Misli upanja skozi postni in velikonočni čas

Avtorica knjige nas vabi, da se na začetku poti najprej skušamo zavestno odločiti, kaj v življenju resnično potrebujemo ... V tem smislu je namreč treba razumeti odpoved, post.  Kdor se poda na pot, se odpre za novo, v njem se vse spreminja. Odpreti se življenju pomeni iti v globino – spreminjati vrstni red, postavljati nove prioritete. Ko gremo v globino se ne smemo ustrašiti, dopustiti moramo, da se nas dotakne in tudi mi se moramo nje. Če upamo in zaupamo v svetlobo, se je treba večkrat pogrezniti tudi v temo - če verujemo v življenje, lahko sprejmemo tudi smrt.

V teh dneh priprave se moramo vprašati, ali živimo tako, da smo polni življenja, z vsemi viški in globinami. Da se podam na pot in se odprem. Da se v meni vse spremeni – in da se ne prestrašim globine. Da se pustim dotakniti in se sama dotaknem. Da verujem v življenje … in da verujem v ljubezen

Kdor hoče oditi, mora znati določene stvari tudi  izpustiti. Kdor hoče narediti naslednji korak, mora zbrati pogum, da z eno nogo zapusti trdna tla in »postavi nogo na drug kraj«. In to velja tudi za življenje: do novega si upam le, če staro resnično (iz)pustim.

Kdor ljubi, se odpre, se preda, ničesar ne pričakuje. Ljubiti in trpeti sta dve strani iste medalje. Kdor ljubi, vedno tudi trpi – in povsod tam, kjer trpim, se kaže ljubezen. Ne trpim zaradi nečesa, za kar mi je vseeno.

Velika noč se mora zgoditi v meni in z menoj – ali pa se sploh ne bo zgodila. To je velika noč. Tiha in včasih skoraj nezaznavna – toda vseeno nepremagljiva
…

iz vsebine:

Postni čas – to ni čas mučenja ali samotrpinčenja – preprosto lahko poskusimo, da bi v tem času vsaj malo uresničili svoje sanje in hrepenenja. Tako lahko malo za vajo že doživljamo praznik osvoboditve, praznik življenja … Tako lahko ta čas postane priložnost, da odložimo del bremena, ki nas loči od Boga. To je priložnost, da naredimo nekaj drugega, da lahko nekaj postane drugače.
In rečeno čisto pošteno: skoraj se bojim, da so v mojem življenju čisto druge stvari, ki so me odvračale od živosti in me oddaljevale od Boga, kot pa prav košček čokolade …

Če ne moremo več živeti brez televizije, potrebujemo post brez televizije. Če ne moremo več živeti brez avtomobila, potrebujemo vsaj kak dan brez avta. Če ne moremo več živeti brez radijskega hrupa, potem potrebujemo vsaj kak dan tišine. Če ne moremo več živeti brez dela, potem potrebujemo vsaj kak dan brez dela.
Pustiti moram to, kar me veže, kar me ovira pri preobrazbi – da bi lažje šel resničnemu življenju naproti. predlaga konkretni načrt: Popolnoma zavestno se bom vsak dan odpovedal eni navadi, od katere se doslej še nisem mogel ločiti. Stopimo na pot z lažjo prtljago – življenju naproti.

Ni prav, da samo iz strahu, da bi storili kaj narobe, ne storimo ničesar več … Zakaj pa ne bi česa poskusili, tudi nekaj tvegali? Je nemogoče resnično nemogoče? Mora moje življenje teči natančno tako in tako? Ne bi šlo tudi čisto drugače? Ali res dopustim, da mi resničnost mojih sanj jemlje dih? In s tem smo pravzaprav v bistvu tega, kar pomeni postni čas: poskusiti živeti, postati živ, se odpreti, poskrbeti za nasledstvo. Če je velika noč zmaga življenja nad smrtjo, potem so to tedni, ko se prav to lahko naučimo. To je čas, ko se lahko zavemo, kje in kako smo se »utaborili«, da bi uspešno lahko preprečili svoj odhod. Ti tedni pa so povabilo, da se v zaupanju v Boga, ki hoče od nas življenje, odpremo in gremo na pot življenja. In če takrat – ampak prosim, šele takrat! – ugotovim, da je pot, ki sem jo izbrala, napačna, da sem zašla, takrat sem povabljena k spreobrnjenju. In prav zaradi takšnega povabila se lahko pomirjena podam na pot življenja.

