namesto tega ju žalost čez nekaj časa odtuji.
Mogoče ne vesta, kako tolažiti drug drugega.
Besed ne izrekata zlahka, ker se morata najprej spoprijeti z lastno žalostjo.
Drugi ljudje pogosto ne vedo, kako nuditi tolažbo.
Tragičnost mlade smrti vse zavije v žalost.
Včasih so izrečene napačne reči. Dobronamerne besede lahko bolijo, opažanja, ki naj bi pomagala, lahko zvenijo nepremišljeno in površinsko.
Ko žalujemo, potrebujemo čas. Skozi izgubo ljubljene osebe ne moremo hiteti nazaj v normalno življenje. V nekem smislu naša življenja ne bodo nikoli več normalna.

Upanje za žalujoče
Ko žalujemo, lahko zaznamo čustveno zmedo, ki začne izčrpavati naš um in telo. Zdi se, da nikakor ni mogoče olajšati globin bolečine, ki nas
obkroža.
Tistim, ki obupujejo, govori krščansko sporočilo o upanju.
Pravi, da so nam lahko odpuščene vse krivice, ki smo jih storili, in da smo zaradi Jezusa lahko pomirjeni z Bogom.
Pravi, da smrt ni konec življenja, temveč le del potovanja, mejnik, ki ga moramo prečkati vsi. In pred smrtjo stoji prav Jezus, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.«
Kajti v svojem vstajenju nam je Jezus pokazal, da obstaja življenje po smrti, ki je življenje brez bolečin.
A za naše zdajšnje trpljenje krščansko sporočilo ne ponuja lahkih rešitev. Pravzaprav pravi ravno obratno: da je ta svet težak in da je lahko življenje zelo težko.
Greh je na svet prinesel nesrečo in bedo. To vpliva na vse nas; vsi s tem živimo in umremo.
Zemeljski greh vpliva celo na Boga. Odločil se je, da bo trpel izgubo Ljubljenega, da bi nam prinesel upanje.
Odnos z Jezusom nam pomaga, da pričnemo proces zdravljenja.

pripravlja Marko Čuk

Potopis popotnika in romarja Ivana Gričnika je nadaljevanje potopisa Moj Camino. Avtor tokrat opisuje dogodke na poti, ki jo je prehodil sv. Frančišek - od Dovadole do Assisija. Pri tem ne gre zgolj za suhoparno opisovanje poti, ampak za osebna spoznanja, ki človeku ostanejo globoko v srcu in nas za vedno zaznamujejo. Ivan nam želi posredovati občutke, ki se dogajajo romarju, ko je prehodil Camino. Nekaterim bolj, drugim manj, vsem pa se odpira novo poglavje. Morda kdo med vami razmišlja, da bi se nekoč odločil tudi za Camino, saj je toliko slišanega in zapisanega o njem, pa se še ne more odločiti ... Prva knjiga (Moj camino) je bila lepo sprejeta,  zato se je Ivan odločil, da opiše vse tisto, kar je doživel med Santiagom in Assisijem - za zgodbe iz življenja (Romanje na Poljsko, v Francijo, pa spomine na mladost, o prijateljih, sosedih in potem ... in na koncu odločitev: Assisi, prihajam - na Frančiškovo pot ... dopust, registracija, molitev k svetemu Frančišku ... razgrnitev zemljevida: od Dovadole do Assisija ... in začetek poti

iz vsebine

Capaninna – Premilcuore
Z Rainerjem hodiva sama. Nikjer nobenih romarjev, nikjer nobenih domačinov, nikjer ni nikogar. Tako se začneva pogovarjati o najinem življenju. Razen nemške in naše plače živiva precej podobno. Primerjava tudi najine načrte za današnji dan. Sam sem si že pred odhodom natisnil etape po dnevih, in tako sem že vedel, kaj me tisti dan čaka. No, Rainer je imel nemške načrte, ki so seveda edini pravilni in popolnoma natančni. V mojih zapiskih je danes na poti vulkan, po njegovih pa ni nobenega vulkana. Razlagam mu, da morava danes malo skreniti z začrtane trase in si ogledati to znamenitost. Njemu seveda nič ni jasno, a nekako se le strinja z mano, da si greva ogledat najmanjši delujoči vulkan na svetu. Prav vidim ga, da mi ne verjame in se mi posmiha. No, ko končno prispeva do tega vulkana ...
***
Na kraju, imenovanem Pekel, se ne more nahajati drugega kot najmanjši vulkan v Italiji, na občinskih mejah med Tredozio, Portico in San Benedettom. Miljo od Portica je moč videti kraj, ki so ga lokalni prebivalci poimenovali Pekel, kjer je zemlja črna in težka, kjer je v zemljini velika luknja s plameni ognja, tla pa prepojena z žveplom, ki gori. Tam lahko sveži les prižgeš s koščki volne, ki jih naložiš na vrh. V bližini lahko najdeš tudi kose kovine zlate in srebrne barve. (Leandro Alberti, 1588)
+++
Posnamem nekaj zanimivih slik. Pot se nadaljuje strmo navzdol do mesta Portico. Tu na terasi gostilne spijeva kavico in si privoščiva daljšo pavzo, ker čaka naju zelo strma pot, ki gre samo navzgor in navzgor. Končno sva na prehodu in pot se tokrat strmo spušča, potem pa zopet strmo navzgor pa še malo dol in gor pa dol in prispeva do naslednjega prenočišča v kraju Premilcuore. Tokrat je prenočišče v gostilni, kjer imava tudi večerjo in zajtrk. Lastnik je zelo dobre volje in vesel, da je spoznal enega Ivanaaaa e Slovakie e capital city of Zagabria ... Mislim, porka mizerija, Italijani! Pozno zvečer se nama zopet pridruži že znana skupina. Španec Pato nam razloži nekako v tem stilu: No Reina no peregrino. In tudi oskrbnik doda, da nam naproti prihaja Reina. Sam sem kar vesel, ker razumem, da končno prihaja ena prava peregrinka, verjetno iz Amerike ali vsaj iz Španije (Reina = neurje).

Valfabbrica – Assisi
Zjutraj vstanem zmeden. Ali je sploh res, da je pred menoj zadnji dan? Z Rainerjem sva tiho, ne moreva se pogovarjati, ker se že čuti Assisi. Pot je na trenutke zelo strma in blatna in na nekem hribu prvič zagledam obzidje in cerkev. Ob poti je še kapela, ki je polna spominkov romarjev, ki so jih tam pustili z določenim namenom. Sam v spominsko knjigo zapišem naslednjo misel: »Dober boj sem dobojeval, hojo do Assisija že skoraj končal, vero ohranil.« Tudi na naslednjem hribu je križ okrašen s spominki. Sledi še strm spust, in že sem pri spomeniku patra Pija. Na zadnjem hribu, ki je še pred menoj, pa že zvonijo zvonovi in me kličejo v svoj objem. Pred vhodom se preoblečem v čista oblačila. Že doma sem sklenil, da se tudi sezujem in grem bos do konca, vendar se nisem. Ne vem, zakaj ne. Prispem na zelene vrtove, kjer je znameniti kip Frančiška na konju in spodaj znak TAU. Prihod do cerkve nekoliko zmotita oborožena paznika, ki pregledata vso opremo. Vse je v redu, le žepni nožek moram pustit v posebni škatli. Sedaj so pač takšni časi. Ko položim roke na vrata cerkve, se mi prvič na tej poti ulijejo tiste znane solze, ki sem jih že toliko prejokal v Španiji. Pokličem domov ženo in ji sporočim, da sem končal Camino. Srečna je skupaj z menoj. Svetuje mi, naj si poiščem dobro prenočišče in naj ostanem še kakšen dan v Assisiju. Poiščem že vnaprej rezervirano prenočišče, kjer me že čaka izpolnjeno priznanje o uspešno opravljeni poti. Rainer gre v hotel, sam pa cel popoldan hodim po trgu in cerkvah ter poiščem patra Janeza. Slišiva se po telefonu in povabi me k večerni sv. maši za romarje in turiste. Cerkev je polna in na koncu nas pokliče pred oltar. Ta dan smo v Assisi prišli Ivan iz Slovenije, Rainer iz Nemčije in dve romarki iz Rusije. Podeli nam blagoslov ob spremljavi cerkvenih orgel s pesmijo Jezus se ob morju ustavi ...