Bog z nami na vseh poteh. nam se daruje, v Jezusu Kristusu je vzel nase vse to, da bi nas ljubil in popeljal v življenje. Zato umiva svojim učencem noge, zato se nam daruje v kruhu in vinu, zato se je pustil pribiti na križ – da nas v novem jutru popelje v luč velikonočnega veselja. In prav to se je začelo z umivanjem nog. In se bo nadaljevalo, če bomo delali tako, kakor nam je storil on. In se bo nadaljevalo, če se bomo pustili spremeniti.

"Velika noč je vprašanje življenja – mojega življenja. Je enkratno povabilo, naj si upam začeti znova. Povabilo, da začnem znova po vseh teminah, žalosti, strahovih in osamljenosti. Velika noč je bleda svetloba nekega jutra, ko se ne bo slišala aleluja – toda prazni grob in odvaljeni kamen vsem mojim smrtim navkljub govorita o življenju.
Veliko noč praznujemo petdeset dni – in se konča šele z binkoštmi in prihodom Svetega Duha. Z njim nam Bog podarja svojo moč in ljubezen – ker hoče življenje, ker hoče moje življenje – da se začne na novo. Novo se začenja. Toda to lahko resnično izkusimo le, če to tudi živimo," pravi avtorica v uvodu te zelo dragocene knjige, ki je naš vodnik skozi postni in velikonočni čas.

pripravlja in izbira Marko Čuk

Postni čas se začne s pepelnično sredo, na katero se blagoslovi pepel, ki ga potresejo vernikom na glavo. Pokaže nam, kakšen namen ima ta čas: pepel nas spominja na našo minljivost: »Prah si in v prah se povrneš.« Pepel pa je tudi simbol čiščenja, saj lahko z njim pomivamo posodo. Obred pepelnatega križa, s katerim nas na čelu zaznamuje duhovnik, bi nas naj povabil, da očistimo predvsem svoje mišljenje, kajti prav v glavi se začenjajo odkloni s prave poti. Če slabo razmišljamo, bomo tudi neprimerno živeli. Tako nam duhovnik pri podelitvi križa lahko tudi reče: »Spreobrni se in veruj evangeliju.« Grška beseda za spreobrnjenje je ‘metanoia’, kar v resnici pomeni spremembo mišljenja. Drugače bi naj začeli razmišljati o svojem življenju in o soljudeh. S tem se začne spreobrnjenje, kajti naše mišljenje je pogosto polno predsodkov in obsojanj, prav tako pa ga preveč določa javno mnenje. Sprememba mišljenja pa pomeni:

• ustvariti si drugo mišljenje o življenju in o soljudeh;
• ‘metanoein’ lahko tudi pomeni pogledati za stvari, v sebi in v drugih spoznavati dejansko stanje;
• ali pa tudi pogledati nazaj, obžalovati.

Jezus ne odpravi posta, ampak nam naroča, naj se ne postimo s trpečim obrazom kot hinavci, ki hočejo s tem pritegniti pozornost: »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17). Tu ne gre samo za skrivanje posta, ampak za notranjo držo. Post ni nekaj temačnega, noben napad na nas same, nikakršno samokaznovanje, ker smo preveč jedli. Če se postimo, da bi se kaznovali ali da bi shujšali, to ne bo imelo dobrega učinka. To je samo stvar volje in končno temačna stvar. Pravi post pa potrebuje jasnost, lepoto in veselje. Pri postu moram s seboj dobro ravnati: ne postim se, ker se jezim na svojo odvečno težo; postim se predvsem zato, da bi se notranje očistil, da bi bolj čuječe in pazljiveje živel. Samo tako je post zame dragocen in zdravilen.