***
Jezus se ob morju ustavi, me pogleda in prijazno povabi: »Pusti ribe, ljudi lovil boš.« Dragi Jezus, si res mene poklical? S tvojih ustnic svoje ime sem zaslišal. Glej, zapuščam prazen čoln na obali, zdaj odhajam, kamor kličeš me Ti. Tu sem, moje roke porabi, šibke noge in okorne besede, kaplje znoja in vso ljubezen. Reven, nesposoben sem človek, kar premorem je zvestoba do Tebe. Rad potegnil ljudi bi iz greha. V zlobi se človeštvo utaplja ...
***
Pred oltarjem se objamemo in vsi jočemo. Vsa cerkev pa ploska in v vrsti prihajajo k nam, nas trepljajo po rami in čestitajo. Doživetje za vedno, to je res neverjeten občutek, to je trenutek, ko vse obstane. Samo hvala, hvala, hvala lahko rečem. S patrom pa se potem dobiva še na samem v njegovi pisarni in se veliko pogovarjava. Podari mi knjigo, ki jo je sam napisal: Duh Assisija. Tu sem res doživel in začutil duha Assisija – to živo vero.

 +++

Po pripovedovanju romarjev, ki so to pot že prehodili, in po ogledu reliefa poti na internetu sem pričakoval izjemno naporno pot. Ko sem po elektronski pošti poslal prijavo, sem dobil odgovor, da naj bom izredno dobro pripravljen na
zelo zahtevno pot. Sedaj pa lahko rečem, da je pot izjemno težka samo v deževnem vremenu, takrat so namreč vsi ti vzponi in spusti blatni in predvsem vzponi so podobni enemu koraku naprej in dvema nazaj. Vsa lepota narave, živalskega in rastlinskega sveta pa odtehta težavnost v čisto zmerno hojo. Zelene puščice so včasih lesene in dobro vidne, spet drugič pa majhne in skrite. Zato je potrebna večja zbranost in previdnost na poti.
Oznake se v primerjavi s Španijo tu spreminjajo. V Španiji je rumena puščica in Jakobova školjka zakon. Tu pa so lahko zelene, pisane v barvah Italijanske zastave, rdeče, modre pa še kakšne. Zato pa marsikje čisto majhna nalepka srečnega »taučka «, ki veselo hodi, popolnoma zadošča našim potrebam in gotovosti, da gremo v pravi smeri.
Večkrat sem zvečer prišel do svoje postelje povsem izčrpan. Vendar sem se nato stuširal, spil kavico in se pogovoril z domačini, pa je bila utrujenost že pozabljena. Ko pa sem opral še vsa potrebna oblačila, sem bil že pripravljen za večerjo.
Po intenzivno predihanem dnevu je spanje vsak večer v drugi postelji vedno odlično. Vsako jutro sem se zbudil, ko sem se. Nikoli nisem imel budilke in vedno sem se zbudil pravi čas za tisti dan.
Nikoli se nisem spraševal, kaj bi bilo, če bi bilo, in česa ne bi bilo, če ne bi bilo. Vzameš, kot ti je dano, in s tem si zadovoljen. Vsako jutro z velikim navdušenjem in dobro voljo nadaljuješ Pot. Ni bilo pomembno, kakšno je vreme, ali so velike luže, ali je blato ali pa že zjutraj močno pripeka in bo čez dan še huje. Pa kaj potem – vse zmorem v Njem.
...

pripravlja Marko Čuk

Hvala za lep dan, dobri Bog, je zbirka dvajsetih sanjavih zgodb, ob katerih bodo otroci zaspali z mislijo: Bog me ima neizmerno rad! Slikovita besedila različnih avtorjev in prikupne ilustracije v »vintage stilu« ilustratorke Ellen Martens nas popeljejo v svet domišljije, kjer se zgodi marsikaj razburljivega. Na koncu pa je vse tako, kot mora biti.

Nastopajo otroci s svojimi vsakdanjimi zgodbami: Mija izgubi ninico, Jon izmakne prijateljčku igračko, Lucija dobi prav posebno sporočilo, Maks ima odlično idejo, Frida trmari, ker noče spat …

Nekatere zgodbe so kot basni: v njih se mala morska medvedka Trula uči plavati; veveriček Firbček hoče pomagati bukvi, ki izgublja listje; samozavesten osliček Jožek se uči ponižnosti. Sončnica Sonja noče več gledati v sonce, osel Emil spoznava koristi svoje drugačnosti …

Vsak ima svoj mali izziv, in ko ga premaga, še bolj zaupa Bogu.