Post je istočasno maziljenje in umivanje:

• Izmije mi madeže, ki so umazali moje mišljenje in čustvovanje.
• Želi me maziliti – dobro dene mojemu telesu, s katerim ravnam skrbno in pazljivo. V postu veliko bolj občutim svoje roke, s svojim obrazom zaznavam še tako nežen vetrič, moji čuti so mnogo dovzetnejši.

Jezus ne povzame samo treh oblik judovske pobožnosti, ampak jih med seboj tudi poveže. Post je povezan z molitvijo in dobrimi deli: s postom lahko kaj privarčujem, da podarim ubogim; zato post tudi ni čisto naključno čas, ko svoje darove delimo z drugimi (to se kaže tudi v številnih postnih akcijah). Toda post in dobra dela imajo še drug pomen: v času posta se odprem za druge, postajam solidaren. Kadar sem na drugega jezen, se pogosto bašem z jedjo, da ga ne bi čutil ob sebi. Z nažiranjem se zapiram pred drugimi. Post pa me želi napraviti občutljivega za stiske ljudi okoli mene. Enemu pomagam z darom, drugemu s pozornostjo in odprtostjo za njegove stiske in težave.
Post je povezan tudi z molitvijo. Prvi menihi so razumeli post kot predpripravo na molitev:

• Post nas napravi notranje bolj čuječe.
• Mojo molitev očisti in naredi bolj poglobljeno.
• S postom dobi moja molitev krila.

Post pa je povezan predvsem s prošnjo: ko so imeli prvi kristjani kak problem, ali v svoji skupnosti ali tudi v javnosti zaradi preganjanja, so se skupaj postili in molili. Skupna molitev in post naj bi jim pomagala v stiski. Kadar imam postne duhovne vaje, vedno povabim udeležence, da se kak dan zavestno postijo in molijo za katerega človeka. Post me torej odpre za drugega. Lahko si predstavljam, da tega drugega istočasno nosim v sebi in ga podržim pred Bogom. Ko se postim in molim za drugega, ni to le nekaj pobožnih misli o njem ali mimogrede izgovorjena prošnja. Molitev za drugega občutim z vsem telesom; ko lakota narašča, molim zanj z dušo in telesom. Post je mojo molitev poglobil. V tej molitvi priznavam svojo nemoč, da drugemu ne morem sam pomagati. Zaupam ga ozdravljajočemu Božjemu Duhu, ki mu pomaga. Postna molitev me notranje povezuje s tistim, za katerega molim; skoraj telesno ga ves dan čutim ob sebi in v sebi in ga izročam Božjemu usmiljenju.

Cilj treh pobožnosti – dobrodelnost, molitev in post – je zaupanje v Božjo pomoč: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,31–33). Postni čas bi nas naj ponovno vrnil k pravemu vrednotenju. Pred očmi moramo vedno imeti Božje kraljestvo, da lahko v nas vlada Bog. Če pa naše življenje vodi Bog, nas ne bodo obvladovale skrbi in strahovi, potrebe bodo izgubile svojo moč nad nami. Postajamo svobodni in živimo v zaupanju, ne v strahu.
Po Mateju nam Jezus ponuja še drugo utemeljitev za post. Ko Janezovi učenci vprašajo Jezusa, zakaj se apostoli ne postijo, jim odgovori: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.« (Mt 9,15). Post torej pomeni pričakovati ženina: med postom si želimo, da bi se zbližali z Jezusom. To odgovarja razlagi svetega Benedikta, ki pravi, da bi naj svete velikonočne praznike pričakovali z duhovnim hrepenenjem in veseljem (RB 497). Na velikonočno vigilijo so prvi kristjani pričakovali Kristusov ponovni prihod, prihod ženina, ki bi jih odpeljal v kraljestvo ljubezni.

OSEBNE VAJE
Post je čas uvajanja v notranjo svobodo ter čas notranjega in zunanjega prečiščevanja, zato premisli: Kakšen načrt bi si rad zamislil za ta post? (*V slovenščini je zaradi jezikovne posebnosti nagovor samo v moškem spolu, velja pa seveda tudi za ženskega. op. prev.)

• Tvoj načrt je lahko povezan z jedjo in pijačo; v teh štiridesetih dneh se lahko odpoveš alkoholu, sladkarijam ali mesu.
  
  
• Morda pa tvoj problem ni v hrani, ampak v govorjenju o drugih; tako si lahko zastaviš načrt, da v postnem času ne boš govoril o drugih, da ne boš razglašal njihovih napak in se ne boš udeleževal vsesplošnega obrekovanja.
  
  
• Ali pa je tvoj problem v čiščenju nepotrebnega: svoj koledar terminov lahko sprostiš in si ustvariš čas za branje, sprehod, meditacijo, tišino. Kaj bi ti pri tem pomagalo?
  
  
• Bi bil zate smiseln post brez televizije?
  
  
• Ali pa to čiščenje odvečnega zadeva tvoje stanovanje? Se v njem še dobro počutiš ali je založeno s stvarmi, ki jih pravzaprav ne potrebuješ in ti ne dajo dihati?

Sveti Benedikt ob tem svetuje, naj si vsak menih svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom. Tak pogovor z drugim, pa naj je to prijateljica, duhovni spremljevalec ali zakonski partner, nam je lahko v pomoč, da se za svoj postni načrt obvežemo. Naši lastni odločitvi da to še poseben poudarek. Kot drugo pa mi tak pogovor lahko pove, če sem se lotil prave teme. Morda pa hrana sploh ni moj problem, ampak je moja težava v stalnem prelaganju odločitev ali dela, ki bi ga moral že zdavnaj opraviti. Potem je treba prav to vključiti v svoj osebni program. Premisli, kaj bi ti v postnem času dobro delo, nato si to zapiši in pokaži nekomu, da ne boš ostal brez vsake obveze. Tako bo post zate res pravi duhovni trening. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih; imenujejo se ‘atleti’, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovorijo za program treninga. Samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti.

iz knjige A. Grün, Oče odpusti jim (vodnik za postni čas). Ognjišče. Koper. 2014.
izbira in pripravlja Marko Čuk

iz knjige ZGODBE S SEMENI UPANJA (Zgodbe za dušo 6), zbral in uredil: Božo Rustja, 144 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, 2. ponatis (več kot 63.000 prodanih knjig) Ognjišče, Koper 2015

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 €

Neki mož se je vrnil s krajših duhovnih vaj. Ko ga je sosed vprašal, kako je bilo, mu je odgovoril: »Jaz sem umrl.«
Nekoliko v zadregi, nekoliko radoveden ga je sosed vprašal, kaj misli s tem.
»Poglej,« je odgovoril mož, »tja sem šel, ne da bi vedel, kaj se bo tam dogajalo. A med duhovnimi vajami sem odkril, da sem celo svoje življenje preživel skrit za številnimi maskami. Spoznal sem, da niti ženi nisem dopustil, da bi spoznala, kakšen sem v resnici. Z njo sem se igral skrivalnice, prav tako z otroki in z drugimi ljudmi – nikomur nisem odkril, kdo v resnici sem.
Najhuje pri vsem tem pa je bilo, da tudi do samega sebe nisem bil odkrit. In ko sem vse to spoznal na duhovnih vajah, je moj stari človek popolnoma umrl.«
Rekel je še: »Zelo boleče je, če mož v srednjih letih odkrije, da še ni prišel do pravega spoznanja o samem sebi. Prepričan sem, da sem moral doživeti to izkustvo smrti, da bi postal novi človek, kar upam, da sem postal sedaj.«

V evangeliju piše: »Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« Jn 12, 24-25.

Zgodbe s semeni upanja, 85.