Knjiga je primerna za branje našim najmlajšim kristjanom, starim tri leta in več. Primerna pa je tudi za učenje in utrjevanje branja malih tiskanih črk, saj je pisava zelo velika, zgodbe pa kratke.

O ilustratorki:

Ellen Martens je mama treh otrok, germanistka in učiteljica likovne umetnosti
na gimnaziji v Nemčiji. Poleg rednega univerzitetnega
izobraževanja je študirala klasične slikarske tehnike.
To znanje je nadgrajevala in ga razširila s sodobnimi digitalnimi postopki.

Že kot otrok je oboževala drobne švedske hiške, tiste v filmih,
posnetih po romanih Astrid Lindgren. Te otroške občutke je želela prenesti v ilustracije.

Njena dela puščajo prostor za sanje: govorijo jezik narave, prinašajo male trenutke sreče in želijo biti del dragocenega, brezskrbnega otroštva.

Želi si, da bi otroci ob njih občutili varnost, moč in pogum.

»Če moje podobe pripomorejo k dragocenim trenutkom med staršem in otrokom, potem se je vsaka moja poteza s čopičem splačala!« pravi Ellen Martens. Hvala za lep dan, dobri Bog, je prva njena knjiga v slovenščini.

o knjigi

»V knjigah za otroke je ali res veliko verskega poudarka ali pa Boga sploh ni – pri tej knjigi je fino, da ga je nekaj, ne pa preveč. Vera je del življenja. V knjigi ni vsaka druga beseda Bog, ne izpade narejeno – ampak je vera spontano, neprisiljeno vpletena v zgodbe. Pozdravljam ta način!«
Marta, mama štirih otrok

»Čas, za katerega sem mislil, da sem ga podaril svojim otrokom, je bil v resnici najlepši čas, ki je bil kadarkoli podarjen meni.«
Peter Bacher 

 pripravila Marjetka Pezdir Kofol (prevajalka)

Kaj dela življenje smiselno, kaj ga osrečuje? Mojstri duhovnega življenja pravijo, da je skrivnost (in rešitev) v pravem ravnovesju, izravnavi med različnimi zahtevami, ki obdajajo posameznika z vseh strani. Iz teh številnih zahtev se rešujemo s pravilno držo, vsak dan si moramo prizadevati za to ravnovesje, potrebno ga je izuriti (natrenirati). Vedno smo v šoli, nikoli ne pridemo do popolne zrelosti, vedno smo v iskanju ravnovesja. Knjižica Najti notranji mir je taka "mala šola življenja", ki nam bo pomagala do umirjenosti, ravnovesja duše, med poli v nas. Naša delavnica je nas vsakdanjik, orodje pa nasveti Svetega pisma, spoznanja duhovne tradicije, askeza za notranjo svobodo in v krepost ...

Predstavljam vam nekaj poudarkov:
Bodi odprt za vse, kar srečaš, toda sledi svoji zvezdi: Ne moremo sami izbrati svoje povsem lastne življenjske poti. Toda če se spravimo s svojim življenjem in zavestno živimo svoje enkratno življenje v njegovi veličini in njegovih šibkostih, bo za nami ostajala sled, ki bo tudi druge vabila k življenju.

Poglobi se v svoj čas, toda išči svoj lastni ritem: Sreče ne bomo dosegli tako, da bomo tekali za njo. Ne bomo je dosegli preko nemira in hektike, temveč tako, da se bomo zadržali pri sebi, se umirili v svojem srcu in jo dojemali kot darilo, ki ga je v naše srce položil Bog. Sreča je kot morje: le če je povsem mirno, v njem odseva lepota sveta. In kadar se umirimo, v nas odseva veličastvo, ki nas obdaja.

Oblikuj svet, toda ne stapljaj se z njim: Pravi svet je zame duhovni svet. To je pot k vedno večji prepustnosti za Jezusa Kristusa, pot meditacije in tišine, na kateri se bom odprl za nepojmljivo Božjo skrivnost. Meditacija je že pot k odrešenju. Če čutimo, da dejanska resničnost leži globlje, bomo bolj svobodni tudi pri svojem ravnanju. Tu se potopimo v sobo tišine, v kateri je že vse zdravo in popolno, v kateri čutimo globok mir sredi vsega nemira in vseh bolezni, ki vplivajo na naš svet. Iz tega miru bomo črpali tudi moč, da bomo oblikovali boljši svet.

Išči notranjo moč, ki se skriva v daritvi in ne v egu: Skrbeti le za samega sebe ni zadostna motivacija, da bi jutro začeli z zanosom. Če pa vendarle čutim, da se splača prepustiti se delu ali ljudem, se razdajati, potem bo življenje rodovitno. Pretakalo se bo. V tem pretakanju se bom počutil živega in morda včasih tudi srečnega. Osvobojen bom svojega ega z njegovim skrbnim kroženjem okoli samega sebe. Šele ta osvobojenost od ega me bo resnično pripeljala v stik z mojim pravim sebstvom in z izpolnjujočim ter srečnim življenjem.

Sam prevzemi odgovornost in spodbujaj življenjske možnosti drugih:Bodi pozoren na svoje lastno obnašanje: Kako ravnaš s seboj in z ljudmi? Ali tarnaš o svoji preteklosti? Ali si se spravil z njo? Ali si hvaležen za darove, ki si jih prejel za popotnico od svojih staršev? Ali se le pritožuješ, česa vsega ti niso dali? Premisli, kako ravnaš z drugimi: Ali v njih prebujaš življenje?

Ne izgubi samega sebe v delu, ampak to, kar delaš, delaj rad: Dosežek in napor sta pomembna. Toda svoje duše ne bi smeli prodati za uspeh. Nikoli ne bi smeli pozabiti paziti na to, kar je pomembnejše od vseh zunanjih dosežkov in vsega zunanjega uspeha: zdravje in zveličanje naše duše.

Ljubi sedanjost in se uči biti sproščen: Sproščenost resnično najde le tisti, ki zmore izpustiti samega sebe. Naš ego se meša v vse, kar počnemo. Nikoli se ne umiri. Vedno hoče bleščati, vedno gospodovati, vedno vse imeti. Zato je treba trdo delati, da ga vedno znova izpuščamo. Ne gre za to, da bi zlomili ego. Kajti brez jaza ne moremo živeti. Toda ego se izraža v mnogih iluzijah, ki smo si jih ustvarili o življenju. V sebi hranimo iluzijo, da imamo vse pod nadzorom, da  smo najboljši, da bomo dosegli, kar bomo hoteli. Le kdor izpusti svoj ego z njegovimi mnogimi iluzijami, bo resnično sproščen. Tak človek bo postal notranje svoboden.

(...)

 pripravlja Marko Čuk

Ti si Božja zamisel je knjiga za graditev samopodobe po odnosu z Bogom. Napisana je v preprostem, malce najstniškem jeziku. Sestavljajo jo kratki nagovori za dekleta, vsakemu sledi ustvarjalni namig: Naredi sama – 44 idej, kako Jezusa sprejeti k sebi na prijeten način. Skupaj bomo kuhali, uživali v naravi, ustvarjali zapestnice …

Ti si Božja zamisel je knjiga razmišljanj, “ki nas sredi vsakdanjika spominjajo, da smo čudovito ustvarjene in da je Bog v nas položil veliko krasnih lastnosti, talentov in darov. Knjiga želi tudi opogumljati, krepiti in vabiti, da pogosto nor vsakdan oblikujemo skupaj z Jezusom,” je zapisala avtorica.

Ti si Božja zamisel prinaša celosten pogled na življenje mladih deklet. V njej je vse, kar te tare, vzbuja negotovost, te živcira (recimo bratje in sestre, da o starših niti ne govorim), pa tudi vse, zaradi česar žariš in za kar si hvaležna. Če še ne veš, ti si Božja poslanka! Res, neverjetna je ta dekliška duhovnost!
Odrini na globoko s knjigo Ti si Božja zamisel!

Knjiga je odlično darilo, če želite svojim hčerkam, dekletom (pa tudi ženam, ker te knjige res nikoli ne prerasteš) pokazati, kako pomembne so.