In o čem nam govorijo Zgodbe s semeni upanja?
Najprej upiramo pogled naprej: vrednote, za katere živimo, odločajo o tem, kaj bomo videli v življenju in bistrijo naš notranji pogled ... biti moramo uglašeni, da bomo slišali Boga, Bog nam prižiga luč, da vedno vemo, kje nas čaka privez.
V drugem delu so zbrane zgodbe, ki nas učijo, kako oznanjati, kako se spreminjati, prenavljati, kako izbirati novo pot, kako naj uresničujemo misli, želje, pogovore, pridige ... kako naj jih udejanjimo, da bomo plemenitejši, da bomo podobni Kristusu in okrepljeni za nebesa ...
Seveda se moramo pri vsem svojem delu, razmišljanju hotenju ... zavedati, da gre za večnost - če želiš, da si srečen, dajaj in ne glej na plačilo - vsakemu delu se moramo popolnoma posvetiti, delati z ljubeznijo, ne moremo sedeti na dveh stolih ...
In kaj je središče našega življenja? Zgodbe nam ponujejo nekaj odgovorov: Kar daš, to imaš ... Zdaj se moramo odločiti za Boga ... narediti v življenju tudi kaj takega, kar nas drago stane - a to lahko pomeni začetek našega spreobrnjenja ... če smo seveda potrpežljivi.
Kako služiti? Vrednost ima ne samo tisto delo, ki ga ljudje občudujejo, hvalijo ... koliko skritega dela je, ki ga nihče ne opazi ..Zakon darovanja je trden kot zakon težnosti: ko nehamo dajati, na drevesu našega življenja ni več sadov ...
Kako do drugega? Ljubezen do bližnjega nam morda prinaša težave, toda brez njih bi bilo naše življenje prazno ... ljubezen dela čudeže ... zapovedi ne izpolnjujemo zato, da bi nas Bog ljubil ampak zato, ker nas Bog ljubi ... V Bogu je naše upanje - molitev odpre vrata, skozi katera vstopimo v svetišče, kjer dobimo moč in občutimo varnost ter si naberemo novih moči.
Zavest, da hodimo po Kristusovih stopinjah olajša breme težav. Ali nam ni v življenju v spodbudo že to, da nam stoji ob strani nekdo, ki nas ljubi? Pri Kristusu pa ne gre samo za  čustveno tolažbo. Kdor hodi za Kristusom, se približuje njegovemu načinu razmišljanja in načinu življenja ... začenja razumeti pomen trpljenja in prejema Božjo moč, da bo nosil svoj križ skupaj z Odrešenikom sveta,.. (MČ o knjigi)

 pripravlja in izbira: Marko Čuk

iz knjige ZGODBO TI POVEM (zbirka Zgodbe za dušo 10), zbral in uredil: Božo Rustja, 152 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne ilustracije Petra Škerla
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 7,90 €, s kartico zvestobe: 7,11 € 

 Zgodba

Priznanje za pogumneža
Bilo je pozimi in morje je bilo razburkano. Deklica je padla v morje in se je že utapljala. Otroci, s katerimi se je prej lovila, so začeli klicati na pomoč.
Mož, ki je šel mimo ter videl, kaj se je zgodilo, si je slekel plašč in sezul čevlje, skočil v morje in po boju z valovi deklico rešil.
Dekličin oče je bil pogumnemu možu zelo hvaležen in mu je v krajevnem časopisju pel hvalo. Prizadeval si je, da bi mu občinske oblasti dale priznanje. Zaradi tega je tudi policija pogledala v svoje arhive in odkrila, da je mož imel v preteklosti opraviti z njimi, saj je povzročal probleme v javnosti. Vseeno pa so mu zaradi njegovega tveganja pri pomoči človeku v nevarnosti podelili nagrado.
Po prejemu nagrade se je čisto spremenil in policija ni več imela težav z njim. Še več, kot prostovoljec se je pridružil dobrodelnim organizacijam.