»Osvoboditi se pritiska družbe je pravi izziv, za katerega mladim dekletom želim res veliko poguma in moči. Želim jim, da osebne potrditve ne bi iskale v srčkih in všečkih na Instagramu, ampak samo pri Jezusu Kristusu.« (Nelli Bangert)

Tule je še nekaj odlomkov zate (če mi še ne verjameš, da si zares pomembna!).

Biti kul ni vedno kul
Kadar skrivaš svoje občutke za kul videzom, velik del tebe manjka. S svojimi občutki lahko daš ogromno! Kajti čustva so izraz živosti. Ljudje, ki ne kažejo občutkov, delujejo hladno in nedostopno. Ljudje, ki kažejo občutke, pa delujejo pristni. Seveda svojih čustev ni treba vedno pokazati. Rada bi ti predala nekaj misli, kako je dobro ravnati z občutki in čustvi.
Vadi se biti pristna pred Bogom.
Ne zatiraj svojih občutkov.
Kdor te mara samo takrat, ko si kul, te v resnici ne mara.

O draženju s fanti:
Fantje. Ojoj, pogosto delujejo res čisto drugače kot me. Nikoli nisem razumela glasnega riganja. Ali pa medsebojnega boksanja in ravsanja. In potem se včasih delajo, da so ‚kul dedci‘, in človek res ne ve, kaj si pri tem mislijo ali čutijo. Saj so sicer nekako zelo zadržani. Toda tisto, kar je na fantih tako drugače, postane nekoč neverjetno zanimivo. Eden od teh tipov se ti nasmehne in opaziš, da si od zadrege zardela. Nato se opogumiš in se na kratko nasmehneš nazaj – on pa se ti zareži. Je to naredil kar tako ali hoče kaj več? Ga zabava, da se odzivaš, ali njegovi pogledi izdajajo več? Ko pa imaš kratko krilo, pritegneš poglede vseh fantov mladinskega krožka. Tukaj pomežik in tam skrivno pogledovanje. Da, tako preprosto je: naenkrat je sproščena ‚igra v peskovniku‘ s fanti pri koncu. Vedno bolj opažaš, da so postali tuji – in na nek način tudi zanimivi. 
Vzdušje v skupini deklet in fantov je naenkrat drugačno. Vsak se poskuša pokazati v najboljši luči. Nekomu se zdi nekdo zelo privlačen, preskoči iskrica – in veliko misli ter vprašanj ostane neizgovorjenih.
Izjemno pomembno je, da se srečujemo v vzajemnem spoštovanju. To pomeni tudi, da se dekleta s fanti ne 'igramo‘ in pri njih ne prebujamo lažnega upanja in napačnega hrepenenja. Dejstvo je, da mnogi fantje močno reagirajo na spolno draženje. Kratko krilo, ki je sicer videti zelo čedno, ali globok izrez lahko sprožita domišljijo: Kako bi bilo spati s tem dekletom? Hm, kako je videti brez oblačil?

Eno od mnogih močnih sporočil knjige je, da ozavestimo dejstvo: Jezus mi želi biti blizu tukaj in zdaj. Jezus mi želi pomagati tukaj in zdaj. Komu? Meni, ki sem tega vreden!

več o knjigi Ti si Božja zamisel (ustvarjalna molitev):
PEZDIR KOFOL, Marjetka. Ustvarjalno moliti? Zakaj že? In predvsem: Kako? (Glavna tema - Mladinska priloga). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 52-56.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Maurizio de Sanctis je italijanski duhovnik (iz reda pasijonistov), doktor teologije in diplomirani psiholog ter filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike ... pričujoče delo (prvi prevod v slovenščino) pa je iskrena pripoved baletnika (s plesom se je ukvarjal v mladosti), ki je med iskanjem vere odkril svoj duhovniški poklic. V desetih kratkih zgodbah nam na osnovi lastnih spoznanj in izkušenj drugih predstavi neizpodbitne ‘dokaze’ o Božji navzočnosti v vsakdanjem življenju.

Nadvse poučno in prijetno branje!
Pisec nas je s svojimi zgodbami spomnil, da “nas teološke razprave in pridige na smrt dolgočasijo, pričevanja v zgodbah in prispodobah pa spodbujajo in poživljajo".