Misel

Dobro delo lahko naredi tudi človek, ki ni ravno brez napake. Tudi dobro dejanje slabega človeka ostaja dobro dejanje. Tako dejanje lahko celo spremeni njegovo življenje.
Naše prijazno dejanje, besede spodbude, poteza, ki vzbudi zaupanje, zagotovilo varnosti ali celo samo prijazen nasmeh ali pogled lahko spremeni obup v upanje, žalost v veselje in mnogim ljudem v težavah prinese olajšanje.
Na svetu je dovolj kritiziranja, raje ponudimo kakšno spodbudo.
Ko pokažemo hvaležnost za prejeti dar ali uslugo, osrečimo dobrotnika, pa tudi sami se lepše počutimo.
Nehvaležen človek ne more biti srečen, še manj pa zna tak človek osrečevati druge. Osrečujmo drug drugega z iskreno hvaležnostjo.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam,
da bomo raje opogumljali
kot pa z besedo pobijali,
da bomo raje pohvalili kot pa obsojali.
Pomagaj nam razumeti,
kako veliko moč ima ohrabrujoča beseda,
ki jo namenimo zaskrbljenemu človeku.
Saj smo že sami izkusili,
kako lepo je,
če nas kdo opogumi v naših naporih
ali v trenutkih preizkušnje.
Pomagaj nam,
da nikoli ne spregledamo dobrega,
ki je skrito v ljudeh
in jih spodbujamo, da to v življenju uresničijo.

Iskrica

• V življenju našega šefa pogrešamo nekoga, ki nas bi spodbudil, da bomo storili to, kar zmoremo.
• Ne sodite, da ne boste sojeni. (Mt 7,1)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 38-40.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zgodba

Kuhar in njegovi pomočniki

Kuhar, ki je delal v gostilni, si je vedno umil roke, preden se je lotil dela.
Nekoč mu je eden od njegovih pomočnikov dejal: »Ni treba, da si tako natančen in si umivaš roke vedno, preden začneš kuhati. Saj nihče ne bo vedel, ali si pripravljal hrano z umitimi ali neumitimi rokami.«
Kuhar je odgovoril: »Čutim, da je to moja dolžnost. Ljudje res ne bodo vedeli, ali sem si roke umil ali ne. Moja vest pa mi govori, da moram to storiti. Sicer pa Bog vidi in ni mi mar, ali ljudje to vedo. Zadovoljen sem, da delam prav in da opravljam svoje dolžnosti, kakor je treba.«

Misel

Vedno moramo delati, kar je prav, ne oziraje se na to, ali ljudje to opazijo ali ne. Kaj ljudje mislijo ali govorijo, ni pomembno. Lahko mislijo, da smo svetniki, pa nismo. Njihovo mišljenje nam prav nič ne pomaga. Nasprotno pa lahko mislijo, da smo slabi ljudje, pa smo iskreno prepričani, da ravnamo prav. Njihove sodbe ne bodo skalile miru in zadovoljstva v našem srcu.
Dolžni smo delati, kar je dobro in prav ter se izogibati slabega. Zavest, da Bog vidi naše prizadevanje, da delamo dobro, nam bo pomagala, da bomo vztrajali tudi takrat, ko nam ljudje tega ne bodo priznali.

Molitev

Gospod Bog, zavedamo se,
da samo ti veš, kaj je v našem srcu.
Zato zares velja
samo tvoja presoja naših dejanj.
Pomagaj nam,
da bomo vedno delali, kar je prav.
Pomagaj nam spoznati,
da z vsem, kar delamo,
koristimo ali škodimo najprej sebi
in bomo nekoč morali odgovarjati
za vsa naša dejanja: dobra in slaba,
čeprav še tako majhna.
»Bog vse vidi, Bog vse ve,« pravijo ljudje.
Ti poznaš naša dejanja
in kaj nas pri njih vodi.
Ko spoznamo, da ne delamo prav,
nam podeli modrost,
da spoznano popravimo.

Iskrica

Prava stvar vedno predpostavlja tudi pravilno pot, po kateri pridemo do nje.

Karkoli že delate, delajte iz srca, kot da delate za Gospoda, ne za ljudi, saj veste, da boste v povračilo prejeli dediščino od Gospoda. Služite Gospodu Kristusu. (Kol 3,23)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2012), 32-33.
knjiga: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022 (ponatis), 50-52.

iz knjige Peter Millonig, ZASIDRAN V VERI, 184 strani, 17 x 24 cm, trda vezava s ščitnim oviktkom, dvobarvne fotografije, cena: 19,90 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je druga knjiga duhovne proze,ki se zdi korak naprej v iskanju Božjih odgovorov na pojave časa. Mogoče odseva tudi višjo stopnjo duhovne odprtosti, a zasluga ni moja – ponižno se klanjam večnemu Učitelju. On daje, kadar hoče, in On veleva, kateri misli je potrebno slediti, da bi govorica predramila speča ali otopela srca in jih napotila v smer zveličavne obljube.Zapisi naj bi pomagali razumeti globine opisanih pojavov in služili kot smerokaz na zapleteni poti do pravičnih spoznanj. Svojega prepričanja ne vsiljujem in si tudi ne bi drznil tega početi, ampak prepuščam posamezniku, da se svobodno odloči.
Bralcu seveda želim, da se odloči za Jezusa, ker je le on večen in ker smo samo prek njega večni tudi mi.Trilogija, ki se s to drugo knjigo pomembno uresničuje, stopa v slovenski knjižni svet pod glavnim naslovom, da je zasidranost v veri odrešujoče izkustvo. Vse premalo se ga zavedamo. Vera v Jezusa je sicer osebna odločitev, a življenje iz nje sodi v javni prostor. Pripadnost Bogu zahteva občestvenost, saj se Duh, ko blagoslavlja svoje stvarstvo, veseli skupnega izkazovanja ljubezni ... (Peter Millonig)
Mladi, če so le zdravi, ne poznajo ovir in so prežeti z upanjem,
da je mogoče doseči prav vse.
Telo jih ne izdaja in se bliskovito obnavlja.
So čvrsti in prekipevajo od življenjske sile.
Nič jih ne utrudi, vsak napor, še tako ogromen, se zdi neznaten.
Zato menijo, da so nepremagljivi.
Živijo polnost mladega, neiztrošenega telesa.
V svet stopajo z velikimi pričakovanji in večinoma brez tragičnih izkušenj.
Torej so prepričani, da je življenje podobno veleblagovnici, kjer je mogoče kupiti sleherni izdelek, ki ga poželi srce.
Kaj vse je na voljo! se jim utrne misel ob pogledu na razkošnost ponudbe.
Lahko imajo to in ono in tretje; karkoli je razstavljeno na policah življenja, utegne biti njihovo.
Svet brez pregrad, si dopovedujejo.
Kakšna rajska izkušnja!
Starejši jim govorijo, da bodo dobro spali, če si bodo dobro postlali.
A mlade spanje ne zanima, saj je življenje okoli njih preveč mikavno, da bi počivali.
Povsod so zraven – v šoli, pri zunajšolskih dejavnostih, pri domačih opravilih.
Čim bolj so vneti za koristne reči, tem bolj si postavljajo varno prihodnost.
Kajti izkušnje, široko in zgodaj pridobljene, krepijo znanje – znanje pa je podlaga za uspešnost.
Je postlana postelja, ki daje človeku mir, posebno še, ko mu pešajo telesne moči.
Vnema mladih je dar življenja.
Pomaga človeštvu, da ne skrene s poti – s poti razvoja, mladostne svežine, preboja.
Treba jo je le pravilno razumeti, ovrednotiti, usmerjati.
V iskanje presežnega – v duhovnost, ki premaguje svet in daje najgloblji pomen vzornim medgeneracijskim odnosom.