Prepričan sem, da nam bo ta knjižica pomagala pri odkrivanju pravih življenjskih vrednot in svoje poklicanosti, utrdila našo vero v Boga in Cerkev ter nas navdala z upanjem, ki nikoli ne razočara. Upam tudi, da nas bo naučila bolj ceniti nasvete svojih staršev, starih staršev in drugih.

Nekaj poudarkov:

Pisec začne svojo ganljivo pripoved o iskanju Boga in boju z verskimi dvomi že v maternici, kjer čaka na rojstvo skupaj s sestro dvojčico. Ta neprestano klepeta in poje, da bi preglasila bitje materinega srca, ki se ga boji. Zaradi pomanjkanja tišine se ne more soočiti z življenjskimi vprašanji, in se rodi v strahu in solzah. (Tukaj nama je lepo)

Piščeva pustolovščina se nadaljuje po rojstvu, ko se prvič sreča s svetlobo in nežno materino ljubeznijo, v kateri prepozna osnovo za svoj telesni in duhovni razvoj. (Svetloba)

Kasneje njegovo otroško vero po nekem političnem shodu v domači vasi napadejo dvomi, ki pa jih razblini dedek s svojimi modrimi odgovori. Pisec ob tem ugotavlja, da je kriza vere, ki mnoge vodi v brezbrižnost, pogosto posledica nezastavljanja temeljnih bivanjskih vprašanj. (Moč vprašanj)

Nato v sebi odkrije prirojeno hrepenenje po onostranstvu, ki mu ga razloži oče s prispodobo žeje in vode. Tako kot žeja pričuje o vodi, ki jo edina more pogasiti, pričuje to hrepenenje o Bogu, ki ga je v nas položil in ga edini more potešiti. ("Jaz" ustvarjen za Boga)

Človek kot odvisno in omejeno bitje z neomejenim hrepenenjem je del vesolja, ki je obenem popolno in nepopolno, vendar povsod razkriva sledove svojega Stvarnika. Nič ne nastane samo od sebe ali po naključju, niti babičini piškoti ne. (Babičini piškoti)

Sledita pogovora z dvema modrima starkama, ki ga razsvetlita glede pravega pomena svobode in odgovornosti Hiša, ki je dišala po Bogu), ter z domačim župnikom, ki poudari vlogo razuma pri iskanju vere.(Moj dragi župnik)

Nato nam pisec predstavi lepoto izraznega plesa in nočne molitve ter grdoto veseljačenja v nočnih klubih. (Neko sobotno noč v diskoteki ...)
Zaupa nam, kako je odkril svoj duhovniški poklic in poslanstvo ter čudežno moč evharistije, ki mu je dokončno odprla oči. (Plešoći svetnik)
Spregovori tudi o boleči izgubi sestre baletke, o skrivnosti svojega odnosa do Marije in o moči delovanja Svetega Duha. (Na poti)

Svojo pripoved konča tako, kot jo je začel: v pogovoru s sestro dvojčico o posmrtnem življenju. Pogovor spremlja bitje Božjega srca kot opozorilo, da se naša vera ne sme nikoli postarati.

odlomki:

Če se ne počutiš zaželenega in ljubljenega, postane življenje pekel zate in za vse, ki te obdajajo. Moj najboljši prijatelj ni zakrivil ničesar, ampak je bil, nasprotno, potreben vsega: ljubezni, razumevanja, zaupanja in spoštovanja.

Ena od glavnih značilnosti našega časa je odsotnost bivanjskih vprašanj, kot so: Od kod prihajam, kam odhajam in čemu živim? Nezastavljanje teh vprašanj in pomanjkanje ustreznih odgovorov nanje pa povzročata duhovno praznino in brezboštvo. Če se ne sprašujemo o Božjem obstoju, postajamo vedno bolj ravnodušni do vsega duhovnega.
Žrtve tega so predvsem mladi, ki bi si morali taka vprašanja prvi postavljati. Danes se mnogi ne sprašujejo več, ‘za kaj’ ali ‘za koga’ živijo. Pred resničnostjo bežijo v omamo in pred tišino v oglušujoč hrup.(...)

Končno sem dobil svoj odgovor: »Ker me ne žeja samo po vodi, ampak tudi po Bogu, to pomeni, da Bog obstaja!« Hvala ti, očka!

 pripravlja Marko Čuk