P. Millonig, Zasidran v veri II. (Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?). Ognjišče, Koper, 2021, 106.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige Peter Millonig, ZASIDRAN V VERI, 184 strani, 17 x 24 cm, trda vezava s ščitnim oviktkom, dvobarvne fotografije, cena: 19,90 € ... Prelistajte... Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je druga knjiga duhovne proze,ki se zdi korak naprej v iskanju Božjih odgovorov na pojave časa. Mogoče odseva tudi višjo stopnjo duhovne odprtosti, a zasluga ni moja – ponižno se klanjam večnemu Učitelju. On daje, kadar hoče, in On veleva, kateri misli je potrebno slediti, da bi govorica predramila speča ali otopela srca in jih napotila v smer zveličavne obljube.Zapisi naj bi pomagali razumeti globine opisanih pojavov in služili kot smerokaz na zapleteni poti do pravičnih spoznanj. Svojega prepričanja ne vsiljujem in si tudi ne bi drznil tega početi, ampak prepuščam posamezniku, da se svobodno odloči.
Bralcu seveda želim, da se odloči za Jezusa, ker je le on večen in ker smo samo prek njega večni tudi mi.Trilogija, ki se s to drugo knjigo pomembno uresničuje, stopa v slovenski knjižni svet pod glavnim naslovom, da je zasidranost v veri odrešujoče izkustvo. Vse premalo se ga zavedamo. Vera v Jezusa je sicer osebna odločitev, a življenje iz nje sodi v javni prostor. Pripadnost Bogu zahteva občestvenost, saj se Duh, ko blagoslavlja svoje stvarstvo, veseli skupnega izkazovanja ljubezni ... (Peter Millonig)
Vsi ljudje so živi, ker jih je ustvarila Božja roka.
Nihče ne bi bil član človeškega rodu, če ga Bog ne bi poklical v bivanje.
Njegova volja, zastonjska in neizmerna ljubezen, sta tlakovali pot našemu življenju.
Človek tega ne bi mogel storiti – sebe ustvariti iz nič, iz zamisli
in navdiha bežnega trenutka.
To zmore le sila Najvišjega, ki je vedno bil, je in tudi bo.
Poklicani smo na svet, da bi skozi ves zemeljski trud našli Jezusa.
Kajti na koncu življenja ni pomembno, kakšen položaj smo zasedali
v družbi, koliko smo zaslužili in kolikšna je vrednost našega premoženja, ampak samo to, ali smo srečali Odrešenika.
Njega srečati pomeni, da ga ljubimo z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem.
Pomeni izvrševati postavo.
Ljubiti sebe in druge.
Darovati svoje življenje za čast in slavo nebeškega doma.
Potem ko smo vse to storili, se lahko nadejamo večnosti.
Bistvo odrešenja je torej, da nam le pravično in sveto življenje pomaga priti k Jezusu, saj se rajska lepota troedinega Boga lahko obdaja samo
s čistim in lepim.
Z brezmadežnim in brezhibnim.
Kolikor pa smo grešni ob prehodu v večnost, tolikšna je potreba
po očiščevanju.
Nesmotrno je torej živeti življenje v vsakršnem grehu, misleč, da bomo naposled samodejno deležni Božjega usmiljenja.
Kajti ni zagotovila, da ga bomo.
Če pa smo ga deležni, zakaj bi žrtvovali čisto življenje za breme pokore, ki ne bo prizanašala in je trpljenje neizmerno večje od največje odpovedi, naložene po zahtevi kreposti?
Trpeti za Jezusa na tem svetu je manj bridka izkušnja, pa čeprav bi pretrpeli mučeništvo, kakor odplačevanje dolga po smrti.
In še med nebeščane bomo prišteti takoj.

MILLONIG, Peter. Zasidran v veri II. (Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?). Ognjišče, 2021, str. 18.

pripravlja in izbira Marko Čuk

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

S plakatov se smehljajo
vitka telesa
v tesnih oblekah.
Popolna polt,
bleščeče beli zobje.

Gospod, podaril si mi
moje telo, ki je
enkratno med milijardami.
Prava umetnina.
Pomagaj mi spoznati
mojo lepoto
in sprejeti
moje omejenosti,
zunanjosti ne dajati
prevelikega pomena.
Popolno telo lahko
brezhibno deluje,
notranjost pa je prazna.

Odpri mi oči za to,
kar vsakega človeka
dela enkratnega.

S. Sigg, Pogled v nebo, v: Ognjišče 2 (2022), 91.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk